Za poduk in kratek oas. Popotna pisma iz Bosne. (Dalje.) Najlepše poslopje novejše dobe je v Sarajevu »rotovž« (niestna hiša), ki se ponosno ozira tja čez starinske bosenske hišice. Začeli so ga zidati lela 1892. v orijentalskem slogu, ima podobo trikota, kaj okusna in praktična stavba. V sredini ima velik dvor, streha nad njim je s steklom pokrita, pripraven za razstave, velika zborovanja itd. V 1. nadstropju je velika dvorana, pisarna za mestnega predstojnika, sedaj mohamedana. Celo poslopje je zdaj dogotovljeno, se tudi že rabi in stane blizu pol milijona gld. — Na levem bregu Miljačke ni razven »careve džamije« t. j. mušeje, kamor vodijo mohamedanske vojake o posebnih priložnostih, na pr. cesarjev rojstni dan, k »službi božji« m konak-a, palače za deželnega predstojnika, posebno zanimivih poslopij. Dolga hoja sčasoma popotnika utrudi in rad se usede v voz, da si še nekoliko okolico ogleda. Izleti v okolico serajevsko so zelo zanimivi za tujca, ki se ima le malo časa povsod muditi; najlažji in najbližji ]e v Ilidže, kamor gre po letnem času vsak dan 7 vlakov. Toplice Ilidže so bile že Rimljanom znane, kakor lo potrjujejo ostanki starodavnih rimskih stavb. Za lurške vlade je bilo to priljubljeno kopališče mohamedancev vendar čisto priprosto, dokler se ni avstrijska vlada lotila dela, ter Ilidže v nekaterih letih tako povzdignila, da se lahko meri z najodličnejšimi toplicami. Leta 1893. so zadeli pri vrtanju na nov vrelec, (toplote 58 ° C.) tako rnočen, da vode ne zmanjka, naj še tako kopališče razširijo. Ker najdejo tu bolniki v velikih hotelih prijazno stanovanje, dobro hrano. imajo v parku, ki meri 16 hektarjev, kaj lepe sprehode, pri tem pa je plačilo prav zmerno, je upati, da bo deželna vlada, ki je za vse to žrlvovala lepo svoto, sčasoma dobivala za to primerne obresti. Pol ure od Ilidža je izvir Bosne, o katerem sem že v 1. pisma omenil. — Že se mudim dva dni v Serajevu, čas je, ker imam le 1 teden odpusta, da odrinem zopet dalje, pa še ne domov, ampak proti Mostaru, glavnemu mestu hercegovskemu. Zanimiva je bila vožnja do Serajeva, pa še veličastnejša proti Hercegovini. Znana mi je železniška proga čez Semernik, tudi čez Brenner na Tirolskem, pa še bolj me je zanimala vožnja proti Ivanu ob meji Bosne in IJereegovine. Ker je proga prestrma, ne zadostuje več en hlapon, tudi ne navadna proga, treba je naprave, kakoršno imajo pri železnicah na visoke hribp, namreč sredi tira zobce, ki zadržujejo, da vlak ne zdrkne nazaj, kakor se je neki lu pri prvem poskusu zgodilo, da so se nekateri vozovi, ravno ko je bil vlak z veliko težavo do vrhunca teh gor dospel, odklenili, ter drdrali nazaj blizu Serajeva. Kakor je šlo do sedaj vedno višje, obrne se samo sredi predora sv. Ivana proga navzdol. Gloveka kar groza pretrese, ako pogleda iz železniškega voza: na eni strani velikanske pečine, na drugi strani prepadi, gotovo več sto metrov globoki; zdaj se skrije vlak v kakem predoru, zdaj drči čez kaki most, in tako se menja tja dol do mesta Konjica. — K o n j i c a, v srednjem veku večje mesto, šteje zdaj le kakih 1000 prebivalcev, večinoma mohamedanov. Vožnja, dasiravno zanimiva, postaja proti večeru že sitna, in bil sem prav vesel, da sem ob 7. zvečer v Mostaru izstopil. Sedem ur v enomer z železnico, je dovolj. Smešnica. Znanega Saljivca so prijatelji in znanci na smrtni postelji tolažili: ».laka, ne bodi žalosten, saj mi vsi tja pridemo, kamor ti greš, k velikemu regimenlu«. — Jaka pa jim odvrne: »Hm, kadar vi za mano pridete, tedaj bom jaz tamkaj morebili že kaprčl!«