Jože Kastelic I Requiem
Tiho, tiho, da ne vstane, da se njen pogled ne zgane in iz večne slave pade k nam na znane strašne podobe.
Sveča, večna luč, ji sveti v tujo pot, ki jo pričeti mora sama v bedi ozke krste in odpreti hladu naročje.
Čista kot nekoč je v krsti legla vznak in si po vrsti gube v krilu uredila in, ker že diši po prsti, jo solza moči.
Venec velih rož počiva
na presrečnem čelu in skriva
bolečini pota v njo,
ki jo poziva
grob zevajoči.
Tiho, tiho, da ne vstane, da se ne odpro ji rane, zemlja naj jo vzame v globočine!
Dobre korenine bodo poiskale
čisto rast v njej —
bilke bodo vstale
in jo pokazale
soncu.