FEBRIAI1 1953

Nabožni slovenski mesečnik

VSEBINA: Zdaj ste luč v uospodu
(P.Fortunat) stran 33 - Mesec katoliške¬
ga tiska (P.Cdilo) stran 35 - Prezidento-
vc n.olitev, stran 36 - Domotožje po Bogu
(P.Fiugo dr.oren) stran 37 - Tema,pesen.
(Limbarski) stran 41 - Sedež modrosti
(P.Miršek) stran 42 - Baraga uti, Slomšek
govori...(Prir.p.Odilo) stran 44 - Kaznje¬
nec številka 3142 (P.Inocenc) stran 46-
ikozi vinarje gre moja pot...(P.Rudolf)
stran 49 - Po kraljestvu križa, stran 50 -
Božji preizkusenec (P.K.) stran 53 - Tudi
ti izbiraš! (Lojze Tomažič) stran 54 - Vi¬
tez naše ljube Dospe (Prevedel p.Odilo)
stran 55 - Kaj je res pretežko? (P.Alfonz)
stran 58 - Len.ontski odmevi, stran 60 -
Kramljanje na zapečku, stran 62.

Urejajo in izdajajo
SLOVENSKI FRANČIŠKANI
v Združenih državah ameriških

St. Mary’s Seminary, Lemont, Illinois - Tel: 494
Editor : Fr. Basil Valentin OFM
Business Manager : Fr. Cyril Shircel OFM
Naslov-Address: AVE MARIA,'Box 608,
Lemont, 111. - Telephone: Lemont 873

Naročnina - Subscription rate: Za U.S.A.
in Kanado J 2.50 - Za inozemstvo j 3.00

Tvoja naročnina je dar fantom, ki se v našem
semenišču pripravljajo na duhovniški poklic.
Naročnikov in dobrotnikov se lemontska franči¬
škanska družina dnevno spominja pri molitvah.

Publlshed once monthly - twlce in October- by
the Slovene Franciscan Fathers, Lemont, Illinois,
in the Interests of the Commlssariat of the Holy
Cross. - Entered as second class matter at the
post offlce of Lemont, Illinois, under the act of
March 3, 1879. Acceptance of mailing at speciai
rate of postage provided for in section 1103, act
of October 3, 1917. - Authorized July 14, 1945.

DRAGI ROJAKI 1 Gotovo ste
že  slišali star slovenski pregovor: Povej
mi, s kom občuješ - in povedal ti bom,
kaj si! Pa ta pregovor velja? Prav go¬
tovo, saj ga je sestavila ljudska mo¬
drost, ki ji nihče ne ve začetka, vsak¬
do se pa lahko iz življenja prepriča o
resničnosti njenih naukov.

Povej mi, s kom občuješ! Povej mi,
kakšen časopis prihaja v Tvojo hišo, pa
bom takoj povedal, kaj si: ali si zna¬
čajen človek, katoličan z dušo in te¬
lesom - ali pa le polovičar, ki ti v
prevelikem zaupanju vase ni mar za
dušno zdravje.

Morda bi slišal iz Tvojih ust hiter
odgovor:"G, Ave Marija prihaja redno
v mojo hišo!" Prav, čestitam Ti! Lepo
je od Tebe, da prebiraš nabožni me¬
sečnik! Kaj pa drugi listi?

Namesto odgovora bi morda vzkipel
in mi zabrusil:" Kaj misliš, da sem otrok
in ne vem, kaj berem? Ave Marijo na¬
roča žena, jaz pa sem že desetletja na¬
ročen na svoje liste, bereva pa oba!"

Oho, sva že skupaj, prijatelj! 2e
razumem izmikanje. Katoliška hiša, na
mizi pa poleg verskega tudi protiverski
časopis, ki sproti uničuje to, kar pre¬
jemaš iz verskega lista. Kaj verjameš
izgovoru "Meni nič ne škodi!", ki ga
sebi in drugim ponavljaš? Kdo ve, ko¬
liko katoliških načel ti je že strup u-
grabil; in koliko krivičnih očitkov proti
Cerkvi, duhovnikom in veri Ti je pod¬
taknil. Mimogrede, ne naravnost. Ko
boš na poslednjo uro gledal življenje
že z očali večnosti, boš spoznal tudi
to svojo napako. A ne bo več čas od¬
povedati protiverski list. Se Tvoje ime
bodo slovesno napisali vanj. ..

Menda drži, kar sem nedavno bral:
Polovico protiverskih listov bi preneha¬
lo izhajati, če bi vsi katoličani odpo¬
vedali naročbo.Naročniki podaljšujejo
listom življenje in so soodgovorni za
vse slabo, ki po listu prihaja med svet!

Kaj, ko bi v mesecu katoliškega
tiska premlel te moje misli in pokazal,
koliko je v Tebi katoliškega Slovenca?

Urednik

Printed by AVE MARIA PRESS, Lemont, 111.

xyt mama!

""""*"" 1  Feb.

■ I / “Zdaj ste luč v Gospodu"

j® Vi ste luč sveta !”(Mt 5, 14) Tako je govoril Go¬

spod svojim učencem. “Nekdaj ste bili tema, zdaj ste pa
/ luč v Gospodu”(Ef 5, 8). “Vi ste izvoljeni rod, kraljevo

A  duhovstvo, svet narod, priljubljeno ljudstvo, da bi ozna-

/ I njali slavna dela njega, ki vas je poklical iz teme v ču-

i dovito luč”(l Pet 2, 9).

I Sveto pismo pogosto omenja luč. Navadno jo rabi kot

f primero ali prispodobo za milost božjo. Tudi cerkvene

■ | molitve so prežete z mislijo o luči. Pisatelji prvih kr-

l | ščanskih stoletij imenujejo krst zakrament razsvetljenja

i f  ali kar kratko: razsvetljenje. Krst nam podeli milost. Iz

// naše duše prepodi temo, napolni jo z lučjo milosti.

I/  Razloge, da je luč simbol milosti, najdemo v last-

ff nostih, ki jih ima luč. . .

.J Luč vzbuja življenje

j Brez svetlobe ni življenja. Sončna luč vzbuja življe¬
nje v naravi in brez sončnih žarkov bi bil svet puščava.

Ko ponoči sonce izgine za nekaj ur, na zemlji življenje spi. Čaše cvetlic
se zapro, veselo ptičje petje preneha. In ko se pozimi sonce umakne ter le
napol izžareva svoj blagoslov, zgube rastline življenje, polja se spremene
v puščave, dokler se ne vrne pomlad sončnega izžarevanja, ki prinese
novo moč življenja.

Na veliko učinkovitejši način deluje milost v duši. Brez nje nima duša
v sebi niti klice nadnaravnega življenja. Po milosti pa postane duša veli¬
časten paradiž. Milost božja prežene iz nje temo greha, ki prinaša smrt ,
in jo napolni z božjim, nebeškim življenjem. Milost božja je začetek naše¬
ga poveličanja v nebesih. V milosti izvršena dobra dela so pisana v knjigo
življenja. Ta knjiga življenja pa je naša duša, ki je v posvečujoči milosti
božji. In ko se duša loči od telesa, se odpre ta knjiga, v katero so vpisana
zaslužna dela, molitve in žrtve. Čim več je zaslužnih del, čim več prav
opravljenih molitev, čim več žrtev in odpovedi darovanih Bogu, tem večje
bo plačilo, tem večja bo slava.

Duša, ki je v posvečujoči milosti božji, živi v večni pomladi. Le ma¬
lo je krajev na svetu, kjer bi vladala “večna pomlad”, z drugo besedo: kjer
bi bilo sonce skozi vseh dvanajst mesecev tako močno, da bi vedno rastle
rastline in cvetele rože. Duša, ki je v milosti, ima tako pomlad. “Večna
pomlad” ne pozna zime; kjer vlada, tam poganjajo rastline vedno nove cve¬
tove. Duša v milosti poganja tudi vedno nove cvetove kreposti. In ti cve¬
tovi-kreposti ne ovenejo: za vse je dovolj hrane, za vse je dovolj božjega
sonca milosti. Samega Boga razveseljujejo.

Luč daje moč rasti

Po moči sončne luči se vzpenjajo rastline iz naročja zemlje proti ne-

34

AVE MARIA

bu, proti viru luči - soncu. Iz njega potem črpajo vase sile, ki so jim po¬
trebne za razvoj in rast.

Milost božja dviga našo dušo k Bogu, ki je Luč, ki razsvetljuje naj¬
večjo temo. O drugi božji osebi-Besedi pravi evangelist: “V njej je bilo
življenje in življenje je bilo luč ljudi”(jan 1, 5). Kristus je naša Luč. Samo
v moči te Luči lahko rastemo v nadnaravnem življenju in krepostih.

Milost božja nas dviga k Bogu. Kdor veruje v milost božjo in njene
odlike, se vedno z večjim hrepenenjem dviga k Bogu. To hrepenenje dobi¬
va svoj izraz v molitvi in v dobrem namenu. Naše bivališče je v nebesih.
Kjer je Bog, tam so nebesa. Duša, ki je v milosti, nosi Boga v sebi. "Ne
iščite Boga tam gori, marveč v vas, kjer trpi zaradi vaše raztresenosti in
pozabljenosti, ” je dejal kardinal Mercier. . ....

Luč razsvetljuje

Luč razsvetljuje naše oko in ga napolni s sliko zunanjih predmetov.
Brez luči ne vidimo ničesar. Naj je okoli nas še toliko lepih in dragocenih
predmetov - ako ni luči, ki jih osvetljuje, nas njih lepota ne more zajeti.

Nekaj podobnega je z našo vero. Samo milost božja, s katero sodelu¬
jemo, za katero pripravljamo svojo dušo, kakor kmet pripravlja polje za
setev, nam prinaša luč ter z njo kaže lepoto krepostnega življenja, lepoto
Boga, Matere božje in nebes. V cerkvi več ljudi posluša pridigo. Eni so
učljivi in čutijo, da jim božja beseda prinaša notranjo svetlobo, ki odkri¬
va lepote nadnaravnega življenja; drugi pa se dolgočasijo in božja beseda
jim ne prinaša luči. Zakaj? Ker prvi z milostjo sodelujejo, drugi pa se
prav nič ne potrudijo, da bi pripravili svojo notranjost za božjo besedo.

Samo milost božja nam pokaže, kako smo majhni pred Bogom. Po
milosti božji ponižni odkriva smisel Kristusove molitve: “Slavim te, Oče,
Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel
malim”(Mt 11, 25).

Modri in razumni so oni, ki so ponosni na svoje znanje, ki vedo veli¬
ko povedati tudi o verskih stvareh. Modri so tudi oni, ki zelo hitro opazijo
slabosti bližnjega. Znanje modrih in razumnih je samo razumsko, ne vodi
jih do praktičnih zaključkov in dejanj. Kadar je treba izvršiti kako dol¬
žnost in sprejeti nase kako žrtev, tedaj modri in razumni najdejo najraz¬
ličnejše vzroke, da opravičijo svojo lenobo. Tu sta dva pogosta primera:

Petek je. Dan posta, ko katoličan ne uživa mesa, ker tako veli cer- ,
kvena zapoved. Razumni najde izgovor: Težko delam, zame post ne velja!

So ljudje, stari in mladi, ki nimajo časa za nedeljsko mašo. Zakaj ne?
Ves teden delajo, v nedeljo se morajo odpočiti. Tako se opravičujejo in
menijo, da je to zadosten razlog za opustitev nedeljske dolžnosti.

To je modrost otrok tega sveta, ki prinaša v dušo vedno večjo temo.

Mali so pa tisti, ki z otroško preprostostjo in ponižnostjo sprejmejo
evangelij. Verujejo, da je božje razodetje tako popolno, da nam kaže vse
naloge in dolžnosti v jasni luči. Njihova vera je dejavna, ker v nauku sve¬
te Cerkve in v dolžnostih vere ne iščejo težav in nejasnosti, ampak se po¬
nižno uklonijo božji resnici ter jo sprejmejo za vodilo praktičnega življe¬
nja. Njihovo notranjost razsvetljuje luč božje milosti.

P. Fortunat OFM

Februar 1953

35

P. Odilo OFM


33

“Ko bi sveti apostol Pavel danes
živel, bi vodil veliko tiskarno in bi bil JI 1
urednik velikega lista... ” je dejal neki 7 /r| £“
pisatelj našega časa.

/ //'esec februar je določen za me¬
sec katoliškega tiska. Papež Pij X., ki je
bil pred kratkim povzdignjen k časti oltar¬
ja, je nekoč zapisal tele pomenljive in
resnične besede: "Zastonj zidate cerkve,
zastonj prirejate misijone, zastonj usta¬
navljate šole, vsa vaša dela bodo uničena
in vsi vaši napori bodo brez uspeha - ako
ne znamo istočasno sukati orožja v ofen -
živi in defenzivi katoliškega tiska!" Če je
bilo to res v začetku tega stoletja, ko je
svetniški papež vladal katoliško Cerkev,
je to veliko bolj res danes, v drugi polo¬
vici našega usodnega stoletja.

Katoliški tisk je v zadnjih desetletjih
čudovito napredoval in slavil premnoge
zmage. Te zmage slavi še danes tu v svo¬
bodni ameriški deželi. Toda kdo ne ve, da
je Hitler zaprl skoraj vse evropske katoli¬
ške tiskarne? In komunizem jih je toliko
še bolj trdno zaklenil, ali pa vrti njih ti -
skarske stroje v svoje satanske cilje. Pa
tudi v sicer svobodnih deželah katoliški
tisk daleč ne dosega svetnega, da že ne
rečemo protiverskega tiska. V tem katoli¬
čani grešimo z grehom opuščanja. Kar
vzemimo našo Ave Marijo! V šest tisoč
izvodih prihaja med ameriške Slovence.
Lepo število in reči moramo, da raste. A
res je tudi, da bi moral imeti naš list de¬
setkrat, petkrat pa prav gotovo, več na¬
ročnikov, da bi lahko dejali: "Ameriški
Slovenci pa znamo ceniti katoliški tisk
in nismo speča Cerkev!" Naročniki sami
bi morali pokazati, da Slovenci ne spimo
za dobro stvar.Vsak naročnik bi moral do¬
biti,in mnogokje bi bilo narejeno z lahko¬
to, nekaj novih. Samo v par sosednjih hiš
bi stopil, pa bi bil apostol dobrega tiska,
ne samo bralec. Toda mislimo, da to ni
naša dolžnost. Nasprotniki pa si štejejo
za najvažnješo dolžnost: agitirati za svoje
brezversko časopisje.

Toda v tem oziru ne smemo biti ozko¬
srčni. Kolikor mogoče ves slovenski kato¬
liški tisk moramo podpreti. Čim bolj ne¬
sebični bomo pri tem delu, večji bo božji
blagoslov. Ali ti je mar skupna slovenska
katoliška trdnjava - tiskarna Mohorjeve
družbe v Celovcu? Tam je slovenska ka¬
toliška matica, ki tiska knjige, molitveni¬
ke, katekizme, katoliške slovenske šolske
knjige... Podjetje podpreš z naročilom
knjig, ki jih družba izdaja. Si jih že na¬
ročil? Ali že imaš življenjepis enega naj¬
večjih slovenskih sinov, nadškofa Jegliča?
Če te knjige ne boš naročil, četudi bi
jo lahko brez posebnih težav, potem res
ne vem, kako bi ocenil tvoje katoličan-
stvo oziroma tvojo zaspanost. Kako nas na
priliko komunisti osramote! Naj izdajo še
tako lažnivo in zločinsko knjigo - niti
en njihov privrženec je ne odkloni. Me¬
sec katoliškega tiska ni samo to, da pre¬
beremo članek o katoliškem tisku in s tem
je vse gotovo. To bi bili isto, kot pazlji¬
vo poslušati siromaka, ki ti razlaga svoje
uboštvo in prosi pomoči, potem pa se z
nekaj nasveti brez daru umakniti. Siromak
potrebuje pomoči, ne besed! Katoliški tisk
je treba podpreti, ne le priznavati njego¬
vo nujnost!

