163
AKADEMIK ANDREJ O. ŽUPANČIČ
– PARTIZANSKI ZDRAVNIK
DR. MIKE
Zora Konjajev
med njimi tudi Andrej Župančič, ki je dobil partizan-
sko ime doktor Mike. Pred njimi je bila zahtevna nalo-
ga, kako organizirati vojno saniteto v pogojih parti-
zanskega vojskovanja. Partizanske enote so delovale
na okupiranem in sovražnem ozemlju in niso imele
zaledja za varno zdravljenje ranjencev v bolnišnicah,
kar je bila uveljavljena doktrina v zavezniški vojski. V
drugih jugoslovanskih območjih, kjer so divjali boji,
so borci ranjence na nosilih ob premikih prenašali s
seboj, kar je povzročalo ranjencem hudo trpljenje in
smrt, če jih je sovražnik odkril in zajel, saj ni upošte-
Sl. 1. Dr. Andrej O. Župančič-Mike.
Zdravniki, medicinci in tudi širša javnost poznamo
Andreja O. Župančiča kot rednega in zaslužnega pro-
fesorja Medicinske fakultete v Ljubljani, kot pedago-
ga, raziskovalca in priznanega znanstvenika. Poznali
smo ga kot velikega ljubitelja narave in zavzetega eko-
loga, ki je že pred desetletji vizionarsko napovedoval
škodo, ki jo človek povzroča s svojim ravnanjem last-
nemu planetu. Rodovom je zapustil prelep film o živ-
ljenju amazonskega plemena, ki se ga še ni dotaknila
civilizacija in še vedno živi v sožitju z naravo. Zapustil
nam je številne posnetke rastlin, ptic in drugih lepot
narave, ki jih je občudoval ter raziskoval.
Mlajšim generacijam je skorajda neznano njegovo de-
lovanje, čeprav je bil pomemben organizator parti-
zanske sanitete med 2. svetovno vojno, ki je bila do-
slej najhujša preizkušnja za naš narod, saj mu je pretil
genocid. Andrej O. Župančič je že od maja 1941 delo-
val v OF. Tedaj ustanovljeni Matični odbor zdravni-
kov, njegovi člani so bili: dr. Božena Ravnikar, dr. Bog-
dan Brecelj, dr. Mavricij Neuberger, dr. Pavel Lunaček
in dr. Franc Novak, je izdelal načrt primarnih nalog,
ki bi omogočile izpeljavo bodoče partizanske sanite-
te. A. O. Župančič je kot prvo nalogo dobil zadolžitev,
da organizira v vseh zdravstvenih in tudi socialnih usta-
novah odbore oz. aktive OF. Pridobil je veliko zdrav-
nikov in medicinskih delavcev za OF, ki so kmalu usta-
novili v ustanovah 34 odborov. Vključil se je v zdrav-
ljenje ilegalcev in ranjenih partizanov, ki je bila po-
membna in tvegana naloga, saj je okupator to huma-
no dejavnost kaznoval s smrtjo. Določen je bil npr. za
pomoč ranjencem pri partizanskem napadu na most
pri Preserju decembra 1941. Terenski odbori so zbi-
rali sanitetni material, pripravljali telečnjake za prvo
Sl. 2. Dr. Božena Ravnikar-Nataša.
pomoč in zdravniške torbe za potrebe sanitejcev v
partizanski vojski. Organizirali so tečaje prve pomoči
za medicince in tečaje iz vojne kirurgije za zdravnike.
Pomladi 1942 je odšlo v partizane iz Ljubljane 20 zdrav-
nikov, pomembnih članov OF in Matičnega odbora,
Sl. 3. Dr. Pavel Lunaček-Igor.
Zdrav Vestn 2008; 77: 163–8
164 Zdrav Vestn 2008; 77
val mednarodnih konvencij. S prenašanjem ranjen-
cev je bila udarna moč vojske ohromljena in tudi nje-
na mobilnost se je odločno zmanjšala.
V juniju 1942 so se slovenski zdravniki Božena Ravni-
kar – dr. Nataša, F. Novak, A. Župančič, M. Južnič, P.
Lunaček in drugi sestali v Tisovcu v Suhi krajini. Na
konferenci naj bi oblikovali tako oskrbo ranjencev, ki
bi vsebovala zdravljenje, popolno varnost, čim hitrej-
ši povratek v bojne enote in skrb za invalide.
Po dveh dneh razpravljanja so se dogovorili za osnov-
na načela organizacije slovenske partizanske sanite-
te, ki je bila po svoji izvirnosti edinstvena na svetu in
je niso poznala osvobodilna gibanja drugih evropskih
narodov. Ob odhodu iz Tisovca je zdravnike napadlo
italijansko letalo, ki ga je priklicalo obvestilo iz župni-
šča. K sreči ni bil ranjen nihče.
