■f________
KAKO NAJ BO SREČNO?!
Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer
Telefon: 313-942
Letos smo se v uredništvu še posebno potrudili. Časi so težki, smo si dejali, ljudem je treba vliti malce upanja, kapljico vedrine. In smo spisali kar se le da prijazno čestitko za
božič in novo leto. V sredo zjutraj smo jo složno in besno scefrali. Kako,hudiča, naj bralcem voščimo lepe stvari?! Ko smo jih prebrali znova, so zvenele
tako svinjsko cinično... Parlament je kajpak tisti, ki nam je vzel še zadnji kanček dobre volje. Poslanska golazen je tik pred božičem segla v pravice invalidov vojne in družin padlih borcev, kot je že in še bo tudi v delavske. S tem bodo, je zabrenčal mrčes, razbremenili proračun!!! »ČE BOMO SPREJELI TA ZAKON, BOMO IMELI VELIKO PACKO NA TEJ NOVI OBLASTI,«je mrhovinarje zaman
opozarjal Zmago Jelinčič.
Packa ni prva, je črna in žal ni zadnja. Kaj naj torej voščimo?! Morda le skromno željico, da bi nam leto 1994 le prineslo
predčasne volitve. Sicer ljudem ne bo ostalo drugega, kot da začno nesnago metati skozi okna.
Ciril Brajer
časopis slovenskih delavcev
Naročnina in prodaja: 321-255
Telefaks: 311-956
Naslov: ČZP Enotnost. Dalmatinova 4. Ljubljana
Ljubljana, 23. decembra 1993, št. 54/55, letnik 52, cena 320 SIT
4144
CENJENI BRALCI, DRAGI PRIJATELJI IN SODELAVCI!
Letos ČZP Enotnost ni pošiljala čestitk. Denar zanje smo odšteli Skladu za izboljšanje bivanja in zdravljenja otrok v pediatrični bolnišnici v Ljubljani.
Torej, SREČNO!
Kolektiv ČZP Enotnosti
<5*slU,€\
Da vsaj slabše ne bi bilo
Novo leto 1994 - leto upanja, želja, tihih pričakovanj in negotovosti - negotovosti novih dni in novih mesecev. Ne gre zgolj za bližajočo se spoštljivo prihodnost, ki skriva v sebi usode ljudi, gre za tisto neizprosno prihodnost, ki, ko postane sedanjost, tako usodno kroji življenja nas, ki si v teh dneh iztekajočega se leta segamo v roke, izrekamo dobre želje ali pa pišemo prijazne besede znancem in prijateljem.
Novo leto je predvsem tudi leto upanja - da če že ne bo boljše, da vsaj slabše ne bi bilo. Ali je za delavstvo sploh lahko slabše? Ali smo v tem letu že dosegli dno, ko slabše ne more biti? Kakor za koga.
Za tiste, ki žive v svetu izobilja, ki jih je ne le znanje, ne le njihovo delo, pač pa tudi kanček sreče postavil v svet tistih, ki socialnih stisk ne poznajo, še več, jih ne priznavajo, o njih nočejo slišati - ker jih. to moti v njihovem miru so želje, upanja v letu 1994 takšna, da jih tisti, ki živi v svetu pomanjkanja, socialne revščine, strahu pred izgubo dela in mizemih plač, težko razume.
Pa vendar - v letu, v katero vstopamo, bi lahko vsi živeli bolje. To ni zgolj želja, zapisana kar tako, ker se to za te praznične dni spodobi. Če bodo tisti, ki lahko tako usodno vplivajo s svojimi odločitvami na življenje v državi, v podjetjih in v ustanovah, upoštevali ne le interese bogatih, da bi postali še bogatejši, še vplivnejši in še močnejši, pač pa tudi interese drugih, ki si želijo, da bi obdržali službo, da bi se plače dvignile za nekaj tisočakov, da bi ohranili še nekaj človeškega dostojanstva, bo novo leto boljše, prijaznejše za vse, ne glede na razlike, ki nas bodo zagotovo spremljale še naprej.
Del mojih želja in pričakovanj je usmerjenih na nas - na sindikate. Bo naše delo postalo še težje? Bomo šli po poti socialnega partnerstva, dialoga z oblastniki, ki bo pomenil medsebojno spoštovanje, iskanje skupnih poti iz obupnih problemov našega gospodarstva — ali pa bomo prisiljeni iti po poti zaostrovanj, stavk, demonstracij ali protestnih zborovanj? Odgovor na to vprašanje ni odvisen zgolj od sindikatov. Zelja je - ne biti na obrobju, biti v središču politike, tam kjer se sprejemajo usodne odločitve, jih sooblikovati in s tem prevzemati mnogo večjo odgovornost, kot pa biti zgolj in samo v opozicji, biti proti, biti jezen na svet, ki te obdaja.
In za konec — k sreči nas v življenju ne druži in spremlja le delo, ne le politika; je še nekaj, kar ostane, del vsakega izmed nas, kar nas spremlja doma, v prostem času, v družbi prijateljev in sodelavcev. In želimo si, da bi ta del našega življenja, ki je k sreči še skrit pred politiko, postal v letu 1994 še lepši, da bi postal bogatejši v tistih plemenitih človeških čustvih, ki dajejo našemu življenju podobo, ki lajša stiske, negotovosti in skrbi dnevov, ki prihajajo.
Mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS
časopis slovenskih delavcev
Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite
(061)321-255
in poskrbeli bomo, da boste dobili časopis, brez katerega je vaše delo v (kateremkoli) sindikatu vsaj težje, če že ne nemogoče
m

T časopis slovenskih delavcev
Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: ___________
Naziv podjetja ali ustanove: Naslov: ___________________
Podpis naročnika:
Ti men ijaz tebi
DE št. 52, 9. 12. 1993
Pišem vam v zvezi s člankom, ki je bil objavljen pod naslovom TI MENI, JAZ TEBI, s podpisom avtorja Ivo Kuljaj.
Rad bi se vam predstavil: 32 let
sem bil direktor Javnih skladišč, in to od prvega dne, ko so se ustanovila. Da bodo zadeve takoj jasne, moram povedati, da imam samo štiri delnice, tako kot vsi upokojenci BTC-ja. Sem užaljen, če je karkoli res od tega, kar v članku piše vaš pisec, vendar pa sodim, da so za to pravosodni organi in kriminalistične službe, zato se v ta del članka ne bom spuščal. Prizadelo pa me je vaše pisanje, tako kot vse upokojence, ker v članku ugotavljate (citiram): »ki so se gradila, kot vem, na podlagi kopice samoupravnih sporazumov o združevanju sredstev.«
V	naslednjem stavku ponovno ugotavljate (citiram): »kar je z obveznim združevanjem sredstev zgradilo slovensko gospodarstvo«.
V	tem dopisu samo ena podrobnost gospoda Kuljaja:
Javna skladišča so bila zgrajena na hrbtih in žuljih transportnih delavcev, saj so dnevno, v najboljši časih, raztovorili ali naložili tudi po 250 vagonov na dan ter enako do 2000 kamionov.
Če želite kaj več o tem, kako je to podjetje nastajalo, sem vam na razpolago na mojem stalnem naslovu v Kranjski Gori, Ivana Krivca 10.
Lahko opraviva intervju, za katerega bom seveda, glede na slabe izkušnje, zahteval avtorizacijo.
Če je mogoče, objavite to moje pismo, s tem da na desni strani namesto RAVBARKOMANDA napišete AFEROMANIJA.
Jože Boršnar, bivši glavni direktor BTC
Tomšič je razkrinkan
DE, št. 52 in 53, 9. in 16. 12. 1993
Vedno smo bili mnenja, da je Neodvisnost - KNSS tako po metodah dela kot po številu in fanatičnosti svojih članov (aktiviste so običajno novačili med nad celim svetom jeznimi posamezniki v disciplinskih postopkih ali suspenzih) bolj podobna kakšni VERSKI SEKTI kot pa sindikatu!
Da se z njimi v tej naši družbi sploh še kdo resno ukvarja, je predvsem zasluga medijev, ki ta sindikat že dolgo časa ohranjajo pri življenju - dobesedno z umetnim dihanjem.
Pa nič hudega! Vsaj dokler za njihovo stvar (beri: medijsko pozornost) kakšen fanatični aktivist ne bo umrl v gladovni stavki, kakršne pri tem sindikatu niso redka oblika zbujanja pozornosti javnosti, ali dokler jim ne bo uspelo hkrati z vodstvom zrušiti tudi kakšnega podjetja.
Uredništvo IKS,
Informacij kranjskih sindikatov
Pripis DE
Se spomnite tiste iz Butalcev, ko se je njihov rojak v grmu mlatil s Turkom?! Ker se jim je mudilo na špricer, so mu tja v grm svetovali, naj Turka spusti in se jim pridruži...
»Saj bi ga spustil pa on mene noče,« je bil odgovor.
Odgovor
na pismo g. Sreča PRIJATELJA v DE z dne 16. 12. 1993, objavljenega v rubriki Odmevi
Spoštovani »stanovski kolega«!
Naj razume, kdor more! Tvoje zmedeno pisanje namreč. Dolgo sem razmišljal, ali naj odgovorim na tvoje zmedeno pisanje. Pa vendarle mislim, da naj, če želi, širša javnost prebere tudi drugo »plat medalje«.
Ugotoviti namreč moram, kar je seveda tebi poznano, da vse odločitve v Sindikatu delavcev železniške dejavnosti Slovenije sprejemajo za to pristojni organi sindikata, nikakor ne Cveto Zrimšek, ki je samo enakopraven član pred-
sedstva tega sindikata, vem pa, da ti, spoštovani »stanovski kolega«, sam sprejemaš vse odločitve v imenu Sindikata vozovnih preglednikov in urejevalcev zavor TVD Divača (ca. 70 članov). Na srečo v Sindikatu delavcev žalez-niške dejavnosti Slovenije člani sindikata spoštujemo načela demokratičnega odločanja.
Res je, ni vsakemu diletantu zaupati podatkov o finančnem poslovanju sindikata, prav dobro pa ti je poznan postopek in način pridobivanja teh podatkov. Samo pravo pot je potrebno ubrati.
Kar pa se tiče divjega lastninjenja, pa ti toplo priporočam, da vsaj enkrat prelistaš ustrezne zakone. Res pa je, da Sindikat delavcev železniške dejavnosti Slovenije vodi vse aktivnosti, da povrne delavcem nekdaj odvzeto lastnino (če ne veš - zakon o denacionalizaciji), da delavci postanejo lastniki počitniških objektov, ki so se zgradili iz njihovih sredstev (če ne veš - zakon o Slovenskih železnicah, ki je v postopku sprejemanja v državnem zboru).
Da pa bo služba družbenega knjigovodstva obiskala naš sindikat, ne dvomim, vendar se s tem ne obremenjujemo. Ljudje namreč, ki vodijo ta sindikat.
»Stanovski kolega« dobro ve, da spodaj podpisani ne uživa zavarovalne dobe s povečanjem (beneficirane delovne dobe) od 17. 12. 1992, kar se lahko v vsakem trenutku, ob vsakem času preveri.
Zaradi objektivnega obveščanja delavcev, zaposlenih na Slovenskih železnicah, in ker s tem ne \ kršim kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (plače so javne), ti prilagam fotokopijo moje zadnje plače, izplačane v mesecu decembru. Res pa : je, da je predsedstvo sindikata v okviru svojih pristojnosti ovrednotilo delo predsednika sindikata. Tako predsednik vsak mesec dobi izplačano 32.000,00 SIT. In če seštejemo ta znesek in znesek izplačan za zadnjo plačo, pridemo do številke 90.000,00 SIT neto. Prepričan sem, da so ti podatki zaradi tvoje raziskovalne žilice znani.
Kot »sindikalnemu zaupniku« pa ti vsekakor ni čast, da med rednim delovnim časom s šikaniranjem za potrebe stranke, katere član si, zbiraš podpise za razveljavitev zakona o državljanstvu. Prepričan sem, da bo te tvoje aktivnosti v bližnji prihodnosti ocenjevalo članstvo »tvojega sindikata«. I
Kje pa me bo vodila moja življenjska pot, na srečo ni odvisno od tebe, spoštovani »stanovski kolega«, ampak izključno sam odločam o tej poti, pa bi bilo dobro, da se s tem dejstvom sprijazniš.
Cveto Zrimšek
P. S.
Prijateljsko ti priporočam, da vsaj prebereš tekste, ki ti jih nekdo prinese v podpis.
N= >366*61*1317302
16p
17
41 7 2/C 4172/C 83440/1 91784/1
IN OTA. DODATEK
Dec.93	9:02 P.02
IH samoprispevki D - POSOJILA IM DRUG