Tu imaš deset zapovedi katoli¬
škega tiska:

1. Beri samo katoliške časopise in
knjige!

36

AVE MARIA

2. Mesto svetnega časopisa si za svoj
dom naroči katoliškega 1 Protikatoliškega
časopisa ne smeš imeti v hiši I

3. Dobre članke katoliškega časopisja
in dobre knjige priporoči svojim znancem
in prijateljeml

4. Bodi apostol katoliškega tiska,zla-
sti Ave Marije 1 Napiši kaj za katoli¬
ški tisk, širi katoliško čtivo!

5. Za razna poročna, godovna, bo¬
žična darila izberi katoliško knjigo! Zdaj
naj bo na vrsti "Nadškof Jeglič"!

6. Vprašaj svojega zdravnika, denti-
sta in brivca, kamor zahajajo Slovenci,
naj da v čakalnico tudi katoliški časopis
in revijo Ave Marijo ter versko knjigo!

7. Ne zavrzi starih številk katoliških
listov, predvsem mesečnikov! Čez čas bo¬

do lahko še dragoceni.

8. Pomagaj pri farni knjižnici! Če je
še ni, skušaj pripomoči, da se ustanovi!

9. Postani član Mohorjeve družbe!

10. Ne bodi nevoščljiv onim, ki nese¬
bično delajo za katoliški tisk in imajopri
tem uspeh! Ne oviraj jih!

Z vso paro delajo za svoj tisk komuni¬
sti. Na tisoče in tisoče knjig, brošur in
listov spravijo iz domovine med izseljene
rojake. Niti en kos teh pošiljk ne obleži
v omari, ker imajo povsod požrtvovalne
agitatorje svojega strupa. Ta strup je pri¬
pravljen za naše vrste, mi pa smo sami
zaspanci. Je skrajni čas, da se zbudimo !

Vstanite, na delo za katoliški tisk!
Februar je mesec katoliškega tiska!

P rezidentova molitev

V času, ko takozvani moderni svet brez vere
stavi svoje zaupanje v orožje in silo, vernega človeka pri¬
jetno iznenadi, ko najde ljudi, ki kljub visokemu položaju
v človeški družbi ne pozabijo na besede svetega pisma:
Ako Gospod ne zida hiše, zaman se trudijo, ki jo zidajo!

Nekaj podobnega se je zgodilo na dan inauguracije
novega predsednika Združenih Držav. Pod vtisom velike
odgovornosti in slabosti, da sam iz sebe ne bo zmogel
uspešno opravljati službe, mu je privrela iz srca moli¬
tev. Prezident Eisenhower je pred 60 milijoni ljudi, ki
so bili navzoči pri slavnosti ali pa so ji sledili na televi¬
ziji, v vsej ponižnosti molil sledečo prelepo molitev:

VSEMOGOČNI BOG! V tem trenutku, ko stojimo
tukaj, se mi moji bodoči sodelavci v izvršilnem odseku vla¬
de pridružujejo v prošnji, da bi Ti izpolnil in dovršil našo
posvetitev službi naroda v tej množici in njih sodržavljanov
vsepovsod.

Daj nam, Te prosimo, moči, da bomo mogli jasno ločiti
pravilno od napačnega; nakloni, da bo vsa naša dela in de¬
lovanje vodila ta moč in zakoni te dežele.

Posebno Te prosimo, naj bo naša skrb za vse ljudi,
brez ozira na položaj, raso ali poklic. Naj vlada sodelova¬
nje in naj bo skupni namen teh, ki imajo v obsegu naše
ustave različno politično mišljenje, da bodo tako vsi delali
v dobrobit naše ljubljene domovine in v Tvojo čast. Amen.

Februar 1953

P. Hugo dr. Bren OFM

Vplošno znan je Tertulijanov
izrek: Človeška duša je po svoji na¬

ravi krščanska. Torej ni po svoji na¬
ravi le verna, ampak celo krščanska,
ker je lačna in žejna čiste resnice o
Bogu, katero pa poseduje samo nepo¬
kvarjeno krščanstvo.

Prav za prav isto, le na malo drugi
način, je izpovedal sveti Avguštin re¬
koč: Nemirno je človeško srce, dokler
ne počiva v Tebi - o Bog!

Bogoznanci so to trditev tudi znan¬
stveno utemeljili dokazujoč, da sta
človeku spoznanje Boga in težnja po
njem tako naravna, kot bi bila vroje¬
na. Zato se moreta sicer zabrisati, a
nikdar izbrisati iz uma in srca. Ko
bogotajec misli, da je iz sebe izbri¬
sal zadnjo sled o Bogu, mu srce ne¬
nadoma bolestno drhteče zakriči:
Bog ! Če mu prisluhne in sledi nje¬
govemu domotožju po Bogu, začne zo¬
pet živahne je biti. Ce pa ne, noče več
biti, ampak je zadovoljno z manjšim
zlom - s samomorom.

Resnico tega današnje tako zma-
terializirano in bogopozabno življenje
na debelo potrjuje. Na debelo pravim,
ker pozameznikov ene in druge vrste
ni nikoli manjkalo. V begu pred Bo¬
gom, v docela nevezani svobodi vseh
svojih gonov, so iskali smisla živ¬
ljenju, dokler se niso našli pred iz¬

biro: Ali nazaj k Bogu, ali pa v smrt,
ker tako življenje ni vredno življenja !
Večinoma so bili med temi taki, ki so
se imeli za razumnike, a sveto pismo
jih imenuje norce. Danes pa, ko je
brezbožni in protibožni materializem
zajel tudi ogromne ljudske mase, je
takih razočaranih beguncev pred Bo¬
gom na debelo. Vrsta domotožnih bo¬
goiskateljev se vedno daljša. Mnogi
očitno priznavajo: Zmotili smo se,
grešili smo! Drugi še ne čutijo te mo¬
či v sebi za tako grenko izpoved, zla¬
sti ne, če so bili borbeni materialisti
in brezbožci. A so že zavili na tajna
Nikodemova pota. Koliko jih pa niha
- bi dejal - med vrvico in jagodami
rožnega venca ter - vrvjo ali kroglo.
Tudi vrsta slednjih se daljša in širi.
Končno gredo eni kot drugi na račun
domotožja po Bogu, ki ga ne morejo
izruvati iz svojih src.

Da, bogopozabni in bogomrzki ma¬
terializem dandanes pada, domotožje
po Bogu je zopet na pohodu.

Amerika je še pred nedavnim
veljala za obljubljeno deželo materia¬
lizma, ne toliko na papirju kakor v
praktičnem življenju. Saj nad polovico
Amerikancev ni čutilo potrebe po pre-

38

AVE MARIA

roditvi v Bogu in kaki veroizpovedi,
dasi niso borbeni brezbožci. Danes
se tam materializem očividno krči,
domotožje po Bogu je v vedno večjem
razmahu. Ko je Amerika priprla vra¬
ta naseljenstvu, so mnogi domnevali,
da bo porast tamkajšnjega katolicizma
s tem hudo prizadet, ker je bil njegov
glavni vir katoliško priseljenstvo. To
bi se bilo tudi zgodilo, ko bi se ne bil
odprl drugi vir, s katerim takrat še
nihče ni računal. In ta vir je domo¬
tožje po Bogu, ki je zajel njen mo-
derno-poganski del. Na vseh poljih
se kaže prebujena verska pomlad.
Verska vprašanja, za katera nekdaj
v javnosti ni bilo mesta, so na dnev¬
nem redu, tako v razgovorih kakor v
pisani, tiskani besedi. Svoj čas si pi¬
satelji niso upali obdelovati verskih
problemov, ker bi ne bili dobili za¬
ložnika. Zdaj je po teh knjigah iz¬
redno povpraševanje. Radio je bil

- če izvzamem katoliške oz. krščan¬
ske ure - ves v službi tostranskega
življenja. Za Boga v njem ni bilo me¬
sta. Danes tudi tak, ki ni v verski
službi, poživlja na molitev in službo
božjo. V glasoviti in žal tudi zloglasni
filmski centrali Hollywood so filmske
zvezde, ki z Rev. Peytonom po tele¬
fonu molijo rožni venec, z njim pri¬
rejajo krasne radijske verske pro¬
grame in filme. In slovitemu radij¬
skemu govorniku škofu Sheenu pri¬
sluškuje ter sledi na televiziji kar na
milijone poslušalcev... Za premišlje-
valne redove v Ameriki nekdaj ni bilo
smisla; danes je premalo samostanov
te vrste, da bi mogli vsem prosilcem
zadostiti in jih sprejeti. Sicer pa že
samo število konvertitov priča o sil -
nem domotožju po Bogu. To število
vsako leto dosega visoke tisoče.

V boljševiški Rusiji je že deset¬
letja od vlade organizirano in z vsemi

sredstvi vodeno borbeno brezboštvo
na delu, da izruje iz ruske duše vsako

Škof Fulton Sheen, ki je bil
kot prvi duhovnik izbran za
"Mr. TV 1952."

Rev.Patrick Peyton s filmsko
zvezdo Loretto Young pri¬
pravlja radijski program.

Februar 1953

39

težnjo po Bogu. Že drugi rod dorašča,
ki ga hočejo vzgojiti v tem duhu, v
kolikor je to od njih odvisno. Na zunaj
izgleda, kot da bi bili uspeli in da se
jim bo to v nekaj bodočih rodovih do¬
cela posrečilo, če le ostanejo na kr¬
milu. Mladina v tem vzdušju vzgojena
se kar dobro počuti. A le na videz.
V resnici je podobna zimski naravi.
Na zunaj prostrano pokopališče preko
leta tako bujnega življenja. Na znotraj
pa, zlasti ko gre že na pomlad, pora¬
jajoče se novo, mlado življenje. Tako
pokopališče verskega mišljenja in ču¬
stvovanja je na zunaj ruska boljševiška
mladina. A v njenih srcih, morda v
globini še nepokvarjenih ali pa že iz -
žetih po nebrzdanih strasteh, se pora¬
ja domotožje po Bogu. Usta so morda
še brezbožna, srca pa iščejo, da se
odpočijejo v Njem...

Morda ste brali P. George jeva ra-
zadetja iz ruskega “Božjega podzem¬
lja”. Tam ste srečali celo vrsto takih
po Bogu domotožnih src. Na primer
tista ženska - boljševiški poročnik, ki
je gledala pestro poljsko poroko. Belo
oblečena nevesta gre, spremljana od
svojih družic, s svojim ženinom v
cerkev. Tam mu med pomenljivimi
obredi poda roko v dosmrtno zvezo.
Nato je pred bogato okrašenim oltar¬
jem poročna sveta maša. Vse to je
za tega ženskega poročnika čisto nov
prizor. Kot zamaknjena sledi slikovi¬
temu dogajanju pred oltarjem. Ko po
končanih obredih vidi, da znanke po¬
ljubljajo nevesto, se še ona prerine
do nje in jo prosi, če jo sme tudi ona
poljubiti in če jo sme tovariš v nje¬
nem objemu celo fotografirati. Se¬
veda ji je rada dovolila. Cez nekaj dni
je poslala vojaka po fotografijo. Ob
pogledu nanjo pa se je tisto noč v srcu
boljševiške častnice vršil hud dvoboj:
ali nazaj k Bogu, ali v smrt.. . V spo¬
minu na poteptano žensko čast, katero
ji nihče več ne more vrniti, se je re¬
vica odločila za slednje. Zjutraj so
jo našli mrtvo ob revolverju in drob¬
nem pisemcu za mamo, v katerem

pravi:“Ljuba mama! Tu se ljudje v
cerkvi poročajo, pred duhovnikom in
za vedno. Ne kakor pri nas, kjer se
ženin in nevesta komaj mimogrede vi¬
dita in zopet razideta. Jaz tega ne
morem več prenašati. Pozdravljena,
ljuba mama!... ”

Ali pa zgodba onega ženskega stot -
nika, o katerem poroča P. George. Ta
je poznega večera prišla k njemu v
nočni obleki, češ da je njen mož od¬
potoval in ji je sami dolgčas. P. Ge¬
orge je seveda preslišal njeno snubi¬
tev in ji je dejal, naj mu pove kaj iz
svojih otroških let. Postala je prav
zgovorna. V posebno lepem spominu
je imela svojega očeta zdravnika, ki
je bil silno dober do vseh trpečih. Pri
spominu nanj je dostavila: “Kar ne
morem verjeti, da bi bilo takega člo¬
veka konec, ko umrje. ” On ji odgo-
vori:“Jasno, da ga ni konec! Saj ima
vendar neumrjočo dušo!”— “Oh, ” te¬
daj vzklikne stotnica, “to je prelepo
in bi le želela, da bi moglo biti res ! ”
Nato sta se do štirih zjutraj razgo-
varjala o raznih življenjskih ugankah,
kakor jih rešuje vera. Prišla je tudi
naslednjo noč in vsa zadovoljna je
prosila, če sme pripeljati tudi svo¬
jega moža, ko se bo vrnil, saj tudi
on še ni imel prilike razgovarjati se
o teh problemih. Dovolil ji je in vsak
večer je bilo potem več takih Niko-
demov v duhovnikovi sobi. Preden je
zapustil Moskvo, jih je sedem poučil
v veri in krstil ter jim podelil prvo
sveto obhajilo.

Kdo ve, koliko domotožja po Bogu
je pod rdečo skorjo, pa mu zaradi
tveganosti ni mogoče dati duška. Celo
v zaupnem krogu ga je treba skrivati
in na vse mogoče načine odvračati od
sebe vsak sum. Tudi o tem nam pove
P.George kaj zanimive stvari. Po¬
novno je naletel na take, ki so se na
zunaj kazali stoodstotne brezbožce.
Tako pripoveduje o nekem borbenem
na zunaj zagrizenem aktivistu in čla¬
nu konsomola. Vsak, kije poslušal
njegove bogokletne izbruhe, je mislil,

40

AVE MARIA

da v takem srcu pač ne more biti me¬
sta za Boga. A sam mu je zaupno pri¬
znal, da mu je med vojno pred Nemci
nekoč huda predla in je tisti trenutek
kar bruhnilo iz njega;“O Bog, pomagaj
mi, le Ti me moreš rešiti!... ” Dru¬
gikrat je bil duhovnik v neki slovaški
cerkvi priča, kako sta prišli v hram
božji dve Rusinji - sovjetska vojaka.
Namerili sta korake v kapelico svete
Male Cvetke. Nato je ena boječe po¬
gledala okrog sebe, potem pa izpod
plašča potegnila šopek vijolic in ga
hitro položila Tereziki pred noge. Ko
sta še malo pomolili, sta odšli. Kot

50 mu pozneje kmetje pripovedovali,
to ni bilo nič izrednega. Čudili so se
le, da so take ženske-vojaki huje pre¬
klinjali kot vsak moški.

Se drug slučaj navaja pisatelj v
svoji knjigi. Nekoč so že pod večer
prišli v neko vas in sklenili tamkaj
prenočiti. Povelje se je glasilo, naj

51 vsak sam poišče prenočišče. Zen¬
ski stotnik, Maruša po imenu, pri-
robanti pred hišo neke ženice ter ma¬
mico nahruli;“Hej, stara, pripravi
mi sobo, da pri tebi prenočim!” Vsa

prestrašena ženica gre, da izpolni
povelje. A najprej spravi na varno
svojo ikono, sveto podobo Bogorodi-
ce, in jo tako obvaruje oskrunjenja
ali celo uničenja. Ikona je bila njena
edina dragocenost, ki ji je še ostala.
Kmalu potem ko stotnica sobo za¬
sede, pridrvi zopet nad ubogo starko
in sicer z zahtevo:“Kje imaš ikono,
stara?” Ženica si misli na tihem, da
tale hudiček še zaspati ne more, če
prej ne oskruni kake svete podobe.
Zato hoče utajiti, da ima v hiši iko¬
no. “Hudiček” pa ji na njeno veliko
začudenje pravi;“Sram vas bodi vseh
skupaj, da ste zaradi par komunistov
odstranili svete podobe! ” Nato ženica
privleče ikono iz blazine. Takoj jo
mora obesiti nazaj na njeno mesto in
prejšnji “hudiček” se ji spoštljivo pri¬
bliža, razprostre roke in moli;“Pod
tvojo pomoč pribežimo... reši nas ! ”

P.George pa je srečal nekega na
videz res pravega hudiča. To je bil
ženski vojak Katra, ki ji noben moški
ni bil kos v preklinjevanju, pijanče¬
vanju in raznih grozodejstvih. Nekoč
je kar tako za šalo nekemu detetu, še
v plenice povitemu, razbila glavo - ob
prešernem smehu njenih tovarišic
v vojaški suknji. Kar jo je še spo¬
minjalo na vero, je bila samo satanska
strast, kako preklinjati ali sveto stvar
oskruniti. Ko jo je P. George nekoč
zopet srečal vso okajeno, ji je prija¬
zno dejal;“Kati, zakaj pa vendar toliko
piješ?” Po globokem požirku iz čutare
je režaje odgovorila;“Da pozabim. ” In
spraševal je dalje:“Kaj pa bi rada po¬
zabila?” Odgovor se je glasil:"Vse!
Življenje in smrt! ” Potem mu je ne¬
koliko odgrnila zaveso svojega življe¬
nja. Svoj čas bi bila rada mati z lju¬
bljenim otrokom v naročju, ena takih,
ki so jih znali duhovniki “začarati”.
Danes imajo za vse to le posmeh, tudi
ona. A tu in tam jo le zajame misel,

Amerika pripravlja duhovnike na
dan, ko bo Rusija svobodna.. .

