— •¦< J70 >¦¦ —
                        Na stari grad
roč, ali lep ponedeljek je bil.  Prijatelj me pride poprašat.  kdaj greva na ~/ stari grad?
—• Takoj greva, odgovorim mn, sarao še zajuterkovati morara.
Prijatelj me počaka doma in jaz pridem za njim. Oče rai je sicer malo branil, a dejal sem, da bodem vže ob jedenajstih doina.   Iu dobro je bilo.
V prvi žep spravim klobasico, v drugi žep stekleničico iu v malho dva kosa kruha.   V roko palico — in hajdi!
Prijatelj je vtaknil v žep dve jabolki. Mislil sem si: ti vže veš, prijatelj! koliko je treba živeža za na pot, ker si bil vže večkrat na starem gradu.
Sla sva čez drn in strn. Vas se je krnalu skrila za nama. Stopala sva v začetku ,,urnih krae." Zakaj pa ne pozneje, povedal bodem tudi pozneje. Pot je bil zanimiv za takega, ki ui še tam uikoli hodil. Prijatelj rai je povedal, da so hodili po tem poti nekdaj Turki. Pokazal ini jo nsvinjsko lužico.-' kamor so se v starih casih Jiodili divji prašiči kopat. Šla sva mimo ,,Dola," koder iinajo va-ščani svoje košenine in mimo ,,Bi"ezovega dola," koder pastirci pasejo govedi. Videla sva BDrobničev vrh," koder so nekdaj volkovi gnezdili, dokler se nisva čisto izgubila mej starimi in mladimi bukvami, preraščenimi s starira srobotom in ozaljšanimi z zolenim bršljinom. Prej tako trd pot, poln kamenja. spromcnil se je na oiikrat v inehko stezico, nastlano z rmonim listjem. Trgala sva seveda med potoma tudi razno redkejše cvetice, kakor tavžent-rože, dobre misli, jelonove jezike in še več drugih, katerim jaz imena ne vem. Da sva srečala tudi deklo, ki je nesla kosilo v jerbasu, da sva se pogovarjala s kosci, šale uganjala, prepevala in nkala, nmeje se samo o sebi.
Po dobri nri hoda zagledava pred seboj stari grad. Hodila sva okolo njega, ogledovala ga in modrovala ter se zamislila nazaj za dve sto let, ko je bilo še tukaj gori veselo življenje.
In zdaj? Ni vee ntrjenega zidovja, le posamični de]i so vkljubovali zobu easa ter čakajo, da tudi nje odpiše močna sapa. Velieastne dvorane — kjo so? Le posamične luknjice v zidnvji še pric-ajo o njihovej prostornosti. Šcsterovoglati stolpič — tudi ta je nioral narazen. V votlinah, iz katerih so raoleli nekdaj uliti topovi, gnezde zdaj sivi raodrasi. Nekdaj toliko življonja — zdaj sinrtua tišina! Le dolgočasna kanja se oglasi časih izmej bukovja. Vitezi v dragocenih opravah — kje ste? Niti imen vaših ne ve vselej zgodovina — — —
Toda nisva bila dolgo časa v starih časih. Okoristiva se brž in stopiva na starikavo zidovje. Obširen razgled se nam odpre pred očmi. Ker imava oba dobre oči, prišlo nama ni na misel povekaalno steklo. Gledala sva, kar se vidi povsodi na visokih gorah. Kavnine in griči. posuti s prijaznimi vasicami in belimi cerkvi-cami, zeleni travniki in pisane njive, košati gozdiči in posekani lesovi, daleč zadaj visoki snežuiki in nad uama nebesni svod — nič novega in vender za opazovalea vedoo vabljivo, vedno ganljivo.   Stara pesen v novej obliki!
Pomakneva se v sredino gradii — bolje razvalin. JSTa vsakej straai še široka stena, v sredi jama, s kamenjern nasuta.   Prijatelj pravi:
-— Tukaj so imeli klet.
_¦< i7i  >¦.—
—  In pili so ga, pristavim j;iz.
Takrat sem bral pa potezah prijateljevega obličja: Ne bilo bi slabo tudi za ua-jbj ko bi se mogla okrepeati.
—  Sediva, zakličem mu.
Zdaj se mn oblieje še bolj zategne.
—  Nikar, gadje so tukaj.
—  Pa stojiva.  odgovorim inu.   Zdaj ti tudi povetn, zakaj nisva sla pozueju tako hitro. kakor od začetka. Le poglej, stckleniuici se je zamašek odinašil in jaz sern moral tako ves čas držati z desnico v žepu za steklenico, da se ni razlijalo. Od tod rnoja počasna hoja.
Toda prijatelj vže ni utegnil mene poslušati. Slastno položi steklenico na usta.   Potlej še-le odgovori:
—  Pravo si pogodil, prijatelj! Tudi midva znava piti kakor stari vitezi.
Še bolj se je razvedrilo prijateljevo obličje, ko mu pomolim tisto stvarco, ki korica niina. Vsak pol, kakor v Kranji. Ko sva bila tudi na razvalinah svoje popotnice, tedaj jameva ogledavati popir. v katerem je bil zavit kruh in klobasica. Na enem popirji sva brala to-le:
,,Touristen-manie" (pretirana strast hribolazcev). Na drugem pa to-le: Kako  zdravo je,  gibati  se  na  prostem.
—  Poglej. poglej, kako se vse to ujeraa z najinim potom, refem jaz. In kako lep nauk iraava: sreduji pot — najlepši pot.
—  Drugi potovalci se podpisavajo na takih krajih.
—  Midva pa pustiva to dvoje pophjev tukaj za sporain.
In prijatelj vtakne omenjena popirja (izvadek iz časnikov) v votlino, ki je v zidn.
S tem sva koneala uradni del najinega pota na stari grad.
Vrač-ala sva so po tisti-m poti, po katerem sva prišla.
Da sva použila raedpotoma tisti dve jabolki prijateljevi, moram seveda po-vedati,
Pri slovesn nii reče prijatelj:
¦— No, zdaj si pa videl stari grad.
—  Aha, zdaj pa vera, kakšen je.
In razšla sva se: On domov, jaz domov.
Bil sem doma ob jedenajstih, kakor sem obljubil očetu. —
To je bil pot na stari grad —-Oušperk!                                             B