11673,0-924
0334
00000
6248,2 =ZNI fA.NJE DAVČNE 0Sf,CVc(0:s .) 85535/9 =0SN0VA ZA D#tV£K 71178,6 »OSNOVA ZA 08R.DOHODNI NE
IZriACi-.O		
	NA RAČUN	
50221/2	30221/2	
IN niSPEVKI										
DAVEK	DAVEK	DAVKI	F.I.Z.	ZD-*. Z.	ZAP0SL	P .s. SOLI D.	******	(55)	SKUPAJ PSISP.	SKUPAJ
74 ■? V	5071	1 2569	H226	5733	6 42	O:'.1	cco	000	20 60 5	53175/
Za ustanovitev enotne protifašistične fronte!
Pred časom sem kot odmev na članek v Nedeljskem dnevniku dobil pismo skupine občanov iz Murske Sobote, ki se konča takole: »Čuvajte nam to mlado demokracijo pred črnim fašizmom, ki se poraja pri nas!« No, včeraj sem dobil pismo z malo manj prijazno vsebino iz mojega ljubljenega Logatca, hrabro nepodpisano, vendar z mojim točnim naslovom, v katerem me neustrašni pisec proglaša za revo, če si ne bom upal povedati, od kod sem, in če ne bom navedel svojega pravega naslova. V pojasnilo toliko, da Dnevnik navadno ne objavlja naslova avtorjev prav zaradi takšnih »pogumnežev«, vendar tokrat zahtevam, naj napravi izjemo. To bom storil kljub do ramen krvavim rokam logaških črnorokcev, ki normalno niso prizanesli niti Lazam, da o Logatcu sploh ne govorim, in katerih nasledniki so danes pripravljeni početi isto! Nikakor ni naključje, da se je slovenski javnomnenjski čudež zgodil ravno v Logatcu, saj to spada v svetlo tradicijo logaškega klerikalizma. Vendar pa je za vse značilno, da se dogaja z anonimnimi zmazki in zavogalnimi čenčami - vse v skladu že omenjeno tradicijo ter političnim, kulturnim in človeškim nivojem tistih »prebivalcev Logatca, ki se sramujejo
mojega pisanja«. Sicer pa Logatec sam ne bi zaslužil toliko pozornosti, če ne bi bil kar simbol slovenskega šentflorjanstva, s svojo občinsko upravo in še bolj svojimi poslanci in svetniki (naglas lahko poljubno prestavljate) vred.
Mislim, da je ne samo zaradi takšnih stranskih pojavov, temveč zaradi širjenja fašistoidne ideologije, ki štrli tudi iz prenekaterih nastopov poslancev in celo predstavnikov oblasti, skrajni čas za združitev vseh demokratičnih sil, ki sta jim tuja ksenofobija in intelektualna ozkost. Za ilustracijo, tudi v takšni luči je mogoče gledati na procese v Demokratski
stranki! Pa ne gre samo zanjo, resno je treba potegniti črto ločnico med demokracijo in čmoku-tarstvom. Enačenje NOB in kolaboracije vsekakor ni znak demokratične širine, temveč ozkosrčnega revanšizma! Iskanje krivcev za brezposelnost med tujimi (še do včeraj domačimi) delavci je naj-nizkotenjše politikantstvo. Glavni krivec je razbohotena in požrešna država in njena nesposobna uprava z vlado in parlamentom na čelu, ki jima je v rekordno kratkem času uspelo uničiti zametke konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva. V malokateri stvari se strinjam z dr. Francetom
Bučarjem, vendar je imel še kako prav, ko je zahteval, naj se občine samofinancirajo. Tega bi se še kako morali zavedati poslanci, ko so sprejemali zakon o lokalni samoupravi. Pa se niso, kot se niso pri glasovanju o svojih plačah in kot se niso, ko so glasovali o pogojih za svoje predčasno upokojevanje. To so torej pravi sovražniki slovenskega delavskega razreda in ne begunci ali tuji delavci!
Kar se tiče lokalnih volitev, pa toliko, da je zdaj priložnost, da-se otresemo parlamentarnih klov- ' nov, čeprav se jih bo nekaj prav gotovo prešvercalo - koliko je odvisno od sposobnosti demokratičnih sil. Prav gotovo pa nam vlivajo upanje izidi norveških, španskih, grških, poljskih, litovskih volitev, ko je bila desnica temeljito potolčena. Predvsem na Poljskem so volitve pomenile obračun z revanšizmom in klerikalizmom, kar je tudi lahko vzorec za nas!
Sicer pa, da ne bi fašistični dre-kobrci mislili, da me je res tako malo v hlačah kot njih, še telefonska številka (v službi) 329-688 za tiste, ki so pripravljeni kakorkoli pomagati, da na lokalnih volitvah v Logatcu ne bi zmagali grobarji demokracije in sejalci sovraštva. Resda ni mogoče kar vse krščanske demokracije enačiti s klerikalizmom, kar je en njen del tudi pokazal v drugem krogu italijanskih volitev, toda slovenska in predvsem logaška gre trdno po tej poti. Prav zato je ustanovitev enotne protifašistične fronte vseh demokratičnih sil, tudi s sodelovanjem vernikov, nujno potrebna!
Tugomer Kušlan Laze 72 61370 Logatec (žal)
I o / a IZ I S Jj u S L 4 KJ P
H£n SE PoCyOSTo	v
PlOEVSJE Al CASoPlSjU /zv* SE V Z 7 C. A J V O Popp/ S U.J E S Č>J s>i ! Z L<=>CjZ\ -J c ? £
o S! M i rG <= &L /j £ o	>2 JA./U) ^
T<=> TAKOJ K c/IJoput/ AJAP/Tg S g 0o i sr OO gjE S/P ZAZA-J S E AgR./1'.A c VS ! v£ PIO gl T2	/Mo /i o g j /Al o&iCvč
PŽ.E bh/A L <r£ Logatca V a S J F £>-04 /
04 KJE UD o	iz „ t-OC/A TC4" pJ A,/Z £
i s7 / ck/E čJHUkiAJosT/. Tf &/	,/j
P o O ob'J'	st ZAvEDAJT£ DA So Mf/
C rt J ž ii/SJ/L/	vEbhJo,
ro £ -s ©A7^vr,4. v <r4 SoP / Eu od 4<jZ S/ >"0 7/- L«,
6' \J A V A. b AjA\	/> 7 vo O / // ^ hfvAlA
^>'oC7u,, brv s/ A/ A as/n
r
t
s
c
c
\
1
\
(
J
1
(
s
I
X
£
I
c
I
s
s
r
X
i
*
J
<
1
1
(
t
X
X
s
r
t
r
r
r
r
c
P
c
r
2
r
v
v
t
t:
C
n
1;
v
k
z
z
d
t.
d
F
c
F
1;
fc
n
ii
s
k
F
j:
r
c
c
t
PODRAVSKI SINDIKATI BODO TUDI V NASLEDNJEM LETU PETELIN,
KI BO ZGODAJ PEL
Metka Roksandič, predsednica območnih svobodnih sindikatov v Podravju, je prava Štajerka: simpatična, delavna, vesela in optimistična. Vendar zna biti tudi odločna in nepopustljiva, ko gre za obrambo interesov delavcev in sindikalnega članstva. Zaradi teh svojih lastnosti, pa tudi zaradi tega, ker je na čelu ene največjih območnih sindikalnih organizacij in uživa zaupanje članstva, se je v letu 1993 uveljavila kot ena osrednjih osebnosti sindikalnega gibanja na Slovenskem. Z njo smo se pogovarjali o problemih, ki so v poslavljajočem se letu delali sive lase sindikalnemu članstvu v Podravju, in o načrtih za naprej.
moupravljavec, pač pa ima delovno pogodbo z delodajalcem, zato ne more biti plačan po tem, koliko je podjetje ustvarilo oziroma zaslužilo na trgu, pač pa glede na pogodbo. Govorjenje, da delavci ne morejo dobiti plač, ker podjetje ni ustvarilo dohodka, medtem ko si lahko menedžerji izplačujejo 5 ali celo 10 krat večje plače od najnižjih, je čista demogogija. Menim, da je tukaj bistvo problemov, ki nastajajo.«
industriji, kakršna je mariborska. Tako bi bilo denimo nujno sprejeti ukrepe za podporo industriji investicijske opreme, ki jo povsod po svetu spremljajo z ustrezno kreditno politiko, politiko dajanja garancij in podobno. Brez takšne podpore tovrstna industrija nikjer nima možnosti za solidno preživetje.«
- V Mariboru so sindikalni zaupniki tu in tam nezadovoljni zaradi premajhne pomoči in odločnosti republiškega vodstva ZSSS. Pravijo, da dela s slovensko vlado, republiškim razvojnim skladom in delodajalci preveč v rokavicah. Se s tem strinjate?
»Če bi bili kje zadovoljni s sindikalnim vrhom, bi to pomenilo, da je sindikalna organizacija zaspala. Nezadovoljstvo je poglavitno gonilo napredka, dokler je produktivno, in to tako na relaciji od tovarniškega sindikata do panožnega in območnega kakor na relaciji območnega sindikata do republiške zveze.
Sicer pa imamo v Podravju sindikalisti sklepe, s katerimi se zavzemamo za spremembe v principih vodenja kakor tudi za nekatere kadrovske zamenjave, ki smo jih postavili ob konkretnih aktivnostih. Tako smo se zavzeli za spremembo pogajalske ekipe na pogajanjih za splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, kar je izboljšalo naše pogajalske pozicije in tudi samo uspešnost pogajanj.
Povsod, tudi v sindikatih, pa je sicer po našem prepričanju najbolj pomembno timsko delo.«
Direktor Sklada Republike Slovenije za razvoj mag. Uroš Korže je po razgovorih v Mariboru, na katerih ste aktivno sodelovali, dejal, da delajo v Mariboru sindikalisti z direktorji kot »svinja z mehom«. Je to res?
»Tam, kjer imajo po Koržetovih ocenah delavci slab odnos do direktorjev, je to pač posledica slabih odnosov direktorjev do delavcev, saj že star pregovor pravi: vse se vrača, vse se plača.
Sicer pa delavci najbolj kritizirajo direktorje v slabih podjetjih, ki ne dosegajo ustreznih gospodarskih rezultatov tudi zaradi slabega poslovodenja. In kdo naj bi bil v takšnih podjetjih, ki iz meseca v mesec slabše poslujejo, prvi na udaru, če ne direktor?
S takšnimi izjavami pa dejansko dela največ škode mag. Korže, saj je takih podjetij, kjer so se morali direktorji podjetij zaradi slabih gospodarskih rezultatov in razmer umakniti, zelo malo. Če Marjan Anžur, ni bil kos nalogam v Metalni - ne glede na to, kje je bil prej in kdo ga je v Metalno poslal - to še ne pomeni, da Y Mariboru delavci slabo ravnajo z menedžerji.«
- Kako pa ravnajo menedžerji oziroma lastniki podjetij z delavci? V nekaterih podjetjih delavci več mesecev ne dobijo plače, v številnih podjetjih so plače delavcev krepko pod določenimi s kolektivno pogodbo, mnogo delavcev dobiva del plače v bonih...
»Še pred tremi, štirimi leti so delavci v Mariboru stavkali zaradi tega, da bi si priborili višje plače. V letu, ki se izteka, pa so delavci v Podravju stavkali v večini primerov, da bi sploh dobili plačo za že opravljeno delo, četudi minimalno. Maribor in Podravje so letos preplavljale stavke, ki jih je porodila ekstistenčna nuja. To največ pove o tem, kako nekateri menedžerji in lastniki podjetij gledajo na temeljne pravice delavcev in kakšen odnos imajo do
njih.
Najbolj žalostno pri tem pa je, da država kot delodajalec krši zakone, kolektivne pogodbe in pravice delavcev, s čimer daje slab zgled podjetnikom, ki ohrabreni zaradi takšnega ravnanja države sami še bolj veselo kršijo pravice zaposlenim.
V zvezi s tem je denimo zgovoren primer nekdanjega Cevovoda, ki ga je republiški razvojni sklad prodal firmi EEK. Delavci doslej še vedno niso dobili dveh plač za lansko leto, prav tako pa tisti presežni delavci, ki jih ščiti zakon, že več kot leto dni nimajo rešenega statusa. Ob tem pa je firma podedovala blokiran žiro račun Cevovoda, tako da delavci ne morejo uspeti niti na sodišču, saj tudi dobljene tožbe niso izterljive...«
Na sindikatih pa socialne stiske ljudi ne poznamo samo iz številk, pač pa tudi iz vsakodnevnega življenja. Podravski sindikati so razdelili brezposelnim in zaposlenim delavcem v letošnjem letu že za okoli šest milijonov tolarjev pomoči, mnogim pa smo pomagali tudi pri nabavi ozimnice ter z oblačili in prehrambenimi paketi, čeprav je vse to skupaj samo »kaplja v morje« socialne stiske, ki pretresa Štajersko.«
- Nekajkrat so podravskim sindikalistom že očitali, da s svojim radikalizmom, s katerim se zavzemate za delavske pravice, povzročate gospodarsko škodo podjetjem oziroma da podjetja pehate v stečaj. Je to res?
»Vedeti je treba, da že nekaj let, odkar si prizadevamo uveljaviti načela tržne ekonomije, sprejemajo poslovne odločitve v podjetjih izključno poslovodstva in država, ki diktira pogoje poslovanja. Delavci v večini podjetij dejansko niti soupravljajo ne več. Ob tem pa je
TEMNA PODOBA
-	Sicer pa, do kam seže delavska solidarnost s podjetjem oziroma delodajalci in lastniki? Ali naj delavci zato, da bi rešili tovarno, delajo zastonj?
»Pri nas delavci trenutno terjajo od delodajalcev in lastnikov, da jim plačajo vsaj toliko, da bodo lahko preživeli. To najnižjo možno mejo pa postavljajo sami, če ne drugače s stavkami. Vsaj te pravice jim ne more nihče vzeti.
Sicer pa so industrijski delavci pri nas prevzeli na svoja ramena najtežje breme osamosvojitve in prestrukturiranja gospodarstva. Zaenkrat pa so tudi edini, ki to breme že presneto močno občutijo na svoji koži.«
-	Ladja mariborskega in podravskega gospodarstva se potaplja in nič ne kaže, da bi bili rešilni čolni že v bližini, čeprav jih predsednik mariborske mestne vlade Anton Rous vztrajno kliče: na pomoč je že poklical slovensko vlado, ameriške strokovnjake iz Kalifornije, maribor-
-	Tega pa kljub vsemu ne manjka. Ko so vas nekateri v javnosti pritlehno napadli, kakor se v tej deželi dogaja vsem, ki kaj pomenijo na javni sceni, vam je prišel v Maribor osebno nudit podporo Dušan Semolič.
»To kaže tudi na težo, ki jo imamo svobodni sindikati v Podravju. Ker delamo v interesu članstva in smo strokovno postali mnogim delodajalcem in tistim na oblasti neprijetni, smo včasih deležni tudi nizkih udarcev...«
-	Mnogo razburjenja je v Ljubljani povzročila tudi vaša izjava, da se nobena od parlamentarnih strank ne zavzema za interese delavstva.
»V Mariboru, kjer je gospodarska in z njo povezana socialna kriza globlja kot kjerkoli v Sloveniji, kriza velikokrat pokaže svoj pravi obraz prej kakor v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Zato moramo pač v Podravju prvi opozarjati na nekatere probleme, ki druge začnejo pestiti pozneje, česar nekateri ne morejo razumeti in doumeti... Vendar pa je pogla-
S VETE A PODOBA Z MRKIM POGLEDOM:
Ko država z lažnimi obeti zavaja in obljublja čudeže, je vse več družin lačnih.
- Pravite, da gre v Podravju za takoimeno-vane eksistenčne stavke. Nekateri temu oporekajo, češ saj pri nas še ni tako hudo, da delavci za ohranitev svoje tovarne ne bi mogli še malce zategniti pasu in se odpovedati kakšni plači...
»Po naših podatkih potrebuje štiričlanska družina v Mariboru za golo preživetje 65000 tolarjev mesečnih dohodkov. V mariborski industriji so industrijski delavci zaslužili letos Povprečno 38000 tolarjev neto. Štirinajst tisoč delavcev v mariborski industriji tako visoke plače v letošnjem letu še ni videlo, mnogo delavcev pa letos tudi še ni in do novega leta ne bo dobilo vseh 12 plač. V Elektrokovini je denimo večina delavcev dobila 25000 tolarjev neto plače, doslej pa so prejeli 11 plač in eno četrtino. Delavci sami so tisti, ki najbolje vedo, s koliko denarja še lahko preživijo. In če stavkajo zato, ker s svojimi plačami ne morejo več Poplačati niti vseh položnic za tekoče življenje, jim je treba verjeti - v Mariboru mora najemnik v dvosobnem stanovanju, ki ge. ni uspel nakupiti, samo za tekoče stroške stanovanja in ogrevanja plačevati mesečno od 14 do 16000 tolarjev.
Z NASMEHOM: Če oblast ni kos problemom, to še ne pomeni, da jih delavci in sindikati ne bi mogli rešiti.
v Mariboru že 15.500 brezposelnih. Ali je nenavadno, da se med delavstvom razrašča radikalizem? Mnogi delavci se danes borijo samo za dve stvari: za plače, ki jim bodo omogočile preživetje, in za to, da jih delodajalci ne bi vrgli na cesto brez vsake odpravnine.
Podravski svobodni sindikati nismo nikoli spodbujali radikalizma, vendar pa radikalizem v sedanjih razmerah med delavstvom nastaja spontano. Menimo, da je veliko bolje za delavce in za vso družbo, če se ta radikalizem organizirano artikulira, kakor pa da bi ga tudi mi prepustili stihiji razmer. Zakaj je med delavci vse več radikalizma in kako bi ga lahko zajezili, bi morali v tej deželi razmišljati mnogi drugi.
Mnogi v naši javnosti pa razmišljajo še presneto socrealistično. Delavec pri nas ni več sa-
sko univerzo... Kdo dejansko lahko pomaga mariborskemu gospodarstvu?
»Tu sta dve fronti. Ena je mariborska. Na seji podravskega območnega sveta svobodnih sin-diaktov smo že pred časom predlagali, da bi morali v Mariboru stopiti skupaj vsi socialni partnerji: oblast, delodajalci, univerza in delojemalci. Kakor kaže, pa je to utopija, ker nismo enakopravni. Predpogoj za dogovorjanje pa je medsebojno spoštovanje. Ko smo pred časom obravnavali probleme programiranih stečajev, ki so naredili že veliko škodo mariborskemu gospodarstvu, in uničili veliko podjetij, se nam ni pridružil nihče z mariborske univerze, čeprav smo povabili k sodelovanju Ekonomsko poslovno fakulteto in Pravno fakulteto...
Druga fronta pa je državna. Vlada mora sprejeti takšne ukrepe gospodarske politike, ki bodo lajšali pogoje gospodarjenja tudi takšni
vitno, da delamo strokovno in da smo vedno dobro informirani o tem, kaj se dogaja.«
-	Bodo podravski sindikalisti tudi naslednje leto tako aktivni in kaj želite slovenskim in mariborskim delavcem?
»Želim, da bi se zmanjšala brezposelnost in da bi se začela s prestrukturiranjem gospodarstva odpirati nova delovna mesta. Sicer pa bomo v podravskih sindikatih vztrajali in sama bom vztrajala - ne glede na vse pritiske - dokler bo članstvo zadovoljno z našim delom.«
-	Pomeni to, da bomo tega sindikalnega petelina -podravske svobodne sindikate - slišali »prezgodaj peti« tudi v letu 1994?
»Ja, seveda, vendar pa uspeha ne bo, če ne bo podpore v lastni sindikalni organizaciji.«
Tomaž Kšela
NAJTEŽJE IN NAJDRAZJE SINDIKALNE ŠOLE
Sindikalno rubriko v sindikalnem glasilu so letos najpogosteje polnile številne stavke, ki jim je pogosto sledil tudi stečaj. Bili smo priča umiranju Metalne, enega od velikanov kovinske in elektroindustrije. Predsednik SKEI tega podjetja Bogdan Ivanovič je v novoletni poslanici zapisal, da morajo dokazati 2.600 delovnih mest. Po stečaju Tovarne investicijske opreme, ki je jedro Metalne, ima nekdanji sistem že manj kot tisoč delovnih mest in le nekateri od tistih, ki so zdaj na cesti, lahko računajo na obnovitev zaposlitve v družbah, ki naj bi nastale na tovarniškem pogorišču. Bogdana Ivanoviča je Tomaž Kšela v portretu predstavil za moža, ki zmaguje s težo argumentov in ne z razgrajanjem. Prav zaradi tega moramo dodati, da so delavci pod njegovim vodstvom blokirali tovarno in za nekaj ur onemogočili promet po mariborskih cestah. Sindikalisti SKEI pa so zavrnili predlog svojih kolegov iz KNSS za javno demonstracijo ob obisku Hermana Rigelnika v štajerski prestolnici.
Stečaji so najtežja šola za sindikaliste, je za DE povedal Polde Očko, predsednik SKEI nekdanjega STT. Delavec, ki je na cesti, sindikatu več ne verjame. Ne more dojeti, da se je kljub stavki in pokončnosti sindikatov podrlo tudi njihovo nekoč ugledno podjetje.
Bivši direktor Lipe iz Ajdovščine Franc Boštjančič je v začetku leta povedal, da so stavke zelo drage in da nikamor ne vodijo. Prav ta mož pa je na direktorsko mesto prišel pred mnogimi leti po uspešni delavski stavki. V DE smo ugotovili, da je na enak način odšel nekaj mesecev po tej izjavi in po spontani stavki delavcev. Podjetje, ki je pod Boštjančičevim vodstvom prišlo skoraj do stečaja, je njegov naslednik ob potrpljenju delavcev in sindikata po dveh mesecih popeljal v mirnejše vode. Za takšen potek dogajanj v Lipi je mogoče zaslužen tudi Bogdan Godnič, predsednik Svobodnih sindikatov Vipavske doline, ki smo ga predstavili za pravega moža na pravem mestu.
Delavci Elektrokovine so stavkali zelo dolgo. V boju za svoje pravice so se poleg zasedbe tovarne edini odločili tudi za gladovno stavko. Večmesečne boje za plače in tovarno je vodila predsednica stavkovnega odbora Marija Petek Verdel. Ta je na koncu sama glasovala za stečaj, ki menda ni bil potreben. Absurd je, da je kar več delavskih svetov in sindikatov podjetij glasovalo za stečaj. Očitno je stečaj za delavce le boljši od negotove pravice do delovnega mesta. Tako je bilo v Hidrometalu iz Mengša, Pletenini Ljubljana in še marsikje.
Poseben primer je Riko iz Ribnice. Firma je usahnila kljub temu, da je Jožica Puhar več me-
secev dajala denar za plače. Menim, da je razlog za likvidacijo Rika zlasti izjemno slaba kadrovska politika. Delavci, ki niso hoteli pomoči Sklada, so sprejeli ponudbo Mira Rančigaja, ki je bil med svojo dolgo kariero tudi direktor Ema in Litostroja. Pod njegovim direktorovanjem pa je nekdanje najbolj donosno podjetje dokončno propadlo. V primerjavi z drugimi propadlimi podjetji pa je Riko na slabšem, ker nima nobenega programa in novih firm, ki bi zaposlile vsaj del od tisoč brezposelnih Ribničanov.
Zelo podobna usoda čaka tudi delavke ljubljanske Pletenine. Tudi one so odstranile direktorja, ki je njihove stroje vozil celo v Makedonijo k cenejšim delavkam. Delavke danes lahko čakajo le na stečaj in njegove krute posledice. Šefi so jim kradli in one so danes odvisne le od pomoči sindikata in socialne države.
Koržetov sklad pravimo ustanovi, ki naj bi skrbela za sanacije in razvoj podjetij. Namesto tega, kar obeta njegovo ime, je botroval številnim stečajem. Poleg omenjenih mariborskih podjetij in ptujskega Agisa mu moramo pripisati vsaj podjetja Belt in Kovinar iz Črnomlja, Zlit iz Tržiča in še bi lahko nadaljevali. Nobenega dvoma ni, da je Sklad odpustil največ delavcev zlasti iz podjetij kovinske in elektroindustrije. Le Skladu se je lahko zgodilo, da delavci šest mesecev niso dobili niti tolarja iz naslova plač. To se je
zgodilo npr. delavcem Kovinarja iz Črnomlja.
Stečaji so zelo prizadeli tudi celjsko območje. Najhuje so se opekli keramičarji iz Liboj, ki jih je po dveh letih doletel drugi stečaj. Libojčani so pod vodstvom sindikata večkrat stavkali zaradi
Letošnje leto se je začelo tudi z enostransko odpovedjo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo s strani Gospodarske zbornice Slovenije. Sindikati so kljub temu nekoliko kasneje s tem partnerjem podpisali dodatek k tej pogodbi in jo s tem ohranili.
Vlada v to možnost ni verjela in je zato pripravila interventni zakon o omejevanju plač. Svobodni sindikati so se na zakon odzvali s številnimi protesti, ki niso zalegli kljub temu, da so aktivisti Svobodnih sindikatov večkrat obkolili zgradbo državnega zbora. Proti zakonu je protestiral celo Emilio Gabaglio, sekretar Evropske sindikalne konfederacije. Premier Janez Dmov-
plač. Niso pa krivi za stečaj, ki so ga povzročili neodgovorni in nesposobni lastniki iz celjskega dela ljubljanske banke. Najtežje je bilo nekaj deset delavcem, ki zaradi prekratke zavarovalne dobe niso dobili niti denarnega nadomestila.
Zaradi propadanja podjetij in ukinjanja delovnih mest je bil najbolj glasen SKEI, ki združuje večino delavcev kovinske in elektroindustrije. Že februarja je organiziral izredno konferenco in od vlade zahteval zaščito delovnih mest in podjetij. Posebej je obso-
šek mu je odgovoril, da naj nas Evropa razume.
Uveljavitev tega spornega zakona je k sreči lahko zavrl le državni svet, ki je sprejel pobudo Svobodnih sindikatov in izglasoval začasno neveljavnost spornega zakona. Državni zbor pa seveda ni upošteval zahtev državnih svetnikov. Izid glasovanja lahko razložimo s kratkimi stiki na zvezah med sindikati in strankami, ki se uvrščajo na levico. Zdi se, da so šele ob tem zakonu Svobodni sindikati dojeli posledice neuspešnega kandidiranja svojih funkcionarjev na državnozborskih volitvah. Tri mesta v državnem svetu so za Svobodne sindikate le slaba tolažba.
Ponovno glasovanje pa je povzročilo dvom o zakonu, katerega so zato kršili skoraj vsi, ki so imeli možnost povečati plače. Državni zbor je ob ponovnem glasovanju vladi naložil, naj s sindikati sklene socialni sporazum. Vlada pa je sindikatom poslala le nekakšno skico te listine in več kot očitno je bilo, da se s sindikati ni pripravljena pogajati. Janez Drnovšek je takrat javno povedal, da računa na socialni mir in da sindikatom ni pripravljen popuščati v nobenem primeru. Ker oboje ne gre skupaj, je vlada takoj »pozabila« na sporazum o socialnem premirju. Nenapisano premirje pa so pred poletjem načeli tudi učitelji in profesorji, ki so s stavko skoraj ogrozili zaključek šolskega leta.
Najbolj nenavaden spor pa si je vlada privoščila jeseni ob policijski stavki. Namesto sporazuma s stavkajočimi je ob podpori prizadetih občanov prepričala državni zbor za takojšen sprejem zakona, s katerim je omejila pravico policistov do stavke. Takrat smo zapisali, da ne gre le za omejevanje ustavne pravice do stavke, ampak tudi za omejevanje mezdnih gibanj.
dil delovanje sklada, ki se je po prevzemu sto podjetij spremenil v delniško družbo. Kovinarji so bentili vse leto, pred poletnimi počitnicami pa so organizirali še osem urno opozorilno stavko. Iz njihovih stisk in protestov je nastal tudi novembrski protestni shod Svobodnih sindikatov pred Metalko v Ljubljani. Sporočilo shoda je bilo, če ne bo šlo zlepa, bo treba s silo.
Vztrajnost in upornost aktivistov kovinskega in drugih sindikatov pa (še) ni pripeljala do množičnih uličnih demonstracij, ki se
Še pred potekom veljavnosti spornega zakona o plačah so sindikati z zbornico podpisali novo splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo s posebno tarifno pogodbo, ki velja od konca letošnjega leta. Po tej listini so izhodiščne plače ostale enake kot v prvem polletju. Ob podpisu so partnerji dali zeleno luč za nove panožne kolektivne po-
godbe, ki naj bi bile podpisane najkasneje do novembra. Dagmar Šuster pa je ob podpisu pozval direktorje, naj spoštujejo pogodbo.
Kljub temu da so se skoraj vsi sindikati pogajali o novih kolektivnih pogodbah, sta danes podpisani le pogodbi za gostinstvo ter za grafično in časopisno založniško dejavnost. Tarifna priloga KP za gostinstvo je prepisana iz splošne kolektivne pogodbe in velja le do konca letošnjega leta. V drugi pogodbi pa je Pergamov partner pristal na okrog 10 odstotkov več, kot znašajo izhodiščne plače po tarifni prilogi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Tudi v tej pogodbi pa je ostala možnost 20-odstotnega
jih bojijo tako vlada kot večina političnih strank. Delavci so pokazali le pripravljenost na obrambo svojih delovnih mest in tovarn. Praviloma so protestirali le na tovarniških dvoriščih in pred poslopji svojih lokalnih oblasti. Do množičnega združevanja zoper oblast pa verjetno še ni prišlo zaradi premajhnega občutka solidarnosti in vzajemnosti. Zdi se, da se je zaradi 150.000 brezposelnih v kosti delavcev naselil nekakšen strah, ki zaenkrat ovira revolucionarna dejanja oziroma spopad s čuvaji oblasti.
znižanja izhodiščnih plač po posebnih pogojih.
Le dve podpisani panožni kolektivni pogodbi sta nedvomno posledica hierarhičnega sistema v Gospodarski zbornici. Vodovnik celo trdi, da SKEI nima zanesljivega partnerja. Omeniti moramo tudi aprioristično mnenje nekaterih sindikalistov o nepo-
trebnosti splošne pogodbe, ker omejuje pogajanja v panogah. SKEI je junija pristal na splošno pogodbo le zato, da ne bi oviral drugih sindikatov. Tekstilci so glasovali celo proti njenemu podpisu. Še 10 dni pred podpisom pa so sindikalisti s Podravja dejali, da jo lahko podpišejo le sindikalni škodljivci. Mogoče je prav pritisk iz Podravja omogočil nekaj bistvenih popravkov pogodbe, na katero so Svobodni sidnikati po uradnem sklepu pristali le zato, ker bi bil zakon za delavce bistveno slabši. S tem dejanjem pa so sindikati ohranili sistem kolektivnih pogodb in možnost njegovega dograjevanja. Mogoče je v začetku julija začela prodirati tudi zavest, da so grožnje s stavko resne le
O sindikalnih ošpicah
Lanski prednovoletni članek smo naslovili: Sindikalni pluralizem še ni in ne bo zaživel. Rajko Lesjak je o njem v letošnjem letu napisal dva komentarja. Prvega je naslovil »Pustimo pluralizmu, da se iznori«. Naslov drugega pa je »Konec romantike sindikalnega pluralizma«.
Kar zadeva našo rubriko, moram omeniti tudi sindikalni prevrat v Ivančni Gorici, kjer je KNSS prevzela večino članstva Svobodnih sindikatov. SKEI je tam preveč popuščal nesposobnemu poslovodstvu. Nekaj podobnega se te dni lahko zgodi v Iskri iz Otoč.
Medijsko je najbolj odmevala stavka štirih oziroma petih delavcev Kočne, ki so jo Tomšičevi sindikalisti skušali izkoristiti za okrepitev sindikata. Kljub veliki medijski vojni Franceta Tomšiča in Irene Virant, ki sta zahtevala celo razrešitev pravobranilke samoupravljanja Anice Popovič, stavkajoči niso dosegli in dokazali ničesar.
Gladkeje pa je šlo v Varnosti iz Kranja, kjer se je KNSS srečala s Svetom kranjskih sindikatov. Prav zaradi teh izkušenj danes Mato Gostiša trdi, da s tem sindikatom več nočejo imeti nobenega opravka.
Na številnih sestankih smo lahko gledali in poslušali vrsto predstavnikov nereprezentativnih sindikatov. Ministrstvo za delo ima natančne podatke, kdo in zakaj je reprezentativen, vendar tega ne uporablja. Ždi se, da bi morali zlasti v vladi zakon, ki so ga vsilili državnemu zboru (v interesu nekaterih sindikatov), tudi uporabljati in onemogočiti politično spletkarjenje med neenakopravnimi sindikati. Oblast bi se morala nehati slepiti, da spori med reprezentativnimi in samozvanimi sindikati olajšujejo njen položaj in odgovornost pred delavci. O medsindi-kalni sceni bomo več pisali v prihodnjem letu. Pobliže bomo pogledali tudi rezultate sindikalnih prevratov tako v Ivančni Gorici kot v Kranju in še kje, ki delavcem niso prinesli nič dobrega. Kljub temu pa moramo pritrditi vsaj eni Tomšičevi tezi, in to tisti, da lahko Neodvisnost zaživi le s prevzemanjem članstva drugih sindikatov in njihovih zvez. Prepričani pa smo, da se delavstvo v treh letih ni prepričalo o nujnosti, prednosti in utemeljenosti politično obarvanega sindikalnega pluralizma. Prav bi bilo, da stranka, ki je vse to spočela, prekine neplodno delo organizacije, ki je v svoje vrste pridobila celo nekaj zelo dobrih sindikalistov.
DISCIPLINIRANJE IN SNUBLJENJE SVOBODNIH SINDIKATOV
N
S
Hie
Sla
kol
stv
pr:
Po-
lo]
de
za
ni:
im
ttu
de
te:
sii
Ja
Pc
til
ša
vi
zt
in
£
P]
sl
le-
si
s<
E
tc
u
p
VODSTVO TVT UPOŠTEVA SINDIKAT
V koncernu TVT v Mariboru so ta teden podobno kakor pred nekaj meseci sedli za okroglo mizo vodilni menedžerji koncema z Zvezdanom Žlebnikom na čelu ter vodilni funkcionarji SKEI in svobodnih sindikatov Dušan Semolič, Albert Vodovnik, Metka Rok-sandič in Edi Ozimič.
Žlebnik je sindikalne funkcionarje seznanil s potekom sanacije po takoimenovani mehni varianti z ugotavljanjem presežnih delavcev. Drugače kot vodstva v drugih podjetjih v Mariboru, ki želijo ohraniti zdrava jedra in zmanjšati število zaposlenih s programiranimi stečaji, so se v TVT odločili za dolgotrajnejšo, vendar bolj človeško pot. Skladno z zakonom o delovnih razmerjih so pripravili program presežnih delavcev in vsem izmed le-teh, ki jih zakon ne ščiti, zagotovili šestmesečni plačani odpovedni rok ter odpravnine.
Presežni delavci, ki jih zakon ščiti - takšnih je 417 - pa doma čakajo na delo. Medtem ko so število zaposlenih zmanjšali za več kot 500 delavcev, pa je vodstvo koncerna uspelo najti delo za 1150 zaposlenih. Januarja je denimo koncern TVT realiziral samo za 70 milijonov tolarjev poslov, v novembru pa je realizacija znašala že 240 milijonov tolarjev. Koncern je zmanjšal tudi primanjkljaj na žiro računu, ki je konec lanskega leta znašal 340 milijonov, letos pa samo še 50 milijonov tolarjev. V koncernu se trudijo zmanjšati tudi stroške in odprodali so tudi več opreme in objektov, ki jih ne rabijo in so bremenili samo stroške vzdrževanja. S tem prihodkom bodo izplačali še drugo polovico odpravnin delavcem. Vodstvo TVT se nadeja, da bo v kratkem podpisalo pogodbo o družabništvu s tujim partnerjem, kar bo koncernu odprlo nove perspektive.
Vsega tega koncem TVT ni ustvaril lahko in brez notranjih pritiskov in bojev. Sindikat SKEI je na eni strani pritiskal na vodstvo, da je spoštovalo pravice presežnih delavcev, po drugi strani pa je s svojimi akcijami ščitil tudi interese delavcev, ki v koncernu ostajajo. Predsednik SKEI v koncernu Ivan Selinšek, ki je že večkrat poudaril, da sindikat v svoji funkciji pri sanaciji podjetja nima lahke naloge, je ocenil, da vodstvo koncerna stališča sindikata upošteva.
Čeprav je partnerje pripeljalo za okroglo mizo nekaj ostrih besed, se je izkazalo, da je bil pogovor med menedžerji in sindikalnimi liderji v TVT še kako koristen. Kakor je dejal Dušan Semolič, kažejo izkušnje iz razvitega sveta, da je zelo pomembno, če se sindikati in vodstva podjetij med seboj poslušajo, razumevajočemu vodstvu pa je lahko sindikat v veliko oporo.
T. K.
Zveza Svobodnih Sindikatov I#'Slovenije
BO ZDRAVO JEDRO ELRADA PREŽIVELO?
Ali bodo v Gornji Radgoni lahko ohranili vsaj zdravo jedro Elrada ali pa bo proizvodnja anten, kabelskih sistemov in elektronike v tej občini popolnoma zamrla, bo morda znano že pred novim letom.
Kakor pravi v. d. direktorja Elrada Karel Sapač, vidijo v Gornji Radgoni trenutno dve možnosti. Po prvi bi zdravo proizvodnjo Elrada poskušali rešiti z ustanovitvijo novega podjetja Elrad International. Ustanovila naj bi ga občina Gornja Radgona, ki bi bila z ustanovitvenim kapitalom 1,5 milijona tolarjev na začetku tudi njegov edini lastnik, kar bi olajšalo upravljanje podjetja. Na podjetje bi prenesli proizvodnjo anten, kabelskih sistemov, elektronike in profesionalnih antenskih sistemov, kar bi zaposlilo najmanj 230 strokovnjakov in delavcev od sedanjih 650 zaposlenih v Elradu. Nova firma bi se s stečajnim upraviteljem poskušala pogoditi tudi za najem opreme in najnujnejših proizvodnih prostorov. Podjetje bi kasneje poskušali dokapitalizirati s prispevkom delavcev, če bi le-ti seveda za to pokazali
interes. Nekaj sredstev pričakujejo j tudi iz ministrstva za delo in gospodar- , buc ucjdvnosti. Po stečaju Elrada pa bi ( lahko pridobili tudi del opreme in proizvodnih prostorov iz stečajne mase, saj bodo v stečaju Elrada svoje terjatve do stare firme uveljavljali tudi delavci, ki jim Elrad dolguje nemajhna sredstva. Izračuni, ki so bili narejeni za devet let naprej, kažejo, da bi podjetje lahko vsak mesec na domačem in tujih trgih prodalo najmanj za 1,5 milijona mark proizvodov. Seveda pa ta varianta terja pripravljenost občine, stečajnega upravitelja in nenazadnje tudi delavcev Elrada, da začnejo na novo.
Po drugi varianti bi zdravo jedro poskušali rešiti v okviru sedanjega Elrada. ki ga bo najverjetneje upravljal stečajni upravitelj. Prav od njega bo v veliki meri odvisna usoda te proizvodnje v Gornji Radgoni.
»Največje bogastvo Elrada so strokovnjaki in delavci, ki znajo in hočejo delati, ter blagovna znamka, ki se je ! uveljavila na domačem in tudi na tujih tržiščih,« meni Karel Sapač.
Tomaž Kšela