Februar 1953

da je tako življenje mirnejše, sreč¬
nejše in naravnejše. “Toda to so zame
le še sanje. Preveč mož sem že med
tem imela, preveč vodke popila in
preveč Nemcev pobila. Zato hočem
tako nadaljevati, dokler kaka krogla
ne napravi pike mojemu življenju. ..
Toda od kod šepetajoči glas v mojem
srcu: Je še nekaj boljšega!. . . ” je
končala pripovedovanje. Ko ji je du¬
hovnik dejal, da je to božji glas, ki
jo snubi, se je pa ploha kletev vsula
iz njenih ust. Zopet je nastavila ste¬
klenico in svoje domotožje po Bogu
zalila z alkoholom.

Kako pa je treba v Rusiji verska
čustva celo pred najožjimi skrivati
in maskirati, priča sledeči slučaj.
Aljoša in Marja sta se poročila, se¬
veda na civilnem uradu, čeravno sta
bila oba verna in bi se bila rada po¬
ročila v cerkvi pred duhovnikom. A
ne on in ne ona nista vedela o vernosti
in tihih željah drug drugega, saj no¬
beden od njiju ni bil gotov, da drugi
ni izdajalec. Rodil se jima je prvi
otrok, kateremu sta dala ime Ivan-
ček. A verna mati je silno želela, da
bi otrok prejel sveti krst. Kaj nare¬
di? Ko je mož odšel za delj časa od
doma, se je odpravila s svojim sin¬
kom dvajset kilometrov daleč k ne¬
kemu duhovniku, da ga  je krstil. Vsa
srečna je hitela s sladkim bremenom

41
nazaj domov, da bi prehitela moževo
vrnitev. - Njen mož pa je prav tako
čakal prilike, da bi Ivančka nesel h
krstu. Ko je žena nekaj obolela, si je
mislil, da bo otroka najlažje pogre¬
šala. In je otroka skrivaj oprtal ter
ga  odnesel k istemu duhovniku, za
katerega skrivališče je dobro vedel.
Pri navedbi podatkov o novokrščencu
pa se je duhovnik spomnil, da si je
nekaj podobnega že pred kratkim za¬
beležil. Pogledal je svoj zapisnik in
resnično: vse se je ujemalo. “Tega
otroka pa že ne bom krstil! ” je dejal
očetu, ki ga začudeno pogleda. Zato
pa nadaljuje:“Ker ga je pred nekaj
tedni že mati prinesla h krstu. ” Šele
zdaj je verni Aljoša spoznal, da ima
v svoji Marji tudi verno ženo.

Brez pretiravanja lahko rečemo:
če bi mogla ruska duša svobodno dati
duška svojemu domotožju po Bogu, bi
se po tako grenki preizkušnji pomla¬
jena dvignila iz svojih katakomb. Pa
ne le oni, ki so tjakaj rešili svoje
verske svetinje, ampak tudi taki, ki
ki so jih oskrunili in zavrgli. Ti v
praznoti svojega srca še huje občutijo
domotožje po Bogu. Naj jim skoraj
zasije to sonce svobode. Fatimska
Kraljica in mi z njo pa jim izprosimo
milost, da bo Rusija vstala ne le po¬
mlajeno krščanska, ampak tudi -
katoliškaI

“Temo.

Iz prepadov tema zeva,
širi se in svet odeva,
v ovčjem oblačilu škrat
žrtev išče kakor tat.

Hlini se in prilizuje,
naskrivaj pa spone kuje,
zanke veže, mreže tke,
koder more jih razpne.

Ljuljko seje med pšenico,
ščuva laž na boj z resnico,
vero trga iz srca
ter se zlobno krohota .

Luč z neba pa v temo sije,
tudi če se sonce skrije;
tisoč zvezd tedaj gori
Njemu, ki ga mrak taji.

Limbarsk i

42

AVE MARIA

^Og je obdaril kralja Salo¬
mona z občudovanja vredno modrost¬
jo, da se mu je čudil ves tedanji svet
in še danes prebiramo njegove spise .
Od blizu in daleč so prihajali vladarji
ljudstev k njemu, da so ga poslušali
in se učili od njega modrosti. V svoji
dvorani si je postavil predragocen
tron iz slonove kosti in ga prepregel
z zlatom. Na tem tronu je sedel, ko
je sprejemal svoje obiskovalce, raz¬
lagal svojo modrost in presojal.

V tem Salomonovem tronu vidijo
cerkveni učeniki predpodobo Mariji¬
no. Bila je tron, prestol, v katerem
je počivala najvišja, neskončna Mo¬
drost - Bog Sin sam. “Srečni tron, v
katerem je počival Bog Sin, večna
Modrost!” jo pozdravlja sv. Peter
Damijan, “Zato si ga je tudi okrasil
z vsemi duhovnimi krasotami v naj¬
višji meri. ”

Od tod je vzet naš naziv v litani¬
jah: Sedež modrosti.

Za vsakega otroka je mati, ali bi
vsaj morala biti, sedež modrosti.
Njena naloga ni samo to, da otroka
da svetu in ga  telesno vzredi. Mati
ga mora tudi duhovno vzgojiti v vsej
božji modrosti, da bo tako znal pra¬
vilno pojmovati svoje življenje ter bo
živel tako modro, da se bo z njim
časno in večno osrečil. Pa ne le za
majhnega otroka, tudi pozneje v živ¬
ljenju, dokler jo človek ima, mu je
mati “sedež modrosti”, kamor se za¬
teka po nasvete v težavah. In mati je
tega vesela ter rada pomaga s svojo
dolgoletno izkušenostjo.

Prav to je in mora biti za nas na¬
ša duhovna mati Marija. Kot soodre-
šiteljica nas ni s svojim Sinom Jezu¬
som samo prerodila v otroke božje,
temveč nam jo je dal Gospod Jezus
tudi za “Sedež modrosti”, kjer naj v
vsem svojem življenju neprestano
iščemo prave modrosit, da bomo tako
ostali zvesti Bogu.

Marija je “Sedež modrosti”. - Če
je bil Kristus večna, neskončna Mo¬
drost sama, je bila Njegova Mati go¬
tovo najmodrejše bitje, ki je kdajkoli
živelo na zemlji. Polna je bila tiste
modrosti, katere začetek je strah
božji. Če sveti Duh okrasi vsako dušo
v milosti božji s svojimi sedmerimi
darovi, v koliko večji meri jih je mo¬
ral dati v dušo Marije, svoje Neveste,
saj je bila “milosti polna”. S tem jo
je naredil tudi sprejemljivo za ono
pravo modrost, ki ne razsvetli samo
razuma, temveč vžge tudi v srcu vso
polnost ljubezni do Boga, smatra vse
posvetno za ničevo, vse božje pa za
najvišji vzor človeškega življenja. V
resnici moder je človek, ki priznava
Boga za najvišjo dobrino, za največje
bogastvo, za svoje vse, na drugo po¬
svetno pa gleda samo v Bogu. Bi mo¬
gli drugače misliti o Materi božji?

Bog hoče od nas, da si prosimo
to božjo modrost in po njej hrepeni¬
mo. Že pri Salomonu je to pokazal .
Ob nastopu vladanja se mu je prikazal
in ga vprašal, česa si želi. “Gospod, ”
mu je odgovoril Salomon, “ti si naredil
mene, slabiča in neizkušenega mlade¬
niča, svojega hlapca, za kralja: daj
mi poslušno srce do tebe, da bi znal
razločevati med dobrim in slabim, da
bi znal soditi ljudstvo! ” In Bog mu je
dejal:“Ker si prosil modrosti, sem ti
storil po tvoji besedi in ti dal modro
in razsodno srce. ”

Prav to hoče od nas tudi Marija.
Njena želja je, da bi k “Sedežu mo¬
drosti” prihajali vsi njeni otroci pro¬
sit zase modrosti. Sveta Cerkev ima
prav, ko ji polaga na usta besede sv.
pisma, katere večkrat slišimo pri

Februar 1953

pridigah na Marijine praznike ^‘Se¬
daj, otroci, poslušajte me! Blagor
jim, ki se drže mojih potov. Poslu¬
šajte nauk in bodite modri! Blagor
človeku, ki me posluša! Kdor mene
najde, najde življenje in prejme zve¬
ličanje od Gospoda.”

Ta Marijin poziv posluša tudi sv.
Cerkev sama in se tako pogosto obra¬
ča nanjo za modrost. Papeži, škofje ,
vsi vladajoči v Cerkvi poslušajo Ma¬
terino vabilo in iščejo pri njej mo¬
drosti, ki jim je potrebna pri vodstvu
božjega ljudstva. Isto so iskali pri
“Sedežu modrosti” cerkveni učeniki
vseh časov od prvih stoletij krščan¬
stva. Koliko izmed njihovih vrst
si je samo po Mariji izprosilo božje
znanje. Med premnogimi slučaji je
zanimiv zgled velikega učenjaka in
svetnika, Alberta Velikega iz domi¬
nikanskega reda. V nižjih šolah je
slabo študiral in pozneje je mislil
na izstop iz reda, ker tudi v bogo¬
slovnih vedah ni prišel nikamor na¬
prej. A obrnil se je z zaupanjem na
“Sedež modrosti” in postal je eden
največjih učenjakov ter svet še da¬
nes občuduje njegovo modrost.

Koliko je pa izmed ljudstva, izmed
preprostih otrok Marijinih, hitelo v
najtežjih slučajih k “Sedežu modrosti”
in si izprosilo modrosti in nasvetov
- kod bi mogel našteti ? Gotovo je pa,
da se nihče ni obrnil na Marijo zastonj.

Pri našem nazivu v litanijah ope¬
vamo torej najprej vso njeno veliko

43

modrost, s katero jo je tako bogato
obdaril sv.Duh, opevamo pa tudi vse
obilne darove milosti prave modrosti,
katere nam je skozi vsa stoletja tako
darežljivo delila. Pri tem pa se po¬
nižno obrnemo nanjo tudi s svojim
prosi za nas !

Marija, ti skrivnostni “Sedež mo¬
drosti”, izprosi nam veliko milost
prave modrosti, ki jo v življenju tako
zelo potrebujemo! Mati učlovečene
večne Modrosti, izprosi nam sedmere
darove sv, Duha, predvsem dar mo¬
drosti, ki nam je potreben zlasti da¬
nes, pri toliki zmedi misli na svetu!

Meliki sveti Avguštin je nekoč - še pred svojim
spreobrnjenjem - zaslišal glas:"Vzemi in beri!" In vzel je ter bral —
in hoditi je začel po poti spreobrnjenja in končno svetosti.

Sveti Ignacij Loiolski je našel še kot vojak med razvalinami
starega samostana debelo knjigo: Življenje svetnikov. Vzel jo je in
prebiral - na njej je začel zidati temelje svojega svetništva in teme¬
lje svojega reda.

Ljubezen do dobre knjige je vedno znak in pogoj skrbi za svojo
dušo, skrb za dušo pa je znak in pogoj svetosti.

44

AVE MARIA

Priredil p. Odilo

... da moramo imeti skrb za
zveličanje in ta skrb mora biti naša
prva skrb. V to skrb naj bodo obr¬
njene vse naše misli, naše želje iti
naša dejanja. Zveličanje je edino po¬
trebna zadeva. Vse drugo nam ne bo
nič pomagalo, če zveličanja ne dose¬
žemo. Vse posvetno veselje, vsa po¬
svetna čast in sreča, vse je prazen
nič. Jezus sam je namreč povedal;
“Kaj pomaga človeku, če ves svet
pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali
kaj bo dal človek v zameno za svojo
dušo?” (Mt 16, 26)

Ko nas bo večni Bog poklical pred¬
se, nas ne bo vprašal, če smo bili
bogati, imenitni ali mogočni na tem
svetu. Vprašal nas bo, če smo se tru¬
dili vedno storiti le to, kar je bilo
le Njemu k časti in naši duši k zve¬
ličanju. Srečen je, kdor je voljan rajši
vse izgubiti: čast, premoženje in živ¬
ljenje, kakor pa kaj storiti, kar žali
Boga in spravi dušo v nevarnost po¬
gubljenja.

Nobenemu dnevu ne dajmo iti mi¬
mo, ne da bi napasli svojo dušo s pre¬
mišljevanjem kakšne zveličavne resni¬
ce. Tako si bomo polagoma pridobili
učenost svetnikov. In ne izgovarjajmo
se, da nimamo časa premišljevati!
Čas bi že dobili, toda trdne volje nam
ne sme manjkati.

Prizadevati si za
zveličanje nam mora bi -
ti torej najpotrebnejše
opravilo na svetu. Vse
mine, vse bomo morali
zapustiti, morda že ze¬
lo kmalu. Naša duša ne
bo vzela nič s seboj tja
na oni svet, razen svoja
dela; dobra in slaba.

Katerih bo več ?

Premišljujmo to
večkrat, dokler imamo
čas! Kadar bo čas po¬
tekel, nam ne bo nobeno
premišljevanje in no¬
beno kesanje več poma¬
galo.

Slomšek pa nam za mesec
svečnice pove nekaj o sveči;

Kratka je pot od zibelke do poko¬
pališča. V mraku se začne in v mraku
se konča. Hitro mine naše življenje na
svetu, kakor zimski dan, ko jutranji
mrak večernemu roko podaja.

V začetku človeškega življenja je
je postavljen spomenik in ravno tako
ob koncu in na vsakem teh spomenikov
gori sveča,; na prvem krstna sveča,
na drugem mrtvaška. - Krstna
sveča nam kaže svete zveličavne vere
svetlo luč, druga mrtvaška pomeni
svetlobo trdnega zaupanja. Blagor ti¬
stemu kristjanu, ki mu ti dve sveči
lepo gorita!

Mlado dete zagleda luč sveta, ko
se rodi, toda njegova duša ostane v
temi izvirnega greha, dokler je mati
katoliška Cerkev po svetem krstu ne
prerodi in razsvetli. Pri svetem kr¬
stu je vsakemu prižgana luč svete
vere, ki nam sveti skozi vse živ¬
ljenje s svojimi zveličavnimi nauki.
Zato duhovnik pri svetem krstu po¬
nudi otroku gorečo svečo z besedami:
“Sprejmi gorečo svečo in ohrani brez
madeža svoj krst, izpolnjuj zapovedi,
da boš lahko šel, kadar Gospod pride
na ženitnino, njemu naproti z vsemi
svetniki. .."

Februar 1953

45

V tej luči svete vere mora človek
hoditi, po njenih naukih spoznavati
Boga in Njegovo sveto voljo. Le po
tej veri moremo razumeti resnice,
katerih gola človeška pamet ne more
razumeti. Sveta katoliška vera je duši
luč, vrata življenja in začetnica več¬
nega zveličanja. Skrbimo, da nam luč
svete vere nikdar ne ugasne, da bo
njena svetloba vsak dan močnejša. To
pa dosežemo samo tako, če se svete
vere prav trdno držimo, če krivo¬
vercev ne poslušamo in njihovih za¬
peljivih luči ne gledamo, ki večkrat
ljudi tako slepari ter zapelje, da jim
sveto vero vzame. Le en Gospod je,
ena vera, en krst, ena prava luč, ki
jo le sveta katoliška Cerkev prižiga
in samo v njej gori. Zveličani bodo
tisti, ki se Kristusove vere zvesto
držijo in po njenih naukih natančno
živijo.

