Ct-Cots

XX X XX X X

Slovenske



za

poduk in kratek eas.

Izdala m zal azila

Družba sv. Mohora v Celovcu.

Štirdeseti zvezek.

Z dovoljenjem visokočast. Krškega knezoškofijstva.
$


1886.

Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.

1X X X X X X X X X X X X X X X XXX X X

te

Slovenske

za

poduk in kratek čas.

Izdala in založila

Družba sv. Mohora v Celovcu.

Štirdeseti zvezek.

Z dovoljenjem visokočast. Krškega knezoškofijstva.

I 1886 .

Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.

Troje angeljsko čaščenje.

(Povest. Spisal dr. J. Vošnjak.)

TJ  vod.

» epa je slovensko - štajerska dežela! Kdor se pripelje po
železnici od severne strani in pri Spielfeldu, kjer je meja
med Nemci in Slovenci, za seboj pusti široko mursko polje,
ter se naprej vozi po zeleni dolini, vidi ob obeh straneh vzdi¬
govati se okrogle griče, zasajene do belo blestečih hiš s sad¬
nim drevjem, više gori na južni strani z vinsko trto, na senčni
pa obraščene z bukovim gozdom. Vsakdo hvali rodovitnost in
lepoto dežele. Ko se po temoti v leiterberškem predoru
zopet zasveti dan, prikaže se ob bregu v globoki strugi de¬
roče Drave mariborsko mesto s svojimi mnogimi hišami,
vmes zeleni vrti in sprehodi, v sredi stolna cerkev z visokim
stolpom. Onstran Drave pa se vzdiguje gorato Pohorje, vse
zeleno od vznožja do vrha, od katerega cerkvica svetega Arha
gleda daleč okoli po slovenski zemlji in proti Gradcu po
nemških tleh, kjer so tudi nekdaj bivali Slovenci.

Pohorje, to vam je posebno gorovje, edino granitno v
alpinskih planinah, kojim je povsod drugod le apnenec pod¬
loga. Razteguje se dvanajst ur na dolgo, šest ur na široko,
pa nikjer ne kaže tistih zobčatih od deža opranih belih skal,
kakoršne strle na Krasu in na kojih le tu pa tam iz razpoklin
kaka drobna rastlina klije na dan. Gosti pragozdi mu kri¬
jejo glavo in segajo ob straneh do doline. Le tu pa tam jih
je skrčila človeška roka, da si je postavila domovje, preorala
ledino v njive in zasadila v pripravnih legah vinsko trto, ki
rodi v toplih letih najžlahtnejšo vinsko kapljico. Mnogi vrelci
ponujajo potniku hladno, čisto studenčnico in se zbirajo po
jarkih v potočice, ki celo leto ne usahnejo in so zavetje rudeče-
pisani postrvi.

Po vsem Pohorju pa bivajo Slovenci in varujejo svojo
vero in narodnost. Trdih pridnih rok se ne vstrašijo nobe¬
nega dela. Ovsen kruh, bob — tako imenujejo krompir —
fižol, zelje in drugo sočivje je njihova tečna in zdrava hrana,

l*

4

pa tudi zabelje in ob praznikih še mesa jim ne manjka. Na
južni strani rode vinogradi, ako se marljivo obdelujejo, toliko
vina, da si ga sami lahko privoščijo, nekaj ga pa prodajo.
Kmetije stoje po dve do štiri skupaj, vsaka ima za hišo njive,
travnike in gozde; nerazdeljeni in nerazkosani grunti, po
mnogo stoletij v eni rodbini, podedujejo se od očeta na sina.

Tukaj na vznožju južnega Pohorja se je prigodilo pred
nekoliko leti, kar vam hočem zdaj povedati, ne za kratek čas,
ampak v poduk in svarilo.

1. Ženitev.

Pri Kebernikovih pravilo se je kmetiji, ki je stala na
rebri tik gozda. Pod hišo in hlevi bil je obširen sadni
travnik, na katerem so široke jablane, visoke hruške, tenko-
deblaste slive in košate črešnje rodile obilno sadja. Za sad¬
nim travnikom širile so se njive, pod njivami pa senožeti do
potočiča, ki je ograjen od jel in vrb šumljal pod rebrijo.
Onstran potoka je na zgornji strani ob strminah zorelo grozdje
v skrbno obdelanih vinogradih, kateri so segali visoko gor
do tje, kjer so hladna planinska sapa in rani mrazovi vinski
trti določili neprestopno mejo. Nižje doli pa se v dolinici
kaže mala vas treh kmetij, skozi katero vodi pot od Keber¬
nikovih do farne cerkve sv. Antona. Mala pa čedna cerkev
stoji na nizkem pa okroglastem griču sredi župnije, ali kakor
so tovariši gospoda župnika radi pravili v šali: sredi sveta.

Tam pred vasjo, kjer se je steza od Kebernikovih kri¬
žala s cesto, ki drži pod Pohorjem, vzdignil se je priprosto
zidan križ, v katerem je bila naslikana mati Božja z Jezu¬
som v naročju. Križ je bil navadno okrašen z zelenjem in
cvetjem, pa ob Telovem in kedar je bilo žegnanje pri domači
župniji, ovila so ga dekleta z najlepšimi venci, fantje pa so
pred njega postavili nizke mlaje.

Prva hiša od križa naprej bila je Šotorjeva, dobra kme¬
tija, nič manja od Kebernikove. Ograjeni vrt zraven hiše
kazal je zraven zelenjave in sočivja rumene ognječe, bele in
žolte pelinovke, vrtne rože, sladko dišečo rezedo, muškat, ze¬
leni rožmarin, rudeče solnčnice, bele žofičke in kar je cvetic,
ki jih goji nežna dekliška roka. Kdor je hodil mimo, obstal
je in si z veseljem ogledal pisani vrt ter pozdravljal čedno
vrtnarico, ako je bila na vrtu, domačo hči, Šotorjevo Jeto,
cvetočo v mladosti in nedolžnosti.

5

O pustu 1870. leta bil je pri Eebernikovih vesel dan.
Ženil se je mladi gospodar Jurij. Eebernikov oče je več ko
trideset let bil gospodaril na domu, katerega je po svojem
očetu bil sprejel, toda obloženega z dolgovi in izplačili za
brate in sestre. Trdo mu je šlo iz početka, pa s pridnostjo,
varčnostjo in zaupanjem v Boga in s pomočjo marljive go¬
spodinje je s časom odplačal dolgove in dote ter poslednja
leta si tako opomogel, da je najstarejši hčeri, ki se je omo¬
žila, izplačal v gotovem tisoč goldinarjev. In ljudje so tr¬
dili, da to niso bili poslednji goldinarji, ampak da jih je še
nekoliko ostalo naloženih v mestni hranilnici, da bo kaj vzeti
ob sili. Bila sta še dva sina pri hiši. Starejši, Jurij, odslužil
je lani svoja tri vojaška leta, mlajšega Antona pa so ravno
tisto leto potrdili v vojsko na veliko žalost matere Eeber-
nikove. Oče pa je djai: Kaj zdaj, ko se služi le tri leta,
poprej pač, ko je bilo služiti dvanajst let in še dalje. Saj
nobeden ni prost, gosposki ali kmetski, vsak mora no¬
siti puško!

Tako je govoril oče Eebernikov, pa pri srcu mu je le
hudo delo, ko je Anton dobil povelje, da mora odriniti k svo¬
jemu polku. Bal se je, da ne bi se fant pri vojakih na duši
in telesu skvaril in potem vrnil za kmetsko delo nesposoben.
Tolažilo ga je le, da se je stareji brat Jurij, ko je prišel
domu od vojakov, prav pridno poprijel dela in k večjemu po
nedeljah dalje ostajal v kaki krčmi, kakor je bilo starišem
povšeč.

Eebernikov oče, da si ni bil star še nad šestdeset let,
bil je od mnogoletnega trdnega dela upehan in zlasti po zimi,
ko ga je nadlegoval hud kašelj, po cele tedne ni se upal iz
hiše. Zato bi se rad iznebil težavnega gospodarstva in skle¬
nil je, kmetijo izročiti Juriju, sam pa iti v vinograd ter se
živiti od užitkov in vinoreje. Na dan svetih treh kraljev po¬
klical je Jurija v hišo in mu govoril:

„Star sem, moči me zapuščajo. Ti pa si mlad in kre¬
pak, kos vsakemu delu. Izročiti hočem ti kmetijo, da boš ti
za naprej gospodaril, kakor sem jaz po svojem očetu. Meni
je šlo trdo. Dobil sem star dolg pri hiši in moral sem iz¬
plačati svojim bratom in sestram več dedščin, kakor bo tebi
treba. Popravil sem hišo, in hlevi so tudi še za rabo, na¬
sadil sem ves ta pungart in redim deset glav živine. Lahko
boš živel, če boš priden pri delu in ne boš nikdar pozabil,
da vse, kar imamo, imamo od Boga. če pa boš pasel le¬
nobo in pohajkoval po oštarijah, zapravil boš v enem letu,

6

kar sem jaz pripravil v tridesetih. Pridne bučele nosijo od
spomladi do jeseni, da si priskrbe hrano za zimo. Ako pa
roparice napadejo panj, izpraznijo ga v malih dneh in od¬
nesejo, kar je bilo v mnogih tednih nabranega. Take ropa¬
rice so pri človeku slabi tovariši. Teh se varuj.“

Oče Rebernikov se oddahne in potem tako nadaljuje:

„Pri kmetiji je treba gospodinje. Rebernikova hiša bi
ne bila tako na dobrem, ko ne bi naša mati skrbno vse oprav¬
ljali v hiši in v hlevu. Pregovor pravi in resnično je, da
pridna žena tri ogle hiše po koncu drži. Poiskal si boš
torej ženo iz domačih deklet. Silil ti ne bom nobene, če prav
bi meni bila najljubša sosedova Šotorjeva Jeta. Poznam jo
od mladih nog. Zmirom mi je dopadala, da je tako lepo
ubogala svojo mater in očeta. Zdaj, ko je dorastla in krepka
za delo postala, ne počiva ne od jutra do mraka in vsako delo
opravlja urno in veselo. Nikdar ne zamudi Božje službe in
sam gospod župnik so mi jo pohvalili. Pač težko jo bode
pogrešala Šotorjeva mati, ki se zdaj lahko spočije zraven nje.
Dobro bo za hišo, v katero bo ona prišla za gospodinjo. Brez
dote pa tudi ne pojde od Šotorjevih. Po njej povprašuj in
kedar imaš besedo, povej mi. da gremo vsi skupaj k notarju
in napravimo ob enem izročilno in ženitovanjsko pismo. “

Oče je umolknil. Jurij pa, ki je bil tiho poslušal, odšel
je iz hiše. Vsedel se je na klop pod jablano in premišljeval,
kar je ravnokar slišal od očeta. Res da je večkrat mislil na
to, kako bo, če mu oče grunt izroče, pa da se bo to že h
kratu zgodilo, mu ni šlo v glavo. Sam gospodariti, to ni kar
si bodi. Dozdaj so oče vsaki dan povedali, kaj se bo delalo
drugi dan in vse je šlo tako lepo po redu naprej. Potem pa
bo moral sam vse prevdariti, da kako delo ne zaostaja. In
očetova beseda od Šotorjeve Jete! Tako nekako čudno mu
je bilo pri srcu. Jeta, da bi res bila gospodinja, da ni bolje
v celi fari. Bog je ni le obdaroval s telesno lepoto, da je
vsak rad gledal za njo, kedar je ob nedeljah, čedno oprav¬
ljena, s šopkom dišečih cvetlic in molitveno knjigo v roki,
hodila v cerkev. S telesno čednostjo združila je Jeta tudi
duševno in celo najzlobnejši jeziki niso vedeli povedati o njej
ničesar slabega. Ali ga bode pa hotela? tako je premišljeval
Jurij. Oglasilo se je pri njej že več vrlih kmetskih sinov,
pa za nobenega ni marala.

No kaj hoče zdaj ? Oče sami so dejali, da bi jim bila Jeta
najljubša pri hiši in tako zdelo se je tudi Juriju. Odlašati
se ne da, torej naj se poskusi, in precej danes. Jurij se

7

opravi in gre k Lubanšeku, ki mu je bil birmenski boter in
četrt ure od Kebernikovih onstran gozda imel svojo lepo
vrejeno kmetijo.^ Lubanšeka je veselilo slišati, da se hoče
Jurij ženiti pri Šotorjevih in še tisto popoldne šel je k njim
v vas. Iz besed očeta in matere je spoznal, da bi jima bilo
po godu, ako pride Jeta na Rebernikov dom. Toda siliti je
ne moreta, tem menj, ker brez nje, tako je začela tarnati
mati s solznimi očmi, se ne bo dalo shajati pri hiši. Zdaj
je Jeta prijela za vsako delo, potem pa bo spet vse prišlo
na mene starko. Tolažila se je le, da ne pojde predaleč od
doma in da pride v tako dobro hišo. Lubanšek vpraša potem
tudi Jeto, ki je odgovorila, da se bode ravnala in storila, kar
želita oče in mati. Lubanšek vse to^ naznani Juriju in pre¬
cej drugi dan sta oba skupaj šla k Šotorjevim.

Jeta, zagledavši ju, se je skrivala, pa Jurij jo je le našel
in ko jo je vprašal, ali mu hoče biti gospodinja na Reberni-
kovem domu, odgovorila je sramožljivo: „Da, če sta oče in

mati zadovoljna. 41  Oče in mati pa sta bila zadovoljna in dogo¬
vorila v tem času z Lubanšekom, kako in kaj, o doti in ženi-
tovanjskem pismu in kdaj da naj bo poroka.

Ko je Jurij vse to povedal doma, vesel je bil oče Re¬
bernikov in malo dni pozneje šli so skupaj k notarju, da so
tam napravili izročilno in ženitovanjsko pismo. Rebernikov oče
je sinu izročil dom z gruntom, vinograd pa obdržal in si je
izgovoril toliko užitka in dot za ostala dva otroka, da je Šo-
torjev oče hudo godrnjati začel, češ, da se preveč naloži za
tako kmetijo brez vinograda in da Jurij ne bo mogel vse to
izplačati.

„Kaj ? Preveč ? 41  zagrmi Rebernikov oče, „naš grunt in
preveč ? Še za 5000 goldinarjev ga ne dam in ga ne dam.
V celi fari ni takega grunta. 41

„Mi tudi nismo berači 11 , odvrne nejevoljno Šotorjev oče.
„Denar pa štejem jaz in Jurij je neumen, da vse to na-se
vzame. 41

In zdaj bi se hudo popadla stara moža, ko ne bi se nad
njima zadrl gospod notar: „Tiho, deda! Mar sta v krčmi?
Kar je zapisano, je zapisano. Podpišita ali podkrižajta se in
mir besedi. 41

Moža sta še malo godrnjala in se hudo gledala. Končno
sta se udala in se podkrižala in podpisala sta tudi Jurij in
Jeta ženitovanjsko pismo, po katerem sta bila oba po enakih
delih lastnika in se je dota Jetina vknjižila na grunt.

Tri tedne potem bilo je gostovanje po stari slovenski
šegi. Ženin s starašino Lubanšekom, drugom in^ gosti od
svoje strani šel je v jutro z godbo pred seboj do Šotorjevib.
Tam so bila vrata zaprta. Starašina moral je odgovarjati na
več vprašanj, katera mu je stavil iz hiše ven nevestin sta¬
rašina. Potem so se vrata odklenila in stopili so v hišo, kjer
jih je vprašal nevestin starašina, kaj tu iščejo.

„Gospodinjo iščemo", odgovarjal je ženinov starašina, „za
hišo, katera potrebuje gospodinje." Pri teh besedah se vrata
druge hiše odprejo in vstopi našumljena stara baba, katera
sili k ženinu. Godci jej branijo, jo vzdignejo in nesejo iz
hiše. Kajti ko bi se babura dotaknila ženina, potem bi jo
morali godci lepo prositi in jej gosti, dokler bi sama ne spu¬
stila ženina. Potem pride nevestina vodilja in starašina spet
reče: „Ta bi že bila, pa še ni ta prava." Vrata se spet od-
pr6 in vstopi družica. „Še ni ta prava", reče spet starašina.
Zdaj še le prikaže se nevesta in pristopi k ženinu. Vsedejo
se k zajuterku, ženin in nevesta za mizo, zraven ženina njegov
starašina, poleg neveste pa njena vodilja. Po zajuterku ne¬
vesta ženinu pušelc prišije na klobuk, drugim gostom pa ga
daje v roko. Potem gredo v cerkev k poroki, že nin  v sredi
med starašinama, nevesto vodite vodilji, oba druga pa
družico.

Ne bom nadalje opisaval, kako se je vršila poroka v
cerkvi in kako lepo so gospod župnik na srce govorili no¬
vima zakonskima, kako so po cerkvenem opravilu vsi gosti
na potu domu se mudili nekaj časa v bližnji oštariji in še
le popoldne prišli na Šotorjev dom. Tudi ne bom popisaval
gostije, katero so pripravili pri Šotorjevih, od juhe z rezanci
počenši pa do vsakovrstnih pečenk in močnikov. Saj smo vsi
že videli ženitovanja in gostije in zraven bili. Kdor ni bil,
pa še vtegne biti.

Solnce se je skrilo za konjiško goro in začelo se je tem¬
niti, ko zgreši Jurij nevesto. Kam je neki šla? si misli in
pogleda v vežo in kuhinjo, pa tam je ni. Stopi pred hišo,
kjer se vidi gor po cesti do Rebernikovih in glej, tam pri
križu ob stezi blišči se nekaj belega. Na lesenem pragu
pred križem klečala je Jeta, roki kvišku držala in pobožno mo¬
lila k Mariji Pomočnici. Bila je tako utopljena v molitev, da ni
cula, ko je Jurij pristopil. Pokleknil je tudi on zraven Jete
in vzdignil roke k molitvi. Zdajci zapel je zvon farne cerkve.
Zvonilo je angeljsko češčenje. Jurij in Jeta sta ga skupaj
glasno molila in Juriju se je zdelo, da še nikoli poprej mu

9

ni šla molitev tako iz srca in da še nikoli zvon farne cerkve
ni tako lepo zapel, kakor tisti večer.

Ko sta odmolila in je Jeta še posebej izročila oba v
varstvo Device Marije, vrnila sta se domu. Jeta mu je pra¬
vila, da jej je bilo že od otroških let največje veselje, ako je
mogla angeljsko češčenje moliti pri križu. „Daj Bog in sveta
Marija, da bi srečno skupaj živela. 1 '

„Srečno in dolgo ! 11  dostavlja Jurij, ko stopi v hišo, kjer
sta se starašini ravno skušala z napitnicami.

Še štiri dni bilo je gostovanje, dva dni pri Šotorjevih, dva
pa pri Rebernikovih. Potem so šli gosti vsak na svoj dom,
mlada pa sta začela gospodariti.

2. Slaba tovaršija.

Srečna je hiša, v kateri živita mož in žena v lepi za-
stopnosti. Vsako delo opravlja se z veseljem. Prvi v jutro
po koncu je hišni gospodar, pogleda v hlev in poklada živini.
V tem pripravlja gospodinja zajuterk in vsak gre potem na
svoje delo, katerega se nikoli ne pogreša, ne po letu, pa tudi
ne po zimi. Tako mine teden in ko pride sobotni večer,
vsi se vesele nedelje, da se oddahnejo, še bolj, da bodo šli
k službi Božji. Pridna gospodinja vse lepo pospravlja v hiši
in okoli hiše in ko v nedeljo jutro prvokrat vabi zvon, opra¬
vijo se vsi, da ne zamude svete maše in doma ostane le kak
pastir ali pastirica. Popoldne pa se vsedejo po leti v senco
pred hišo, po zimi pa oboli peči in eden bere iz knjig Mohor¬
jeve družbe, ali iz podučljivih časnikov, iz „Slovenskega Go¬
spodarja 11 , „Novic 11 , „Mira“, in kar je takih poštenih, za ljudstvo
pisanih listov, drugi pa poslušajo. Tu ni slišati grdih be¬
sed in beganja, pač pa včasih veselo petje in nedolžen smeh.
Družina rada uboga, otroci pa se izrejajo v ljubezni in spoš¬
tovanju do starišev in v Božjem strahu.

Tako je bilo pri Rebernikovih, dokler sta še stara go¬
spodarila in tako je bilo še tudi več let pri mladih. Jurij si
je res bil, ko je prevzel domačijo, nakladal prevelike dolž¬
nosti; pa dokler se od njega niso tirjale dote, in ker za nje ni
imel plačati obresti, niso ga težile. Včasi ga je pač skrbelo,
odkod jemati denarjev, kedar se bo možila sestra ali brat šel
od hiše, pa upal je, da se bo že dalo do tačas kaj prihraniti,
nekaj pa živine prodati, katere je že več redil, ko oče. In v
najhuji sili bi se dalo nekaj lesa iz gozda prodati, ne da bi
se preveč poznalo. Jeta pa ni imela časa, veliko premišlje-

10

vati, opravka je imela od ranega jutra do pozne noči, temveč
ker je sčasoma imela skrbeti za dva otročiča, fantiča Marka,
ki je že letal in skakal okoli hiše in za malo Anico, ki je še
ležala v zibelki.

Pa kjer solnce sije, tam je tudi senca in kjer je mir in
zastopnost, tam uriva se skušnjava, kakor med čisto pšenico
nadležna ljulika. Ta skušnjava bil je Šotorjev Janez, Jetin
brat, ali kakor so mu pravili: Hanza. Bil je z Jurijem blizu
enakih let in tudi odslužil svoja tri leta pri vojakih, pa ne
pri pešcih, kjer je bil Jurij, ampak pri konjikih. Po odslu¬
ženi vojaščini pa ga ni veselilo domu h kmetskemu delu,
temuč se je raji v mestu vrinil za kočijaža. Tam bi se mu
bilo dobro godilo, da ne bi bil napravil znanstva z neko
malopridno žensko in se ne začel potepati po oštarijah ter
zanemarjati svojo službo. Prvi gospod ga je spodil, dobil je
drugo službo, pa tudi tu ni dolgo shajal in tako je bil skoraj
vsako četrtletje pri drugem gospodarju, dokler niso povsod
vedeli za njegovo slabo obnašanje in ga nikdo ni hotel več
v službo najeti.

Hanza je tedaj bil prisiljen, zapustiti mesto in se vrniti
domii, da si mu to nikdar ni dišalo , kajti vedel je, da
se na kmetih mora delati in trdno delati in da ni časa
niti denarja za pohajkovanje po oštarijah. Šotorjev oče je
sicer bil večkrat slišal, da se Hanza v mestu nič kaj dobro
ne obnaša, pa zdaj, ko je prišel, bil ga je vesel, ker ga je po¬
treboval pri kmetiji in upal, da mu bo delo že izbijalo vse
muhe iz glave. In iz početka je šlo še precej dobro, le ob
nedeljah in praznikih se Hanza ni dal doma obdržati, ampak
jo potegnil v bližnji trg, od koder se je navadno še le proti
jutru druzega dneva vrnil. Potem pač tisti dan ni bil sko¬
raj za nobeno delo. To je očeta skrbelo, ker je ravno njemu,
kot najstarejšemu sinu, nameril grunt izročiti, ko bi se ne mogel
priženiti na kako drugo kmetijo.

Nekaj tednov potem, ko je Hanza domu prišel, imel je
Jurij v trgu opraviti in več stvari kupovati. Bilo je na Šent-
jurjevo, ko so v trgu praznovali domačega farnega patrona.
Jurij, ko se je odpravil, rekel je ženi, da se bo še le proti
večeru vrnil, ker bo ostal pri večernicah. V trgu si v šta-
cuni nakupi, česar je mislil. Ko stopi iz štacune, kliče
ga Hanza:

„Kaj pa je še tebe spravilo v trg? Zmirom tičiš doma,
kakor pajek sredi pajčevine. Kam pa zdaj? Vsaj še ne domu?“

Jurij pove, da bo ostal do večernic.

11

„Tedaj pa pojdiva v kako oštarijo", reče Hanza, „da si
priveževa dušo. Žejen sem, ko riba na suhem. In kaj pri¬
grizniti, nama ne bo škodilo. Bova se malo zmenila, kako
se nama je kaj godilo pri vojakih."

Jurij bil je pri volji in šla sta v bližnjo oštarijo „k zla¬
temu jelenu". Jurij si naroča kruha in vina, Hanza pa fra-
keljc žganja, češ, da si želodec ogreje in da tudi gospdda pred
kosilom rada posrka čašico žganjice. Celi frakeljc na dva po¬
žirka skozi grlo požene, potem si pa natoči od Jurjevega vina.

„Danes je tvoj god, boš dal za par litrov, kaj ne?"

Jurij je bil dobre volje, ker je vse potrebno nakupil in
mu je še ostalo deset goldinarjev. Torej se ni branil plačati
za jed in pijačo in sedela sta in pila, dokler ni vabilo k ve¬
černicam. Hanzi ni bilo, da bi šla v cerkev in godrnjal je
nekaj prav grdih besed, kakoršnih se je bil navadil ob času
svojega službovanja v mestu; pa Jurij je vse plačal — in to
ni bilo malo; kajti Hanza je znal potegniti in tudi on sam
se ga ni branil — in potem brž šel v cerkev, da ne zamudi
prvega blagoslova.

Po večernicah mudilo se je Juriju domu, pa na trgu ga
čaka Hanza, kateremu se je pridružil Marotov Jaka in Jurij
se jima ni mogel odtegniti, da ne bi se oglašali še v ošta¬
riji. Šli so k ,,Pijani muhi". Tam so se vsedli k okrogli
mizi, okoli katere je že sedelo več mož, ki so se skupaj stis¬
nili, da so novi gosti dobili prostor. Hanza. ki je bil dosti¬
krat v trgu, bil je z vsemi znan in ponujali so mu, kar je
imel vsak pred seboj, pivo, vino in žganje. Bili so to kmetje
iz okolice, kateri so se bili navadili po večernicah malo po¬
gledati v krčmo.

V sredi med njimi za mizo sedel je gosposki oblečen
človek srednje starosti z brkami pod nosom, brado okoli če¬
ljusti in očali na nosu, kateri je pušil cigaro in včasi povedal
kako debelo, da so se možje na glas zasmejali. To bil je
Koprivec, posestnik majhne hišice v trgu in zakotni pisač, a
ljudjem znan le pod imenom: doktor Kopriva.

Ko je Kopriva zagledal Hanzo, vstal je izza mize, po¬
mignil mu na stran in ga, kazajoč na Jurija, nemški vpra¬
šal: „Kdo pa je ta?" Hanza mu pove in Kopriva, ki je po¬
znal vse kmetije celega okraja in kako je z njimi v zem-
ljiščnih knjigah, kjer so vpisani dolgovi, vidno razveseljen
reče„Rebernikov Jurij! Vem za tisti grunt. Stari ni spustil
vinarja in je čepel na denarjih, kakor kokoš na jajcih. Ali je
mladi tudi tako trd?"

12

„Saj veš", — Hanza in doktor Kopriva sta se tikala —
„da jabelko ne pade daleč od drevesa."

„Kaj pa veruje ?“ vpraša dalje Kopriva in pomežikne z
levim očesom.

„Črn je, črn“, krohota se Hanza in dostavlja šepetajoč:
„Če njega ne spravim na našo stran, ničesar ne opravimo v
naši fari pri volitvi."

„Torej loti se ga, cvenk je že pripravljen 11 , podpihuje ga
Kopriva in udari z roko ob žep.

Oba se spet vsedeta in kmalu se začne živ razgovor
ob mizi.

3. Doktor Kopriva.

Kopriva se pomakne bliže Jurija in mu ponuja cigaro,
katere se Jurij brani, češ, da navadno ne puši, pa jo končno
vzame in prižge. Potem mu Kopriva začne praviti od tistega
Aleševega grunta, ki je bil zavolj dolgov po eksekutivni
dražbi prodan in bi ga zdaj gospod Kampoš iz trga, ki ga
je kupil, rad po kosih razprodal. „Tista velika njiva pod
tvojim gruntom' 1 , meni doktor Kopriva, „bi se ti prilegla, kakor
čednemu dekletu svilnata ruta."

Jurij odgovarja, da bi ne mogel izplačati kupnine.

„E kaj kupnina", odvrne Kopriva, „ti in tvoj grunt sta
dobra za vsaki denar. Celo kupnino lahko ostaneš na dolgu
in nihče te ne bo tirjal, dokler sam ne boš plačal. Kar pa
obresti, o tem še govoriti ni vredno."

Jurij je res že večkrat bil ogledal tisto zemljo, ko je
slišal, da bo grunt na drobno prodan. Prav tik njegovih njiv
je ležala in z enim koncem segala tako vmes, da bi se prav
spodobila k njegovemu gruntu. Ko je tedaj slišal, da ima
Kopriva oblast prodavati, bil je prav vesel, da se je z njim
seznanil. Naroča precej liter vina in natoči tudi Koprivi, pa
ta se na videz brani, češ, da ima že toliko, da si ga sam
lahko plača.

,,Pa da ne boš mislil, da sem prevzeten, pijem na tvoje
zdravje", reče Kopriva. „Potem pa še jaz dam za en liter."

Juriju pa je le zemljišče šlo po glavi in vpraša, kakšno
ceno da ima.

„Tri oralov ga je, torej za tisoč goldinarjev ne bo pre¬
drago", odgovarja Kopriva, pa precej dostavlja: „No to še

ni zadnja beseda. Y nedeljo imam opraviti v vaši fari in tačas
se lahko zmeniva." Cena se je Juriju sicer previsoka zdela,
pa upal je, da jo bo še odkrhal in začel premišljevati, kako bi

IB

spravil vkup toliko denarja, da bi celi kup ali saj večji del plačal.
Pri tem je pil, kadil in postal tako dobre volje, da je uka¬
zal liter za litrom in še sedel za mizo, ko se je že vžigala
luč. Slišal je zdaj zvoniti angeljsko češčenje in se prekrižal,
da bi molil, pa nobeden drug se ni zmenil za molitev in še
glasneje so žlobudrali okoli mize.

Kopriva začel je zdaj razkladati, da morajo kmetje pa¬
metni biti pri volitvah in da naj le njega poslušajo, on da
jim bo že nasvetoval pravega moža. Zabavlja čez duhovnike
in da se kmetje naj ne dado premotiti zavoljo vere in slo¬
venščine. Vera in jezik, to je vse prazno, skrbeti moramo le,
da se nam tukaj dobro godi. Potem hvali tiste, ki znajo več
jezikov, brez katerih se nikamor ne more priti po svetu in
Hanza mu pritrduje. Nek poredni fantalin pa, ki je sedel
pri mizi, vpraša Hanzo:

„če je tako dobro po svetu, zakaj si se nazaj priklatil
k nam?“ Hanza je zbodla ta beseda, pa je storil, kakor da
bi je ne bil slišal. Kopriva pa je ukazal prinesti še vina in
žganja. Juriju ponujal je cigaro in mu govoril na ušesa, da
se mu je mešalo po glavi od vsega, kar je bil slišal, tem¬
bolj, ker je od obilne pijače in pušenja bil že- ves zmoten.
Jurij se dozdaj za take stvari ni brigal, ker je imel preveč
opraviti s svojim gospodarstvom. Ko je Kopriva začel pra¬
viti, da se bo vrnila tlaka in desetina, če ne bodo volili ti¬
stega moža, katerega bo on priporočal, vstrašil se je Jurij.
Tlaka in desetina, to vam je bilo kaj hudega. Oče so več¬
krat pravili, kako da grajščinskim oskrbnikom nikoli niso mogli
dovolj žita in vina navoziti, kako so morali doma delo pu¬
stiti, ko je bilo najbolj nujno in iti tlako delat in kdo ni
prišel o pravem času ali se celč ustavljal, hajd z njim v
kajho in na klop. Bog nas obvaruj tistih silnih časov! In
ta Kopriva, nisem mislil, da je taka poštena duša in tako
skrbi za nas kmete. — Tako je modroval Jurij in pil ter ni
se mu škoda zdela za denarje. Dajal je za pijačo in ko je
Hanza začel prepevati, zakrožil jo je z drugimi tudi Jurij in
bil je tako Židane volje, da bi ves svet objel.

Pozno v noč je bilo, ko so se domu odpravili. Juriju,
ker ni bil vajen tolike pijače, vrtelo se je v glavi in noge so
se mu spodtikale, in večkrat bi bil padel, ko ne bi ga Jaka,
ki je šel z njim, prijel pod pazduho. Hanzi pa ni bila še volja
oditi in ostal je v trgu. Odbilo je že polnoči, ko se je Jurij
bližal svojemu domu. Videl je še luč goreti v hiši. To ga je
razjezilo. Čemu ga čakajo? Menda se ne bo izgubil?

14

Ko stopi v hišo, vpraša ga žena: „Za Božjo voljo, kje
pa si bil tako dolgo ? Vsi smo se že bali, da se ti ni ka
pripetilo."

Jurij, kateremu se je Sem dalje bolj hudo vrtelo po glavi,
zadere se prav ljuto nad ženo: „Neumnost, kaj se mi bo

neki zgodilo? Da bi vas vse skupaj —“, in grdo je zaSel
kleti, kakor ga žena še nikdar ni slišala. Potem pa se je
zgrudil na klop pri peči in kmalu culo se je po hiši težko
hropenje moža od vina, žganja in tobaka omamljenega. Ženi,
ki ga še ni tacega videla, udrle so se solze iz oči od jeze in
žalosti in dolgo ni mogla zaspati.

4. Domači prepir.

Solnce je že sijalo v hišo, ko se je Jurij vzbudil po
tisti noči. Glava mu je bila težka in silno ga je žejalo. V
hiši ni bilo nikogar. Vzdigne se od klopi in zgrabi bučo z
vodo, ki je stala na mizi, ter si ugaša žejo. Potem začne
premišljevati, kaj je bilo z njim, da je ob belem dnevu ves
opravljen ležal na klopi. Sčasoma se spominja včerajšnjega
dneva, da so pili še pozno v noč v trgu, kako pa je potem
prišel domu in namesto v postelj na klop, o tem ni vedel ni¬
česar. Malo sram ga je pač bilo pred ženo in družino, da
so ga videli tako pijanega, pa ko se je spomnil kupčije zarad
njive, tolažil je samega sebe, da pri nobeni barantiji ne more
biti brez pijače. Toda z ženo se bo moral še zmeniti o tem,
ker je dozdaj še pri vsaki stvari tudi njo vprašal in sta se
vselej^ lepo sporazumela.

Žena je tisto noč le malo spala in brž v jutro, ko se je
zorilo, vstala je in šla k Šotorjevim, da se pritoži svoji ma¬
teri in jo vpraša, kaj naj bi storila, da se mož ne bo več
tako spozabil. Šotorjeva mati se je močno hudovala.

„Pa kje se je tako napil?"

Jeta je le to vedela, da je bil v trgu.

„Potem sta pa že bila skupaj z našim Hanzetom. Še zdaj
ga ni domu in ga tudi ne bo pred večerom. Oh ta nesrečna
pijača!" jezila se je mati in dostavila:

„Ti, Jeta, tega ne smeš trpeti. Ošteti ga moraš in huda
biti nad dedom, da se te bo vstrašil. Ce ga precej zdaj ne
boš ustrahovala, bo ravno takšen postal, kakor tisti Aleš, ki
je s pijančevanjem in pravdanjem ves grunt zapravil. Huda
bodi in kregaj se in celi dan mu ne daj dobre besede, pa
tudi ne kuhane jedi."

15

Šotorjeva mati je bila pridna in poštena žena, pa njeno
svetovanje ni bilo dobro. Huda beseda vzbuja jezo in še
hujši odgovor in tako se začenja prepir in proč je z mirom
in zakonsko zastopnostjo v hiši. Nesrečni ženski jezik, kateri
se ne da brzdati, je dostikrat kriv, da gre gospodarstvo rakovo
pot. Mož izgubi veselje do dela in je rajši drugod, ko doma,
da se le izogne ženskemu klepetanju.

Jeti sicer ni bil všeč materin svet, pa mislila je, da mati
to bolje vedo. Tudi se je močno jezila, da se Jurij poteplje
po noči po trgu in pijančuje s fanti. Gotovo je zapravil ves
denar, ko ga je tako silno treba. Čem dalje se jej to vrti
po glavi, tem bolj jo prime jeza. Ko pride domu, pripravlja
kosilo, družina pa gre na polje na delo, kamor jej Jeta nese
kosilo. Jurij je še dremal na klopi. Ko se vzbudi, se čudi,
da ni nikogar slišati. Stopi na dvorišče in vidi, da gre Jeta
z otrokoma po stezi navzgor proti hiši. Pekla ga je slaba
vest in mislil si je, bolje da se je zdaj izognem in da se še
le pri kosilu srečamo, kedar bomo vsi skupaj. Torej pogleda
k živini v hleve in jej poklada krme, potem pa se vleže na
kup slame, dokler ne sliši opoldne zvoniti. Tačas vstane in
gre v hišo, ker mu je želodec bil že tako prazen, kakor nje¬
gova mošnja in bi prav rad bil se vsedel h kosilu.

Pred hišo na klopi sedela je Jeta, pa ko ga zagleda, brž
vstane in gre okoli ogla na vrt. Juriju se je čudno zdelo,
da na ognjišču v kuhinji ne vidi ognja, kakor da bi se ta dan
ne kuhalo. Ni vedel, da je žena, dokler je še spal, pripra¬
vila bila kosilo in ga nesla ljudem na polje. Stopi torej k
vrtni ograji, za katero vidi ženo pleti na vrtu in vpraša dobro¬
dušno: „Kaj pa je danes s kosilom ?“

Jeta odurno odvrne: „Tam si ga išči, kjer si se potepal
celo noč."

Jurij ni bil vajen, takšnih besed od svoje žene slišati,
zato so ga hudo spekle in razdražile.

„Kdo se je potepal ?“ zadrl se je nazaj.

„Ti in pa ti!“ oponašala mu je žena. „Ali te pač ni
sram, da s tacimi fantalini pijančuješ in denar zapravljaš ?“

„Imel sem neko posebno kupčijo zarad tiste Aleše ve
n Ji Te > v  in to me je zadrževalo 4 ', odgovarja Jurij, da bi ženo
utolažil. „Zdaj mi pa daj kosilo. Lačen sem, ko volk."

„Mi smo že jedli. Pa bi poprej bil vstal. Pojdi si po
kosilo, kjer si pil."

Tako jezne in besedljive Jurij svoje žene še ni videl. Vse *
to kreganje, ker je enkrat nekaj ur dalje od doma izostal.

16

Kakor da bi človek nikoli ne smel biti dobre volje. Raz¬
hudil se je zdaj tudi on, zakričal ženi, da je grda besedljivka,
potem pa je vzel klobuk in šel od doma.

Zdaj je ženi vendar le žal bilo, da je tako zoperno z njim
ravnala. Že ga je mislila nazaj klicati, pa Jurij je naglo
stopal, zavil jo v gozd in ni ga bilo več videti. Jeta se je
zdaj, ko je sama ostala pri hiši, začela jokati in ni je vese¬
lilo nobeno delo. Skrbelo jo je, kam da bo šel in kakšna
sramota bo za njo, če bodo ljudje slišali, da mu še jesti ni
privoščila.

Jurij pa jo je krenil skozi gozd k „Puferju“. To vam
je lesena bajta, v kateri toči Puferjev Matija žganje in vino.
Bajta stala je na samotnem in ljudje niso nič kaj dobrega
govorili o Puferjevi oštariji. Zbirali so se tam malopridneži,
da včasi po cele noči ni bilo miru. Tam so skrivali tatovi
sebe in svoje ukradeno blago. Žandarmerija je večkrat prišla
preiskavah pa do živega le ni mogla Puferju in njegovi ženi,
ker nikdar ni mogla blizu priti, ne da bi je poprej bili za¬
sledili. Le enkrat v temni noči sta dva žandarja tako tiho
se priplazila, da sta zagledala skozi okno tistega znanega tata,
Sivca po imenu. Pa ko je stopil eden žandarjev pred hišna
vrata, drugi pa na zadnjo stran hiše, skočil je Sivec doli
pri svislih in izginil v gozdu, kjer sta ga potem žandarja za¬
stonj iskala.

V to malovredno bajto ide zdaj Jurij, ker drage oštarije
ni bilo blizu, da bi kaj dobil za glad in žejo. Puferjeva žena
— bila je sama doma — se ga je začudila, ker ga nikdar
še ni videla pri sebi. Prinese mu vina in kruha ter se začne
z njim meniti, pa Jurij bil je prav kratkih besed. Pil je, pa
kruh mu ni šel v tek. Naenkrat se prikaže doli za gozdom
Šotorjev Hanza. Ko Hanza vidi Jurija, se mu dobro zdi in
ko mu pogleda v lice, brž spozna, da se je moralo doma ne¬
kaj prigoditi, kar ga je pognalo v ta kraj.

„So te pa ženske razjezile ?“ vpraša Hanza in se smeji.
Juriju ni bilo za burke in smeh, pa všeč mu je bilo, da je
prišel Hanza in je imel s kom se meniti. Hanza je še le zdaj
bil na potu iz trga, pa domu ni mu bilo iti pred nočjo, da
se izogne hudim besedam materinim, ki ga je vselej oštela,
pa govorila gluhim ušesom. Jurij in Hanza sta tedaj pila,
najpred vino, potem pa žganje, in Jurij je, čem bolj mu je
šla pijača v glavo, tem korajžneji postal.

Doma pa je žena čakala v skrbeh, kje da je Jurij in
kako da se tako dolgo ne vrne. Zakaj mu ni dala kosila in

17

ga gnala od hiše? to si je venomer oponašala. Proti večeru,
ko ga le še ni bilo, pošlje Jurijevega brata, Antona, ki je
ravno prišel z njive, da ga naj gre iskat; kam, mu sama ni
vedela povedati, kajti da bi bil pri Puferju, si Jeta pač ni
mogla misliti.

Anton gre skozi gozd in kmalu najde Jurija z Hanzo.
Pove jima, da ga je poslala Jeta. Jurij bi rad brzo šel, pa
Hanza ga zadržuje in Antonu se tudi ni mudilo, ko sta mu
piti ponujala. In tako so vsi trije obsedeli in pili do temne
noči. Zdaj pa pride Šotorjeva mati, kateri je šla Jeta tožit
svojo nesrečo. Ko jo možje zagledajo, vstrašijo se, ker je
mati znala sukati svoj jezik in res se je iz njenih ust ulila
taka ploha psovk, med katerimi so besede: pijanci, zaprav¬
ljivci, potepuhi in enake še bile najbolj pohlevne, da so vsi
trije se zmuznili iz hiše in jo po gozdu mahnili domu.

Jurij se je spet, kakor sinoči, spodtikal nad vsaki kamen
ob cesti, pa če je včeraj bil dobre volje, kuhala je danes v
njem le jeza in srd. Kajti napil se je šnopsa in ta nesrečna
pijača dela iz človeka pravo zver. Ves pot se je hudoval nad
ženo, da mu še jesti ni privoščila in grozil se je, kako da jo
bo. Udrihal je s pestjo po zraku. Brat ga je skušal po¬
miriti, pa Jurij se je še nad njim zadrl, češ, da ga bo spodil
od hiše. Anton je tedaj naprej letel in ženi povedal, kakšen
da pride Jurij domu. Jeta vsa preplašena ne ve, kaj bi sto¬
rila. Končno zgrabi oba otroka in zbeži k Šotorjevim do ma¬
tere, Antona pa prosi, da naj jej pride povedat, kedar bo
Jurij zaspal.

Jurij, ko ne najde doma žene in otrok, kolne ves divji
po hiši, pobije lonce po kuhinji in tako razsaja, da vsi zbeže

od hiše. K sreči ga noge več ne nesejo in zvrne se preko

praga, da mu je glava ležala v veži, noge pa so mu visele
čez prag. In tako zaspi. Anton leti to povedat Jeti. Vsi
se vrnejo domu, kjer Jurija vzdignejo in ga nesejo v hišo ter
ga v postelj spravijo.