MOŽNOST PODPISA NOVE TARIFNE PRILOGE
Svet ZSSS bo 23. decembra ^ed drugim odločal tudi o soglasju k tarifni prilogi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarno za leto 1994. Pogajalci so pripravili predlog listine, iz katerega Povzemamo:
- Izhodiščnih plač ni mogoče
zniževati, odpade torej 20-od-stotno znižanje. Bruto plače za 1. tarifni razred naj bi znašale približno 32.000 tolarjev. To je 10 odstotkov več, kot znašajo sedanje 80-odstotne plače.
- Partnerji v panožnih kolektivnih pogodbah lahko določijo do
20 odstotkov višje plače, kot so zapisane v tarifni prilogi.
Povečanje plač pa je odvisno od razmerja med povprečnimi plačami v panogi in v gospodarstvu.
- Po novi eskalacij ski lestvici se manj kot 3-odstotna rast cen
toliko, kolikor ima sindikat denarja za izgubljeni delavski toslužek. Če smo bili v uredništvu pravilno obveščeni, je lrhel denar za ta namen le samostojni Sindikat bančnih delavcev Slovenije.
Tik pred že omenjenim protestnim shodom Svobodnih 3 sindikatov pred Metalko je ^nez Drnovšek vse sindikate Povabil na pogovor o nekate-j tih skupnih vprašanjih. Du-. ; ton Semolič je predsedniku . vlade med drugim očital nera-j zUmevanje položaja delavcev to podcenjevanje potrebnosti ’ Pogovarjanja s sindikati. , Predsednik vlade je takrat Semoliču ugovarjal prav o vsem ih v DE smo porbčali o poskusu discipliniranja Svobodnih sindikatov. Drnovšek je dejal, da Semoliča razume, kot da ima dobre sindikate in slabo vlado. Nekoliko kasneje se je Drnovšku pridružil tudi Dagmar Šuster, ki je sindikatom očital, da marsikje ustvarjajo nevzdržen pritisk.
Že mesec dni kasneje pa je Predsednik vlade spremenil
taktiko do sindikatov in jih povabil na pogovor zaradi preveč razsipnega državnega zbora. Ta je namreč s posebnim obrambnim in drugimi tolarji ogrozil proračunski memorandum. Sindikate je ob tej priložnosti snubil tudi z novo ponudbo sporazuma o socialni varnosti, zakonom o kolektivnih pogodbah in zakonom o direktorskih plačah. Socialni sporazum naj bi bil po Drnovškovem mnenju parafiran že pred letošnjim novim letom. Ministrski predsednik je takrat izrazil tudi pripravljenost za pogostejša srečanja s sindikalisti.
Dosedanji pogovori o vladnih ponudbah so potekali le za zaprtimi vrati. Iz tega, kar je povedal Dušan Semolič, je jasno, da bo pot do socialnega premirja daljša, kot želi vlada. Javno stališče je objavil le SKEI, ki meni, da je treba najprej podpisati panožne kolektivne pogodbe. SKEI je vlado opozoril, naj najprej zagotovi, da bo državni zbor sprejel že dolgo pogrešane zakone, npr. tistega o kolektivnih pogod-
bah in več zakonov o pravni varnosti delavcev. Takšno stališče SKEI, ki pomembno vpliva na obnašanje Zveze svobodnih sindikatov, pomeni, da sindikati zahtevajo trdna jamstva za socialno premirje in da jim ne zadošča dobrikanje predsednika vlade in ministrov, ki pogosto spreminjajo svoje ponudbe.
Če že pišemo o socialnem premirju, moramo dodati, da je v takšnih razmerah v marsikaterem podjetju nastalo zaradi tega, ker so se delavci v korist podjetja zavestno odrekli delu svojega zaslužka. Računali so tudi na ohranjanje delovnih mest. Takšno politiko je npr. vodil tudi sindikat Agrotehnike iz Ljubljane. Razvoj dogodkov je pokazal, da sindikat v imenu delavcev ne more pristati na trimesečno odpovedovanje plačam. Prav te dni sta republiški odbor sindikata trgovine in ljubljanska območna organizacija Svobodnih sindikatov namenila milijon tolarjev najbolj socialno ogroženim delavcem tega podjetja.
v trimesečnem obdobju ne upošteva za povečanje plač. Če pa cene rastejo od 3 do 5 odstotkov, se vsak odstotek povečanja upošteva z indeksom 0,7. Rast cen med petimi in osmimi odstotki se upošteva z indeksom 0,8. Rast cen nad 8 odstotkov pa se upošteva z indeksom 0,9.
-	Delavci bi imeli pravico do 6.000 tolarjev regresa za prehrano.
-	Regres za letni dopust naj bi znašal 60 odstotkov zadnjega znanega statističnega podatka o povprečnih plačah v gospodarstvu.
Zdi se, da je takšno besedilo prvega dela tarifne priloge, ki so ga podpisniki uskladili tudi z nekaterimi ministri, zadovoljivo za večino sindikatov. S podpisom takšnega aneksa bi sindikati in zbornica končno odstranili, tudi vse ovire za nove panožne kolektivne pogodbe.
Podpis nove tarifne priloge bi lahko odpravil več kot triletno nezadovoljstvo delavcev in sindikatov z neuresničevanj em kolektivnih pogodb. Kot je na seji SKEI v Radovljici prejšnji teden povedal Miloš Pavlica (aktivist SKEI in poslanec Združene liste socialnih demokratov), so sindikati dozdaj podpisovali pogodbe, ki jih objektivno ni bilo mogoče udejanjati. Na papirju so dosegli nekaj nemogočega in se potem jezili tudi nase, ker življenje pogodb ni potrjevalo. Zaradi takšnega položaja pa je prihajalo tudi do medsebojnih obtoževanj in poskusov diskvalificiranja sindikatov na drugih ravneh, največkrat je letelo po republiški sindikalni centrali.
Povsem nepomembno je, kdo je pri tem prednjačil in kakšne argumente je uporabljal. Bistveno je, da je sindikalist z obtoževanjem svojih kolegov skušal opravičiti samega sebe. Zdi se, da bi lahko s podpisom nove tarifne priloge vse to odpadlo ne samo v korist sindikalistov, ampak zlasti članstva vseh sindikalnih organizacij.
Franček Kavčič
Ker Ocvirka niso nagnali, bi odšel kar sam
Zaradi objektivnih razlogov in dolgotrajnih stavk smo se v DE najpogosteje ukvarjali s štorsko lokacijo koncema Slovenskih železarn. Pisali smo o boju za ohranitev bivših treh železarn in več kot 10 tisoč delovnih mest. K sreči pa smo se izognili igricam med SKEI in KNSS, ki so železarje skušali pridobivati z nekaj tolarjev cenejšimi jabolki in ozimnico pa tudi s 5 ali 10 tisoč tolarji pred novim letom.
Že spomladi smo prisluhnili Ladu Kaluži, ki je zatrdil, da so politiki zakupčkali štorsko železarno. Opisali smo tudi priznanje Janka Dežmana, da je poslovodstvo železarn sindikate izkoristilo za ščit pri odpuščanju presežnih delavcev. Nismo se izognili spoznanju Dušana Thale^a, da Jeseničani zaradi prikrojenih podatkov o poletni bilanci več ne verjamejo niti vladi.
Vedeli smo, da vse to ni prav, in zato smo napisali direktno: Kdo bo nagnal Ocvirka. Ta zdaj odstopa in prihodnji teden bo na njegovo mesto mogoče postavljen Andrej Kokalj, za katerega smo prepričani, da je vse prej kot primeren za vodenje železarn.
Železarski sindikalisti so po novem povsem odrinjeni od odločanja o usodi delavcev in posameznih družb. Kadrovski direktor Brane Žerdoner jim je z novim letom odpovedal celo pogodbo o pogojih za njihovo delo. Namesto da bi branili železarska delovna mesta in plačilo za delo, se sindikalisti te dni soočajo z bivšimi sodelavci, ki za nekaj tisoč mark kupujejo C podjetja in nekdanjim sodelavcem ponujajo negotovo zaposlitev. Zdi se da so prav železarji najbolje občutili državo kot lastnika in delodajalca. Ob tem, ko danes kolnejo Ocvirka in druge direktorje, bi se morali vprašati, zakaj so se spomladi 1991 prostovoljno zatekli v državne jasli. Država očitno tudi danes nima ne koncepcije železarstva ne kovinske industrije in tudi strategija lastništva tujcev je še povsem nejasna. Državi je kljub vsemu dozdaj pomagal celo bog. Zdi pa se, da železarjem ne bo pomagal nihče, če si ne bodo sami.
Odprto pismo dr. Andru Ocvirku
Verjetno ne veš, koliko upov smo delavci Železarne Štore (od Rogatca do Žalca) gojili do Tebe kot potencialnega rešitelja naše 150 let stare fabrike, ki je ob Tvojem prevzemu funkcije generalnega direktorja dajala kruh 3500 delavcem in njihovim družinam. S Teboj se je pričelo odštevanje in zdaj ob Tvojem »odhodu« nas je še (do kdaj?) 1700. K pisanju tega članka me je (končno) napotila Tvoja izjava, ki sem jo Prebral v Delu 16. t.m., da odhajaš, ker so se predvsem v Štorah zadeve Preveč spolitizirale. O sveta preproščina! Potem, ko se je eno leto in pol, torej v času Tvojega načelovanja koncernu, odvijal politični scenarij rušitve štorske lokacije, kar je bil verjetno že od začetka zastavljeni cilj države kot lastnika, ki vse bolj in bolj postaja krvoses lastnega delavskega razreda in kateremu se je naprtila vloga plačnika grehov preteklosti. Sedanjost pač pripada majhni peščici bogatih, ki so to postali čez noč na podlagi dobrin, ki jih niso sami ustvarili. Če izvzamem vse članke slovenskih časopisov, ki jih hranimo na štorskem sindikatu in ki zadelo tematiko slovenskih železarn pod Tvojim vodstvom, bi dejal, da so Plod ugibanj, kajti le malo pravih informacij je pricurljalo v javnost. Našemu lastnemu menedžmentu si zavezal jezike, sindikatom je sicer r®dno posredoval informacije gospod Žerdoner - žal se je v praksi vse °dvijalo drugače. Nisem pristaš žaljivega pisanja ali govorjenja, nasprotno, obsojam ga. Verjel pa sem do konca, da imaš kot naš domačin, Florjan, tudi ti kanček pripadnosti svojemu kraju in ljudem. Če so si vodilni fantje iz drugih slovenskih dolin lahko to izdatno privoščili, bi brez greha podobno lahko storil še Ti.
Denar za sanacijo štorske tovarne je večinsko požrla banka za svojo sanacijo, štorski železarji pa zdaj pred novim letom in ob Tvojem odhodu s strahom čakamo, kaj bo prinesel prvi mesec v novem letu.
Trdim, da smo delavci žrtve hudičevih političnih spletk. K skupnim izgubam Slovenskih železarn smo prispevali najmanj (15 %), plačati pa moramo največ.
Pustim vnemar vse že tolikokrat premlete neodvisne študije, kjer se Železarna Štore prikazuje kot najmanjši »grešnik« v primerjavi z obema preostalima železarnama, komentiram nelogičnost na osnovi dveh Tvojih izjav na slovenski TV.
Prva izjava: »Stagnacije v Štorah je kriva lastna menedžerska vrsta.« (To izjavo si dal v času »zavezanih gobcev«),
v Druga izjava: »Ne gre za ukinitev lokacije v Štorah, gre le za priključitev Jekla ravenskemu Metalu.«
Glede prve izjave le tole: te menedžerje, ki si jih okrivil nesposobnosti, si kadroval sam, nismo jih mi v sindikatih. Krivda je tako lahko v najboljšem primeru obojestranska.
Tvoja druga izjava je pomirjujoča, mi v Štorah pa jo razumemo kot počasno smrt lokacije namesto takojšnje smrti. In verjetno Ti to že veš, kar mi z veliko verjetnostjo ugibamo.
V Štorah kar naprej ukinjamo: začeli smo s Tovarno traktorjev, ukinili smo Plavž, konzervirali smo novo reverzibilno valjarno, o majhnih podjetjih, ki smo jih na osnovi spretnih državnih scenarijev morali formirati in ki že črkujejo (tudi njih sestavljajo vaši delavci), niti ne govorim. Kje je odgovornost vseh teh vodilnih »spretnežev«, ki nas žejne vodijo čez vodo! Do kdaj?
Imena naših pogubnih sanatorjev med katerimi je tudi Tvoje, dragi Andro, delavci celjske regije ne bomo nikdar pozabili. Tudi ne političnih opcij in lobijev, iz katerih vi sanatorji izhajate ali jim pripadate. Nekoč bo za zapitek treba plačati tudi račun. V sindikatih pa se bomo borili naprej, četudi do bridkega konca.
Jože Kragelj, Štore
Piše: Lučka Boh m
Kato je Kila ¥ resnici na seji skupščine ZZZS
Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije se je 15. decembra letos zbrala na že tretji redni seji. Večina novinarskih poročil s seje v najpomembnejših javnih medijih je zamolčala presenetljivi potek seje in poročala zgolj o končno sprejetih sklepih. Toda člani skupščine - predstavniki aktivnih zavarovancev so s svojim glasovanjem preprečili sprejem za zavarovance neugodnega sklepa.
Šestnajst predstavnikov aktivnih zavarovancev v 45-članski skupščini zavoda so na septembrskih volitvah izvolili predstavniki reprezentativnih sindikatov. Kljub temu, da so v skupščini v manjšini, so njihovi glasovi nujno potrebni za izglasovanje najpomembnejših odločitev skupščine. Začasni statut zavoda namreč določa, da se statut, splošni akti za uresničevanje zdravstvenega zavarovanja, predlog prispevnih stopenj, finančni načrt in zaključni račun sprejemajo z večino glasov ■ vseh predstavnikov delodajalcev in vseh predstavnikov zavarovancev. Brez glasov 16 sindikalistov torej ni dovolj glasov predstavnikov zavarovancev.
In ker je večina predstavnikov aktivnih zavarovancev glasovala proti ponujenemu predlogu »Sklepa o določitvi odstotkov vrednosti zdravstvenih storitev, ki se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju«, je bila seja skupščine zavoda prekinjena, saj brez te odločitve ni bilo mogoče sprejeti tudi globalnega finančnega načrta zavoda za leto 1994. V zmedi, ki je nastala, se je pokazalo, da upravni odbor zavoda zaradi sestave, v kateri prevladujejo tisti, ki so glasovali za predlog sklepa, ne more biti telo, ki lahko poišče kompromisno rešitev. Kmalu se je izkazalo, da blokado lahko odpravi zgolj dogovor med predstavniki sindikatov in delodajalcev. Zato je bila določena 6-članska pogajalska skupina. Sindikalne barve so zastopali: Vekoslava Kraševec iz Maribora, Vanja Vizjak iz Novega mesta in Sandi Bartol iz Škofje Loke. Delodajalske interese so zastopali Metka Mencej iz Ljubljane (predstavnica vlade), Jože Užmah iz Maribora in Rudi Rumbdk iz Laškega (oba predstavnika Gospodarske zbornice Slovenije). Za strokovno pomoč pogajalski skupini je bil določen strokovnjak zavoda dr. Drago Petrič.
Pogajanja so trajala dobro uro in pol. Sindikalisti so na začetku trčili ob kategorično trditev predstavnice vlade in predstavnika zavoda, da v predlogu sklepa ni mogoče spremeniti ničesar. Slišali so napovedi o hudih posledicah spremembe katerekoli podrobnosti iz predloga sklepa. Znižati bi bilo treba premije za prostovoljno zavarovanje (!), ob minimalnem prihranku zavarovancev bi prišlo do resnih težav pri plačilu dela zaposlenim v zdravstvu, in če ne bo sprejet predlagani sklep, bodo uveljavljeni za zavarovance še slabši odstotki, ki jih zakon določa kot skrajne (pretirano!), itd.
Kot se je izkazalo, so imeli predstavniki aktivnih zavarovancev srečno roko, ko so določali sestavo svoje pogajalske skupine. Strokovnjaki z znanjem s področja ekonomije, planiranja in prava so se v pogajanjih odločilno dopolnjevali. Opozarjali so na zaostreno ’ gospodarsko in s tem socialno situacijo, ki ni pravi čas za prenos bremena zdravstvenega zavarovanja na neto prejemke zavarovancev. Opozorili so na presežke iz leta 1993 tako na področju obveznega kot prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Opozorili so na nekatere zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati pri planiranju. Predstavnika GZS sta bila prva, ki sta zahtevala konstruktivno pripravljenost na kompromis. Po ostrih pogajanjih se je vseh 6 članov pogajalske skupine poenotilo. In skupščina je soglasno potrdila njihov kompromisni predlog.
In zakaj so se predstavniki aktivnih zavarovancev na skupščini zavoda tako odločno upirali predlaganemu? Novi zakon je uvedel nov sistem zdravstvenega zavarovanja, v katerem prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki ga odvajamo od svojih bruto plač, krije le del cene zdravstvenih storitev, zdravil in pripomočkov. Preostali del cene moramo po novem kriti iz lastnega žepa kot samoplačniki ali pa s sklenitvijo prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Za leto 1994 na decembrski skupščini zavoda predlagani odstotki pomenijo tretjino višje premije v enem samem letu. Realna višina premije pa naj bi se poslej dvigala vsako leto in vedno bolj bremenila naše neto plače. Skok na prvi pogled v letu 1994 ni videti velik, saj zaradi presežkov iz leta 1993 premije v prvem četrtletju 1994 sploh ne bi bilo treba dvigniti. Prav zato naj bi bil to najbolj »mehak« prehod na slabše. Predstavniki aktivnih zavarovancev pa pri tem zahtevamo, naj hitrost prehoda upošteva tudi gospodarske in socialne razmere v Sloveniji.
SEMENJ BILJEZIV...
In kakšno zvezo ima sedaj semenj z delavci, njihovimi pravicami in tem prednovoletnim časom? Ima ima.
Odvijal naj bi se v Brežicah, v hali, sedaj že skoraj lahko rečemo bivšega obrata Adrie Caravan d. d. Brežice.
Bivšega zato, ker se v njem že eno leto skoraj nič ne dogaja (razen manjših del v začetku, servisa in že enega sejma), vsake toliko časa pa ga pride pogledat kakšen bolj ali manj resen kupec.
In to kljub temu, da je gospod Dule iz TOM Mirne planiral v tem obratu proizvodnjo, kljub temu, da je gospod Mikec (ko je bila ekipa Novolina v Adrii) obljubljal neke programe, vendar o njih ni hotel preveč govoriti, da to ne bi prišlo prehitro v javnost. Celo človeka, zadolženega za obrat Brežice, je obljubljal, kljub temu, da je trenutno vodilni v Adrii gospod Plesničar izjavil, da ga obrat v Brežicah sploh ne briga, ker on skrbi samo za tekočo proizvodnjo, in kljub temu, da je gospod Androjna iz sklada (Koržetovega namreč) rekel, da ga obrat v Brežicah sploh ne briga in da bi se ga najraje čimprej rešil in prodal. No ja, sicer pa si morajo tudi v skladu na neki način najti denar za plače.
Če pa zgodbo nadaljujemo, je potekala približno takole:
Delavcem obrata je večinoma že prenehalo delovno razmerje, zadnjim bo konec leta.
Obrtna zbornica Brežice in Turistično društvo Brežice sta glede na uspeh prejšnjega sejma sprejela odločitev o organizaciji novoletnega sejma
v tej že nekajkrat omenjeni hali (tudi pogodb in stroškov v zvezi s tem je bilo že kar nekaj).
(Bivši) delavci Adrie Caravan, obrata Brežice, pa so izvedeli, da so si njihovi (bivši) sodelavci v Novem mestu izplačali regres (oz. plače, poračun, nekaj kar tako - o tem je bilo več različnih informacij). Pa so si rekli: Ta hala je bila naša, če kdo hoče v njej kaj organizirati, naj nam izplača še zaostali del regresa, razliko od premalo izplačane plače in premalo odmerjenih odpravnin (kljub pravni državi tega ni upoštevalo ne ministrstvo za delo ne Koržetov sklad, ko na svojo roko določata drugačne bistvene nižje zneske), drugače pa bodo preprečili izvedbo sejma v svoji (bivši) hali.
Človek bi rekel, da je najprej nastala rahla panika ob tem obvestilu, potem so nekateri rekli, da jih to nič ne briga, drugi, da nimajo denarja za izplačilo, tretji, da jim bodo poslali na vrat policijo, četrti, da jih bodo tožili zaradi povzročene škode.
No ja, človek bi dodal: eppur si mu-ove - in vendar se vrti...
Vsem pogovorom, dogovorom, grožnjam, telefoniadam, je sledila izredna seja brežiškega izvršnega sveta, kjer so sklenili, da bodo problem brežiškega obrata Adrie Caravan obravnavali na posebni seji občinske skupščine takoj po novem letu.
Predstavnik delavcev je bil s tem zadovoljen. Zaenkrat. Morda do naslednjega sejma.
Sindikalni zaupnik iz Posavja