Vse posvetno pa za človeka hitro
mine. Vse, kar ima, mora zapustiti,
ko se približa k zadnjemu mejniku
življenja, na katerem gori mrtvaška
sveča. Ta je za vsakega kristjana luč
trdnega upanja. Ta luč posveti skozi
mračna vrata smrti v veselo deželo
večne luči in to človeka na zadnjo uro
najbolj tolaži. Prelepa in tolažbe pol¬
na je ona molitev, ki jo Cerkev pri¬
poroča moliti takrat, ko
umirajočemu podajamo
v roke mrtvaško svečo ;
“Začelo se je mračiti,
o Gospod, našemu bra¬
tu ali sestri. Razsvetli
Ti, o Jezus, večna Luč,
temo svojega služabni¬
ka! Polajšaj mu smrtne
težave, naj mu sveti
večna luč in sprejmi ga
v večni mir! ”

In še večja tolažba
za nas je to, ker sto¬
ji na sredini med tema
spomenikoma še tretji.
Tudi na tem gori sveča,
katere svetloba se tako
silno lepo veže in spaja

s sijem prve in poslednje sveče. To
je obhajilna sveča, luč ljubezni
božje. Ce ti luč krstne sveče kdaj
ugasne, ob oltarju in ob večni luči v
cerkvi, prav pri obhajilni mizi mo¬
raš svečo zopet prižgati. Pa na Ma¬
rijo misli, ki je prinesla v tempelj
Jezusa, Luč v razsvetljenje naro¬
dov! Ti pa nesi Jezusa večkrat iz
cerkve, iz templja - v svojem srcu
domov!

O, človek, varno in gotovo pot
imaš do Boga, kjer je Mati pred
Sinom, Sin pred Očetom. Mati kaže
Sinu svoje naročje, Sin Očetu svoje
rane.

Ugasnila bo nekoč tvoja krstna
sveča - luč vere;

ugasnila bo tudi mrtvaška sve¬
ča - luč upanja;

večno pa bo gorela tvoja obha¬
jilna sveča - lu č ljubezni!

V nebesa ena pot pelja,
le ozka pot zveličanja;
kdor hoče priti v sveti raj,
za Kristusom le hodi naj!

Moj ljubi Jezus, prosim Te,
po pravem potu vodi me!
Da kjer si Ti, Zveličar moj,
bom tudi jaz, služabnik Tvoj!

imenu Viktorja Emanu¬
ela III., po milosti božji in volji na¬
roda kralja Italije. . .

Tako je sodnik Dionisio Vittelli
začel razpravo na porotnem sodišču
v Rimu proti obtožencu Aleksandru
Serenelliju.

Že na razpravi oktobra 1902. je
bilo višje okrajno sodišče (Nettuno)
nabito polno, kajti brutalni umor ko¬
maj dvajsetletnega fanta je pretresel
vso provinco. V izid obsodbe ni nihče
več dvomil, saj je Aleksander že na
dan zločina priznal policiji, da je bil
vzrok umora le nizka strast.

Zemeljska pravičnost je šla svo¬
jo pot. Iz Nettuna so krivca preselili
v ječo Regina Coeli v Rim, kjer je
8. julija 1903. sledila ponovna pre¬
iskava na najvišjem prizivnem so¬
dišču, pri porotnem zasedanju pa je
bila izrečena končna obsodba. Zago¬
vorniki so se zelo trudili, da bi Sere-
nellija osvobodili ali mu vsaj omilili
kazen. Tako je Aleksander lažno za¬
trjeval, da je žrtev umoril zgolj za¬

to, da bi prišel v ječo, dobil košček
kruha in streho ter se rešil bednega
življenja v močvirni pokrajini. Bra¬
nitelji so skušali dokazati, da je mla¬
denič slaboumen in za dejanje neod¬
govoren. Oče je bil pijanec, mati je
umrla v bolnišnici za duševne bolezni
in prav tam se je nahajal njegov brat.

Toda glavni tožilec Bozzi je svoj
material skrbno pripravil. Trdil je,
da je obtoženi Serenelli brez dvoma
kriv proti 331-332 členu Kazenskega
prava s svojo veliko moralno žalitvi¬
jo in zlorabo domačih zvez z družino,
s katero je živel. Dalje je prekršil
364-366 člen Kazenskega prava, ker
je prostovoljno do smrti zabodel de¬
kle Marijo, ki se je upirala njegovim
zahtevam. Zločin je bil hladnokrvno
premišljeno dejanje. Priče so pove¬
dale svoje, prinesli so s strjeno krvjo
umazano obleko žrtve, obtoženec pa
se pri vsem tem ni niti ganil. Izzi¬
valna odpornost je svetila iz njegovih
oči, posmeh njegovih ustnic se je zožil
v trmo. Bozzi je nato prebral še izja-

Februar 1953

47

ve psihiatrov dr. Giovannija Mingazzi-
nija in dr. Nikolaja de Pedys-a, ki
sta neodvisno a soglasno dognala ob-
toženčevo zdravstveno stanje. Niti v
trenutku umora in niti sedaj nima Se-
renelli nikakih znamenj živčnih mo¬
tenj . . .

Obsodba prizivnega sodišča je
obveljala in največja kazen za mla¬
doletnika je bila izrečena: trideset
let ječe za moralno žalitev in tride¬
set let za premišljeni umor. Pred¬
sednik sodišča je končno določil, naj
obe kazni tečeta vzporedno. - —

Leta so neusmiljeno tekla in o A-
leksandru Serenelliju ni svet nič več
slišal. Toda z beatifikacijo Marije Go-
retti je prišla na dan tudi morilčeva
zgodba. Novinarski lovci za zanimi¬
vostmi so iznašli dostikrat neresnične
zgodbe ter v natolcevanju in nizkotnem
opisovanju tekmovali z Zolajem in
D’Anunzijem. Vendar pravilno podana
resnica lahko marsikomu koristi.
Zato prinašamo zgodbo Serenellijevega
življenja, kot jo sam opisuje po srečno
prestani kazni in svojem spreobrnje¬
nju. Takole se glasi;

“Moja povest ni lepa, morda pa
bo komu koristila. Rodil sem se v
družini osmih otrok dne 2. junija 1882.
Dva sta umrla še prav majhna. Jaz
sem bil najmlajši. Leta 89. sem pre¬
jel prvo sveto obhajilo, birman sem
bil pet let kasneje. Leta 1903. v ju¬
liju so me odpeljali v kaznilnico v
Noto, leta 1919. na Sardinijo, kjer
sem bil 7. marca 1929. izpuščen. Nihče
me ni maral. Končno sem se zatekel
k oo.kapucinom v Ascoli. V resnici
življenje ubijalca in grešnika ni lahko.

Eden izmed bratov je vstopil v
semenišče, da bi postal duhovnik, a
je živčno zbolel in je moral v umo¬
bolnico. To je tako zelo vplivalo na
mojo ubogo mater, da je tudi ona kma¬
lu nato zbolela. Takrat sem bil še
zelo majhen. V bolestni razrvanosti
me je hotela vreči v vodnjak, a brat
me je pravočasno rešil. ‘Boljše je

zanj, da umre, kot pa da bi trpel!’ je
kričala. Potem so jo odvedli in je ni¬
sem videl nikdar več. Nadvse sem jo
ljubil, bila je silno dobra. Ah, kako
zelo sem jo pogrešal!

Potem so se začele moje težave.
V ‘neumnih’ letih bi potreboval ne¬
koga, ki bi mi ob problemih čistosti
stal ob strani, me vodil, čuval in ra¬
zumel. Nisem ga imel. Edino mate¬
rina ljubezen očiščuje in izpolnjuje
praznoto srca. Edino ona zadovoljuje
naravne težnje, ki se neizpolnjene kaj
hitro sprevržejo v strastno poželenje.
Imel sem sicer sestro in brate; Luci¬
jo, Pietra, Enrica in Vincenza. Sled¬
nji je odšel v Ameriko, čim je odslužil
karabinjere. Amerika ga je požrla:
izgubil se je v tujini in danes ni sledu
o njem. Sam sem se čutil zelo osam¬
ljen. Brati in pisati sem znal za silo.
Ves denar, ki sem ga imel, je bil tr¬
do prigaran.

Kmalu sem začutil hrepenenje po
morju. Modra sinjina Jadranskega
morja me je vabila v svoje naročje.
Ljubil sem ga in stremel po svobodi
razburkanih valov nepregledne širi¬
ne. Nato sem dobil službo kot ribič;
ure in ure sem prebil sam, v sanjah
o lepši bodočnosti. Dobil sem tudi
‘prijatelje’. Čistost nedolžnega po¬
gleda nam je ostala le še v zasmeh
in navadil sem se slabih dejanj. To
je bil začetek moje poti v močvirje
moralnega življenja, ki sem si ga
sam pripravil s slabo tovarišijo. O
Bog, ko bi le še imel mater!.. . Če¬
tudi sem jaz pozabil na Boga, On ni
pozabil name.

Nato smo se preselili v Colle Gian-
turco, kjer smo prišli skupaj z Go-
rettijevimi. Bili so ljubeznivi, po¬
božni in zgledni ljudje, težki delavci.
Ni bilo dolgo in grof Mazzoleni (za¬
radi velikih posesti smo ga imenovali
‘rimski trgovec*) nas je zvabil v do¬
lino, v močvirje. Obljubljal nam je
bel kruh in dobro službo. Očeta je
spravil v svojo prodajalno in jaz sem
mu pomagal. Nezdravo močvirje je

48

vplivalo name, da sem se popolnoma
zaprl vase. Tolažbo v osamljenosti
sem iskal v slabem čtivu: II Message-
re in La Tribuna illustrata sta silno
kvarno vplivala name. Prenehal sem
hoditi k zakramentom; le redkokdaj
sem šel v Cisterno ali Nettuno in le
enkrat stopil v bližnjo cerkev oo.pa-
sionistov.

Potem sem se zaradi zdravja pre¬
selil nazaj h Gorettijevim. Slabe na¬
vade so me usužnjile. Mesece in me¬
sece sem se boril sam s seboj. Saj
je bila Marija tako dobra, čista in
ljubezniva. Končno sem storil usodni
korak. Predstavljal sem si lahko
zmago. Grožnja s smrtjo naj bi mi
do nje pomagala, pa ni, hvala Bogu!
Drugo pa itak veste.. .

Ječa Regina Coeli je bila vse dru¬
go kot zaželjena. Zelo sem trpel, a
bil sem preponosen, da bi priznal.
O, da! Čutil sem kesanje nad deja¬
njem, a ošabnost je vtisnila na moj
obraz masko zakrknjenega zločinca.

Moja pot je bila grenka in trpka.
Mislil sem, da bom z grehom dokazal
svojo svobodo - a postal sem suženj
strasti in končno suženj ječe.. .

Januarja 1903. so me poslali v
Noto in me oblekli v kaznjensko uni¬
formo številka 3142. Tri leta sem
presedel sam v ječi. Zdelo šemi je,
da bom znorel. Končno so mi odre¬
dili delo: s posebnimi železnimi glav¬
niki sem cefral palmove liste v tanka
vlakenca. Čuvaj je vsak dan pregledal
delo in preštel tudi nas. Ponoči je ob
deveti, dvanajsti in tretji uri obiskal
vse celice. Bilo je neznosno.

Edini dober človek je bil jetniški
kaplan. Ta nas je razumel in nam z
lučjo vere odpiral pogled v znosnejšo
bodočnost. Govoril nam je o pomenu
zadoščevanja, kazni, o smislu trplje¬
nja. Po njegovih besedah ni nikdar
prepozno in nič izgubljeno, da le ni
duša na veke pogubljena.

Leta so tekla kot prah v peščeni
uri, a do spokornika sem bil še daleč.
Vendar so od časa do časa kakor piš

AVE MARIA
vetra ali nepozabno bučanje Jadran¬
skega morja odjeknile v moji duši Ma¬
rijine umirajoče besede;“Bog naj ti
odpusti, Alessandro! Hočem, da boš
z menoj v raju!... ” Glodajočega črva
v svoji vesti sem skušal s silo iztr¬
gati iz srca, pa nisem mogel. Vendar
je preteklo še mnogo let, predno me
je pekoča vest vrgla na kolena. Šel
sem k spovedi in Bogu priznal svojo
krivdo.

Leta 1918. so me preselili v Biti
Amone, šest let kasneje pa v Alghero,
kjer sem dobil velik “S” na rokav. Za¬
upali so mi “višjo” službo nad drugi¬
mi kaznjenci. V marcu 1929. sem bil
izpuščen na svobodo. Kako trpko je
bilo srečanje z Marijino materjo. Vse
mi je odpustila, Bogu bodi zahvala!

Toda s tem se še ni končalo. Ob¬
sodba je nalagala triletno nadzorstvo
po izpustu. Le od petih zjutraj pa do
osmih zvečer sem smel biti izven hi¬
še. V družbi se nisem smel prikazati,
celo pri službi božji ne. Če sem hotel
kozarec vina, sem moral ostati zunaj
gostilne in ga popiti na pragu. Edino
vera me je tolažila in mi govorila, naj
vse to prenašam v zadoščenje in v
duhu pokore.

Ko sem prestal še to kazen, nisem
vedel ne kod ne kam. Kdo se meni za
morilca in tridesetletnega kaznjenca ?
Povsod so pred menoj zapirali vrata.
Zatekel sem se v samostan oo.kapuci¬
nov, pri njih sem zdaj že nad dvajset
let vrtnar. Moj najsrečnejši dan v
življenju je bil oni, ko sem pričal za
Marijino proglasitev blaženim. Pre¬
pričan sem, da ona prosi zame v ne¬
besih. Star sem že in ne bom dolgo,
a Bog bo milostljiv meni grešniku.
Vem, da se me bo usmilil.

Pa še nekaj! Ves svet prosim od¬
puščanja zaradi nasilja, ki sem ga
storil svoji žrtvi Mariji Goretti in
čistosti. Opominjam vse, naj se va¬
rujejo slabega čtiva in predstav ter
vseh nevarnih priložnosti, ki vodijo
v suženjstvo strasti in greha. ”

P. Inocenc OFM

Februar 19 53

49

c>VETI OČE Pij XII. je v uradnem pismu podelil svoj apostolski
blagoslov.. .

...vsem onim, ki s svojim vnetim pisanjem delajo katoliški tisk
za živo orodje obrambe krščanske resnice in za glasilo duhovne vzgoje
narodove vesti.

...vsem onim, ki mirno, a z delavno vnemo izvršujejo težko
delo po katoliških tiskarnah.

...vsem onim, ki razširjajo katoliški tisk med ljudmi.

...vsem onim, ki vzdržujejo živo zavest moralne odgovornosti
ter opozarjajo insvare one, ki ne vidijo nevarnosti protiverskega tiska.

...vsem onim, ki priporočajo branje katoliških časopisov vsem
ljudem dobre volje, predvsem mladini.

...vsem onim, ki so si po branju katoliškega čtiva pridobili
pravo mišljenje, ki jim narekuje dejansko spolnjevati njih državljan¬
ske in verske dolžnosti.

...in vsem onim, ki ssvojimi gmotnimi sredstvi in darovi pod¬
pirajo katoliški tisk in mu pomagajo do uspehov.

Kako živahni in veselo razpoloženi smo bili
vsi.

“Ottily, nikar se tako ne smej I Če fotograf
sedaj pritisne, boš imela za vedno skažen obraz.
Kaj se pri vas samo smejite?” je Lucija dražila
svojo prijateljico. Sedemnajstletni Rudi pa je
moral slišati, naj se nikar ne odmika od svoje
ženke. Pred letom dni sem ga poročil z zalim
dekletom (Kitajci se poročajo zelo mladi), malo
pred poroko pa krstil. In kako ti zna katekizem!
Prav nič slabše od misijonarja.