To vam je spet bila britka noč za Jeto, tem britkejša,
ker si je očitala, da ga je ona sama s svojimi nepremišljenimi
besedami odpodila od hiše. Sprevidela je, da je prehuda
beseda oster meč, s katerim se rana ne celi, ampak še huje
razkopa.

Drugo jutro se je Jurij zgodaj, kakor vselej, zbudil, brž
vstal in šel po svoji navadi v hlev pogledat k živini. Tudi

žena se je opravila in šla kuhat zajuterk. Ko se je Jurij

po opravljenem delu vrnil v hišo, stala je že na mizi skleda

Slov. Večernice 4.0. zv. 2

18

dobro zabeljenih žgancev, v drugi skledi pa kislo zelje. Vsi
se prekrižajo. Jurij moli, kakor navadno, naprej, drugi pa za
njim. Potem jedd z dobrim tekom in ko so po jedi od¬
molili, gredo okrepčani na delo.

Tisti dan se je Jeta še hudo držala, pa pri skupnem
trdnem delu se jeza ohladi in vrnil seje v hišo zopet prejšnji mir

5. Kupčija brez denarja.

Na kmetih čem dalje tem huje zabredejo v dolgove. Od¬
kar kmetije niso več vezane, kakor pred letom 1848., ko se
niso smele razkosavati, bilo je že veliko tisoč kmetij zaradi
dolgov prodanih in ravno toliko kmetskih rodbin prišlo je na
beraško palico. V večjih farah je ni skoraj nedelje, da ne
bi se preklicala ena ali več kmetij v prvo-, drugo- ali tretje-
krat. In če vprašamo, odkod pa toliko dolgov, da se kme¬
tija ne more več rešiti, slišimo, da jo je lastnik že zadolženo
v roke dobil in da je tudi on moral se zavezati za take užitke
starišem in za toliko dot sestram in bratom, da je bil nad
glavo zadolžen, ko je začel gospodariti. Drugi gospodar bi
še bil shajal, pa kupil je zemljo k svojemu gruntu, kateremu
se je morda res prilegla, a brez denarja in ostal je kupnino
na dolgu. Obresti ni zmogel, bil je tožen in kar mu je še
pustil oderuh, do katerega se je obrnil v sili, požrli so tož-
beni stroški. Tretji nosil se je gosposki, bil več v mestu
ali trgu, ko doma pri delu in kmalu so ga pojedli dolgovi.
Četrtega in teh je žalibože čem dalje tem več, pogreznila je
žgana pijača v dolgove in dostikrat v rani grob.

Tudi naš Jurij si je, ko je prevzel kmetijo, naložil pre¬
več izplačil, kajti sedemnajst sto goldinarjev izplačati iz grunta
in zraven še da vati užitek, to ni kar si bodi za kmetijo. Kar
je poljskih pridelkov, potrebujejo in poje se doma. Denar se
da dobiti le iz živine in včasi v dobrih letih kaj malega iz
žita. Zato taki stariši, kateri pri izročitvi domačije izgovar¬
jajo prevelike dote, ne ravnajo dobro in so krivi, da se sin
ne more zdržati na gruntu. Stariši navadno svoj grunt višje
cenijo, kakor je v resnici vreden, sin pa, da le sam svoj po¬
stane, v vsako izplačilo privoli. Ako se ugovarja: Zakaj pa
bi eden dobil več, ko drugi, ki so tudi domači sinovi in
hčere, se pač lahko odgovarja, da tisti, ki na kmetiji ostane,
prav za prav najmanj dobi, ker nobena kmetija ne nese to¬
liko, za kolikor se ceni in se nalagajo izplačila. Zato v ne¬
katerih krajih nobeden domačih noče prevzeti grunta in raji

19

vidijo, da se proda. Ali bi ne bilo bolje za vse, da bi se
kmetija ohranila kot zavetišče, kamor lahko pritekajo bratje
in sestre v sili; to pa je mogoče le tedaj, kedar se gospo¬
darja na ljubo zadovoljijo z manjšimi deleži.

Zato se je Šotorjev oče tačas pri notarju po pravici hu¬
doval nad starim Rebernikom, da je toliko izplačil sinu na¬
ložil. Juriju zarad tega seveda dozdaj še ni bila sila, pa že
je dorastla mlajša sestra, da bi se lahko možila, brat Anton
pa se je vrnil od vojakov in bi tudi rad kam prišel na svoje.
Jurij dobil je z Jeto osemsto goldinarjev, pa imel je plačati
desetek, ki je prav obilen bil in potem začel je popravljati
hleve, pri čem se je pokazala potreba, jih čisto na novo po¬
staviti. In ker je tudi za hišo nakupil to in ono, mu od
cele dote nič ni ostalo v rokah. Zdaj bi rad še prikupil
zemljo, ne da je imel jo s čim plačati.

V nedeljo obljubil je Kopriva, da pride. Jurij pa še ni
povedal ženi, kaj da misli storiti. Še le v soboto po večerji,
ko sta sama ostala v hiši, začne govoriti od zemlje, katero
sta že večkrat gledala, da se mu zdaj ponuja in bi se morda
dobila po ceni. Jeta posluša in vpraša, kdo jo prodavlje in
po kaki ceni. Ko sliši, da Kopriva, jej stvar nič kaj ne
dopade.

„To je tisti človek, kateremu pravijo doktor Kopriva.
On povsod vtika svoj nos, pa je še vsakega, kdor je imel
z njim opraviti, spravil v nesrečo. Aleš bi še danes bil na
svojem gruntu, ko ne bi njemu prišel v pest. Tudi tebe je
že zaslepil in onesrečil bo nas vse.“ Bile so jej še hujše
besede na jeziku, ker se je že ves čas jezila nad slabo tovar-
šijo, v katero je zahajal Jurij, pa ker je ravno vstopil Anton,
umolknila je.

V nedeljo popoldne pride Kopriva, Ilanza pa z njim. Vsi
trije z Jurijem gredo ogledat zemljo, da si je Jurij jo dobro
poznal in premeril na vse strani. Njive držal se je tudi
travnik z jelševjem ob potoku, vse skupaj blizu tri oralov zemlje.

„Ce kupiš to zemljo“, hvali jo Kopriva, „troje glav ži¬
vine lahko več rediš. Vsako leto prodaš par volov in v treh
letih je vse poplačano/'

Juriju bi se to dopadlo. Vpraša po ceni.

„Za vse skupaj tisoč goldinarjev ne bo predrago", reče
Kopriva.

Jurij se vstraši.

„Veš, da je zemlja zdaj povsod visoka v ceni in da bo
postala še dražja."

2 *

20

Tačas, to je leta 1873., se je res vsak kos zemlje tako
drago prodaval, kakor še nikdar poprej. Pozneje pa so cene
padale in dandanes se marsikatera kmetija ge za polovico
tistega denarja ne more prodati, kakor je tačas bila cenjena.

Šli so okoli njive, potem po travniku.

„Zdaj pa pojdimo 1 ', reče Kopriva, „na kupico vina, da
se zmenimo." Ker ni bilo blizu druge oštarije, krenili so k
Puferju. Jurij bi še rad bil govoril z ženo ali poklical očeta,
ki je živel pri vinoreji. Pa Kopriva je dejal, da tega ni
treba in da bodo že sami napravili, da bo prav.

Jurijeva žena je v tem, ko so možje si ogledovali zemljo,
večkrat prišla pred hišo, pričakujoča, da jo mož pokliče in se
zmeni z njo, predno se pogodi za zemljo. Jurij jo je res mislil
poklicati, pa Kopriva se mu je krohotal: „Mar je ona go¬

spodar pri hiši ali si ti? Ženske od takih stvari ničesar ne
razumejo." Jeta sama pa ni htela bliže priti, tem menj, ker
se je silno jezila nad Koprivo, kateremu je pripisovala vse
neprilike, ki so že in še bodo zadele Rebernikovo hišo. Pa
zdaj, ko je iz okna zagledala vse tri kreniti jo po znani poti
k Puferju, ohrabrila se je in skozi odprto okno poklicala Ju¬
rija, da ima z njim govoriti. Koprivi to ni bilo všeč, pa Jurij
se ni dal vzdržati in se vrnil v hišo.

„Kaj pa je?" reče malo nejevoljno.

„Ali si res kupil to zemljo?" vpraša žena.

„Nisem še, pa kupil jo bodem", odvrne Jurij z odločnim
glasom.

„Nikar tega ne stori. To bo naša nesreča, videl bodeš,
naša strašna nesreča. Vsi tako pravijo."

„Pravijo! Ker so nevoščljivci; ker jih jezi, da bo Re¬
bernikov grunt zdaj največji v fari."

„S čim boš pa plačal? Bratu in sestri treba bo odšteti
v par letih njune dote. Odkod jemati? In zdaj še tako
velik novi dolg! Jurij, prosim te, pusti to barantijo. Zemlje
imamo dovolj. Že na našem gruntu težko shajamo z delom.
Dolgovi nas bodo požrli?"

Juriju so šle te besede po glavi in začel je premišlje¬
vati, ali bi ne bilo pametnejše, nekoliko časa še počakati. Pa
zdaj se prikaže Hanza pri oknu in ga kliče, da naj gre brž:
„Mar nisi ženska, da bi vsako uro spreminjal svoje besede ?“

Ko je Jeta pri oknu Hanzo zagledala, razljutila se je
silno: „Poberi se, potepuh, ti in pa tvoj Kopriva, nemarna
zapeljivca!“

21

Ko vidi Jurij ženo v taki hudi jezi, nag-lo odide; žena.
pa še kriči za njim: „Sram te naj hodi, da se vlačiš po

oštarijah s takimi pobalini. Sram!“

Žena se je še doma togotila, ko so vsi trije sedeli pri
Puferju. Jurij in Kopriva pogodila sta se za vso zemljo,
travnik in njivo, za 900 goldinarjev. Od teh bo plačal Jurij
300 precej, od ostalega pa po 300 na leto.

Potem pa začne doktor Kopriva spet govoriti o volitvah.
Zbralo se je namreč več mož, katere je Hanza po dogovoru
s Koprivo bil skupaj sklical, bolj mali in slabeji gospodarji,
ki so veseli bili slišati, da jim bo kdo piti plačal. Nevedni,
malomarni ljudje, katerim je vse jedno bilo, naj se voli ta
ali ta. Koprivi ni treba bilo, jim veliko razkladati ali jih
nagovarjati, samo da jim je daval cigare in pridno natakal
vino in končno še nesrečno žgano pijačo. Obljubili so, da
bodo vsacega volili, katerega jim bo napovedal Kopriva in se
zmenili, da pridejo še enkrat pred volitvijo skupaj in da jih
bodo tačas še več prignali.

6. Gospod Kampoš.

Y trgu imel je svojo hišo in kupčijo. Barantal pa je z
vsem, največ z lesom, vinom in žitom. Posojeval je tudi de¬
narje, pa le v manjših zneskih, za katere si ni izgovarjal
velikih obresti, pa je že znal tako napeljati, da se mu je de¬
nar podvojen vrnil. Vzel je namreč za plačilo bodi si les ali
vino, ali sploh vse, kar mu je dolžnik pripeljal, pa je vedel
pri ceni, meri in vagi tako ravnati, da ubogi kmet, namesto
da bi, kakor si je izračunal, še nekaj denarja dobil, končno
še vsega dolga ni poravnal. Ko si je Kampoš po tem, kakor
so ljudje pravili, oderuškem delu pomagal bil do nekoliko
premoženja, začel je kupovati grunte pri javnih dražbah, ako
jih je mogel dobiti za prav beraško ceno. Kjer je bila tretja
dražba, tam nikoli ni zamudil priti Kampoš in ker včasi ni
bilo nobenega kupca, ki bi mogel založiti kavcijo, dobil je
Kampoš kmetijo za vsako še tako nizko ponudbo. Kupil je
pa ni, da bi potem grunt obdržal, ampak prodaval ga je po
kosih (parcelah) in pri tem delal velike dobičke, kmetom in
občini pa veliko škodo.

Kmetskim sosedom je tako dolgo ponujal zemljo, od ka¬
tere je vedel, da bi se jim prilegla k gruntu, da so jo kupili
in tako postali njegovi dolžniki. Druge kose prodaval je ta¬
kim ljudem, ki so imeli na primer nekaj svoje dedščine ali

22

prihranjenega denarja, pa bi se radi ženili in prišli na svoje.
Kupili so si kos zemlje, na njej si postavili kočo in bili s
časom s svojimi otroci prava nadloga sosedom in celi občini.

Pripomagal pa je tudi sam, da je kaka kmetija prišla
tem hitreje na kant. Če mu namreč kmet ni vrnil dolg ob
določenem času, pritiskal ga je še nekolikokrati, da mu je
podpisaval nova dolžna pisma na višje zneske in kedar je
Kampoš sodil, da je kmetija dovolj zadolžena, začel je tožiti.
Pa kako? Segal je najpred na premično blago, na živino,
vozove i. t. d., potem še le na grunt. In ko bi kmet še tudi
poprej, ko ni bil tožen, morda se znal rešiti, bil je zgubljen
po silnih tožbenih stroških. Nedavno kupil je bil na tretji
dražbi Alešev grunt v fari sv. Antona in zdaj ga je začel
prodavati po koscih.

Njegova desna roka pa je bil tisti Kopriva, ki je za
njega lovil kmete na limanice in delal mu pisma in tožbe,
pri čem je tudi za-nj odpadel marsikateri goldinarček. Ljudje
ga niso nič posebno čislali, pa mu vendar pogostoma šli na
limanice, ker se jim je znal sladkariti in se z njimi vesti prav
po domače. Kmetje so sicer videli, da je že več kmetij za¬
poredoma prišlo na boben in da je povsod Kopriva vmes imel
svojo roko, pa kedar se je o tem govorilo, zasukal je Kopriva
stvar tako, da je vselej le kmet sam in prav sam bil kriv,
da se je tako prekucnil, on pa, da bi mu rad še bil po¬
magal, pa ni šlo in ni šlo.

„Poglejte tega Aleša", dejal je Kopriva, ko so začeli o
njem se meniti, „namesto da bi delal, posedal je po oštarijah in
namesto da bi doma gledal na družino in živino, letal je v
trgu okoli doktorjev, dokler ga niso slekli do kože. Gospod
Kampoš mu je dostikrat pomagal, in to na mojo prošnjo, ker
se mi je usmilila Aleševa družina. V zahvalo pa me je grdo
imel in se mi še zdaj grozi. Kampoš pa se je tudi jezil na
mene, da sem baje jaz mu naložil ta grunt in še škodo bo
imel pri prodaji. Vi možje pa niste takšni, kakoršen je Aleš in
vam se tudi kaj takšnega ne bo zgodilo."

Možem je dopadalo, da jih je doktor Kopriva tako
pohvalil in vsi so pozabili, da je Aleš bil prav priden gospo¬
dar, dokler ni v pest prišel Kampošu in njegovemu poma¬
gaču doktorju Koprivi, da je še le potem, ko je začel nad
vsem obupovati, pohajkoval po oštarijah in da je doktorja še
le poiskal, ko ga je tožil Kampoš. Koprivi so seveda vsi
doktorji bili najhuji trn v peti, ker so mu večkrat na prste
stopali zarad njegovega zakotnega pisarenja, vzlasti pa je za-

23

Javljal na tiste slovenske doktorje in notarje, kateri delajo
pisma in tožbe v slovenskem jeziku.

Ko ki še pisali v našem domačem jeziku, kakor ga vsi
govorimo, hudoval se je doktor Kopriva, hi naj že bilo. Pa
to, kar pišejo ti mladi doktorji, vam nobeden od nas ne ra¬
zume in pri sodniji tudi ne. Zato pa izgube toliko pravd.
Kdor želi slovensko tožbo, ta naj le križ naredi čez njo, go¬
tovo jo bode izgubil. To so vam take formule in taki ši-
meljni — kmetje so kar strmeli nad učenimi besedami dok¬
torja Koprive — da se nikdar ne bodo dali slovenski pisati.

No, naš Kopriva se je le zaradi tega tako jezil na slo¬
venščino, ker je sam ni znal pisati in ker je čutil, da bo pri
kraju z njegovim sleparstvom in njegovim zakotnim pisare-
njem, kakor hitro se bode slovenski pisalo v uradih (kance-
lijah), pri notarjih in advokatih. Zato je tako rohnel na

duhovnike, ker ljudstvo podučujejo ne le v veri do Boga,
ampak tudi v ljubezni do lastnega naroda in ga vodijo po
jedini pravi poti krščanskega življenja in narodne omike.

Takim ljudem, ki so zatajevali svojo narodnost in se po¬
smehovali veri, katerim je bil denar Bog in posvetno zaba¬
vanje edini cilj življenja, ljudem brez vesti in brez ljubezni
do bližnjega prišel je nesrečni Jurij v pest.

Y nedeljo, kakor sta se dogovorila, bil je Jurij že do¬
poldne v trgu, kjer ga je pričakoval Kopriva. Gresta k go¬
spodu Kampošu, kateri ju pelje v svojo hišo. Ponuja vsa-
cemu kozarček žganja. Pohvali Jurija, da je že slišal od
njega, kako dobro da gospodari. Tista zemlja, da je prav

kakor nalašč za njega. Vredna je tisočak in on bi je ne pro¬
dal za nobeno ceno, ko bi bila bliže trga. Pa kaj hoče z njo,

ima dovolj sitnosti s posestvi, katera so se mu obesila na

vrat. Pod 950 goldinarjev pa mu ni dati te zemlje. Kopriva
prigovarja gospoda Kampoša, da naj še odpusti teh 50 gol¬
dinarjev, ker se je on že toliko kot za gotovo pogodil z Ju¬
rijem. Beseda gre sem ter tje in Kampoš se končno uda.
Kopriva je že pripravljeno imel kupno pogodbo, v kateri je
stalo, kako sta se zmenila, da se ima 300 goldinarjev polo¬
žiti, ko se podpiše pismo, potem pa 300 goldinarjev vsako
leto z obrestmi in, česar še Jurij zapazil ni, da ima Kampoš
pravico, ves dolg iztirjati, ako zamudi Jurij obresti plačati o
pravem času, ali o določenem času ne prinese letnih 300 gol¬
dinarjev.

Juriju je bilo vse prav in po volji in zmenili so se, da
pride Jurij na sejmov dan, v sredo pred Križevim, podpisat

24

pogodbo. Tačas bode Jurij prignal svoje vole in toliko sku¬
pil, da položi prvih 300 goldinarjev od kupnine.

Ko sta Jurij in Kopriva šla iz Kampoševe hiše, čestital
je Kopriva Juriju, da je za ta mali denar kupil njivo in trav¬
nik in da ima zdaj naj večji grunt v celi fari. Juriju se denar
ni mal zdel, pa z nekim ponosom je stopal po trgu, kakor
da bi vsakemu hotel pokazati, da je Rebernikov grunt zdaj
največji v fari. Hvaležen je bil Koprivi, da mu je pomagal
do tega kupa in ga povabil po večernicah na kupico vina.
Spet so skupaj sedeli pri „Pijani muhi“ do pozne noči,
Kopriva je pridno pil in pravil svoje neslanosti, Hanza mu
je pa pritrjeval.

7. Na sejmu.

V sredo pred Križevim bil je sejm (somenj) v trgu. Od
vseh strani tudi po več ur daleč prihajali so ljudje, med njimi
pa največ takih, ki niso ne imeli ničesar prodavati, niti ni¬
česar kupiti. Silno časa in denarja potratijo ljudje s takim
pohajkovanjem po sejmih. Ako imajo seboj kaj denarja,
nakupijo si včasi take reči, katerih ne potrebujejo, še več pa
zapijejo po oštarijah. In ne ravno redkokrat se prigodi, da
se začnd pretepati in nesreča je gotova.

Tudi na ta sejm privreli so ljudje od vseh strani, pri¬
gnalo se je veliko živine in kupčija je bila prav živahna.
Nemci iz srednjega Štajerskega kupovali so krave in vole,
Italijanci pa konje. Mešetarji so se napenjali, da jim je pot
iz čela kapljal in prevpili drug druzega, dokler jim ni pivka
glasu zaprla. Trgovci in kramarji, usnjarji, čevljarji in kro¬
jači, kovači in ključarji, vsi imeli so razpostavljeno svojo robo
in vabili kupce. Na zgornjem koncu trga pa je pri mizi,
obloženi z raznimi steklenicami, stal zobopipec Rivec in glasno
vabil vsacega, kogar boli zob, naj pride, da mu ga izdere
brez vseh bolečin. Okoli prsi mu je visel venec človeških
zob na vrvico nabranih, kakor kakšen paternošter, zraven
njega pa je ležala vreča, na pol napolnjena s človeškimi zobmi.
In kedar so se ljudje nabirali okoli njega, vzdignil je vrečo
in ropotal z njo ter kričal: „Le sem! Le sem! kdor ima votel
zob, jaz mu ga bom izpipal, da ne bo vedel kedaj. S tem
oljem namažem zob in ko se ga s prstom dotaknem, skoči
sam iz ust.“ Iz početka se nikdo prav ne upa, če ga tudi
boli zob, odpreti mu usta. Naposled zgrabi sam zobopipec
moža, kateri je imel čeljusti z robcem zavezane, posadi ga

25

na stol, odpre mu usta, namaže zob, kateri ga je bolel, s
tistim čudovitim oljem, seže z dvema prstoma v usta in
predno more mož upiti, pokaže mu zobopipec že izdreni zob
in ga položi na mizo k drugim. Vsi ljudje se začude.
Mož pa iz ust bruhne kri in od samih bolečin mu slabo pri¬
haja, da se ves bled naslanja k zidu. Pa kdo se briga zanj,
prvi uspeh privabil je druge, ki so se hoteli znebiti bolečih
zob in zobopipec jih tisti dan gotovo petdeset ali še več do-
dene svoji zbirki in ravno toliko grošev spravi v svojo mošnjo.

Ali pa je res mož tako izveden, da dere zobe brez bo¬
lečin in brez vsacega orodja z golimi prsti? Kaj še?
Maže le z oljem, da si ljudje domišljujejo, da jih ne bo bo¬
lelo. Dere pa s tistim žreblju podobnim orodjem, katerega
so se stari padarji posluževali, ko še niso imeli spretno iz¬
delanih klešč. Zato se pa tudi večkrat prigodi, da z zobom
vred zlomi kos čeljustne kosti ali jo tako odlomi, da potem
odgnije ali se mora izrezati.

Jurij je prignal vole na sejni. Bili so štiri leta stari
lepo rejeni junci. Doma pa jih je še imel en par mlajših,
za delo že godnih. Z Jurijem prišla sta žena in brat Anton,
in kmalu za njimi Rebernikov oče. Gledali so vole in jih
hvalili.

„Za 350 jih drži“, menil je oče, „330 pa boš dobil. 1 '
In oče se ni zmotil. Jurij je res dobil od nekega mesarja
330 goldinarjev za vole. Pili so likof in Jurij prosi očeta,
da naj gredo z njim h Kampošu. Oče Rebernik slišal je že
od tega kupa, pa ni bil nič zadovoljen. Rekel je toraj
zdaj Juriju:

„Kar si sam začel, pa sam končaj. Ravno tisto zemljo
je stari Aleš kupil za 400 goldinarjev, ti pa daš zdaj 900.
Tačas je bila tudi meni na ponudbo, pa nisem toliko imel,
da bi jo plačal. Za dolg mi pa ni bilo. Dolgovi so za kme¬
tijo, kar črv v drevesu. Odkod pa boš jemal, kedar bo treba
plačati? Mar misliš, da te bo čakal tisti Kampoš? Kakor
je zadavil Aleša in zadavil že poprej druge, tako bo tebe.
Bog mi daj prej umreti, predno slišim boben peti in iz-
klicati Rebernikov grunt."

Jeta je pritrdila očetu, Jurij pa je odgovarjal:

„Vi prečrno gledate, oče. Tačas, ko je stari Aleš ku¬
poval, zemlja ni imela velike vrednosti, zdaj pa, to sami veste,
grunte drago plačujejo, še enkrat dražje, ko tačas. Plačal
pa bom v treh letih in po 300 goldinarjev na leto bom že
skupaj spravil, to me ne skrbi."

26

„Iz česa neki? 1 ' vprašajo oče. „Mar boš vsako leto par
volov prodal?"

„Zakaj ne?" odreže se Jurij. „Imel bom zdaj toliko krme,
da lahko še en par več redim."

Rebernikov oče pa se ni dal pregovoriti, še jezen je po¬
stal, ko je pristopil Kopriva in začel hvaliti Jurijevo modrost
in srečo, da pride do tako lepe zemlje in za tako mali denar.
Rebernikov oče je nekaj mrmral od sleparjev in zvodnikov,
ki nimajo druzega dela, ko prežiti kmeta, da bi ga ukanili,
potem pa je Koprivi hrbet obrnil in odšel.

Koprivi je bilo to prav všeč, ker se je bal starega, da
ne bi odprl Juriju oči in ga odvrnil od kupčije.

„Zdaj pa le k gospodu Kampošu", prigovarja Kopriva,
„da podpišemo kupno pogodbo."

Kampoš jih je že pričakoval. Kopriva še enkrat prebere
pismo, ki je bilo narejeno v nemškem jeziku. Jurij ni ni¬
česar razumel, pa Šotorjev Hanza, ki je bil za pričo, trdil
je, da je vse tako, kakor so se dogovorili. Jurij naštel je
300 goldinarjev. Trdo so mu šli izpod palca in najraje bi
jih bil spet v žep vtaknil in pustil celo kupčijo. Očetove be¬
sede so mu v enomer bučele po glavi: »Dolgovi so za kme¬
tijo, kar črv drevesu." Pametneje bi bilo, ta denar shraniti
in naložiti, da ga lahko vzame, kedar bosta ali brat ali sestra
tirjala doto. In ali bo mogel vsako leto skupaj spraviti tri¬
sto goldinarjev? In če jih ne zmore, ali ga bo hotel čakati
Kampoš? To ga najbolj skrbi.

Kopriva ga sili, da naj podpiše. Jurij pa le noče do¬
takniti se peresa, suče klobuk v rokah in vpraša:

„Kaj pa, gospod, ko bi se mi pripetilo, da bi pač ne
mogel plačati ob roku tistih 300 goldinarjev, ali me boste
čakali kaki teden ali mesec, da me ne boste precej dali na
doktorja."

Kampoš se mu dobrovoljno nasmeje in ga prijateljsko
udari po rami: „To se ve, da bom čakal, dokler me ne boš
plačal. Kaj meniš, da bom jaz pital doktorje? Bova že sama
opravila." Kampoš je lahko obljubil, da ga ne bo dal na
doktorja, ker je sam delal vse tožbe, pa si ravno tako ali še
dražje zaračunal, kakor da bi mu pravde vodil najimenitnejši
in naj dražji doktor.

Jurij je zdaj bolj miren postal, vzel pero in podpisal, za
njim pa Kopriva in Hanza za priči. Kampoš prešteje de¬
narje in jih vtakne v žep, potem reče Juriju:

27

„ Plačati imaš še dolžno pismo in za koleke. Gospod Ko¬
priva, povejte, koliko vse to znaša. “

Kopriva narekal je petnajst goldinarjev. Juriju se je to
veliko zdelo in menil je, da naj bi gospod Kampoš polovico
na se vzel. Kampoš pa se smeje:

„Lej ga no! Mar si kdaj slišal, da plača prodajalec
stroške? Scer pa tudi v kupnem pismu stoji, da ima vse
kupec poravnati. “

Jurij ni bil ravno vesel, ko je moral odšteti še teh pet¬
najst goldinarjev. Potem vzame Kopriva pismo in vsi štirje
gredd k sodniji, da se tam podpisi legalizujejo. Spet je moral
Jurij poseči v žep in plačati nekaj goldinarjev. Nejevoljno
godrnja: „Zdaj pa bo vendar konec tem plačilom."

„Kaj pa likof?" reče Hanza.

„Bom pa še jaz dal za par litrov", reče Jurij. „Tu, Ko¬
priva, imate en goldinar, pa plačajte. Jaz nimam časa, imam
doma opraviti."

„S tem goldinarčkom si ne bomo grla preveč namočili",
meni Hanza porogljivo. Kopriva pa se usti, da bo že on do¬
dal. In šli so spet k „Pijani muhi".

8. Pri Lubaiišekih.

Pustimo Jurija v malovredni tovaršiji, v kateri se z
obilno pijačo odganja skrbi, ki se ga čem dalje bolj lotijo in
obrnimo se do druge družbice, katera se je v tistem času iz
trga odpravila, da pride še pri belem dnevu domu. Bili so
to Rebernikov oče in Jurijeva žena, Jeta, Anton in Lubanšek
s svojo ženo in sestro Nežo.

Solnce je jasno sijalo in obsevalo vse Pohorje, iz kate¬
rega so se svetile bele cerkve z nizkimi stolpi in med drev¬
jem in gozdom na pol skrite hiše naznanjevale, da blizu do
vrha bivajo ljudje, pridni in delavni, kateri trdno delajo, pa
vsaj kruha imajo na počivaj. Koliko pa jih je po mestih in
fabrikah, ki tudi napenjajo vse svoje moči, pa si še toliko ne
prislužijo, da bi mogli nasititi sebe in svojo družino!

Naši znanci krenili so jo od velike ceste na stransko
stezo, katera je držala skozi loge, po travnikih in med nji¬
vami do sv. Antona. Žito je že poganjalo težko klasovje,
gosta visoka trava po senožetih obetala je veliko sena, črešnje
so zorele, trs in kostanj pa sta še le cvesti začela. Škrjančki
zibali so se v zraku nad njivami in veselo žvrgoleli, ob po¬
toku v dolini pa so glasno peli kosi in penice.

Ženi ste šli naprej, za njima Lubanšekova Liza, kateri
se je Anton pridružil, zadi sta pa korakala Rebernikov oče
in Lubanšek. Menila sta se o sejmu in živinskih cenah. Lu-
banšek je pravil, da je dobil za kravo 75 goldinarjev in da
ni toliko pričakoval. Kravo pa da je moral prodati, ker ima
še tri, zraven telico in junce, tako že skoraj tesno gre v hlevu.
Pa tudi denarja je treba za davek, petdeset goldinarjev pa
da bode uložil v hranilnico, da mu ne bo prevelika sila, ke-
dar bo treba Lizi doto izplačati.

„Tako je prav in pametno 1 ', pritrdi Rebernikov oče. „Jaz
sem ravno tako delal, ko sem prevzel grunt, ne pa kakor naš
Jurij, Bog ga obvari nesreče, ki kupuje zemljo, pa je nima
s čim izplačati."

„Lep kos zemlje je", meni Lubanšek, „pa vse jedno
predrago."

„Vse to sem mu tudi jaz pravil", reče Rebernik, „pa
je ves zaslepljen. Tista dva zvita tiča, Kampoš in Kopriva,
ga bosta še spravila v nesrečo."

„Kopriva je tudi mene danes nagovarjal", pripoveduje
Lubanšek, „da bi kupil od Aleševega grunta tisti travnik za
potokom. Rad bi ga, pa ga nimam s čim plačati."

Tako sta se pogovarjala moža o različnih rečeh, žene
o gospodarstvu, Anton in Liza pa tudi nista molčala, temveč
si pravila, kar sta videla na sejmu pri trgovcih in kramarjih
in si pokazala, kar sta kaj malega tudi kupila.

Prišli so blizu do cerkve sv. Antona, ko jim nasproti
pridejo gospod fajmošter, ki so šli pogledat na travnik, ali
bo že kmalu za košnjo.

„Ali že proti domu?" rečejo prijazno, ko so jim vsi roko
poljubili.

Potem pa vprašajo, kakova je bila kupčija z živino, od¬
kod kupci, kakšna cena. Predno jim še morejo odgovoriti,
obrnejo se gospod fajmošter do bližnjega farovža, rekoč: „Kaj
bomo stali tukaj na solncu. Gotovo ste žejni. Letos dobro
kaže v vinogradih, torej nam ni treba gledati na vsako kap¬
ljico." Stopijo v hišo in prinesejo majoliko vina. Lubanšek
bil je tačas cerkveni ključar.

„Kje pa je Jurij ostal?" vprašajo zdaj gospod fajmošter,
ko zagledajo Jeto.

Rebernikov oče pove, da je Jurij prodal vola in kupil od
Kampoša njivo in travnik. Gospod fajmošter majajo z glavo:

„Slišal sem od te kupčije, pa mi nič ne dopada. Kdor
kupi zemljo, naj jo precej plača. Dolgovi, ti niso za kmeta,

29

— tudi ne za druzega človeka," dostavljajo smehljaje se, „pa
za kmeta najmanj. Bojim se, da se Jurij ne bi hudo opekel.
In pa še tisti Kopriva, to vam je slaba tovaršija. Šotorjevega
Hanzo je že vsega spridil in zdaj bo kvaril še druge v naši
fari. Poprej sem videl Jurija vsako nedeljo pri večernicah,
zdaj ga pa že več nedelj ni blizu. Kam pa zahaja?"

Jeta s solznimi očmi pravi, da hodi ob nedeljah v trg
in da je tam menda že skupaj s Hanzetom, Koprivo in Bog
ve še s kom. „ Dobro bi bilo, da bi ga poklicali gospod faj-
mošter in mu govorili do vesti", meni Jeta.

„No, morda ga kje srečam in posvariti ga hočem, pa
vidi se mi, da se mi izogiblje. Slaba tovaršija je res, kakor
smola. Kogar se prime, drži se ga in ga ne spusti. Pa
veste možje, zakaj se Kopriva zdaj spet tako lovi okoli kme¬
tov. Voliti imamo s kratka nove poslance in nasprotniki naši
že zdaj motijo in slepijo kmete, da bi jih spravili pod svoj
klobuk."

„Mora res kaj tacega biti, ker me je danes Kopriva
silno vabil, da bi še ostal v trgu. Tam bodo, tako je dejal,
skupaj prišli veljavni možje iz vseh far in se zmenili, kate¬
rega moža bi naj kmetje volili za svojega poslanca. Za
pijačo nikomur ne bo treba plačati. In trški župan, kateri
me drugekrati še pogleda ne, vstavil me je danes na trgu,
mi roko stisnil in me nagovarjal, da naj pridem k tistemu
shodu, liberalnemu, ali kako je že rekel."

„No vidite, Lubanšek, da sem pravo zadel. Pa vi ne
boste smuknili v nemčurski koš!" šalijo se gospod fajmošter.

„Jaz in nemčur ?“ se Lubanšek debelo smeji. „Sto pa¬
rov volov me tudi ne spravi na to stran."

„Jaz se zanašam na svoje farane, da bodo ostali pametni
in pošteni, pa nekaj se na skrivnem kuha. Zato moramo
biti previdni, da nam vrag ne zaseja ljulike. Toda o tem
govorimo še, kedar bo treba. Zdaj se pa vašim ženam
mudi domu."

Gospod fajmošter so šli v hišo, vsi drugi pa naprej proti
domu. Ko pridejo do razpotja, kjer se je ločila cesta od Re-
bernikovih in Lubanšekovih, reče Lubanšek:

„Pojdimc vsi do nas, vsaj vam ni veliko iz pota. Naši
otroci že dolgo niso videli botra. Potem pa greste domu
skozi gozd."

Vsem je to bilo povšeč, le Jeti se je mudilo ter je na¬
ravnost hitela domu.

30

Lubanšekova domačija ležala je na mali ravnini, ki se je
raztegovala med logom in vinogradi. Okoli hiše vzdigovalo
se je sadno drevje, njive in travniki po ravnini so bili Lu-
banšekovi, tam pa, kjer je strmi svet solnce ogrevalo, po¬
gnalo je gosto trsovje svoje dolge zelene rozgve, pod širokim
listjem skriti pa so grozdiči cveteli, da je daleč okrog dišala
sladka vonjava. Pod vinogradom stala je mala klet z zad¬
njim delom v breg vzidana, zaprta z močnimi hrastovimi
vrati in s staro zarjovelo, pa še trdno ključavnico.

Ko so se bližali Lubanšekovi hiši, priskakljajo že od da¬
leč otroci in prebite drug druzega, kdo da bo prej pri mami
ali ateju. Najmlajši, ki ga nožiče še ne nesejo tako naglo,
pa se začne jokati, dokler se mama ne požurijo in ga vzamejo
v naročje. In vsak otrok je dobil, kar so mu prinesli od
sejma in vsak je letel s svojim darom v hišo, da ga pokaže
stari materi in dekli in kdor je še bil pri hiši. Lubanšek
vzel je ključ od kleti in prinesel bučo vina, žena pa je po¬
ložila kruh na mizo, da si ga vsak odreže, koliko mu ljubo.

Rebernikov oče in Lubanšek sta se vsedla za mizo in se
menila o tem, kar sta ravno slišala od gospoda fajmoštra.
Lubanšek je segel na polico in vzel iz nje poslednji list Slo¬
venskega Gospodarja", iz katerega je bral, kaj da pomenijo
prihodnje volitve in kako naj volijo slovenski kmetje.

„Škoda“, pravi potem, „da ne bero vsi naši kmetje tako
podučljivih časnikov. Sprevideli bi vsi, da tisti tržani in meš¬
čani, kateri tako zaničljivo govore o našem slovenskem je¬
ziku, bi že zdavnej morali pobrati šila in kopita iz naše de¬
žele, ko bi sami ne znali vsaj nekoliko slovenski. Sprevideli
bi, da le zategadelj tako vpijejo po nemščini, da bi še tudi
zanaprej vsa dobra mesta v uradih zasedli, ne da bi jim
trebalo znati slovenski. Naj ga le enkrat srečam tistega Ko¬
privo v naši fari, pa mu bom take povedal, da mu bo donelo
po ušesih."

Mračilo se je in Rebernikov oče se je odpravil domu,
Anton z njim. Ko sta šla skozi gozd, hvalil je Rebernikov
oče, kako lepo po krščansko žive Lubanšekovi. „Našemu Ju¬
riju bi ravno tako dobro bilo ali še bolje, ko bi si ne na¬
kopal teh nepotrebnih skrbi . 11  In hudoval se je nad Ko¬
privo in Kampošem, katera ne delata druzega, nego da sle¬
parita ljudi.

31

9. Volitev.

Volitev za državni zbor je bila razpisana in na kmetih
so že bili naznanjeni dnevi, kedaj da si imajo izbirati svoje
volilne može, ki imajo voliti poslanca. V trgu ni bilo o dru¬
gem govora, kakor o volitvah.

Tačas, leta 1873., so se v prvič volili poslanci naravnost
v državni zbor, zato so se napenjali, da bi spravili svoje
ljudi v zbor. Nadlegovali so vsakega kmeta, kateri je kaj
opraviti imel v trgu, vabili ga na pijačo, nagovarjali ga in
obljubovali, pa tudi grozili se mu in ga strašili, kdor ni hotel
se udati njihovemu mnenju.

Najsilnejši in najsitnejši pa je bil doktor Kopriva. Kjer
je zagledal kacega kmeta prihajat v trg, brž k njemu in ni
ga spustil, dokler ga ni spravil v krčmo ter pri pijači mu
govoril in se priduševal, da le on in tržani in od tržanov pri¬
poročeni mož je pravi kmetski prijatelj. Pa Kopriva je
tudi šel na kmete in zbiral okoli sebe take ljudi, ki so ali
bili od tržanov odvisni ali pripravljeni, za pijačo storiti, kar
se jim je reklo. V fari sv. Antona imeli so voliti tri može
in v to faro se je Kopriva najbolj zaganjal, ker se dosle tam
niso dali premotiti in vselej volili gospoda župnika in še dva
zanesljiva moža. Večkrat je bil Kopriva pri Puferju, kamor
mu je Hanza spravljal vse tiste može, manjše in slabše go¬
spodarje, kateri so obljubili, da bodo volili po njegovi želji,
zlasti pa ne gospoda župnika in take, katere bi on rad imel.
In v tej družbi vidimo tudi Jurija, ki se je ves spremenil,
odkar je tolikokrat zahajal v trg in tam z Hanzo, Koprivo
in enakimi ljudmi po cele noči popival. Jurija je torej Ko¬
priva zaznamoval kot tistega, katerega si naj izbero in zraven
njega še župana. „Kajti župan", tako je dejal Kopriva, „bo
že prav volil."

Po fari se je kmalu razneslo, kaj se godi pri Puferju.
Tudi gospod župnik so poizvedeli, da se nekaj kuje, — prišel
jim je pravit Lubanšek.

„Pa jaz", dostavil je Lubanšek, „bom tudi svojo storil.
V nedeljo popoldne po večernicah pridejo možje k meni in
razložil jim bom, kaj da pomenijo volitve in jim na srce
pokladal, da, kakor vselej dosle, tudi pri tej volitvi se naj
vedejo, kakor pravi Slovenci in katoličani, udani svojemu ce¬
sarju in Avstriji. Dogovorili se bomo, koga čemo izvoliti za
možd, da se lahko na njega zanesemo." V nedeljo so se res
zmenili, da volijo gospoda župnika, Lubanšeka in župana.

32

Poslednji se je branil, češ, da je pri teh volitvah toliko sitnob
in nagovarjanja, potem pa zamere, da je najbolje doma ostati.
Lubanšeku se je sumljivo zdelo obnašanje župana in vpra¬
šal ga je:

„Na tebe se smemo zanašati, da ostaneš mož beseda ?“

Župan je zarudel, malo pokašljal in se odrezal:

„Seveda bom volil, kar bo prav za nas kmete."

V sredo so imeli izbirati tri volilne može pri sv. An¬
tonu. Kopriva se je že v torek vtaboril pri Puferju in celi
večer in še pozno v noč so tam pili in razsajali njegovi pri¬
vrženci. Najglasnejši je bil Viharjev Tine, ki je imel blizu
Puferja svojo kočo in nekaj zemljišča, vse zadolženo. Kedar
pa je zorelo na polju in v vinogradih, imel je Tine vsega
obilo pri hiši, več ko veliki gruntar. Kje da je jemal, so
pač čutili sosedje, toda zasačiti ga niso mogli. On, Hanza
in Jurij ostali so s Koprivo pozno v noč. V jutro so se spet
vsi zbrali in s pijačo si delali korajžo, potem pa odšli v vas,
kjer je bila ob desetih napovedana volitev. Tam so se postavili
pred županovo hišo. Ko se je bližal Lubanšek z nekaterimi
možmi, začel seje Viharjev Tine krohotati in nanje zabavljati.
Lubanšek se za to ni zmenil, le, ko je zagledal Jurija vmes,
mu je dejal:

„Ali te ni sram take tovaršije?"

Namesto Jurija, kateri se je res malo sramoval svojih
razuzdanih tovaršev, kričal je Tine:

„Koga sram, ti klepetuljain  planil je proti Lubanšeku.

Pa žandarm, ki je stal pred pragom, priskoči in ga sune
nazaj ter veleva mir .

V tem pride komisar, vsi gredo v hišo in volitev se
začne. Glasovi so se močno mešali in končno se je poka¬
zalo, da so bili izbrani župan, Lubanšek, namesto gospoda
župnika pa Jurij Rebernik.

Po volitvi odšli so Koprivčevi z glasnim kričanjem k Pu¬
ferju, kjer jih je že čakala mala južina. Kopriva ni sicer
bil prav zadovoljen, da je Lubanšek bil izvoljen; vendar je
zmagal Jurij in na župana je tudi imel se zanašati, torej je
v tej fari pridobil dva glasa. Zato je plačal za pijačo in
jedi, da si so nekateri že od jutranjega popivanja bili omam¬
ljeni. Viharjev Tine, ki se je rad prepiral in tepel, začel je
razsajati, in ko ga Puferca pika z besedami:

„Spat pojdi, spat, da boš po noči lože strašil po njivah!"
plane Tine nanjo, vrže jo na tla in jo začne pretepati. Hanza
in drugi priskočijo, zgrabijo se med seboj in v divjem pre-

33

tepu se vsi valjajo po tleh. Puferca kriči na vse grlo in
praska kakor mačka Tineta po licu. Žandarma, katera sta
se ravno odpravljala iz vasi domu, slišita kričanje in prihitita
na mesto, ko so se najhuje pretepali. Ukazujeta mir, na kar
res razsajalci odnehajo, le Tine še vdari Puferco, da jej kri
šine iz nosa in ust. Žandarm ga zgrahi, pa Tine odskoči in
skuša žandarmu izviti puško iz rok. Toda drugi žandarm ga
trdno prime in predno se je Tine prav zavedel, zvezala sta
mu žandarma roki in ga gnala seboj.