Kdo je človek, ki je predlagal projekt Sindikalni koncern
MOŽ S ŠTIRIMI OBRAZI
Igor Triller, mož, ki je bil stečajni upravitelj v vrsti podjetij in ki je za še več podjetij sestavil načrte revitalizacije, je poslal na zavod za zaposlovanje več tisoč delavcev. Zato se ga je v javnosti oprijel zelo neugleden sloves, dobil je vrsto nadimkov, ki jih je težko zapisati. Nedavno tega pa se je ta isti mož pojavil pred sindikati, konkretno pred SKEI, z zamislijo, da bi pomagal ustanoviti sindikalno podjetništvo, tako imenovani sindikalni koncern. Ta bi s podjetji, ki bi jih odkupil ali prevzel v last in upravljanje, gospodaril tako dobro, da bi svobodnim sindikatom zagotovil solidno finančno bazo in v naslednjih desetih letih kakih 15000 delovnih mest. Kako so sindikati reagirali na ponudbo, smo sproti poročali v našem časopisu. Tokrat pa smo v pogovoru s Trillerjem skušali izluščiti, kaj ga je gnalo, da se je iz »sovražnika« prelevil v največjega zaveznika sindikatov. In odgrniti tančico z njegovega obraza.
Ko smo se predstavili, smo mu omenili, da njegova tajnica na telefonske pozive odgovarja s »tukaj Iskra«, on pa pravi, da je direktor Revitala. Triller je iz žepa potegnil štiri vizitke in nam jih dal. Vse to sem, je dejal, predstavljam se pa za v.d. direktorja Revitala. Kdo ste torej Igor Triller?
TRILLER: »Sem svetovalec predsednika Iskre Holdinga in opravljam funkcijo podpredsednika. Sem v.d. direktorja v firmi Revital, ki je polovica v lasti Iskre Holdinga. Sem tudi predsednik upravnega odbora pri firmi Sysen in tudi član Rotary kluba Emona iz Ljubljane. V Iskri sem zaposlen že dvajset let, od leta 1986 pa pomagam podjetjem v tažavah, najprej sem Iskrinim, kasneje tudi drugim.«
DE: Veliko dela ste imeli v Iskri Avtomatiki, bili ste stečajni upravitelj Iskre Avtomatika, TOZD TNE in Iskre Avtomatike ZP. Toda širši javnosti ste postali znani šele v Elanu.
TRILLER: »Znanega so me naredili. Ko sem v Iskri Avtomatiki moral zaradi stečaja odpustiti 600 in 700 ljudi, ni zapihal niti vetrček, kaj šele, da bi se tresle gore. Če pa kaj podobnega storite v manjšem okolju, odmeva to močneje. Najprej v lokalnih medijih. Pri Elanu je zanimivo to, da je bila javnost dosti časa ugodno razpoložena, saj smo uspešno uporabljali recept za reanimacijo. Postavili smo moderno organizacijo, ga tehnološko prenovili, vpeljali nekaj novih, na trgu uspešnih izdelkov, postavili nazaj na noge blagovno znamko.«
DE: Javnost se je obrnila proti vam ob prodaji Elana Hrvatom?
TRILLER: »Takrat se je začela politična gonja, vse se je obešalo meni. Toda gospodje so imeli vse možnosti, da ostane Elan slovenski. Vendar se bankirji niso mogli dogovoriti. Sicer pa: kako bi se le, če se LB in SKB ne moreta dogovoriti niti, da bi ena od druge sprejemali čeke? Tudi takratna vlada je znala čez noč spremeniti mnenje. Veste pa, da je človeka pri nas lahko umazati: če objavijo dnevniki na prvi strani sliko, kako so vas policaji odpeljali, in zraven dodajo, človek je kradel... Potem je človek umazan in je vsak trud, da bi se opral, jalov.«
DE: Med tistimi, ki so imeli o vas slabo mnenje, so bili tudi sindikati.
TRILLER: S Svobodnimi sindikati sem imel vedno dober odnos. Res so mi očitali: odpustil si toliko in toliko delavcev. Da. Vendar sem ohranil toliko in toliko delovnih mest, in če ne bi delal, kakor sem, bi bila še ta izgubljena. Kajti: če ne bi ravno tisti trenutek prišel v Elan ali če bi v Iskri Avtomatiki delal točno po zakonu, potem bi bilo še nekaj tisoč ljudi več na cesti. Mi pa smo se borili za vsako delovno mesto, ki smo ga mogli ohraniti.«
DE:	Zanimivo. Govorite
o svojih uspehih, toda vaša reputacija je kljub temu slaba...
TRILLER: »Mislim, da gre tudi za tipično slovensko mentaliteto. Ne smete dvigniti glave iznad povprečja, ne
smete biti bolj uspešni. Če ste poleg tega še osebno uspešni, je pa sploh grozno. Najbolje bi bilo biti malo revež, pa brez službe, pa hoditi okoli strgan, pa biti malo bolan, pa imeti sitno ženo. Potem bi vas pustili pri miru. Čeprav bi bilo pravilno ravno obratno.«
DE: Ves čas mi v glavi kljuva vprašanje, kakšne politične barve ste.
TRILLER: »V Delu so pred dnevi objavili, kdo je desničar in kdo levičar. Po njihovi definiciji sodim med levičarje. Nimam nobenega kapitala. Imamo staro družbeno stanovanje, za katero plačujem najemnino, pa en star avto, pa eno staro prikolico, pa staro ženo. To je vse moje premoženje. Edino družina mi je malo večja, imam štiri sinove...«
DE: Nedavno tega ste v Radovljici članom SKEI predstavljali projekt sindikalnega
DE: Kakšna bi bila v tem vloga sindikalnega koncema, se pravi sindikalnega podjetništva?
TRILLER: »Vsi skupaj smo na vozu, ki se pogreza v blato. Še posebej omenjam 150.000 nezaposlenih in še prav toliko tistih, ki so navidezno zaposleni, ki zaslužijo po dvanajst, trinajst, petnajst tisoč tolarjev na mesec in ne vem, kako s tem preživijo. No, ne bom rekel, da se je ta projekt rodil iz kakega človekoljubja, ampak bolj iz potrebe, da bi tudi jaz, kot delojemalec zaživel v mirni deželi. Zato moramo preseči sedanje stanje, in to čimhitreje in čimmanj boleče.«
DE: Sindikat se bo pojavil v vlogi lastnika v nekaterih podjetjih iz lastnega koncema. Kako se bo vedel v primeru, da bi kako podjetje moralo v stečaj ali da bi delavci v njem stavkali za večje plače?
Ne se norca delat iz delavcev!
koncema in takrat ste sindikaliste nagovorili s tovarišicami in tovariši. To najbrže ni bilo slučajno.
TRILLER: »Ni bilo. Tako sem čutil.«
DE: Ni šlo, recimo, za kakšno računico?
TRILLER: »Ne, ker ta projekt zame dohodkovno ne bo zelo zanimiv. Skupino, ki je pripravila ta projekt, je vodila predvsem potreba, da se ne samo v sindikatih, ampak v tej deželi nekaj premakne. Da presežemo obdobje prvobitne akumulacije kapitala, kar nas je pognalo v razmere 'Divjega zahoda’.«
TRILLER: »Dvojna vloga bo samo pozitivno vplivala na razvoj sindikalne miselnosti in družbenih odnosov. Če bo sindikat ugotovil, da nekje mora dovoliti stečaj, si bo postavil mejo, nad katero dovoljuje stečaje. Zakaj bi šel v neproduktivni boj denimo v El-radu, ki je zrel za stečaj, ko lahko svojo moč in energijo usmeri drugam. Utemeljitve za svoje ravnanje pa bo sindikat dobil v svojem podjetju, kjer bo ugotovil, da je načelni boj proti stečaju nad neko mejo nerealen. Podobne, podjetniške izkušnje bodo sindikatom samo koristile tudi pri politiki do plač.«
Sem v. d. direktorja Revitala, podpredsednik Iskre Holdinga, predsednik UO Sysena, član Rotary kluba iz Ljubljane.
V sindikatu bi nekdo moral znati razmišljati kot poslovnež.
Zaščitimo potrošnika pred poplavo tretjerazrednega blaga in ohranimo produktivna delovna mesta.
coni-
)V'
bi V Sloveniji je ta čas brez dela približno 135.000 ljudi, s tem pa dosegamo petnajstodstotno stopnjo brezposelnosti. Številni lju-vo d j e brez dela tudi po več let zaman iščejo zaposlitev in podobno jD s0 zaprta vrata mnogim mladim, ki komajda končajo šolanje. jgi Veliko med njimi je takšnih, ki sanjajo o tem, da bi šli na svoje, ali to je, da bi se samozaposlili, tako da jim potem nihče več ne bi ,nj hodil po glavi in bi lahko mirno uresničili vse svoje zamisli.
B	]			DE	i												eportaža
0	D	Pl	R	Al	N	IJ	EVI	RA1	n	LAI	BI	Rl	IN	11	ro\	f
lat
Zgodi pa se tudi, da neka-teri zaposleni preprosto zapu-J. stijo svoje delovno mesto in e. °dprejo lastno zasebno podjetje. A za kaj takšnega niso ifi) Potrebne le ideje pa ustvarjal-n3 nost, ampak tudi začetni ka-ja Pital, ki se ravno pri odpiranj Oju novih delovnih mest naj-na bolj skopo odmerja. Potrebna Pa je tudi spodbuda, da zagra-hiš za ponujeno roko ob pra-y vem času.
ije! a-
Obiskali smo nekaj teh »novopečenih« podjetnic in podjetnikov, da bi pokazali, kako delajo in o čem razmi-V' šljajo, s kakšnimi težavami se spopadajo in kakšne načrte b* kujejo. In da bi nam ob novem ti’ letu s svojimi primeri vlili ne-e- kaj upanja za prihodnje čase. iti
°' Denar za delo, ne za socialo
h- Najprej smo potrkali pri li, Tomažu Hamu na Kolezijski a- 23 v Ljubljani, ki že četrto leto e- izdeluje svetlobne napise. Nazadnje jih je izdelal za recepcijo novogoriške Perle. Za e Seboj ima deset let delovne n. dobe, po poklicu je elektro-I tehnik. Nekaj časa se je uk-
»Zadovoljen sem bil, da sem karkoli dobil. Vendar mislim, e da je to nepravilno obračanje denarja. Nepravilno zato, ker bi ga morale dajati banke, ne Pa zavod za zaposlovanje. Mislim na posojila pod ugodnimi Pogoji. Brez zagonskega kapitala ni nič. In še nekaj - denar, ' ki je namenjen Republiškemu ’ zavodu za zaposlovanje, bi ' morali porabiti predvsem za ' odpiranje novih delovnih i mest, ne pa za socialo. Zavod 1 za zaposlovanje bi moral znati tudi ustvariti učinkovito povezavo med delavci, ki iščejo zaposlitev, in med delodajalci. Za vso Slovenijo bi morali imeti na enem mestu karto-! teke brezposelnih delavcev, 1 v katerih bi pisalo, kaj znajo, kakšne so njihove delovne iz-: kušnje in priporočila, ne le : izobrazba, ampak predvsem 1 njihovo znanje. To bi moralo 1 delovati podobno kot ženitna Posredovalnica. Ne pa tako kot zdaj - če iščeš človeka, ki bi ga rad zaposlil, se ti lahko Prej zmeša, preden najdeš Ustreznega.«
. Tomaž Ham pravi, da si je lzbral počasno, upa pa, da za-1 nesljivo pot, saj je začel praktično iz nič. Dela od deset do dvanajst ur dnevno, a kadar dela, dela zares, in kadar po-Clva, tudi zares počiva. Letos
si je privoščil dvomesečne počitnice s smučanjem na vodi.
Zadovoljstvo in ustvarjalnost
Tudi Maja Dovjak-Plešej si je le s težavo utrgala nekaj časa za nas. Zdaj, pred novim letom, ima polne roke dela s tkanjem šalov in preprog, ki jih dela po naročilu za trgovine, pa tudi za razne znance, katerim so njeni izdelki pov-šeči. Po poklicu je ekonomistka, zato nas je začudilo, zakaj je pri Iliriji Vedrogu obesila službo na klin in šla
bi v prejšnji službi, v kateri je delala osem let. To, da bi v službi čakala na boljše čase, ko bi lahko uporabila svoje znanje, se ji zdi predolgo. »Raje dobim trikrat manj denarja, kajti zame je pomembno, da sem zadovoljna, da lahko uresničujem svoje zamisli, želim delati kreativno, ne pa se hoditi štemp-ljat v službo,« je odločno dejala.
Razžalostijo pa jo nepravilnosti in metanje polen pod noge tudi na področju samozaposlovanja. Tričetrt leta že čaka na uradni odgovor republiške obrtne zbornice, ki bi morala pisno potrditi (ali pa ovreči), da so njeni izdelki umetna obrt, vendar dozdaj ni dobila uradnega odgovora, razen ustnega. Če izdelek uvrstijo v umetno obrt, velja 5-
»Ne morem ne naprej ne nazaj«
»Čas imam le med pol enajsto in enajsto uro dopoldne, in če me počakate pred poljansko gimnazijo me dobite,«
varjal s popoldansko obrtjo, C zdaj pa je na svojem že tretje 1 leto. »Nisem hotel biti vezan, l0 Veliko idej imam za samozaposlovanje, tukaj jih lahko uresničujem. Vem, za kaj delam. Vse, kar delam, je zase.«
Tomaž Ham: »Če iščeš človeka, ki bi ga rad zaposlil, se ti lahko prej zmeša, preden najdeš ustreznega.«
Tomažu Hamu se je mudilo. Zdaj, pred novim letom, je veliko naročil, pogovarjali pa i' smo se z njim zgodaj zjutraj, sredi svetlobnih napisov, zavojčkov in ovitkov, ki jih je na hitro potisnil v mize, da je napravil vsaj malo prostora.
Preden je pred tremi leti odprl svojo firmo, je prek republiškega zavoda za zaposlovanje obiskoval razne tečaje, vse, kar je bilo na voljo. Bil je na jezikovnih, knjigovodskih, podjetniških tečajih. Dobil je tudi 150.000 tolarjev iz razpisa tisočih novih delovnih mest, kar je zelo malo.
m mm

Vida Prešeren: »Nazaj ne morem: ali splavam ali potonem.«
med zasebnice. »Kot obrtnik moraš znati vso stvar pravilno zastaviti, priti na trg, kar je blizu mojemu osnovnemu poklicu,« nam je povedala. Zdaj si želi dejavnost razširiti, rada bi, da bi ji še kdo pomagal, saj je po njenih izdelkih precej povpraševanja.
Zdaj tke svoje izdelke kar doma, v stanovanju, v kotu dnevne sobe. Deluje samozavestno, ambiciozno. V prihodnosti ne načrtuje samo proizvodnje, ampak se namerava ukvarjati tudi s trgovino drugih izdelkov domače in umetne obrti. Pri tem misli na izdelke za razna poslovna darila izvoznim podjetjem.
»To, kar zdaj počnem, ni velik biznis, preživljam pa se le. Na začetku ne smeš misliti le na profit, razmišljati je treba tudi za naprej, treba je biti predvsem entuziast.« S tkanjem se ukvarja šele dve leti, obrti se je naučila na tečaju pri Domusu. Spočetka je tkala le za hobi, zdaj pa zares. Obrtno dovoljenje ima šele pol leta. Za en šal, tako je rekla, porabi tri do štiri ure tkanja, s tem pa zasluži približno štiri tisočake. Delo ji prinaša osebno zadovoljstvo, čeprav ta čas zasluži veliko manj, kot
odstotni, ne pa 20-odstotni prometni davek, kot ga plačuje zdaj. Ustno pa je izvedela, da nobenemu ročnemu tkalcu niso uradno potrdili, da se ukvarja z umetno obrtjo, razen idrijski čipki.
Do letošnjega leta je imelo ■veliko izdelkov v Sloveniji dovoljenje za umetno obrt, letos pa so to ukinili in zahtevali od zasebnikov, da morajo vsi po vrsti svoje izdelke ponovno poslati komisiji, ki bo presodila, kam spadajo. Za to pa je morala plačati kar 200 mark. Vseh vlog je bilo 200 do 300, kar skupno nanese vsaj 40.000 mark in to za petčlansko komisijo, ki je menda na tem delala dva dni. Kam je šel ta denar, se sprašuje Maja Dovjak-Plešej. »Vendar ni stvar v 200 markah, ampak v tem, kako se država obnaša do ljudi, ki hočejo s svojo ustvarjalnostjo nekaj narediti. Slišala sem, da se je vse skupaj zataknilo na finančnem ministrstvu. Zdi se mi, da sploh nimajo strokovne razlage o tem, kateri izdelki so ročno delo in kateri niso. Poprej so bila merila zelo široka, zdaj pa so jih namah do kraja zožili. Obrtniki smo proti takšnim ustanovam povsem brez moči.«
»Ta čas je prelomen za vse tiste, ki se znajdejo na cesti kot tehnološki presežek,« pravi Žerovnik, ki je bil enajst let predstavnik Globtourja na letališču. S programom izdelovanja igrač se je že poprej
Maja Dovjak-Plešej: »Že tričetrt leta čakam na uradni odgovor obrtne zbornice, ali so moji izdelki umetna obrt ali ne.«
Marko Žerovnik: »Če ne dobim kakšne dodatne pomoči, bom propadel.«
nam je po telefonu kategorično dejal Marko Žerovnik iz Kamnika, izdelovalec igrač, sicer pa po poklicu ekonomist hotelirstva. Bolj za šalo kot zares sva s fotografom čakala v določenem času pred poljansko gimnazijo v Ljubljani. Predvsem iz radovednosti, kakšen neki je ta človek, ki se mu tako strašansko mudi.
Pogovarjali smo se kar stoje v najbližjem bifeju, ker se je Žerovniku mudilo naprej v Novo Gorico, saj je v tem prednovoletnem času na raznih prazničnih sejmih mogoče prodati največ igrač.
ljubiteljsko ukvarjal, na koncu pa se je odločil za lastno podjetje in dobil 150.000 tolarjev od zavoda za zaposlovanje. Zdaj je minilo že devet mesecev, kar je samozaposlen. »V tej fazi, v kateri sem zdaj, se komaj preživljam. Zdržal bom še kakšno leto, če ne dobim kakšne dodatne pomoči od zavoda ali ministrstva za znanost, bom propadel. Trenutno ne morem ne naprej ne nazaj.«
Marko Žerovnik je avtor kocke locus labirint, ki je strokovno ocenjena za dobro igračo. Na trgu se je pojavila
že leta 1988, lani pa je dobila končno obliko. »Glavna ideja kocke je prostorski labirint. Pokazalo mi jo je kar samo življenje. Če slediš dogajanjem, opaziš, da je življenje kot labirint. Tudi sam sem se znašel v takšnem labirintu. Z reševanjem težav si odpiram nova vrata, labirint nudi ne-slutene možnosti.«
Razmere so neusmiljene tudi na področju ponudbe igrač, saj prihaja veliko izdelkov z vzhoda, ceno igrače je treba pogosto prepoloviti, da jo lahko prodaš. »Veliko zamisli imam o novih igračah, nimam pa kapitala, da bi jih uresničil. Kot inovator sem se prijavil na razpis za dodelitev sredstev iz republiškega sklada za razvoj, vendar pa je procedura tako zapletena, nedostopna, da posameznik le težko prodre. Premalo je razumevanja. Ostaja mi le še optimizem in volja - veliko volje do dela.«
Posojilo - vendar iz Avstrije
Med drugim smo obiskali tudi radiološko inženirko Vido Prešeren, ki je v Šentvidu najela prostore za svojo firmo »Hipokrat«, zdravstveno svetovanje. V tej firmi je direktorica in tudi edina redno zaposlena, dva sodelavca, zdravnika specialista, pa delata po pogodbi. Firma se po eni strani ukvarja z ultrazvočnimi pregledi trebušnih organov, rodil, po drugi strani pa s tekočim dušikom odstranjujejo bradavice, kurja očesa, materina znamenja.
Podjetje je registrirano od lanskega maja, letos maja pa je dobila licenco za delo. Gre za samoplačniško ordinacijo. »In zakaj sem se odločila za samozaposlitev? Na zavodu za zaposlovanje sem bila leto dni brezposelna, moja zadnja zaposlitev je bila v vojni bolnišnici, poprej pa sem bila 15 let zaposlena na Inštitutu za rentgenologijo. Zamisel, da bi šla na svoje, se je pravzaprav rodila v naši družini. Prek zavoda za zaposlovanje sem opravila tri računalniške tečaje in dva menedžerska, šele nato sem se odločila za odpiranje lastnega podjetja.«
Vida Prešeren je prek zavoda izkoristila možnost izplačila denarnega nadomestila v enkratnem znesku za dobo enega leta, kar je naneslo 4.500 mark, 52.000 mark pa je morala odšteti za ultrazvočno aparaturo. Celotna oprema ambulante je danes vredna približno 100.000 mark. Nekaj denarja je imela prihranjenega, najela pa je tudi posojilo iz avstrijske banke. Kot je nekajkrat poudarila, so pri nas izrazito neugodni pogoji za posojila, veliko je birokracije, obrestna mera je previsoka.
»Pri nas je papirna vojna, predložiti moraš neznansko veliko potrdil, da dobiš posojilo. V Avstriji pa sem dobila posojilo v dveh dneh, ko sem dala hipoteko na premoženje. Sicer pa je največji problem dobiti sodelavce, ker za zdravnike velja konkurenčna klavzula.«
Polna načrtov je za prihodnost - rada bi denimo odprla zasebni rentgenski center. »Nazaj ne morem, ali splavam ali pa potonem. Pri tem pa sem vezana na usluge drugih, in to me zavira.«
Skratka, štirje primeri, štiri različne usode. Vsem je skupna volja, ustvarjalnost, načrti za naprej. V labirintih se sem in tja le odpirajo poti. Naj se jih v novem letu odpre čimveč.
Marija Frančeškin