Mene so potisnili v sredo med mestne velja¬
ke, na doktorjevo desnico. Otroci so posedli na
tla pred nami. - Kar troje fotografij smo naredili.
V cerkvi pri slovesnosti pa tudi dve, za katere

Izgnani kitajski misijonar
p. Rudolf Pifko OFM nada¬
ljuje svoje zanimivo pripo¬
vedovanje ob spominih, ka¬
kor jih je zabeležil v svojem
dnevniku. Zadnjič nam je
opisal večer, ko so ga po-
slednjikrat obiskali vojaki
umikajoče se kitajske nacio¬
nalne vojske, in pa dan, ko
so mu postajo zasedli rdeči
"osvoboditelji". Tu sledi na¬
daljevanje opisa, kako je s
kristjani praznoval dan 1 .de¬
cembra 1950.

50

AVE MARIA

Rollin A. Reim, lu¬
teranski pastor, je
protestiral pri Uradu za
vzgojo v državi Iowa za¬
radi molitve na začetku
in koncu šolskega pouka
v državnih šolah. Toda
Board of Education gaje
zavrnil, ker bi po pa¬
storjevem mnenju mo -
rali odpraviti tudi tra¬
dicionalno petje božičnih
pesmi ter molitve z
blagoslovom ob zaključ -
ni ceremoniji šolskega
leta. Tako je ostalo pri
stari “ločitvi Cerkve od
države”. . .

katoliški tisk v USA
in Kanadi je v zad¬
njih dveh letih narastel
za več kot 2, 000. 000
naročnikov. Število na¬
ročnikov verskih listov
je doseglo rekordno vi¬
šino v zgodovini katoli¬
škega tiska: 17, 251.449.
Catholic Press Associa-
tion ima v seznamu 549
publikacij. Od teh je 145
tednikov s 3, 733. 826
naročniki, 404 pa je re¬
vij s 13, 517. 826 naroč¬
niki. Tednik “Register”

še vedel nisem.

“Šen-fu, na gostijo moraš tudi z nami. Mesa
smo nakupili in vina.. . ” so me kar s silo vlekli
s seboj. Petarde so pokale, da je odmevalo po
vsej okolici. Prav kakor v dneh “osvoboditve”.

Zvečer smo se vračali na domove s prijetno
mislijo na cerkveno slavje in s tiho željo v srcu,
da bi se krščanska občina še večkrat takole se-
šla in privabila k sebi toliko novih bratov in se¬
stra. Gotovo je bila tudi Marija vesela lepega in
zmagoslavnega dne v sredini Kitajske. Kako te¬
žak je bil tu misijonski začetek, zdaj pa je led
prebit, kar je gotovo njeno delo.

Z radostnim srcem in trdnim zaupanjem v
bodočnost mojega misijona kljub rdeči okupaciji
sem pokleknil pred lepo ozaljšanim Marijinim
oltarjem k večerni molitvi. Načrti so se podili
po moji glavi, da skoraj nisem našel primernih
besed za molitev zahvale in prošnje. Toda slutil
sem črne oblake, ki so se bližali iz daljave, da
s satanskim neurjem uničijo mojo misijonsko
žetev...

Dne 3. decembra 1950.- “Kaj ste vsi tu? Eden,
dva...pet.. .osem. ..”

Nastala je grobna tišina v napetem pričakova¬
nju, zakaj so nas vse klicali k zborovanju. Včeraj
sem prejel poziv okrajnega policijskega glavar¬
stva, da se moram udeležiti sestanka, ki bo na
glavni misijonski postaji Lingling za vse misi¬
jonarje naše prefekture. “Kaj neki hočejo od nas?”
smo se spraševali. Prva sobota je, mora že biti
kaj odločilnega. Sobote nam vedno prinesejo kaj
novega, zlasti prve v mesecu. Marijini dnevi.
Marija nam sama poskrbi za žrtvice, da jih ni
treba šele iskati.

Majhen mož v navadni vojaški obleki brez
pasu je stal med vrati sobe, v kateri smo bili
zbrani. Vljudno sem mu ponudil stol, pa se še
zmenil ni. Le ogledoval nas je kot mačka miške,
ki so se ujele v past in ji ne morejo več uiti.

“Sedite!” je ostro prekinil tišino, stopil h
koncu mize, se moško postavil pred nas in vzel
v roke majhno beležko. Njegove trudne oči so nas
mrko motrile, nato je začel;“Vse tujce, ki spo¬
štujejo zakone, bo ljudska vlada ščitila. Tudi
vas hočemo zaščititi, ubogati pa morate nove
zakone. Kdor jih bo prekršil, bo tudi po zakonih
kaznovan. Pred ljudsko vlado je vsak enako vre¬
den; tujec kakor domačin. . . Kmalu bo delitev
zemlje. Zunaj so nevarnosti, roparji... Zato pa

Februar 1953

smo vas poklicali semkaj. Nevarno je za vas ho¬
diti okrog. Zato mora imeti uradno izdano pisme¬
no dovoljenje policijskega glavarstva vsakdo iz¬
med vas, ki hoče na cesto. Tako! Ste me razu¬
meli ? Kdo ni razumel ? ”

Nastal je molk. Predobro smo razumeli ko¬
munistično “varstvo”. Onemogočiti nam hočejo
na lep način naše delovanje.

“Kaj pa jaz, ki nisem od tu in moram nazaj
na svojo postajo? Kje naj dobim dovoljenje za
izhod na ulico ? ” sem dejal v skrbi za svoj po¬
vratek. Vsi so se zazrli vame.

Odgovor je bil kratek. “Ne moreš, ne smeš
oditi! Tam te ne moremo varovati. Tu moraš
ostati z drugimi!” In mož je brez pozdrava od¬
šel.

Tako torej: hišni zapor na osrednji postaji...
Mene so udarili s tem še huje, ker sem bil ločen
od svoje postaje Lengshuitan. Sicer me pa tudi
tam že pol leta niso pustili nikamor in brez va¬
bila okrajnega glavarstva bi tudi danes ne mogel
priti na sestanek. Kdo pa bi mi jamčil “varstvo”
na poti? Zato sem se omejil na delo na postaji,
obdeloval lep vrt, čebelaril, obenem pa vodil
dispanzer, kjer sem sprejemal bolnike iz vse
okolice ter jih zdravil z domačimi zdravili. Tako
mi nihče ni mogel očitati brezdelja, pri tem pa
sem skrito še nadaljeval pastirsko delo. Pred
enim mesecem pa je oblast izdala prepoved kri¬
stjanom hoditi v cerkev. Dne 13.novembra je bilo.
Vsa cerkvena opravila in shajanja vernikov so
naj strožje zabranjena z uradno prepovedjo naj¬
višje oblasti. Kolikor sem mogel, sem še misi¬
jonsko deloval, saj so verniki skrivaj hodili k
meni. Zdaj pa bom moral ostati v Linglingu...
“Udari pastirja in razkropile se bodo ovce!” Tako

51
ima 825. 000 naročnikov,
“Our Sunday Visitor”
714. 000. Škof Sheen iz¬
daja ameriško glasilo
Družbe za širjenje vere
z imenom “Mission” v
950.000 izvodih. Uradno
glasilo Kolumbovih vi¬
tezov (“Columbia”) iz¬
haja v 776. 013 izvodih,
“Catholic Digest” pa v
521.751, dočim ima me¬
sečnik chicaške škofije
“Extension Magazine”
562. 349 naročnikov.

Od 130 naših nadško¬
fij in škofij jih ima 112
lastno glasilo, med nji¬
mi 106 tednikov. Izvr¬
šilni tajnik CPA je po¬
ročal, da smo v zadnjih
letih pridobili nad dvaj¬
set novih katoliških pu¬
blikacij.

Razveseljive števil¬
ke! Ko bi imela Cerkev
po vseh državah toliko
svobode delovanja !

|zgnani kitajski mi¬
sijonar J. McCabe
je pripovedoval tole za¬
nimivo zgodbo iz Šang¬
haja. Naši misijonarji
so imeli že pred priho¬
dom komunistov odlično

Kitajsko mesto Lingling, sedež prefekture Yungchow. Misijon stoji na hribčku sredi mesta

52
organizirano “Marijino
legijo”. Komunistično
sodišče je zasliševalo
člane. “Kdo je Marija, ki
je organizirala to svojo
legijo ?Kje živi, kje de¬
la, kje je njena družina ?
Moramo jo aretirati ! ”

Kristjani so razlaga¬
li, da je Marija božja
Mati, da smo vsi njeni
duhovni otroci in da ži¬
vi v nebesih. Komuni¬
stični stotnik pa jih je
prekinil: “Nikar mi ne
pravite, da ni kje v bli¬
žini! Ta Marija nam je
napravila že dovolj zga¬
ge in to prav tu v me¬
stu. Biti mora prav v
Šanghaju in v naši bliži¬
ni!”

Komunist je govoril
modrejše, kot je mislil.
Da, Marija je vselej pri
svojih otrocih!

j-isenhower je na dan
sprejema predsed¬
niške službe pred svo¬
jim govorom javno mo¬
lil. S tem je izpolnil
svojo veliko dolžnost, ki
jo ima vsak predstavnik
države, da namreč jav¬
no počasti Boga. Kajti
tudi države morajo od

MESEČNI

MOLITVENI
NAMEN

Za moč vsem,
ki trpe preganjanje

AVE MARIA
bodo lažje uvajali svojo takozvano trojno neod¬
visnost Cerkve; kitajsko narodno cerkev,
od vlade zasnovano in dobro organizirano gibanje
za preobrat vernikov. Z zvijačo jih hočejo prive¬
sti do odpada. Še podvojiti bomo morali naše mo¬
litve za fante in dekleta, ki so v največji nevar¬
nosti. V tolažbo nam je, da se tako dobro držijo .
Kako jim je Rene zadnjič dobro odgovarjala in
tudi Louise se jih prav nič ne boji. Le Miha je
škoda, da so ga tako navdušili za narodno cer¬
kev. Jože pa je odšel raje na delo v tovarno, ker
se je bal, da ga bo materialistična šola pokva¬
rila. Še čudno, da se Seinhua tako izvrstno drži,
četudi so vsi proti njej. Celo starši jo napadajo
zaradi njene zvestobe Cerkvi. Prav danes me je
skrivaj obiskala in povedala razveseljivo novico,
da je doma že majhen preobrat: oče je spraševal
po meni, dasi je bil doslej hud rdečkar. ..

Ko bi mogel vzgojiti več katehistov in kate-
histinj, kako lažje bi dihal. Peter in Janko sta
vendo med ljudmi in kako radi ju imajo. Gotovo
se bosta v teh dneh kaj tukaj oglasila, ko me ne
bo nazaj. Takoj po našem sestanku sem jima spo¬
ročil po zanesljivi osebi, kako je z nami.

Vse postaje svojega misijona sem ta dan pre¬
letel v mislih. Kako bi še temu ali onemu poma¬
gal? Kdaj se bomo zopet videli?Naslednjo nedeljo
bi moral v Lengtanu krščevati. Tako dobro so se
pripravili, mene pa ne bo. Marija, varuj moje
vernike, da ne bo odpadov!

Dne 7. marca 1951, - Močni udarci po vratih
so me predramili. Sledil jim je ukazujoč glas:
“Lu-ton-fu, odpri!”

Kaj pa je zopet? Mar sanjam? Zaspano sem
pogledal na uro; enajst.

“Kdo je?” sem potegnil.

“Mi! Vstani, odpri!... ” so kratko, sikajoče
odgovorili.

Mi! Vedel sem takoj, kdo me je obiskal. Da
bi nas vsaj eno noč pustili pri miru. Odprl sem
in že so v sobo planili trije do zob oboroženi ko¬
munisti. Ob meni je stal šef policije, me obsvet-
Ijeval z močno žepno svetilko, v drugi roki pa je
imel vame naperjen samokres. Nocoj bo pa lepa,
sem si mislil. Z drgetajočim srcem sem se za¬
tekel k Večnemu, naj mi da pogum, in mir srca ,
naj že pride kar hoče.

“Obleci se!” mi je ukazal. Z vso hladnokrv¬
nostjo sem grabil za kosi obleke, ki sem jih sle¬
herni večer lepo zložil ob postelji za podoben

Februar 1953

53

primer. Kdo bi ne pričakoval teh nočnih obiskov
v deželi “svobode”? Saj bi radi kristjane v žlici
vode utopili, nas pa še bolj. V javnosti so začeli
strupeno gonjo proti nam, sicer pa se trudijo po¬
kazati uradno vljudnost z izgovorom na borbo za
pravico in svobodo.

“Naj obujem tudi čevlje ? Kam gremo ? ” sem
vprašal, da bi dobil več časa za premislek in bi
ničesar važne ga  ne pozabil.

“Obuj se I ” Sef policije se je mimogrede sklo¬
nil nad posteljo ter privzdignil zglavje. Orožje
bi radi dobili pri nas, da bi nas lažje prijeli. A
staknil je le križ - naše orožje in našo moč. Na¬
smehnil sem se mu, prižgal laterno in vstal;
“Tako! Pojdimo v božjem imenu!”

Dalje prih.

časa do časa po svojih
predstavnikih dajati Bo¬
gu javno hvalo in ame¬
riški katoličani smo no¬
vemu prezidentu Eisen-
howerju hvaležni, da je
to storil.

Ali so si “voditelji”
slovenskega naroda, ki
nočejo moliti ne javno in
ne zasebno, že kdaj za¬
stavili vprašanje, kam
vodijo s svojim brez-
boštvom ubogo ljudstvo ?

/ Iz šole
trpljenja/

P.K.

Bog nam je dal mogočnega po¬
možnega učitelja svoje šole trpljenja že v
starem zakonu. Ime mu je: trpin Job .

V Lampetovih "Zgodbah sv.pisma" boš
našel njegovo celotno zgodbo na str. 140.
Pisatelj Lampe nam pove v uvodu:"V tej
(Jobovi) knjigi nam daje sveti Duh prelep
nauk, da trpi tudi pravičen človek. Zato,
ker ga Bog preizkuša, čeprav ni žalil Boga
z grehom." Je pa Job tudi mogočen zgled
vdanosti v božjo voljo in izredne potr¬
pežljivosti .

V deželi Hus je živel nekako v času
Abrahamovem mož po imenu Job. Bilje
človek po volji božji, bogaboječ in pra¬
vičen. Sam Bog se je pohvalil z njim in
dejal satanu:"Ali si videl mojega služabni¬
ka Joba, da mu ni enakega na zemlji?"
Pa ga je prepustil satanu, da ga skuša za¬
peljati od njegove zvestobe.

In zgodilo se je, da so bili pobiti vsi
njegovi otroci: zbrani šobili v hiši, podr¬

la se je in jih pokopala. Zatem je izgubil
svoje premoženje: kos za kosom, do zad¬
njega. Vendar je v vsej svoji nesreči ostal
Job zvest svojemu Bogu. "Gospod je dal,
Gospod je vzel, kakor je bilo Gospodu
všeč, se je zgodilo! Gospodovo ime bodi
češčeno!..." je vdano govoril in mu dalje
služil, da je satan škripal z zobmi.

Nato je Bog dopustil še težjo preiz¬
kušnjo. Hudi turi so se mu izpustili po
vsem telesu, ki je postalo ena sama rana
od podplatov do temena. S črepinjo si je
strgal gnoj iz ran ter sedel na gnojišču.
Neizmerno je trpel, še njegova žena ga
je žalila. "Ali si še vedno tako preprost?
Blagoslovi Boga in umri!" mu je očitala.
Njegovi prijatelji so ga prišli obiskat in
tolažit, ko so izvedeli o njegovem trplje¬
nju. A prinesli so mu le novo trpljenje:
očitali so mu, da mora biti gotovo velik
grešnik, ker ga je zadela tako velika in
strašna kazen.

Vendar je trpin Job - kakor izgubo
otrok in premoženja - tudi težko bolezen
ter očitanja žene in prijateljev sprejel z
občudovanja vredno potrpežljivostjo in
vdanostjo v božjo voljo. Naravno je bilo
sicer, da je tožil svojim prijateljem o svo¬
ji nesreči. A Bogu je ostal zvest in doka¬
zoval je dobroto božjo v upanju:"Vem, da
moj Odrešenik živi in da bom poslednji
dan vstal iz zemlje in v svojem mesu gle¬
dal Boga!..."