Kopriva je bil precej, ko se je začel pretep, odnesel pete,
drugi pa so se zdaj razškropili vsak na svoj dom, s težko
glavo. — Osem dni pozneje volili so poslanca in župan in
Jurij sta se res ločila od Lubanšeka ter se vstopila na na¬
sprotno stran.

10. Tožba.

Minulo je leto. Na Kebernikovem domu, kjer je poprej
bila lepa zastopnost in se je dobro godilo človeku in živalim,
spremenilo se je vse od tistega časa, ko je Jurij zmirom bolj
pogosto zahajal v trg in v tisti nam znani tovaršiji zapravljal
čas in denar. Kakor ga je poprej veselilo delo, mrzilo se
mu je zdaj, pa tudi blagoslov Božji ga je vidno zapuščal.
Nesrečo je imel pri živini v hlevu in toča mu je uničila ves
poljski pridelek. Spomladi pa se je omožila mlajša sestra, in
Jurij moral je izplačati svaku, ki nikakor ni hotel čakati,
sestrino doto. Nekaj denarja izposodil si je pri dobrih sosedih’
pa premalo, ker mu niso upali zarad njegove zapravljivosti.
Prodal je torej živino, katere je čedalje menj imel v hlevu.
Ko se je bližal obrok pri Kampošu, ni vedel od kod jemati.

Pri vsem tem ga je pekla vest, da si je sam zakrivil vse
neprilike, ki so ga zdaj trle. Ko bi tačas bil ubogal žene, ne
bil bi zabredel v barantijo, iz katere se ne more zdaj izmotati.
Priznati pa, da je žena pravo zadela, ko je tako silno odgo¬
varjala, tega pač ne. Zato je že zdavnej minula med Ju¬
rijem in Jeto tista lepa zastopnost, s katero sta se iz početka
svojega gospodarjenja pomenila pred vsakim delom. Pa mi¬
nulo je tudi in ne le Juriju, temuč s časom tudi Jeti tisto
veselje do dela, brez katerega se nobeno delo ne opravlja
dobro in uspešno. Skrb in jeza sta ubogi ženi dušo tako ob¬
težila, da jej je marsikatera huda beseda po nepotrebnem ušla
iz ust in da se je prepogosto v Bebernikovi hiši, poprej iz-
gledni po zastopnosti, delavnosti in pobožnosti, začel dan s

Slov. Večernice 40. zv. 3

34

prepirom in končal s kreganjem. Zato Jurij že ni več
upal z ženo se zdaj pogovarjati, ker je vedel, da bo slišal le
hude besede. Jeta pa, namesto da bi z možem vred skušala,
rešiti se iz zadreg, v katere sta zabredla, zanemarjala je hišo,
živino in polje in s tožarenjem pri starih še povekšala nemir
in prepir. Vsa skrb obležala je Juriju na glavi, ki jo je udu-
ševal s .pijačo.

V tej sili proda, kar se le da oddati od hiše in iz gozda
in spravi skupaj še dve sto goldinarjev.

S tem denarjem gre Jurij h Kampošu.

„Prav da prideš", nagovori ga Kampoš, ko se mu po¬
nižno približa. „Tako me stiska za denar, da mi vsak kraj¬
car prav pride. “

Potem pogleda v knjige in reče:

„Plačati imaš 300 goldinarjev od dolga, potem še tri sto
ostane, in enoletne obresti, kar znaša s koleki vred 40 gol¬
dinarjev."

Jurij pove, da ima le 200 goldinarjev in prosi, da bi ga
Kampoš počakal še do jeseni. Pa Kampoš se hudo nad njim
zareži in ne da bi dalje poslušal, kriči, da ga bo precej še
danes dal na doktorja, ako do večera ne prinese vseh 340 gol¬
dinarjev. Jurij ves splašen odide. Na cesti sreča Koprivo.
Potoži se mu in da bi naj on, Kopriva, šel potolažit Kampoša.

„Vse zastonj", reče Kopriva. „Ti ne veš, kaj se po svetu
godi. Tam na Dunaju je neki krah podrl veliko bogatinov
in pravijo, da je tudi Kampoša zadela huda izguba. Pa veš
kaj? Njegov zet, trgovec Pijavka, ti morda posodi denar za
nekaj mesecev, kolikor ti manjka."

Jurij vesel to slišati, obeča Koprivi, da mu bo že kaj
dal za njegovo pomoč in oba gresta k gospodu Pijavki. Tam
Kopriva dolgo na tihem govori s Pijavko in naposled reče
Juriju, da dobi tisto posojilo, pa da je zdaj silno trda za de¬
nar in da bo pač moral Jurij nekaj več obresti plačati, denar
pa vrniti v treh mesecih.

Koliko da potrebuje, vpraša Pijavka. Jurij odgovori,
da sto štirideset za gospoda Kampoša, pa ko bi mogel do¬
biti sto petdeset, bi mu bilo prav ustreženo, ker ima še pla¬
čati davek.

„Podpisal mi boš to dolžno pismo", reče Pijavka, „ali
kakor mi trgovci pravimo, menjico. Glasi se na dve sto pet¬
deset goldinarjev, ker si moram jaz zaračuniti obresti in si
zagotoviti tožbene stroške, ko bi mi ne vrnil denar. V treh
mesecih pa mi vrneš posojilo."

35

Pijavka odpre svojo železno blagajnico in našteje na
mizo petnajst desetakov. Juriju se je čudno zdelo, da bi se
moral podpisati za dve sto petdeset goldinarjev, dobil bi pa
le sto petdeset. A kaj hoče storiti? Boji se po pravici tožbe,
s katero mu preti Kampoš. Podpiše torej menjico in nese
denar h Kampošu.

Dnevi hitro teko, le prehitro tistemu, kateri se je za¬
vezal, kakšen dolg vrniti na določeni dan. Jurij je večkrat
mislil na teh stopetdeset goldinarjev in se tolažil, da bo že
denar skupaj spravil in če ne, da ga bo Pijavka že počakal.
Prišel je dan vrnitve, Jurij pa je bil brez denarja. Sicer mu
še na misel ni prišlo, da bi moral tako natančen biti in tisti
dan plačati, na katerega se je obvezal.

Tem bolj se začudi in prestraši, ko tretji dan po zamu¬
jenem obroku pride sodnijski sluga in mu prinese sodnijski
odlok, da se bo rubilo, kar ima Jurij Rebernik premičnega
blaga in če to ne zadostuje, segalo se bo na hišo in grunt
za dolg dve sto petdeset goldinarjev in kar bo narastlo tož-
benih stroškov.

„Kdo me pa toži ?“ vpraša Jurij.

„Mar ne veš, komu si dolžan", odurno odvrne sluga. „Go-
spod Pijavka te toži po doktorju Poperju."

Ko sliši Jurij, da ima opraviti z doktorjem Poperjem, še
bolj se vstraši; kajti vedel je, da zna doktor Poper dobro ra¬
čunati in gorje mu, kdor je prišel njemu v pest.

„Pa tega vendar še ni bilo", ugovarja Jurij, „da bi se
precej tožilo, ako kdo tisti dan ne plača in tudi tega ne, da
bi se smelo koj rubiti blago."

„Pri menjici se to vselej zgodi", razjasnuje sluga. „Za-
kaj si pa podpisal menjico ?“

„Jaz menjico? Še ne vem ne, kaj je menjica. Podpisal
sem pač, da sem dolžan in da bom dolg vrnil v treh mesecih."

„Menjica to ti je", reče sluga, „tako dolžno pismo, da,
če ga ne rešiš na določeni dan, sme se ti štiri in dvajset ur
pozneje vse vzeti in prodati."

Jurij zdaj spozna, v kakšno past ga je ulovil Pijavka
in tisti Kopriva, ki je vsemu temu kriv. Kar zdrobil bi ga
od same jeze, ko bi ga imel pred seboj. Pa kako si hoče po¬
magati zdaj, brž zdaj, da ne bo ostal v taki sramoti iu se
mu cenilo blago? Kaj bodo rekli sosedje? Kako se mu bodo
smejali. In njegova žena, kateri še povedal ni, v kakšnih za¬
dregah da je ? Ravno je stopila iz hiše in se močno začu-

3 *

36

dila, ko je zagledala sodnijskega slugo, vendar si ni mislila,
da bi pri njeni hiši imel kaj opraviti.

Jurij požiral je jezo, katera je v njem kuhala, in začel
prositi slugo, naj počaka vsaj do jutri. On da pojde sam k
Pijavki in bo že ali plačal ali se bodeta pogodila še za
nekaj časa.

„Ne smem odstopiti", reče sluga. „Ukazano mi je, ru¬
biti, in bil bi ob službo, ko ne bi ubogal. Tam že prideta
cenilna moža, katera sem naročil."

Ob stezi gori sta res se bližala dva moža, katera sta na¬
vadno cenila pri sodnijskik rubežnih. Juriju je kar vroče
prihajalo.

„Le če mi“, pravi sluga, „precej našteješ ves znesek v
gotovem denarju, potem grem in vse je v redu."

Našteti, pa odkod jemati? Jurij domisli si svojega očeta,
od katerega je pač znal, da ima nekoliko denarja naloženega
v hranilnici. Toda težko, da ga bo hotel njemu posoditi.
Že dolgo nista bila dobra z očetom in si nista blizu prišla.
Jurij nagovarja slugo , da bi vsaj eno uro počakal, morda
spravi toliko skupaj, da poplača dolg.

„Dobro“, odgovori sluga. „Pa če te ne bode čez uro,
potem moram rubiti. V nedeljo pa se pri cerkvi okliče, da
bo v pondeljek dražba zarubljenega blaga."

Jurij hiti v vinograd, kjer najde očeta. Težko mu je šlo
iz ust, povedati, kaj da želi. Oče Rebernik ga posluša, maja
z glavo in ko Jurij konča, reče kratko in ostro:

„Poprej me nisi vprašal za svet, pa si še zdaj sam po¬
magaj. Kakor si sam si postiljal, tako boš ležal. Mar meniš,
da sem jaz zbiral svoje krajcarje zato, da bi jih ti zapravljal?
Naj ti le zdaj pomagajo tisti tržani, s katerimi si se potepal.
Jaz ne dam nič, prav nič!“

Po teh besedah gre oče Rebernik na delo. Jurij pa je
sprevidel, da ničesar ne opravi. Odide počasi. Zdaj ni več
imel nobenega upa, da bi odvrnil sramotno rubežen od svoje
hiše. Kako hoče si zdaj pomagati ? Domu iti in gledati,
kako bodo stikali po hlevu in hiši, zapisavali in cenili ? Ni¬
kakor ne! Naj se godi, kar se hoče, saj sam videti tega
noče. In Jurij se obrne skozi gozd k Puferju, da si z žgano
pijačo omami vest, ki ga je hudo pekla. Pa danes se mu
je žganje kar ustavljalo. Pri vsakem požirku peklo ga je po
grlu, kakor da bi hudičevo olje požiral in streslo ga je po
vsem životu. Zdajci bije ura deset, zdaj bodo začeli rubiti,
šine Juriju po glavi in ves razburjen plane iz hiše. Y gozdu

37

si poišče samoten kraj in se vsede. Visoke smreke in bori so
le tu in tam dali videti skozi gosto vejevje sinje nebo. Tiči
so veseli žvrgoleli, veverice so v vejah glodale smrekove rakce,
srake so skakljale po mokrotnem mahovju in zrak je prijetno
duhtel po smolovini.

Pa Jurij od vsega tega ničesar ni čutil. Za njega se je
skrilo solnce sreče in zdelo se mu je, da ga obdava črna tema,
iz katere nobena pot ne pelje do dnevne svetlobe. Gleda v drevje
in premišljuje, kako da bi se rešil. Kajti če bo tako naprej šlo,
ne bodo mu le vzeli, kar je blaga in imovine pri hiši, ampak
segali bodo na domačijo in godilo se mu bode, kakor Alešu.
Zvonilo je opoldne, pa Jurij se ni ganil od mesta v logu.
Solnce je šlo k zatonu, noč se je vlegla na zemljo in zdaj še
le se je Jurij počasi odpravil domu.

Kaj pa na domu? Jeta, ko je videla oditi Jurija, začela
je govoriti s sodnijskim slugo in poizvedela, zakaj da je prišel.
Ko je vse slišala, vdrle so se jej solze iz oči in ni vedela, kaj
bi počela od togote in žalosti. Potem vzame otroka in gre
jokajoča se k starim Rebernikom. Sluga čaka do desete, do
enajste ure in ker Jurija ni bilo od nikod, začenja svoje delo.
Naj pred v hlevu, kjer zapiše živino, potem v shrambi, kjer
zarubi žito in druge stvari. Ko se mu zdi dovolj zarubljenega
blaga, odide.

Pustimo Jurija v skrbeh, v katere se je sam zakopal in
iz katerih se bo le težko rešil in poglejmo, kaj se godi pri
Šotorjevih.

11. Malovredno znanstvo.

Šotorjev oče se je tisto zimo prav slabo počutil. Nad¬
legovala ga je naduha, moči so ga zapuščale, nobena jed mu
ni teknila in čutil je, da se mu bo ločiti od tega sveta. Zato
bi grunt moral izročiti sinu, pa odlašal je od dneva do dneva,
ker je na svojo veliko žalost sprevidel, da bo Hanza slabo
gospodaril. Kedar je bil doma, pomagal je delati, pa le pre¬
gosto je zahajal od doma v trg in se tam potepal po krčmah.
Odkod je jemal denar, ni se prav vedelo. Nekaj je sam za¬
služil, ker mu je oče prepustil, kar si je pridobil z vozare-
njem, pa to bi ne segalo. Mati bi vedela povedati, odkod jemlje,
kajti dostikrat je zgrešila žita v kašti, pa molčala je. Zlasti
v poslednjem času Hanze ni bilo doma nobeno nedeljo in
ljudje so si pravili, da v trgu zmirom tiči v tisti krčmi „pri
Pijani muhi“ in da sta si dobra s kletarico, katera tam služi.

38

To je bilo res. Ko je Hanza bil še pri vojakih, se¬
znanil se je z neko tujo žensko, katera je služila v krčmi
blizu vojašnice. Kmalu potem, ko je Hanza se vrnil na dom,
prišla je za njim in stopila v službo v tisti krčmi, kamor je
Hanza zmirom zahajal. Hanza jej je obljubil, da jo bo vzel
za ženo, ko mu bo oče izročil grunt.

Šotorjeva mati je vse to poizvedela. Nemogoče se jej je
zdelo, da bi se Hanza tako spozabil in res mislil pripeljati
v hišo tujo žensko, katera še ne pozna domačega jezika in
katera bi ne bila za nobeno kmetsko delo. Zato ni jej dalo
miru, dokler ni, ko sta bila sama, vprašala Hanzo, ali se ne
misli ženiti, kajti potem bi mu oče gotovo rad izročil grunt.

„Na takšni kmetiji, kakoršna je naša, treba je pridne go¬
spodinje, da se shaja. Oče so stari in betežni, jaz pa tudi
nisem več mlada in težko opravljam, kar je dela pri naši hiši
za gospodinjo . 41

Hanza bil je v zadregah in godrnja:

„Kaj bi mislil na ženitev? Oče mi tako nočejo pustiti
grunta . 41

„Kdo to pravi 41 , zavzame se mati. „Še danes ti ga puste,
le to hočem vedeti, kako gospodinjo boš pripeljal k hiši.
Ljudje tako čudno govore 41 , dostavlja mati bolj tiho, „pa jaz
ne morem verjeti . 11

„Že spet tiste prazne čenče 41 , jezi se Hanza. „Da je ven¬
dar ljudem toliko mar za mene! Babji jeziki se nikoli ne po-
suše. Da bi vrag vse te babure ! 41

„Nikar se ne jezi. Pa zakaj si nobene ne izbereš iz
domačih. Tu je Lubanšekova Liza. Ona je pridna in Luban-
šek ima. že doto pripravljeno . 41

„Ne naklepajte mi ušes iu pustite me v miru 41 , odreže
se Hanza in gre iz hiše, vrata zalopnivši za seboj.

Mati se je žalostila, oče pa se je hudoval, da mu ne iz¬
roči domačije, dokler bo zahajal k tisti potepulji v trg.

Zima je očeta hudo vzela, čedalje bolj je hiral in ker ni
več mogel iz hiše, dal je prositi po božičnih praznikih go¬
spoda župnika, da bi ga prišli na dom spovedat. Želel je
tudi, da naj ga denejo v sv. olje, da potem brez skrbi čaka
smrti, ko bi ga Bog poklical k sebi. Župnik pridejo in ko
so moža sprevideli, vsedejo se in ga tolaže, potem pa vprašajo,
ali je že izrekel svojo poslednjo voljo, da ne bo po smrti pre¬
pira in tožeb.

Šotorjev oče meni, da je k temu še čas in da se zdaj
bolje počuti.

39

„Da le ne zamudite", svarijo gospod župnik. „Ce umr-
jete brez oporoke, cenili bodo grunt in kdor ga potem pre¬
vzame, težko bo shajal."

„Bom pa te dni poklical dva moža — “

„Trije morajo biti", poduče ga gospod župnik, „da je opo¬
roka veljavna." Najbolj pa je, da jo daste spisati pri notarju."

,,Za zdaj bom le možem povedal, kako želim; kedar pa
bom spet lahko hodil, pojdem k notarju."

Gospod župnik so odšli, Sotorjev oče pa je mislil, da se
ne mudi še tako silno s poslednjo voljo in odlašal je od dneva
do dneva. Na Blaževo proti večeru sedel je na peči in rekel
materi, naj mu vina segreje, ker ga žeja.

„Nocoj“, pravi potem, „pa ostanem na peči, kjer se naj¬
bolj grejem."

„Pojdi rajši v postelj", meni žena, „tam mehkeje ležiš.
Te bom že dobro odela."

„Prav imaš", reče oče in se počasi spravi s peči, a mati
mu pomaga do postelje.

„Le vleži se, precej prinesem ti vina, potem pa več odeje."

Mati ponuja mu vino in oče ga izpije kupico ter
se pohvali, kako dobro da mu je storilo. Naenkrat nagne
glavo na prsi, pade zuak na posteljo, izdahne in zaspal je na
večno. Mati se silno vstraši, zakriči, ljudje prihite in ko vi¬
dijo mrliča, pokleknejo in molijo za njegovo dušo. Tretji dan
nesli so Šotorjevega očeta k večnemu počitku in Šotorjev dom
ostal je brez gospodarja. Ker sta mlajša hči in mlajši sin
še bila mladoletna, postavila jima je gospodska varuha in
ukazala, da se mora ceniti vse premoženje ter se potem enako
razdeliti med vse dediče. Do polovice imela je mati pravico
po ženitveni pogodbi, ostala je tedaj le očetova polovica za
razdelitev.

Hanzi ni bilo ljubo, da je oče umrl, predno je njemu
grunt izročil. Ako se ceni, bo toliko izplačil, da ga ne more
prevzeti. Le ko bi mati odstopila od svoje pravice, potem bi šlo.
Mati tega ni hotela storiti, tem menj, ker se je bala, da po¬
tem Hanza v hišo usili tisto tujo žensko, od katere pač noče
pustiti. Torej bolje, da mati prevzame grunt, dokler še more
sama za silo gospodariti. To je strašno peklo Hanzo in še
huje je začel piti in razsajati. Za mater se ni zmenil in
kakor da bi on bil gospodar, sekal je iz gozda, prodaval žito,
denar pa nosil v trg in ga zapravljal.

Jurij, kateri je tudi upal, da bo za njegovo ženo še ne¬
kaj odpadlo iz Šotorjevega premoženja, jezil se je močno, ko

40

je videl, kako Haiiza trati in oškoduje s tem druge dediče.
Večkrat ga je opominjal, da naj tega ne stori, pa Hanza ga
je prav surovo odvrnil, da on in njegova baba nimata nič več
iskati pri Šotorjevih. Mati pa se ni upala Hanzi ugovarjati,
ker jo je preveč ustrahoval. Po vsej sili je hotel, da mati
naj njemu prepusti grunt. Tista ženska pa, katera bi rada
bila prišla za gospodinjo, dražila ga je še bolj in hujskala ga
na njegove ljudi.

Tako se je godilo pri Šotorjevih, ko je Jurij tičal v tistih
zadregah zarad dolga pri Pijavki.

12. Zmešnjave.

Jurij, da dobi denarje, prodal je zadnje drevje iz loga
in sprejel je od lesnega trgovca sto petdeset goldinarjev, to¬
liko, kolikor je dobil od Pijavke v resnici in mislil je, da bo
Pijavka zadovoljen, ako mu prinese njegov denar. V soboto
se spravi v trg. Ko gre mimo svojega gozda, čuje, kako žaga
reže in sekira poje in se podira drevje. Bilo mu je težko pri
srcu, ko je premišljeval, da se je sam zakopal v te nepotrebne
sitnobe. Kako lehko bi bil gospodaril, ko ne bi ga gnala
pohlepnost, kupiti zemljo, katere ne more zdaj izplačati. Še
ob lastni grunt bo prišel, če bo tako šlo naprej s tožbami.
Da bi le mogel spet prodati to zemljo, če prav nekaj izgubi.
Morda bi jo nazaj vzel Kampoš in mu vrnil, kar je že plačal.

Take misli so Juriju rojile po glavi, ko dojde v trg. Prva
pot je k Pijavki. Ko ga zagleda gospod Pijavka, obrne mu
hrbet in še govoriti noče z Jurijem. Ker se ta le ne umakne,
zadere se nad njim:

„Jaz nič nimam opraviti s teboj. Pojdi k doktorju Po-
perju, njemu sem vse izročil.“

To vam je bila za Jurija težka pot. Bal se je doktorjev,
kakor poredni otrok šibe, posebno pa Poperja, kateri je odrl
že marsikaterega nesrečnega kmeta. Ko pride v njegovo pi¬
sarno in pove svoje ime, ga doktor Poper izpod očali ostro
pogleda:

„Torej ti si tisti Jurij “Reber n i k . Boš plačal, kar dolžuješ
in troske, kaj ne?“

Jurij se praska za ušesi in pohlevno pravi, da je pri¬
nesel toliko denarja, kolikor dolžuje.

„Ti dolžuješ 250 goldinarjev in povrh tožbene stroške.
Ge danes ni vse poravnano, pa bo jutri oklicano pri cerkvi,
kar se je zarubilo, v pondeljek pa prodano. Torej naštej!“

41

Ko Jurij reče, da ima le 150 goldinarjev, doktor hudo
nagrbanči svoje čelo:

„To bo komaj za tožbene troske. No pa da vidiš, da te
nočem spraviti na boben, hočem govoriti z gospodom Pijavko,
da ti dovoli še nekaj časa. Pridi popoludne."

Jurij, ves preplašen, da bo toliko šlo za troške. gre k
gospodu Kampošu, ali bi morda nazaj vzel tisto zemljo, ka¬
tero je tako nepremišljeno kupil od njega. Kampoš ga
posluša:

„Zakaj pa ne? Toda zdaj so grunti ob vso vrednost.
Vzamem zemljo nazaj in ti mi nisi nič več dolžan."

„In od onih 500 goldinarjev, kar sem jih vam že plačal,
nič nazaj ne dobim ?“ vpraša Jurij.

Kampoš maja z ramami in začne Juriju pripovedovati, kako
pod nič so zdaj grunti in da bo on še izgubo imel pri Ale-
šovi zemlji. Jurij, da bi se rešil, bil bi zadovoljen, ko bi
Kampoš prevzel dolg pri Pijavki, od plačane kupnine naj bi že
zgubil 100 ali 150 goldinarjev. Pa Kampoš je ostal pri svoji
besedi in Jurij, ko vidi, da ničesar ne opravi, odide in gre spet
k doktorju Poperju.

„Gospod Pijavka se te je usmilil in bo čakal še tri
mesece, ako plačaš obresti naprej in podpišeš tako dolžno
pismo, ko slednjič. “

„Kaj tacega ne podpišem", huduje se Jurij. „Poskusil
sem, kaj se pravi menjica."

Po dolgem pričkanju sta se pogodila, da Jurij podpiše
navadno dolžno pismo, katero se sme vknjižiti na njegov
grunt v zemljiških knjigah, pa brez odpovedi iztirjati po treh
mesecih.

„Zdaj pa mi daj“, reče doktor prijazno, „tistih 150 gol¬
dinarjev, jih bomo že, kedar boš plačal ves dolg, zaračunali.“
S težkim srcem našteje Jurij denar, podpiše dolžno pismo in
odide, vesel, da se je le rešil javne dražbe. Med tem upa
prodati vso zemljo in si tako spet urediti svoje gospodarstvo.

Kes najde kupca, s katerim gresta k notarju, da naj po¬
gleda v zemljiške knjige, ali je že prepisana zemlja na Jurija.
Notar pošlje k sodniji in tam poizve, da Alešev grunt še niti
na Kampoša ni prepisan in da je kot lastnik še vpisan Aleš,
ker Kampoš ni plačal kupnine. Najbrž da se bo celi grunt
z nova prodal.

„Pa moja zemlja vendar ne?“ vpraša Jurij. „Saj je moja.
Tukaj je kupna pogodba."

Notar pogleda pisma in se razljuti:

42

„Spet od tistega zakotnega pisača. Takšni ste. Svoja
pisma si date pisati od šušmarjev, svoje truplo pa zaupate
mazačem in konjedercem. Kedar je vse zavoženo, potem naj
bi pomagal notar ali pa zdravnik. Zemljo ste res kupili, vaša
pa bo nemara o svetem Nikolu.“

Ko kupec vse to sliši, precej odide, ker se noče spuščati
v take zmešnjave.

Jurij prosi notarja, naj bi storil, kar je treba, da se on
prepiše na kupljeno in po večem izplačano zemljo. Kad bo
plačal, kolikor bodo znašali troski.

,,Stvar ti je silno zapletena. Ne vem, če bo srečno iz-
tekla“, pravi notar, „in kako je s Kampošom. Dokler on ni
plačal kupnine, ne more biti prepisan in je tvoj kup nevel¬
javen. Najbolje za tebe, da se zruši cela kupčija in da ti
Kampoš vrne, kar si plačal. “

Jurij pripoveduje, da bi to tudi njemu bilo najljubše, da
je že skušal, stvar tako uravnati, da pa Kampoš mu noče
vrniti ne krajcarja.

„Pusti mi tukaj pisma“, reče končno notar, „in se oglasi
v štirinajstih dneh.“

Zdaj je Jurija še le prav skrbeti začelo, kaj bo, če se
zemlja ne more prepisati na njega. Pa to vendar ne gre, da
bi mu jo vzeli, tako modruje sam pri sebi. Kupil sem jo in
mu že več plačal, kar je vse skupaj vredno. Gre iskat Kam-
poša, pa ga ne najde, ker se je odpeljal in ga delj časa ne
bo domti.

Jurij odide tedaj in upa, da bo imel mini za nekaj časa,
v tem pa bo že notar vse uredil. Čez dve nedelji oglasi se
spet pri notarju, toda nič prijetnega ne poizve. Kampoš da
je hudo zbolel in če umrje, bo velika zmešnjava. O prepi-
sanju na zemljišče še zdaj misliti ni. Notar obljubi, da bo
storil, kar se bo dalo, Jurija obvarovati pred izgubo.

Ko Jurij ves zamišljen in ne malo potrt gre doli po
trgu, sliši iz krčme „pri Pijani muhi“ glasno kreganje in
vpitje. Y tem hipu pa skoči iz krčme čez prag doktor Ko¬
priva brez klobuka na glavi, za njim pa tisti Aleš, kateremu
se je bil prodal grunt, strašno preklinjajoč Koprivo, Kampoša
in vse tržane. Aleš zgrabi Koprivo od zadi za tilnik in ga
podere na tla, kjer mu kleči na prsih in ga s pestmi bije po
licu, da se Koprivi vlije kri iz nosa in ust. Kopriva kriči na
pomoč, ljudje prihite in potegnejo razdivjanega Aleša od
njega, sicer bi ga bil še zadavil. Trški policaj ga prime in
odžene v zapor. Aleš se ne brani in le vpije:

43

„Njega zaprite, sleparja, goljufa! da ne bo Se druge
spravil v nesrečo, kakor mene."

Kopriva se hitro spravi na noge in v hišo, da si popravi
obleko in umije kri, ki mu je curkoma kapala iz nosa in
zmočila brado, da je mož prav grd bil videti.

Jurij pa sam pri sebi deje:

„Ubogi Aleš! Tako se zna še meni goditi, če se ne re¬
šim teh pijavk."

Pa zastonj je premišljeval, kako se rešiti.

13. Navzdol.

Jurijevo gospodarstvo je šlo rakovo pot. Že je bil Jurij
večkrat opominjan zarad zaostalih davkov. Dolžan je bil tudi
po krčmah, ker ga je čedalje delo menj veselilo in si je s
pijačo skušal omamiti svojo vest.

Pretekli so spet trije meseci, dolžno pismo je zapadlo in
Jurij ni imel ga s čim plačati. Vedel je, da ga bo doktor
Poper dal rubiti in da bi bila z njim vsaka beseda zastonj.
Tiste dni umrl je stari gospod Kampoš in Jurij poizve od
notarja, da je Kampoševo premoženje v velikem neredu, da
Aleševega grunta ni plačal, da tudi nanj-ga ni prepisan, torej
bo z nova prodan.

„In kar sem jaz kupil", reče Jurij preplašen, „to je ven¬
dar moje ali pa moram dobiti nazaj, kar sem plačal."

„Prodan bo celi grunt", odvrne notar, „s tisto zemljo
vred, katero si ti kupil, ker niti Kampoš niti ti nista bila
prepisana."

„In moj denar?"

„Za tistega boš moral tožiti Kampoševo zapuščino, pa
ne vem, ali bo kaj preostalo. Mož je v poslednjem letu silno
izgube imel, ker je igral na borsi. Toda tega ti ne razumeš.
Oglasiti se moraš s svojo tirjatvijo, kedar bo zapuščinska
obravnava."

„Pa Kampoš je dal", reče Jurij, kateremu se je začelo
od vsega tega v glavi vrteti, „kupnino na moj grunt vknjižiti.
To se bo vendar zdaj izbrisalo."

,,Kako ?“ maje notar z glavo. „Kar je vknjiženo, ostane
vknjiženo, dokler upnik ne dovoljuje ali ni sodnijsko prisiljen,
dovoliti izbrisanje. Zdaj vidiš", dostavlja notar, „kam se
pride z zakotnimi pisači. Ko bi se pisma bila delala pri
meni, izognil bi se bil tem zmešnjavam."

44

Jurij prosi še enkrat notarja, naj bi storil, kar more, da
ga obvarje izgube. Morda bi se pri hranilnici dobilo posojilo.
Notar meni, da bi se to že dalo napraviti, ko bi odstopila
žlahta, ki je na prvem mestu vknjižena, pa stroški bodo
precejšnji.

Jurij tedaj tudi to delo izroči notarju.

Ko se Jurij proti večeru domu vrne, na dnu pekla pre¬
klinjajoč onega Koprivo, sreča ga sodnijski sluga. Jurija zbode
v srce, ko ga zagleda. Gotovo je bil pri njem, da je rubil
zarad onega dolžnega pisma.

Sluga ga nagovarja: „Kje pa hodiš, da teni doml Spet
sem te moral rubiti. Ali si plačal? Ce ne, boš jutri oklican
pri cerkvi in v pondeljek se proda, kar smo zarubili. Škoda
za živino in za krmo. S čim boš potem gospodaril?"

Jurij noče dalje poslušati in drvi mimo sluge naprej po
potu. Pa kam hoče? Domu? Da ga bo žena oštela in da
vidi objokane otroke? Za zdaj ni pomoči. Namesto domu
krene jo Jurij k Puferju, kjer si je dal prinesti žganja in
ga vlival v sebe, dokler ni pozabil ves svet okoli sebe in
začel smrčati za mizo. Po glavi pa so mu rojile divje sanje
in včasi je grozno zastokal, kakor da bi ga mučile strašne
bolečine.

Y nedeljo oklicalo se je pri cerkvi, da se bo v pondel¬
jek prodavalo Jurija Kebernika zarubljeno blago, živina, kolikor
je je še bilo, vozovi, sodi, krma in druge reči. Ljudje so po¬
slušali in se čudili, da je tako daleč prišlo z Kebernikovo
hišo, ki je pod očetom bila brez dolgov in imela vsega obilo.
Ogledali so se po Juriju, pa ga ni bilo videti, le žena je hi¬
tela proč od cerkve, da ni slišala oklicanja in besedovanja.

14. Uboj.

Jurij, ko se je zbudil tisti nesrečni dan, šel je od doma
in vzel seboj par tolarjev, katere je imela žena skrite — do¬
bili so jih otroci od botrov. Pograbil jih je, ko je žena bila
v cerkvi, in zapustil hišo. Krene jo spet k Puferju. Y glavi
mu je bilo pusto, roke so se mu tresle, slabo mu je bilo v
želodcu in za vse to mu bo pomagalo žganje, oj nesrečna
žgana pijača, katera je že toliko ljudi uničila na telesu in na
duši. Pri Puferju zvrne v sebe par čašic, potem pa gre po¬
časi naprej do trga.

Ko se Jurij bliža trgu, pride mu nasproti Viharjev Tine,
tisti mož, ki je po volitvi volilnih mož se zgrabil pri Puferju

45

z žandarji in vsled tega in zarad tatvine bil zaprt. Dostal
je ravno danes svojo kazen in se odpravljal domu.

Meniti se začneta in Tine se pritoži, da še krajcarja
nima, kupiti si frakelje žganja. Juriju bilo je povšeč, da je
našel družbo in oba gresta v trg. Ko sta sedela v krčmi,
začne Tine praviti, kako se mu je godilo v ječi, koliko da
ima plačati stroškov in da bi šlo vse, kar ima, ko ne bi koče
že poprej dal prepisati na ženo.

„Kdo je kriv vsemu temu?“ huduje se Tine. „Tisti vaš
Hanza, ki meje zapeljal v te nepotrebne homatije. Potem pa, ko
so me prijeli žandarji, še prsta ni ganil, da bi me bil izpipal
iz njihovih rok.“

Tine začne preklinjati Hanzo in da ga bo tako naklestil,
da se bo nanj-ga spominjal. Še danes da ga bo, če ga le
sreča. Oči so se mu zabliskale in krčevito je stiskal pest,
kakor da bi Hanzo že imel pred seboj in imel po njem
udrihati.

Tudi Jurij je že dolgo imel hudo jezo na Hanzo. Za¬
našal se je bil, da bo kmalu zapuščinska razprava za rajnim
Šotorjem in da bo še nekaj odpadlo za njegovo ženo, s čim
bi se on zdaj lahko opomogel. Pa še dozdaj ni bilo raz¬
prave, Hanza pa je odnesel od doma, kar je mogel, da je bilo
vsaki dan menj. Torej je Jurij pritrdil Tinetu in tako je že
bil pokvarjen po žganjepivstvu, da mu je prav ljubo bilo, sli¬
šati od Tineta, kako bode nabil Hauzo, brata njegove žene.
če treba, bi še on pomagal.

Čem dalje skupaj pijeta, tem bolj se razgrejeta in ne
menita se o drugem, nego kje bi dobro našeškala Hanzo.
Vedela sta, da je Hanza vsako nedeljo v krčmi pri „Pijani
muhi“, kjer je služila za kletarico tista ptuja babura, s
katero se je vlačil. Popoldne gre Tine gledat, če je Hanza
že došel, in videl ga je res sedeti v krčmi.

Torej sta sklenila Tine in Jurij, čakati do noči in kedar
bo Hanza šel domii, iti za njim, napasti ga kje v gozdu in
ga naklestiti.

Pozno v noč je bilo, ko Tine, ki je spet bil gledat, po¬
kliče Jurija in mu reče, da je Hanza že na potu domu. Me¬
sec je jasno svetil in obseval cesto, po kateri je korakal
Hanza, Jurij in Tine pa za njim. Ko Hanza sliši korake
za seboj, obstoji in se ogleda. Jurij in Tine bi se rada po¬
tuhnila, pa v mesečnem svitu spoznal ju je Hanza in čakal,
da sta ga došla.

\

46

„Odkod pa vidva?" vpraša Hanza, kateremu se ni slu¬
tilo ničesar. „Pa gremo skupaj."

In vsi trije so šli skupaj, pa kmalu so se zaceli prepi¬
rati in kregati. Hanza, ki ga je imel tudi v glavi, dražil je
Tineta, češ, da lbo zdaj lahko delal, ko je spočit, Jurija pa,
s čim da bo krmil živino, če mu bodo prodali seno. Tine in
Jurij mu nista dolžna ostala odgovora in čem dalje tem huje
so se kregali med potom.

Prišli so do Puferja. Za malo časa poleglo je kreganje
in oglašali so se v krčmi, kjer so si z žganjem še huje raz¬
burjali kri. Pretepati bi se začeli, da ne bi jih tolažila Pu-
ferca in naposled iz strahu jim ni htela točiti ter jih spra¬
vila iz hiše. Vsi trije gredo skupaj naprej. Tine, ko gre mimo
plota, izdere kol in vihti ga po zraku. Tudi Jurij zgrabi de¬
belo grčasto vejo, ki je ležala ob stezi in žuga Hanzi. Ta
pa potegne nož iz žepa in jima preti, če bi se ga dotaknila.

Bližali so se že domači vasi. Videla se je Sotorjeva hiša,
obsevana od mesečnega svita. Prišli so do potoka, kateri si
je bil izoral globoko strugo, preko katere je držala visoka
brv. Tine tukaj sune od zadej Hanzo, da se je skoraj pre-
kobacnil v strugo, ko ne bi se z rokami prijel brvinega pri-
merčneka. Hanza skoči nazaj in z nožem v roki bode proti
Juriju, ker je mislil, da ga je ta bil sunil. Jurij se umakne
in zdajci oba, Tine in Jurij, udrihata s koli Hanzi po glavi
in plečah, da se zvrne na tla in obleži. Iz zevajoče rane na
glavi mu curlja vroča kri. Z rokami rije zemljo, zamolklo
rohnenje mu sili iz prsi, Tine in Jurij pa, vsa besna in divja,
udrihata s koli po hrbtu ležečega, da so se slišali udarci v
tihi noči, kakor pri mlatvi na snope padajočih cepcev.

Na pragu Šotorjeve hiše stala je Sotorjeva mati in sli¬
šala tepež. Nesrečna žena ni vedela, da bijejo po njenem
lastnem sinu in da ravno zdaj izdiha svojo dušo. Mislila je,
da se tep6 med seboj kaki ponočnjaki in začne klicati.

Jurij, zaslišavši glas, vrže kol na stran in ko zdaj vidi,
da se Hanza ne gane, obide ga grozen strah. Če je mrtev,
pomagal ga je on ubiti. Vest ga peče in ga žene od mesta,
kjer je ležalo mrtvo truplo. Jurij beži proti domu in sreča
Antona, ki je slišal pretep in šel gledat v svoji radovednosti.
Pobegnil je tudi Tine, pa ne da bi ga pekla vest, še veselil
se je, da je spustil svojo jezo nad Hanzo.

Jurij drvi mimo Antona, kakor da bi ga ne videl, da se
ta začuden ozira za njim. Anton hiti navzdol po stezi, ker
se mu zdi, da leži nekaj črnega blizu brvi. Ko pristopi,

47

silno se prestraši. Na tleh vidi ležati mrtvo truplo z okr¬
vavljeno giavo in spozna, da je to Hanza. Začne kričati na
pomoč in leti k Šotorjevim. Mati stala je še pred hišo, po-
slušavši, od kod je kričanje. Anton zavpije od daleč:

„Mati! mati! Yaš Hanza je ubit."

Grozna beseda vsadi se nesrečni ženi, kakor oster meč
v srce. Mati leti do mesta in pade z obupnim vsklikom na
truplo ubitega sina. Vzdigne krvavo glavo in ko obrne blede
lice k sebi, zdelo se jej je, da se ganejo usta in da še diha.
In klicala je, da se je razlegalo po tihi noči:

„Pomagajte, ljudje Božji, pomagajte! Le brž, le brž!
da ne bo prepozno. Pomagajte!“ In brisala je krv, katera
je mrliču tekla doli po čelu in se mešala s krvavimi penami,
ki so mu vrele iz ust in nosa.

„Vzdrami se, vzdrami!“ ihti mati in solze jej zalivajo
oči. „Jaz sem pri tebi, tvoja mati. O Bog, o večni Bog!
Usmili se! — Hanza, čuj! Poglej me! Sin, ne zapusti ma¬
tere! Oglasi se! Izgovori le eno besedo! Vse ti bom dala,
vse bo tvoje. Le vzdrami se!"

Pa sin se ni vzdramil. Spal je večno spanje. Ni več
videl materinih solz, ni slišal njenega javkanja. In spet
toži mati:

„Odpusti mi, sin, odpusti! Jaz sem kriva tvoje smrti.
Ubranila bi te, ko bi prihitela. “

Euvala si je lase, vpila in tožila. Ljudje pa so pritekali
od vseh strani, stali okoli mrliča in njegove matere in plašno
gledali ubitega, kateri je ležal na tleh z odprtim nožem v
desni roki. Mrmrali so na pol glasno, dokler ni prišel župan
in ko je videl, da je Hanza mrtev, ukazal je, da ga naj pre-
neso na dom.

Pri farni cerkvi pozvoni večni zvon. Anton je od Šotor-
jevih naravnost letel v farovž, da naznanja, kaj se je zgodilo
in da bi župnik, če še ni prepozno, Hanzo obhajali s sv. za¬
kramenti. Župnik so še bedeli in hite v cerkev po sveto po¬
potnico, cerkovnik pa pozvoni ter jim potem sveti doli po
cesti, ki je držala do brvi. Ko se po klancu bližajo župnik,
padejo vsi na kolena, Šotorjeva mati pa prosi z vzdignjenima
rokama:

^Pomagajte! saj ni mrtev, le spi! Pomagajte!"

Župnik pristopijo, da bi ga deli v sv. olje, če ga ne mo¬
rejo več spovedati, pa kmalu vidijo, da leži mrlič pred njimi.

„Mati, tvoj sin je mrtev“, rečejo župnik resnobno. „Bog
bodi milostiv njegovi duši!“

48

Vse je molčalo, le mati se je zgrudila na truplo izgublje¬
nega sina in glasno ihtela.

„Bog ga je poklical pred svoj sodni stol", nadaljujejo
župnik, nepripravljenega na smrt, nesprevidenega. Molimo
za njegovo dušo in molimo, da nas Bog obvari nagle, ne¬
previdne smrti."

Župnik so molili in vsi, kleče, glasno za njimi. Ko so
odmolili, vprašajo, kako se je zgodila ta nesreča, pa nikdo ni
vedel kaj gotovega povedati, le Anton je pravil, da ga je
srečal bil Jurij, ki je od tega mesta bežal domu.

„Bog ne daj", rečejo župnik, „da bi Jurij pri tem imel
svojo roko. Kdor je storil ta zločin, ne bo se odtegnil kazni,
če ne na tem, pa na onem svetu."

Mati vspne se po koncu. Kuštravi lasi jej vise ob glavi
in čelu, svoje vele roke stegne proti nebu in kriči s hripavim
glasom:

„Smrt njemu, ki je ubil mojega sina! Naj bo nesrečen
na tem in onem svetu."