Pred dobrima dvema desetletjema, ko so v novem portoroškem hotelu Metropol predstavili novinarjem tudi novo igralnico, nihče niti slutil ni, kaj bo hiša zabave prinesla kraju, pa tudi Sloveniji. Sedaj je vse to na dlani. Pravzaprav je vedno tako. Ko se človek odloči za nekaj velikega, je ponavadi na trnih, saj nikoli natančno ne ve, kaj mu bo prinesla prihodnost. Za nazaj pa ni težko biti moder mož. Pa pustimo modrovanje in zgodbo o generalu po bitki.
Odločitev portoroških turističnih delavcev, da svojo ponudbo obogatijo z igralniško dejavnostjo na najvišji evropski ravni, je bila zadetek v polno. Zato, ker so začeli zahajati na slovensko obalo gostje iz zamejstva, ki so se v marsičem razlikovali od povprečnega turista. Predvsem pa v tem, da na dan ali noč niso pustili pri nas nekaj deset, temveč nekaj sto tisoč lir in več. Skratka, privabili smo goste z razmeroma zelo polnimi žepi, ki so pri nas na veliko zapravljali, ob tem pa se imenitno zabavali. Če se ne bi, ne bi postali takorekoč redni obiskovalci Portoroža in njene igralnice.
Z drugačnostjo gostov, ki v Sloveniji niso iskali cenenih turističnih aranžmajev, se je, še posebno v Portorožu, marsikaj spremenilo. Morje, hoteli in velika igralnica pa so bili za bolj zahtevne turiste še vedno premalo. Treba je bilo misliti na nove naložbe in ljudi, ki bi radi prihajali na našo obalo s svojimi jahtami, letali... Tako je dobil Portorož marino in vse, kar sodi k njej, sodobno letališče, poseben center za kongresni turizem, pa številne športne objekte... S tako velikimi naložbami se v tem razmeroma kratkem času ni mogel pohvaliti noben turistični kraj v Sloveniji. Samo Portorož. Pa tudi ta se v minulih dveh desetletjih ne bi kaj veliko spremenil, če si ne bi omislil svoje hiše zabave, svoje rulete.
Izkušnje portoroških turističnih .delavceiv so veliko prispevale k nadaljnjemu razvoju našega turističnega gospodarstva. Ljudje, ki so razmišljali in gledali predvsem naprej, so zaslutili nove možnosti. Zakaj ne bi obogatili in popestrili ponudbe tudi v drugih slovenskih turističnih krajih? Posebno ob meji, kjer je vsak dan veliko tujcev, ki se nenehno ozirajo za dobrimi nakupi, obloženimi mizami, zabavo in drugačnostjo.
Ker dober glas seže v deveto vas, so po zgledu Portoroža zavihali rokave še marsikje v Sloveniji. Tako so postavili igralnice še v Lipici, Novi Gorici, Tolminu, Kranjski Gori, Rogaški Slatini, na Otočcu, pa tudi v notranjosti Slovenije.
Škoda, da je Perla ena sama
Nekateri se zmrdujejo nad številom slovenskih igralnic oziroma tovrstno ponudbo sploh, vendar podatki kažejo, da gre v vseh primerih za pametne naložbe. Izgube igralnice ne poznajo. Sebi, svojemu kraju in državi prinašajo lep dohodek. Obenem pa dajejo kruh številnim ljudem, tudi tistim, ki so z igralništvom in turizmom sploh povezani le posredno.
Tudi za novogoriško podjetje HIT - ukvarja se s hotelirstvom, igralništvom in turizmom - je značilno, da ne
Izvoz znanja in izkušenj
prinaša samo dohodka, temveč vsako leto tudi nova in nova delovna mesta. Pa ne samo to. Ob tem, da je HIT v zadnjih nekaj letih povečal svoj 'promet za 23-krat in lani ustvaril 120 milijonov mark dohodka, od tega je šlo v državni proračun polnih 50 milijonov mark, je podjetje poskrbelo še za nove naložbe. To pa v slovenskem prostoru dandanes ni več tako zelo vsakdanje, mar ne?
Pričetek letošnjega septembra je bil za Novo Gorico, Primorsko in slovensko turistično gospodarstvo velik praznik, saj je kolektiv podjetja HIT odprl vrata svoje PERLE, največjega igralniško-zabaviščnega centra v Evropi. Naložba je bila »težka« 30 milijonov mark in s tem največja v slovensko turistično gospodarstvo letos.
Po dveh mesecih, ko je PERLA sprejela prve obiskovalce, je HIT povabil novinarje, da bi jih seznanil s startom svojega zabaviščnega centra. Kaj smo izvedeli? Med drugim to, da je PERLO v tem času obiskalo
Zato pač, ker je domači trg omejen, pa tudi zato, kef bomo stopicali na mestu, če se ne bomo otresli zaprtos^ ih se tesno povezali ž razvitim svetom. No, ne navsezad-nje je to tudi eden izmed smerokazov nadaljnjega razvoja naše države.
Zato ni naključje, da novogoriški HIT sodeluje med drugim tudi s francosko mednarodno korporacijo CBC (Compagnege Generale de Batiment et de Construction) iz Pariza. CBC je multinacionalka s področja gradbeništva, ki je aktivna takorekoč povsod po svetu, celo v Južni Ameriki, Mehiki, Vietnamu, Novi Kaledoniji, da številnih evropskih dežel sploh ne omenjamo. Njen letni promet finančni strokovnjaki merijo v milijardah nemških! mark.
In kaj ima Hit s CBC oziroma obratno? Zgodba je preprosta. Glavni menedžer CBC Rolland Guerin je na tiskovni konferenci, ki je bil pred dnevi v Novi Gorici, med
140.000 gostov, predvsem iz zamejstva. To pa je za jesenski čas, ko gre v glavnem povsod za »mrtvo« turistično sezono, zelo zgovoren podatek. Ni kaj, naložbo v PERLO bi lahko primerjali z zadetkom v polno. Nova ponudba je privabila v Slovenijo številne nove goste. Tiste iz zamejstva, ki prinašajo k nam najbolj svež kapital.
Sicer pa ima PERLA odprta svoja vrata tudi za domače goste. Pa še to: dosedanji rekord novogoriškega zabavnega centra je 5.500 (I) obiskovalcev v enem samem dnevu, kar gre med drugim pripisati tudi temu, da ima center svoja vrata odprta ob vsaki uri. Pa vendar - klobuk dol, mar ne?
V novogoriško PERLO še zdaleč ne zahajajo le »lovci na srečo«, temveč tudi številni drugi ljudje, ki si žele nekaj nevsakdanjega, sprostitev, zgolj zabavo. Veliko je stvari, ki vlečejo. Med mnogimi tudi gostinska ponudba. Samopostrežna restavracija, na primer, je nenehno dobro obiskana, pa tudi za mnogimi točilnimi pulti je vselej živahno. Za večerjo v francoski restavraciji se je potrebno posebej potruditi. Za prosto mizo je treba povprašati že nekaj dni pred obiskom.
Ob odprtju novega zabaviščno-igralnega centra v Novi Gorici smo zapisali: »Škoda, da je PERLA ena sama.« In res, danes, po nekaj mesecih, je to še bolj očitno.
Ob novogoriški zgodbi o uspehu je zanimiva ugotovitev, ki še zdaleč ni najnovejšega datuma, da gre prene-katerim slovenskim politikom HIT v nos, saj ne skrivajo svojih namer, da bi podjetje in igralništvo pri nas spravili na kolena. Če jim bo to uspelo, bo posledice, poleg novih brezposelnih, najprej občutila država. Bo ob velik dohodek, v katerega ni vložila prav ničesar, ne denarja, kaj šele razumevanja in dobre volje. Miselnost, da bo država s čezmerno obdavčitvijo igralnic pridobila, dodatni proračunski denar, je navzkriž z najpreprostejšo ekonomsko računico. Previsoki davki le zmanjšujejo interes za to ali ono dejavnost. In kjer ni pravega interesa, tudi ni rezultatov. In ni kaj vzeti.
Sodelovanje s francosko multinacionalko CBC
Slovenija je sicer lepa, vendar zelo majhna država, zato je razumljivo, da se prenekatera uspešna slovenska podjetja spogledujejo z življenjem onkraj državnih meja.
m
Danilo Kovačič, generalni direktor HIT d. o. o
»Če bi zakonodaja motivirala razvoj turizma, bi se HIT zadolževal in postal v finančnem pogledu sicer bolj ranljivo podjetje, toda za slovensko državo bolj koristno, ker bi bil motor razvoja. Zdaj so ta motor ustavili. Obseg poslovanja se bo zmanjševal. Če bi se razvijali naprej, bi lahko samo igralništvo prineslo milijardo in pol mark deviznega priliva na leto, kar je desetkrat toliko, kot ga ima danes HIT, in država bi ob manjši davčni stopnji dobila bistveno več. Akumulacija v podjetjih bi bila motor razvoja turizma, saj z denarjem ne moreš početi drugega kot ga vlagati. Tako pa bo država po sedanji davčni stopnji sicer dobila 40 do 50 odstotkov, ne bomo pa več dajali pomoči, sponzorstev itn. Ostalo nam bo malo, ampak preživeli bomo. Če pa nas hoče država uničiti, nas lahko, ker je močnejša od posameznika in od podjetja...«
drugim povedal, da si želi sodelovati s strokovnjaki podjetja HIT. Gre za pomoč pri upravljanju največjega in najsodobnejšega praškega hotela Atrium - ki ima, mimogrede povedano, kar 800 sob - predvsem pa pri vodenju njegove velike igralnice. In profesionalci Hita bi lahko, po besedah gospoda Rollanda Guerina, to zahtevno delo dobro opravili.
Pa ne gre le za pomoč pri upravljanju in vodenju hotela Atrium v Pragi. HIT in CBC snujeta tudi projekt za gradnjo poslovnega hotela v Ljubljani, ki naj bi bil, kajpak, najvišje kategorije. Takšne, kakršne Slovenija še ne pozna. Luksuzni hotel naj bi imel 350 ležišč, gradnja pa naj bi veljala blizu 90 milijonov mark. Skupni kapitalski vložek obeh partnerjev bo 30 milijonov mark, ostali dve tretjini potrebnega denarja pa naj bi prispevale francoske banke in Evropska unija. In kje naj bi natančno stal novi lepotec? Zaenkrat je to poslovna skrivnost, pravijo v Hitu. In ni jih težko razumeti. Če bi namreč s prstom pokazali in z največjim zvonom oznanili podrobnosti svojega projekta, bi se nemudoma pojavili ljudje - v stilu sedanjega slovenskega političnega življenja - ki bi bili pripravljeni storiti vse, da bi otežili nadaljnji razvoj novogoriških uspešnežev.
a
J
I
I
<ef
ed
2
ni-
*j
da
trii
cilij
je
na
N

|
I
i
l
i
■

Prleški Nostradamus prerokuje
PRISU BODO ČASI, KO BODO SITI RAZUMELI UČNE I
Delaj po pameti in misli na konec
Kajti, kar človek naredi, za njim ostane, pravi Franc Toplak. Možak se je tega držal vse življenje. Bilo je dolgo in pestro. Bil je viničar, pastir, delavec, partizan, politik...
Bogate izkušnje so mu zdaj osnova kar za prerokovanje. Pripovedoval nam je, kaj bo z lastninjenjem, kaj čaka delavce v Podravju, kdaj bo Slovence morda le srečala pamet...
O politiki ve vse, zato o politikih komaj kaj dobrega. Vedrogled pa je kljub vsemu še vedno.
alno pravičnost v družbi. V času med dvema svetovnima vojnama je sodeloval z zdravnikom in humanistom dr. Jožetom Potrčem s Ptuja, pa z Ivanom Kreftom in Jožetom Lackom. Nekaj let pred drugo svetovno vojno je kandidiral celo za poslanca v takratni parlament kraljevine SHS, vendar so ga pred volitvami zaprli, da ne bi več agitiral med ljudmi, ki so mu zaupali in ga radi poslušali. »Politika je nevarna zadeva! saj ,ta veliki* nikoli radi ne vidijo, če se vanjo vtikajo ,ta mali*. Zato je politika igra z bogastvom in glavo. Kdor v politiki zmaga, hitro obogati, kdor pa izgubi,
Preveč se kregajo
In kaj meni Franc o današnjih politikih na Slovenskem?
»Preveč se kregajo - razprtije pa privedejo do zamer, užaljenosti in maščevalnosti. To pa ni nič dobrega, saj takšne zamere lahko kaj hitro privedejo do poračunavanja med politiki, če nastopijo nestabilni časi in če se za to pokaže priložnost. Tako je bilo in vedno bo v politiki!
Toplakov Franc še danes budno spremlja dogajanja pri nas in še posebej v Mariboru in na Štajerskem, kjer je preživel vse življenje. Ker ne vidi več najbolje, najraje posluša radio.
in zamahne z roko. »To je politika, to je že vse .zgučano* (dogovorjeno)... Ta veliki so se med seboj že vse pogovorili... Oni že vedo, kako bo in kaj bo čigavo...«
»Politika je vedno ,zgučana‘ stvar. Veliki se vse že naprej zmenijo in že naprej vedo, kako bo. Tudi v Bosni in Hercegovini že od samega začetka veliki vedo, kako se bo vojna končala, zato ne vidijo radi, če se mali mešajo zraven.« In kako in kdaj se bo vojna na Balkanu končala? »Vojna bo še dolgo trajala, ker se na Balkanu ne borijo za oblast nad ljudmi, pač pa za teritorij in
ve, kako smo živeli na začetku tega stoletja, ko nismo imeli elektrike, strojev, avtomobilov, kmetijske mehanizacije, radia, televizije, hladilnikov, tople obleke in še marsičesa drugega ne. Čeprav mnogi pri nas danes živijo slabo, živimo vsi skupaj bolje kot nekoč, ko smo morali vso zemljo obdelati z motiko, in ,rasohami* (lesenimi vilami za seno) ob slabi hrani. Meso so v premožnih kmečkih hišah videli kvečjemu ob nedeljah...«
Tudi prleškemu Nostradamusu, ki mu življenje ni prizanašalo, čeprav ga je vedno gledal z vesele strani, gre danes
Kaj meni o problemih, ki tarejo delavce v Mariboru in v Podravju, kjer je že 32.000 brezposelnih, in kaj jim prerokuje? Česa takšnega, kar so doživljali delavci Elektroko-vine, Metalne in nekaterih drugih slovenskih podjetij, ki za že opravljeno delo več mesecev niso dobili plač, Toplakov Franc ni še nikoli ne videl ne slišal. »Vedno in v vsakem režimu je bilo tako, da je imel kmet ali gospodar tisto, kar je ostalo. Dninarji in delavci smo vedno dobili po delu plačano toliko, za kolikor smo se pred delom z gospodarjem pogodili. Če je bila letina dobra in se je pridelek dobro prodajal, je gospodarju ostalo veliko in je obogatel, če pa je bilo leto slabo, se je gospodarju slabo godilo. Stara modrost je, da morajo kmet, gospodar in lastnik dobiti plačilo zadnji - njihovo je tisto, kar ostane po tem, ko so poplačali delavce!!! Pri nas pa razni lastniki, direktorji in gospodarji najprej sebi napolnijo žepe, za delavce pa jim nič ne ostane. Tako je to in to ni dobro!« Zato Franc prerokuje, da bo pri nas v mestih še »hujdo«, in to zelo »hujdo«, saj tako, kot je »ne more biti«.
Veliki že vedo, čigavo bo
Kadar pa prleškega ljudskega modreca in preroka kdo povpraša o lastninjenju in privatizaciji, se samo namrgodi
Viničarstvo spet trdo trka na vrata
Še žive rodovi, ki so okusili, kaj je pomenilo biti viničar in zdajšnji rod se upravičeno boji, da bo v teh krajih v viničarstvo spet potlačen. Domačini so morali hlapčevati na tuji zemlji, za še tako sramotno miloščino ali celo za pravico bivanja v viničarijah. Iz njih jih je imel lastnik pravico vreči, kadar se mu je le zljubilo.
Agrarna reforma po osvoboditvi (zdaj je skoraj že treba dodati - po drugi svetovni vojni) je iz viničarjev ustvarila kmetijski proletariat, ki je zraven dobil še toliko zemlje v last, da se je vsaj pretolkel do človeka vredne eksistence.
Popravljanje »starih krivic« zdaj prinaša nove. Delavci na družbenih posestvih množično izgubljajo delo, gospodarska škoda je že zdaj velikanska, viničarstvo v teh krajih že trka na vrata. Čeprav so ljudje desetletja ustvarjali kombinate, plemenitili zemljo, bodo zdaj znova prepuščeni prejšnjim in novim fevdalcem, veleposestnikom, cerkev pa je viničarstvo prva že začela uvajati.
Ne levo, ne desno, z dušo in nasmehom nam je uspelo zgodovino zavrteti za stoletje nazaj!
zemljo. Takšne vojne pa so vedno dolgo trajale...« je prepričan prleški prerok, ki veliko da tudi na Nostradamusove prerokbe in jih rad prebira. »To pa še ni največja vojna. Pride še večja vojna, ki bo zajela ves evropski Vzhod in vso Azijo. To bo največja vojna, ki jo je napovedal že Nostradamus in ki bo dolgo trajala, kasneje pa tako velikih vojn ne bo več.«
Sicer pa je Toplakov Franc vedno veselo razpoložen, pa tudi optimist je. »Kdor danes pravi, da težko živimo, ta ne
lepše kakor včasih. Živi v prijetni hišici sredi Slovenskih goric pri skrbni in prijazni Mariji Zorko, ki zanj skrbi, seveda pa za delo kljub svojim letom poprime tudi sam. Marsikaj še naredi: naseka drva, poprime za delo na polju, kosi, zmeče seno na voz, poprime pa tudi za vsako drugo delo. »Kar človek naredi, to za njim ostane,« pravi.
Naš Nostradamus pa svetuje tudi, kako je treba živeti: »Kar delaš, delaj po pameti in misli na konec!«
Tomaž Kšela
»Slovenci smo delovni in varčni ljudje, zato bi lahko v Sloveniji lepše in boljše živeli, če se politiki ne bi med seboj toliko napadali in prerekali za oblast in če bi siti bolj razumeli lačne,« pravi 86-letni očak FRANC TOPLAK iz Andrenc pri Cerkvenjaku v osrčju Slovenskih goric.
Tako rad modruje o politiki in življenju ter napoveduje prihodnost, da mu mnogi, ki ga zares poznajo, pravijo kar prleški Nostradamus.
Franc Toplak se je rodil v skromni viničariji na Bišeč-kem vrhu pri Trnovski vasi še v času rajnke Avstro-Ogrske.
V življenju je, kakor sam pravi, »veliko skusil in dal marsikaj skozi«. Bil je takore-koč vse: začel je kot viničarski sin ter pastirček in dninar pri kmetu, nato je bil nekaj let študent, potem pa delavec, sejemski handlar, veliki kmet, politik in prekucuh, kandidat za poslanca v starojugoslovanski parlament, partizan, krajevni funkcionar, mali kmet in upokojenec. Poleg tega pa je, kakor rad pove, preživel pet režimov, štiri države, tri vojne, dve ženi in eno revolucijo. Zato nikogar od
domačinov, ki ga posebej sedaj ob mrzlih zimskih večerih radi obiskujejo, ne čudi, da ima Franc veliko izkušenj ter da veliko ve in vidi daleč naprej ...
Želodce imamo vsi enake
»To je že od nekdaj tako, da siti lačnih ne razumejo. Šele po vojnah in hudih krizah, ko vsi trpijo in ko vsi spoznajo, kako hudo je biti lačen in na mrzlem, bogati razumejo stisko revnih in začnejo z njimi deliti.
Res je, da še nikoli ni bilo tako, da bi imeli vsi enako premoženje, vendar pa imamo vsi ljudje od nekdaj enake želodce.
Kadar je bilo tako, da so bili eni siti, drugi pa lačni, se ni še nikoli dobro končalo.
Sedanji rodovi Slovencev, ki v življenju niso še nič hudega doživeli, bodo morali očitno še veliko skusiti in prestati, da bodo tisti, ki imajo sedaj še vsega v izdbilju, razumeli tiste, ki se že komaj preživljajo.
Prišli bodo časi, ki bodo ljudi spametovali...« prerokuje prleški Nostradamus.
Toplakov Franc se je že od nekdaj zavzemal in boril za pravice malih ljudi in za soci-
Nostradamus ni potreben
Res, človek ne potrebuje preroka za spoznanje, kaj se zgodi, če zemljo vzameš tistemu, ki jo obdeluje. Revolucij nikdar niso sprožali ljudje, ki so zemljo obdelovali. Vselej in povsod po svetu so jo oni, ki so po njej grabili.
lahko kaj hitro izgubi tudi glavo...« smeje se pojasnjuje Franc, ki je bil, kakor pravi, v življenju vedno »političen«. Prvič je zaradi politike »gor plačal« še kot mlad dninar, ko so ličkali pri vaškem županu. »En sam političen stavek sem povedal, pa je bilo že preveč: pri županu nisem nikoli več dobil dela.«
:
KDO NI UTEGNIL VOŠČITI SLOVENSKIM DELAVCEM
Vse prvake parlamentarnih strank smo v začetku zadnjega letošnjega meseca povabili, naj v časopisu slovenskih delavcev našim bralcem voščijo pod skupnim naslovom »V SVOJEM IN V IMENU SVOJE STRANKE VOŠČIM SREČNO NOVO LETO VSEM SLOVENSKIM DELAVCEM IN SE JIM UPAM OBLJUBITI...«
Na gluha ušesa smo naleteli pri LOJZETU PETERLETU, IGORJU BAVČARJU, MARJANU PODOBNIKU IN JANEZU JANŠI.
Ne omenjamo jih iz zlobe, ampak zgolj zato, ker prav iz teh strank (za demokrate to ne velja) največkrat letijo na Delavsko enotnost očitki, češ da smo enostranski.
UPAM OBLJUBITI!
V svojem in imenu svoje stranke voščim srečno 94 vsem slovenskim delavcem in vam upam obljubiti, da bo vlada in stranka, ki jo vodim, vodila tako gospodarsko politiko, ki bo imela enake cilje, kot sem jih poskušal doseči že doslej: znižanje brezposelnosti, nizka inflacija, znižanje neposrednih dajatev in ob
vsem skupaj še čimbolj stabilno politično okolje, torej tudi čimmanj afer in nacionalističnih strasti.
Taka gospodarska politika pa zahteva marsikaj, tudi neprijetne ukrepe in politično zrelost, ki je je v Sloveniji še mnogo premalo. Vam in sebi želim, da bi vsi politiki, pa tudi vsi lobiji in različne interesne skupine spoznale, da bo le konsistentna gospodarska politika, ki včasih zahteva tudi kakšno odrekanje, privedla do tega, da bo vsem nam v prihodnje bolje, kajti ni moč imeti vsega naenkrat.
Tako kot doslej bomo tudi v letu 1994 poskušali oživiti gospodarsko rast in s tem ustvarjati nova delovna mesta ter ohranjati obstoječa z zadrževanjem realne rasti plač, s sanacijo podjetij preko sanacij bank, z zniževanjem obremenitev plač s pomočjo prenosa davčnih bremen na posredne in premoženjske dajatve, pa tudi z , bolečim krčenjem javne porabe, kjer se ne bo moč izogniti tudi spremembi nekaterih zakonov, ki določajo različne pravice. Še naprej bomo vztrajali na zniževanju inflacije, kjer ostajamo na začrtani poti.
H gospodarski rasti in povečanju politične stabilnosti bo pripomoglo tudi vključevanje Slovenije v različne mednarodne organizacije ter sklepanje pogodb o prostih trgovinskih conah z različnimi državami iz naše okolice, kar nam bo nadomestilo bivši jugoslovanski trg.
Vizijo za razvoj Slovenije imamo. Zapisana je v Pismu o razvojni politiki, ki smo ga napisali letos skupaj s Svetovno banko. Ta dokument in njegova vsebina ni last le Li-beralno-demokratske stranke, temveč vse slovenske politike, ki tej državi želi dobro. V njem pa ni prostora za ceneno demagogijo, ki bi na lahek način prinašala politične točke. In v skladu z njim LDS tudi ravna, čeprav to mnogokrat ni popularno. In tako ravnanje mene in stranke, ki jo vodim, vam lahko obljubim tudi v prihodnje.
Dr. Janez Drnovšek, predsednik
LDS
NOBENIH ODPUŠČANJ VEČ!
Leto, za katerega smo mnogi upali, da bo dosti boljše, kot je bilo, je mimo. Slovenski volilci od njega niso imeli kaj dosti, če ne že kar zelo malo. No, pa kaj bi gledali nazaj, saj smo bili vsi zraven in slabih spominov se pač ne obnavlja.
Če me vprašate, kaj v svojem imenu in v imenu Slovenske nacionalne stranke želim dobrega slovenskim delavcem, se mi dozdeva, da bo spisek kar dolg. Pa ne bom govoril toliko, kaj jim želim, ampak bolj, česa jim ne želim. Slovenskim delavcem ne želim nobenih odpuščanj z dela. Še posebej ne na račun 37.000 z delovno vizo zaposlenih tujcev; ne želim jim novih stečajev, 147.000 nezaposlenih je pač dovolj; ne želim jim, da postala slovenska cerkev največji veleposestnik v Republiki Sloveniji; ne želim jim, da bi škofovska konferenca, ki se po petdesetih letih zopet tako rada vtika v posvetne zadeve, določala, da morajo njihovi otroci k verouku; ne želim jim, da bi letos zadnjikrat v svojem življenju govorili, da je Piranski zaliv v Sloveniji, saj se sedanje vladajoče stranke tako zelo trudijo, da bi ga spravile na Hrvaško; ne želim, da bi se katerakoli, slovenska družina stiskala in zmrzovala po kleteh in skednjih, medtem ko še včerajšnji napadalci na našo domovino lepo na toplem v podarjenih stanovanjih gledajo srbsko kabelsko televizijo; in ne želim jim tistih vseh vrst malih problemov, s katerimi se
morajo ubadati dan za dnem, da lahko preživijo sebe in svoje.
Kar pa jim želim iz vsega srca, je veliko sreče, veselja in pa novo, pametnejšo in boljšo vlado!
In še kaj se upam obljubiti slovenskim delavcem ob novem letu 1994; ne kaj dosti dejanskih stvari, premalo nas je v parlamentu takih, ki mislimo enako, zagotovo pa jim obljubljam, da se nikoli ne bom nehal z vsemi silami boriti za tisto, za kar sem se odločil že zdavnaj - za dobrobit slovenskega naroda.
Zmago Jelinčič