54

Slednjič pa je težka Jobova preiz¬
kušnja minila. In Gospod je zvestemu tr¬
pinu povrnil vse, kar je nekdaj imel, celo
v dvojni meri. Tako mu je Bog že na tem
svetu poplačal vdanost v tako težkih pre¬
izkušnjah, s katerimi ga je obiskal.-

Veliki trpin Job nas s svojo nesrečo
uči tole: Bog trpljenje dopušča, da preiz¬
kuša z njim svoje služabnike v njih zve¬
stobi in si s tem pridobe toliko večje in
lepše zaslužen je pri Bogu. Dopušča slabim
ljudem in tudi satanu, da jim povzročajo
trpljenje, včasih silno mučno in dolgo¬
trajno. če moramo trpeti krivice, prega¬
njanja, škodo ali bolezni, mislimo na Jo-

AVE MARIA
ba in lažje bomo prenašali svojo nesrečo .
če so vsega tega krivi hudobni ljudje,ve¬
dimo, da imajo pred Bogom tem večjo in
težjo odgovornost, čim večja je naša ne¬
sreča. Maščevanje pa prepustimo Njemu.

Učimo se iz Jobovega zgleda zvestobe
in vdanosti v božjo voljo! Bog bolje ve kot
mi, zakaj nas je moralo trpi jenje zadeti.
V svoji neskončni ljubezni hoče vsekdar
samo naše dobro, tudi s preizkušnjami, o
tem bodimo trdno prepričani. Učimo se po¬
trpežljivosti, ki nam more trpljenje samo
olajšati. Kakor Jobu bo Bog tudi našo vda¬
nost in dobro voljo obilno poplačal, ve¬
likokrat že v tem življenju, vselej in prav
gotovo pa v večnosti.

L. Tomažič:

Božičnega veselja je konec in
jaslice smopospravili. A v ušesih Še
zvene ubrani zvoki svetonočnih pesmi
in pred očmi je slika nebogljenega
Deteta. Sv. Cerkev pa nam že po star¬
čku Simeonu napove trdo resnico: “Ta
je postavljen v padec in v vstajenje. ”
Živimo v dobi radikalizma. Kot še
nikoli poprej, če morda izvzamemo
prva stoletja krščanstva, nista tako
trdo trčili skupaj dve popolnoma na¬
sprotni ideji: krščanstvo in brezbo-
štvo - Kristus in Satan. Svet se vedno
tesneje zbira okrog teh dveh sil. No¬
bena ideja noče polovičarjev, vsaka
hoče celega človeka in ni zadovoljna
le s tihim soglašanjem v duši. Dela
hoče, borbenosti hoče ena kot druga
stran. Zdi se, da ta dvoboj dosega
svoj višek.

Nihče ne more ostati nevtralen v
tem gigantskem dvoboju. Vsak se bo
moral odločiti na eno ali na drugo
stran. Ali - ali! Si se že odločil? Za
koga? Če za Kristusa, potem bodi res
samo in popolnoma Njegov, dosleden

TUDI Tl IZBIRAŠ!

in borben katoličan, ki je pripravljen
za svojo vero pretrpeti vse. “Kdor ni
z menoj, je proti meni ! ”

Na misel mi je prišel dogodek iz
evangelija, ko je Janez Krstnik s pr¬
stom pokazal na Jezusa: “Glejte, Jagnje
božje!” Sveta učenca Janez in Andrej
sta začutila namig, naj se Ga oklene¬
ta. “Kaj iščeta ?” ju vpraša Gospod.
“Učenik, kje stanuješ?” In Jezus jima
reče: “Pridita in poglejta!” Tako sta
učenca šla za Njim. - Tudi v naši dobi
dvatisočletne borbe med Kristusom in
Satanom moramo prisluhniti besedi,
ki je prišla iz božjih ust: “Hodi za me¬
noj !”Tudi nas vprašuje Kristus, kaj
iščemo. Iščemo onega, ki nam kaže
pravo pot in to je le Kristus. Zakaj
toliko gorja, zla in stisk na svetu?
Ker so se mnogi v svoji slepoti odlo¬
čili za Satana proti Kristusu.

Kristus vprašujoče upira pogled na
nas: “Ali hočete tudi vi oditi ?”Ne, Go -
spod! Tvoji hočemo biti in ostati !

Le tako nam Gospodov prihod na
svet ne bo v padec, ampak v vstajenje.

Februar 1953

55

VITEZ OfiSE

Prevedel
p. Odilo
O.F.M.

LJUBE GOSPE

Leo E.
Lovasik
* 1921.
t 1943.

voljo božjo. Moli zame, da bi bilo
res tako!

BLIŽE OBZORJA MIRU

Kako ste vsi domači, mama? V
vseh neštetih poletih v bližino nebes
ste vedno v mojih mislih in mojih
molitvah. Kolikokrat napolnjujejo
mojo dušo spomini na dom! Pri tem
pa vselej gojim vročo željo, da bi
kmalu prišel dan, ko bom naravnal

l/ SKLADU Z BOŽJO VOLJO

Saj ne vem, ali je bila sveta vo¬
lja božja ali Njegova sveta dobrota,
ki sem jo bil deležen po posredova¬
nju nebeške Gospe. Prihranjen mi
je bil namreč odhod v akcijo, v ka¬
teri je našel smrt dragi Bob. Le
poglej, mama! Vse je bilo že pri¬
pravljeno, da se bom moral pre¬
makniti tudi jaz, še celo pred Bo¬
bom. Smo že povezali svoje stvari.
Zadnji trenutek pa je bila naša edi-
nica razdeljena: vzeli so le našega
pilota in krmarja, da so dopolnili
drugo posadko. Drugi pa smo nepri¬
čakovano ostali v zaledju, da pride
vrsta tudi na nas. Ker naša edinica

letalo naravnost v smer milega do¬
ma. Ob vsaki zarji novega dneva, ko
se pozibavam gori nad oblaki, se
čutim bliže onega obzorja, ki razli¬
va vse naokrog svoj ljubi mir. In
sleherni večer, ko gledam, kako pa¬
dajo na zemljo temne sence, šepe¬
čem molitev hvaležnosti: da je zopet
minil dan in da mu bo sledil še ja¬
snejši v vrsti veselih dni. Pomni,
mama, da so Vsi ti vojni oblaki pre¬
vlečeni s srebrom. Blesk teh mojih
srebrnih peruti odseva tako močno,
da bodo s časom vse nebo prekrili
srebrni žarki upanja in večnega mi¬
ru.

Naj vas dobri Bog zavije v svojo
ljubezen in svoje varstvo! Marija,
naša ljuba Kraljica neba, naj bo ob

še ni popolna, jih je medtem že več
odšlo, le mi še čakamo. Kdaj in
kam krenemo, ne vemo. Sicer malo
slutim, kako bo z nami, a za enkrat
še ne smem povedati. Upam pa, da
se bo vse zgodilo v skladu s sveto

vaši strani in naj vas tolaži zaradi
mene! (Anglija dne 28.avgusta 43.)

ZADNJA SPOVED IN OBHAJILO

Nastopil je nov dan in sem še ve¬
dno na mestu, od koder sem ti včeraj

56

AVE MARIA

pisal, mama. Vesel sem, da nismo
že včeraj odrinili, kakor je bilo v
načrtu. Tako ne bi mogel biti pri sveti
maši, a danes je nedelja. Ravnokar
sem se vrnil od službe božje. Opravil
šem tudi spoved in prejel sveto obhaji¬
lo. Maševal je neki frančiškanski du¬
hovnik. Oltar je bil pripravljen kar v
dvorani pred odrom, prostor za spo¬
ved pa na odru za veliko zaveso. Glej,
mama, vojaštvo takoj najde primeren
kraj za službo božjo, naj že bo na le¬
talu, v strelskih jarkih, ali pa na
gledališkem odru.

VEČNI DOPUST

Vojaško pravilo je: Kdor služi tri
mesece v bojnih akcijah Evrope, dobi
sedem dni dopusta. Po nadaljnih treh
mesecih je zopet upravičen, da zapro¬
si za dopust. Doba mojih treh mesecev
bo dopolnjena v enem tednu, mama.
Nisem se še odločil, kje bom dopust
sedmih dni preživel.

PREDVSEM MOLITEV
Mama, pred vsakim poletom molim
tvojo “Molitev letalca”. Z njo prosim
Boga, naj drži razpeta naša krila, do¬
kler smo v zraku. In priporočam se
naši ljubi Gospe, Kraljici neba, naj
bo z nami in naj premaga sovražnike.
V tej vojni ne bodo zmagale le krogle,
bombe in junaški napadi - predvsem
bo zmagala molitev.

Tale molitev, združena z globoko
vero in trdnim zaupanjem, je moje
zdravilo za pomirjenje živcev: “Četudi
bi hodil sredi smrtne sence, se ven¬
dar ne bojim ničesar, ker si Ti, o
Bog, z menoj! Tvoja šiba in Tvoja
palica sta me okrepili.” (Ps 22)

Upam, draga mati, dati je to v
zagotovilo, da ni vzroka skrbeti za¬
me. Kraljica neba me varuje, mama,
ne boj se! Naj tudi tebi pomaga! ( An¬
glija dne 29.avgusta 1943.)

SREČEN IN VAREN
Zagotavljam te, mati, da sem zelo
srečen in varen pred vsako nezgodo.

Ni treba skrbeti zame, saj Marija
skrbi. Ponovno sem se posvetil naši
ljubi Gospe, Kraljici neba, na njen
praznik vnebovzetja. In poleg tega:
kaj bi bilo v teh dneh bolj primerno
kot sveta spoved, maša in obhajilo,
kar sem opravil? Ko sem se pogo¬
varjal z Marijo, sem omenjal tudi
tvoje ime in imena vseh domačih.
In tako delam vsak dan v svojih mo¬
litvah.

GOREČA LJUBEZEN DO MARIJE

Hvala ti, mama, da prižigaš vsak
večer lučko pred Marijinim kipom za¬
me ! Prosim, ne prenehaj! Nikoli naj
ne ugasne! Njeno plapolanje naj te
spominja, da sem ves v plamenih -
duša in telo - v ljubezni do Marije,
Kraljice neba. Dokler je ta plamen
živ, toliko časa je v meni mir in upa¬
nje na častitljivo združenje z njo, ki
ga bom nekega dne dočakal.

PROTI DOMU

Z molitvijo v srcu in nadepolnim
pogledom proti širnemu obzorju vi¬
dim v oblakih neprestano pisano mav¬
rico. Ta bo vendarle enkrat oznanila
mir in me bo pripeljala domov kakor
srečnega škrjančka v gnezdo.

POSLEDNJE BESEDE

Večkrat mislim nate, mama, po¬
sebno na svojih dolgih poletih tam go¬
ri blizu nebes. Bog naj nam kmalu na¬
kloni mir! Tako bomo res dosegli, za
kar se borimo. Včeraj sem se Vas
vseh spomnil pri sveti maši in svetem
obhajilu.

Še vedno sem goreč v po¬
božnosti do Marije, Kraljice
neba. Zagotavljam te, mama,
da vedno čutim uspehe njene
priprošnje! ( Anglija dne 30. av¬
gusta 1943. - dan Leonove smrti)

Mati ni niti malo slutila, da je
njen fant-vojak govoril o “širnem ob¬
zorju* večnega dneva, da je iskal pi¬
sano mavrico, ki mu bo pokazala pot

Februar 1953

proti nebesom. Nikdar več do¬
mov k njej, temveč domov k drugi
Materi - Mariji, katere “zlata hiša”
je onkraj sinjega neba in migljajočih
zvezd. Tja se dviga v visokem poletu
njen Leon, da se sreča s Kraljico ne¬
ba. ..

SREČANJE VITEZA
S KRALJICO
Nikjer v svojih pismih in spisih
ni Leon razodel toliko nežne in pristne
ljubezni do Matere božje, Kraljice ne¬
ba, kot ravno tik pred smrtjo. Njegovo
mlado srce je kar prekipevalo vroče
ljubezni do nje in iz vseh poslednjih
besed odseva nevzdržno hrepenenje
po Mariji;

“Večkrat, ko se dvigam v oblake,
od mesečine osvetljene, gledam skozi
okence poleg mojih radijskih priprav.
Nedopovedljivi čudeži odsevajo pod
mano, s katerimi je božji Stvarnik
blagoslovil zemljo. In ko se ozrem
proti srebrnobleščeči se luni, se mi
zdi, da vidim v njenih žarkih podobo
Marijino. Tako neizrečeno lepa in
sveta se mi zdi tam gori, da nehote
zašepetam:‘Glej, tam je ona, Kraljica
neba, v svoji brezmadežni večerni
obleki! Iz mojega srca privre moli¬
tev, ki jo je zanetila ljubezen do nje.
In ko gredo preko lune volneni oblaki,
se mi zdi, da skazujejo Kraljici neba
globoko spoštovanje. Tudi oblaki so
njeni služabniki, njeni dvorjani, ki
ji prinašajo beli, čisti sij ljubezni¬
vosti.

Potem se globoko zamislim in se
vprašam: Ali sem res njen vitez? Ali

57

Naš Leon pred svojo Kraljico /Techny, III./
sem vreden, da bi bil Tvoj vitez? -
Resnično vem, Kraljica moja, dane
zaslužim tega visokega naslova. Saj
nimam nobenih priporočljivih lastno¬
sti za to. Vseeno, Marija, vzemi me
za svojo lastnino! Nauči me pravil
Tvojega viteštva! Sam se jih izogi¬
bam, namesto da bi bil dober in po¬
gumen. Kolikokrat omagujem v boju
zoper moči satanove. Plamen ljubezni
do Tebe v mojem srcu je preslaboten.
Goreč hočem biti, večno goreč!

Marija, Kraljica neba, napravi
me za svojega viteza! S Tvojo pomočjo
lahko dosežem vse. Eno znamenje vi¬
teštva imam - uniformo, a ne po lastni
zaslugi. In na uniformi imam zunanje
znamenje letalca - značko dveh kril,
ki naj bi spadala na drugo uniformo.
Toda, Kraljica nebeškega viteštva, daj
mi notranji znak - okras moje duše!
Preskrbi mi odlikovanje “letečih kril”
svojega viteštva, da se bom lahko
dvignil nad oblake v Tvoje svete vrto-
Ve  ’ ( Dalje prihodnjič )

Misijonski mesečni namen:

ZA MILOST JUNAŠKE VZTRAJNOSTI

KITAJSKIM KATOLIČANOM

58

AVE MARIA

p

Una izmed težav, ki delajo
preglavice današnjemu pomehkuže¬
nemu katoličanu, je post. Kar ne
more in ne more razumeti, da bi bil
Bog, ki nam je pripravil vse mogoče
dobrote, s to zapovedjo Cerkve zado¬
voljen. Človek misli, da se mu dela
krivica, toda se pošteno moti.

Že prve strani svetega pisma nam
govore, da je dal Bog človeku sicer
vse na razpolago, le eno drevo v raju
si je pridržal z izrecno prepovedjo,
naj od njega ne je. Tako je postavil
Adama in Evo na preizkušnjo, ki je
bila pri vsem bogastvu raja kaj ma¬
lenkostna odpoved. Ali sta preizkušnjo
srečno prestala? Zapeljal ju je satan
z obljubo: Če bosta jedla, bosta kakor
Bog. Pogubonosne besede, ne le za
prva človeka, temveč za nas vse. Več
jima je bila lažna samostojnost, ka¬
kor pa pokorščina Onemu, ki ju je
ustvaril ter jima podaril raj.

Kaj nismo prvima človekoma to¬
likokrat podobni ? Samostojnosti ho¬
čemo, srečo iščemo na svojih potih,
pozabljamo pa, da pelje do nje le ena
steza: preko žrtev in odpovedi. Svet
misli, da se bo dokopal do svobode
in sreče z uživanjem in ugoditvijo
vsakovrstnim željam, četudi s tem
prelamlja božje in cerkvene postave.
Pa doseže vselej ravno nasprotno:
pogreza se vedno globlje v suženjstvo
greha.