Groza vse preleti, ko slišijo strašne kletve od žalosti brez¬
umne žene. Župnik pa resno povzdignejo svoj glas:

„Nesrečna žena, ne sodi, da ne boš sojena!" Potem se
obrnejo, da nesejo sveto Bešnje Telo nazaj v cerkev. Na žu¬
panov ukaz pa sta dva moža prinesla lestvico, nanjo položila
mrliča, pod glavo mu dela zvezano vejevje in mu roki na pr¬
sih zganila. Potem primejo štirje lestvo za ročaje in nesejo
mrliča do Šotorjeve hiše, mater pa, onemoglo od silnih srčnih
bolečin, podpirajo druge ženske in jo spravljajo domu.

15. Preiskava.

V jutro druzega dneva gre župan naznanjat sodniji, kaj
da se je zgodilo. Že popoldne pride sodnijska komisija z dvema
zdravnikoma in žandarji, da odženejo zločince, ako jih bodo
zasledili. Hanzovo truplo veli sodnik prenesti na pokopališče
v mrtvašnico in tam sta ga zdravnika ogledala iu razparala.
Na glavi se je našla koža prebita na zatilniku, lubanja pa
zdrobljena. Med lubanjo in možgani bilo je na debelo strdene
krvi. Po hrbtu videle so se sive pege od udarcev. Zdrav¬
nika sta izrekla, da je Hanza nagle smrti umrl zarad silnega
udarca v zatilnik, po katerem je bila zdrobljena lubanja.
Udarjen pa da je bil s kako gorjačo. Sodnik je med tem za-
slišaval ljudi in poizvedel, da so po noči skupaj hodili proti
domu Hanza, Rebernikov Jurij in Viharjev Tine. Poslal je

49

žandarje po Jurija in Tineta. Prignali so Tineta, katerega so
našli doma, kakor da bi se ničesar ne bilo zgodilo, Jurija pa
niso našli.

Viharjev Tine izpove, da so vsi trije se med potom skre¬
gali, taji pa, da bi on bil smrtno ranil Hanzo. Jurij je pač
udaril ga po glavi, na kar se je Hanza zgrudil na tla. Sodnik
pošlje z nova žandarje po Jurija. V hiši pri Rebernikovih
so našli ženo objokano in otroke plakajoče z materjo, _ da si
niso vedeli, zakaj da se mati tako silno joče. Bil je tam
tudi oče Rebernik, ki je slišal od sinočne nesreče. Obhajala
ga je žalost in jeza, da tako propada lepa Rebernikova do¬
mačija.

„To pride vse od slabe tovaršije. Ko bi bil mene poslušal,
ne bi padel v tako nesrečo. Hanza pa je našel, kar je iskal,
le da bi naš ne bil kriv.“

Jurij ves potrt in skesan, šel je zgodaj na jutro od doma,
kam, tega sam ni vedel. Le proč od kraja, kjer leži mrtvec,
katerega je on pomagal ubiti. Vso noč ni bil zatisnil oči,
videl je pred seboj okrvavljeno glavo, iz katere ste v njega
zevali odprte oči, zdaj milo proseče, zdaj grozno grozeče.
Zdelo se mu je, da sliši rohnenje umirajočega in zbežal je iz
hiše na prosto v gozd. Najraje bi bežal naprej in naprej v
daljne kraje, kjer bi ga nikdo ne poznal in nikdo ne vedel,
da je ubijalec. Kaj pa z ženo in otroci? Ali jih hoče same
zapustiti in kaj mu je potem za življenje v tujih krajih med
tujim ljudstvom? V gozdu vsede se na štor in premišljuje.
Ali je pa res on kriv smrti? Vse se je tako naglo vršilo, da
si le težko predstavlja v spomin, kako 'se je dogodilo. Hanza
bodel je z nožem na njega, on je odskočil in zgrabil za kol
in udrihal proti njemu. Pa čem bolj premišljuje, tem bolj
se mu zdi, da on še zadel ni Hanze, ampak da je že poprej
udaril Tine in ga pobil na tla. Potem še le je tudi Jurij
udrihal po hrbtu, pa s tem ga gotovo ni oškodoval.

„Ne, ne ! jaz ga nisem ubil in ga nisem", reče Jurij sam
pri sebi in lože mu je bilo pri srcu. Čemu se tu potikam,
najbolj, da pojdem sam izročit se sodniji."

Ker mu ni bilo iti domu, gre k Puferju, kjer obsedi
in premišljuje svojo žalostno stanje. Tam ga najdeta žan-
darja. Jurij je obledel, ko ju zagleda in stresel se od strahu,
pa šel brž z njima, ne da bi skušal bil vteči. Zaudarja že¬
neta ga k županu, kjer je sodnik izpraševal priče. Ko za¬
gleda Jurija, reče:

„Ti si Jurij Rebernik?"

Slov. Večernice 40. zv.

4

50

Jurij prikima in na povelje sodnikovo pripoveduje, kaj
se je dogodilo prejšnji večer, da ga je Hanza hotel zabosti,
on da je zgrabil kol, pa ni udaril Hanze po glavi, ker je že
ležal na tleh, pobit od Tineta.

„Torej ti tajiš, da bi ga bil udaril po glavi ?“

„Prisežem, da ga nisem ubil“, odgovarja Jurij odločno.

„Tine pa trdi“, reče sodnik, „da si ga sam ti udaril v
zatilnik in da je on še le pozneje ga zadel.“

Jurij se vstraši to slišati in z nova trdi, da je on ne¬
dolžen nad smrtjo Hanzovo.

„Ker oba tajita, druge priče pa ni“, oglasi se sodnik,
„bosta oba zaprta, dokler se vrši preiskava. “

Tine, ko sliši, da bo spet zaprt, reži se porogljivo, Jurij
pa zakriči:

„ Jaz zaprt ? Zakaj ? Jaz ga nisem ubil. Saj vam ne
uidem. Kdo bo skrbel za hišo in grunt ?“

„Poprej bi to premislil“, graja ga sodnik, „predno si
ubijal. Takšni zločinci pa se morajo po postavi dati v preisko¬
valni zapor. “

Jurij prosi, da bi smel še pogledati domu, predno ga
odženejo.

„Dobro“, dovoli sodnik. „Žandarja te bosta spremila.
Poprej pa gresta oba z menoj na pokopališče, da vpričo mrliča
ponovita svoje izpovedi.“

Y mrtvašnici ležalo je Hanzovo truplo, pokrito v krsti,
kamor so ga položili iz dolge mize, kjer ga je bil zdravnik
razparal. Pri vstopu*jim veje nasproti mrtvaški smrad, da
jim skoraj sapo zapira. Okrvavljena voda stala je pod mizo
in tekala do vrat. Zdaj veli sodnik odkriti mrliča. Hanza
leži pred njimi, razparan, le za silo odet. Od krvi zalepljeni
lasi so v kodrih mu viseli ob čelu in sencih, eno oko je ze¬
valo, lice je bilo bledo, le iz nosa in ust je po malem curala
črna kri. V zatilniku pa se je videla gola razdrobljena kost v
globoko in široko zevajoči rani.

Juriju prihajalo je slabo in zvrnil bi se bil, ko ne bi ga
žandar prijel pod pazduho in močno stresel. Tine pa je
gledal radovedno, ne da bi ga bil ganil strašni prizor. Na¬
enkrat se izza krste, kjer je klečala, vzdigne Šotorjeva mati
kakor pošast in divja kriči:

„Držite jih, držite morilce!“ Nesrečna žena pretila je' s
pestmi, da so možje preplašeni zapustili mrtvašnico, v kateri
je sama ostala mati zraven ubitega sina, glasno plakajoča.

51

Žandarja sta šla z Jurijem in Tinetom do Rebernikove
hiše, kakor je želel Jurij, da M še enkrat govoril z ženo in
videl otroke. Toda ko vstopi v hišo, ne najde nikogar, le
oče Rebernik slonel je v kotu za pečjo in si glavo podpiral
z rokama. Zagledavši sina se sklone po koncu. Jeza mu vskipi
in znosil hi se nad njim s hudimi besedami, ko ne bi se
Jurij odmaknil od hiše. Zdaj gredo naprej po stezi in se
bližajo križu ob cesti.

Solnce se je že davno skrilo za konjiško goro. Mrak se
je storil in iz potoka vzdigovala se je bela megla ter se vlegla
po dolini. Pri križu klečala je Jurijeva žena, zraven nje pa
otroka.

Že delj časa je Jeta opuščala prejšnje lepe navade in ni
več bila videti pri križu, katerega je poprej tolikokrat oven¬
čala. Strašni prigodki tega dneva pa so jo silno pretresli.
Brat ubit in mož je pomagal pri ubijanju ! Kam hoče z otroci?
Zdaj jim nikdo več ne bo rešil kmetije. K materi, kamor
se je zatekala drugekrati, ne sme. Pa še groznejša misel jo
je mučila. Ali ni tudi ona kriva po svoji nestrpnosti, da je
Jurij tako zabredel? Ko bi ona drugače, prijaznejše bila rav¬
nala z možem, in ga ne bila tolikokrati s svojim besedovanjem
gnala od hiše, ne bi bil padel v tako tovaršijo. Ko bi ona
ne bila tako zanemarjala gospodarstva, znabiti ne bi prišlo
do sramotne dražbe in Jurij bi ne bil v svoji obupnosti se
tako grozno zagrešil. Vsa skesana šla je Jeta z otrokoma h
križu. Ko zagleda žandarja stražečega njenega nesrečnega
moža bližati se križu, otrpne jej srce od straha. Otroka, ne
vedoča, kaj to pomeni, okleneta se očeta. Jurij pa, ves ob¬
upan, gleda pred seboj. Zdaj oglasi se veliki zvon farne
cerkve in vabi verne k molitvi angeljskega češčenja. Kakor
blisk predstavlja se Juriju v spomin tisti srečni večer, ko je
na dan poroke tukaj zraven žene klečal. Tačas kazala se
mu je prihodnjost v jasnem svitu, danes pa mu zatemni črna
megla življenje in zastonj išče pomoči in rešitve. In sam si
je kriv, da je zapravil srečno, mirno in pošteno življenje in
da ga zdaj čaka sramotni zapor in propad gospodarstva.

„0 večni Bog!“ ihti uboga žena iz globočine svoje tužne
duše, le zdaj nam še prizanesi! Usmili se mene in nedolžnih
otrok!“

In tudi Jurij je pokleknil in začel moliti. Uboga žena
sklenila je roki. molila in prosila svojo pomočnico, sveto Ma¬
rijo, da jo naj reši iz groznih nadlog. Žandarja pa sta opom¬
nila Jurija, da je čas oditi in vstati je moral od križa ter iti

4 *

52

naprej, žandarja za njim. Jeta zgrudila se je pri križu na
tla in glasno ihtela. Otroka, splašena, pa sta se oklenila
matere.

Drugi dan pokopali so Šotorjevega Hanzo. Njegova mati
pa je hodila vsaki večer molit na njegov grob, jokala se in
klicala njegovo ime. Pa sin je spal tiho v globokem grobu
in materin glas ni segal do njega.

16. Pred porotniki.

Preiskava se je naglo vršila. Dokazano je bilo, da nikdo
drugi ni ubil Hanze, kakor Tine in Jurij, ali vsaj eden od
nju. Kajti da sta bila oba ob času ubojstva edina zraven
Hanze, tega nista tajila in tudi ne, da sta udrihala s koli po
njem. Le tega nobeden ni hotel priznati, da mu je on vsekal
smrtno rano. Odvalila sta krivdo drug na druzega.

Ker so se kmalu potem začele porotne obravnave, do¬
ločil se je tudi dan za obtožbo proti Juriju in Tinetu. V
jutro tistega dneva pride žandar in pelja oba iz zapora
k porotnemu sodišču. V dvorani so že sedeli na izvišanem
mestu za zeleno pogrneno mizo sodniki, njim na desno v klo¬
peh dvanajst porotnih mož, na levi stale so priče, kar jih je
bilo poklicanih, zatoženca pa sta se morala postaviti v sredi
dvorane pred sodnike. Na mizici pred njima stalo je sveto
razpelo s svečami ob straneh. Juriju se je krčilo srce od
strahu in ni si upal pogledati okoli sebe.

Porotniki prisegajo. Potem bere zapisnikar zatožno pismo,
v katerem je natanjko bilo razloženo, kako so našli ubitega
Hanzo in s čim je dokazano, da sta oba, Jurij in Tine, do¬
prinesla mu smrtne rane. Po končanem branju ostavijo priče
dvorano, odvede se tudi Tine, le Jurij ostane in se zasliša.
Sodnik ga izprašuje in Jurij odgovarja na vsa vprašanja vestno
in resnično. Le ko mu je povedati, kaj se je dogodilo pri
tisti nesrečni brvi, ustavlja se mu jezik in beseda se mu
zapleta. Ves čas, kar je bil v zaporu, in to je bilo blizu dva
meseca, premišljeval je, kako da bode se izgovarjal. Na dru¬
zega ni mislil, kakor na to izpoved in sestavil si je natanjko
vse besede, katere bode govoril v izpričevanje svoje nedolž¬
nosti. In zdaj, ko bi moral mirno in prepričevalno pripove-
dati, začel je jecljati in le trdil v enomer, da on ni ubil Hanze
in da je še le udrihal po njem, ko je že ležal na tleh. Toda
sodnik spravljal ga je s svojimi vprašanji čedalje v hujše
zadrege.

53

„Ti praviš", oglaša se sodnik, „da je Hanza z nožem
sunil proti tebi. Ali se mu nisi branil?"

„To se ve", reče Jurij, „sicer bi me bil zabodel."

„Torej si mahnil s kolom?"

„Pa le po roki", odreže se Jurij.

„No na roki", zavrne ga sodnik, „ni nobenega udarca
videti, le glava je pobita. Udaril si tedaj po glavi."

Jurij umolkne, porotniki se spogledujejo, zapisnikar pa
zapiše Jurijeve besede. Zastonj je spet začel Jurij trditi, da
on ni kriv smrti. Odpeljali so ga iz dvorane in zaslišan je
bil Tine. če' so porotniki še nekaj usmiljenja čutili z Juri¬
jem, pristudil se jim je Tine s svojim drznim in odurnim ob¬
našanjem.

„Jaz se še dotaknil nisem Hanze", trdil je Tine in se pri-
duševal. Le Jurij ga je mahnil po glavi in ubil. Sicer pa
ni tajil, da je bil od vina in žganja tako omamljen, da še ne
ve se prav spominjati, kako se je vse dogodilo.

Po zatožencih prišle so na vrsto priče, katerih je bilo
prav malo, ker so se žlahtniki odpovedali vsaki izpovedi, kar
smejo po zakonu storiti.

Ko so bile zaslišane vse priče, prišla sta spet zatoženca
v dvorano in začel je govoriti državni pravdnik, kakor javni
zatožnik hudodelnikov.

„Spet, čestiti porotniki", tako jame govoriti, „spet boste
sodili o zločinu, kateri se žalibože le prepogosto prigodi v
naših pokrajinah. Ni ga porotniškega zasedanja, da ne bi
sedeli na zatožniški klopi hudodelniki, ki so krivi težkega te¬
lesnega poškodovanja ali celo ubitja. Mladi ljudje so v mno¬
gih krajih tako razdivjani, da se ne morejo pošteno razvesel¬
jevati, temuč spopadajo se med seboj in v divjem tepežu se
bijejo in koljejo, dokler ne obleži eden ali še več na tleh,
težko ranjen ali celo ubit. To stori največkrat tista stru¬
pena pijača, žganje, katera iz mirnega človeka naredi ljuto
zver brez pameti, nabojno in krvoločno. Žalostno je, da se
ta grda navada ne da izpuliti, če prav vsako leto zadene ob¬
sodba take zložince ter jih kaznuje v ječi in na premoženju
drugim v svarilo. Danes pa ne stoje pred nami nepremiš¬
ljeni, vročekrvni mladenči, ampak dva moža, katera sta po¬
bila svojega tovariša brez povoda, neusmiljeno in premišljeno."

Zatožnik potem ponavlja, kako se je vršilo dejanje in do¬
kazuje, da sta oba, Jurij in Tine, kriva uboja. Potem na¬
daljuje:

54

„Nikdo se ne to čudil, ako sliši, da je Viharjev Tine po¬
magal pri uboju. Bil je že večkrat zaprt zarad tatvine in
tepeža, in še le nedavno izpuščen iz ječe, kjer je sedel zavolj
silovitosti proti žandarjem. Čudom pa se bo čudil vsak,
kdor vidi na zatožni klopi moža, kateri je po očetu dobil lepo
urejeno kmetijo, čegar stariši in predstariši so pridno gospo¬
darili in spoštovani bili v celi fari. Jurij Rebernik pa, namesto
da bi po zgledu očetovem zadovoljil se s svojo kmetijo, spuščal
se je v kupovanje njemu nepotrebne zemlje, zabredel je v
dolgove in pravde in namesto da bi ostal pri domačem delu,
klatil se je noč in dan po krčmah in zapravljal- denar, blago
in naposled svoje poštenje. Na zapuščenem domu joče se
nesrečna žena in otroci zastonj kličejo po očetu.“ Jurij si
pri teh besedah zakrije obraz z rokama.

„Pomilovanja vredna je res njegova rodbina, ki po ne- •
dolžnem trpi. Pomilovanja pa ni vreden človek, kateri z
zversko divjostjo ubije ne kakega tujca, temuč svojega to¬
variša in lastnega svaka. In ta uboj ? Ali je res se zgodil
le slučajno v naglosti ali ni. bil morda premišljen in namer¬
jen, iz samopašnega namena? Po smrti svakovi pripadel bo
večji del zapuščine Jurijevi ženi.“ Jurij se strese po vsem
životu pri teh besedah in na ves glas kriči:

„Ne! nikdar nisem kaj tacega mislil. “

„Dobro“, nadaljuje pravdnik, Jaz to verjamem, ker ne
morem misliti, da bi se v kratkem času bil tako silno po¬
pačil. Zato tožim le zarad uboja in ne zarad umora.“

Po državnem govorniku govorila sta zagovornika. Zlasti
je Jurijev zagovornik povdarjal, da Jurij v tsem svojem prejš¬
njem življenju se je tako mirno in pošteno obnašal, da gotovo
ne more kriv biti uboja. Končno obrne se do porotnikov, ki
so ga pazljivo poslušali:

1  „Vi imate soditi, ali je zatoženec res kriv zločina, kate¬
rega ga dolžuje državni zatožnik. Yaša beseda ga bode opro¬
stila in vrnila ga njegovemu stanu, žalujoči ženi in plaka-
jočim otrokom. Vaša obsodba pahne ne le njega samega v
sramotno ječo, uničuje tudi njegovo rodbino, njegove nedolžne
otroke. Ako torej niste popolnem prepričani, da je zatoženec
res zakrivil uboj, zabranila vam bode vest, zabranilo usmil¬
jenje do uboge rodbine, izreči strašno besedo: kriv.“

Po končanih govorih zapustili so porotniki dvorano in šli
so v postransko sobo, kjer so se posvetovali. Jurij pa je
čakal s trepetajočim srcem, kedaj da se bodo vrnili in kakšno
sodbo da bodo izrekli. Pri besedah svojega zagovornika začel

55

je Jurij z nova upati, da ga oproste. Usmilili se bodo če ne
njega, pa njegovih ljudi. Zdaj je pričakoval usmiljenja, ko
je on sam bil ravnal tako neusmiljeno.

Pretekla je cela ura in porotniki se še niso vračali. Če¬
dalje huje hilo je Juriju pri srcu. Zdaj odpro se vrata in
porotniki vstopijo. Načelnik, katerega so si sami izvolili, bere
vprašanje: „Ali je Jurij Rebernik kriv, da je vsled njegovih
udarcev smrt storil Šotorjev Hanza?“ in po kratkem umolku
odgovori: „Kriv!“

Grozna beseda: „kriv“ pretresla je Jurija, kakor da bi
treščilo pred njim. Obledel je in se komaj zdržal na nogah.
Polotil se ga je strašen obup in najraje bi se pogreznil v
zemljo, da bi rešen bil vsega trpljenja. Zdaj se vzdigne dr¬
žavni pravdnik in predlaga, da se naj obsoja Viharjev Tine
na šest let, Jurij Rebernik pa na pet let težke ječe.

Zagovornik nasproti povdarja, da je Jurij, če je on res
pomagal pri uboju, le po nesreči zadel Hanzo in da je moral
sam braniti proti njemu svoje življenje, ker bi ga sicer bil
Hanza zabodel z nožem. Sodniki naj tedaj izrečejo se za naj¬
manjšo kazen.

Sodnijski predsednik potem vstane in v imenu cesar¬
jevem izreče razsodbo: „Zarad storjenega uboja obsojena

sta Viharjev Tine na štiri leta, Jurij Rebernik na tri leta
težke ječe.“

Obravnava je bila končana. Juriju pa je vedno po uše¬
sih donelo: „Tri leta težke ječe.“ Vprašali so ga, ali se hoče
pritožiti, pa njegov zagovornik mu je svetoval, da naj se uda,
ker bi se mu pri drugi razsodbi utegnilo še slabeje goditi.
Jurij pa je sam priznal, da je zaslužil kazen za^ svoje hudo¬
delstvo in ni mu prišlo na misel, pritožiti se. Žandar spra¬
vil ga je nazaj v zapor in drugi dan so mu naznanili, da
ga bodo odpeljali v Gradec, kjer bode v Karlovški kaznil¬
nici dostal svojo kazen.

17. V ječi.

Bil je oblačen jesenski dan,  ko je žandar stopil v za¬
por, da bi Juriju oklenil roki in ga spremljal po železnici v
Gradec. Na prošnjo Jurija mu je roki pustil prosti, tem trd¬
nejše pa je zvezal Tineta. Ko so šli skozi mesto do kolo¬
dvora, začelo je škropiti in hladna sapa jim je brila v obraz.
Jurij šel je pred žandarjem, ne ogledavši se na nobeno
stran, ker se je bal, da ne bi ga kdo spoznal. Ljudje, ki

56

so jih srečavali, obstajali so tu pa tam in Jurij slišal jih je
šepetati : „Ta sta tista dva ubijalca, zdaj ju ženejo v Gra¬
dec. Prav tako. Kdor ubija, naj bo sam ubit.“ In take
hude besede moral je Jurij slišati po vsem potu, dokler ga
ni žandar spravil v vagon, kjer so dobili poseben oddelek
sami za se, ločeni od drugih potovalcev.

Hlapon je zažvižgal in vlak se je pomikal naprej, iz po-
četka polagoma, kmalu pa so se začela kolesa naglejše sukati
in vlak je dirjal naprej hitrejše, ko najčilejši konj. Jurij je
sedel pri oknu in gledal kraje, ki so se prikazovali in izgi-
njavali in zdelo se mu je, da vlak stoji na mestu in da se
le kraji premikavajo pred očmi. Od Št. Jurja, krasnega trga
na holmcu, naprej znan mu je bil svet. Hodil je večkrat
po sejmih na Ponikve, čedno vas z lepo cerkvijo, od koder
se vidi v dolino, kjer izvira obilen čist studenec. Doli za
lipoglavskim predorom razširja se ravnina in pri Zbelovem za¬
gledaš visoko Pohorje z mnogimi belimi cerkvami, zeleno do
vrha. Na desno prikažejo se Poličane, bolj trgu, kakor vasi
podobne in pogled se odpira v rodovitno dravinsko dolino.
Spet prodira železna cesta pod Križnim vrhom in vlak hiti
navzdol, da se le nerad vstavi pri Slovenski Bistrici v široki
močvirnati ravnini.

Dež je ponehal, oblaki so se pretrgali in solnce je vsi¬
palo svoje zlate žarke na Pohorje, da je Jurij jasno razloče¬
val pod goro slovensko-bistriško mestice, nad mestom po vsem
Pohorju vinograde s prostimi kmetskimi vinčarijami in mnogimi
gosposkimi hrami, visoko blizu vrha pa se je bliščal iz bo¬
rovja stolp cerkve svetih treh kraljev. Cerkev sv. Antona
bila je skrita za okroglimi griči, ki se od Pohorja kakor re¬
bra raztezajo daleč v ravnino. Pa Juriju se je zdelo v duhu,
da vidi cerkvico, pod njo domačo vas in tam pod vinogradi
svojo domačijo. Poprijela se ga je silna otožnost. Vest ga
je pekla, da je sam zapravil svojo srečo in ni ga bilo tola¬
žila za njegovo obupnost. Tako se je utopil v žalostne misli,
da se ni zmenil za deročo Dravo, ki se globoko pod železnim
mostom vali v široki strugi, niti za spodnje štajersko stolno
mesto Maribor, ki se ponosno širi, odkar so podrli staro
mestno obzidje. Še le, ko je vlak pridirjal skozi razkošne
slovenske gorice in se vstavil nad reko Muro pri Spielfeldu,
vzdramil se je Jurij iz morečih sanj in pogledal skozi okno.
Videl je tuje kraje in tuje ljudstvo in srce mu je še bolj upadalo.

Ko so se bližali Gradcu, kazal mu je žandar na desno, kjer
se je videlo visoko trdnjavi enako poslopje, in Jurij je vedel,

57

da tam mu bo preživeti treh dolgih nesrečnih let. ^ V Gradcu
izstopijo iz vagona in gredo peš do jetnišnice. Žandar po¬
zvoni, težka vrata se odpro in ko so vstopili, spet zapro.
Tratar jih zaklene in Jurija je pretresla misel, da bodo tedni,
meseci in leta minula, predno se bodo spet odprla za njega.
Peljejo ga v pisarno, kjer ga izprašuje ravnatelj jetnišnice,
kakšno delo da zna in ali hoče sam biti v svoji celici ali
skupaj z drugimi.

Jurij pravi, da je vajen kmetskega dela, za silo pa da
je doma izdeloval in pripravljal leseno robo. Všeč bi mu bilo,
ko bi mogel sam imeti svojo sobico. Jurij ni znal, kaj po¬
meni zaprtemu biti samemu brez vsake družbe.

Ravnatelj meni, da se bo lahko še bolj naučil izdelovati
leseno robo in je ukazal, da ga naj odpeljajo v ravno izpraz¬
njeno celico v drugem nadstropju. Po temnem mostovžu
prišli so v svetel, visok, okroglat prostor, cerkvi podoben, kjer
so ob tleh delali jetniki razna dela, ob stenah okoli pa so se
vili železni prehodi drug nad drugim. Iz teh prehodov šla
so mnoga vratiča v posamične celice. V drugem nadstropju
odprl je jetničar ena teh vrat in Juriju ukazal, da naj vstopi.
Potem zaklene vrata z močnim ključem in Jurij bil je sam
v malem prostoru, njemu določenem. Skozi majhno zamre-’
ženo okno svetil se je dan v celico, v katerem je bila v enem
kotu postelja, v drugem mizica s stolom.

Ko je zdaj sam bil, ločen od vsake človeške družbe in
je le skozi okno do njega donelo šumenje ljudi in ropotanje
vozov iz ulic, ki peljejo mimo jetnišnice, premišljevati je za¬
čel o svojem žalostnem položaju, v katerega se je sam pahnil
po svoji nepremišljenosti in razuzdanosti. Noč je nastala, pa
Jurij ni mogel zaspati. Skozi okence videl je zvezde na nebu,
ki so mirno svetile iz neskončne daljave.

Utopil se je v misli, kako da je prišel v to nesrečo. Po¬
prej je dolžil le druge, da so oni krivi njegovih neprilik, on
pa da ni ničesar zakrivil. Zdaj pa je začel spoznavati, da je
on zgrešil s prave poti in da je po lastni krivdi padal glo-
bokeje in globokeje. Baharija zapeljala ga je k nakupu ne¬
potrebne zemlje, pametnih svetov očetovih in žene ni hotel
poslušati, gluh je bil za svarilne besede gospoda župnika.
Namesto k Božji službi zahajal je v krčme, pohujšal sam
sebe in še drugim dal pohujšanje. Kmetsko delo, ki edino
vzdržuje kmetsko gospodarstvo, zanemarjal je in se bratil s
spridenimi, razuzdanimi tovariši. In da si na glavo nakopiči
vse grehe, ubijal je človeka, ki mu ni storil nič žalega. Za-

58

dela ga je zato pravična kazen. Le žena in otroci, oni morajo
trpeti po nedolžnem zarad njegovih grehov.

Jurij celo noč ni zatisnil očesa. Ko mu je v jutro paz¬
nik prinesel zajuterk, prosil je, da naj hi duhovni gospod
prišli k njemu. Njegova duša, vsa skesana, hrepenela je po
tolažilih sv. vere. Želja se mu je spolnila in ko ga duhovni
gospod nagovori v domačem jeziku, odvalil se mu je kamen
od srca. Poklekne in se spove, proseč odveze za svoje grehe.
Duhovni gospod ga potolaže in poduče ter mu, ko odidejo,
izročijo nekaj pobožnih knjig, da jih čita v prostih urah.

Ko se je Jurij tako lepo spravil z Bogom, vlival se mu
je nov up v srce, upanje, da po prebitih hudih dnevih mu
bode Bog pomagal do boljše bodočnosti. Udan v Božjo pre¬
vidnost lotil se je dela, katero se mu je odkazalo in z delom
in molitvijo si je odganjal tužne misli, katere bi ga bile sicer
potlačile. Prvo pa, kar si je izrezal iz lesa, bil je sv. križ,
katerega je pritrdil na zid pri svoji postelji.

Odslej štel je dneve, štel je tedne in mesece, koliko jih
je že preživel v ječi in koliko mu jih še bo preživeti. Naj¬
bolj veselil se je nedelje, ko so vsi šli v kapelo k sv. maši
•in je duhovni gospod po končni nemški pridigi pričel govoriti
slovenski. Juriju se slovenska beseda še nikdar ni zdela tako
ljuba in mila, nego zdaj, ko je ločen od domačinov slišal le
njemu tuje nemške glasove. Da bi le kmalu spet bil med
svojimi in se spet pogovarjal v preljubem domačem sloven¬
skem jeziku!

Pustimo zdaj Jurija v graški jetnišnici, kjer je imel do¬
volj časa, premišljevati o svoji nesreči, katero si je sam za¬
krivil, in storiti dobra sklepovanja za čas, ko bode spet sto¬
pil v prostost in obrnimo se do svojih starih znancev v fari
svetega Antona.

18. Na Rebernikovem domu.

Pravijo, da pridna žena tri ogle hiše po koncu drži,
mož pa le enega. Toda 66 ni pravega moža pri hiši, če pade
tisti ogel, katerega mož drži, pade cela hiša in uboga žena
z vso pridnostjo in delavnostjo je ne more vzdržati po koncu.
Jurij je poslednja leta res slabo gospodaril, še delo ga ni več
veselilo, ker je videl, da gre gospodarstvo navzdol, naj se na¬
penja z delom ali ne. Pa skrb za vsa plačila je le njemu
bila naložena in žena navadno še vedela ni, koliko je treba

59

izplačati za davke, za obresti in kar je drugih stroškov pri
hiši. Ne do nje, temuč do gospodarja obrnil se je vsaki, kdor
je imel kaj tirjati.

Ko so pa Jurija po oni nesrečni noči odgnali v zapor,
ostala je gospodinja na domu in ona sama bi morala zdaj
skrbeti za vse gospodarstvo pri veliki kmetiji. In da bi go¬
spodarstvo še bilo dobro urejeno in se dal skupiti iz česa toliko
potrebni gotovi denar. Oglašali so se krčmarji, pri katerih je
baje Jurij bil popival na dolg. Oglašala se je davkarija za
neplačane davke. Najsilnejši pa je bil doktor Poper, kateri
je toževal za Pijavko in Kampoša. Že je bilo cenjeno, kar
je bilo premičnega blaga, živina, vozovi, seno, nekaj žita in
dan oklican pri cerkvi, kedaj da se bode prodavalo. Potem
pa pride na vrsto domačija z gruntom.

Uboga žena bila je tako splašena in obupana, da je mi¬
slila zapustiti hišo in grunt, naj počenjajo upniki, kar jim
ljubo. Pa kam hoče iti? Domu k materi ne more, kajti
ona noče slišati ne od nje, niti od njenih otrok. V tej sili
prosi očeta Rebernika, da naj on pomaga, ako ne, pride na
kant ves Rebernikov dom. Očeta je peklo, da bi posestvo,
na katerem je toliko let bil srečno gospodaril, zdaj prešlo v
tuje roke. Pa kako ga more rešiti? Zmešnjava bila je pre¬
huda in preveč dolgov, če tudi krivično vpisanih. No da bi
se blago, zlasti živina in krma pod ceno prodavala, kar se
navadno zgodi pri takih posilnih dražbah, tega ni hotel do¬
pustiti. Na dan dražbe prišel je torej sam in ker so kupci
vedeli, da hoče mož rešiti blago za nesrečno ženo in otroke,
niso dražili in kupil je vse po prav nizki ceni za ženo. S
tem je vsaj omogočil, da je žena mogla naprej gospodariti.
Tudi Antona je nagovoril, da je ostal pri hiši in pridno po¬
magal pri gospodarstvu. Pri davkariji plačal je nekaj malega,
za ostalo pa izprosil, da se še nekaj časa počaka, kar se je
dovolilo glede na nesrečo, ki je zadela hišo.

Prva nevarnost bila je odpravljena. Pa doktor Poper,
kateri si še tožbenih stroškov ni pokril po prodanem blagu,
segal je po kmetiji in prosil sodnijo, da jo naj d£ ceniti in
prodati. Oče Rebernik gre sam k sodniji ter razloži, kolikor
mu je bilo znano, da je Jurij nemara že toliko izplačal, ko¬
likor je bil dolžan, da pa Kampoš ni spolnil svoje obveze,
ker še zdaj Juriju prodana zemlja ni odpisana od Aleševega
grunta. Pri sodniji so ga poslušali, pa zahtevali, da naj vse
to pismeno naznanja po katerem advokatu. Od advokatov pa

60

Rebernik ni hotel slišati in sklenil je čakati, kako da bo cela
stvar iztekla.

Omenili smo že, da se je po smrti gospoda Kampoša
pokazalo, da je zapustil vse svoje stvari v velikem neredu.
Alešev grunt ni bil na njega prepisan in še cela kupnina ne-
poplačana tako, da se je razpisala nova izvršilna dražba, ker so
tako zahtevali upniki, ki so imeli vknjižena posojila na tem
gruntu. Zemlja, katero je tako drago kupil Jurij, pa je spa¬
dala k gruntu in skupaj z njim prišla na prodaj. Zastonj je
bilo ugovarjanje starega Rebernika, v knjigah ni bilo ničesar
zapisano niti od kupnega pisma, niti od plačane kupnine.

„Torej bo vse zgubljeno, toliko lepih stotakoy, katere je
neumni Jurij nosil v trg“, tako hudoval se je oče Rebernik
in ni mogel verjeti, da bi se smela zgoditi taka krivica. Pa
šlo je vse po zakonu in Alešev grunt bil je preklican pri
cerkvi, da se bo z nova prodal. Reberniku pa so svetovali,
naj se oglasi pri Kampoševi zapuščinski obravnavi, da na¬
znanja Jurijevo tirjate v.

Ko se je Anton z očetom vrnil od cerkve, kjer so ravno
slišali preklicati tretjo dražbo Aleševega grunta, hodil je tiho
in zamišljeno zraven očeta, končno pa spregovori:

„Alešev grunt bil je najboljši v fari, kaj ne, oče?"

„Bil, bil, pa mladi ga je zanemarjal."

„Dal bi se spet popraviti", meni Anton. Dobil bi se zdaj
po ceni. Ko bi —“ Anton je umolknil,- ne da bi izgovoril,
kaj da misli.

Oče začne tožiti, kako slabo da gospodarijo mladi. „Kar
smo mi stari pridelali v potu svojega obraza, zapravljajo
mladi. Stare domačije propadajo, tujci jih kupujejo in ker
se nočejo sami pečati s kmetskim delom, razdrobujejo in
razkosavajo grunte, da že skoraj ne bo več prave poštene
kmetije."

Anton je le na pol poslušal tarnanje očetovo, druge misli
so mu šle po glavi. Naenkrat se ohrabri in reče:

„Kaj pa, ko bi jaz kupil Alešev grunt?"

Oče postoji in ga začudeno pogleda:

„S čim neki? Ali na up, kakor nesrečni Jurij svojo
zemljo?"

Anton pa se ne da oplašiti, češ, da bi se potem lahko
oženil z Lubanšekovo Lizo, ki ima toliko dote, da bi se z
njo in s tem, kar ima Anton dedščine na Jurijevem gruntu,
poplačal menda večji del kupnine.

61

„Odkod pa živina in kar je treba orodja pri gruntu ?“
vpraša starec, kateremu se misel ni zdela slaba, toda skušnja
z Jurijem ga je splašila.

„Tudi to se bo dalo s časom pripraviti 41 , odgovarja po¬
gumno Anton. „Oba znava delati, jaz in Liza, in bi si že
opomogla . 11

,,Liza je pridno dekle 11 , pohvali jo oče. „Pa ne vem,
ali bi ti jo dal Lubanšek, ker jo silno potrebuje pri hiši. In
tvoja dedščina, na katero se zanašaš, kdo ti jo bode izplačal ?
Saj vidiš, kako stoji pri Juriju . 11

Pa Anton je ugovarjal, da bi se morda pri hranilnici
dobilo toliko posojila, kolikor znaša njegova dedščina. Luban¬
šek pa se ne bode branil, če je Lizi po volji.

Očetu se je sicer dopadalo, da bi njegov sin bil gospodar
na Aleševem gruntu, vendar dolgo še premišljuje. Končno se
uda, ko bi se grunt dobil po ceni in če pritrde Lubanšekovi.
Potem sta se dogovorila, da pojde oče vprašat Lubanšeka, Liza
pa, tako menil je Anton, da ne bode odrekla.

Ko je oče Kebernik prišel do Lubanšekovih, pogovaijala
sta se moža o raznih stvareh, predno je oče povedal, zakaj
da je prišel. Zmenila sta se kmalu povoljno, ker se je Anton
ves čas, kar se je vrnil domu od vojakov, bil lepo obnašal,
bil priden pri delu, in če se je razveseljeval, storil je to le v
pošteni družbi, ne da bi pohajkoval z razuzdanimi fan¬
talini. Gospod župnik so ga močno v čislih imeli, kar je
Lubanšeku bilo posebno povšeč. Poklicali so Lizo in ko je
slišala, kaj da išče oče Kebernik, zagorela je v obraz in, ka¬
kor je Anton že naprej bil pravil, ni odrekla. Zvečer prišel
je tudi Anton, ker ni mogel dočakati, da bi pozvedel od
očeta, kako je opravil. Lubanšek prinašal je tisti večer
večkrat polno bučo vina iz kleti v hišo in pogovarjali so se
pozno v noč, kako da bi se vse srečno urejalo.

Na dan pa, ko je bila tretja dražba Aleševega grunta,
šli so vsi trije, Kebernikov oče, Lubanšek in Anton k dražbi
in Lubanšek položil je kavcijo. Izmed upnikov prišel je le
zastopnik hranilnice, ki je le tako daleč ponujal, da je hra¬
nilnica s svojim posojilom bila zavarovana. Lubanšek pa je
obečal več, vendar še ne polovice cenitve in ko je komisar
izrekel, da je grunt njegov, dal je za kupca vpisati Antona
Rebernika in Lizo Lubanšekovo.

Ne bodem opisaval veselja teh poštenih, pridnih ljudi,
niti priprav, katere so delali za ženitev in s kako pridnostjo
se je trudil Anton, da bi popravljal zanemarjeno kmetijo.

62

Veseli so bili vsi, le Jurijeva žena je žalovala tem bolj, ker po
odhodu Antonovem bode pogrešala edinega pomagača pri hiši,
na katerega se je lahko zanašala. Tudi stari Eebernik je
sprevidel, da bo odslej še slabeje na Jurijevi domačiji. Kaj
bi se naj storilo saj za čas, dokler ne bo vse prodano ? Kajti
javni dražbi se pri znanih zmotnjavah ni moč . ogniti, to je
sam spoznal.

„Bom ‘pač jaz starec", dejal je necega dne k Jeti, „za
ta čas spet se preselil v vašo hišo, da ne boš brez vse
pomoči."

In pomagal je, kolikor mu je dopuščala starost, mati je
pa pazila na otroke, da je Jeta brez skrbi šla na polje. Dok¬
tor Poper pa ni miroval, tožaril je naprej za Pijavko in sod¬
nija je razsodila, da naj se ceni Jurijev grunt in potem pro¬
daja po dražbi. Ko so prišli cenilniki, šel je od doma stari
Eebernik, ker ga je preveč peklo, videti, kako cenivajo dom
in zemljo, ki je bila, odkar se spamtijo ljudje, pri Eeberni-
kovih. K sreči se take eksekutivne dražbe ne vrše tako
naglo in teklo je že drugo leto, odkar je Jurij sedel v ječi
in ni še prišlo ne do prve dražbe, kamo-li do prodaje.

19. Iz ječe v Tojsko.

Že se je bližalo drugo leto koncu, odkar je bil Jurij v
zaporu. Ker se je ves čas lepo obnašal, svetoval mu je rav¬
natelj, naj prosi cesarja, da ga pomiloščuje in mu odpušča
ostali čas kazni. Jurij to stori in- po malih tednih naznanja
mu ravnatelj, da je cesar uslišal njegovo prošnjo in da se
25. julija — pisalo se je tačas 1878. leto — bode izpustil
iz ječe. Kako se je Jurij obveselil, da bode prost v osmih
dneh! Ni se mn še sanjalo ne, kakšna nezgoda ga še pri¬
čakuje in da bo moral prestati še marsikatero hudo uro,
predno bode spet videl ljubljeno domačijo.

Bil je predzadnji dan, ko bi imel Jurij biti izpuščen.
Eavnatelj ga k sebi pokliče.

„Jurij Eebernik", ga nagovarja, „tu jo došlo pismo
za tebe."

„Mar od mojih ljudi", misli si Jurij. „Že blizu pol leta
mi niso pisali." Glasno dostavlja: „Prosim, da mi povedite,
od kod in preberite. Če pa je od doma, ga lahko sam berem."

„Ni ne od doma", reče resnobno ravnatelj. „Od go¬
sposke je, od vojaške ukaz, da moraš nenadoma, ko izstopiš
iz ječe, k svojemu polku."

63

„Jaz k polku ?“ vpraša Jurij ves zavzet. »Odslužil sem
že tudi v reservi. 11

„Nisi ue odslužil 1 ', razjasnuje mu ravnatelj. „Tisto leto,
ko so te zaprli, moral ki poslednjikrat k vajam, potem bi
dobil doslužno pismo. Pa bil si poprej zaprt, torej ti ne
šteje tisto leto, temuč moraš služiti še eno leto. 11

„Pa zakaj bi precej zdaj moral vstopiti? Saj niso vaje
o tem času. Lahko torej pojdem poprej domu. 11

„Ali ne veš 11 , vpraša ga ravnatelj, „da se naša armada
ravno zdaj zbira na turški meji in da bodo naši vojaki za¬
sedli Bosno ? Reservni polk Hartung, h kateremu si ti vpi¬
san, je že v Brodu ob Savi in utegne vsaki čas prodreti on¬
stran Save na turško zemljo. 11

Juriju se je kar vrtelo po glavi. Ker ni čital nobenih
časnikov, poizvedel je le malo ali nič od tega, kar se je leta
1877. in 1878. na Turškem prigodilo, kako so Rusi prihiteli
na pomoč kristjanom, katere so Turki skozi stoletja strašno
mučili, kako da so Rusi prodrli prav pred Carigrad in bi
Turke s sultanom vred bili spodili v Azijo nazaj, da ne bi
nekatere velevlasti, in to krščanske, bile se potegovale za
Turka. Vsled teh homatij sklenila je naša Avstrija, zasesti
Bosno in Hercegovino, kjer so še grdo razsajale turške čete
proti kristjanom. V ta namen niso se le aktivni polki poslali
na mejo, temuč tudi nekateri reservni, med temi slovenska
reservna polka, štajerski Hartung in kranjski Kuhn.