Odštevamo torej zadnje ure tretjega leta po osamosvojitvi.
Mojzes je šel na Sinaj, da bi zvedel za dvanajst zapovedi, njegov naslednik Peterle je -— šel na Ptuj, da bi nam povedal
zgodovinsko izročilo: v svoji državi bomo živeli slabše, toda počutili se bomo bolje. Za seboj imamo torej tretje leto slabšega življenja in boljšega počutja. Eno z drugim se to sicer ne sliši bogve kako logično, razen če gre za guruje ali benediktince, vsako posebej pa se sliši sprejemljijvo. Je dokaz, da smo preživeli še eno slabše leto in da smo se na svojo državo tudi že privadili, kar praviloma prinese boljše počutje. Ko človek prvič stopi na led, ga navadno vrže na zadnjo plat, potem pa gre s pravim občutkom vse bolj kot po ledu. Morali bi sicer reči kot	?
po maslu, vendar pa bi to verjela samo manjšina.
In prav s tega vidika je vprašljivo, ali je Peterle imel prav.
Če je govoril v imenu manjšine, najbrž ne, saj bo to če-	JM
trto leto po Peterletu in 1993. po Gospodu, šlo v zgodovino ob bok tistim letom, ko so
ameriški prišleki bogatili na	I I I ■ M
račun Indijancev. Zapisano bo	L L *| ■
kot leto prvobitne delitve pre-
moženja, ki se mu reče družbena lastnina, lahko pa tudi dediščina socializma. Pri tem ni povsem jasno, ali je narobe z dediščino in dediči ali pa s socializmom in njegovimi očeti. 0 delitvi, pa menda tudi kraji te dediščine je namreč toliko hrupa, da že mora iti za veliko premoženje. Kdo pa bi se metal ob tla zaradi kakšnega drobiža! Nejasno je, ali je ta gnili socializem res zapustil takšno dediščino, da v zvezi z njenim razgrabljanjem nekateri govorijo celo o ropu stoletja. Kolikor je znano, so se ropi stoletja vedno dogajali v bogatih bankah.
To leto nam torej mineva v blaginji zgodnjega kapitalizma, ko nam pozni kapitalisti s tujega prihajajo razlagat, da moramo imeti plače kot v dobi manufakture, torej tistega časa pred industrijsko revolucijo v osemnajstem stoletju; vlada, in ne samo ona, pa jim slepo verjame in jih posnema. Dopovedujejo nam, da smo zamorci (pa brez zamere, vsi nebelci) in da pač to moramo ostati, če hočemo preživeti. Naša velika prednost je namreč poceni delovna sila, ki pa je poceni tudi zato, ker za njo tiči armada nezaposlenih in ker smo se edino na trgu delovne sile proslavili kot kapitalistična država (ob 80-odstotni družbeni lastnini pač menda ne bo kdo trobil, da imamo kapitalistični gospodarski ali denarni sistem).
Vse seveda ni črno. Sprejeli so nas v evropske in svetovne takšne in drugačne družbe, trgovina cvete in demokracija tudi, saj celo nacionalisti uživajo vse kreposti dandanašnjega življenja, imamo koalicijo, ki kljubuje vsem zakonom fizike in vznemirja astrologe. Naše počutje mora biti res dobro, življenje pa...
Leto 1994, tretje po Drnovšku, bo seveda čisto drugačno. Počutili se bomo namreč še bolje. Če bo šlo vse po sreči, bomo lahko občudovali, kako se bodo nad nami vozili lovci z registrsko oznako TO-JJ. Vozili bodo seveda počasi, v prvi, saj bi jih četrta mimogrede odnesla tam do Vidma, Zagreba ali Celovca. Zato bodo letalske baze morale biti v Mari-
'mam v ■	■ ■	■
r.. življenje
'boru ali Portorožu, da bodo reaktivci po vzletu še uspeli narediti ovinek na domačem nebu.
Življenje sicer ne bo boljše. Drugo leto po volitvah je namreč najbolj kritično. Zmagovalci si šele tedaj upajo pozabiti na predvolilne obljube. V prvem letu bi bilo to preveč opazno in bi volivci prehitro vedeli, da so bili nategnjeni. Drugo leto je ravno pravšnje za privijanje davčnih vijakov, udrihanje po plačah in podobne reči. Tretje leto je navadno zatišje s prvimi znaki popuščanja, v četrtem pa se znova cedita med in mleko raznih obljub.
Pomembno nam je torej preživeti to tretje leto po Drnovšku. V tretjem letu po Peterletu smo namreč prišli do dna, kar bi naj pomenilo, da smo slednjič tam, od koder nimamo več kam ubežati. Prej smo vsaj lahko bežali navzdol, sedaj pa nas bo Drnovšek lahko mikastil celo leto in nam dopovedoval, kaj vse moramo še potrpeti, da nam bo kasneje šlo bolje.
Pa tudi to bomo preživeli, ker se bomo bolje počutili. Kaj je lepšega od občutka, da smo končno na dnu. Pravo olajšanje s prekrasnimi občutki. Sedaj se šele prične tisto pravo, novo življenje. Začeti od nič in uspeti, pomeni biti narod Rockefelerjev. Najprej pomivanje posode in kopanje jarkov ob kruhu in vodi, da bo le Drnovšek spravil inflacijo za novo polovico navzdol. Samo to nekaj velja, ne pa, kaj narod more in česa ne more jesti.
Ker pa je ničla še vedno več od minus nič, moramo tretje leto po Drnovšku vendar le vzeti kot leto upanja, da bomo na koncu imeli plus nič, kar se plač, pokojnin, certifikatov, denacionalizacije in privatizacije tiče. V plusu bodo tudi nezaposleni, številčno namreč; v plusu bodo po velikosti vreče brez dna tudi državni stroški; skratka, vse bo v plusu; celo tretje leto po Drnovšku bo v plusu in naše počutje po Peterletu tudi. Življenje pa...
Boža Gloda
BOLJ VEDRO PA	MNOGO VEČ
NASLEDNJE LETO	BESEDE DELAVCEM
Zeleni - Ekološka socialna stranka ne moremo dajati pretiranih obljub za leto, ki prihaja, predvsem, ker smo stranka opozicije in nimamo vzvodov oblasti v svojih rokah.
Slovenski javnosti je znano, da je pred časom prišlo do delitve zelene stranke. Novonastala stranka Zeleni - Ekološka socialna stranka se je odločila, da bo delovala izrazito pragmatično. Ob zahtevah po zapiranju ali sanaciji ekološko spornih objektov bo vsekakor bolj v ospredju socialna občutljivost. Socialno občutljivost izražamo tako preko svojega programa kot tudi preko svojega imena.
Bistveno razmerje, ki ga želimo vzpostaviti, je socialna pravičnost - gospodarska učinkovitost - ekološka odgovornost.
Pred kratkim sprejeti zakon o soupravljanju je po našem mnenju ena izmed točk, ki bo prinesla delavcem nekaj več pravne varnosti in možnosti soodločanja, kot so jo deležni v tem trenutku. Poleg uveljavitve tega zakona bodo naša prizadevanja v prihajajočem letu namenjena predvsem uveljavljanju inventivnejših oblik aktivnega zaposlovanja in ohranjanju in odpiranju novih delovnih mest (možnost dela s skrajšanim delovnim časom, delitev delovnega mesta na dva ali več delavcev, javna dela, prekvalifikacija delavcev oziroma dodatno izobraževanje). Prizadevali si
bomo, da bi država vlagala čimveč v dodatno izobraževanje delavcev, s tem bi imeli delavci večjo možnost prehajanja z enega delovnega mesta na drugega.
Menimo, da bo treba v prihajajočem letu posebno pozor-
nost nameniti tudi spremembam na lastninskem področju, ki v nekaterih primerih povzročajo izgubo delovnih mest ljudem, ki pač niso sami krivi, da delajo na področjih, ki sedaj zapadajo denacionalizacijskim postopkom. Prizadevali si bomo, da bi se država in tudi parlament aktivneje kot doslej ukvarjali s tem vprašanjem.
Na koncu bi vam rad v svojem imenu in v imenu stranke zaželel lepe praznike in mirno iz zdravo novo leto 1994, z željo, da bi bilo voščilo za leto 1995 že mnogo bolj optimistično.
Dr. Peter Tancig, predsednik Zelenih - Ekološko socialne stranke
Obljubljati delavcem ima, vsaj zame, prizvok časov, za katere sem upal, da so minili. Take obljube delavce postavljajo v pasiven položaj, ker so pač naslovniki obljub, objekti politike, množica, s katero nekdo poskuša manipulirati.
Takih politikov in strank je tudi danes preveč. Stranka, ki jo vodim, ima na to drugačne poglede. Socialno pravična družba sploh ni možna, če delavci niso oziroma ne bodo politični subjekti, če ne bodo politike sooblikovali! Zato delavcem namesto obljub odpiramo svoje vrste, ponujamo v sooblikovanje svoje programe. Le na ta način bodo prišli do izraza avtentični delavski interesi in volja.
Sicer pa menim, da bi temeljne politične usmeritve Združene liste morale odgovarjati delavstvu. Naj jih navedem: boj proti nezaposlenosti, predvsem z alternativno politiko zaposlovanja, zavzemanje za gospodarski zasuk, zlasti s podporo izvozu, pospeševanju tranzicije v normalno tržno-socialno družbo, pošteno lastninjenje, soupravljanje in enakomerna porazdelitev bremen družbenega in gospodarskega prehoda, ki bi se zlasti morala izraziti v socialnem paktu. Predvsem menimo, da ne morejo odločati o družbenih zadevah sami lastniki kapitala, ampak tudi sile dela in znanja! Nočemo podivjanega kapitalizma in
socialnega razreševanja, hočemo razvito Slovenijo, ki bo primerljiva z najuspešnejšimi državami v Evropi.
Delavkam in delavcem Slovenije želim srečno novo leto 1994 z upanjem, da bodo v njem imeli mnogo več besede kot letos!
Janez Kocijančič, predsednik Združene liste
1994. naj bo tvoje leto
So praznične in novoletne poslanice državnikov in politikov zgolj rituali, so morda priložnosti, da si pošiljatelji očistijo vest za celoletne grehe in početja? So zato, da nam prikličejo v spomin grozljive prizore vojn, pobijanja nemočnih in nedolžnih otrok, lakote in bolezni?
So celo iskrene želje?
So zato, da nas opominjajo na zmedene politike, zmedeno politiko, zmedene čase in zbegane ljudi, na politike, ki jim na splošno nihče ne zaupa? Njihova potreba po odobravanju pa je ogromna. Brez tega so namreč tudi brez službe. Nas pa spomnijo na povolilno geslo in eno resnih obljub in resnic: »Dobro je, da smo zraven!«
Nas spomnijo na delitev oblasti na podlagi nove delitve družbenega premoženja, na postavljanje vzvodov oblasti s kadrovsko kulinariko po kriteriju: samo da si naš.
Spomnijo na delavske proteste v tovarnah in na ulicah proti zakonu o plačah, proti odpuščanju delavcev, zapiranju tovarn in naraščanju brezposelnosti.
Leto 1993 je bilo leto afer, leto, ko so si tisti, ki so pri koritu, zase in za svoje rodove nagrabili dovolj. Bilo pa je tudi leto, ko nam je poštar prinesel državljanske certifikate, enim več, drugim manj. Dobili smo zakon o lastninjenju, soodločanju delavcev, o stečajih in take ukrepe, ki prepovedujejo stavkati delavkam in delavcem v posameznih poklicih; dobili smo...
To je bilo leto, ko je zraslo veliko petelinov, ki se šopirijo vsak na svojem gnojišču.
To je bilo leto kot vsako drugo. Leto, ko smo imeli vsak svoje težave
—	nestrinjanja, konflikti, kompromisi, odločitve, cagavost, strah, veselje, sreča, nesreča, ljubezen, sovraštvo, zdravje, bolezen, denar in revščina
—	vse to pomeni biti človek in vse to so sopotniki našega življenja. In vendar nekaterim ljudem uspe, da vse to, kar se dogaja med letom, preživijo tako, da ne postanejo potrti in malodušni, vedno vidijo pot, ki pelje k sreči.
Je bilo to leto boljše od lanskega? Smo naredili več, kot smo načrtovali?
Je poslanica lanskega leta zasejala drugačno moralo, drugačne medčloveške odnose, odraslejšo demokracijo, je krepila pravno državo, so se povečale socialne razlike? Smo sindikati opravili svoje poslanstvo v korist cene dela in delavskih pravic ter njihove zaščite? Smo korak bliže blaginji v Sloveniji ali se nam ta odmika kot nebo zemlji?
Smo počeli to, kar sami radi počnemo - smo vzeli usodo v svoje roke? Želimo vam, da bi vzeli srečo in zdravje v svoje roke.
Vesele praznike in prijetno praznovanje najdaljše noči vam srčno želimo; to noč počnite to, kar sami hočete! Leto 1994 naj bo tvoje leto!
Predsedstvo ZSSS
in
-	SINDIKAT DELAVCEV DRŽAVNIH IN DRUŽBENIH ORGANOV
-	SINDIKAT DELAVCEV ENERGETIKE
-	SINDIKAT DELA VCEV FINANČNIH ORGANIZACIJ
-	SINDIKAT GOSTINSTVA IN TURIZMA
-	SINDIKAT GOZDARSTVA
-	SINDIKAT DELA VCEV GRADBENIH DE JA VNOSTI
-	SINDIKAT KEMIČNE, GUMARSKE IN NEKOVINSKE INDUSTRIJE
-	SINDIKAT KMETIJSTVA IN ŽIVILSKE INDUSTRIJE
-	SINDIKAT KOMUNALNEGA IN STANOVANJSKEGA GOSPODARSTVA
-	SINDIKAT KOVINSKE IN ELEKTRO INDUSTRIJE
-	SINDIKAT DELAVCEV V KULTURI
-	SINDIKAT LESARSTVA
-	SINDIKAT OBRTNIH DELAVCEV
-	SINDIKAT TEKSTILNE IN USNJARSKO PREDELOVALNE INDUSTRIJE
-	SINDIKAT TRGOVINE
-	SINDIKAT VZGOJE, IZOBRAŽEVANJA IN RAZISKOVALNE DEJAVNOSTI
-	SINDIKAT ZDRA VSTVA IN SOCIALNEGA SKRBSTVA
-	SINDIKAT POKLICNIH GASILCEV
-	SINDIKAT UPOKOJENCEV
Slovenije
Območni sveti ZSSS
-	DOLENJSKA
-	PTUJ
-	KOROŠKA
-	ZASAVJE
-	VELENJE
-	GORENJSKE
-	VIPAVSKA DOLINA
-	CELJE
-	NOTRANJSKA
-	KRAS
POSAVJE
LJUBLJANA IN OKOLICA
POMURJE
PODRAVJE
POSOČJE
BELA KRAJINA
DOMŽALE
RIBNICA
GROSUPLJE
Sindikalna lista
Prvi del
Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 ur do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa
in konča 2 uri po njem)
Kilometrina (od 31. 7. 93 dalje)
Ločeno življenje
Prenočišče se izplačuje po predloženem računu, skladno z navodilom na potnem nalogu.
Če na nalogu ni drugače določeno in delavec ne predloži računa, ima pravico do povračila prenočišča v višini
Regres za prehrano
900
20,60
24.607
900
5.200
Drugi del
V prvem delu sindikalne liste smo objavili zneske materialnih stroškov. V drugem pa objavljamo povprečni osebni dohodek za obdobje avgust '93 do oktober ’93 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz sredstev neposredne skupne porabe. Povprečni osebni dohodek v gospodarstvu Slovenije od avgust do oktober '93 znaša 46.051,00 tolarjev.
1. Jubilejne nagrade
-za 10 let	23.026,00	SIT
- za 20 let	34.538,00	SIT
-za 30	let	46.051,00	SIT
2.	Nagrada ob upokojitvi
3.	Solidarnostne pomoči
138.153,00 SIT 46.051,00 SIT
Vir: podatki Zavoda RS za statistiko
Opomba: v prejšnji sindikalni listi je bilo pri drugem delu napačno vzeto republiško povprečje, namesto povprečja za gospodarstvo. Za napako se opravičujemo.
KAJ DELAJO
v republiških odborih

Sindikat gozdarstva
Stališča in sklepi sindikata gozdarstva Slovenije v zvezi z aktivnostmi ob razdružitvi gozdarstva na javno službo in izvajalska podjetja
1.	Sindikat gozdarstva Slovenije poziva vse podpisnike razdružitve-nih pogodb, naj pospešijo aktivnosti po 82. členu zakona o gozdovih, predvsem zaradi nemotenega nadaljevanja dela v izvajalskih podjetjih, ki jim je naloženo vse breme posledic izvajanja zakona o denacionalizaciji, zakona o zadrugah in zakona o gozdovih.
2.	Sindikat gozdarstva Slovenije poziva ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, naj takoj, ko dobi od ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano točno število presežnih delavcev iz naslova izvajanja zakonov iz 1. točke teh stališč, oblikuje potrebna sredstva za pravice trajnih presežnih delavcev v gozdarskih izvajalskih podjetjih (85. člen zakona o gozdovih).
3.	Sindikat gozdarstva Slovenije opozarja vse, ki imajo obveznosti po zakonu o gozdovih, naj to opravijo v rokih in po postopkih, predvidenih v zakonu, sicer bodo nastale posledice zgolj v breme delavcev, kar ne bo v ponos socialni državi. Ob tem zagotavljamo, da bomo terjali odgovornost, pravice delavcev pa zavarovali z vsemi možnimi pravnimi sredstvi.
4.	Sindikat gozdarstva Slovenije predlaga, naj se v sodelovanju med MKG, ZPIZ, Zavodom za zaposlovanje ter gozdarskimi podjetji izpelje tak način razreševanja delovnih invalidov v gozdarstvu:
-	ZPIZ predlagamo upokojitev vseh invalidov, ki imajo več kot 30 let zavarovalne dobe;
-	Zavodu za zaposlovanje predlagamo, naj za ca. 40 % invalidov (od skupaj 280) uvede postopek rehabilitacije;
-	gozdarskim podjetjem predlagamo, naj za 30% invalidov najdejo ustrezno delo znotraj ali zunaj podjetja.
Vsi sklepi naj se pošljejo gozdnim gospodarstvom. Sklepi št. 1, 2 in 3 se pošljejo še vladi Republike Slovenije, MD, MKG in Zadružni zvezi. Sklep št. 4 se pošlje še MD, ZPIZ, Zavodu za zaposlovanje. Sklepi se pošljejo tudi sredstvom javnega obveščanja.
SKLEP: Sindikat gozdarstva Slovenije poziva v. d. direktorja Zavoda za gozdove, naj v okviru svojih pristojnosti po zakonu o gozdovih prepreči vsakršno kadrovanje v javno gozdarsko službo, ki ne bi temeljilo na 70. členu zakona o gozdovih. Zaradi ustavne pravice državljanov Sindikat gozdarstva Slovenije poziva v. d. direktorja, naj vsem, ki izpolnjujejo pogoje za potrebna dela, v okviru Zavoda zagotovi enake možnosti konkuriranja z javnim razpisom.
Prosim, da svoje pripombe na te sklepe in stališča in tudi na zadnji sklep v tem dopisu takoj posredujete na SGS, Dalmatinova 4, Ljubljana, faks 061/317-298, telefon 061/312-221.
Marjan Ferčec, sekretar
Sindikat poklicnih gasilcev Slovenije
Na obisku pri oporečnikih
V sredo, 15. decembra se je sestal svet sindikata poklicnih gasilcev, in to v novourejenem Zavodu za gasilsko in reševalno službo v Sežani.
Tam so nas seznanili z usposabljanjem vojakov oporečnikov, ki civilno
služijo vojaški rok pri gasilcih. Sindikalnemu zaupniku Počkarju, direktorju ZGRS Miru Orlu in vodji usposabljanja oporečnikov Jordanu Karižu se zahvaljujemo za informacije, razlage, prikaz in gostoljubje.
Osrednja tema 3. seje sveta SPGS je bila izobraževalni sistem za poklic gasilstva. Na tem področju je že nekaj let praznina. V centru na Igu, kjer bo potekalo usposabljanje so dela v zaključni fazi. V marcu prihodnje leto bodo sprejeli preizkusno prvo skupino s IV. zahtevnostno stopnjo za pridobitev dopolnilnega znanja za gasilca - tehničnega reševalca.
Pripomba sindikalnih zaupnikov je bila, da bi moralo to dodatno usposabljanje omogočiti tudi pridobitev V. stopnje zahtevnosti dela, kamor smo gasilca razvrstili tudi v kolektivni pogodbi. Žal se razprava ni mogla razviti v konstruktivni smeri, saj so nas pustili na cedilu predstavniki Republiške uprave za zaščito in reševanje in nam zadnji dan odpovedali udeležbo. Na seji smo govorili tudi o predvidenem zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih in o pogajanjih za spremembo izhodiščne plače po kolektivni pogodbi za negospodarstvo. Ugotovili smo, da ponekod še vedno ni vse usklajeno z našo kolektivno pogodbo. To pomeni, da bomo morali še tudi v naslednjem letu pomagati premagovati nerazumevanje in odpore pri ustanoviteljih.
Zaželeli smo si tudi vesele praznike ter uspešno in srečno novo leto s čimmanj problemov pri utrjevanju sindikalne organiziranosti. Enako želimo vsem članom SPGS in nasploh vsem gasilcem, da bi ohranili čimveč premoženja in življenj, vsakemu posebej pa želimo v letu 1994 še zdravja, razumevanja in veliko osebne sreče skupaj z domačimi.
Andrej Mlakar, predsednik Miloš Mikolič, sekretar
NAMESTO NOVOLETNE POTICE ZADNJI KRAJEC ČRNEGA KRUHA
k
i>bi
ust
»Najlepša leta svojega življenja sem pustila tu na savinjskih poljih; zdaj, ko sem že v letih, pa nisem za nobeno rabo več, ali kaj?« se roteče sprašuje Marica Vučkovečki, delavka delovne enote Govedoreja v Podlogu pri Šempetru v Savinjski dolini, čeprav odgovor že lep čas pozna: do Silvestrovega bo kot tehnološki presežek še na seznamu čakajočih, z novim letom pa že na spisku zavoda za zaposlovanje. Bo ena od tridesetih v Kmetijstvu Žalec, ki jim je staro leto vzelo kruh, ali ena od 10.600 delavcev v slovenskem kmetijstvu, ki so postali brezposelni zavoljo - sistemskih vzrokov...
Marica Vučkovečki je bila še deklica, ko jo je na začetku šestdesetih let iz okolice Trakoščana v hrvaškem zagorju prvič zaneslo v Savinjsko dolino. »Oče in mati sta bila brez službe, pa sem prišla obirat hmelj, da sem si zaslužila za šolske knjige,« se nostalgično spominja tistih dni. Po končani osemletki pa je sem začela zahajati še pogosteje, saj je bila Savinjska dolina v tistih časih agrarno najrazvitejša pokrajina - »prava obljubljena dežela« - kjer se je za pridne roke na hmeljiščih vedno našlo kakšno delo: spomladi obrezovanje sadik in napeljevanje vrvic, zgodaj poleti okopavanje, zalivanje in škropljenje, nazadnje pa še spravilo hmelja. Postala je sezonka, kakor tod pravijo tem delavcem.
stvu in - vsaj tako se zdaj zdi - bolj ali manj brezskrbno živeli do predlanskih dni.
»Do leta 1989 sem delala v hmeljarski proizvodnji, potem pa so me premestili v delovno enoto Govedoreja kot molznico, ker zavoljo modernejše tehnolo-
gije in nove strojne opreme na hmeljiščih nisem bila več potrebna,« nadaljuje Marica. Odtlej je vstajala ob štirih zjutraj, da je bila do petih na svojem novem delovnem mestu, ki je ob petkih in svetkih terjalo celega človeka. »Ne božiča ne novega
»Delali srho od zore do mraka, vedno po najmanj 12 ur dnevno; v glavni sezoni, med obiranjem, pa nemalokrat še po enkrat toliko. Tako ga ni bilo med nami, ki letno ne bi opravil vsaj 400 nadur!« nadaljuje Marica. »Pa smo radi zavihali rokave, saj smo se zavedali, da se bomo morali s tem zaslužkom pretolči do
nove sezone...«
V obljubljeni deželi
Leta 1968 se je Marica poročila, prišli so otroci... »Mož je sicer imel službo, a slabo plačo, za ženske pa tam ni bilo dela. Zato sva kot sezonca še vedno hodila v Šempeter, zraven pa spraševala, ali se morda tu le ne bi našla kakšna redna zaposlitev,« nadaljuje svojo zgodbo. »Imela sva srečo. Nekega lepega dne je mož dobil stalno zaposlitev - kot traktorist.« Ko je čez tri leta prišla za njim še Marica z otroki, se je Vučkovečkim že zazdelo, da so najsrečnejši na svetu. Naselili so se v hiši na nekdanjem Lenkovem velepose-
leta odtlej nisem več praznovala doma,« podkrepi.
Govedorejski obrat je prav v tistem obdobju preživljal svoj največji razcvet. V hlevu je bilo 640 krav molznic, ki so dale letno le nekaj manj kot šest milijonov litrov mleka! »Potem se je pa začelo: leta 1991 nas je najprej udaril zakon o denacionalizaciji, decembra 1992 pa so nam že odvzeli vsa kmetijska zemljišča. Zato smo bili. v dobrega pol leta prisiljeni prepoloviti čredo, na današnjih 287 krav.«
Žal so morali ob tem prepoloviti tudi število zaposlenih: od 32 delavcev jih je ostalo samo 13! Med tistimi, ki so morali na čakanje, je bila tudi Marica Vučkovečki...
Voj
ali
N
>6z
5
T
g0(
lije
bdi
lat f>0( iln ' I