In vendar nam Bog tudi danes po¬
nuja raj srčnega miru in zadovolj¬
stva, katerega sad bo večni raj. Pot

do njega je vestno izpolnjevanje po¬
stave, božje in cerkvene. Kaj smo
Bogu, ki je v naše odrešenje poslal
na svet in v smrt celo lastnega Sina,
za ponujeno milost dovolj hvaležni?
Gotovo ne, če si pri vsaki priliki išče¬
mo okenca, skozi katera se izmuzne¬
mo katoliški dolžnosti, ali si jo s sto
puhlimi izgovori razložimo v svoj
prid, samo da nam ni treba preveč
žrtvovati v božjo čast.

Sv. Cerkev nam daje s postnimi
dnevi lepo priložnost, da damo Bogu
čast in zahvalo za številne dobrote,
ki nam jih naklanja, obenem pa za-
doščujemo za svoje prestopke. V
primeri s tem, kako strogo so se
pokorili kristjani prvih stoletij, je
naša dolžnost ob petkih in drugih
dneh posta ali zdržka zares malen -
kost.

Pa bo mogoče kdo dejal: Pridem v
take okoliščine, da se mi ni mogoče
vzdržati mesa. Kaj bodo rekli, če
bom delal izjemo? Zasmehovali me
bodo in me imeli za nazadnjaka. . .

Kaj torej storiti? Prilika je, da
izpoveš svoje versko prepričanje.
Le na dan z besedo in dejanjem! Prej
bodo občudovali tvojo zvestobo do
prepričanja, kakor pa tvojo omahlji¬
vost in popustljivost, ki meče senco
ne le nate, ampak na slehernega čla¬
na tvoje vere. Če pa si zvest postavi
ter z zgledom pokažeš, kaj si in kaj
je tvoja dolžnost, potem bo tvoje za¬
držanje apostolat, ki bo morda mar¬
sikaterega mlačnega katoličana pri¬
vedel do zpoznanja, kaj je prav. Ka¬
toličani smo včasih čudni patroni:
sram nas je. Marsikdaj nas drugo¬
verci visoko prekašajo v javnem iz¬
polnjevanju svojih postav.

Včasih nam morajo naši otroci,
ki so komaj začeli svoje versko živ¬
ljenje, s svojim zgledom pokazati na
to , kaj smo dolžni storiti.

V krščanski družini, ki pa se ni
dosti brigala za verske dolžnosti, tudi
postno ne, so imeli prvoobhajanca.
Najmlajši otrok se je z vso ljubeznijo

Februar 1953

oklenil krščanskega nauka, ki ga je
razlagal katehet. Ko je prišel prvi
petek po dnevu svetega obhajila in je
imela družina zopet meso na mizi, se
ga dečko ni dotaknil. Oče se je raz -
hudil in zahteval od otroka, naj je
tudi meso, a brez uspeha. Sinko mu
je prav korajžno povedal: “Oče, to je
greh, danes je post. V vsem te ubo¬
gam, ukaži kar hočeš, v grehu pa ne ! ”
Očetova jeza je vzkipela: otrokove be¬
sede so mu vzbudile vest, ki jo je
potlačil z kletvijo. Pretepel je sina ter
ga zaklenil v sobo: “Nočeš me ubogati,
pa še drugega ne dobiš ! Le posti se ! ”

Ko je odšel oče v službo, je v sobo
stopila mati. Kaznovani otrok se ji je
smilil in prinesla mu je priboljšek.
Toda mali gorečnik ga ni hotel vzeti.
Nedolžno je pogledal materin obraz
in ji resno pojasnil: “Ne, mama,ata
je prepovedal jesti. Njegova prepo -
ved ni greh, zato ga hočem ubogati. ”

Mati se ni mogla zdržati solza. Ko
je prišel oče domov, mu je povedala
o otrokovi pokorščini. Mož je bil pre¬
magan.

“Johnny, imel si prav. Bil si po¬
koren očetu, kakor te uči vera,in celo
tedaj, ko sem ti delal krivico. Mi vsi
pa moramo biti pokorni Bogu. Le nič
se ne boj: odslej ne bo na naši mizi
več mesa ob petkih. . . ”

Mali apostol je zmagal. - - -

Morda ste tudi v vaši družini mo¬
rali iz ust otroka slišati očitek, da
ne delate prav. Boga zahvalite zanj,
če je tako dober, kot naš Johnny. Z
zgledom praktičnega katoličanstva mu
kažite pot v lepo bodočnost!

Držimo post! Doma, v restavraci¬
ji, na obiskih! V zahvalo za dobrote
božje se zdržimo mesnih dobrot v
dneh, ko nam jih zapoved odtrga. Ali
je to res tako zelo težko?

P. Alfonz OFM

... ne skrbi samo za zemsko srečo in za telesno zdravje svojih otrok,
temveč v prvi vrsti za njih večno zveličanje in versko življenje.

... se zavedaj, da moraš svojim otrokom dajati vedno in povsod
dober zgled.

... spoštuj vedno svojo ženo, ki je mati tvojim otrokom. Le tako
bodo tudi otroci spoštovali svoje starše.

... se zanimaj, kaj tvoji otroci berejo, kakšna gledališča obiskujejo
in v kakšno družbo zahajajo. Kdor to opušča, zanemarja veliko dolžnost.

... ne zahtevaj samo od otrok, da te spoštujejo in ubogajo, temveč
tudi živi tako, da te bodo lahko spoštovali in ubogali.

... ne priganjaj le svoje otroke moliti, temveč tudi sam moli z njimi.
Še več: ne moli le s svojimi otroci, temveč tudi sam moli zanje. Taka
molitev koristi staršem in otrokom.

60

AVE MARIA

L4EA\ONTfK! <»*VEVF

IMSKI

MESECI je v takih dneh klerika- teku enega meseca, če

tečejo v Lemontu zelo
počasi, četudi gre delo
svojo pot in ga nikdar
ne zmanjka. A Romar -
ski dom je zaprt in ro¬
marjev ni, ki vse lepe
mesece kar mrgole po
naših treh gričkih. Zdaj
se oglašajo le posame¬
zni iz okolice, ki pride-

ška družinica “ živahno
nervozna”. Pa vse mi¬
ne in tudi izpiti. Zdaj
imajo nekaj dni počitnic,
ki jim bodo pripravili
prijetne urice na ledu
našega Bleda. Potem pa
bodo zopet na vrsti šol¬
ske knjige.

ne bi dobili odgovor na¬
še uprave, da smo pre¬
jeli pismo. Tudi smo
že večkrat prosili, naj
bi namesto denarja po¬
šiljali v pismih Money
Order ali ček. Za pisma
z denarjem, ki se izgu¬
be, ne odgovarja pošta
in tudi mi ne moremo.

jo k Mariji Pomagaj z
nujno prošnjo za pomoč,
ali pa jim je le dolgčas
po ameriških Brezjah.

• P. Ciril je govoril na
fari sv.Jurija v So. Chi-
čagu članom društva
Najsv. Imena. P. Vianej
pa je vodil štirideset-
urno pobožnost na fari
Presv. Trojice v India¬
napolisu, Ind. V postu
pa nas bodo najbrž kli¬
cali na več strani.

• Naši kleriki so imeli
v zadnjem tednu januar¬
ja izpite prvega seme¬
stra. Ko bi videli, kako

• Vsem, ki bi želeli
Ave Maria Koledar 1953,
sporočamo, da imamo
še nekaj izvodov v zalo¬
gi in ga lahko naroče.
Bo pa kmalu pošel, za¬
to pohitite. Lani mno¬
gim nismo mogli več
ustreči, ker so se ogla¬
sili prepozno.

Obenem naprošamo
vse naročnike, ki Kole¬
darja po pomoti niso
prejeli, naj nam spo¬
reče. Dokler jih imamo,
z njim še lahko postre¬
žemo.

• Upravnik lepo prosi,
naj bi vsi javili vsaj v

• Vsem čč.gg. župni¬
kom slovenskih fara, ki
so na Baragovo nedeljo,
25. januarja, v svojih
cerkvah oskrbeli kolekto
za Baragovo zvezo, se
v imenu Zveze iskreno
zahvaljujemo. Kar lepe
vsote posameznih fara
bomo priobčili v prihod¬
nji številki. Nekateri
Fathri so poslali Zvezi
še svoj dar, za kar naj
jim Bog povrne. Iz fara,
kjer kolekte v cerkvi ni
bilo, pa tudi že prihaja¬
jo pisma z darovi posa¬
meznikov. Znak, da se
ameriški Slovenci le za-

Februar 1953

61

nimamo za plemenito
Baragovo stvar in nam
ni vseeno, kako napre¬
duje delo za rojakovo
proglasitev blaženim.

• IzMarquetta smo do¬
bili sporočilo, da se že
pripravljajo na čim slo¬
vesnejšo proslavitev
stoletnice marquettske
škofije, katere prvi škof
je bil Baraga. Slovesnost
bo združena z vsako¬
letnim Baragovim dnem.
Odbori za organiziranje
posamežnih sporedov so
že imenovani, vse fare
pa so začele z molitvijo
za dober uspeh.

Stoletnica Baragove
škofije bo nov korak za

poznanje našega rojaka
po širni Ameriki, ne le
med Slovenci.

• Si se morda prese¬
lil? Pa se čudiš, da ne
prejemaš več Ave Ma¬
rije. Pošlji nam TAKOJ
svoj STARI in NOVI na¬
slov. Brez starega te ne
moremo najti v sezna¬
mu naročnikov, ki je u-
rejen v vseh upravah li¬
stov po krajih zaradi
praktične razpošiljatve.
Brez novega pa sploh ne
vemo, kam pošiljati.
Pošta nam vsaki mesec
vrača izvode s pripisom:
Se je preselil! Takim
moramo list ustaviti.

Z Vašim takojšnjim

sporočilom o selitvi bo¬
ste upravi prihranili ve¬
liko sitnosti, sebi pa
ohranili vse številke li¬
sta. Saj nas razumete,
kajne ?

• V toplo molitev pri¬
poročam pokojno Miss
Frances Snyder, ki je
umrla v Denver, Colo.
Bila je sestra Mrs. Ka¬
tarine Eppich. Pri njih
sem vsako leto stanoval,
ko sem se pri pobiranju
naročnine mudil v Den-
verju. Naj ji bo Gospod
bogat Plačnik za vse,
kar mi je dobrega sto¬
rila. Ostalim pa moje
iskreno sožalje. - Brat
Antonin.

Une 10.januarja je Pij XII. izdal apostolsko konstitucijo z novi¬
mi odredbami glede evharističnega posta. Po novih odredbah smejo verniki
piti pred svetim obhajilom vodo, bolniki pa smejo pod gotovimi pogoji
vzeti zdravila. Vse to dokazuje širokogrudnost Cerkve, ki se vedno ozira
na nove razmere in pomaga vernikom za lažje izpolnjevanje verskih
dolžnosti. - O odredbi bomo bralce podrobneje seznanili prihodnjič.

62

AVE MARIA

KHAMLTAX*f>JA  ZAH  £  K V

• PRESCOTT, Ariz. - Pošilja Rudolf
Flajnik: Zahvaljujem se Vam za toli¬
ko vljudnost, da ste mi poslali gra¬
mofonske plošče: “Romanje k Mariji
Pomagaj”. Napravili stenam za bo¬
žične praznike nedopovedljivo vese¬
lje. Po dolgih enajstih letih, kar smo
morali zapustiti ljubljeno domovino,
smo prvič spet slišali prelepe slo¬
venske pete litanije in druge Marijine
pesmi, ki so nam dobro znane in smo
jih tako silno pogrešali. V stari do¬
movini smo bili vsi v družini cerkveni
pevci in tako zdaj lepo zapojemo z re¬
kordi. Veliko solz je kanilo pri nas,
ko smo plošče prvič navili.

• SAN FRANCISCO, Calif. - Pošilja
Agnes Markovič: Že ves Koledar sem
prebrala in z velikim veseljem že sto¬
krat pregledala sliko Matere božje na
Smuku, župnija Semič. Kolikokrat sem
bila v tisti lepi cerkvici pri sveti ma¬
ši. Ta čudodelna podoba je kakor živa
in mi ne more iz spomina. Hvaležna
sem tistemu, ki Vam je sliko poslal.
Doma sem iz’ Rožnega dola v semiški
župniji in mi je vse tam okrog znano.

Ne morem povedati, kako rada
prebiram Ave Marijo, četudi sem že
stara in mi pešajo oči. Dokler bom še
kaj videla, ne bo izšla nobena številka
tega mesečnika, da bi ne obiskala mo¬
je hiše. Bog varuj Vaše delo!

• TORONTO, Ontario, Kanada - Piše
Antonija R. - Tudi mene je pripeljala
Marija srečno preko meje v Avstrijo
in od tu sem pred nekaj meseci pri¬
spela v novo domovino. Zdaj pa Vas
lepo prosim: vključite me med stalne
naročnike Ave Marije! Takoj z no -
vim letom mi jo začnite pošiljati in že
zdaj moja iskrena zahvala.

Že doma sem stalno hrepenela po
verskem listu, pa smo bili na žalost
brez njega. Komunisti so zabranili
vsak verski tisk, dasi vedno vpijejo,
da niso proti veri in je vera popolnoma
svobodna. V teh letih smo se naučili
ceniti dober list, ki daje človeku moč
in pogum v duhovnem življenju. Res
je, da ljudje šele takrat prav vemo, kaj
smo imeli, ko izgubimo. Bog daj, da
bi Ave Maria še dolgo obiskovala naše
izseljenske domove!

• GORICA, Italija - Piše Rev. Kazi¬
mir Humar: Sporočam Vam, da list
doslej v redu prejemam, za kar sem
Vam zelo hvaležen. Le od predlan¬
skega letnika mi manjkajo tri števil¬
ke (junij, julij in avgust), za katere bi
Vas prosil. Morda so se med potjo
izgubile, kar se s slovenskimi knji¬
gami tako rado zgodi.

Ave Maria je postala zelo lepa. Kot
ste morda opazili, uporabimo kak njen
članek tudi v našem “Katoliškem gla¬
su”. Upamo, da temu niste nasprotni.
Saj delamo končno Vi kakor mi za isto
stvar. (Op. ur. : V veselje nam je, da
smo z Ave Marijo kakor koli v pomoč
slovenskemu goriškemu listu, saj ima
lepo poslanstvo in mnogo težav. )

Sam kakor tudi moji znanci Ave Ma¬
rijo zelo radi beremo. Gospod župnik
iz Podgore se je za list tako navdušil,
da mi ga vsak mesec “ukrade”. Poši¬
ljam Vam njegov naslov z željo, da bi
mu list odslej dostavljali.

Prejmite obilo toplih pozdravov od
svojih goriških rojakov. Uverjen sem,
da se tudi na dolgi poti preko luže ne
bodo shladili. Saj smo si vsi bratje!