„Ali bi ne pomagala nobena prošnja, da bi me pustili
domii? 11  vpraša Jurij plašno. „Ženo imam in otroke, in
kmetijo. 11

„Vse zastonj 11 , odmaja z glavo ravnatelj. „Zdaj, ko se
ima pričeti vojna, še misliti ni, da bi oprostili le enega vo¬
jaka. Torej pojutrajšnjem te oddam vojaški oblasti, kakor se
zahteva v tem pismu. Tam ti bodo povedali, kam moraš
odriniti. 11

Jurij se ves potlačen vrne v svojo celico. Zdaj, ko je
vsaki dan že sanjaril od preljubega doma in delal naklepe,
kako bo s pridnostjo popravljal, kar je poprej zanemarjal,
zdaj mora v vojsko in Bog ve, ali bo kedaj videl svojo do¬
movino ali morda na tuji zemlji našel žalostno smrt. Jurij
ni pomislil, da je vse človeško življenje od rojstva pa do groba
trnjeva pot in da nismo rojeni, vživati mir in srečo v tej
solzni dolini, ampak po delu, trpljenju in udanosti v Božjo
voljo zaslužiti si srečno večno življenje.

64

Se eno noč v ječi in Jurij pospravljal je svoje reči, da
jih vzame seboj. Zlasti sv. razpelo, katero mu je viselo nad
posteljo in ga tolikokrat tolažilo v hudih urah, ni pozabil ter
ga varno shranjeval med svojo obleko. Jetniška vrata so se
odprla in Jurij je spet dihal prosti zrak, na katerega se je
toliko veselil, pa da si je solnce jasno sijalo, mu je srce bilo
prav težko: kajti spremljal ga je paznik in vodil do vojaške
kosarne. Tam je oficir pogledal v knjige in dejal:

„Še danes odrineš s transportom do svojega polka, ki že
stoji v Brodu pri Savi."

Pri vojakih ni ugovora. Jurij dobil je vojaško obleko in
popoldne odpeljal se je z drugimi reservisti, nemškimi, ki
so tudi šli k svojim polkom. Vozarili so se noč in dan in
tretje jutro dospeli v Brod. Med potom so drugi vojaki ve¬
selo prepevali in se šalili, Jurij pa bi se najrajše razjokal, ko
bi ga ne bilo sram pred svojimi tovariši. Vse to bi se mu
ne bilo zgodilo in mirno bi zdaj sedel doma, ko bi ne bilo
one nesrečne noči!

20. Xa maršu.

Brod je majhno mestice ob Savi, ki je tam že široka in
globoka voda, tačas še brez mostu, le po brodovih prepelja-
vali so se ljudje, blago in živina. Zadnje dni meseca julija
rečenega leta mrgolelo je v mestu in okolici vse polno vo¬
jakov, pešcev, konjikov, topstva, provijantnih in sanitarnih vo¬
zov in kar se nabira raznega ljudstva pri vojski. Jurij je v
tej zmešnjavi komaj našel pisarno svojega polka, kjer so mu
povedali, pri kateri kompaniji da je uvrščen in kje je nastan¬
jena. Ko se je naprej porival med množico po trgu, sliši na¬
enkrat znani mu glas:

„Jurij, ali si ti?“ Vojak se prodira skozi ljudstvo do
njega in mu trka na ramo. Bil je Marotov Jaka, od kate¬
rega vemo, da je z Jurijem večkrat bil v krčmah, ko je za¬
hajal v trg v znani tovaršiji. Služil je zadnje leto pri re-
servi in tudi njega je zadelo, da je moral zameniti plug s
puško in odriniti iz domače vasi v vojsko.

„Kako pa ti sem prideš ? Ali še nisi prost ? Saj si že
doslužil." Tako povprašuje Jaka in Jurij mu pove svojo
nezgodo.

Jaka ga tolaži, da baje ne bo nič hudega, ker ni misliti,
da bi se v Bosni kdo ustavljal. Ko zasedemo deželo, potem
pa pojdemo domu mi reservisti, tako pravijo. Juriju moral

65

je Jaka pripovedovati, kako se godi doma, ker že delj časa
ni dobival nobenega pisma in nobenega poročila. Jaka mu
resnično pove, da prav slabo kaže. Z gospodarstvom je te¬
žava, ker je stari oče pač že preslab in kar se prideluje, vse
mora se prodati, da se plačujejo davki in obresti. Vsled
tožbe dr. Poperja cenili so že zdavnej grunt, dolgo ni prišlo
do dražbe, potem je vendar Poper tako pritiskal, da so bili
dnevi za dražbeno prodajo razglašeni pri cerkvi. Prva in
druga dražba je že bila, tretja pa bo te dni in tačas se bo
grunt prodal za vsako ceno. Jurij je bil silno žalosten, ko je
vse to slišal. Da bi on smel domu, nemara bi se dal še re¬
šiti grunt, da ne prehaja v tuje roke.

„Pri kateri kompaniji pa si uvrščen ?“ vpraša Jaka.

Ko Jurij pove številko, vsklikne Jaka vesel:

„Torej sva skupaj. Le pojdiva, da vse pripraviva. Jutri
neki jo bodemo udarili preko Save.“

Pri kompaniji se Jurij oglasi oficirju, ki je imel službo
in glej čuda, reservni oficir bil je tisti doktor, ki ga je bil
tačas zagovarjal pred porotniki. Tudi doktor ga je spoznal
in se nič menj ni začudil, videti ga v vojaški suknji. Po¬
tem pa se je smehljal:

„Tačas sem jaz tebe branil, zdaj boš pa ti mene, če bo
treba. Le pojdi in bodi pripravljen. Nemara pride še danes
ukaz, da marširamo.“

Proti večeru bil je res proglašen ukaz, da se v jutro
druzega dneva vzdigne armada in pojde preko Save po za¬
časnem mostu, katerega so napravili na čolnih. To je bilo
veliko veselje med vojaki, kojim se je že presedalo čakati
brez pravega dela. Vojaške godbe so svirale in pozno v noč
donele so narodne pesmi. Tudi Juriju se je zdelo, da je ves
prerojen, ko je med rojaki spet slišal mile slovenske glasove
in ljubo slovensko petje.

V jutro 30. julija vzbudilo je vojake trobentanje in bob¬
nanje, postavili so se v vrste in korakali do Save, kjer se je
vsa vojska zbirala. Na povelje komandanta začela je potem
armada prehajati po mostu preko Save. Na čelu vsacega
polka svirala je godba in ko je naš slovenski polk bil na vrsti,
zaigrala je godba „Naprej zastava slave“ in vojaki so z na¬
vdušenimi živio- in slavaklici korakali čez most. Ko so sto¬
pili onstran Save na bosensko zemljo, pozdravljali so jih krist¬
jani in do solz ginjeni zahvaljevali se Bogu, da jim je poslal
rešitelje iz stoletnega turškega jarma. Bolj zadej pa so stali
Turki v trumah in divje gledali naše vojake. Mrmrali so

Slovenske Večerniee 40. zv. 5

66

med seboj in poznalo se jim je na srditem obrazu, da ne bodo
mirno prenašali uhoda tuje vojske, ampak da se pripravljajo
na krvav napad.

Vojaki se niso zmenili na razjarjene Turke, temuč ne da
bi se kje mudili, marširali so naprej po cesti, ki pelje skozi
Bosno do glavnega mesta Sarajevo. Iz začetka so prepevali,
menili se med seboj in urno in lahko stopali. Pa čem višje
vzdignilo se je solnce, tem huje pripekali so njegovi žarki.
Vojaki so utihnili, prah in^ vročina posušili ste jim jezik in
pot jim je silil iz polta. Že so hodili tri ure, pa po celem
potu niso našli nobenega studenca, nobenega potoka, še ne
luže ne, da bi si ugašali silno žejo. In morali so naprej in
naprej, ker jim je bilo ukazano, da jim je priti do Derventa,
šest ur od Broda. Opoldne je postala taka soparica, da se
skoraj ni dalo več dihati. Tu in tam se je zgrudil kak vojak in
obležal ob cesti, onemogel od vročine in žeje. Da bi le mo¬
gel dobiti kapljice vode, še tako kalne ali požirek vina! Pa
kar so imeli seboj v plehnatih čutaricah, popili so že zdavnej
do poslednje kapljice in pri najboljši volji ni mogel pomagati
tovariš tovarišu, brat bratu. Kdor je še mogel, korakal je
naprej, dokler ni tako oslabel, da so se mu spodtaknile noge
in naposled zlezel je skupaj, kakor zadet od mrtuda.

Le od polka Hartungovega obležalo je med potom 150 mož,
od drugih polkov še veliko več in mnogi od teh niso več
vstali, izdihnili so na mestu svojo dušo od solnčnega pika.
Še več bi jih bilo storilo smrt, ko ne bi se k večeru vlila
ploha in na cesti ležeče prebudila iz omamice.

Jurij je tudi že bil tako upehan, da ni več čutil svojih
nog in jih le mehanično prestavljal. Črno se mu je delalo
pred očmi in bal se je, da se bode zdaj in zdaj zgrudil in
obležal na cesti. Jaketu se ni godilo dosti bolje. Drug dru¬
gemu sta delala pogum in ko je Jaka videl, da se Juriju
motiti začne, stresaval ga je za ramena in ga vzdramil, da
je spet korakal naprej. Šest dolgih ur, ki so se vsem zdele
neskončne, so že marširali, ko zagledajo vas pod hribčekom.

„Dervent, naša prva postaja 1 ', kliče oficir. „Fantje, le
pogumni, kmalu pridemo do vode.“

Beseda: voda, je vse ohrabrila in požurili so se, kakor
da bi na novo oživeli. Še četrt ure in dospeli so do Der¬
venta. Planili so po vodi in da bi jim oficirji ne branili, marsi¬
kateri napil bi si bil s preobilno hladno pijačo smrtno bolezen.

Žejo so si ugašali in zdaj so še le čutili, da se človek
ne more živiti od same vode. Kar je vsak imel kruha seboj,

67

pojedel je že bil dopoldne in zdaj bi mu prav dobro tekailo,
ko bi bilo česa prigrizniti. Pa vozovi s provijaatom bili so
še daleč zadej ia v celi vasi ai bilo dobiti ae kruha, ae mesa,
ae mleka, ker so ljudje večiuoma bili pobegaili ia živiao gaali
seboj v gore. Toda lakota se je lože dala preuašati, kakor
poprej žeja ia silao utrujeai so se vojaki precej vlegli v šo¬
torih ali ua prostem ter zaspali. Pa prebudila jih je aevihta
ia ploha, katera se je vlila. Do kože premočeai ležali so aa
tleh, dokler se ai svitalo ia aiso trobeate jih klicale v vrste
ia ua marš; toda ker je še vedao lilo, ukazal je poveljaik,
da so ostali tisti dau v Derveutu ia še le drugi daa mar-
širali uaprej.

81. V bitki.

Ko so leta 1878. uaši posedali Bosuo ia Hercegovino,
nadejali smo se, da se naši armadi nikdo ne bo ustavljal in
da se bo ljudstvo, turško kakor krščansko, mirno udalo. Pa
varali smo se. Kristjani res, da so naše vojake veselo spre¬
jemali, kot rešitelje, tem bolj so od jeze sopihali Turki; kajti
vedeli so, da bo pod avstrijsko vlado konec njihovim pred¬
pravicam ia nasilstvu nad slovanskimi kristjani. Turki so se
torej na tihem dogovarjali, da bodo napadali našo vojsko,
kakor hitro pride v gorate okraje, kjer se težko naprej pomika.

Vojskini oddelek, pri katerem je bil polk Hartung, mar-
širal je že štiri dni, ae da bi se bil sovražnik prikazal ali
napadati skušal. Naenkrat prodere vest, da je husarski od¬
delek, ki je predaleč od vojske naprej hitel, bil v mesticu
Maglaju zavratno napaden. Mnogo husarjev bilo je ubitih,
drugi so ubežali in glavni armadi naznanjali žalostno usodo
svojih tovarišev. Vojaki so vsled te vesti bili silno razbur¬
jeni in težko čakali, da udarijo na krvoločnega Turka. Drugi
dan, to je 5. avgusta, dospeli so pred Maglaj. Tam so stali
Turki skriti za zidovjem in nasipi. Streljali so na vso moč,
toda naši so jo naglo udarili naprej in Turki, ne da bi pri¬
čakovali naskoka, zapustili so Maglaj in se pomikali nazaj v
gore, črez katere vodi cesta v Žepče in Sarajevo. V Maglaju,
katero so potem naši posedli, našli so še grdo razmesarjena
trupla nesrečnih husarjev, ki so tam bili pobiti od Turkov v
dan 5. avgusta.

Pri Maglaju so prenočevali. Drugo jutro, ko so se začeli
naprej pomikati, bili so pazni in pripravljeni na boj; kajti ve¬
deli so, da jim bodo Turki skušali zapirati cesto čez gore.

5*

68

Opoldne so prišli do vznožja gor, kjer se cesta skrije v gozd
in se vzdigne po gosto zaraščenih krajih navzgor. Tukaj so
počivali in se okrepčali s kruhom in kar je imel vsak pijače
seboj. Napredne straže pa so šle naprej, da preiskujejo kraje,
pa brž so se vrnile s poročilom, da so videli za skalami in
drevjem skrite cele trume turških vojakov in ustašev.

Vojaki postavili so se v vrste. Polkovnik pa je jezdil
od kompanije do kompanije, da je gledal, ali imajo vse pri¬
pravljeno za boj. Nagovarjal jih je in ohrabril, da naj brez
strahu napadajo Turka in ga razprše. Čem prej bo vojna kon¬
čana, tem prej vrnili da se bodo domu.

„Zdaj pa hajd naprej", zakriči polkovnik, zavihti s sabljo,
trobente zapojo in vojaki začnejo plezati navzgor po goščavi,
prednje straže raztresene, za njim pa kompanije v bolj go¬
stih trumah. Jurij in Jaka bila sta pod poveljem reservnega
oficirja, znanega celjskega doktorja, bolj v sredi. Iz početka
se ni slišalo druzega, kakor tu in tam kak signal ali za¬
molkel ukaz in šumenje vejevja, skozi katero so se pre-
rinjevali vojaki. Vsak je držal v rokah svojo puško, priprav¬
ljeno za strel.

Naenkrat, ko so prišli v tako goščavo, da niso mogli vi¬
deti na nobeno stran, začelo je pokati, kroglje so švigale in
žvižgale nad glavami, da je hruščalo po vejah in slišalo se je
divje kričanje turških čet, ki so od vseh strani obsipali naše
vojake s krogljami.

„Razstopajte se in na tla", veleval je oficir in vsak je
čepe iskal zavetja za kakšno skalo, ali v jami ali za drevesom,
tako da so jim kroglje švigale nad glavami. Med pokanjem
pušek slišale so se trobente.

„Varčni s streljivom!" svaril je oficir. „Ne streljajte, če
ne vidite sovražnika. Dobro merite!“

„Naprej!“ kliče zdaj oficir in vsi planejo kvišku in na¬
prej, pa se spet potuhnejo.

Do zdaj še nikdo ni bil ranjen. Ko pa so skočili na¬
prej, so Turki naše kar obsipali s krogljami in več naših vo¬
jakov padlo je na tla, težko ranjenih ali celo ubitih. Tovariši
pa niso mogli, niti smeli jim priskočiti, ukaz gnal jih je
naprej in naprej. Turki so se počasi nazaj pomikali, ranjene
in mrtve zapustivši na mestih, kjer so se branili. Zdaj so
naši dospeli do roba gozda, kjer se je raztezala gola, kame-
ničasta ravan, onstran pa je spet gozd zakrival strmo stezo
in tam so se Turki z nova ustavljali.

69

Tustran v gozdu zbiral se je ves bataljon in kolikor mo¬
goče skriti za drevjem streljali so na sovražnika, kjer koli se
je prikazal. Blizu četrt ure so tu stali v zavetju, dokler ni
poveljnik zakričal:

„Naprej! Naskočite! Naprej!"

In vojaki so skočili izpod dreves na prosto ravan in z
glasnim krikom planili na Turke. Sredi pota so sprožili svoje
puške in marsikateri Turek se je zvalil v prah, pa tudi iz¬
med naših jih je več padlo. Toda Turki niso čakali na ba¬
jonete, s katerimi so naši proti njim drvili, ampak pobegnili
so na vse strani.

Jurij in Jaka stala sta v srednji vrsti, ko se je začel
naskok. Dozdaj jih je Bog obvaroval, da ju ni zadela nobena
kroglja, če prav so jim švigale nad in okoli glave, da sta se
plaho ozirala drug na druzega. Ko pa sta v naskoku spro¬
žila svoji puški in dospela že blizu nasprotne strani, sliši Jaka
bolesten klic: „Jezus! Marija!" in ko se ogleda, vidi, da Jurij
pade na lice, puška pa mu odleti iz rok.

„Jaka, pomagaj!" kliče Jurij, vzdigne glavo in se skuša
vspneti na rokah. Iz prsij pa mu zvira kri in teče po suknji.
Jaka, dasi bi tega ne smel storiti, skoči k ranjenemu prijatelju.

„Prestreljen sem", vzdihne Jurij in se spet zgrudi na
tla. „Umrl bom. Pozdravi mi ženo in otroke, očeta in
mater. O Bog, o večni Bog", še mrmra, lice mu obledi v
smrtnih mukah in le hripavo rohnenje kaže, da se še bori
življenje s smrtjo.

Bad bi Jaka še ostal pri umirajočem prijatelju in mu
pomagal, pa slišal je trobiti trobentače k naskoku in kričati
oficirje:

„Naprej! Naprej!“ Vzdignil se je torej, prekrižal se in
hitel za svojo kompanijo, ki je že za bežečimi Turki plazila
po strmem potu navzgor in kmalu dospela do vrha.

Tukaj so se vstavili in ker ni bilo več sovražnika, od-
počivali so se od trdega, krvavega dela. Zdaj so se plaho
ogledovali, koliko da jih manjka v vrstah, in manjkalo jih je
mnogo. Eeservni lajtenant prešteje svoj oddelek in na svojo
žalost vidi, da je izgubil pet mož.

„Kje pa je Jurij ?“ vpraša Jaketa.

„Ubit je", reče Jaka, in debela solza mu pade iz oči v
spominu na nesrečnega prijatelja.

„Škoda, pa Bog ve, kaj nas še čaka."

Ko so se oddahnili, stopali so naprej. Pot je zdaj vodila
navzdol, proti Žepčam, malemu mesticu v dolini. Se se je sli-

70

šalo pokanje pušk in vmes streljanje topov, pa Turki se niso
več ustavljali in naši so na večer posedli Žepče.

Naš polk Hartung, ki se je tako hrabro boril pri Žep-
čah, stopil je na daljnem maršu v reservo in ni več prišel
v bitko. Štirinajst dni pozneje zasedel je z drugo armado
vred glavno mesto Sarajevo.

22. Pismo iz Sarajeva.

Jaka piše svoji materi:

„Ljuba mati in ljube sestre! Jaz primem pero v roko
in vam pišem. Zdrav sem, hvala Bogu, in nič hudega se
mi ni zgodilo. Ko sem bil poklican k polku v Maribor, smo
se tam nekaj dni mudili, sredi meseca julija zvečer smo se
odpeljali. Vse mesto je bilo razsvitljeno nam na čast, mi pa
smo veselo vriskali, kar nas je bilo fantov, oženjeni dedci pa
so se kislo držali. Še le koncem meseca julija prišli smo do
Broda ob Savi. To vam je široka voda, na oni strani pa je
turška zemlja. Ob 8. zjutraj marširali smo po mostu na čol¬
nih preko Save, potem pa celi dan naprej. Od soparice jih
je mnogo obležalo na cesti in mnogo smrt storilo. Take žeje
še nikdar nisem pretrpel. Zraven mene je marširal Reber¬
nikov Jurij. V Brodu sva se našla. Prišel je naravnost iz
Gradca in bil tako klavern, kakor da bi vedel, kaj ga čaka.
In zdaj čujte, kaj se je pripetilo.

Nekaj dni smo šli naprej in nobenega Turka ni bilo vi¬
deti. Zbirali pa so se v gorah. Mi plezamo navzgor po za¬
raščenih stezah in pokati je začelo iz pušk in topov, kakor
da bi bil sodnji dan. Kroglje so se vsipale kakor toča, kedar
seka po listju. Mislil sem, zdaj in zdaj bo moja poslednja
ura. Pa turški vragovi so k sreči streljali previsoko, mi smo
se pa potuhnili za drevjem tako, da menda nobeden ni ob¬
ležal. Toda morali smo čez neko ravninico brez drevja in tu
se nam je hudo godilo. Mi se v naskoku zaženemo preko
goličave, Turki nas obsipajo s krogljami in dosti naših je ob¬
ležalo. Rebernikov Jurij zgrudil se je zraven mene. Le to¬
liko je še zmogel, da me je prosil, naj pozdravljam njegovo
ženo in otroke in stariše. Potem je izdihnil svojo dušo.

Pojdite to povedat Rebernikovim in da smo včeraj tukaj
opravili črno mašo v spomin vseh, ki so padli, tudi Jurija
smo se spominjali. Bog mu daj večni mir!

Za naprej ni več bilo tako hudo in na dan cesarjevega
rojstva, 18. avgusta, smo stali pred Sarajevom. To vam je

71

veliko mesto, še večje ko Maribor, kamo-li Konjice ali Slo¬
venska Bistrica. Pa čudno, nobene naše cerkve n i m a, z zvo¬
nikom ali zvonovi. Le Turki imajo pri svojih cerkvah, ka¬
terim pravijo mošeje, stolpiče in iz teh kličejo turški mež-
narji Turke k molitvi.

Tisti dan smo počivali in gledali iz gore na mesto, kjer
so se Turki pripravljali na boj, ker niso hoteli mesto našim
oddati. Drugi dan postavili smo se v vojni red. Naši
polki so naskočili Sarajevo in po hudem boju udrli v mesto.
Gorelo je na več krajih in zemlja se je tresla od topovih stre¬
lov. Ob dveh popoldne je na gradu vihrala naša avstrijska
zastava. Ogenj je bil že povsod pogašen. Pa na mnogih hišah
so se poznale kroglje, nekatere hiše pa so bile razdejane.

Vojaki, ki so prvi prodirali v mesto, pravili so, da so se
Turki silno branili. Iz vsake hiše, iz vsakega okna, iz vsake
špranje streljali so na naše vojake. In ne le moški, tudi
turške žene so streljale iz oken. Zdaj pa je vse mirno in
utaboreni smo po hišah v srbskem delu mesta. Hiše niso
tako lepe in visoke, kakor v Mariboru. Nizke so in ulice
ozke. Turške hiše imajo preprežana okna, ker nobena Tur¬
kinja ne sme pogledati moškega. Če hodijo turške žene po
mestu, zagrnene so po licu in le za oči imajo luknje v za¬
grinjalu.

Drago je tukaj vse, strašno drago. Po maršu smo se
malokedaj nasitili, da smo prišli sem izstradani, kakor vol¬
kovi. Ko bi me vi mati in ve sestre zdaj videle, ne spoznale
bi me, tak sem suh, kakor treska. Tukajšnja voda, pravijo,
da dela mrzlico. Vina si pa ne morem privoščiti. Prosim
vas za Božjo voljo, pošljite mi pet goldinarjev, ako hočete še
kedaj živega videti svojega sina in brata JaketaV

Ko je to pismo prišlo materi v roke, razjokala se je od
veselja, da njen Jaka še živi in še bolj od usmiljenja, da je
moral toliko hudega prestati in še prestaja. Ker sama ni
imela denarja, hitela je k sosedu, da ga jej posodi in potem
je morala starejša hči brž v trg na pošto, da je odposlala
pet goldinarjev. Zdaj še le gre k Kebernikovim, da jim na¬
znani nesrečo in smrt Jurijevo.

Lahko si mislimo, kako so se vsi ustrašili. To vam je
bil jok in stok obupajoče žene njegove, glasno jokanje otrok
po izgubljenem očetu in celo stari Rebernik zakrival si je
oči, iz katerih so silile solze. Končno se je ohrabril, stopil
pred sveto razpelo, ki je viselo v kotu, pokleknil in glasno
molil: „Bog mu daj večni mir in pokoj! Tvoja volja naj se

72

zgodi!“ Vsi so pokleknili in glasno ihteči molili za dušo raj¬
nega Jurija.

Drugi dan pa je stari Rebernik šel k gospodu župniku
in prosil, da se naj zvoni za umrlega Jurija in naj se oprav¬
ljajo zanj zadušnice v farnej cerkvi. Toda župnik so odgo¬
vorili, da tega ne morejo storiti, dokler ne pride uradno po¬
ročilo, da je Jurij res mrtev. Tolažil je očeta, da je morda
le bil težko ranjen, a da se še vrne. Rebernik pa je odmajal
z glavo in žalosten odšel.

23. Po bitki r bolnišnici.

Dandanes se v vojskah, kar se le more, usmiljeno ravna
z ranjenci. Vse se stori, da bi se jim olajševalo trpljenje
in da bi zopet ozdraveli. Nekedaj so pustili ranjence ležati,
kjer so padli, in nikdo jim ni pritekel na pomoč. Smrt so
morali storiti, dasi bi se morda dali še rešiti. Še hujše gro¬
zovitosti so se godile po bojnih poljih, kedar je bitka bila
končana. Lopovi, moški in ženski, so, kakor hijene v puščavi,
po noči se prikradli, da so oropali mrtvim, kar so imeli pri
sebi denarja ali dragocenosti in prigodilo se je, da so zaklali
težko ranjene, če so nanje naleteli. Še v rusko-turški vojski
leta 1877. in 1878. so ubogi ruski vojaki, ako so ranjeni ob¬
ležali na bojnem polju, bili dostikrat zaklani od divjih Tur¬
kov, ki so potem še mrtva njihova trupla oskrunjevali.

Redne vojske pa skrb e za to, da se povsod, kjer se pri¬
čakuje bitka, izbere prostor ne predaleč za bojujočimi četami
in da so tam pripravljeni zdravniki z vsemi potrebnimi obe-
zili. Posebni sanitetni oddelek gre na bojišče in vodi ali nosi
ranjene vojake na obvezilni prostor, kjer jih zdravniki obve¬
zujejo in sploh vse store, kar je treba v prvo pomoč.

Tudi našo vojsko so na maršu v Bosno spremljevali
zdravniki in sanitetni oddelki. Ko je od Maglaja naprej za¬
čela se bitka, ostalo je nekaj zdravnikov na določenem pro¬
storu, kjer so razobesili belo zastavo z rudečim križem, nekaj
zdravnikov pa je šlo s sanitetnimi možmi na bojišče, da so iskali
po ranjenih, bodi si, da so jih ranjeni sami klicali na pomoč
ali da so jih našli ležati kje v nezavesti.

Boj na isti planoti, kjer so vojaki v naskoku pregnali
Turke, bil je končan in vojaki plezali so višje do vrha. Na
bojnem polju pa so ležali mrtvi in ranjenci in ni bilo dru-
zega slišati, kakor stokanje ranjenih, ki se niso mogli ganiti
od bolečin in slabote. Kri jim je utekala in le še z rahlim

73

glasom klicali so na pomoč, dokler se jim ni stemnilo pred očmi
in jih omamica ali smrt ni rešila od vseh bolečin in zemelj¬
skega trpljenja.

Pretekla je cela ura, ki se je zdela večnost na pomoč
čakajočim ranjenim, predno so sanitetni možje prišli do tega
kraja. Imeli so seboj nosilnice in vsak v torbi potrebna ve-
zila. Vodil jih je mladi zdravnik. Stopivšim iz gozda na
piano kazal se je prežalosten prizor. Po polju so ležala trupla
mrtvih vojakov, vmes vzdigovali so težko ranjeni trudne svoje
glave in s slabotnim glasom prosili, da naj jim pridejo na po¬
moč, zlasti pa so prosili za vodo, ker jih je strašno žejalo.
Sanitetni možje se hitro razdele in pred vsem postrezajo ne¬
srečnim s hladilno pijačo. Potem zdravnik tam, kjer vidi, da je
najnujnejša potreba, obveže rane, da ustavlja kri. Nosači pa
jih rahlo vzdignejo in polože na nosilnice. Ker so imeli pre¬
malo nosilnic, napravijo jih v gozdu, zvezaje debla mladih
dreves in oblegaje jih z vejami. Med tem poklicali so še
druge nosače in tudi vojaki, ki so z njimi prišli za stražo,
pomagajo nositi ranjene do obveznega prostora. Predno ga
odneso, obveže zdravnik vsakemu rano vsaj za prvo silo.

Zdravnik in sanitetni možje, ko so odpravili žive ran¬
jence, gredo še enkrat od trupla do trupla na tleh ležečih
vojakov, da se prepričajo, ali ni v katerem še življenja in da
le zbog nezavesti ne more se ganiti.

Zdaj pridejo do Jurija. Ležal je na licu. Nosača ga obr¬
neta na stran.

„Mrtev je“, pravi prvi nosač. „Ta se ne bo več oživel. “

„Ne bo se, ne bo“, priloži drugi. „Lej, ravno skozi srce
je zadet, kri mu še po malem teče iz rane."

Zdravnik je ravno pristopil in slišal poslednje besede.
Pogleda na rano in čudno se mu zdi, da začne iz nje siliti
topla kri s penami namešana. Poklekne zraven Jurija in po¬
sluša, ali še diha. Potipa žilo in zdelo se mu je, da čuti včasi
rahel udarec. Precej vzame iz svoje torbe majhno steklenico,
katero odpre in Juriju pod nos drži. Iz na pol zijajočih ust
pa mu izbriše pene in strkneno kri. Potem mu iz steklenice
par kapljic ulije v usta. Nosači pa morajo ranjenemu od-
pneti suknjo in mu vzdigniti glavo. Zdravnik mu škropi lice
z vodo in pomoli pod nos drugo steklenico s še hujšim cve¬
tom. Naenkrat se Juriju ganejo nosnice, oči se malo odpro
in prsi se vzdigujejo.

„Živi, še živi", kliče zdravnik zadovoljno, Jurij pa oči na
široko odpre in gleda začuden okoli sebe. Pri vsakem dihu

74

ga zbada v strani in pokašljaje izbljuva krvave pene. Skuša
se vzdigniti na rokah, pa zdravnik mu zapove, da naj ostane
pri miru in se ne napenja. Potem preiskuje rano:

„Tvoja sreča, da kroglja ni zadela srca. Le za jeden palec
bolj na desno, pa bi bilo po tebi. No rana je tudi zdaj huda,
nastreljena so pluča, a če Bog da, se boš še ozdravil. “

Zdravnik pokrije rano z obvezilom in veli nosačem, da
Jurija prav varno vzdigneta na nosilnico in ga varno nosita,
Juriju pa prepove vsako besedo. In nosači so ga vzdignili
in nosili navzdol po tistem potu, po katerem je še pred malo
ur navzgor prodiral čvrst in čil.

Še-le pozno po noči so se pomikali proti Maglaju, kjer so že
poprej za silo pripravili prostore za ranjene. Tam so ra¬
njencem slekli premočeno, okrvavljeno obleko, jih osnažili in
zdravniki so jim z nova pregledali rane ter jih lepo obvezali.

Pa le malo dni so tukaj ostali. Kdor je bil za to spo¬
soben, naložili so ga na sanitetne vozove in odpeljali nazaj
do Broda. Jurij je bil jako slab in zdravnik je odločil, da
bo ostal še nekaj časa v Maglaju, pa ko je Jurij slišal, da se
odpeljejo njegovi tovariši, prosil je zdravnika, da naj tudi
njega z njimi vred odpravi. Zdravnik, če prav nerad, udal
se je prošnji in Jurij je bil naložen v voz, v katerem so bile
viseče postelje za težko ranjene.

Vožnja bila je huda, pa ker so jih spremljevali zdravniki
in ker ni manjkalo ne zdravil, ne obvezil, pa tudi ne jedi in
pijače, prišli so srečno do Broda. Tu so ranjene prenesli
na parobrod, ki jih je po Savi navzgor spravljal do Siseka, od
koder so po železnici bili odpravljeni v Zagreb v vojaško
bolnišnico.

Zadovoljni so bili ranjenci, ko so se iz sanitetnih vo¬
zov znosili v svetle bolnišnične prostore v Zagrebu in tam
položili na lepo opravljene postelje. Zdaj še le so se oddah¬
nili, za pol menj so čutili svoje bolečine in upali so, da se
spet ozdrave.

Ko so zdravniki Juriju obvezali rano na prsih, vprašali
so ga, ali nima še druge rane na strani ali na hrbtu, kar je
Jurij zanikal.

„Potem tiči kroglja še v tvojem životu“, dejal je zdrav¬
nik, „kje, bo se s časom prikazalo, morda še le v petih ali
šestih tednih. “

To je bilo za Jurija slabo tolažilo, ker se je nadejal, da
se mu rana kmalu zaceli. V isti sobi z Jurijem ležali so še
drugi ranjeni, ki so bili pripeljani iz raznih bitek, največ je

75

bilo Slovencev od kranjskega polka Kuhnovega in od štajer¬
skega polka Hartungovega, potem Hrvati od polka Leopoldovega.

Prve dni se niso dosti menili med seboj. Vsak je imel
svoje misli in skrbi, vsak čutil svoje bolečine in najrajši
molčal. Ko pa so se bolje počutili, začeli so se pogovarjati
in pravili, odkod da so doma, kako se jim je godilo na
maršu in kje so bili ranjeni.

Prvi oglasil se je Janez Cigoj, desetnik od kranjskega
polka Kuhnovega. Prestreljena mu je bila noga, pa dobre volje
mu nikoli ni zmanjkalo in s šalami kratil je čas sebi in drugim.

In pripovedal je tako:

24. O bitkah Kuhnovcer.

„To vam je bilo veselje, ko smo odrinili iz Trsta. Po
vseh postajah čakalo nas je ljudstvo in nas pozdravljalo. V
Ljubljani pa je bilo vse mesto na nogah in nas pričakovalo
na kolodvoru, od koder so nas z godbo spremili do kosarne,
kjer smo prenočevali, drugi dan pa nazaj do kolodvora. Slovo
pa smo težko jemali. Meni ni bilo prehudo, pa oženjenim.
Še meni je težko prihajalo, ko je zraven mene stal tovariš z
majhnim otročičem v naročju in ga božal, mlada mati, njegova
žena, pa je bridko jokala. Stare matere pa so s solznimi
očmi stiskale roke svojim sinom, bratje in sestre svojim
bratom.

V Zagrebu so nas na kolodvoru pogostili, da je bilo ve¬
selje. Ko smo prišli do turške meje pri stari Gradiški, uta¬
borili smo se in ostali več dni, predno smo udarili na
turško stran.

Pet dni smo marširali in prišli med gore. Gosta megla
pa je napravila, da nikamor nismo videli. Naenkrat pokajo
puške pred nami in s strani. Stali smo precej v bojnem
redu in pričelo se je prav peklensko streljanje. Turki so gro¬
zovito kričali: Allah il Allah! Tako kličejo svojega Boga na
pomoč, mi pa po njih. Toda tri ure smo se bili, preduo so
Turki pobegnili. Od naše kompanije so bili štiri ranjeni, od
polka pa je bilo, kakor so pravili, troje mrtvih ta dan, 18 pa
ranjenih. Turkov je vse polno mrtvih ležalo na tleh, ranjene
so menda vlekli seboj. Blizu tam je malo mestice Vakuf
Varcar in tu smo se utaborili čez noč. Lačni smo bili. ko
lovski psi, ker smo marširali vsak dan od 5. zjutraj do 5.
popoldne in le ob. večerih kuhali.

76

Najraje bi se bil vlegel, pa sem moral na patroljo. Tu
zadenem na več Turkov, toda predno so se mogli v bran po¬
staviti, smo jih pograbili, jim vzeli puške, sablje in bodala in
jih odpeljali v tabor. Tam jih predstavim oficirju, pa v tem
trenotku ugrabi eden teh Turkov puško vojaku in zbeži. Leti
kacih petdeset stopinj, potem se obrne in strelja na nas. Pa
zdaj je bilo po njem. Druga patrolja prišla je od nasprotne
strani in kmalu je Turek preboden z bajonetom ležal na tleh.

Ves drugi dan smo počivali pri Varcarevem in že smo
mislili, da bodemo tam tudi še prenočevali. Pa zvečer za-
pojo trobente in hajd naprej. Ob 11. uri po noči prišli smo
po dolini do nekega jezera, zraven katerega je vas Jezero in
tu smo čakali dneva. Ulani pa so naprej jezdili rekognos-
cirat in se vrnili ob štirih zjutraj ter poročali, da veliko tisoč
Turkov nas čaka pred mestom in trdnjavo Jajce. Zdaj smo
vedeli, da bo hudo šlo, ker so se Turki močno utrdili.
Vzdignemo se in na boj pripravljeni se pomikamo naprej po
ozki cesti med jezerom in visoko strmo goro. Malo časa smo
marširali, ko počijo turške puške. Dobih smo povelje, ple¬
zati na goro. Pot je bil strašan brez vsake stezice, zaraščen
s trnjem in gostim grmovjem. Ko zasopihani pridemo do
vrha, zagledamo trdnjavo Jajce in nam nasproti na gričih
turške lege. Turki so tam bili utrjeni v treh vrstah po
eno uro na dolgo. Med nami in Turki pa je bila dolina.
Precej, ko so nas Turki ugledali, so iz vseh nasipov za¬
čeli strahovito na nas streljati. Imeli so tudi topove in
kroglje so žvižgale okoli naših glav, da je bila groza. Vmes so
zatulili, kakor volkovi. Pa tudi mi smo zakričali: „Živijo! Cesar,
vojska in država naša!“ in začeli streljati.

Kmalu so se lovci od 10. bataljona in celi naš polk raz¬
prostrli po gori in pokalo je z obeh strani. Mi nismo mogli
naprej, ker nismo imeli topov, Turki pa so jih imeli za svo¬
jimi nasipi. Mi smo se plazili naprej, dokler se je dalo,
pa preko doline nismo mogli. Tako smo streljali, da nam je
opoldne zmanjkalo patronov in bi se morali odmakniti, ko ne
bi nam Leopoldovci, ki so stali blizu nas, jih za silo posodili,
dokler niso od jezera gori prignali konje z municijo. Bila je
silna vročina. Proti poldnevu se pa naenkrat dež vlije s
tako silo, da smo bili vsi do kože premočeni, pa pokalo je
še nadalje z obeh strani, da se grmenje na nebu ni slišalo.
Zdaj so tudi naših topov (kanon) privlekli na goro in zavris¬
kali smo od veselja, ko so naše bombe padale na Turke in
razbijale njihove kanone.

77

„Zdaj pa na Turka!“ kriči naš poveljnik. Mi vsi po koncu,
vpijemo: „Živijo! Ura!“ in naskočimo.

Ko hitimo naprej, čutim naenkrat, da me zaskeli v desni
nogi in ležal sem na tleh. S težavo se vsedem in šlatam,
kaj da se mi je zgodilo. Nad kolenom se je prikazala kri,
tam mi je hila noga prestreljena od vražje turške kroglje in
še zdaj ne morem nanjo stopati. Ko sem čepal, slišal sem
še, kako so naši „živijo!“ klicali, ko so Turke pregnali iz nji¬
hovih nasipov. Bilo jih je tisti dan gotovo kakih 6000 do
7000 Turkov zbranih. Ležalo jih je baje vse polno mrtvih v
rovih. Od našega polka jih je neki padlo mrtvih 30, ranjenih
pa je bilo 50.

Mene so nesli do ceste, naložili me na sanitetni voz in
peljali do Banjaluke. Ker pa tam ni bilo prostora, poslali
so me naprej do Zagreba in to mi je še ljubše bilo.“

Tako je pravil Janez Cigoj in vsi so ga poslušali in rekli
to in ono. V prejšnjih časih da so Turki hodili ropat in morit
v naše kraje, zdaj pa jih zadene Božja kazen, katera nikomur
ne prizanese. Slovani da se ne bodo dali več mučiti od Turka,
osvobodili se bodo in Turka nazaj v Azijo pognali, od kamor
se je priklatil.

Tako so kramljali vojaki med seboj in oglasil se je
Marinič Mate od Leopoldovega polka. Bil je doma pri Va¬
raždinu blizu štajerske meje in so ga lahko razumeli Slo¬
venci. Pravil je tako:

25. Napad na Banjaluko.

„Hrvati, naši brati! tako so nas pozdravljali, ko je bil
naš polk v Ljubljani in bogme dobro smo se tam imeli.
Spoznal sem, da se Hrvati in Slovenci lahko razumemo in da
smo eden narod. In ko smo šli na Turka, da osvobodimo
nesrečne kristjane, bojevali so se Hrvati in Slovenci v prvih
vrstah. Tudi jaz sem bil v tistih bitkah, o katerih nam je
Janez pravil in pri Jezeru smo res mi Leopoldovci prihrumeli
o pravem času, da Turki niso od strani napadli Kranjcev.
Zadržali smo jih in nazaj potisnili in ko so Kranjcem pošle
patrone, smo jim jih mi posodili. Potem smo se plazili bolj
na desno po gori do vrha, Turki pa so iz vseh kotov streljali
na nas. Tukaj je mene zadela nesrečna turška kroglja in
prebila mi levo ramo nad pazduho. Kri se mi je vlila, da sem
se moral vsesti, dokler me niso nesli nazaj v dolino. Zdrav¬
nik mi je že poprej bil zavezal rano, pa kri je kapala skozi

78

obvezo, da sem ves oslabel. Peljali so me do Banjaluke in
tam spravili v bolnišnico, v veliko hišo na koncu mesta, mimo
katere pelje glavna ulica skozi mesto na grad. In zdaj poslu¬
šajte, kakšen grozen strah smo mi tam prestali.

Ko so naši naprej marširali, ostala je v Banjaluki le mala
posadka od 400 ali 500 mož, ki so se utaborili v kosami pol
ure zunaj mesta. Na gradu je bila le majhna straža in v
bolnišnici tudi le straža dvanajsterih mož. Banjenih in bolnih pa
nas je v hiši ležalo več kot sto. Nekaj dni pred Veliko go-
spojnico slišali smo od vojakov, da se nekaj plete med Turki
in da so se večkrat turške čete prikazale v mestni okolici.
Predvečer pred Gospojnico pa pride major, ki je imel komando
v bolnišnici, ves sopihan nazaj iz kosarne in veli, precej za
seboj zapreti hišna vrata in kar se je dalo, zagraditi s bru-
nami, ki so ležali na dvorišču. Potem ukaže vojakom, da to
noč ne bodo spali, ampak vsi stražili z nabitimi puškami.
Nam ranjenim in bolnim pove, da se je bati turškega na¬
pada in da naj vsak, kdor je v stanu, se oborožuje. Kdor ne
more vstati, naj se mu na postelj položi puška in bajonet.
To se je zgodilo in v velikem strahu prebedeli smo noč.

V jutro slišali smo bližati se trobentanje naše vojske, pa
tudi že šumenje po cesti in naši stražniki, ki so pogledovali
skozi okna, rekli so nam, da je vse polno Turkov, jezdecev
in pešcev okoli naše hiše in naprej gori proti gradu. Ko so
se bližali naši vojaki, bila je le ena sama kompanija.“

„Pri tisti kompaniji bil sem jaz", oglasi se bled vojak,
ki je z mnogimi ranami po vsem telesu ležal v kotu in pazno
poslušal.

.,Torej si od polkaWeberjevega?“ praviMarinič, „pa govoriš
skoraj, kakor mi."

„Moravan sem, pa le povej dalje, potem bom jaz pravil,
kako se nam je tisti dan godilo."

..Turki skrijejo se za hiše", pripoveduje nadalje Mate Ma¬
rinič, „in v hiše ter začnd streljati na naše. In zdaj je bilo
tako pokanje, kakor tam pri Jezeru. Culi smo, kako so Turki
rjoveli: Allah il Allah. Kroglje so padale na zidovje naše
hiše, kakor da bi kdo metal po njej kamenje. Okna so škle¬
petala, dokler niso bila razdrobljena od krogelj, ki so priletele
v sobo in se zarile v strop in stene. Tista kompanija pa se
je naprej pomikala po cesti do grada, toda spredaj bila je na¬
padena iz vseh hiš, da je menda le malokdo teh revežev rešil
si življenje. Turki so zdaj v gostih trumah hiteli iz mesta
proti kosami. Na potu razbijali so naša vrata. K sreči niso

79

imeli časa se muditi, sicer bi nas gotovo bili vse pomorili,
nam odrezali glave in jih nataknili na kole, kakor so to sto¬
rili pri Jezeru.