Organizacijo sanitete v bojnih enotah je prevzel F. No-
vak – dr. Luka in v enotah so prevzeli skrb za zdravje
predvsem medicinci. Organizacija stacionarnega bol-
nišničnega zdravljenja je bila naloga P. Lunačka –
dr. Igorja, ki si je zamislil gradnjo številnih manjših
bolnišnic – postojank – globoko v gozdovih Kočev-
skega Roga. V postojankah naj bi ranjence kirurško
oskrbeli po osnovni oskrbi v enoti, jih zdravili na var-
nem in jih čimprej ozdravljene vrnili v enote. Dr. Igor
je izdelal za varnost postojank številne napotke za po-
polno konspiracijo, ki je, če je bila dosledno upošte-
vana, obvarovala pred sovražnikom tisoče ranjencev.
Pomemben dogovor je bil, da bodo dosledno upo-
števali mednarodne konvencije in zdravili prav tako
kot partizane tudi ranjence domačih in tujih sovraž-
nikov. Dr. Mike se tedaj ni zavedal, kako bo njegovo
izpolnjevanje te določbe pripeljalo do tragedije, ki ga
bo spremljala vse življenje.
Dr. Igor in dr. Mike sta za prvo bolnišnico izbrala le-
po lovsko kočo na Daleč hribu blizu Podstenic in jo
opremila s poljsko bolnišnico, ki so jo pretihotapili
skupaj s 23 vozmi sanitetnega materiala iz Ljubljane,
obdane z žico. Upravnik bolnišnice je bil dr. Igor,
zdravnika sta bila dr. Nataša in dr. Mike, ki je poleg
zdravljenja skrbel tudi za izobraževanje in dobro raz-
položenje ranjencev, ko je bil tudi politični komisar
bolnišnice. V avgustu 1942 so Italijani v veliki ofenzi-
vi konspirativno bolnišnico našli in zažgali. Osebje in
ranjenci so se pravočasno umaknili v globoko globel,
obraslo z grmovjem in drevjem, kjer so zgradili bolni-
šnico Jelenbreg in v bližini Jelenžleb.
Dr. Mike je dobil drugo zadolžitev in je odšel na Gote-
niški Snežnik, kjer je postal upravnik postojanke. Pred
tem sta takoj po požigu bolnišnice dr. Igor in dr. Mi-
ke prepešačila Kočevski Rog in iskala primernih mest
za izgradnjo skritih postojank. V letu 1943 je bila zgra-
jena v gozdovih Kočevskega Roga Slovenska central-
na vojna partizanska bolnišnica (SCVPB) s 25 skritimi
postojankami, kjer se je zdravilo ok. 10.000 bolnih in
ranjenih partizanov. Upravnik SCVPB je postal dr. Igor,
ki je imel svoj sedež v Jelendolu.
Sl. 4. B. Jakac: Jelenbreg, 1944.
Sl. 5. B. Jakac: Bolnišnica Jelendol.
Podobne postojanke so gradili tudi v drugih delih oku-
pirane Slovenije. Skupno se je zdravilo v vseh posto-
jankah 22.000 ranjencev in tudi bolnikov. Dr. Nataša
in dr. Mike sta v SCVPB prevzela postojanko Pugled,
kjer so se zdravili najtežji nepremični ranjenci. Med
njimi so se zdravili tudi domobranci, kar je bilo za
postojanko usodno. Dr. Mike je spoštoval mednaro-
dno konvencijo in zanj so bili tudi sovražnikovi ra-
njenci ljudje, ki so potrebovali zdravniško pomoč, za
kar se je kot zdravnik obvezal s prisego. Miku se je
dosledno humano ravnanje maščevalo, saj je uspelo,
prej ozdravljenemu in odpuščenemu, Kočevarju do-
mobrancu pripeljati na skrivaj Nemce do Pugleda. Ne-
pričakovan in nenaden sovražnikov napad je prepre-
čil pravočasno evakuacijo še 22 nepomičnih ranjen-
cev, ki so jih Nemci pobili in postojanko zažgali. Mla-
do partizanko Smiljko je bolničar skril v globeli med
skalami in jo pokril z vejami in listjem, vendar so jo
Nemci odkrili, ker jim je verjetno njeno skrivališče po-
kazal v Pugledu zdravljeni domobranec, ki ga Nemci
niso ubili. Smiljke niso ustrelili, uporabili so jo za va-
bo partizanom. Dr. Mike, ki se je umaknil z osebjem
in pomičnimi ranjenci v Lesen Kamen, je ponoči tve-
gal svoje življenje in prinesel Smiljki vodo in čokola-
do. Ko je pozneje pozornost Nemcev popustila, so
partizani Smiljko rešili in jo prinesli v postojanko Le-
sen Kamen.