• LA SALLE, 111. - Piše Mary Štru¬
kelj: Redno dobivam Ave Marijo in jo

Februar 1953

63

tudi rada prebiram. Tudi moj mož je
bil njen zvesti prijatelj in dolgoletni
zastopnik. Žal je 17. decembra minilo
že eno leto, kar ga je Gospod rešil
zemskega trpljenja. Upam, da je pri
Mariji Pomagaj prejel zasluženo pla¬
čilo za vse, kar je storil za razširja¬
nje njenega lista med ameriškimi Slo¬
venci.

odlikovale v tvojem življenju: sorod¬
stva z našim Gospodom Jezusom Kri¬
stusom in apostolstva; zaradi one sla¬
ve, ki jo zdaj v nebesih uživaš kot pla¬
čilo tvojega truda in tvojega mučeni -
štva, izprosi nam od Delivca vsakega
dobrega daru vseh duhovnih in časnih
milosti, ki jih potrebujemo, da si bomo
obrnili v prid vse božje nauke, ki si

• EVELETH, Minn. - Pošilja Antonia
Nemgar: Dragi p. urednik! Že pred
petnajstimi leti sem dobila v “Bogo¬
ljubu” tele dve lepi molitvi k svetemu
Judu Tadeju. Od takrat se mu vedno
zatekam in sem bila že večkrat usli¬
šana v veliki stiski. Če bi ju morda
priobčili v Zapečku, bi Vam bil zanju
marsikdo hvaležen. Prva se glasi:

Slavni sv. Juda Tadej, zaradi onih
velikih prednosti, ki so te tako zelo

nam jih zapustil ti v svojem pismu.
Daj, izprosi nam, da postavimo stav¬
bo popolnosti na temelj vere z gorečo
molitvijo, izprosi milost Sv. Duha, da
da ostanemo zvesti in stanovitni v lju¬
bezni božji, v zaupanju na božje usmi¬
ljenje za večno življenje, da si bomo z
vsemi primernimi sredstvi prizadeva¬
li zmoteneem pomagati, in bomo tako
poveličevali slavo, veličastvo, gospo¬
stvo in moč Onega, ki nas more greha

K SLIKAM iz newyorške prireditve na zad¬
njo nedeljo v novembru. Slovenci se kaj radi
zberejo v farni dvoranici na Osmi cesti. Le po¬
glejte jih! In bili so prav zadovoljni s progra¬
mom, ki je bil pester in dobro podan. Sliki
predstavljata prizor iz Čehove enodejanske šale
"Snubač" / desno zgoraj/, kjer nastopata Mrs.
Kraljeva in Mr.Kregar; in pa prizorček iz dvo¬
speva "Čevljar in krojač" /desno spodaj/, ki sta
ga izvedla Mr.Klezin in Mr. Tomažič.

Bog daj še več prijetnih uric na Osmi cesti!

64

A VE MARIA

obvarovati, čiste ohraniti in z vese¬
ljem napolniti ob prihodu našega Go¬
spoda in Zveličarja Jezusa Kristusa.
Amen. ( 300 dni odpustka - Pij X., 17.
avgusta 1908. )

Druga molitev pa ima naslov Mo¬
litev v veliki stiski. Glasi se:

O sveti Juda Tadej, ti sorodnik Je¬
zusa, Marije in Jožefa, ti slavni apo¬
stol in mučenec, ljubljenec presvete
Trojice, bogat na čednostih in slaven
zaradi svojih čudežev; ti hitri pomoč¬
nik teh, ki te kličejo, veliki zaščitnik
teh, ki vate zaupajo, ti zvesti priproš-
njik v težavnih zadevah! V svoji stiski
se zatečem k tebi. Ne vem si več dru¬
ge pomoči, če se me ti ne usmiliš. Iz
globočine srca kličem k tebi: O, hiti
mi na pomoč! Tebi je dal Bog to pred¬
nost, da pomagaš tem, ki so že skoro
obupali. O, poglej vendar name; moje
življenje je življenje križa, moji dnevi
so dnevi bridkosti in moje srce je
morje grenkosti. Vsa moja pota so s
trnjem posuta in komaj mine kak tre¬
nutek, ki ni priča mojega vzdihovanja.
Malosrčnost in potrtost se me polašča,
moja duša je obdana s temnimi oblaki.
V teh težavnih razmerah prihajam k
tebi in ne grem proč, dokler me ne
uslišiš. Pridi mi na pomoč, o veliki
sveti apostol, da bom mogel poveli¬
čevati božje usmiljenje ter tvojo moč

NAŠI POKOJNI

R.

P.

Rev v Francis MAŽIR, SigelJIL
Frances KUŽNIK, Cleveland,Ohio
taary BERUS, Cleveland,Ohio
Frances SNIDER, Denver,Colo u
Helena PETKOVŠEK, Cleveland,Ohio
Mary PIRC, Cleveland,Ohio
John KIRN, Bedford,Ohio
John TRČEK, Cleveland,Ohio
Joseph STIMEC, Cleveland,Ohio
Anton URICH, Gilbert,Minn„
Joseph HOCHEVAR, Cleveland,Ohio

in dobroto. Vse svoje življenje ti bom
hvaležen in hočem ostati tvoj častilec,
dokler se ti ne bom zahvaljeval v ne¬
besih. Amen.

• OTTAWA, 111. - Piše Mary Madic:
Lepo bi Vas prosila, da objavite mo¬
jo zahvalo v Ave Mariji. Najprej naši
Mariji Pomagaj, zatem pa še neka¬
terim prijateljicam, saj so vse naro¬
čene na list. Bila sem štiri tedne v
bolnišnici ha operaciji. Vesela sem
bila, ko so me prišle obiskat znanke
iz Jolieta: Barbara Klemenčič in nje¬
na sestra Tili, Uršula Ambros, Jo¬
hana Žugel, Mrs. Joe Bower in Mrs.
Anton Pirc. Bog Vam vsem povrni!

• WEST VIEW, Pa. - Piše Uršula Mu¬
ren: Mariji sem dolžna globoko zahva¬
lo. Bilo je avgusta meseca, ko sem
nevarno zbolela in vse je kazalo, da
bom morala v bolnišnico. Zatekla sem
se goreče k Mariji Pomagaj in res mi
je pomagala. Kdor prosi Marijo iz sr¬
ca, ne prosi zastonj !

Pozdrav vsem zapečkarjem!

• SAINT MARYS, Kans. - Piše nam
Br. M. Papich SJ: Iskreno se Vam za¬
hvaljujem za Ave Marijo in Koledar,
ki me je zelo razveselil in mi je dal
veliko duhovnega užitka. Posebno oni
članek o božji poti Marije Pomagaj
na Brezjah. Kaj bi ne bilo dobro, ko
bi vsako leto opisali eno izmed slo¬
venskih božjih poti, saj jih je toliko
po naši dragi domovini ? S tem bi v
naših srcih vedno znova vžigali ogenj
ljubezni do naše Matere, kateri je na¬
rod posvečen, pa ji vseeno večkrat
tako slabo služi.

• V decemberski številki smo na
zadnji strani objavili pismo študen¬
tov, ki bi si radi postavili Katoliški
dijaški dom. V popravek dostavlja¬
mo, da je novi naslov kampanje: Di¬
jaški sklad, The North American
Bank, 6131 St. Clair, Cleveland 3,
Ohio. Njen cilj pa je “Slomškov
akademski dom v Zdr. državah”.

ROMARSKI DOM: Po $1.50: H.Repich.

ZA

$4:

DOBROTNIKOM BOG POVRNI

M.

M.

M.

A.

M.

M.

ZA
po

M.

po
A.

K.Modic, M.Skulj, M.Kalister,
M.Miller, A.Bartol, T.Urbiha,
R.Hrouda, M.Kucic, J.Dolenc,-
F.Zbasnik, Rev. J.Celesnik;

ZA APOSTOLAT SV.FRANČIŠKA: Po $20:
Škulj; po $10: E.Smolich, M.Blaj, F.Tomšič;
$2: J.Gustinčič; po $1: B.Škofič, A.Rodman,
Blodnikar.

J. Kremžar; po $2.50: J.Sadler,
po $2: M.Papesh, F.Mali, M.Palčič,
J. Major, J.Konda, A.Novak, L.Sharp,
J.Major, A.Russ, V.Slana, M.Zelle,
, F.Osaben, F. Verbič, J.Habjan,

F.Snyder, L.Dolinsek, J.Hite, N.Jerin,
U.Tauchor, M.Stukel, L.Simcic, J.

OČE, MATI ! Pomnita tole resnico:

Kar Tvoj otrok danes bere, to bo jutri pokazal
v življenju. Če bodo njegova dejanja napak, bo
upravičeno pokazal nate z be sedami: 1 * Ti si kriv,
ti si kriva! Zakaj pa sta mi pustila brati vse
od kraja?” Ne hrani strup tiska v svoji hiši!

DAR LISTU: Po $5: J.Kraljic, J.Mihelič; po
M.Abe, Rev.F.Jerasa; po $2.50: Rev.M.Turk, Rev.
E.Hodnik; po $2
Wolbang;

B.Skofic l

Rodman, M.Erchul, M.Madic;. po

M.Stariha; .
zinski, M.Turk, A.Godec, A.' x ozina, J.Mivec, M<
Casserman, J.Pečnik, Mr.Gorjanc; po .25<t: M.

Globavs, J.Hodnik; po . 10<t: A.Kotchevar

ZA BARAGOVO ZVEZO: Po $25: Klub Ljubljana
poslal J.Jerich; po $8: M.Stukel; po $5: Rev.V.
Vodušek, F.Tomšič, M.Jamnik, Mr.Mrs.Starc; po
$4: M.Lavtižar; po $2.50: J.Bojane, H.Bardik, N.
Odar; po $2: M.Tomac, M.Belec, A.Prijatelj, U.
Lovšin, H.Preotle, M.Stusek, A.Cetinski, F.Gra-
dishar; po $1.50: K.Kastelic, Rev.C.Wolbang, J.
Kraljic, M.Petelin, Rev.E.Hodnik; po $1: J.Zelko,
F.Drašler, A.Skrinar, M.Prostor, M.Gombach,
Seratti, M.Trusnik, M.Aidisek, J.Gabrovshik,
Tomsha, T.Jordan, E. c bager, Rev.M.Turk.

SEMENIŠČE IN DRUGO: Po $15: J.Jevnik;
$12.50: J.Škufca; po $5.50: J.Madec; po $5:
J.Flusac, A.Cercek; po $3.50: A.Žitnik; po $3:
J.Laganis, T.Yankel; po $2: A.Vidmar, S.Zupančič,
M.Abe, C.Tisovec, K.Radez, P.Vrečar, J.Grdina,
F.Kamin; po $1: M.Fear, J.Fortier, M.Tomac, G.
Sheffler, F.Gerchman, J.Stampfel, F.Sherek, L.
J.Davidson, A.Rodman, A.Rresnick, Mrs.Hlabse,
A.Blodnikar, F.Ivančič, J.Poturica, R.Papesh,
F.Muren, U.Lovko; po .50<£: J,Novak, A.Banich,
M.Pristopec, Mrs.Hrestak, M.Sivic, R.Cic, M.
Špehar; po .33<f: Rev.J.Klopčič; po .25<£: M.Flor;
po .20<£: J.Major; po . 10<£: J.Strojan; po .07<£: K.
Stark.

M.Knaus, A.Wolf, M.Cervan, M.Jugovich, J.Petro¬
vič, A.Offak, F.Muren, J.Korencic, N.N., S.Zupan¬
čič, M.Benich, U.Lovko, M.Russ, K.Stuller, A.
Kramer, M.Smole; po .50<f: J.Jakša, A.Simoncic,
M.Strukel, M.Ferenčak, N.Jerin, M.Lesar, J.Zelko,
J.Zadnik, J.Žele, H.Žilavec, A.Godec, F.Gerch¬
man, M.Roseman, T.Sekuta, M.Sutulovic, F.Orazem,
S.Setina, M.Zupančič, W.Krischbaum, J.Anzicek,
M.Kresovich, M.Kos, L.Paushe, H.Stutts, M.
Slantz, U.Sepic, M.Troja, A.Koritnik, R.Mance,
J.Haložan; po .10<f: J.Strojan.

A.Krapenc, R.Gubane, Rev.C.
po $1: J.Loushin, J.Primozich, T.Plut,
A.Habjan, J.Saletel, J.Gustinčič, A.
■ “ ’ ’ . _ 75<£: H.Možina,

po .50<f: U.Tauchar, M.Povirk, A.Sta-

ZA SV.MAŠE: Po $60: A.Durko; po $50: M.Mil-
cinovic; po $45: M.Skulj; po $40: J.Winsece; po
$37: M.A.Hochevar; po $32: A.Kegel; po $30: M.
Zupančič; po $25: A.Leksan; po $20: L.Fainer;
po $15: J.Pullman, M.Kutin; po $12: Mr.Gorjanc;
po $10: F.Brezovar, A.Janchan; po $9: M.Krebs;
po $7.50: M.Kuhar, M.Barbis; po $7: M.Abe, M.
Trusnik, J.Ulchar; po $6: M.Udovich; po $5: F.
Star, M.Lovrencic, J.Sraj, M. T ^lajderman, J.Smole,
J.Mihe lic, F.Cdrar,
M.Sedlak, M.Muha,
A.Može, M.Kosmac,
J. Ker vin, M.Krebs,
po $4: L.Raddell, J.Petro vic, M.Krebs, M.Habse,
D.Sapa, A.Epoch, J.Košir, L.Simcic, V.Slana,
M.Pike, A.Jančar, J.Turk, J.Furlan, A.Ferenchak,
M.Kopač, J.Skufca; po $3.50: P.Kocjan, T.Peter-
lin; po $3: J.Jevnik, M.Sivic, F.Kastigar, F.
Zuzek, R.Cic, U.Lovšin, H.Preotle, J.Sraj, F.
Kamin, A.Grimsich, F.Snyder, U.Lovko, T.Migvar,
J.Pristopec, ’ ~

Jersan; j
Kramer,
Verbič,
Roseman,
Roberts,
M.Matekel, U.Tauchčr, M.Stukel,
Janežič, M.Knap, R.Sprager, F.Verhovec, J.Liper-
sich, A.Perko, M.Zupancic, J.Glivar, J.Gustinčič,
A.Zelko, A.Glad, V.Slana, J.Makovec, F.Ivančič,
M.Intihar, J.Kersman, J.Grimsic, A.Gostic, J.
Major, P.Strnad, B.Vavpotič, L.Simcic, J.Hočevar,
F.Muren, M.Perko, F.Povsic; po $1.50: R.Wolacki,
M.Vajk, M.Tomsha, J.Modec, Druz.Boh, A.Kotche¬
var, Rev.C.Wolbang, J.Persin, R.Gubane, A.
Jackopin, M.Klajderman, M.Moze, J.Marcec, M.
Jekovec, K.Težak, F.Bučar; po $1: M.Hocevar,
J,Novak, H.Simaz, A.Bezlaj, M.Strukel, A.Jančar,
J.Petrich, M.Povirk, T.Sekuta, F.Sherek, M.Sutu¬
lovic, M.Zalar, J.Hocevar, A.Bresnick, L.Dolinsek,
M.Veselich, M.Kos, J.Poturica, A.Cercek, S.Koler,
M.Petelin, A.Urich, P.Vrečar, A.Wolf, M.Bolka,
J.Janežič, A.Markoja, J.Vidervol, L.Dolinsek,

M.Madic, H.Simas, M.Erchul, M.Stariha, J.Korencic,
J.Pečnik, T.Prosen, U.Sepic, M.Zore.

ZA LUČKE: Po $7.50: M.Narobe; po $5: M.Skulj,

J. Poturica; po $4: J.Pezdirtz Sr.; po $3: R.Gu¬
bane; po $2.50: A.Mulich; po $2: M.Belec, J.
Željko, F.Kastigar, J.Sraj, C.Tisovec, M.Aidisek,

K. Grmovšek, J.Habjan; po $1.50: F.Osredkar, J.
Grabrian, J.Kascek, M.Zalar, A.Rabsel, J.Ravni¬
kar; po $1: A.Chunto, P.Kocjan, M.Tomac, A.
Bartol, J.Ozbolt, F.Paul, R.Papesh, F. 7 uzek,
M.Bukovnik, S.Rebich, J.Saletel, A.Knauss, F.
Kerhin, J.Persin, A.Peter lin, E.Petrič, J.Ursich,
K.Jaksic, F.Sherek, M.Sterbenz, A.Rodman, A.
Zelko, M.Trusnik, M.Veselich, K.Bergant, M.Fink,



SINOVI

SLOVENSKIH STARŠEV 1

Redovni bratje pomagajo du- \

hovnikom. Tudi v lemontskem sa-

mostanu je dosti dela v tiskarni, / i

kuhinji, pralnici, Romarskem domu, na farmi... Bi se jim \

morda pridružil in posvetil svoje življenje Bogu v fran¬
čiškanskem redu? Piši na spodnji naslov!

The Brothers in the Franciscan Order help the priests in their
wrk. Here in Lemont they work in the printery, in the kitchen,in
the laundry, in the Baraga guest house, on the farm... Would you
like to join this Brother, and dedicate your life to God?

For full particulars write to:

Very Rev. Commissary
St. Mary’s Seminary
. Lemont, Illinois