Več ur smo čuli le puškino streljanje. Naenkrat pa za¬
grmi pokanje topov. Cegavi so topovi? vprašali smo se plašno.
Ako so turški, potem nam gorje. Culi smo topove kroglje,
ki so podirale strehe in zidovje po mestu. In zdaj strašno
zaropoče nam nad glavami, bomba je predrla streho naše bol¬
nišnice in padla na strop. K sreči ni se podrl. Nekaj vo¬
jakov leti pod streho, da so ugasili ogenj, ki se je unetil.
Bliže in bliže čuli smo pokanje pušk in skozi okno videli, da
se Turki nazaj pomikajo v mesto, šrapneli pa strašno mesa¬
rijo med njimi, da so kar tulili od togote. Za njimi pri¬
tiskajo naši in prodirajo v mesto in v tiste hiše, od koder so
poprej bili med nje streljali. Turki so zbežali in mi smo bili
rešeni. Strahu sem pač več prestal tisto noč in jutro, kakor
med vsemi prejšnjimi bitkami/'

Mate Marinič končal je svoje pripovedovanje in se obrne
do vojaka od polka Weberjevega: „No zdaj pa ti povej, če si
res bil tisti dan zraven, kako se je vam godilo."

In Vaclav Horalek, korporal, začne govoriti, pa tako
rahlo, da so ga le težko razumeli. Bil je še silno slab od
mnogih ran in se komaj ganil v postelji.

„Cital sem večkrat v knjigah", pravi Horalek, „kako
grozno so Turki ropali, požigali in morili po kristjanskih de¬
želah in zdaj, ko sem te besne vragove sam videl, verjamem,
da je vse resnično, kar je pisano o njihovih grozovitostih.
To lik o ran imam po životu, da pač menda nikoli več ne bom
za delo in vsaka teh ran pričuje o turški divjosti, čudno, da
sem še rešil življenje in da se mi ni zgodilo, kakor zraven
mene ranjenemu tovarišu, kateremu je ljuti Turčin še živemu
odrezal glavo.

Slišali smo že več dni, da nas Turki hočejo napasti. V
kosami nas ni bilo več ko 400 mož, topa pa nobenega nismo
imeli. Naš poveljnik, general Samec, kateri je pozvedel po
ogleduhih, kaj se namerava, telegrafiral je baje po pomoč,
pa najbližja v Gradiški bila je oddaljena več dni in pri naj¬
boljši volji ne bi mogla priti pred dvemi ali tremi dnevi. Do
tačas pa smo lahko že vsi poklani. Bati se nam je bilo naj¬
hujšega in vsi smo čutili, v kakšni nevarnosti da smo, ko
nas je general sklical v večer in dejal resno in odločno: ..Turki
nas bodo napadli. Malo nas je, pa vsi smo avstrijski ju¬
naki. Borili se bodemo do zadnje kaplje krvi, do zadnjega

80

moža. Živijo cesar in Avstrija!" Potem je še enkrat dal pre¬
gledati, ali imamo v redu puške in patrone. Ko se je tem¬
nilo, videli smo razsvetljen stolp turške mošeje v Banjaluki
in na daleč okoli so se zasvetili kresi, gotovo v znamenje, da
so Turki pripravljeni na napad.

V jutro pred Gospojnico dobila je moja kompanija po¬
velje, oditi skozi mesto na grad v pomoč majhni posadki. Iz
kosarne marširali smo, pripravljeni na boj. Ko pride naša
predstraža do mesta blizu bolnišnice, pokali so prvi streli in
predstraža odmaknila se je nazaj na naš glavni oddelek. Mi
pa naprej v naglem koraku streljajoči in prodirajoči mimo
bolnišnice v mesto. Tu so nam nasproti stale turške čete,
katere smo s svojim naglim streljanjem oplašili in potisnili
v hiše. Zdaj pa so od vseh strani, iz oken hiš, celo iz stol¬
pov svojih mošej streljali na nas, da se je pri vsaki stopinji
zgrudil zdaj ta, zdaj oni mož od naše kompanije. Pokončali
bi nas vse, ko ne bi se, kar nas je bilo še živih, odmaknili
nazaj iz mesta. Turki v divjem kriku za nami. Bil sem že
srečno zunaj mesta, ko me zadene kroglja v nogo, da sem
padel in nisem več mogel naprej. Naši me niso mogli seboj
potegniti, ker so nam Turki že bili za petami, jezdeci naprej.

Slišal sem že topotanje konjskih kopit in da bi se rešil,
zvalim se na stran ceste, tako da nisem bil poteptan od
konj. Turki udrihajo po meni s sabljami, drugi me sunijo s
puškami, me pohodijo in meneči, da sem mrtev, sunejo me v
blatni jarek zraven ceste. Bil sem res na pol mrtev, pa če
tudi še zavesten, nisem se ganil, da ne bi me spet napadli.
Tako sem ležal dve uri v jarku, ko začnejo pokati topovi in
kmalu potem pomaknejo se Turki nazaj v mesto, naši pa za
njimi. Zdaj sem se oglašal, da še živim in odnesli so me v
kosamo. Topničarji so še o pravem času prihiteli iz Gra¬
diške, od koder so noč in dan dirjali, da so nas rešili.

Opoldne so Turki bili premagani in po cesti in v mestu
ležala so trupla ubitih Turkov na kupe, tako so pravili moji to¬
variši, ki so naše ranjene in mrtve nosili v kosamo. To vam je bil
žalosten pogled. V vrsti ležalo je dvajset mrtvih vojakov, ne¬
kateri z groznimi ranami, razmesarjeni od neusmiljenih Tur¬
kov, ranjenih pa nas je bilo nad sto, med temi več smrtno
ranjenih, ki so še tisti dan izdihnili svojo dušo. Zdravniki so
dan in noč imeli opraviti, da so nas vse obvezali. Drugi dan
bila je Gospojnica, velik praznik, katerega se vse krščanstvo
veseli. Mi pa smo ležali, kakor pravi mučeniki in še du-

81

hovna nismo imeli, da bi nas tolažil in pripravljal na smrt.
To me je močno peklo.

Pa glejte, ko je napočil dan, vstopil je mlad gospod du¬
hoven v kosamo, kakor da bi ga sam Bog bil poslal in hodil
je od postelje do postelje, govoreč nam tolažilne besede. In
kdor se je čutil prav slabega, vsedel seje k njemu in ga spo-
vedavai. Potem pa nam je podaril sv. Obhajilo. Njegov go¬
vor je bil nekak takšen, kakoršen je vaš slovenski, pa sem ga
lahko razumel.“

„Oh, to je bil naš gospod duhoven", oglasi se Mate Ma¬
rinič. „V naši bolnišnici je bil ves tisti čas, ko so Turki zu¬
naj divjali. On je nas tolažil in ohrabril, da nismo obupali.
Vrl gospod! Bil je Kranjec in pisal se, če sem prav slišal,
Svetina."

„Bog mu daj zdravje", reče Vaclav. „Mene je lepo to¬
lažil, da sem na pol ložej prenašal svojih bolečin."

In vojaki so se naprej menili in dejali so, da človek Boga
v vojski in nesreči najbolj spoznava in se uči ljubiti sveto
vero in njene oznanovalce.

Še drugi ranjenci, ki so ležali v tisti sobi, so pripove¬
dovali, kje da so bili ranjeni in kakšne muke da so prestali,
predno so prišli v bolnišnico, kjer so zdaj tako lepo oskrbo¬
vani, pa njihovo pripovedovanje se je ujemalo s tem, kar smo
že slišali. Tudi Jurij je pravil, kako se je njemu godilo.

Dnevi so tekali naprej in ozdravljali so se drug za
drugim ter zapustili bolnišnico. Le ubogi Vaclav Horalek
oslabel je čedalje huje in necega jutra izdihnil je svojo dušo.
Ko se je čutil slabega, prosil je gospoda duhovna, da so ga
spovedali in obhajali, in umrl je miren, vdan v Božjo voljo.
Tretji dan so ga v slovesnem vojaškem spremstvu nesli na
pokopališče in trikratni strel iz pušek nad njegovim grobom
naznanjeval je, da so izročili zemlji truplo hrabrega vojaka,
umršega v boji za slovansko in krščansko svobodo v Bosni in
Hercegovini.

Jurij se je pa okreval in ko so mu zdravniki krogljo, ki
se je pririla do kože, spravili iz života, so se rane naglo za¬
celile in zdravnik mu je na njegovo veliko veselje naznanil,
da sme zapustiti bolnišnico. Poveljnik pa mu je povedal,
da je odpuščen naravnost domu, ker je odslužil svojo vo¬
jaško dolžnost.

Slov. Večernice 40 zv.

6

82

26. Vrnitev.

O Šmihelovem je bilo. Listje na drevju je že rumenelo,
jesensko sadje je zorelo in žvrgoleči čričeki v vinogradih so
naznanjevali, da je grozdje že mehko in sladko. Na želez-
nični postaji v Poličanah izstopil je iz vagona vojaško oprav¬
ljen mož, kateremu se je poznalo na obledelem licu, da je
prišel iz bolnišnice. Ko stopi skozi vežo na cesto in se ogle¬
duje, ali ni morda tu voza iz kraja, kamor je namenjen, vpraša
ga prijazen gospod debelega života in okroglega obraza, ki se
je ravno vsedel v svojo kočijo:

„Odkod pa prihajaš ?" Jurij odgovori, da pride iz Za¬
greba, kjer je veliko tednov ležal ranjen v bolnišnici.

„Ranjen?“ vsklikne gospod, „od Turkov ?“

„Da, prestreljen sem bil tu le na prsih, pa hvala Bogu,
ozdravil sem se.“

„In kam si namenjen ?“

„Domii. k sv. Antonu/'

„Tedaj pa se vsedi k meni. Jaz se peljem do velike
ceste in potem imaš prav blizo domu."

Jurij rad sprejme ponudbo usmiljenega gospoda, kateri
še, predno se odpeljeta, naroča jedi in pijače, češ, da je Jurij
gotovo potreben, okrepčati se. Po potu mora Jurij praviti,
kako da se mu je godilo, kje da je bil ranjen in gospod hotel
je vse natanjko zvedeti.

Ko se pripeljeta do velike ceste, kjer drži steza do sve¬
tega Antona, postoji voz in Jurij izstopi. Prijazni gospod
pa pravi:

„Yesel bodi, da si tudi ti pomagal osvoboditi naše slo¬
vanske brate na jugu. Če si trpel, trpel si za pravično stvar
in kedar bodeš že star, onemogel dedec, kazal boš lahko na
rano na svojih prsih in rekel svojim vnukom: Tudi jaz sem
prelival svojo kri za svobodo Slovanov. Zdaj pa hodi z
Bogom in če prideš v trg, oglašaj se pri meni. Vesel te bodem."

Kočija z gospodom drdrala je naprej po cesti, Juriju pa
se je zdelo dobro znamenje, da je vrnivši se v domovino, bil
tako prijazno sprejet. Solnce je še stalo visoko na nebu in
v jasnem svitu bilo je videti lepo Pohorje, tam na griču pa
se je svetil beli zvonik sv. Antona. In glej, v dolinici pod
cerkvijo vas in tam na rebri na pol skrita za sadnim drev¬
jem Bebernikova domačija. Juriju je srce od veselja poska¬
kovalo, ko je dihal čisti zrak na domači zemlji in gledal svoj
mili rojstni kraj. Pa kmalu se mu zatemni oko in črna skrb

83

mu gloda srce. Bog ve, kaj se je med tem pripetilo in ali niso
njegovi ljudje že pregnani od hiše in se morajo potikati pri
žlahti, katera jih grdo gleda. Odkar mu je bil povedal Jaka,
da se bo grunt v malo dneh prodal na dražbi, ni ničesar
slišal od doma, pa tudi on ni pisal domu. Da so ga njegovi
ljudje že imeli za mrtvega, o tem se mu še sanjalo ni. Ce
je vse prodano, kaj potem ? Ta misel .mu je rojila po glavi
in zato mu ni bilo, da bi o belem dnevu prišel domu.

Čakal je v gozdiču in še le, ko se je solnce pomaknilo
bliže konjiški gori, stopal je počasi, zamišljen in skrbi poln,
po znani stezi okoli griča in za vasjo. Zdaj pride do tistega
nesrečnega mesta pri brvi, kjer je pred dvema letoma v svoji
besnosti tako nečloveško se znosil nad Hanzo. Po vsem ži¬
votu se strese in hiti naglo črez brv, kakor da bi ga gonil
duh ubitega tovariša. Še malo stopinj in Jurij stoji pred
znanim križem, od katerega so še viseli od malega Šmarna
sem oveneli venci. V sredi križa pa je bila pritrjena nova po¬
doba Device Marije z Jezusom v naročju in milo je gledala na
skesanega moža, kateri je zdaj pokleknil in si z rokama po¬
kril obraz, utonivši se v žalostne misli.

Kako srečen je pač bil tisti večer, ko je zraven svoje
mlade žene klečal na istem mestu in sta skupaj molila an¬
geljsko češčenje in Boga prosila, da naj ju ohrani srečna in
zdrava. Bog bi ju gotovo bil varoval, ko ne bi on sam od¬
stopil od pravega pota sebi in svojim na kvar. Spominjal
se je tistega groznega večera, ko so ga, ubijalca, žandarji
gnali mimo križa in je tu klečala njegova žena in ubogi otro¬
čiči in so skupaj molili angeljsko češčenje. Tačas želel si je,
da bi ga naj pogreznila zemlja in ga smrt rešila od vsega
trpljenja.

Tako je premišljeval in ni slišal, da se je bližala žena z
jerbasom v roki, pred njo pa sta skakljala in se šalila dva
otroka, fant in dekle.

„Mama“, zakliče fant in zbeži nazaj k materi — „lejte
pri križu, — vojak!“

„Ne boj se, molili bomo pri križu, vsaki čas ‘zvonilo bo
angeljsko češčenje.“

Mlada žena se je začudila tujemu vojaku, ki je s pod¬
prto glavo klečal pred križem. Jurij zdaj začuje govorjenje,
ogleda se in se naglo vspne po koncu. Spoznal je svojo
ženo. Ona pa, ko ga pogleda, plašno se odmakne in obledi
od straha.

„Jeta“, zavzame se Jurij, „ali me ne pozuaš?“

6 *

84

„0h Marija in sveti Jožef", zakriči Jeta. „Ali si res ti?
Ali nisi mrtev ?“

,,Jaz mrtev ?" začudi se Jurij.

„ Pisali so nam, da so te ubili Turki. “

,.Le do pol, ne do cela", namuzne se Jurij in pristopi k
ženi. Pa ona se še vedno plašna odmakne in otroka se skri¬
vata za njo. Še le ko jo prime za roko in jo gorko stisne,
verjame svojim očem in od veselja se razjoka. Zdaj sta se
tudi otroka ohrabrila in mali Marko vpraša očeta, kaj da mu
je prinesel iz tuje dežele. Potem pa se zažene v beg proti
domu, da hitro pove dedecu, da so oče prišli domu.

Jurij naglo vpraša:

„Kaj pa z našo domačijo? Ali je res prodana?“

„Ni še prodana“, tolaži ga žena. ,.Da si se le ti vrnil,
pa se bo vse obrnilo na dobro. “

Juriju odvalil se je kamen od srca. „Vse bo dobro - ', pri¬
trdi Jurij. „Izučilo me je in hvala Bogu, da me ni uničil,
ampak se usmilil mene, tebe in otrok."

Zdaj zapoje zvon farne cerkve. Zvonilo je angeljsko češ-
čenje. Jurij in Jeta poklekneta h križu in iz njunih ust in
src kipela je molitev: „Češčena si Marija". In oba se spom¬
nita, kako da sta dvakrat tukaj klečala, prvikrat tako srečna,
drugikrat tako nesrečna in v tretje upajoča v boljšo pri-
hodnjost.

Potem sta vstala. Jurij vzel je v naročje malo hčerko
Reziko, ki se mu je oklenila okoli vrata in šla sta proti domu.
Ko se bližajo hiši, priskače Marko in se prijema mame:

„Dedec ne verjamejo in ne verjamejo, da so oče prišli."

„Bodo že“, nasmehne se mati, „ko ga bodo videli živega."

Na pragu pa se prikaže oče Rebernik in gleda, in ne¬
mogoče se mu zdi, kar vidi. Hudo se je bil takrat razljutil
nad Jurijem, ko je tako strašno zagazil, pa vest o njegovi
smrti mu je šla do srca in vse bi mu odpustil, le da bi se
vrnil še živ.

Zdaj se je res vrnil. Pozabljena je bila jeza, pozabljena
žalost in skrb. Molče sta si oče in sin stisnila roke, le na
obrazu poznalo se je njima, poznalo vsem, kako so veseli in
srečni. In tisti večer so pozno v noč bedeli pri Reberni-
kovih. Ko blisk se je raznesla še tisti večer novica, da je
Jurij spet prišel in da ni bil v vojski ubit. Prišli so iz so¬
sedov, od Lubanšekovih in drugih in poslušali so, kaj je Jurij
pripovedoval in sedeli bi celo noč, ko ne bi opominjal oče
Rebernik:

85

..Zdaj pa le spat, ura že kaže na polnoč."

In ko so vsi tuji odšli, spremlja Jurij' očeta do vrat in
reče ginjeno:

„Bog vam plati, oče, kar ste storili dobrega moji ženi
in otrokoma. Kakor je Bog v nebesih, tako vam obljubim,
da bom odslej postal drug človek, kakor sem bil. Vem, da
mi bo Bog pomagal in da se bo spet vse obrnilo na dobro."

Ko se Jurij vrne v hišo nazaj in razpravlja svojo obleko,
kar je je prinesel seboj, vzame leseni križ, katerega si je iz¬
rezal v ječi in ves čas nosil seboj ter ga obesi na steno nad
svojo posteljo.

„Spominjal me bode, kaj sem prestal po lastni krivdi in
da se imam zahvaliti le Božji milosti, da še živim in da sem
še našel svojo domačijo."

Vsi skupaj so pokleknili pred križem in Jurij je spet kot
hišni oče po stari navadi molil naprej, vsi drugi pa za njim.

27. Xa delo.

Drugo jutro pričelo se je novo življenje na Rebernikovem
domu. Gospodar je prvi bil po koncu in gledal po hlevu in
živini pokladal krme. Kako ga je veselilo, da hleva ni našel
praznega, ampak skoraj več repov, kakor jih je on zapustil.
Od žene je že bil pozvedel, da je oče zakladal denar in kupil
na dražbi živino nazaj za ženo. In ko je prišlo do tretje
eksekutivne dražbe grunta, šel je stari Rebernik, če prav s
težkim srcem, k tistemu doktorju Poperju in naštel je za tož-
bine stroške petdesetak in Poper dal je spet preložiti dražbo
za nekaj mesecev. Tako je obvisela vsa stvar, dokler se
Jurij ni vrnil tako nepričakovano.

Med tednom je Jurij pridno delal, ker je bil ravno čas
jesenske setve in le ob večerih, ko sta skupaj bila v hiši,
pogovarjal se je z ženo, kaj da bi bilo napraviti, da se znebijo
tega nadležnega dolga pri Poperju in da si rešijo vsaj nekaj
plačane kupnine iz Kampoševe zapuščine.

„Morda bi gospod župnik vedeli kaj svetovati", reče žena
in Juriju se to ne zdi napčno.

Y nedeljo po večernicah gre v farovž za gosp. župnikom,
ki so že slišali od njegove srečne vrnitve in jih prosi, da bi
jih smel za nekaj vprašati.

„Le pojdi z menoj. Veseli me, da nisi bil tako nesrečen,
kakor se je pravilo, temuč da si spet prišel domti živ in zdrav."

86

„Živ pač 8 , odgovori Jurij, „pa zdravje je še rahlo. Še
čutim na prsih, 'da niso prav cele . 8

„Tu doma 8 , tolažijo ga župnik, „se boš že ozdravil. Ne¬
kaj pa bi rad ? 8  vprašajo, ko sta vstopila v hišo.

Jurij pripoveduje svoje težave in da si ne ve pomagati.
Župnik nekaj časa premišljujejo.

„Stvar je res silno zapletena. Pijavka in njegov doktor
Poper sta pravi pijavki naših ljudi. Proti takim zvijačnikom
ne boš sam ničesar opravil. Kaj ti svetujem? V trgu se je
naselil nov pravdni doktor, Dragotin se piše. Hvalijo ga
močno. On je naš slovenski rojak, pa ne le po rodu, tudi
po srcu. K njemu pojdi in če ni prepozno, ti bode pomagal.“

Jurij se zahvaljuje gospodu župniku in precej drugi dan
napoti se v trg k doktorju Dragotinu.

Neveseli spomini lotili so se Jurija, ko je zagledal trg
in stopal po znani cesti, po kateri je tolikokrat bil hodil. Tam
je še stala znana mu krčma pri „Pijani muhi 8 , pa nejevoljno
je oči v stran obrnil, ko je prišel blizu nje. Ravno misli
vprašati, kje da bi našel pisarno gospoda doktorja, ko mu na
trgu nasproti pride tisti gospod, kateri ga je v Poličanah tako
prijazno sprejel in vzel na svoj voz. Jurij se mu spoštljivo od¬
krije, gospod pa, ko ga zagleda, spozna ga precej in nagovori:

„No zdaj pa že bolje izgledaš, nisi več tako bled. Kaj
pa te je spravilo v trg ? 8

Jurij pove, da išče gospoda doktorja Dragotina. Gospod
se nasmehne:

„Tisti doktor sem pa jaz. Torej le pojdi z menoj. Mar
se hočeš pravdati? To ti povem, da krivične tožbe jaz ne
sprejmem . 8

Šla sta skupaj v pisarno in Jurij razložil je vse zmot-
njave, v katere je bil zapleten. Doktor si zapisuje, kar je
Jurij izpovedal in potem pravi:

„Stvar ne stoji slabo za tebe in skrbel bodem, da ne iz¬
gubiš svojega pošteno plačanega denarja, kolikor se ga bo dalo
rešiti. Zapuščinska obravnava za Kampošem še ni dognana in ker
je Pijavka med dediči, vstavila se bo vsaj dražba tvojega
grunta, dokler se cela pravda ne reši . 8

Potem postreže prijazni gospod doktor Juriju še s kupico
vina in kruhom ter ga povprašuje po njegovem gospodarstvu
in kakšno letino da so imeli. Jurij odide od njega lahkega
srca, ker je čutil, da ima opraviti s poštenim možem, kate¬
remu je pred vsem mar za pravico in da pomaga krivično
preganjanim.

87

Doktor Poper ga odslej ni več nadlegoval, ker je našel

v doktorju Dragotinu nasprotnika, na katerega se ni prav
upal. Moral je napraviti račune in sodnija mu je izbrisala
precejšnji znesek ter mn gledala na prste, da ostane pri ra¬
čunih v postavnih mejah.

Jurij je brž, ko je svoje opravilo tako srečno dognal pri
doktorju, krenil jo iz trga domu in svet se mu je zdel še
enkrat tako lep. Da je bil le oproščen najhujše skrbi. Prva
pot je bila k očetu, ki je bil tudi zadovoljen slišati, da se
tisti doktor Poper ne bo več upal tako nagajati kmetskim
ljudem.

„Kar pa ste vi oče plačevali“, obljubi Jurij, „bom že
poravnal. Saj še imava nekaj dedščine dobiti za pokojnim
Šotorjem.“

„Le druge dolgove poravnaj“, reče oče dobrodušno, Jaz
že počakam, ako mi Bog še da živeti kako leto.“

Ko sta z očetom stala pred kletjo pod senčnato brajdo,-
zavzel se je Jurij obilnega sočnatega grozdja, ki je viselo na
trsovju in vabilo k trgatvi.

„Zares“, pravi oče vesel, Jako polno še nisem imel v
vinogradu, odkar ga obdelujem. Bodi Bogu hvala in svetemu
Urbanu. Letos mi bo nemara zmanjkalo posode. Pridi jutri,
da mi pomagaš sode pripravljati in nabijati. Potem pa bo
čas za trgatev. Letos bo zgodaj sneg.“

Drugi dan so skupaj spravljali sode, kar jih je bilo v
kleti, pod kolarnico in pod streho. Snažili so jih in nabijali,
da so se kladivčni udarci daleč okoli slišali. Namočili so
brente in karnico, in vse pripravili na branje ali trgatev, ki
se je drugi dan pričela. To vam je bila radost za velike in
male, za stare in mlade. V škafe narezavali so sočnato
grozdje, brentači pa so ga nosili, da se jim je hrbet krivil in
jim je moral oče Rebernik večkrat prinesti vina v buči, da
niso omagali. Nanosili so pa toliko grozdja, da so bili slad¬
kega mošta polni vsi sodi, kar jih je zmagala Rebernikova
hiša in da ga je še preostalo. Ko je oče Rebernik hodil po
kleti, kjer so v dolgi vrsti na hrastovih podlagah ležali sodi in
pri trkanju ni nobeden votlo donel, razveseljevalo se mu je srce:

„Bog mi je dal dočakati, česar sem si dostikrat želel, da
bi mi o trgatvi zmanjkalo posode. Letos je res toliko mošta,
da ga ne morem spraviti v svojo klet. Kar je še grozdja, pa

vi dva“, reče Juriju in Antonu, „sprešata, če dobist^ kje so¬
dov. “ Dobila sta si posodo in vsak je odpeljal še dva polov-
njaka mošta na svoj dom.

Na Rebernikov dom vrnil se je mir in zadovoljnost.
Jurij je imel res iz početka toliko popravljati, da včasi ni
vedel, katerega dela bi se lotil. Pa prišla je zima in imel
je časa, da je v roke vzel razno orodje in pripravljal ga za
spomladansko delo. Ko je skopnel sneg in jug posušil mo¬
krotne njive, preoral je železni plug zaraščeno njivo; z gnojem
dobro navoženo, travnike so pograbili in natrosili s pepelom,
da je trava obilneje rastla. Na zagrajenem vrtu pa je Jurij
celo gredo zasadil z divjaki, lesnikami in lesnjačami, katere
je dobival od mladega gospoda učitelja iz šolskega vrta, kjer
jih je bilo odveč. TJčitelj pa je na prošnjo Jurijevo sam pri¬
šel in mu pokazal, kako naj cepi divjake.

V trg zahajati Jurij ni imel časa, niti volje. Le ko ga
je davkarija opomnila, da je še za celo leto dolžan davek,
šel je prosit, da ga naj počakajo, ker je bil med tem časom
v vojski in hudo ranjen. Ko so gospodje to slišali, dovolili
so mu radi zaželjeni obrok. Tačas se je tudi oglasil pri dok¬
torju Dragotinu in ta mu je povedal, da se bode pravda dobro
izrekla in da bo Jurij iz zapuščine Kampoševe svojo plačano
kupnino vsaj deloma nazaj dobil ter da bode po plačanem
dolgu pri Pijavki še za njega ostalo par stotakov.

„In kaj je zdaj s tisto zemljo, ki si jo bil tako nesrečno
kupil ?“ vpraša doktor.

„Mojega brata je, pa dogovorila sva se, da mi jo bo od¬
stopil, ker mu je preveč od roke, za primerno ceno.“

„Torej jo boš dvakrat plačati moral. Tako je, če ljudje
gredo k šušmarju, namesto k mojstru. Boš pa drugokrat vedel.“

Jurij se srčno zahvaljuje doktorju za njegov trud, ta pa
reče, smehljajoč se:

„ Tisto Koprivo bomo že iztrebili, da ne bo več opekala
Slovencev. Skupaj držati moramo mi Slovenci, če si hočemo
pomagati in naša beseda naj bode: „Vsi za enega, eden za vse 1“

28. Konec.

Oče Rebernik ni več dočakal druge trgatve. Spomladi
je še pomagal pri prvi kopi in trebil koreninice na trsovju.
Potem pa se ni ganil več iz hiše. Povedal je svojo poslednjo
voljo v pričo treh mož in ko je tako spravil v red svoje po¬
svetno blago, spravil se je tudi z Bogom, naprosivši gospoda
župnika, da so ga prišli spovedat in obhajat s sv. popotnico.
Malo dni potem je mirno zaspal z blagoslovljeno svečo v rokah.
Šotorjevo mati pa so že poprej bili zanesli na pokopališče,

kjer so jo na njeno izrečno željo pokopali zraven nesrečnega
sina. Dokler je mogla, hodila je vsaki večer molit na nje¬
gov grob. Zdaj pa leži zraven njega mirno in tiho v hlad¬
nem grobu.

Leta so spet tekla naprej. Na Kebernikovem domu se
je vse na bolje obrnilo, toda le po pridnem, napetem delu,
po pametnem gospodarstvu, po zmernosti in varčnosti in kar
je prvo, po zaupanju v Boga. Delo se je vršilo o pravem
času, pa tudi molilo se je o pravem času. Za jasnimi, ve¬
selimi dnevi prišli so včasi tudi temni in žalostni, pa Jurij
se ni prevzel v sreči, niti obupal v nesreči. Za vse dobro
zahvalil se je Bogu, v hudih urah pa je zaupal, da bode
Božja milost vse spet obrnila na dobro. Njegov up ga ni
varal in Bog je delo blagoslavljal.

Svetinja.

Bogastva ni mogla mi dati,
Svetinjo pobožno samo;

Na glas je solzila se mati,
Pretežko je bilo slovo!

„Svetinjo, na, zlato”, je dela,
„Zaklad to čestit je, moj sin!
Od dedov sem jaz ga vzprejela,
Zdaj dajem ga tebi v spomin.

„Doma6e boš kraje ostavil,

Med tujimi bodil ljudmi,

Zaklad pa ta moj ti bo pravil
O domu, kjer mati živi.

„Kodove boš videl srečnejše,
Zemljo bogatejšo drugod:
Svetinja te spomni: krasnejše
Od svoje ne najdeš nikod.

„In ko bi nas tujci grdili,
Domačo nam smešili last:
Svetinja te spomni, sin mili,

Da matere braniš mi čast! . . .“

Na glas je solzila se mati,

Ko težko jemal sem slovo;
Ničesar imela ni dati —
Svetinjo pobožno saino.

Svetinjo to hranim jaz verno,
Od matere dano na pot —
Ljubezen za dom neizmerno
Za dom in nesrečni svoj rod.

Gorazd.

90

Pobožna predica.

(Poslov. Fr. Krek.)

Uboga Berta dan na dan
Kolovrat svoj vrti,

In izpod prstkov nit na nit
Se urno jej rodi.

Sedi in prede noč in dan,
Obličje jej bledi,

Pomagat bolni materi
Hvaležna boče hči.

Sedela tretjo vže je noč,
Povsodi je mirno;

Načela je povesmo spet,
Zapre se jej oko.

Ko deklica utrujena
Na pol zaspala je,

Gospa visoka v sanjah se
Jej prikazala je.

Prikazen ta omamila
Pobožno srce je,

In deklica je mislila,

Da Božjo mater zre.

Gospa nedolžni deklici
Nasmehne se ljubo,

In vsede se h kolovratu
Ter goni ga z nogo.

Zazdi se revni deklici,

Da ni na zemskih tleh;

V nebesa lepa je gospe
Zazibal jo nasmeh.

In s spancem se močno bori
Pregnati ga hoteč;

A zmaga je popolnoma,
Prikazni pa — ni več.

In zjutraj pozno se zbudi,

Ko dan je vže sijal —

Oj spala dolgo Berta si,

Al’ ni ti časa žal?

In ko se v preslico ozre,

O Bog kako je to ?

Predivo vse je spredeno
Prav tenko in lepo.

V veselju rajskem vsa kipi,
Ko gleda čudež ta;

In čudo materi pove,

S tolažbo jo navda.

In mnogokrat je to povest
Vže Berta pravila,

In meni tudi radostna
Jo je povedala.

Verujte mi, če starišem
Hvaležen je otrok,

Ima Marija rada ga
In rad ima ga Bog.

91

Rako človek na naši zemlji stanuje,

(Spisal Janko Pajk.)

I.

fillglejmo si najprej, kako si Slovenci stavijo hiše. Sploh se
IP da reči, da pri njih ni mnogo razlik v tem stavljenju za¬
paziti; nekoliko drugačni so domi na severni strani Alp, in
zopet malo različni v Alpah in na južnih njihovih straneh.
Tudi so razlike, ali je dom bogatinčev, ali revežev, ali pa
srednjega kmetovalca.

Najprostejša je kočljarska ali bajtarska hiša:  ali
lesena (^cimprana 11 , kakor pravijo), ali iz blanj zbita, ali iz
kamenja ali pa opeke (ciglja) sezidana, navadno pritlična, to
je nizka, tako da ni treba lestvice ali stopnjic; ali pa je na-
stropna ali enostropna (s spodnjimi in gornjimi sobami), ka-
koršna se z večega pri južnih Slovencih po Primorskem in
Goriškem, ali včasih tudi v Alpah nahaja. Pod eno streho,
škodljato, blanjato, slamnato ali tudi cigljato, je več sob
(„kamer, kamric, čumnat 1 '), včasih tudi hlev za živino (kozo,
kravo, svinje, ovce). Za rejo ima kočljar ali podzemsko klet,
ali posebni „hram 1(  (shrambo, t. j. oddeljeno kamro) pod isto
streho, kjer prebiva, — ali pa ima nasproti hiše podzemsko
ločeno klet, „zimnico, repnico 11 , kjer ima repo, zelje, sploh
vso rejo shranjeno.

V prejšnjih časih so bajte tudi iz šibja spletali ter z ilo¬
vico zamazavali, ter streho na stebre podpirali. Po Sloven¬
skem je menda prav malo takih starinskih bajt najti. Pač pa
z ilovico še dandanes špranje med „cimpri“ ali brunami zadelu-
jejo, da veter skoz ne piha. Pa tudi ne vselej; pri premno¬
gih starih cimprih se vidijo brune še nepreoblečene z ilo ali
„mordom“ in samo špranje so z mahom ali ilovico zadelane.

Okoli cimprov se včasih vidi pri enostropnih hišah (baj¬
tah) lesen mostovž („gank“), ki bajto okoli in okoli obsega.
Takih bajt je še prav mnogo po Slovenskem videti, posebno
v Alpah, t. j. po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem ter v
goratih krajih sploh. To je prav za prav švajcarski  slog
(ali štil), ki sega daleč proti jugu in vzhodu Evrope. Blanje
so včasih lepo izrezljane, tudi na prostih bajtah.

92

Tla t sobi so ali ilovnata, ali kamenasta, ali klanjata ali pa
dilnata. V sobi (izbi, kamri, čumnati) navadno po Slovenskem
samo ljudje bivajo in k večemu drobne živali: psiček, kokoš,
gos, hišni zajec. V starih časih so tudi praseta imeli v so¬
bah, česar pak pri nas zdaj nikjer več ne vidiš; po bližnjih
jutrovih in nekterih severnih deželah pa še zdaj tu pa tam.
Zato se sme trditi: pri Slovencih je izba stanovališče za člo¬
veka samega, ne tudi za živino.

Kjer si enostropne dome zidajo, t. j. ali podzidavajo in
navrh cimprajo, ali pa oboje zidajo, tam spodnje kamre služijo
ali za živino ali za shrambe, včasih pa tudi za družinčeta, tako
da hišni gospodar „gazda“ na vrhu stanuje s svojo rodbino.

S časom, ko je premoženje ali imetek narastel, moral
si je Slovenec pohištvo povekšati. To je storil na dva na¬
čina, ali je pristavil  posebna poslopja za hleve, shrambe,
ktere se zato „pristave“ imenujejo — ali pa je podaljšal
ostrešje in je tako rekoč raztegnil  svoje domovje na. dolgo.
Oba načina vidimo pri Slovencih. Nekterim domom so tedaj pri¬
družene vsakoršne posebej in odločeno stoječe pristave: po¬
seben hlev za veliko živino, poseben hlev za „drobnjad“ (koze,
svinje), včasih celo posebna konjušnica; potem posebni hram
za žitnice ali „kašte“, posebna „kolarnica“ („kolarnica“ za
shrambe vozov), posebna „parna“ (shramba za slamo spodaj
in senč na podu), posebni „skedenj“ ali ,.gumno“ (za mla¬
tenje žita), in vrh tega vsega še posebna „klet“ ali ,,kevder“
za vino, maslo ali mleko, in oddaljeno poslopje za žito in
seno: „kozolec“. Včasih se vidijo tudi ^kašte 4- ' za koruzo, na
kolih kot majhen kozolec stoječe, da uima k njim ne dohaja.
Vsa ta poslopja stoje sicer na enem in istem „terišču“, ki se
v nekterih krajih tudi „selo‘ ;  (v ožjem pomenu besede) ime¬
nuje, ali ne tikoma eno pri drugem, ampak eno drugemu
nasproti, ali pa raztrošeno po selu. Včasih pa je vse to po-
hišje v podobi štiriogla postavljeno in ograjeno, tam kjer se
vkupej ne drži, kar se dvor (dvori ali majer) imenuje. Ta
način stavljenja, ki se po Slovenskem tudi včasih vidi, je
posnet z Nemškega in se »frankovski dom“  imenuje, ker
je pri Frankih, t. j. Nemcih, ob srednjem Kenu prebivajočih
najbolj v navadi. Prav lepih takih dvorov sem videl na zgor¬
njem Avstrijanskem in tudi po Koroškem tu pa tam. Ven¬
dar pa k temu načinu pohišja ni ravno potrebno, da je v
štirioglatej podobi postavljeno; treba je samo, da je zagrajeno
od vseh stranij. Menda je ta šega stavljenja pri Slovencih
najpogostejša.

93

Drug način razširjenja pa je ta, da se shrambe: hlevi,
žitnice, skednji i. t. d. (razven kozolca ali pa tudi s kozolcem)
k pravemu domu priklenejo,  tako da stoji vse pohištvo ali
v ravni vrsti kakor dolga rajda pod enim podstrešjem, ali
pa da dela pravokotni ogel, v podobi kljuke. Tudi takih po¬
hištev se po Slovenskem prav pogosto vidi. Ta način pri Nem¬
cih nima pravega primera, t. j. čistega, če ravno avstrij  ski
Nemci radi tako zidajo. Način bi se smel „ s a s k i “ ali
„friški dom“  imenovati, če ravno mu v podobi celoma ne
odgovarja. Tudi Danci  v tem slogu stavijo, kakor mi. Saški
način je jako moder in ekonomičen, ker menj prostora po¬
trebuje, ker je vse pod eno streho združeno in se torej ložej
pregleduje, ali zato je vse gospodarstvo tudi menj prosto in
nekako pretesno. Tako mora zidati in staviti, komur ni mnogo
prostora na razpolaganje.

Hiša („hram, dom“) ali pravo stanovališče se pri Slo¬
vencih navadno na sprednjem koncu vsega pohišja nahaja.

V hišo se pride navadno črez „preddvorje“ — prostor
pred hišnimi vrati — potem pride „lopa“ (lojpa) ali „veža“,
prostor, v kterega se stopi najprej črez prag; iz lope (veže)
vodijo vrata (dveri, duri) navadno na tri strani: v glavno
izbo (sobo, tudi „hišo“, v ožjem pomenu imenovano), potem
v kuhinjo ali pa v stransko sobo („zvunajšnjo sobo“, zvu-
naišnji ,,štibelj“ ali „štibeljc“). Tako je tedaj lopa ali veža
v resnici neka zveza med glavnimi prostori ali kamrami hiše.
Iz glavne izbe vodijo dveri v pristransko izbo, „štibeljc“
imenovano, ktera služi navadno za spalnico in shrambo drago¬
cenejših rečij; v izbi (sobi, hiši) pa se črez dan dela, biva,
obeduje, goste sprejemlje. Zvunajšnja izba („zvunajšnji šti-
b el j c) pa služi ali za prenočišče gostov, ali za sprejemanje
posebnih odličnih gostov, ali pa tudi služi v prebivališče sta¬
rih ljudij, sorodnikov hiše. Iz kuhinje vodijo ena vrata v
shrambo za rejo in zelje, včasih tudi v kaste, druge dveri pa
na prosto, k hlevom, na dvorišče, ali na kakov vrt (ograd).
Kjer je še navada, da imajo „k6men“ (ognjišče) v glavni izbi,
kakor na Goriškem, tam so vsi gore našteti prostori v eno
večo sobano združeni, ktera služi za vežo, kuhinjo, obednico
in prebivališče sploh. Za spalnico služijo druge pristranske
sobe ali kamre.

Pred hišo (domom) se nahaja dvorišče; pred okni hiše
dostikrat vrt, okoli hiše dvor; vzadi za vsem pohišjem ograd
ali „pungert“, tako da je včasih hiša vsa za drevjem skrita;

94

včasih je tudi njiva in polje ali pa les (gozd, hosta), ali pa
vinograd, ali paša blizu hiše.

Tako smo v glavnih potezah popisali navadno domovje
,,hram“ ali pohišje slovensko. Sedaj se pa ogledimo neko¬
liko dalje po širokem svetu.

II.

Ako hočemo velike različnosti spoznati, ki so med stnno-
vališči oddaljenih narodov —• naj se le pomisli, kolika raz¬
lika je med kako novo palačo dunajsko in pa revno bajtarsko
kočo, ali kako čisto nepodobni ste si kaka evropejska palača
in pa kitajska hiša! — moramo pri posebnih delih hiše za¬
četi in je v očeh imeti. Glavni deli hiše pa so: podlaga
ali temelj hiše, potem stene  ali postranski deli in nazadnje
streha  ali površni del („krov“) hiše. V teh treh delih ti¬
čijo glavne različnosti vseh hiš na našej zemlji.

Kedar si človek svoj stan na pečini ali skalnatih tleh
postavlja, treba mu je ali terišče zravnati, da je ravno in
gladko, ali pa takošnega gradiva nanositi, da tla ravna posta¬
nejo. V naših krajih odkopljejo pečino, ali jo razrušijo in raz-
streljajo, tako da ravnico dobijo; pri takih narodih pa, ki ni¬
majo takih priprav in orodij, nanesejo kamenja in hišo pod-
zidajo z njimi, tako da še le na tej podlagi ali na tem te¬
melju dom postavljajo. Slednji način se vidi pri afrikanskih
narodih tam, kjer so skaloviti kraji, n. pr. v Taraki.

Prav malo težave daje terišče iz pešenate ali i 1 o -
vate  težke zemlje, posebno če je že po natori ravna. Pri
nas izkopljejo jame na štiri ogle in je pozidajo s kamenjem
ali eigljem, dokler ne pridejo do ravne zemlje. Ali tega ne de¬
lajo ljudje povsod. Pri narodih, ki bolj lahka stanovanja zi¬
dajo, koj na ravni zemlji začnejo ter k večemu luknje za
sohe in stebre izkopljejo.

Veliko težave pa daje pripravljanje temelja ali podlage
v takih krajih, kjer je terišče mehko in močvirnato,  ali
pa cel6, kedar ob vodah  in sredi vod hiše postavljajo.

človek si namreč ne izbira vselej trdih tal ali pa go¬
ratih, ampak dostikrat tudi močvirje. Kar Slovence zadeva,
menim, da so si oni nekdaj najraji griče, gore in suhe kraje
za domovje izbirali. Zato vidimo naše holme in griče od pri¬
jaznih hišic posedene. V ravnico, posebno močvirno, so zaha¬
jali naši ljudje najbrž še le s časom, ko jim je na vrhih pri¬
mernega prostora zmanjkalo, ali pa zavoljo paš in iz drugih

95

vzrokov, n. pr. če je kdo mlin si postavil blizu vode, v moč¬
virnatem kraju.