Tam se je zdravila tudi sestra dr. Mika medicinka Ja-
sna – Dunja, ki je prebolevala hudo obliko trebušne-
ga tifusa. Ranjenec, ki se je kot mlad fant zdravil v Le-
senem Kamnu, je po dolgih letih opisal svoja takratna
165
doživetja. Spominja se dr. Mika kot izredno zanimi-
vega, kulturnega človeka, ki je s pogovorom, s čita-
njem poezije in proze preprostim partizanom skrbel
za njihovo duhovno hrano. Mlad fant je opazil, kako
je bil dr. Mike po tragediji na Pugledu prizadet in po-
trt. Pogled na zoglenela trupla in požgano postojan-
ko je Mika verjetno spremljal vse življenje.
od tedaj je njegova usoda neznana. Odnesen? Skrit?
Uničen?
Odstranitev zemljevida je bila za vse člane Sekcije za
partizansko zdravstvo hud udarec in ponižanje. Tudi
dr. Mike je podobno čutil in želel, tako kot vsi, da se
zemljevid obnovi v Kliničnem centru. Žal so zaman
vsa prizadevanja, da bi na novo izdelani zemljevid po-
novno pritrdili na steno v avli KC, kjer je že bil, kot
sporočilo o enkratni organizaciji sanitete v izrednih
razmerah partizanskega vojskovanja in tudi učilo mlaj-
šim rodovom.
Andrej O. Župančič – partizanski zdravnik dr. Mike je
bil širok človek in zanj so bili vsi ljudje enaki ne glede
na pripadnost oz. ideologijo. Pripisali bi mu lahko ver-
ze Marine Cvetajeve, velike ruske pesnice:
Bil bel je – rdeč postal;
kri ga je pordečila.
Bil rdeč je – bel postal:
smrt ga je pobelila.
RAZMIŠLJANJE O KOLEGICI
MARIJI BOCAK-KALAN IN NJENI
KNJIŽICI PESMI »JE PESEM ZA
KRHKO SRCE«
Pavle Kornhauser
Marija Bocak-Kalan: Je pesem za krhko srce. Izbra-
ne pesmi. Izdala Sekcija upokojenih zdravnikov Slo-
venskega zdravniškega društva. Ljubljana, december
2007; 88 strani.
Ob smrti sorodnika, prijatelja ali morda le bežnega
znanca se šele zaveš, kako dragocenega človeka smo
izgubili. In te zapeče vest, ko pomisliš, da nisi uspel
za njegovega življenja dovolj pokazati, kako ga ceniš,
da bi mu bil v pomoč, ko bi jo potreboval. Takšne
misli so se mi rojevale, ko sem stal ob svežem grobu
dr. Marije Bocak-Kalan na pokopališču v Tržiču de-
cembra 2006. (Ne spomnim se, ali je bil zraven še kdo
od pediatrov.) Tako sem razmišljal tudi v dvorani ho-
tela City 18. decembra preteklega leta ob predstavitvi
njene pesniške zbirke.
Maričko (tako sem jo klical) sem spoznal davnega
leta 1954, ko sva se skupaj potegovala za specializaci-
jo pediatrije na razpis Mesta Ljubljane in sva profe-
sorju Mariju Avčinu, takrat predstojniku otroške kli-
nike, morala razložiti, zakaj sva se odločila za otroško
zdravstvo. Oba sva uspešno prestala »preizkus« (jaz
kot edini moškega spola) in se potem med »šola-
njem« srečevala na različnih otroških oddelkih. Ve-
dno mi je bila pri srcu: odkritosrčna, ukaželjna, de-
lovna, vedno (pretirano) skromna. Potem so se naji-
ne strokovne poti razšle: Marička je dobila delovno
mesto na (takrat še) Centralnem otroškem dispan-
zerju (COD), kateremu je ostala zvesta do upokojit-
Sl. 6. B. Jakac: Lesen Kamen, 1944.
Sl. 7. D. Klemenčič-Maj: Ranjenec, 1944.
V času partizanstva je dr. Mike napisal več člankov v
Partizanski zdravstveni vestnik.
V letu 1944 je dr. Mike s skupino ranjencev poletel z
letalom v Bari in je tam delal v sanitetnem štabu jugo-
slovanske armade.
Po vojni se je ustanovila sekcija za partizansko zdrav-
stvo pri Slovenskem zdravniškem društvu. Tudi dr. Mi-
ke je bil njen delovni član. Sekcija je po sklepu Sveta
Kliničnega centra leta 1987 obesila v avli KC za kipi
Lavriča, Tavčarja, Lunačka in Čelešnika velik zemlje-
vid Slovenije z označenimi partizanskimi bolniškimi
postojankami, ambulantami, skritimi lekarnami in le-
tališči, skupno 147 objekti partizanske sanitete. Ta
zemljevid je pričal tudi o enkratnem odzivu zdravni-
kov, medicincev in lekarnarjev, ki so za ceno življe-
nja sodelovali v partizanski saniteti. V osvobodilnem
boju je izgubilo življenje 45 zdravnikov in 54 medi-
cincev. Zemljevid je leta 1991 nekdo snel s stene in
Razgledi