-93-Bodi usmiljen ubogim živalcam
Živkov oče je bil mizar. Uže zgodaj je pazil na dušo in telo svojega sinčka, kajti vedel je, da nepopačeno človežko serce se rado veself ter ima sočutje, ne samo do ljudfj nego še do živalij, ki so tudi stvarf božje. A bil je Živko res verl deček, bistrega uma in blazega serca. Če tudi §e jako mlad, vendar je uže pomagal očetu pri mnozem delu. Oče mu je kupil vse mizarsko orodje, in res je bilo veselje gledati mladega deeka, kedar je deščice žagal in prav lične mi-zarske stvari zdelaval. Ker je Živko ptiče posebno ljubil, prinese mu oče necega dne mlado zčbo (ščinkovca). Ta-k(5j Živko ptici naredi prekrasno kletko ter jo obesi zunaj pod okno. Kako je vesel te zale živalce! Dan za dnevom jej nosi prosd in konopelj, naliva jej čiste vode, ter jedva (komaj) čaka onega veselega trenotja, da bi mu v zahvalo zapčla lepo pesenco. čakal je in čakal, a zeba nij hotela zapčti, kar je tako žalostilo Živka, da nij vedel kaj početi.
Necega dne pride k njemu sosedov Stanko, ki je takdj poleg Živkovih bival. Perva atvar, ki mu jo Živko pokaže, bila je dakako zeba v kletki zunaj pod oknom. ,,Ali uže p6je ?" povpraša Stanko. „ ,,Ne še!" " Živko žalostno vzdahne. — Zdaj Stanko bolje pogleda ptico, potem se oberne k Živku in reče: ,,a kako hočeš, da bi pela, ker vidi!" — ,,,,Kaj? kako!"" vpraša Živko ter se začudi, ,,mislim, da vsak ptiček vidi? čemu liima oči?"" — ,,Ti me ne umeješ," od-govori Stanko. ,,Ako hočeš, da ti bode zeba pela, iztekni jej oči, in potlej pazi, kako veselo   .   .   ."
,,,,Joj!"" zavpije Živko ves prestrašen, ,,,jaz bi kaj tacega mogel storiti, da bi ptici izteknil oči! Ne, ne, tega aikoli ne storim. Eajši hočem, da mi ostane zmirom nema a veselo skakajoč po kletki, nego li da bi gledal siroto brez očij. Beži, beži, jaz ne moretn tacega storiti. Pomisli, ko bi jaz bil slep, kako uboga stvar bi bil! Ne mogel bi videti in se veseliti prelepe narave božje, niti bi mogel pogledati v jasno zvezdovito neb<5! Nobene krasne cvetfce ne bi mogel videti. Kar nič ne bi vedel, kakovšne so Mže, drevesa, travniki, polja, nič — kar nič. Oh, pomisli vendar"" — zdaj obmolkne Živko, ne more dalje govoriti, kajti solze mu očf zalij(5 in ihteč izpregovori: ,,,,niti svoje dobre ma-tere in ljubega očeta ne bi mogel videti!""
,,Molči," tolaži ga Stanko; ,,vsi ptičarji tako delajo, in zato sem tudi jaz tebi rekel, da —"
,,,,Jaz ne bodem tacega delal,"" preseka mu Živko besedo. vZnaš li kaj ?" reče Stanko, ,,niti jaz nikdar nič tacega ne storim, in po-vem bratu, da tudi on ne sme.   Ti Živko, prav govoriš; tudi meai se smilijo uboge živali."
— 94 —
Zdaj je bil Živko vesel, obrisal si je solzne oči in radosten pogledal ptico, ki je brezskerbno skakala po kletki. In glej, za Dekaj dnij je začela zeba tako glasno peti, da je bila vsa hiža polna žrergolenja. Kedtf bi zdaj mogel popisati Živkovo veselje! Malo ne ves dan je delal zunaj pou oknorn in poslušal veselo zebo, ki mu tako lepo poje, da-si jej nij izteknil očij. Verhu tega mu je tudi ostala dobra vest, ki hvali vsacega, kedorkoli kaj dobrega stori ter je usmiljen ubogim živalcam.
Katarina Groser   .