V velikih nižinah in ravninah iztočne ali jutrove Azije in
Afrike, kakor tudi Amerike, ki se ob velikanskih rekah ali
ob morjih razprostirajo, pa je človek bil prisiljen, svojo hišo
v močvirju si postavljati. Dostikrat se je kteri slabši narod
moral močnejšemu umakniti in si je poiskal v šibjih, trsjih
in močvirjih pribežališča. Ena najčudnejših hišnih podlag je
videti v Afriki ob jezeru Pamalombe, ktero je Livingstone
popisal. Tam se je neko pleme zamorsko pred drugim ple¬
menom v košato bičje jezersko skrilo in si na podlagi dolj
pripognenega grmovja, ktero je iz rastline papvrus •— iz ktere
so nekdaj papir delali — svoje bajtice postavilo, ki skrite ti¬
čijo v bičju in vejevju. Ako nekaj prav širokega črez to šumo
pregrneš, te drži; ako pa hoče človek po tem površju hoditi,
se mu upogne in se noga ugrezne. Zato so prebivalci tega
jezera bili napadov varni v svojih lahkih hišicah, ki so se kot
gnezda zibala nad šibjem in vodo.

Kjer je zemlja močvirna, je neobhodno, da si človek za
svoje stanovališče posebno podlago napravlja. In ta podlaga
obstoji iz kolja ali velikih po koncu v tla zabitih hlodov.
Taka pohišja se zato imenujejo stavbe na kolih ali
na hlodih.  Pisatelj Engel pripoveduje, da samo v tro¬
pih ali podsolnčnih krajih več ko deset milijonov ljudij sta¬
nuje dandanes na takih stavbah. Po izkušnjah današnjega
dne utegne ta številka menda komaj deseti del vseh Stanov¬
nikov na kolih iznašati. Ne samo v močvirjih, ampak tudi
na dobro kopnem se v vseh delih naše zemlje nahajajo stavbe
na kolih, včasih tudi v gorah. Take stavbe se najdejo od
Kavkasa do zadnjega konca Afrike in od zapadne Amerike
do skrajnih mej Azije in Oceanije. Meni se celo dozdeva, da
je ta način stavljenja hiš eden izmed najprvotnejših; to sodim
iz tega, ker so enake stavbe tako razširjene in starodavne.

Kakošna je tedaj v obče podlaga  take stavbe na kolih?
— Podoba te stavbe je blizu tista, ki jo pri nas imajo ku-
ruzne kaste ali pa naši kozolci. Najprostejšo tako stavbo si
lahko predstaviš, ako si misliš tri sohe ali hlode v dolgosti
treh metrov, po eden meter vsaksebi v eno vrsto postavljene,
potem zopet tri druge tem trem v štric, tako da sta vsaka
dva v par zvezana po dva do treh metrov eden od drugega
oddaljena. Brune ali hlodi poprek položeni vežejo po dva
kola in podlaga hiši je napravljena. Takošne stavbe se naj¬
dejo še tu pa tam v gorovju Andeškem. Orez to podlago ali ta

96

kozolec so hlodje poprek položeni — to so tla hiše; navskriž
postavljena streha slamnata črez ta tla — to pa je hiša, soba,
shramba, spalnica, kuhinja (s kamenom za ognjišče), vse po-
hišje ob enem. Tedaj vse vkupej dvoje delov: podlaga kolna
in pa streha. Tako so nekdaj in redkoma še zdaj. stanovali
ubogi Indijanci. Greda, z usekanimi stopnjieami, ali pa lest¬
vica (lojtra) je služila za vzplezanje in doli lazenje. Kako
malo je prvotni človek k stanovanju potreboval!

V Oceaniji se nahajajo stavbe na kolih ne samo ob vo¬
dah, ampak tudi na suhem. Vzrok takega stavljenja je veči¬
del ta, da tramovje pri mokrih tleh ne bi tako brž zgnjilo,
da bi se človek obvaroval lazečih in brenčečih sitnih živalic, da
se soparji iz zemlje, ki delajo mrzlico („trešljiko“), raztepejo,
ter jih veter raztrosi, predno stopijo v poslopje. Tako sodi o
njih učen mož, ki jih je sam ogledaval, dr. Kuntze. K tem
vzrokom se ima še mnogo drugih prištevati: ker se je človek
na takem kozolcu varnejšega čutil pred sovražniki; kajti v
hišo se je moralo po gredah ali pa po lestvicah (lojtrah) ho¬
diti. Po noči jo je prebivalec k sebi potegnil. Tudi ribištvo
je človeka nagibalo, da se je blizu rek in morij na ko¬
zolcih naselil, da bi blizu vode ostajal. S teh kozolcev je
ostanke svojih jedil v vodo lučal, da bi ribe z njimi
krmil in jih k sebi vabil. Golazen po stebrih ni mogla
vzlezati, ker je okroglasta overa spodaj obrnena šla okoli
vsake sohe; tako kače, podgane, škorpijoni niso mogli na¬
vzgor. Tudi nastopajoča voda, ki je nekdaj reke prepla¬
vila in ki še zdaj v nekterih delih sveta, n. pr. v Afriki in
Aziji, redovito prestopa svoja obrežja, je človeka silila k ta¬
kemu stavljenju kozolčnih hiš. Zato najdemo toliko takih
stavb za reko Evfratom, Nilom, Manamom, Makongom, za
Orinokom in za mnogimi drugimi rekami sveta.

Pa ne samo za rekami in drugimi vodami, namreč je¬
zeri in morji, si je človek stavil take kozolce, ampak tudi
sredi vod,  daleč od pobrežja. Imenitni popotovaleč Ame¬
rike, Engel, nam take kozolčne hiše blizu tako-le popisuje:
Sredi reke stojijo cele vasi takih kozolcev. Na kolih stoji
prostorna lesena hiša, v dva velika dela razdeljena; eden služi
za gospodinjo z otroci, drugi, srednji, za gospodarja, rude-
čega Indijanca. Po stenah njegovega oddelka visijo mreže,
saki, vade, strele, pečene ali posušene ribe, koruza in tobak.
Nasproti hiši stoji na posebnih kolih majhna bajta, ki služi
za kuhinjo in shrambo. Pred hišo pa stoji na kolih posebni
mostovžek, na kterem je zopet komen (ognjišče) in poleg

97

njega zopet posebna bajta, ki služi za hlev, gnojišče, vrtec,
na kterern sadi Indijanec češenj, čebulo in druga vrtna ze¬
lišča, se ve da vse v malem. Na posebnih kolih stoji svin¬
jak, kjer si rede po dvoje praset. Tudi pse in mačke ima
posestnik pri hiši; včasih tudi kako opico k steni priklenjeno.
Na strehi pa ima papigo pripeto in pa kokota (petelina), ki
nadzira vse pohišje. Petelin mu naznanja vreme in dan, pa¬
piga pa oponaša malo dete, ki v zibeli upije. Pred dvorom
pa plava na vodi čolnič, iz velikega drevesnega debla iz¬
sekan. V njem se vozi Indijan k sosedu, na lov, na polje,
ktero ima na kopnem kje. Ako vprašate: čemu pa prebiva
sredi vode in ne rajši pri svojem posestvu na kopnem, do-
bodete odgovor: ker hude mušice in pa mrzlica  tega na
suhem ne dopuščajo, sredi vode pa te uime ni.

Najlepše stavbe na kolih se vidijo dandanes menda na
otokih indiškega arhipelja, na Sunda-Otokih. Na Sumatri se
vidi za vodami kakor na suhem velikih palač, ki stoje na
kolih. Vsa stanovanja so v prvem nastropjn in povsod se hodi
po lestvici v hišo, tako kraljevsko in kneževsko, kakor kmečko.
V Evropi pa se vendar-le nahajajo največe stavbe na kolih.
Naj omenim mest Bedut-Kaleh  na Euskem inNovo-
Cerkask,  kteri obe stojite na kolih, samo da se ohišje že
pri tleh začina, ne pa v prvem nastropju. Mnogo veči pa ste
dve mesti, ki ste na kolih postavljeni: Amsterdam in
Benetke.  Amsterdam stoji skoro ves na kolih sezidan, Be¬
netke pa skoz in skoz vse. Zato se Benetke smejo pravo
mesto na kole postavljeno imenovati. Prvi prebivalci tega
velikega morskega mesta so bili stari Veneti, ki so od nek¬
daj imeli na onih otokih kot ribiči, brodniki in kočarji svoje
borne bajte. K tem ribičem so se priselili že pri divjem upadu
Hunov in pozneje pri dohodu Longobardov v Italijo pobegli
Stanovniki gornje - italskih mest od Ogleja počenši dol do Ja-
kina (Ankone) ter so na otoke rešili svoje bogastvo, svojo
izobraženost in svojo umetnost. V kratkem času se je tu
trgovina razcvela in stavile so se iz kamenja, ktero so v lad¬
jah privažali s kopnega, hiše, zagraje in polagoma palače. S
časom je iz teh posameznih sel in trgov nastalo veliko mesto,
postavljeno na 117 otokov, na pol suhih in na pol mokrih
osredkov sredi vode, ki dela zdaj 147 kanalov in šteje 378
mostov, ki vežejo ulice in trge med seboj. Ko sem pri svo¬
jem bivanju v Benetkah vprašal čolnarja, ki me je po ulicah
v čolnu vozil, na čem te visoke hiše in palače stoje, odgo¬
voril mi je, da na mecesnovih in hrastovih debelih kolih,

Slov. Večernice 40. zv. 7

98

ktere v dno vode zabijajo in ki s časom okamene. Na te
kole se zidajo hiše, tako da stojijo deloma v vodi, vsaj blizu
do praga, do kterega se pride po stopnjicah. Blizu tega uhoda
je čoln, ki se v Benetkah „gondola“ imenuje, k zidu prikle¬
njen; Kedar kdo želi iz hiše iti, mora v čoln stopiti. Zato
se po mestnih ulicah v čolnih prevažajo. Vendar pa je v Be¬
netkah tudi mogoče, po kopnem mesto prehoditi, ali samo po
nekterih ulicah, ki imajo ozke tlake ob stenah in črez mostove.

Naj še ene podlage omenim, na ktere se tudi hiše sta¬
vijo. Ta podlaga so šajke,  kakor n. pr. pri Kitajcih ob
rekah in morjih. Tudi na otoku Sumatri se nahajajo take
plavajoče hiše. Šajke so iz bambusa, lahkega, našemu sirku
od zvunaj podobnega lesa, zvezane. Na tej podlagi se lahne
hišice postavljajo ter na verigo ali vrv h kopnemu pripno.
Včasih je po petdeset in še več takih hišic nakupljenih, tedaj
cela plavajoča vas. Z bregovja se po drogih, brveh ali pa
prostih neotesanih brunah hodi v te hiše, v kterih ljudje sta¬
nujejo z vsem svojim pohištvom, če pa voda pade, so pre¬
bivalci prisiljeni, dalje v vodo veslati. Tedaj pa v čolničih
zahajajo na suhem po opravkih. — Toliko o podlagah hiš¬
nih stavb.

III.

V naslednjem pa si oglejmo še druga dva dela hišnih
poslopij: stene in krov.

Pri nekterih stavbah na kolih smo videli, da pravih sten
niso celč nič imele, ampak da je streha ob enem služila za
stene in krov. Ta način stavljenja je menda bil najprvotnejši
in pri najbolj divjih narodih. Tako združene stene s krovom
nahajamo pri več narodih. Streha se začne koj pri tleh in
gre ali v podobi kroga  okoli podlage, kakoršni so n. pr. naši
bučelski okroglasti panji, ali pa so hišice v podobi četiri-
ogelnika, našim kočijam  nalik, postavljene, tako da je
vhod spredi odprt. Hiše čunjaste ali panjaste se vidijo po-
gostoma v Afriki, iz slame spletene. Včasih krov tudi stoji
na vzvišenej podlagi, tako da preko nje visi. Tudi ta način
stavljenja („bongo“) se pri zamorcih v Afriki pogostoma na¬
haja. Pri nas nekteri na ta način stavijo ledenice, pa zgore
rtaste in špičaste. Cetirioglate pletene  koče na kamneni
podlagi, ki je tudi četirioglata, stavijo Afrikanci v Taraki.
Stene in krov, ki je plan ali raven, so iz šibja ali bičja ali
slame spletene in so jako čedno in ljubko napravljene. Ve¬
likim polsodom podobne, t. j. okroglaste ali obokane so

99

hiše pri Todasih, narodu v južni Indiji. Misli si velikanska
dva obroča tako v tla utaknjena, da delata obok ali pol soda,
ki bi bil do polovice v zemljo zakopan in bi samo zgoraj do
polovice vun gledal. Več takih obročev s slamnatimi pleteni¬
cami ali kitami ovitih, pa enake velikosti in poprek vkup
zvezanih, dela poveznjeno poslopje za kakih 2 l / s  metrov viso¬
kosti. Spredi se z ravno, spleteno, na enaki način naprav¬
ljeno slamnato steno obok zapre, samo da spodaj majhna če-
tirioglata luknja ostane za vrata, skoz ktera mora človek po
četvericah v hišo laziti.

Hiše brez vseh sten si stavijo Indijanci ob reki Orinoko
v Ameriki. Na šest soh po koncu v zemljo zabitih in po dva
metra visokih pridejo poprečne rante za streho, ktero nane¬
sejo iz palmovega listja. S teh rant visi vse imetje ubogega,
pa malo potrebujočega Indijanca. Soparja se jim ni treba
bati, ker veter pridno skoz poslopje brez sten piha! Prostej-
šega stanovališča z roko napravljenega si skoro ni misliti,
kakor je to!

Jako proste stene ima Turkmenska koča ali „kibitka.“
Koli ali hlodi se stranski v zemljo zasadijo, z njimi navskriž
drugi koli, tako da so stene mrežaste. Vse to kolje gre v
kolobaru okoli ilovate podlage. Okoli vseh teh ravno stoječih
sten kolnatih je spleten pas kakor trnjeva ograja ali povreslo,
ki veže in skupaj drži poslopje. Vsi koli so pri vrhu v enaki
visokosti zrezani in vsak nosi svoj hlod, ki gre stranski, kakor
pri nas „šparovec“ na strehi, tako da vsi pridejo v okroglo
luknjo vrhu strehe skupaj. Odzgoraj se vidijo ti Šparovci
kakor „špice“ ali „prečke“ velikega vozovega kolesa. Skoz
srednjo luknjo gre dim kvišku. Vse to zvezano hlodje je kakor
s plaščem pregrneno, ta plašč je močen kakor klobučevina,
iz velblodskega ali kamelskega dlačja. Kavno s takimi kocnji
je streha prekrita. Tudi vrata so iz velikega kocnja naprav¬
ljena. Taka je tedaj turkmenska „bibitka“.

Podobne tem kibitkam so koče pri Abchazih v Kavkazu.
One so okrogle, pokončne, iz pletenih sten, preko kterih visi
okroglo-špičasta streha, s koli podprta. Ti koli delajo okoli
poslopja lopo ali vežo. Streha obstoji iz drevesnega listja,
velik kamen sredi služi za ognjišče.

Namesto kolja, šibja, slame in drugih pletenin pa pri
večini narodov za stene služijo brune, obsekane ali okrogle,
ali pa kamenje in opeka (cigelj).

Strehe  so ali špičaste (rtaste), ali stranski_viseče, da
mokrota lože odhaja, ali pa ploščnate in ravne, in to v de-

7 *

100

želah, kjer malo ali cel6 nič dežja od zgoraj ne prihaja. Tva¬
rina ali materijal, iz kterega se strešje dela, je različen: listje
pri onih narodih, kjer raste palma, slama, pri drugih trstje,
deske, škodlje, kamenje; kovine: cink ali celo baker, cel6
hlodje z vejami najdeš pri Slovakih v Tatrah za streho, ve¬
jevje z ilovico pokrito služi v svetej deželi ali v Palestini pri
revnih kmetih za streho ; po dvoje streh najdeš pri Kitajcih
in pri otočanih na Sumatri, med obema pa mostovež ali lopo,
tako da je zgornja streha manjša od spodnje; pri Kitajcih so
strehe ob straneh in koncih kvišku zavihane ter tudi imajo
podobe rogovja in kačjih (lintvarskih) glav; pri prebivalcih
Kaf-a, osredka afrikanske puščave, pa so hiše visokim stol¬
pom ali turnom podobne, okoli in okoli z ozidji zagrajene.
Na visokih palačah v Nemčiji, Belgiji, Holandiji vidiš ob
strehah velike zidove, ki so stopnjičasto ogrebenčeni. Pri
mnogih narodih pa so strehe pri vrhu odkrite ter nosijo vot¬
lino ali luknjo, da dim skoz njo odhaja ter svitloba v hišo
prihaja.

Nekteri narodi celo ne prebivajo v stalnih prebivališčih,
ampak menjajo kraje in s temi tudi svoja prebivališča. Ta¬
kim narodom pravimo „nomadi“ ali pastirski narodi, ka-
koršni so n. pr. Mongoli v Aziji. Nomadi stanujejo z ve¬
čine v šotorih. Ti šotori imajo različne podobe. Pri Mon¬
golih je „jurta“ (šotor) okrogla pri vrhu, iz močnih kamelskih
tkanin napravljena. Sredi nje gori ogenj; dim si išče, kjer
more, izhoda. Drugačen je šotor Laponca, prebivalca severne
Evrope. Laponci imajo deloma stalna selišča, vasi, deloma
pak v šotorih prebivajo, posebno ti, ki imajo velike črede, po
tisoč severnih jelenov en sam bogat posestnik. V takih šo¬
torih potujejo za svojimi čredami po leti kakor tudi po zimi,
v največem mrazu. Tak šotor obsega okoli dvanajst črevljev
v premeru, in ima na vrhu luknjo za dimnik. Stene so iz
kož severnega jelena sešite, kakor tudi tla po šotoru s takimi
kožami pregrnena. Pod šotorom spe mož in rodbina, družina
in psi, ki so za čuvaje, med tem ko čreda severnih jelenov
tudi po noči pod prostim nebom ostaja, večidel v kakem
gozdu. Bolj prosti in iz platna so šotori Beduinov v Arabiji,
kakor tudi šotori pri drugih narodih.

V tem poglavju smo najnavadnejša stanovališča človeška
popisali. Zdaj pa še naj povemo nekoliko o nekterih prebi¬
vališčih, ki se še po svetu tu in tam najdejo ali so se nekdaj
našla, ki pa dandanes niso več splošna, ampak redkejša.

101

IV.

Kako je človek v najstarših časih stanoval, kje si je is¬
kal ležišča in prenočišča ter varnosti pred živalmi, o tem nas
je v novejšem času podučila znanost o človeku ali človeko-
znanstvo. Najbrž je prvotni človek, potem ko je izgubil svoj
raj na zemlji, moral se trdo boriti z divjimi zvermi in z ne¬
ugodnostmi vremena za svoj obstanek. Prebivališča pa si je
iskal tam, kjer je bil najbolj varen pred napadi zverine, tedaj
najprej v pečevju ali skalovju,  ktero mu je narava sama
ponujala. Da je naš praded nekdaj res v skalnatih brlogih
prebival, tako kakor zdaj divji medved ali lev ali ktera druga
zverina, pa da ni bil s temi živalmi menda prijazen, ampak
v večnem boju, o tem imamo dandanes dovolj dokazov. V
vseh delih naše zemlje, posebno pa v bolj znanih deželah Ev¬
rope, našega zemskega oddelka, našlo se je v neštevilnih pe¬
činah na tisoče in tisoče takih rečij, ki pričajo, da je nekdaj
človek v njih prebival. V teh pečinah, največ francoskih in
belgijskih, pa tudi v mnogih avstrijanskih našli so z večine
te-le predmete: kosti  starodavnih živalij, ktere so zdaj po¬
polnoma izginile in ne žive več na zemlji: pečinskega med¬
veda, mamutha (velikanske zverine, petkrat veče, kakor je
slon), predpotopnega psa, volka, predpotopnega jelena, noso¬
roga, nilskega konja in hijene; — tudi kosti človeške,  zo-
bove, ramena, členke rok in nog človeških, tudi dobro ohra¬
njene čudovite lubanje (n. pr. tako imenovano Neandersko lu-
banjo, najdeno leta 1856. vNeanderskej soteski na Nemškem.)
V nekterih podzemskih brlogih so našli toliko kosti živalskih
in človečjih, da vsa bližnja okolica še dandanes vonja po njih
in da posestniki takih krajev veliko denarja za to trohljad
dobivajo (n. pr. v Vestfaliji), ker jo za gnoj na travnike in
pašnike prodajejo. Ta gnoj je tako izvrsten, da travišče štiri
dobre košnje daje. Dalje so našli v takih pečinah razno sta¬
rinsko orodje  iz kremena ali kresnega kamenja, in nefrita
ali zelenkastega prozračnega kamena (kakoršen se je nedavno
našel v Petrovčah na Štajerskem v Savinji in pozneje v Muri
pri Gradcu); orodje iz živalskih kostij in čeljustij (kakor je
nekdaj Samson z oslovsko čeljustjo Filistre pregnal), balte in
nože  iz kremena in drugih kamenov, mnogo starinske ilovne
posode,  biserov iz stekla, včasih na pol ožganih kostij in
še oglje, vse to globoko v zemlji pod laporjem in drugo
zemsko naplavo. Iz takih najdenih rečij se po vsej pravici
sodi, da so v teh pečinah nekdaj ljudje stanovali in to v

102

davnih davnih časih, menda še pred občnim potopom. Ta-
košne pečine se nahajajo, kakor sem že zgore omenil, največ
v Belgiji, na Francoskem, Angleškem, na Moravskem (kjer
so jih že mnogo preiskali), na Nemškem, Italijanskem, Špan¬
skem, tudi na Štajerskem (blizu Mikstnitza za Muro in blizu
Peggau-a), sploh mnogo po Avstrijanskem in Ogerskem. Pa
ravno tako se jih tudi v Aziji in Ameriki mnogo nahaja.
Blizu reke Bio grande v Meksiki je našel neki Stephenson
take pečine, ki se celih trideset milj daleč razprostirajo, z
znamenji, da je nekdaj človek v njih prebival. Velikansko je
število krajev v sveti deželi ali Palestini, kjer so ljudje nek¬
daj v pečinah stanovali in kamor se še v novejših časih skri¬
vajo ob časih vojsk. Pri zidanju železnic nahajajo ljudje še
dandanes mnogo takih brlogov z ostanki in sledovi človeka,
ki je nekdaj tam prebival pred tisočimi in tisočimi leti. Dan¬
današnji še samo divji narodi v Ameriki stanujejo v peči¬
nah, v kterih si zakurijo črez noč, da so divjih živalij varni,
ki se ognja boje, in samo cigani ali pa tolovaji pri nas še
prenočujejo v takih brlogih, in pa takrat tudi drugi ljudje,
kedar so hude vojske, ko ljudje v pečine in skale zbežijo. V
Aziji, pa tudi na Grškem so se v nekterih pečinah tudi še v
današnjih časih samotarci ali puščavniki naselili, kterim je
hrup sveta presedal. Oni tam stanujejo v samotnih divjih
brlogih, tako visokih, da je prav težko do njih priti, če ne
po vrveh in v jerbasih. Puščavniki tam živijo za pokoro.

Pa tudi pod zemljo si je človek grebel stanovališča. Še
dandanes Eskimo-ji prebivajo v takih podzemskih luknjah,
ktere so do polovice pod zemljo, do polovice vrhu zemlje, po¬
krite s prstjo in v več predelov razdeljene: v kamre, shrambe,
sobo, vežo i. t. d. Prav mnogo podzemskih lukenj in jam
se nahaja v juternih deželah, posebno v Siriji. Tudi na Av¬
strijanskem, na Moravskem in drugod so že mnogo takih lu¬
kenj pod zemljo našli, kjer so nekdaj ljudje se poskrivali.
Ljudstvo še v mnogih krajih kaže in pripoveduje o podzem¬
skih hodnikih, bi so od enega griča do druzega pod zemljo
vodili, n. pr. od kakega gradu do drugega gradit. Dandanes
so na mnogih takih krajih podkope iskali in jih tudi našli,
včasih že na pol zasute. Znano je, da je vse rimsko mesto
daleč na okrog podrovano in podkopano v tako imenovane
„katakombe“, kamor so se svoje dni kristjani in menda tudi
drugi ljudje poskrivali. Tudi afrikansko mesto Kyrene je od
takih podkopov izpodruto. Toliko podkopov in rovov pa pri¬
meroma nikjer ni, kakor v Palestini. Kjer so nekdaj ob času

103

židovskega kraljestva pokopališča kila, n. pr. v Siloi, tam so
se zdaj ubogi ljudje, Židi in Mohamedanci naselili. Ti nek¬
danji grobovi so v samih pečinah. Eavno taka vas podkopna
je v Bethaniji.

Pa nekdanji človek — naš praočak — ni samo v pečinah
in v podzemskih podkopih prebival, ampak tudi na vodah v
stavbah na kolih. Švicarska dežela je prva, v kteri so leta
1853. našli prve ostanke takih starodavnih stavb. Pri plitvi
vodi curiškega jezera je prvi našel take kole, na kterih so
svoje dni ljudje hiše postavljali, dr. Ferdinand Keller, pro¬
fesor curiški. Ti pokončni koli so bili vsi začrneli od kaluže,
v kteri so stali. Okoli njih je ležala črna prst in v tej prsti
so našli neizmerno mnogo starinskih rečij: kamnene balte, nože
iz kremena, pšenično zrnje (egiptovske pšenice), cele klase ječ¬
menove, tkanine lanene, cel6 kolače pšeničnega kruha v takih
podobah, ki niso več navadne, potem še slamo, s ktero je
koča bila krita, kamnene plošče, ki so služile za ognjišče, ču¬
dovite mreže, v ktere so ribe lovili, brez števila starih čre-
pov in črepinj, glavnike, vozna kolesa, kosti (včasih malih
otrok, ki so v vodi utonili), čolnov, iz enega samega debla
izrezanih, slike ali kipe meseca, cela velikanska smetišča, ka¬
mor so smeti in ostanke jedil metali. Še dandanes kopljejo
ob nekterih rekah v Italiji tako prst ter jo zavažajo kot gno¬
jilo na travnike. V kratkem času potem, ko je Ferdinand
Keller svoje najdenje razglasil, našli so samo na Švicarskem
200 takih krajev, kjer so ob vodah, posebno ob jezerih, take
stavbe na kolih bile. Kako velikanske človeške naselbine so
v teh jezerih bile, pokazalo se je na ženefskem jezeru; tam
so našli takih kolov črez 60.000 štirjaških metrov na dolgo
in široko zabitih, blizu kraja, ki se mu pravi Morges. Predno
je tako mesto na stavbah postalo, trebal je več človeških za¬
rodov časa. Pa tudi na ljubljanskem močvirju so takih kolov
in sledov človeških prebivališč našli. Najbolj čudovito je, da
se take stavbe včasih 4000 korakov od bregov sredi jezer na¬
hajajo. Kaj je temu oddaljenju krivo bilo ? — Menda samo
strah pred sovražnikom. Dandanes se take stare stavbe po
vsej zemlji nahajajo. Skoro ni več dežele v Evropi, kjer bi
takih starinskih kolov ob vodah ne bili zasledili. Silno bo¬
gata jih je Italija bila, posebno zgornja, kjer so velika jezera.

Sicer pa je nekdanji človek tudi na drevesih  stanoval,
kakor še zdaj na nekterih otokih Oceanije. Tudi v votlih
drevesih se je skrival in prenočeval in sredi grmovja iskal si
ležišča, kakor nema žival. Hvalimo Boga, da so oni časi mi-

104

nuli, ko je ubogi človek na tako žalostni način moral stano¬
vati! Držimo se doma, če je tudi boren! Borimo se za do¬
movino, ki nam je vendar ljubša, kakor vsaki drugi kraj!
Vedno bo obdržal pravdo stari naš slovenski prigovor:

Preljubo domd,

Kdor ga imd!

Kriva prisega.

(Povest.)

105

Zdaj pravda je končana.
„Tožnik poplačaj vse,

Kar stroškov je nastalo!"
Zatoženec pa gre
Iz gornjega nadstropja
Po stopnjicah navzdol,

A čuj — zdaj votel padec —
In vpitje bolj in bolj.

Ob svojo se palico
Bil on spodtaknil je,
Zlomljena mu je roka,

So rebra zlomljene.

Domu so ga zanesli,

On večkrat omedli,

Ko uro slednjo čuti,
Spovednika želi.

Ko spoved je opravil,
Pozove soseda:

„Kaj kriva je prisega
Koristila mi ta:

To roko, ki sem vzdignil,
Prisegajo kviško,

Pri padcu sem si zlomil,
Oh, kaj z menoj še bo!

V palici bili d’narji,

Ki ti jo držal si,

Ko jaz sem zaprisegal,

Da vse sem vrnil ti!

Ob njo sem se spodtaknil,
Da sem se skoraj ubil,

Te prosim, dragi sosed:
Boš mi li odpustil?

Za mojo hudobijo,

Že tu me kaznoval
3 e Vsevedoči Oče
In modro je ravnal."
„Odpuščam ti iz srca",
Mu sosed govori,

In ura, ko preteče,
Mrtvaški zvon zvoni.

——

Nekaj dobrih svetov za hišo in dom.

(Spisal F. H.)

1. Stanovanje.

• ajveči del svojega življenja prebijemo v hiši, med šti¬
rimi stenami. Posebno je to pri rokodelcih. Zato je
zelo imenitna reč, kakšno je naše stanovanje. Ako hočemo biti
zdravi,  mora biti tudi naše stanovanje zdravo, namreč suho;
mokrotna ali vlažna stanovanja so vir in začetek mnogim bo¬
leznim. Ako hočemo biti vedrega, veselega srca,
mora biti naše stanovanje svetlo in zračno;  v temnih za-
duklih stanovanjih je tudi naš duh čmeren, otožen in dražljiv.

106

Kdor novo hišo  zida, naj gleda pred vsem, da jo po¬
stavi na suha  tla. Ako hišo zidaš v moker, vlažen ali moč¬
viren svet, nikoli ne boš imel suhega in zdravega stanovanja.
Gnojno jamo prav blizu hiše imeti, ni dobro, kajti zidovje se
navzame mokrote, ter postane vlažno in mrzlo. Kjer imajo
stranišča v hiši, naj jih pogosto izpraznuj ejo,  sicer
imajo v zidovih vedno vlažnost in smrad. Skor neštevilne
so bolezni, ki pridejo od mokrotnega stanovanja. Najbolj na¬
vadno je prehlajenje. Ljudje v mokrotnih stanovanjih se ni¬
koli ne znebijo nahoda, pogosto pa pritisne še glavobol, kašelj,
trganje i. t. d. — Take ljudi slišiš govoriti: „Sem se že

spet prehladil." On namreč misli, da se je prehladil zunaj
na zraku in ne ve, da ima bolezen od svojega stanovanja.
Mokrotna stena je namreč tudi mrzla, in če stoji postelja
blizu stene, se človek kaj lahko prehladi. Nekteri si napra¬
vijo leseno  steno med posteljo in zidom, in to je prav dobro
in zdravo. Na Tirolskem pokrijejo vse zidane stene v sobah
z lesenimi tapetami; te držijo mokroto in mraz zidovja na¬
zaj; take izbe so gorke in suhe, torej zdrave. Naj bi se ta
navada preselila tudi na Slovensko!

Ljudje, ki dolgo let prebivajo v mokrih, vlažnih stano¬
vanjih, dobijo blede, zabuhle obraze, jame jih trgati po vseh
udih, včasih se jim še oči vnamejo, ali pa jih napada slabost
in omotica.

Kdor si zamore stanovanja izbirati po svoji volji, naj si
vedno rajši izbere stanovanje v prvem nadstropju, kajti pri¬
tlična stanovanja so zmirom bolj vlažna. Tudi ni dobro tako
stanovanje, kamor solnce nikdar ne prisije. Solnce je tista
luč, ki vse oživlja; rože ne morejo veselo cveteti brez solnč-
nih žarkov in živali so klaverne brez njih. Tudi človeško
srce ni veselo v temnem stanovanju, na kakem dvorišču, ka¬
mor solnce ne posije. Tudi taka izba ni prijetna, ki ima
okna proti polnočni strani. Kdor tedaj novo hišo zida, naj
je nikdar ne postavi tako, da bi vežna vrata ali sploh glavni
del (fronta) hiše z okni bil obrnen proti polnoči na severno
stran. Ce more, naj obrne hišo proti jugu, ali vsaj proti ju-
terni ali večerni strani, da vsaj za nekaj ur solnce sije na okna.

Kdor ne more stanovanja premeniti ali si novo hišo po¬
staviti, ter je prisiljen, prebivati v vlažni hiši, naj skuša vsaj
mokroto preganjati, kar le more. Dobro je, pridno v peč
kuriti in pri tem okna odpirati. V mokrem stanovanju rože
imeti, je dobro, ker te mokroto na-se potegnejo ter tako
zrak sčistijo.

107

Y novo hišo se preseliti, ko je še komaj dodelana, je
zelo nezdravo. Nova hiša se mora pri odprtih oknih leto in
dan sušiti, da zgine mokrota iz zidovja. Ljudje ne pomislijo,
da je malta narejena iz vode, peska in apna, in da je torej
v novem zidovju zelč veliko vode. Dolgo časa je treba, da
se nov zid posuši. Če se pa precej v novo hišo preseliš, te¬
daj tudi okna in vrata zapreš, da ne more več sapa pihati
po zidovju, potem ostane tak zid za zmirom mokroten, mrzel
in nezdrav. Pokvaril si s tem svojo hišo, lahko da svoje
zdravje in zdravje vseh tistih, ki bodo še za teboj v hiši sta¬
novali.

Kdor si pusti izbo premalati, naj si izbere rajši svetle
barve.

Prevelika vročina  ni zdrava. Posebno spati ni dobro
v zakurjeni izbi; človek si ne počije, ampak je v jutro tak,
kakor bi bil pretepen.

Tudi pernate blazine  niso zdrave, ker so pregorke;
na slami ležati je veliko bolje; pernata postelja pa telo
oslabi.

Paziti je tudi na to, da ni prevelika razlika med vročino
v izbi in mrazom na zraku. Kdor stopi iz zakurjene izbe na
mrzlo sapo izven hiše, se kaj lahko prehladi.

Za zdravje potreben je tudi čisti zrak.  Stanovanje se
mora vsaki dan prezračiti, posebno zjutraj. Naša pljuča di¬
hajo neprenehoma zrak v sebe, brez zraka ne moremo živeti.
Kjer je pa mnogo ljudi v eni izbi in se še okna nikoli ne
odpirajo, tam bo le pičlo zdravega, bistrega zraka. Ljudje v
takem zraku ne morajo biti zdravi. Posebno se to vidi na
otrocih: če so celi dan v takih zaduhlih prostorih priprti,
bodo imeli blede obraze in ostanejo slabotni. Otroci pa, ki
letajo vedno zunaj po bistrem zraku, so rudeči, veseli in
močni. Kjer spi mnogo ljudi v eni izbi, je dobro, da so
okna tudi po noči odprta. Po noči namreč pljuča najbolj di¬
hajo, takrat se zraka dobro nasrkamo, ker vsi drugi udje po¬
čivajo in samo pljuča delajo. Kdor je cele noči po koncu,
škoduje telesu najbolj s tem, ker pljuča ne dobijo toliko zraka,
kakor med spanjem, ko drugi udi počivajo. To vsak lahko
čuti, če celo noč prebudi, da je zjutraj nekako hripav,
pljuča so oškodovana. Najbolj zdravi ljudje so gospodarji,
lovci in kmetje, ker dosti po bistrem zraku hodijo.

Po leti je še po noči dobro imeti okna odprta. Da je
ponočni zrak škodljiv, to je prazna vera. Koliko ljudi spi na
kmetih po odprtih skednjih, pa so zdravi ko ribe. Le to ni

108

dobro, ako je tako odprto, da sapa skoz vleče. Tudi za bol¬
nike je frišen zrak dober, da le ni prepiha. Zdravniki sploh
pravijo, da ranjene vojake v zračnih, lesenih barakah veliko
prej ozdravijo, kakor po zidanih, zaduhlih izbah v bolnišnicah.

Po noči je zrak bolj čist, ko po dnevi. Le v močvir¬
natih krajih je ponočni zrak škodljiv. Iz take zemlje namreč
duhtijo škodljivi soparji stoječe, gnjile vode in na pol se-
gnjitih rastlin.

Veliko vredna za vsako stanovanje je tudi snažnost.
Grdo, prašno, zamazano stanovanje je sramota za hišno go¬
spodinjo.  Snažnost preganja nadležni mrčes iz hiše, ne-
snažnost pa odganja moža. če mož vidi po hiši vse križem
razmetano, otroško nesnago in smrad, po tleh vse črno, za¬
mazano in razmočeno, po mizah in omarah pa prah in nered,
ni mu ostati doma, vleče ga iz hiše proč v — gostilno! Lepo,
čedno stanovanje pa ga kliče na glas domu.

2 .  Hrana ali jed.

Slovenci so večidel revni, oni si pri jedi ne morejo dosti
izbirati. Mesenih jedi le malo vžijejo. Vendar pa so nekteri
sadovi ravno tako tečni, kakor meso, in so po ceni. To
velja posebno o sočivju: fižol, bob, grah, leča redijo telo
tako dobro, kakor meso, pa se dobijo po ceni. Tudi mleko
je redivno, posebno za otroke.

Kmet je siromak; kar boljšega pridela, mora prodati, da
dobi denarja za davke in druge potrebe. Voli, prešiči, teleta,
piščeta, jajca, puter in maslo, to gre vse od hiše, tako tudi
pšenica, vino in boljše sadje. Pri hiši pa ostane slabejše
žito, krompir, repa, zelje, salata, nekaj mleka in zabele. Sko¬
raj se lahko reče, da to, kar gospodinja na vrtu pri¬
dela, je polovica kmetove hrane.  In vendar je vrt
tako majhen kos njegove zemlje! Zato pa naj gospodinja in
gospodar posebno skrb obračata na vrt.  Treba gaje dobro
pognojiti,  treba ga ob suši škropiti,  treba ga čediti in
preganjati gosenice in drugi mrčes iz njega. Neverjetno je,
koliko salate  dobi nektera gospodinja iz vrta. Veliko zaleže
tudi zelje,  kjer ga znajo tako pridelovati, kakor Krakovci
v Ljubljani. Pa tudi fižol  se po gredah nasadi in veliko
število kuhinjskih zelišč. Kdor ima le malo sveta, tako da
od zemlje ravno ne živi, ampak ima le precej velik vrt, naj
ga porabi za zelje, fižol in salato in drugo kuhinjsko zelišče,
in kar mu še prostora ostane, tam naj nasadi krompirja.

109

Po zimi imeti nekaj krompirja, zelja in fižola v hramu, to je
polovica hrane! Eepa in korenje se ne priporočata, ker le malo
izdata.

Pridna gospodinja ima posebno skrb za dve reči: za
molzno živino in za svoj vrt. Ce krave in koze nimajo dosti
krme, potem tudi mleka ne bodo imele. Vrt pa mora imeti
spomladi dosti gnoja, med letom pa dosti mokrote. Ce po
leti osem ali štirnajst dni ni deža, kako moreš pričako¬
vati, da bo kaj rastlo ? Kak razloček je med vrtom in vrtom ?
Tukaj vse gosto salate, zelja in drugih koristnih zelišč, vmes
pa lepodišeče cvetlice; tam pa sem ter tje kaka razmršena
zeljnata glava, vmes pa toliko plevela, da je škoda za prostor
in za gnoj! Nič lepšega ni pri hiši, kakor je lep, dobro ob¬
delan vrt; nasprotno pa je zanemarjen vrt sramota za gospo¬
dinjo in vse ženske, kar jih je pri hiši.

3. Obleka.

Silno veliko potrosi naš kmečki stan za obleko. Včasih
je bilo to drugače. Kmetje so si tudi obleko sami priskrbeli.
Platno ali prt so delali doma in iz njega so si napravili srajce,
rjuhe, prtiče. Dali so ga v „farbo“ in dobili farbano obleko
za ženske in moške. Tudi sukno so delali iz domače volne,
ktero je natkal na „štero“ poklicani tkalec. Iz tega sukna so
se delale zimske obleke za moške in ženske jope. Tudi obu¬
valo je kmeta malo stalo: od doma zaklane živine je dal kože
usnjarju, da jih je podelal v usnje. Potem je poklical čev¬
ljarja na „štero“ in ta je naredil obuvalo za celo družino.

Naenkrat pa je prišlo v navado, da so začeli kmetje obla¬
čilno obleko kupovati v prodajalnicah. To je največ zakrivila
gizdavost. Kupljeno blago je bilo lepše za oko, pa tudi dosti
drago. Vendar si je vsak mislil: „Ce moj sosed tako obleko
premore, zakaj pa jaz ne?“ Od žensk je pa tako že znano,
da hoče druga prekositi drugo v lepi obleki.

To kupljeno blago na videz ni tako drago, vendar pa je
silno drago, če se premisli, da je malo trpežno. Domače
platno, domače sukno pa je trpelo leta in leta, kupljeno to¬
varniško blago pa je hitro strgano. V tovarnah namreč imajo
take stroje ali mašine, s kterimi trgajo stare cunje. Ta prah
od starih cunj pomešajo med volno, in iz te mešanice se dela
tisto blago, ki ga kupujemo po prodajalnicah. Na videz je
lepo, pa stanovitnosti nima, ravno ker je narejeno iz sta¬
rih cunj.

110

Po sejmih pa kupujejo kmetje še posebno staro, pre¬
ležano blago. Barantavec zna dobro govoriti in ponuja blago
za nizko ceno. S tem kmeta premoti. Resničen pa je pre¬
govor, da ceno blago je zmirom najdražje.  V malih
tednih tako blago razpade in treba je novega kupiti. V mest¬
nih prodajalnicah se vendar včasih še kako dobro blago dobi,
na kmečke sejme (jarmarke) pa prinesejo barantavci (navadno
judje) prav slabo blago, kterega že v mestih več prodati ne
morejo, če tedaj že blago za obleko kupujete, ne glejte
toliko na nizko ceno,  ne kupujte po sejmih tistih iz¬
mečkov,  ampak pojdite rajše v mesto k poštenemu trgovcu!

Se ve da je tako dobro blago drago; vselej pa tudi po
mestnih prodajalnicah ni dobro, ker tudi te prodajalnice dobi¬
vajo blago iz tistih tovarn, o kterih smo zgoraj govorili. Doma
pridelovati platno in sukno pa stane veliko dela, zraven tega
pa domače blago res ni tako lepo in fino, kakor je tovarniško.
Marsikdo si misli: „Kaj se bom toliko vbijal z domačim
platnom, saj v prodajalnici lepše  blago za male  denarje
dobim.“ Vendar pa je škoda za vsaki krajcar, ki od hiše, so¬
seske in iz dežele gre ter se nikdar več ne vrne ! Pri eni
hiši znese morda le 50 gld. na leto, pri celi soseski že več
stotakov, pri celi deželi že mnogo tisoč, ja, na milijone goldi¬
narjev! Vsi ti denarji so prej ostali doma, dokler se je obleka
še doma pridelovala. Kjer je pa dosti odraščenih otrok pri
hiši, tam gre grozno veliko denarja za to obleko in ravno ta
potrata je tudi dosti kriva, da leze kmečki stan v dolgove in
na kant.

Nektere in sicer mnoge tovarne delajo po tem načelu:
„Po ceni na škodo delavcev, in slabo na škodo ljudstva, ki
blago kupuje.“ Tako pride, da mi dobimo slabo blago; to¬
varniški delavci pa vendar nimajo nič od tega, ker so le slabo
plačani. Vsak človek ne more sam pridelovati platna in sukna,
zato pa naj bi država nadzorovala tovarne in jih silila, naj iz¬
delujejo pošteno in dobro blago, da bi mi zanj vsaj brez skrbi
plačali težko zasluženi denar. Kdor kupi za dober denar dobro
blago, mu ne bo žal; kdor pa dobi za pošten denar slabo
blago, tak je v resnici goljufan in po pravici jezen.

Dokler pa tovarnarji in kupčevalci (štacunarji) niso po
postavi odgovorni za dobroto svojega blaga, tako dolgo zamo-
remo Slovencem le to svetovati: če vam je lahko in priročno,
izdelujte platno in sukno doma, kakor so delali naši očetje,
če hodi kdo v bolj grobi obleki, v raševini in hodniku, t o
ni nobena sramota;  ampak le to je sramota, če hodi

111

kdo ob nedeljah raztrgan in umazan; kajti voda je po
ceni, cvirn in šivanke so tudi po ceni, skrpati in oprati obleko
je vsakemu mogoče. Boljše pa je, nositi domačo, trdno obleko
in imeti hišo brez dolga,  kakor pa v lepi obleki hoditi,
zraven pa se vsaki dan tresti pred upniki, ki tirjajo posojeni
denar in obresti.

Kdor pa nima priložnosti in časa, da bi blago in obleko
sam izdeloval, naj se vsaj varuje sleparjev, kteri slabo blago
po ceni ponujajo; naj si poišče poštenega  trgovca, in če
mora prav nekaj krajcarjev več plačati, če je le blago dobro,
dobil ga je zmirom cenejši, kakor tisti, ki je za slabo blago
malo plačal. Če si dal za suknjo ali jopič 3 gld., pa ti v
enem mesecu že narazen pade, ali nisi mar tega jopiča veliko
dražje plačal, kakor tvoj sosed, ki je dal za jopič 6 gld., pa
ga tri leta nosi ? Ti si nosil jopič en mesec, on pa 36 mese¬
cev; če je tedaj on za jopič dal 6 gld., potem je bil tvoj jo¬
pič, ki si ga v enem mesecu strgal, samo 17 krajcarjev vre¬
den, ne pa 3 gld!

Tega pa ljudje navadno ne premislijo in ne prerajtajo,
ter kupijo to, kar je po ceni, naj bo še tako malopridno in
ničevo, tako pa delajo le v svojo škodo.

4. Gospodarstvo.

Marsikdo pravi: „S čim bom pa gospodaril, če nič ne-
mam?“ To je res, da se z ničem ne more gospodariti. Zato
moraš pa ravno skrbeti, da boš kaj prihranil, da boš kaj imel.
Naš čas je že tak: „Dobro jesti in piti, pa malo delati 4 ', to
se vsakemu dopade. Ljudje tožijo o slabih časih, gostilnic je
pa vendar zmirom več in mnogi ljudje ves svoj zaslužek tje
znosijo. Od tod pride, da ljudje, ki so imeli dolgo let dobre
zaslužke, za stare dni ničesar ne prihranijo, da so potem sebi
in drugim v nadlego. Neki slaven angleški državnik pa je
rekel: „Vsak je slepar, kdor obeta ljudstvu po drugej poti
blagostanje, kakor po pridnosti in varčnosti. 44  Pridno delati
in z denarjem varno ravnati mora tedaj vsak, kdor hoče ke-
daj kaj imeti. Če imaš dober zaslužek, ti nobeden ne bo za¬
meril, če si včasih kaj boljšega privoščiš. Vendar pa moraš
tudi na to misliti, da si kaj prihraniš.

Zdaj so napravili povsod poštne hranilnice,  če daš
vsaki teden le 50 kr. v hranilnico, imaš v enem letu že
26 gld. To se ve da ni veliko; pa če denar ležati pustiš,
nabirajo se obresti  in obresti od obresti, in če še zmirom

112

kaj dodaš, boš v kratkih letih imel par stotin goldinarjev, s
kterimi lahko začneš kako kupčijo, ali pa si kupiš bajto in
pozneje kaj polja zraven, in tako si boš ustanovil lastno
domačijo.

Bolj revni, delavni ljudje tudi v tem slabo gospodarijo,
da ne znajo prav in o pravem času  kupiti. Jeseni so
poljski pridelki navadno bolj po ceni, ko spomladi. Kdor je
pameten, bo kupil tedaj o takem času, ko je reč po ceni.
Tudi med kmeti se najdejo taki, ki jeseni žito prodajajo, spo¬
mladi, ko je prav drago, ga pa spet kupujejo. To je slabo
gospodarstvo; kdor ima žita le za svojo potrebo, naj ga nikar
ne prodaja.

Bevni ljudje si svoj živež podražijo tudi s tem, da ku¬
pujejo po groših  pri branjevcih. Veliko ceneje bi živeli, ko
bi si jeseni od kmetov nakupili več blaga  na enkrat in se
tako preskrbeli za celo zimo.

Zelo narobe je tudi, jemati blago na upanje.  Takemu,
ki na upanje jemlje, se navadno vse bolj drago zarajta, zra¬
ven tega mora pa še vzeti slabejše blago ; tak si ne sme nič
izbirati. Kdor pa precej plača, gre kupit, kamor hoče, in si
blago lahko izbere, pa ga tudi ceneje  dobi. Nazadnje je
treba vendar plačati, kreditzarevežaninobenasreča,
zato naj se nekaj mesecev zatajuje, da vse dolgove poravna,
potem pa naj začne vse sproti plačevati.

Dobro je tudi, da misliš zmirom naprej,  kaj bo
potreba jeseni, na zimo, na spomlad, da te potreba ne najde
nepripravljenega! Nekteri ljudje, kedar imajo denar, kupu¬
jejo nepotrebne  reči, pozneje pa pride čas, ko si še po¬
trebnih  kupiti ne morejo.

Kdor se hoče navaditi varčnega gospodarstva, naj začne
zapisovati vse stroške in dohodke.  Iz tega zapis¬
nika bo kmalu videl in spoznal, kaj je izdal po nepotrebnem
in se bo v prihodnje izogibal takih stroškov. Če bo račune
različnih mesecev primerjal in bo videl: „Glej, meseca sušca
sem imel 70 gld. dohodkov, pa 80 gld. stroškov, meseca
aprila 80 gld. dohodkov, pa 72 gld. stroškov, meseca junija
84 gld. dohodkov, pa le 62 gld. stroškov", bo tega vesel
da se stroški vedno pomanjšujejo, dohodki pa povišujejo. Sku¬
šal bo v prihodnjih mesecih stroške še bolj skrčiti, dohodke
pa po možnosti povišati. Na tak način se bo navadil dobrega,
varčnega gospodarstva.

To pa velja le o nepotrebnih stroških. Nasprotno so pa
tudi taki stroški, ki so potrebni in koristonosni, in taki se ne

113

smejo skrčiti. Skopuhi in nektere ženske, če gospodarstvo
vodijo, hočejo vse le pri ustih pritrgati in se izogibljejo vsa¬
kih stroškov. To je pa slabo gospodarstvo, če čevljar ne bo
usnja kupil, potem tudi čevljev delati ne more. Ravno tako
slabo gospodarstvo bi bilo, če bi kdo svojo njivo rajši neob¬
delano pustil, ker se mu škoda zdi denarjev, ktere bi moral
plačati delavcem. Taka varčnost je škodljiva in moža ne¬
vredna.

Tudi pri miloščini  štediti ni prav. Kdor ima, pa re¬
vežem ne da, mu ne pojde dobro na sodnji dan. če se je
Bog tebe usmilil in tvoje delo blagoslovil, moraš tudi ti do
bližnjega imeti usmiljenje. Sicer pa skušnja uči, da z a -
volj miloščine še nobeden ni prišel nakant;  kraj¬
car, ki ga revežu daš, se navadno desetkrat povrne.

Slabo gospodarstvo je to, če kdo preveč zapravlja; če
brez pravega prevdarka kupuje in prodaja; če kupuje iz
ošabnosti  in potem prodaja iz sile;  če kupuje nepo¬
trebne  reči, kočije in konje, puške in pse, če zida nepo¬
trebne stavbe i. t. d. Bogati ljudje smejo že delati tako po¬
trato ; kdor ima milijone, se mu par tisočev ne pozna; če pa
kmet, naj bo še tako trden, jame po njihovem zgledu živeti
in denar trositi za nepotrebne reči, takemu bo kmalu zmanj¬
kalo še najpotrebnejših reči.

Kakor samega hudirja, tako naj se kmetje ogibajo in
varujejo dolgov.  Ker pa dostikrat pride nesreča ali kaka
druga potreba, da je človek prisiljen, kaj iskati na posodo,
zato naj bi vsak kmet gledal, da si prihrani par sto gol¬
dinarjev za čas potrebe in sile. Tudi to je dobro, če si v
kaki soseski napravijo posojilnico.  Tam najdejo v potrebi
hitro  pomoč brez dolgih potov; v dobrih časih pa lahko
naložijo v posojilnici svoje prihranjene krajcarje.

5. Izgoja otrok.

Slovenci so verni kristjani, zato že sami vedo, daje  treba
otroke izrediti v krščanskem duhu. Če se prav otroci že v
šoli učijo krščanskega nauka, vendar naj jih tudi stariši
doma učijo verskih resnic, naj pogosto z njimi molijo in naj
jih vodijo pridno v cerkev k Božji službi. Kdor je v mladih
letih rad molil* ta ni izgubljen; če ga prav v letih norosti
svet zapelje, v letih moške pameti se bo spet povrnil na
staro pot pravice.

Slov. Večernice 40. zv.

8

114

Takemu človeku se tudi v življenju bolje godi, kakor
razuzdanemu človeku, ki nima nič vere. Verni kristjan se bo
ravnal po svoji vesti in bo svojo službo zvesto opravljal, zato
ga bodo po vseh službah radi imeli. Zgubljen človek pa, ki
je prišel ob vero, se le prepogosto pusti zapeljati na slabo
pot nepoštenosti, goljufije, tatvine in 'drugih grehov, ali pa se
uda zapravljivosti, pijanosti in razuzdanemu življenju, — in
njegov konec je žalosten. Tedaj že zavolj časne sreče morate
otrokom skrbeti za lepo krščansko izreio, toliko več pa zavolj
njih duše!

Kaj pa je z drugimi nauki? Eni pravijo, da kmetu ni
treba druzega znati, kakor delati. Drugim pa nikoli ni šol
zadosti in hočejo vse ljudi študirane imeti, pa niti ne vpra¬
šajo, ali bo to, kar se uči, človeku kaj koristilo v življenju
ali ne. Kdo ima prav? Srednja pot najboljša pot! Tudi za
kmeta je dobro, da zna pisati in brati, pa računati, če zna
pisati in računati, zapisal si bo marsiktero reč, ktero je treba
zapomniti, on bo zapisaval stroške in dohodke ter bo prera¬
čunih koliko ima pri kakej reči zgube ali dobička, če brati
zna, bo vzel večkrat kake lepe in podučne bukve v roke; z
molitvenim in pobožnim ter kratkočasnim berilom bo okrepčal
in razvedril svoj duh, po branju podučnih kmetijskih, zdrav¬
niških, zemljepisnih, političnih, zgodovinskih in drugih takih
spisov v knjigah in časnikih pa bo pomnožil svoje vednosti,
razbistril svoj um in postal moder svetovalec svojim sosedom.
Naj tedaj vsi stariši skrbijo za to, da se njih otroci vsaj
slovensko brati naučijo, in kjer šole ni, tam naj naprosijo
koga druzega, da otroke brati nauči. — Dolgo let v šolo ho¬
diti pa ni dobro za takega, ki misli pozneje kmetijo prevzeti.
Kdor v mladih letih ni delal, mu trdo delo nikoli več ne bo
dišalo; on bo le rajši v gosposki obleki okoli hodil, delo doma
pa poslom prepustil, ki bodo delali, kakor se bo njim zlju¬
bilo. V viših šolah se mladenči res marsikaj učijo, pa le malo
tacega, kar kmet potrebuje. Latinsko ali grško znati, to
kmetu nič ne hasne. Za kmečke sinove, kteri mislijo po¬
zneje postati gospodarji, bi bile najboljše kmetijske šole,
kjer se mladenči učijo spoznavati prst, žito, živino, kako je
treba ravnati s travniki, z žitom, s prikuho, z živino, z vino¬
gradi, kako se odganjajo škodljive živalice in lulika, kako se
živina obvaruje bolezni i. t. d. Pa ne učijo se samo iz bukev,
ampak vse se jim v resnici pokaže. Kdor je hodil v tako
šolo, dobi veselje za kmetovanje in je res pravi modrijan med
svojimi sosedi. Po drugih šolah pa, kakor po latinskih in

115

realnih, učijo se mladenči le malo o kmetijstvu; zato pa, ko
iz takih šol pridejo, nimajo veselja do kmetovanja, ampak
delajo le iz sile in za silo, njih srce pa jih vleče v mesto k
tistim šolskim tovaršem, ki jim ni treba delati na polju. Taki
študirani kmetje so navadno slabi gospodarji, pa to je kriva
le šola, ki jim ni vcepila ljubezni do kmetovanja. Vse druga
je pa pri kmetijskih šolah. Sliši se, da bodo v Ljubljani v
kratkem napravili kmetijsko šolo. Kmetje, če morete, po¬
šljite v to šolo tiste sinove, ktere mislite obdržati doma pri
gospodarstvu. Kdor pa misli iz sina narediti gospoda, naj ga
le da v latinske šole, kakor do zdaj. — Še nekaj. Kdor ima
dva ali več sinov in ne more vsakemu dati kmetije, naj pa
na drug način skrbi za druzega ali tretjega sina, da ne bosta
hlapca ostala. Naj da kterega sina h kakemu rokodelcu v
poduk. To stane malo ali nič, in če je rokodelec dobro iz¬
učen, živi dostikrat bolje, kakor najboljši kmet. Če mu oče
pod pazduho seže, da zamore sin rokodelski mojster postati,
pomagal mu je toliko, kakor bi mu izročil lepo kmetijo. Se
ve da velja to le za take rokodelce, ki znajo dobro delati in
res pridno delajo. Kdor se je pa slabo izučil, ali se iz lenobe
le najrajši po svetu klati, takemu pa pomagati ni.

V loterijo ne stavite; pa povem vam tri številke, na
ktere boste gotovo terno zadeli; povejte jih tudi svojim otro¬
kom! Te tri številke pa so:

Moli! delaj! hrani!

1. Bog za vse skrbi.

Živel je nekdaj na svetu priden mož z ženo in množico
ljubeznjivih otrok prav srečno in veselo. Ni jim manjkalo ni¬
česar; kajti skrbni mož je vsega zadosti pripravil za svojo
družino. A zemeljska sreča ni stanovitna; človek ne ve, kaj
mu prinese jutrešnji dan. Prigodi se, da mož zboli in umrje.
Žena in otroci vsi obupni plakajo, tako, da bi se omečil ka¬
men, pa tudi ni čuda, ker njih sreča in veselje se je mahoma
spremenila v največjo žalost in revščino. — Žalost veliko in
tugo je videl tudi angelj Božji in nevoljen je očital Bogu :

8 *

116

„Ti o Bog vsegamogočni, ti si neusmiljen! Yzel si tej dru¬
žini njih podporo in si jih potisnil v največjo revo in tugo.
Kaj hojo zdaj počele uboge sirote brez ljubega očeta, kteri
jih je preskrbel z živežem in obleko? Kdo bo zdaj pomagal
revni vdovi, da izredi te uboge sirote? To gotovo ni bilo
prav ?“ Tako in enako je godrnjal angelj proti Bogu.

Bog pa veli angelju, naj prinese iz globočine morja debel
kamen. Ko ga prinese, reče mu: „Prelomi ga na dvoje!“

Ko ga prelomi, vidi v sredi kamena črviča, ki je v okrog-
ljem gnjezdu zvit ležal. „Kdo vendar daje temu črviču jed,
ko vendar ni nobene luknje v kamen ?“ čudi se angelj. ,, Vidiš 44 ,
reče Bog, „za vse to skrbim jaz in če tako majhnega črviča
v kamenu ne pozabim, koliko bolj bom še skrbel za une si¬
rote, kterim sem odvzel njih očeta!“

Ne žalujte preveč, če vam Bog odvzame očeta in mater,
kajti On, ki skrbi za ptice pod nebom in obleče lilije na polju,
On tudi vas ne bo zapustil.

2 .  Večno Breme.

Kalif Hakern, muhamedanski vladar, je ljubil sjaj in
hotel vrtove svoje palače olepšati in razširiti. On je pokupil
vse sosedne zemlje ter je plačal posestnikom toliko za nje,
kolikor so zahtevali. Samo neka vdova ni hotela dedovine
svojih očetov zavolj pobožnega spomina prodati ter je vse po¬
nudbe kupovalcev odbila. Nadzornika kraljevskih poslopij je
razjezila svojeglavnost žene; on jej je odvzel zatoraj malo po¬
sestvo s silo in siromašna vdova je prišla zavoljo tega zajo-
kana k sodniku. Bavno takrat je bil mestni sodnik Ibn Bešir.
On je stvar preiskal, pa jo držal za resnobno; kajti, čeravno
so postave določno za vdovo govorile, vendar ni bilo lahko,
vladarja, ki je bil navajen svojo voljo kot popolno pravičnost
smatrati, ganiti, da radovoljno izpolni zastarano postavo. Kaj
je tedaj storil pravični sodnik? On je osedlal svojega osla,
obesil mu velik Žakelj okoli vrata ter odjahal nemudoma proti
vrtom palače, kjer se je ravno kalif nahajal, in sicer v onem
delu poslopja, ktero je sezidal na posestvu siromašne vdove.
On se začudi, ko opazi sodnika z njegovim oslom in Žakljem,
in še bolj se zavzame, ko pade Ibn Bešir na kolena pred
njega ter reče: „Dovoli mi, gospod, da smem ta-le Žakelj z
zemljo_ s tega zemljišča napolniti. 4 ' Ko je bil Žakelj poln,
poprosi Ibn Bešir kalifa, da mu pomore, Žakelj na osla vz¬
digniti. Hakemu se je zdelo to zahtevanje še bolj čudno,

117

kakor poprejšnje, ali da zve, kaj mož misli, mu pomore. Ali
Žakelj se ni dal premakniti in kalif reče: „Breme je pretežko,
sodnik, to je pretehtno." „Gospod“, odgovori sodnik s ple¬
menito smelostjo, „tebi se dozdeva to breme pretežko, pa
vendar obsega le majhen del zemlje, ktero si ti otel po kri¬
vici siromašni vdovi! Kako boš tedaj ti vso oteto zemljo
nosil, ko ti jo bode sodnik sveta na veliki sodni dan na tvoja
pleča položil?“ Kalif ostrmi; on pohvali Srčnost in mo¬
drost sodnikovo ter povrne vdovi dedovino z vsemi poslopji,
ktera je bil na njem pozidal.

3. Moder sodnik.

Dva moža sta pustila neki stari ženi svoje blago, da
ga njima shrani, pa jej rečeta:

„Ko se oba povrneva, vzela bova svoje blago."

Preteklo je nekoliko dni, a k ženi pride eden od njih
ter jej pravi:

„Tovariš mi je umrl. Daj mi najino blago!" Stariča
mu ga da. Čez nekaj dni pride zopet drugi in reče ženi:

„Daj mi moje blago!"

Stariča mu odgovori:

„ „Oni dan je prišel tvoj tovariš, pa mi je rekel, da si ti
umri in da naj mu dam vajino blago. Hudo sem se branila,
ali konečno sem mu dala vse."

Ta človek pa je odpeljal ženo k sodniku.

„Sodi nam, sodnik!" reče on sodniku.

Sodnik pravi:

,,Ta žena je jako uboga, vendar mi se ne zdi tatica."
Potem vpraša sodnik moža:

„Kako ste se dogovorili?"

„Kekla sva jej, ko se oba povrneva, bova vzela svoje blago."

„Ti tedaj pokliči svojega tovariša in precej odnesita si
svoje blago! Glej, ti bi pa rad vse sam vzel?"

Moža je bilo sram in odšel je domii

4. Modra sodba.

Bila sta dva siromašna brata. Popotovala sta po svetu
ter našla na potu mošnjo. V tej mošnji je bilo nekoliko zlata
in dva rubina (žlahtna kamna).

„Moja želja se je izpolnila", reče mlajši brat, „zdaj grem
domu."

118

„Jaz grem pa dalje po svetu!“ reče stareji brat.

Na to si razdelita denar med seboj. Stareji brat da svoj
del mlajšemu in reče:

„Na, odnesi mi to mojej ženi!“

Mlajši brat pride doma, ali ne dd ženi bratovi niti nje¬
govega zlata, niti rubina.

Čez tri leta vrne se stareji brat s popotovanja in ne najde
rubina pri svoji ženi.

„Kje je rubin?" vpraša brata.

„Dal sem ga ženi!" odgovori on.

„A ona pravi, da ga jej nisi dal!"

„Laže!“ pravi mlajši.

Ko je to slišal stareji brat, začel se je ženi groziti. Ona
pobegne k sodniku ter mu razloži celo stvar.

Sodnik pokliče oba brata ter pravi mlajšemu:

„Govori resnico, si li dal bratovi ženi rubin, ali ne?
Ako si, kje so ti priče?"

„Imam dve priči!" reče na to.

„Pokliči jih!“

Pripeljal je mlajši brat sodniku zares dve priči. Dal je
njima nekaj denarja, da krivično pričata. Na to pravi sodnik
starejemu bratu:

„Išči tedaj pri ženi rubin!"

Ko je žena to slišala, pobegnila je k cesarju ter mu raz¬
ložila vso stvar.

„Zakaj nisi to objavila sodniku?" vpraša jo cesar.

„Sem — bila sem pri njem, ali on je zlo sodil", od¬
vrne žena.

Cesar pokliče na to oba brata in obe priči. Oddeli enega
od drugega, da, vsakemu košček voska in pravi:

„Naredite podobo rubina!"

Oba brata sta naredila enako, ali priči različno.

„Naredi tudi ti!" reče cesar ženi.

„Kako bi naredila, ko rubina nisem nikdar videla!"

Ko je cesar slišal te besede, zagrozil se je, da bode obe
priči dal obesiti.

„Ali ako mi povesta resnico, potem vaju ne bodem."

Ona se obtožita sama in rečeta:

.,Lagala sva!"

Na to je cesar kaznil mlajšega brata ter je ta moral
povrniti starejemu bratu rubin in zlato. Od tega časa ni
nikdar več lagal.

119

Prevzetni hlapec.

(Pravljica.)

„Bog plati vam, oče!
Bob dober je bil,
Brez njega še danes
Bil glad me vmoiil!"

Naš vsakdanji kruh.

(Spisal A. K.)

@  mnogih, najmanj tretjini vsega človeštva nepomenljivih
in nezanimivih stvareh napisali so učenjaki na stotero
knjig. Nikdo, vsaj izmed Slovencev, se ni spomnil do sedaj
s svojim peresom onega važnega, lahko trdimo, najbolj ime¬
nitnega predmeta, ki hrani vse rodove širne zemlje, namreč
našega vsakdanjega kruha.

120

Že ime samo, naš vsakdanji kruh, ki se glasi v vseh
svetovnih jezikih jednako, priča nam dovolj o imenitnosti tega
najbolj poglavitnega dela človeške hrane.

Navesti nočemo tu učenih preiskavanj mnogo tujih uče¬
njakov, ki so se bavili s tem predmetom, niti svetovati našim
vrlim slovenskim gospodinjam, kako se mesi, gnete in peče
najboljši in najbolj tečen kruh. Poslednje vedo vse to po
lastni in po svojih prednic izkušnjah najboljše same. Mi po¬
skusimo opisati le, kolikor nam pripuščajo zgodovinska po¬
ročila, zgodovino in imenitnost našega vsakdanjega kruha v
raznih časih in pri različnih narodih.

Pojem ali pomen o vsakdanjem kruhu znan je bil že v
najdavnejših časih.

Uživali so najprvo narodi žitna zrna surova ter imenovali
to jed svoj vsakdanji kruh. Pozneje so si poskusili zboljšati
svoj živež s tem, da so mleli ali trli žito s kamni ter si pri¬
dobivali jedilo, ki se zove dandanes moka.

To jedilo mešali so potem z vodo ter jo greli na solncu
ali pri ognju in si ustvarili s tem še dandanes, posebno pri Slo¬
vencih, običajno, akoravno ne posebno čislano jed: močnik.

Kakor napreduje in se spreminja ter izkuša izboljševati
vse na svetu, tako se je godilo tudi z baje neokusnim moč¬
nikom naših davnih pradedovt

Mnogim ni šel več v slast. Prilivali so potem manj vode
zmletemu ali strtemu žitu in si napravili s tem neko jed,
ki bi jo lahko primerjala najbolje našim, visoko čislanim
žganjcem, ali vsaj manj imenitni kaši. Tudi poslednja iz¬
najdba ni trajno ugajala želodcem, ki so bili že po prvih jedilnih
spremembah razvajeni. Skušali so svojo dosedanjo jed zbolj¬
šati s tem, da so jo sušili nekaj časa na solncu, jo pokladali
na razbeljene kamne ali celo pekli na ognju.

S to poskušnjo storil se je že v silno davnih časih takov
korak dalje k jedi, ki hrani zdaj in bode nedvomno hranila
vse bodoče čase človeštvo, da jo imenujemo lahko iznajdbo
našega vsakdanjega kruha.

Zgodovina pripoveduje dalje, da je domovina prvega pri
ognju in v razbeljenih posodah, podobnih našim sedanjim pe¬
čem, pripravljenega kruha: Azija in sploh jutrove dežele ali
zibel človeštva.

Celo stari Rimljani, ki so bili svetovno mogočni in v raznih
vedah izučeni, dolgo niso poznali v jutrovih deželah že obi¬
čajnega kruha.

121

V veseli spomin prvega pečenega kruha v rimski državi
ukazal je celo kralj Numa vsakoletno, tako zvano krušno ve¬
selico, pri kateri se je vžival z veliko častjo v obilnem številu
jako imeniten pšeničen kruh. Dolgo časa vžival se je ta pr¬
votni, gotovo ne posebno okusni kruh.

Še le, ko so iznašli boljše orodje za mlenje žita, namreč
ročne mline v raznih podobah, mogel se je zboljševati pola¬
goma tudi kruh.

Vžival se je v začetku le neopresen kruh. V Abrahamovih
časih vedel še ni nihče o zboljšanem, bolj okusnem, opresnem
kruhu, a že Mozes je ukazal vživati Izraelcem pri jedi veliko¬
nočnega jagnjeta le neopresen kruh. Še dandanes praznujejo
zaradi tega Židje na vsem svetu pri neopresnem kruhu spo¬
min izhoda iz Egipta.

Dejali smo, da se je pričel peči kruh v jutrovih deželah
v Aziji. Eazširila se je ta imenitna iznajdba potem tudi v
Evropi in sicer najprvo na Grškem, posebno pri Atencih. Pekli
so ondi navadno pšeničen in ječmenov kruh v okrogljih hlebih.

Da bi zboljševali kruhov okus, prilivali so testu pozneje
tudi nekoliko olja, vina in mleka.

Pekli so le tako velike hlebe, da je zadostoval eden enemu
človeku na dan, po načinu današnjega vojaškega kruha.

Akoravno so imeli Atenci že peči, pekli so kruh le v
prstenih in železnih posodah, ali celo v žrjavici. V spomin
Dioniziju, ki je iznašel to peko, praznovali so vsako leto vesel
spomin in nosili kruh z veliko častjo v procesijah okoli.

Po Grkih uvela se je krušna peka v Italiji.

Še-le leta 170. pred Kristusom sezidali soKimljanje prve
peči, ki so tako ugajale, da je bilo sto let pozneje že samo
v Pdmu nad tri sto pekarij. — Več stoletij se ni spremenila
potem peka kruha pri nobenem narodu. Še-le, ko so iznašli
pivo, prišla je nova doba tudi zboljšanju kruha.

Pivno drožo jeli so namreč rabiti kmalu potem pri ukva-
senju kruha in sicer z najboljšim vspehom. Odslej postajal
je kruh vedno bolj okusen in tečen in lažje prebavljiv.

Čudno, da se je poslednji razširil tako pozno tudi na Se¬
verju, v nemških in severnih rodovih sploh. Še v 16. sto¬
letju namreč Švedci niso poznali opresnega kruha. Dandanes
je dober bolj ali manj okusen kruh tretjina vsakdanjega ži¬
veža skoraj vsemu človeštvu. Posebno v zadnjih desetletjih
se je pekarija povzdignila na nekedaj nepričakovano visoko

122

stopinjo. Med tem, ko vživa ubogi kmet s slastjo svoj grenki
ovsenjak ali ječmenovec, pada nad mizo bogatina sladka
nebeška mana v podobi gosposkega, z vsemi mogočnimi slad-
čicami napolnjenega kruha.

Zanimivo je morda tudi, kakošen je okus posameznih na¬
rodov za njihov vsakdanji kruh. Beli, pšenični kruh čislajo
najbolj Francozje, Angleži in Nemci južnih nemških dežel.
Ta kruh se peče ondi umešen na drožah iz moke od ozimne
pšenice.

Bženi kruh se vživa brez izjeme pri vseh narodih, po¬
sebno pri vojaštvu, kar ga vzvišuje nad pšenični ter mu od¬
merja posebno zarad njegove tečnosti in ohranitve prvo mesto.
Bazen pšeničnega in rženega kruha povžije se, in sicer v
največjem številu v severju ovsenega in ječmenovega in na
jugu ajdovega in koruznega kruha. Poslednji kruh je tako
rekoč v potu obraza zasluženi grenki vsakdanji kruh trpečega,
ubogega ljudstva vseh narodov.

A včasih, ko trka lakota in draginja na vrata, prisiljeno
je ljudstvo nadomestiti žito za kruh z drugimi pridelki, po¬
sebno s sočivjem. Najbolje ugoden za kruh, pomešan neko¬
liko z moko, je krompir; slabeji je fižol, grah, leča, proso,
kostanj, želod, buče, pesa, repa, korenje i. t. d.

Žalibog, da so bili že tako silni časi, da so pekli naši
predniki kruh iz suhih korenin, iz drevesne skorje, iz lesa in
celo iz slame. Poslednje dandanes, ko se uvaža lahko ob sla¬
bih letinah žito iz tujih dežel, ni več mogoče.

Omenili smo nekoliko o izvrstnosti posameznih pridelkov
za kruh.

Ponavljati moramo še jeden pot, da je glede tečnosti
rženi kruh najboljši, najslabeji pa ječmenovec in ovsenjak.

Izkušinja sama uči v revnih deželah, da se ondi ječme¬
novega in ovsenega kruha v primeri več povžije, kot drugod
rženega in pšeničnega, in vendar je ljudstvo slabotno in se
čuje o večni lakoti, kakor bi pomanjkovalo vsakdanjega kruha.

Temu se najložje opomore s tem, da se mešajo boljša in
slabša žita, ki so namenjena za kruh.

Skopost in varčnost na tem mestu ne koristi ničesar.
Boljši je pičel in dober kruh, od slabega in obilega. Po¬
slednje naj si zapomni vsak gospodar in gospodinja!

Kaj hočemo omeniti še o slovenskem  našem do¬
mačem  vsakdanjem kruhu?

123

Znano je, da je slovenska dežela siromašna, da jej ne
ostaja mnogo pridelkov za kupčijo. Žali Bog, naravno je te¬
daj, da se mora prodati boljše žito za velike davke in druge
vsakdanje potrebe, posebno ondi, kjer še ni nič ali mnogo
premalo živinoreje. „Ovsenjak je siromak", pravi že naroden
pregovor. Poslednji je v resnici vsakdanji kruh obilici slo¬
venskega ljudstva, posebno po goratih krajih. Na ravnem
polju je pri nas vdomačen ajdov kruh, ki bi bil slasten, ako
bi se nekoliko bolje umel peči po mnogih krajih. Bel, pše¬
ničen kruh je našemu ljudstvu, tako skromno je ono, zna¬
menje bogatije in zapravljivosti.

Kar uživa po drugih deželah prosjak ob potu in zadnji
rokodelec v mestu, je pri nas nebeška mana, mnogemu vzor
vse zemske sreče. Zato, da bode jedel enkrat beli kruh,
pošilja naš kmet sina v mestne šole in vtrguje lastnim ustim,
sanjajoč o nekdanji sinovi sreči. Uzrokov o tem žalostnem
stanu slovenskega ljudstva je mnogo, v prvi vrsti popolno po¬
manjkanje domače kupčije in obrtnije in tako imenitne ži¬
vinoreje. Akoravno je slovenski kmet svoj reven kruh v potu
svojega obraza zaslužil, mu je vendar najbolj spoštovana, ča¬
stitljiva jed. Srečen je in zadovoljen, ako mu ne pomanjkuje
vsaj poslednjega.

Y znamenje visocega spoštovanja vsakdanjega kruha, zlo¬
žilo je slovensko ljudstvo mnogo pregovorov o tej jedi, ki so
še dandanes ob mnogih prilikah v navadi.

Gorje onemu, ki bi se pregrešil z zaničevanjem tudi naj-
slabejega ovsenjaka. Nesreča in prokletstvo bi bila njegova
kazen za tako veliko zločinstvo. Kaj spričuje boljše o skrom¬
nosti in splošni zadovoljnosti našega ljudstva, za katero ga
lahko zavidajo mnogi bogati in omikani narodi!

In tako je prav.

„Lakotaje najboljša kuharicam zadovoljnost največja sreča
na svetu", pravi pregovor.

Zaradi tega ostani zvest svojim dosedanjim načelom glede
zadovoljnosti, premili slovenski narod!

Tolaži naj te misel, da dobra jed in bogastvo ni vir
prave sreče, ker sicer bi morali biti srečni vsi bogataši.

Verjemi pisalcu teh vrstic, ubogi slovenski kmet, kajti
videl je v mnogih deželah sredi največjega bogastva takovo
nezadovoljnost in tako nenasitljiv pohlep po še večjem pre¬
moženju, da bi marsikateri berač ne menjal s takovim za-
vidanim človekom.

124

Boljši časi, boljša doba mora priti tudi grenkemu se¬
danjemu kruhu slovenskega ljudstva, če napreduje ono zvesto
po že pričetem potu omike, umnega gospodarstva ter se po¬
služuje verno po učiteljih mu ponujanih svetov.

Iz srca želimo toraj pozdraviti čas, ki podeli premilemu
slovenskemu ljudstvu na podlagi narodne ravnopravnosti, za ka¬
tero žrtvujemo sedaj vse svoje moči, tudi bel, — boljši zasluženi
vsakdanji kruh v podobi občne zadovoljnosti in blagostanja.

Delopust in kmet.

šestih dneh je Bog svet vstvaril
Ga ze vsem oblagodarii;

Sedmi dan pa je počival,

Po stvarjenju pokoj vžival.

Tudi je ljudem naročil,

Jim povelje to izročil:

Sest dni bodi vam za delo,

V sedmem pa počivaj telo!

Hvala Bog za to povelje,

Z njim največje si veselje
Kmetu ubogemu napravil,

Kaj bi vedno on te slavil.

Celi teden kmet se trudi,

Mraz ga in vročina grudi,

Ako pride pa nedelja,

Ta mu polna je veselja.

Delo vse tedaj odloži,

V cerkev gre in tam potoži
Bogu reve, bolečine,

In otožnost vsa ga mine.

K domu se vtolažen vrne,

V srce mir se mu razgrne,

S svojim stanom zadovoljen,
Spet naporov čaka voljen.

Zopet on za težko delo,

Prime s krepko roko smelo,

A kedar on omaguje,

Bog pomoč mu podeljuje.

Tako mu življenje teče,
Dokler Vsemogočni reče:
„Spolnene so tvoje želje,
Včakal lepše si nedelje."

Kmet utrujen zdaj se vleže,
Dela se znebil je teže,

Telo bo se mu počilo,

V sodbe dan še le zbudilo. —

Hvala Bog ti v visokosti!

Da v neskončni si modrosti
Kmetu delapust postavil,

Kaj bi vedno on te slavil!

125

i m. esftipe,

— Dober sosed. Lovec: ..Dovolite, prijatelj, da smem
ustreliti raco tukaj v potoku. Dam vam za njo goldinar."
Kmet: „Da, dragi gospod, prav rad.“ Lovec plača goldinar
in ustreli raco. Ker se mu zabava dopade, plača še za eno
in jo ustreli. Lovec: ^Dovolite, da še tretjo ustrelim?“ Kmet:
„0 le streljajte, tem bolje, ker race niso moje, ampak sosedove."

— Iz lovskih krogov. Prijazno je sedelo nekega zim¬
skega večera več lovcev okoli gorke peči pri kupici vinske
kapljice in so si svoje strahovite dogodke pripovedovali. Na¬
posled se oglasi tudi trgovec, rekoč: „Gospodje, dovolite mi,
da tudi jaz povem, kaj se je meni zgodilo. Napravili smo
enkrat lov na dvojico medvedov v planinah. Za nekaj časa
sem jaz zgrešil družbo in sam ostal. Ko dalje korakam,
pridem do prepada, prek katerega je podrto drevo brv delalo.
V tistem trenutku zaslišim za sabo medveda rjuti in naravnost
proti meni kobacati. Ko vidim, da ni druge pomoči, vzamem
puško v roko in nož med zobe in se začnem po deblu na
uno stran plaziti. Komaj sem bil na sredi, zareži mi z na¬
sprotne strani jezna medvedka nasproti. Pred menoj med¬
vedka , za menoj medved, pod menoj pa globoko brezdno me
tako pretrese, da mi puška odpade in v prepad zleti. Začnem
prijatelje na pomaganje klicati in ko usta odprem, odpade
mi še nož v brezdno. Zdaj sem bil v takem položaju čisto
sam brez orožja med dvema smrtnima sovražnikoma." Tr¬
govec si oddahne in kupico vina izpije. Lovci vsi ostrmč
in nihče si ne upa besedice ziniti, da ne bi pripovedovalca
zmotil. Naposled se vendar eden oglasi: „Kaj pa se je Vam
potem zgodilo ?“ „Kaj! požrla sta me medveda do zadnje
kosti", pravi na to trgovec. Nastane velika tihota. Vsak si je
svoje mislil. Od tistega večera so si pa lovci svoje dogodbice
le še tedaj pripovedovali, kedar so bili sami med seboj.

— Na lovu. Lovec vpraša na ledini ležečega pastirja,
če je kakega zajca videl. „0 sem ga“, pravi pastir. „Kdaj
si ga pa videl ?“ „0 sv. Martinu, mislim, bo tri leta, kar

je eden tu mimo tekel ?“

— Tat in štacunar. Tat se splazi med dragimi ljudmi
v štacuno in nakrade skrivoma mnogo sladkorja in kave ter
hoče tihoma oditi. Med vratmi ga sreča gospodar štacune ter
se mu, misleč, da je novega dobrega kupovalca dobil, globoko
prikloni, rekoč: „ Gospod, le pogosto pridite!"

126

— Pred sodnijo. Sodnik: „Vi ste znani kot pijanec in
ste obsojeni, da dobite ali dva dni zapora ali 10 gld. kazni. 41
Pijanec: ,,Prosim za 10 gld. 44

— Premalo žlic. Po končanih vojaških vajah je rekel
general dobremu, a precej gluhemu stotniku: „ Gospod stotnik,
danes ste povabljeni k meni na obed! 44  Stotnik, ki je menil,
da mu general nekaj pravi o vajah, vpraša: „Zapoveste,

gospod general, z vso kompanijo? 14  „Ne, ne 44 , smeja se ge¬
neral, „nimam dovolj žlic! 44

— Kmet in kmetica. Podgorski kmet, ki je bil precej
gluh, je nosil jajca v Celovec. Na potu je srečal kmetico, ki
ga je nagovorila, rekoč:

Kmetica: „Hvaljen bodi Bog! 44  — Kmet: „Iz Nove vasi. 44

— Kmetica: „Kam idete? 44  —Kmet: „Jajca!“ — Kmetica:
„Sosed, kaj nosite? 44  — Kmet: „Celovec.“ — Kmetica: „Vi
ste bedak! 44  — Kmet: „Pet za dva groša! 44

— Tat in revež. V sobo, kjer je revež spal, pride po
noči tat in išče, kje bi kaj dobil. »Prijatelj 44 , ga nagovori
revež, ki se je ravno zbudil, „ti prideš po noči v temi semkaj
reči iskat, kterih jaz še pri belem dnevu ne morem dobiti. 44

— Pijanec. Pijanec neko noč na cesti obleži. Na vasi
začne goreti in plat zvona biti. Pijanec, še na pol zmeden,
sliši plat zvona in misleč, da ura bije, začne šteti. Šteje in
šteje; našteje dvanajst, petnajst, dvajset. „Kaj bo, kaj bo?“
začne klicati, „tako pozno še nikoli ni bilo. 44

— Iz šole. Učitelj vpraša učenca: „Janezek, povej, koliko
počutkovimaš? 44 —„Pet“, odgovori učenec.—„Kako se zovejo? 44
„Vid, sluh, okus in tipanje. 44  — „No kaj pa je z nosom, li ne
vohaš tudi? 44  — „Ne, danes ne morem, ker imam nahod. 44

Učitelj: „Koliko je 10 menj 10? 44  — „Nu, tega ne veš?
Pomisli, ti bi imel desetico v žepu in bi jo izgubil; kaj imaš
potem v žepu? 4 *' — Učenec: „Luknjo! 44

Sin: „Oče! jaz pa nočem tega učitelja! 44  — Oče: „A
zakaj ne? 44  — Sin: „Ker mene vedno vprašujejo, — a jaz
niti sam ne znam! 44

„Kdo je bil Abraham ?“ vprašajo kaplan nekega učenca. —
„Ne vem 44 , odgovori učenec, „še nisem slišal kaj od njega. 44

— „Kako misliš tedaj, li Abraham še živi ali ne?“ —■ ,,Da še
živi. 44  — „Ti neumnež, kako dolgo je že, kar je umrl. 44  — Učenec,
jokaje_„Ne  zamerite, gospod kaplan, mi stanujemo daleč
od vasi in malokdaj zvemo, kdo tu umrje. 44

127

— Vprašanja in odgovori. Vprašala je gospodinja ci-
gančeka: „Kaj hočeš, kruha ali mleka ?“ — „Jaz bi najraje
podr6bil,“ odgovori deček.

Vprašali so cigana: ..Kako veste, kdaj je pri vas pol¬
dne, ker nimate ure?" — „Po želodcu 1 ', odgovori cigan.

Vprašali so berača (prosjaka): „Ktero breme ti je naj¬
teže?" — „Prazna torbica", odgovori berač.

Opomini:

Potok.

Potok je narasli
Čez bregove hrul;

Žitno polje kmetu
Besen je zasul.

Hvala Bogu! vtihnil
Grozni je vihar,

Vse stvari oživlja
Zopet solnčni žar.

Z rosno kapljo v jutru
Solnce se poji;

K sebi kliče roso,

Da se z njim blesti.

Zvon.

Zvon nas je po vasi
Vabil prelepo,

A ubit hripavo
Bije na uho.

Ura.

Ura se iztekla
Ter obstala je;

In tihota v sobi
Zavladala je.

človek! ako jeza

V prsih ti kipi,

Nikdar je v besede,

V djanja ne razlij!

človek! ne obupaj,

Ko te žge britkost,

Saj za njo prisveti
Skoraj ti radost.

človek! ko topi se,

V solzah ti oko,

Vedi, da dobrotno
Gleda te nebo.

Človek! da molitev
Ide do Boga,

Kedar moliš, bodi
čistega srca.

Človek! enkrat vstavi
Se življenja tek;

Dobrih del si zbiraj
Za prihodnji vek.

F. Krek.

Vihar.

Rosa.

c 3

Kazalo

Stran

Troje angeljsko češčenje. (Povest.). 3

Svetinja. (Pesem.).89

Pobožna predica. (Pesem.).90

Kako človek na naši zemlji stanuje.91

Kriva prisega. (Povest.).104

Nekaj dobrih svetov za hišo in dom.105

Pripovedke.115

Prevzetni hlapec. (Pravljica. — Pesem.).119

Naš vsakdanji kruh.119

Delopust in kmet. (Pesem.).124

Smešnice.125

Opomini.127

-