h
(loi
Svet se je podrl
Da bi bila nesreča še večja, je po dvajsetih letih dela na traktorju zbolel še mož. Ima okvaro hrbtenice, srca in želodca, nizek pritisk, skratka klasično bolezen traktorista. Zadnjih pet let je praktično v bolniškem sta-ležu, zdravniške komisije ga pa nočejo invalidsko upokojiti, ker...
|la'
kr
boi
po
lat
Psa
na
'lo
d
la
lef
Pd
Irt
leg
r
ah
rel
la;
Najstarejša hči je že poročena, tako da ji ni več v breme, četudi je brezposelna. Srednja dela v tekstilni tovarni na Polzeli, najmlajša pa obiskuje šesti razred osnovne šole. »To bo še treba spraviti h kruhu,« se zamisli Marica, »čeprav ne vem, kako se bo to dalo z nadomestilom za brezposelne in bolniško...«
Ko so Vučkovečki na začetku I J sedemdesetih let za stalno prišli M v Savinjsko dolino, so mislili, da her so prišli v obljubljeno deželo. Pri Zdaj, dobrih dvajset let kasneje, len se jim je ta svet podrl. Zaradi tar sistemskih vzrokov...	lil
Damjan Križnik jloi
ir:
hi
ta
»Najlepša leta svojega življenja sem pustila na poljih okoli Šempetra v Savinjski dolini, zdaj pa sem - kot kaže - vsem odveč,« zagrenjeno pripoveduje Marica Vučkovečki, do Silvestrovega tehnološki, po novem letu pa sistemski presežek.
Svobodni PILS Sindikati W=\ ‘ci Slovenije W k
DE KANAL - DE KANAL - DE KANAL	DE KANAL - DE I
Za vsakogar nekaj
Tudi prazniki niso več, kar so bili, bi lahko po potrebi prilagodili to, že ponarodelo misel, saj so letos tako božič, dan samostojnosti kot novoletna praznična 1. in 2. januar na soboto ali nedeljo in smo se za dodatne proste dni kar lepo obrisali pod nosom. No, četudi bi bilo drugače, bi nam bilo v teh dneh težko preživeti brgz televizorja. Zato si oglejmo, kaj nam bo poleg nanizank, nadaljevank in drugih utečenih oddaj še ponudila TV Slovenija.
V filmski redakciji bodo letošnji praznični spored začeli s predbožičnimi filmi, namenjenimi vsej družini. Tako bo 24. t.m. na TVS 1 najprej zavrteli
nepozabni film Življenje je čudovito (ob 10.10), ob 20.10 pa še Božični večer; na sam praznik pa bodo ta del sporeda zaokrožili še s filmom Za božič doma (15. 5.). V naslednjih dneh do novega leta nam bodo nato predvajali biografski film o papežu Janezu Pavlu II. (26. t.m. ob 15.50 na TVS 2), slovenski film Babica gre na jug (29. t.m. ob 20.40 na TVS 1), praznike pa bodo zaokrožili s slovitim Pol-lackovim filmom Moja Afrika (3. januarja ob 20.10 na TVS 2).
Na Silvestrovo se bo filmski program umaknil na 2. oddajni-ško mrežo, na kateri so pripravili za ponočnjake posebne sorte pravi filmski maraton: začel se bo z Orli pravice z Robertom Redfordom (ob 22.10), nadaljeval z Vročimi sedli Mela Bro-oksa in končal z Žrelom Ste-vena Spielberga. S Spielbergovim zgodnejšim filmom Dvoboj se bodo srečali tudi na samega novega leta dan (ob 17.25). Če ste nameravali med prebiranjem
tega programa odpovedati silvestrovanje, vam svetujemo, da tega nikar ne storite; TVS bo namreč na različnih kanalih in ob različnih terminih vse te filme ponavljala, zato bi bilo dobro, če bi se oskrbeli s popolnejšim TV programom ali pogledali teletekst na strani 550!
Kaj pa ponuja TVS 1? Prva oddaja silvestrskega večera, ki bo na programu takoj po dnevniku, ima naslov Kako je zvenelo. To bo nekakšna reminiscenca na šestdeseta leta, v kateri bodo nastopili najbolj znani akterji slovenske popevkarske scene tistega časa. Ob 21.05 bo sledil Leteči cirkus Studia City, ki ga bosta vodila Miša Molk in Jonas Žnidaršič. Pripravljajo vrsto prispevkov z nekakšnim obračunom leta 1993, tako na področju mode, glasbe, filma.... kot tudi lestvico najbolj odmevnih dogodkov v letu 1993. Sodelovali bodo Vlado Kreslin, Šank Rock, Zoran Predin itd.
Osrednja silvestrska oddaja se bo začela ob 22. uri in ima naslov Avdicija. Zamislila sta si jo Nataša Goršek-Mencin in Jan Zakonjšek, ki jo tudi režira. Okvirna zgodba, v katero so vpete glasbene in plesne točke, pripoveduje o lastniku lokala, ki išče nove nastopajoče za praznovanje, saj je glavna zvezda v zadnjem hipu odpovedala sodelovanje.
Lastnik lokala je Gojmir Leš- K njak, ki mu pomaga Nataša Ra- C ljan v vlogi točajke. V oddaji se ■ 2 bo zvrstilo 20 nastopajočih, naj- fftv bolj znanih in popularnih izva- (Ui jalcev s področja zabavne, pop V I in rock glasbe, pa tudi narodno- £ar zabavnih viž in plesalcev revij- \,ar skih skupin...	t
Skrdtka, TVS je pripravila program, v katerem bo gotovo za vsakogar nekaj. Podrobneje l ' o tem, kdaj, kaj in kje bo kaj, pa si lahko preberete tudi v teletek- SJtc stu na strani 550...	ptvi
D. K. k c
_________________________________________________________________________________________________________________________'______________________________________________________________________________________________________
Vprašanje:
S prijateljem se že nekaj
tesa pogovarjava, da bi za-cela »na svoje«, saj bi rada Ustanovila podjetje. Veliko tejinih znancev ima podjetje * oznako d.o.o. Sprašujeva, 'aj to pomeni in kako lahko Ustanoviva tako podjetje.
. Odgovor:
k Oznaka d.o.o pomeni, da Bra za družbo z omejeno od-P°vornostjo, kar pomeni, da p obveznosti družbe odgo-'1irja družba z vsem svojim ^emoženjem, za te obvezati pa družbeniki družbe :*e odgovarjajo.
■ Drugo vprašanje pa je zelo roširno, zato vam bom le na ratko opisal, kako poteka stanovitev take družbe.
: Družbo z omejeno odgovornostjo lahko ustanovi ena več fizičnih oz. pravnih P?eb, ki postanejo z ustanovitvijo družbe družbeniki, Vendar ima lahko družba iveč 50 družbenikov, 'ružba se ustanovi s pogodbo, ki mora biti sklenjena v obliki notarskega jtepisa (take akte, dokler ne P°do začeli delovati notarji, sestavljajo odvetniki), Odpisati pa jo morajo vsi ^učbeniki.
i Pogodba mora vsebovati:
I - Navedbo imena in prebivališča oziroma firme in edeža vsakega družbenika;
L ~ firmo sedež in dejavnost
Fružbe;
navedbo zneska osnov-
ega kapitala in vsakega os-
POZOR, ODPRTI TELEFON!
313-942

Potrebujete kakšen nasvet, ki ni le delovnopravne narave, ampak se tiče tudi temeljnih lastninskih razmerij in civilnega prava nasploh?
Pomislili smo tudi na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 18. ure na našo telefonsko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane in mu povedali, kaj vas teži! Odgovore bomo objavljali tudi v DE.
Ne pozabite torej na številko 313-942 vsak četrtek med 16. in 18. uro!
zasegel. Ali je ravnal pravilno?
Odgovor:
Sedaj vas čaka postopek pred republiškim deviznim inšpektoratom, ki bo v postopku ugotavljal, ali ste storili prekršek po zakonu o deviznem poslovanju, uvedbo postopka pa bo predlagala republiška carinska uprava.
Glede na navedene podatke ste zelo verjetno storili
prekršek iz druge točke 86. člena zakona o deviznem poslovanju, ki pravi, da se za prekršek kaznuje fizična oseba, ki poskusi prinesti ali odnesti oziroma prinese ali odnese domačo valuto ter vrednotnice, ki se glasijo na domačo valuto ter tuja plačilna sredstva v ■ nasprotju s pogoji, kot jih določa Banka Slovenije, skladno s 87 členom navedenega zakona pa se vam lahko tudi odvzamejo predmeti, ki so bili predmet prekrška, v vašem primeru 1000 DEM.
Velika verjetnost storitve citiranega prekrška izhaja iz tega, da ste ravnali malomarno, saj bi se morali prepričati, kaj nosite s seboj, za znesek 1000 DEM pa ste cariniku povedali šele potem, ko je že začel carinski pregled. Malomarnost pa po za-
I
kovnega vložka posebej ter Nvedbo družbenika za vsak Psnovni vložek, pri čemer je , )0tnembno povedati, da Hora osnovni kapital zna-, ?ati vsaj 1.500.000,00 SIT, 'sak osnovni vložek pa najmanj 10.000,00 SIT; osnovni 'ložek je lahko zagotovljen ' denarju ali stvareh, s tem, *a je najmanj tretjina osnov-lega kapitala zagotovljena J' denarju;
morebitne obveznosti, d jih imajo družbeniki do *ružbe poleg vplačila osnov-lega vložka in obratno.
Predno pa taka družba ahko začne delovati, je po-rebno še mnogo aktivnosti, tezlaga le-teh je tako ob-Una, da je nemogoče vse to Zjasniti na tem prostoru.
Vprašanje:
Ker imam v Avstriji sorodnike, sem se na njihov fTOnaden poziv odločil za nepričakovan obisk. S seboj em imel 500 DEM, kar sem ®riniku tudi povedal, poza-"1 pa sem, da imam v ponovnem kovčku še bankovec fa 1000 DEM. Carinik je za-?el pregledovati avtomobil P* še predno je našel 1000 °EM, sem se spomnil na po-robljeni denar ter mu to po-' rodal in opisal celotno situlo, vendar mi je bankovec
Obvestilo bralcem!
Kar nekajkrat se je že zgodilo, da so uporabniki našega odprtega telefona vprašali odvetnika Janeza Keka, koliko so dolžni za odgovor. Je že res, da so napočili časi, ko ni (skoraj) nič več zastonj; ravno zato pa smo vam priskočili na pomoč. Torej: kar pogumno zavrtite našo številko in povejte, kaj vas teži: odgovore »častimo« mi.
Pa še to: zaradi novoletnih praznikov bo naš telefon spet odprt v četrtek, 6. januarja 1994.
konu o prekrških ne izključuje vaše odgovornosti.
Vsekakor pa imate možnost v postopku pred republiškim deviznim inšpektoratom najeti zagovornika, s katerim lahko poskušata dokazati, da niste prekršili zakona, in bi vam potem vrnili zaseženi denar. V primeru, da je ta postopek že opravljen, pa imate možnost pritožbe na Republiški senat za prekrške v Ljubljani v 8 dneh po prejemu odločbe.
Vprašanje:
Vprašujem vas, ali lahko zapustim svoje premoženje samo enemu otroku, ker drugi veliko pije in mi na vsakem koraku poskuša škodovati, drugih dedičev pa nimam.
Odgovor:
V oporoki imate možnost izraziti svojo poslednjo voljo in zapustiti vse premoženje enemu otroku in ga z oporoko določiti kot dediča vašega premoženja. V oporoki pa morate izrecno razdediniti vašega drugega otroka, ki je sicer nujni dedič. Pri tem morate navesti razloge razdedinjenja, ki morajo obstajati takrat, ko boste naredili oporoko.
NE LEVO, NE DESNO - NA BOLJE!

Sindikat upokojencev Slovenije oziroma upokojenci sami bodo v tej rubriki lahko postavljali vprašanja o najbolj aktualnih problemih, ki zadevajo slovenske upokojence, priznanemu strokovnjaku sistemske zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja mag. Alekseju Cvetku.
’ Vprašanje:
Moja pokojnina znese , °koli 30.000 tolarjev. . ^ takšno pokojnino moram Preživljati tudi ženo. Drugih
-	dohodkov z ženo nimava. Ali roi Pripada varstveni doda-
. tek?
Odgovor:
-	‘ Zakon o pokojninskem in
-	lnvalidskem zavarovanju ' (Uradni list RS, št. 12/93) ] v 163. členu določa, da imajo _ faradi zagotovitve socialne
jTOrnosti uživalci starostne, Predčasne, invalidske in j družinske pokojnine, ki ne e ?0sega zneska najnižje po-a kojnine za polno pokojnin-
-	®ko dobo, pravico do varstvenega dodatka, če skupaj
■ 2 družinskimi člani nimajo
drugih dohodkov, ki bi zadoščali za preživljanje. Ker je iz sklepa o najnižnji pokojninski osnovi in najnižji pokojnini za polno pokojninsko dobo (Uradni list RS,
št. 64/93), ki ga je sprejel Upravni odbor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije na seji 18. novembra 1993, razvidno, da je od 1. novembra dalje določena najnižja pokojnina za polno pokojninsko dobo v znesku 25.370,33 SIT, to pomeni, da do pravice do varstvenega dodatka niste upravičeni, ker vaša pokojnina presega znesek najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo.
Vprašanje:
Sem upokojenec in imam nepokretno ženo, za katero
Borza sindikalnega turizma
želi vsem svojim gostom, prijateljem in poslovnim partnerjem prijetne novoletne praznike in ponovna srečanja v letu 1994.
KJERKOLI BOSTE NAJDALJŠO NOČ -BOATRIS Z VAMI.
direktor Metod Zalar
plačujem osebo, ki jo neguje. Zena nima pokojnine. Zanima me, če lahko uveljavljam pravico do dodatka za pomoč in postrežbo?
Odgovor:
Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo je osebna pravica. Po določbi 146. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/ 92) imajo namreč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske in družinske pokojnine, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega. Poleg upokojencev imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi nekatere kategorije zavarovancev, ki so naštete v 147. členu. Ker vaša žena ni niti upokojenka in sodeč po vašem vprašanju tudi ne zavarovanka iz 147. člena zakona, sama ne more pridobiti pravice do dodatka za pomoč in postrežbo; ker pa gre za osebno pravico, je zanjo tudi vi ne morete pridobiti.
KAJ DELAJO
11!
u vnnuhlielrih nrihnrih
v repumibKin uiiisu

		
Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva
Da ne boste ostali dolgih nosov...
Republiški odbor sindikata dejavnosti je na 14. seji 21. decembra skušal oceniti potek lastninskega preoblikovanja komunalnih podjetij. V podjetjih javnega sektorja, ki so morala oceniti delež družbene lastnine v strukturi kapitala podjetja in to sporočiti občini, marsikje vodstva niso zainteresirana za razdelitev družbenega kapitala. Menimo, da taka razmišljanja niso v interesu delavcev, ki bi morali v vseh primerih terjati ustrezno participacijo na delu družbenega kapitala. Med interese udeležencev notranjega odkupa štejemo: ohranitev delovnih mest, vpliv na poslovno politiko podjetja, skupni nastop pri prodaji delnic, zagotovitev člana v nadzornem odboru, ohranitev vrednosti certifikatov itd. To je prav sedaj glavna skrb komunalcev. Razmere in odločitve so zelo različne. Pomembno je poznavanje razmer in možnosti ter zaupanje in dobro medsebojno informiranje vodstva podjetja in sindikata.
Na dnevnem redu seje je bil tudi delovni osnutek socialnega sporazuma in opozorilo, naj povsod preverijo stanje in obnovijo prostovoljno zdravstveno zavarovanje v letu 1994. Kaj več o seji v naslednji številki DE.
V imenu ROS želiva vsem sindikalnim zaupnikom in članom veselo novoletno praznovanje ter zdravja, sreče in uspehov v letu 1994.
Marjan Vrabec, Miloš Mikolič
	'Ob®	lomil	10	,ga,	!i	ciiah
Zasavje
Memento mori!
Izvršni odbor Sklada solidarnostne posmrtninske samopomoči Trbovlje je obravnaval poslovanje sklada v letu 1993 in finančni načrt za leto 1994.
Članarina v posmrtninskem skladu za leto 1994 znaša 1.100 tolarjev. Redno zaposleni člani sklada jo plačajo pri obračunu plače za december, to je do srede januarja 1994.
Posmrtnina znaša od 1. 1. 1994 dalje do nove odločitve sklada 53.000 tolarjev za umrlega člana sklada. V sklad solidarnostne posmrtninske samopomoči so vključeni skoraj vsi zaposleni delavci in upokojenci v Trbovljah.
V	Peku pohiteli z občnim zborom
Izvršni odbor ZSSS v PEKO Trbovlje je, prvi v Zasavju, pripravil zelo dobro obiskan občni zbor svojega članstva. Predsednik sindikata Janez Gorjane je v svojem poročilu orisal uspešno in plodno delo sindikata v tekočem letu in predstavil program dela za leto 1994, ki so ga člani v celoti sprejeli. V družabnem delu je sodeloval ansambel Jantar iz Trbovelj.
V	Cementarni zadovoljni z delom sindikata
Predsednik izvršilnega odbora sindikata Cementarne Trbovlje je za pretekli petek sklical letno konferenco sindikata podjetja, na kateri je sodelovala velika večina članov. Predsednik Mijo Popovič je v svojem uvodu predstavil uspešno delo sindikata podjetja ter naloge za leto 1994' Y. razPravi sta sekretar območnega sveta in glavni direktor podjetja širše govorila o bližnjem lastninjenju podjetja in soupravljanju delavcev v podjetju.
Za dolgoletno, plodno in vsestransko delo na športnem področju so Antonu Prišlju podelili posebno spominsko priznanje.
Ob prihajajočih novoletnih praznikih želim uredništvu in novinarjem časopisa DE, številnim sindikalnim prijateljem in vsem članom ZSSS srečno in zadovoljno novo leto 1994.
Ciril Urek, sekretar
Ptuj
Le vkup, uboga gmajna!
Območni odbor Sindikata kmetijstva in živilske industrije Ptuj je na svoji zadnji seji ugotovil, da njihovi člani zaradi krivičnih zakonov s strahom pričakujejo novo leto 1994. Ker učinki zakonov o zadrugah, denacionalizaciji, skladu kmetijskih zemljišč, lastninjenju... prehajajo v kritično obdobje, je po dramatični razpravi sprejel naslednje zahteve:
•	zakonsko uveljavitev kolektivnih pogodb; to naj bo pogoj za sklenitev socialnega pakta z vlado;
•	brezkompromisno ostrino Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pri pogajanjih z oblastjo, saj gre za delo, plače, jelo ter naše mesto v soupravljanju;
•	enakopravnost delavcev v procesih lastninjenja v kmetijstvu, živilski industriji in gozdarstvu;
•	ublažitev socialnih stisk brezposelnih in preprečitev novih krivic;
•	blažji prehod v tržno gospodarstvo.
V sporočilu za javnost so sc jim zastavila še naslednja vprašanja, na katera pričakujejo odgovor pristojnih v mesecu dni:
•	Kje je v teh primerih tolikanj opevana ustavna enakopravnost državljanov?
•	Kje je zagotovilo za njihovo socialno varnost v prihodnje? Od stečajev, prekvalifikacij, čakanja na delo ipd., ki so posledica nove zakonodaje, doslej še niso imeli nič!
•	Ali se ne delajo tako nove krivice? Ali so delavci teh panog državni izmeček? Ali jih mislijo narediti za hlapce?
Območni odbor Sindikata kmetijstva in živilske industrije Ptuj zato oa ZSSS zahteva brezkompromisen boj z oblastjo pri razreševanju te, strah zbujajoče problematike, sicer bodo ubrali svoja poto: proteste, pritiske, »pometanja«, državljansko neposlušnost ipd.
Novo mesto
Potrebe po pravni pomoči naraščajo
Potrebe po pravnem varstvu in pomoči so v letošnjem letu močno porasle tudi na Dolenjskem. Tako je Vanja Vizjak do 3. decembra napisala 60 predlogov za sodišče in 167 ugovorov ter 25-krat zastopala člane ZSSS pred sodiščem in dala 754 nasvetov! Poleg tega je v stečajih zastopala 267 delavcev Novolesovih Novih ambientov in 9 delavcev Razvojno raziskovalnega centra, v prisilni poravnavi pa še 292 delavcev Tovarne obutve v Novem mestu.
Analize kažejo, da je bilo največ dela službe za pravno pomoč povezanega z ugotavljanjem presežnih delavcev, naraščati pa je začelo tudi število zadev iz zasebnih podjetij, kjer prihaja do grobih kršitev pravic delavcev. »Z nekaj več človečnosti, strpnosti in strokovnosti poslovodstev in strokovnih služb pa bi lahko bilo dela na tem področju precej manj,« sodi Vanja Vizjak, ki je večino zadev rešila v korist sindikalnega članstva.
Cena 1.575,00 SIT
Možnost napisa na ovitku /nad 50 izv. brezplačno -do 50 izv. doplačilo 96 SIT za izvod!
Vsa naročila in morebitne informacije dobite pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefoni 321-255, 313-942, faks 311-956
NAROČILNICA.
dieti*	porih z ,aUpnikov	smdikatov
Kako ravn^ v0=fsmdikaWh zauP	dstavrtev f repU.
ki ga kakorkoiikzadevakp°rhfatizaciia družbenega kapitala v Sloveniji
____________________________I

Gojko Stanič: ■
Iz vsebine knjige:
- osno«, m«temeg. pod|etn«Wo; NottsnH Mnii kontrolirajo družbo; Delovno ^ In dolnieatatvo; Upr,
roman,gor,kodolaUki Uup; Tuf J,miki slovenskih pod],

Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o)
NAROČILNICA
izvod(ov) rokovnika ’94. Naročeno nam pošljite na naslov:
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam(o) knjig6« Gojka Staniča MOJE DELNICE. Naročeno mi (nam) pošljite na naslov:	jn
Ulica, poštna št., kraj:.
Ulica, poštna št., kraj:....................................................................
Ime in priimek podpisnika:............................................... Naročeno dne:.
1. Račun bomo plačali v zakonitem roku.
ki J 9c «?
2.	Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju.
3.	Želimo rokovnik po prednaročniški ceni - plačamo predračun
Ime in priimek podpisnika:...................
Račun bom(o) plačal(i) v zakonitem roku. Ind. kupcem pošiljamo po povzetju.
oc
>
!f>c
r
(Podpis naročnika)
Podpis naročnika
h
lij.
*r\
"Vi
Pokupite vse naše knjige tudi v letu 1994
TISOČ NOVIH PRIJATELJEV KNJIGE DE«
Spoštovani prijatelji, letos smo v ČZP Enotnost za Vas založili zbirko romanov in avtobiografskih pričevanj znanih slovenskih in tujih piscev. Njihova umetniška dela in pričevanja Vam želimo še bolj "približati z nagradno akcijo »TISOČ NOVIH PRIJATELJEV KNJIGE DE«.
Vabimo Vas, da se dosedanjim prijateljem pridružite tudi Vi z vključitvijo v klub prijateljev knjige DE.
Vanj se vključite tako, da do 31. decembra letos naročite vse knjige ali samo posamezno iz zbirke, ki Vam jih podrobneje predstavljamo.
V januarju 1994 bomo izmed »prijateljev knjige DE« izžrebali 47 nagrajencev.
Nagrade: 1. 200.000 SIT; 2. dve nagradi po 100.000 SIT; 3. štiri nagrade po 50.000 SIT; 4. 20 nagrajencev prejme rokovnik-priročnik; 5. deset letnih naročnin na knjige založbe DE v letu 1994 v vrednosti 18.000 SIT; 6. deset letnih naročnin DE za 1994 v vrednosti 8.320 SIT
Matej Bor
JERNOV ROKOPIS ALI
MARTINOVA
SENCA
Seznam izžrebanih nagrajencev bomo objavili v tedniku DE zadnji četrtek v januarju 1994.
PAKET DOBRIH KNJIG, odličen tudi za darilo!
Paket sestavljajo knjige:
Avtor sporoča v čas in prostor ujeto in z njima tudi opredeljeno zgodbo prek (...) Jernovega rokopisa, v katerem pripovedovalec skuša razjasniti eno samo uganko: kdo je v ključnem trenutku povzročil smrt njegovemu prijatelju Martinu.
PeterBožič
ZDAJ, KO JE NOVA OBLAST
Rudi Čačinovič
MED DVEMA CERKVAMA
On, Radenko Radenkovič, ga je povabil na hrano. Na pijačo in na hrano te Slovenci ne povabijo nikoli. On to zelo dobro ve, ker ga še noben Slovenec razen na pijačo ni nikoli kam povabil.
fT-
m
KO JE mm OBLAST
Moja generacija je živela ob žerjavici in plamenih dveh svetovnih morij. Srce in možgane so nam pretresale revolucije: oktobrska iz I. 1917, različne -povojne-' po 1945., zmagovite -od spodaj« ali »od zgoraj«. Dvajseto stoletje se bliža koncu. Bilo je polno svetlih upanj človeštva, bilo pa je tudi v znamenju krvavih diktatur. Bilo je stoletje Hitlerja in Stalina. Po tolikih izkušnjah bi se stoletje moralo končati brez lažnih iluzij in utopij, dokončno zavrniti vse lažne preroke, ki obljubljajo splošno srečo in zveličanje, pri tem pa hočejo osrečevati človeštvo s svojimi ideološkimi prisilnimi jopiči.
Knjige lahko dobite pri ČZP Enotnost, Ljubljana, k Dalmatinova 4, telefon 321-255,110-033.
enolnosl fa|(S 311-956.
Miroslav Jančič
GLASNIK PEKLA I.in II.
I.	Umreti s Sarajevom
II.	Umreti brez Sarajeva
Da bi ga pa kdaj kak Slovenec povabil na pičko, ne, tega pa pri Slovencih ne boš doživel nikoli. In zato ga Radenko tudi ne vabi na Cico Oriental. Radenko Radenkovič je bil toliko in toliko časa pri vojaških arestantih in tam seveda sploh ni pičk in zato Radenko nujno potrebuje Cico Oriental samo zase, za danes.
Drugič mogoče, je pribil Radenko. In pri tem je ostalo in Niko je moral sam nazaj v kasarno. In ko je prišel tja, je bila ura ravno šest zjutraj in -smotra« in trubač je pravkar zaigral »mirno«, ker se je na »krugu« prikazal general, komandant brigade, in šel naprej proti svoji pisarni.
F-
03
O
CM
O)
f
Ugodnosti, ki Vam jih pri vključitvi v klub nudimo, so:
izredni popust, plačilo v treh obrokih (nakup nad 3.000 SIT) in možnost sodelovanja v naši nagradni akciji »TISOČ NOVIH PRIJATELJEV KNJIGE DE«. Pa še to: ČLANI KLUBA bodo imeli prihodnje leto 30% popusta pri vseh novitetah založbe - po lastni izbiri - neobvezno.
Vladimir Kavčič
STEBRI DRUŽBE
Psihosocialni portreti sodobnikov
Jem namreč nosi breme krivde skozi povojno življenje, in da bi se očistil ali vsaj problem razjasnil, napiše zgodbo od otroškega zavedanja do razpleta, ki se konča z Martinovo smrtjo. Bistveno pa je, da je blodni Martin umrl, vrača pa se v Jernov rokopis, kot bi se njegova duša selila vanj.
Res smo dobili svojo državo, a zdaj ne ljudstvo ne politiki ne vedo, kaj bi počeli z njo. To je posledica predhodnega neznanja, kajti te države niso izsilili amaterji, temveč diletanti, tisti, ki mislijo, da vedo in znajo, a se v resnici ne zavedajo niti meja svoje nevednosti. Vodijo jih oholost, prestiž, bolestne osebne ambicije. Več kot polovica sedanjih političnih akterjev samo nadaljuje kariero, ki jo je začela pod prejšnjim režimom, za njih je torej osebna promocija na pravem mestu. Druga polovica so razni frustrirani tipi, ki spominjajo na jecljavca, ki je hotel postati televizijski napovedovalec, zdaj pa zatrjujejo, da ni uspel, ker ni bil v partiji.
Knjiga bo izšla v začetku oktobra 1993.
Vrednost vseh šestih knjig je 10.740 SIT, vendar vam jih nudimo za 6.950 SIT.
Če naročite pet knjig, jih prejmete za 6.200 SIT, če naročite štiri knjige, jih prejmete za 5.000 SIT, tri knjige pa za 4.000 SIT.
Pri naročilu dveh knjig prejmete knjigo Jožeta Smoleta:
PRED USODNIMI
ODLOČITVAMI
brezplačno!
(8
c
o
o
In ko je vsa brigada stala na »krugu« mirno kot pribita, je komandant brigade opazil Nika, ki se je prestopal z noge na nogo in lovil ravnotežje, pijan in izmučen od celonočne hoie.
Komunizem je razpadel, ker se je izrodil v nehumano, strogo disciplinirano organizacijo izoliranih vojščakov, ki niso zaupali ljudem in, so jih hoteli prisilno osrečevati po svoji meri. Kljub težkim izkušnjam iz svoje preteklosti, kljub neposrednim zgovornim zmotam komunizma, skuša »stara cerkev« stopati po poti, ki ga je zrušila. Hotel je iz enega centra gospodariti nad celotno komunistično resnico. Poskusi reform so bili prepočasni in prepozni.
Kadar se z njim srečam - Bog oziroma Alah vesta, kolikokrat počnem tisto, kar mi je bilo že od nekdaj mrzko - preštevam, koliko je okrog mene Muslimanov, koliko Hrvatov, koliko Srbov in koliko drugih, med katere spadam tudi jaz. Razmerje je približno takšno kot na republiški ravni, nekateri bi celo rekli, da je inscenirano - 40:15:30:15. Ko so Srbi iz tistega dela mesta, ki je v njihovih rokah, začeli izganjati Muslimane, in to brez prtljage, sem prestregel, kako neka muslimanska soseda drugi pravi:
»Nič drugega ne ostane, kot da tudi mi izženemo njihove!«
NAROČILNICA - Pri ČZP Enotnost nepreklicno naročamo	^>4>
______izvod(ov) knjige ZDAJ, KO JE NOVA	_____izvod(ov) knjige GLASNIK PEKLA II.
OBLAST	______izvod(ov) knjige JERNOV ROKOPIS ALI
______izvod(ov) knjige MED DVEMA CERKVAMA	MARTINOVA SENCA
___  izvod(ov) knjige GLASNIK PEKU I.	_____izvod(ov) knjige STEBRI DRUŽBE	^
Naročeno pošljite na naslov:.......................................................................... S
n
Ulica, poštna št., kraj:.............................................................................. ^
Ime in priimek podpisnika:............................................................................ ^
1.	Račun bom(o) plačal(i) v enkratnem znesku v zakonitem roku
2.	Račun bom(o) plačal(i) v treh obrokih	S
3.	Knjige mi pošljite po povzetju
4.	EMSO za ind. naročnike in telefpn, če ga imate
Stroški dobave in 5-odstotni davek so vključeni v ceno.
Vse naročilnice, ki nam jih boste poslali do tega dne, bodo vključene v žrebanje in uvrščene v klub »TISOČ NOVIH PRIJATELJEV KNJIGE DE«.
=4
srečno 94
a
Da bi lahko živeli od svojega dela!
Tako lepo se izteka leto. Vendar ne za vse! Eni so na cesti, drugi bodo slavili na cesti in tretji bodo čakali, kdaj bodo tudi uradno postali brezposelni. Kajenje bo dražje in kmalu potem tudi pitje, ampak zaenkrat še ne. Pravijo, da pridejo najprej davki, potem pa... le vkup, le vkup, uboga gmajna... Sicer pa so ob novouvedeni »potrošnini« vžigalice in brade zaenkrat brez te obremenitve. Bo pa slej ko prej potrebno z nalepkami in plombami označiti kotle za žganjekuho in preše. To je pot v Evropo, čeprav ta Evropa manj obremenjuje državljana, kot je obremenjen pri nas; toda mi »finiširamo« in Opravljamo zaostanek. Na zdravje!
! V nedeljo sem gledal mlade slovenske hokejiste (zdaj niso pionirji, Urnpak mlajši dečki - hvala bogu za to radost), ki so igrali s hrvaškimi °legi. Vsak je imel na dresu izpisano svoje ime oziroma priimek,'ker je O mlade treba skrbeti. Ko so se kasneje člani pomerili s tujci, tega ni J>ilo. Toda če morda koga razvajamo in ga po tej poti peljemo knJ*9 y profesionalni šport, kjer bo tako kot mnogi nogometaši najprej zvezda 1'	' potem problem. Je to dobra promocija?
..... Ali je dobro, da tekmo med domačimi in gostujočimi hokejisti (mnogi
Nikakor več niso tujci, kot so jih napovedovali v deželi turizma in ■'[ gostoljubja v hali Tivoli) začne Zmago Jelinčič in da prijateljskemu tortnemu srečanju čisto drug pomen.
Vse to me prepričuje, da zares ne zmoremo spoštovati državljana, biti .. °dprtih vrat in src in doživljati Evrope, kot jo je moj ded brez potnega ksta in meja na začetku tega stoletja. Klavstrofobija straši in še malo, pa borno množično postajali pred tablami »Prehod prepovedan - privatna ^stnina«.
Zato sem vesel božičnega sporočila Slovenske škofovske konference tudi vsem ljudem »dobre volje«; pa bi imel zares raje naslovljenega na ljudi odprtih src. Brez zamere, prosim, kajti vsaka generacija si bo tf-orala postaviti merila svojega življenja sama in prav v tem je čar življenja in vere vanj.
1 Za božič naj vam štor vso noč osvetljuje prijaznost doma; če pa to ni Mogoče, naj Vam sveti žarnica, ali še lepše - na okensko polico postavite sVečo. Noč začenja izgubljati in sonce gre gori, zato ohranimo šege rodu, i i mu pripadamo; smrekova vejica naj bo obrnjena proti tlem in tudi smrečico lahko obesite s stropa obrnjeno navzdol. Vse to je v naši krvi,
0žično drevo pa je prinesla germanizacija.
Naj Vam bo življenje prijazno in vsem želim, da bi lahko živeli od Svojega dela! SREČNO!
Milan Bratec
Letošnje leto bo vsak hip ležalo na parah. Čas je torej za vse mogoče analize in bilance. Če družbo malce diletantsko razdelim na tri člene, bo brž jasno, kakšne bilance in ocene nam bodo ti ponudili.
Državna oblast in politika bosta sejali lažni optimizem in prazne obljube o dokaj zadovoljivem letu (najbrž zabeljene s podatkom o deviznih rezervah) in o tem, da bo 1994. leto leto preloma. No, pa saj je bilo tudi letošnje. Marsikateremu Slovencu se je prelomilo na slabše.
Novokomponirani kapitalisti, špekulanti in podobni ve-rižniki, ki so tudi v iztekajočem se letu neugnano reševali problem titularja družbene lastnine, bodo glasno tožili nad tem, kako država nič ne stori zastran zasebne iniciative. Pa še prav bodo imeli!
Le delovni stanovi bodo nergali, da je bilo leto zares zanič, da so propadale tovarne, da so delavci leteli iz podjetij na borzo dela in od tam na cesto. Ne zavedajoč se seveda, da so državo sami pokopali s previsokimi mezdami in plačami.
Toda če pustimo cinizem ob strani, ne moremo mimo spoznanja, da za letošnje leto velja predvsem ena ugotovitev: To je bilo leto zapravljenega zaupanja!
Začelo se je z novo vladajočo posadko, ki je s svojo navidezno politično nekomple-mentarnostjo vzbujala občutek stabilnosti, uravnoteženosti in narodnopolitičnega »slo-gaštva«. Zdelo se nam je, daje politični prepad znotraj narodnega telesa premeščen s širokim lokom med progresivnimi dediči levo-revolucionar-
Piše: Martin Ivanič
Lelo
zeprerljenega
zaupanja
nih in desno-klerikalnih političnih sil, ki so, vsaka v svojem obdobju, izgubile svoje demokratsko in patriotsko naličje. Še več: zdelo se je, da je napočil začetek narodno-go-spodarskega preporoda in vzpona ter njegovega neizogibnega sopotnika, ki smo ga poimenovali pakt o socialnem partnerstvu.
Toda bil je račun brez političnih kramarjev, ki so si novo demokracijo predstavljali samo z njimi. Brez njih naj bo potop! In potop naj dela spet za njih. Razvoj dogodkov kaže, da je tudi njihov račun narejen brez krčmarjev. Ko so se po čudni volji ljudstva ra-zoblaščeni kramarji zagnali v novonastajajoče vrednote in institucije slovenske družbe, producirajoč v ta namen kom-petenčne spore, afere ter proceduralne in protokolarne zaplete, so v prežvekovanje slovenske destrukcije in njeno domnevno reševanje, pravzaprav v preprečevanje namišljene rdeče restavracije, uspeli posrkati vso državotvorno in politično energijo. V resnici pa so demoralizirali ali povsem razsuli kopico državnih ustanov.
V čem je napačen račun teh kramarjev, teh domnevnih reševalcev slovenske pomladi, teh užaljenih veteranov in od-
likovancev? Ustvarili so čuden mrtvilni vakuum, v katerem so se začeli rediti in dvigati glas na videz smešni in okorni, pa ne tako nenevarni narodnjaški veseljaki. Vse skupaj malce zaudarja po iveimarski republiki. In nič nas ne bi smelo presenetiti, ako se po neki zelo naravni logiki pojavi še drugi pol, ki bo danes ali jutri' vzklikal kakšna novore-volucionarna gesla. Ne da bi sem šteli samega bivšega, no, prvega predsednika demokratičnega parlamenta, pa je vendar res, da je že svaril pred državljansko vojno.
Stvari še niso tako hude. In Slovenci bržkone potrebujemd za državljansko vojno še kakšno zunanjo asistenco. Pa mislim, da se vsaka pot v resnici začne s prvim korakom in da je za vsak namen možno dobiti kakšno bratsko podporo.
Država seveda v tem položaju ni storila ničesar posebno koristnega za one, ki jo hranijo. Zlasti jih ni (čeprav so ji za to dali pooblastila, ki jih tako ali tako rada še malce razširi) zavarovala pred roparji narodnega premoženja, ki so ga, resda pod drugo taktirko in po malce bojevitih receptih, ustvarjali več desetletij in - celo proti svoji volji - ubogali fabriške veljake, da
kaže vlagati v svetlo bodočnost.
Njihovo sklepanje je zelo preprosto: direktorji so nam velevali, naj varčujemo, da so nam danes lahko več pokradli. Država pa, kljub temu, da smo ji dali moč in sredstva, nas pred tolovajstvom, ki meji na pravcato zgodovinsko prevaro delavskega stanu, ni zavarovala. Še več: močno jo sumimo, da je tolovajem večkrat držla vrečo.
Socialdemokratske stranke (mogoče zaradi njihove hipertrofije, kajti preveč tudi ni dobro!) so svojo gorečo skrb za delavne stanove izkazovale s poceni obljubami, z obrambnimi tolarji in medsebojnim blatenjem. Spominjale so na tisti trpki muslimanski rek: Sjaši Kurta, da uzjaše Murta! A žalibog - skoraj na istem so drugi pooblaščeni varuhi delavskih koristi. Sindikati se koljejo, če le najdejo prikladen povod, in ni mi mar, kdo je za to bolj zaslužen. Pač pa se vprašujem, kaj imajo od takih sindikatov delavci, če pa gre ravnanje sindikatov bolj na roko države in delodajalcev kakor delojemalcev (»z razmerjem ali brez njega«).
Morda je moj pogled na 1993: preteman. Vendar dam precej na izkušnje. In te mi govorijo, da je zapravljeno zaupanje delovnih stanov v institucije države, v politične stranke, v morda trdo, a vseeno pošteno naturo delodajalcev, končno pa tudi v sindikate, največja izguba, ki smo jo letos pridelali. Plat zvona res ni nujno znak za preplah, temveč je lahko'tudi klic k naskoku. A letošnja dota nikakor ni dobra. Je pa lahko dobro, če si to odkrito priznamo. To ne bi bilo najslabše izhodišče za novoletno upanje.
Konec leta je čas praznovanja pa tudi čas soočanja z doseženim.
Sodelovanje z vami je bilo dragoceno in uspešno, zato iskreno upamo, da bo takšno tudi v Novem letu.
v
Želimo vam prijetno praznovanje ter srečno in zdravo leto 1994.
DELAVSKA HRANILNICA, d. o. o. Ljubljana, Dalmatinova 4
>€
SINDIKAT
ZDRAVSTVA
IN
SOCIALNEGA
VARSTVA
SLOVENIJE
ZAKON O SOUPRAVLJANJU
s komentarjem Milana Utroše
v Rokovniku-priročniku ’94.
Cena 1.575, pri plačilu po predračunu pa 1,155 SIT,
ČZP ENOTNOST, Ljubljana,'DalmatinovaMelefo^sai-žSS, 1310033, fax 311-956.
Vesele božične praznike, srečno, zdravo in uspešno nm leto 1994 želimo vsem članom sindikata,
■ njihovim družinskim clanom, prijateljem in sodelavcem.
Republiški odbor )č	~	.
NOVO e NOVO • NOVO • NOVO • NOVO • NOVO
NAROČILNICA........................................... ...	..........	. ^
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročam (o).izvod (o v) Zakona o soupravljanju
(v Rokovniku 94).
^KOLEKTIVNA POGODBA ZA {NEGOSPODARSKE ^DEJAVNOSTI V REPUBLIKI
$ SLOVENIJI $ komentarjem in stališči $
komisije za razlago kolektivne pogodbe $
Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj:....
Ime in priimek podpisnika:....
1.	Račun bomo plačali v zakonitem roku
2.	Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
3.	Želimo po prednaročniški ceni - plačamo predračun pred izidom
1	-	-	• - «
2	Poleg kolektivne pogodbe s komentarjem in stališči brošura?
;vsebuje še:	s
t ~ Tarifni del KP za zdravstvo in socialno skrbstvo - Sklep IS5 < Republike Slovenije o določitvi koeficienta za določanje OD J*
aževalnih zavo-Jj
i?dih - Sklep o določitvi kalkulativnih osnov za določitev obsegaj
x	-....|......................
Podpis naročnika
• Zakon o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževafnih zavo-N
Jih - Sklep o določitvi kalkulativnih osnov za določitev ob------
^sredstev za plače v zavodih, ki se financirajo iz proračuna, ,
£ Cena 950,00 SIT. Brošuro lahko naročite na naslov: ČZP ENOT-J JNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefoni 321-255, 110-033, faks S 5311-956.	5
SJM 93 -
RAZISKAVA »ZA UKRAST«
Raziskava SLOVENSKO JAVNO MNENJE 93 je petindvajseta po vrsti. Kljub temu kar častitljivemu jubileju menda še nikoli ni tako razburkala duhov kot prav letos. Najprej so vzrojili janševci, torej skrajna desnica: Fuj pa taka raziskava, bentijo. Že začne se tako, da 91,2 odstotka vprašanih hoče dajati denar za gospodarstvo in zaposlovanje, le 2,5 odstotka pa bi kaj primaknilo za vojsko in sodobne pihalnike...
Toda prav ta desna ropotala, ki zaradi enega vprašanja zanikajo vsakršno vrednost raziskave, jo takoj dvignejo v nebo. Dajejo ji skoraj pomen državnega udara: Ker raziskava kaže na visoko nezaupanje do oblasti, se je treba vprašati, koga poslanci sploh zastopajo, zakaj v parlamentu neupravičeno zagovarjajo rešitve, nasprotne volji ljudstva...
Gostje TV oddaje o Bojanu Štihu pa so raziskavo proglasili za levo zaroto, že zasnovano, načrtovano in seveda vodeno v skladu z interesi Združene liste.
Skratka, več kot zanimiva tema in o njej je s člani ZSSS razpravljal nosilec projekta, prof. dr. NIKO TOŠ:
Raziskavo so ukradli
»Čeprav raziskave še nismo objavili v celoti, že po prvih rezultatih te dni postajam neke vrste medijska zvezda. Kljub zelo raznolikim komentarjem je zanimanje torej res ogromno.
TAKO OGROMNO, DA SO NAM RAZISKAVO UKRADLI!!!«
Zanimalo nas je, kdo je zmikavt in zakaj krasti, ko podatki vendar niso tajni:
»Kraj je nesporna, ne vem pa, ali so vdrli v predal katerega od raziskovalcev ali pa so se privrtali v naš računalnik. Posamezniki v slovenskem političnem prostoru pač imajo in uporabljajo podatke, ki jih od nas gotovo niso dobili.
Je pa res, da je bila kraja nesmiselna, saj se radi odzovemo vsakemu vabilu na pogovor in pojasnjevanje.«
Slišali smo, da so Nika Toša oziroma njegove sodelavce povabile vse stranke, razen Janševih »socialdemokratov«. Ker naš vojskovodja gotovo ni neumen mož, se pač prikrade zlobno vprašanje - ali je res tako užaljen, ker mu sonarodnjaki niso pripravljeni odvezati mošnje, ali pa je do podatkov že prišel po kakšni drugi poti?!
No, dovolj ugibanj, ko je na razpolago toliko dejstev: »Gotovo v takšnih razmerah, v kakršnih živimo, večina državljanov dobro ve, da je težišče na ekonomsko socialnih težavah. Cela raziskava potrjuje, da graditev močne obrambe ni med cilji tega naroda - ne le gospodarstvo in sociala, tudi participacija je za Slovence neprimerljivo višji cilj od obrambe.«
• 9,8 odstotka Slovencev zase meni, da živijo v pomanjkanju, revščini, da imajo premalo hrane... Raziskovalci po svetu imajo to za »kritičen prag delujoče družbe«. Deset let nazaj je tako menilo le 4 odstotke vprašanih.
Postajamo reveži
O osnovnih ugotovitvah najuglednejše javnomnenjske raziskave pa tole:
S Zelo je zrastel delež »sa-morazpoznavnih revežev«. To so tisti, ki zase menijo, da se morajo odrekati eksistenčnim dobrinam v tolikšni meri, da so se že znašli v revščini.
•	Prostor participacije je izpraznjen, povsem je izpuhtel občutek ljudi, da lahko kakorkoli sodelujejo pri reguliranju sistema.
S Ko se Slovenci oziramo pet let nazaj, smo prepričani, da nam je vse slabše. Krivulja nazadovoljstva se vzpenja.
•	Odnos do politike je sila zadržan, kritičen. Do strank, ki jih gledamo kot nosilce po-
litičnega sistema, smo popolnoma nezaupljivi, do parlamenta kar se da kritični, poslancem ne zaupamo in tudi za druge oblike delovanja države ne najdemo lepih misli.
• »Ljudje so vse bolj čustveni do samobitnosti« kar z bolj jasno besedo pomeni, da nacionalizem in šovinizem nevarno rasteta.
Sintetični kazalec, ki združuje celo vrsto posameznih kazalcev, kaže isto tendenco kot zgoraj omenjeni - smo pod ravnijo zadovoljstva in krivulja pada zadnjih pet let. Po
tivnega značaja stanovanjskega zakona, ki je sicer zre-volucionaliziral lastniške odnose, a je ljudi vendarle prisilil kupiti tisto, kar je bilo že tako njihovo.
Odrinjeni od vsega
Če smo nezadovoljni z vsem razen s stanovanjskim področjem (zaenkrat), pa smo še posebno razočarani nad PARTICIPACIJO.
Slovenci smo povsem izgubili občutek, da kakorkoli še sodelujemo v političnih procesih. Samoupravljanje ni z ni-
nič ne zaupajo, nasprotno, odbijajo jih.
Res so naših veljakov polna usta demokatičnosti, pluralne družbe, parlamentarne demokracije, a koliko resno mislijo, nam pokaže prav to, koliko ljudje v to zaupajo - NIČ!
»Oder participacije se je razkril v svoji praktični ničnosti,« pravi Niko Toš. »Kulisa je padla in tudi zase osebno čutim, dobro vem, da sem imel prej več možnosti vplivati in tudi sodelovati pri urejanju področja, na katerem delam. Zdaj je ves vpliv na tem kot na drugih področjih zreduciran na ravni države.«
Ostane le še stavka
Mnenje o državi pa je menda tudi jasno. Kako je s POLITIKO? Slovenci politiko razumejo v njenem najnižjem, primitivnem, povsem negativnem smislu. Prepričani so, da je njihovo edino sredstvo, ki jim v sodelovanju v politiki še ostane, STAVKA!
V prejšnjih raziskavah smo kazali precejšen odpor do vseh bojevitih načinov in
Dr. Niko Toš: 1. Nobenega zaupanja več. 2. Brez občutka, da lahko sodelujemo. 3. Šovinizem se krepi...
domače rečeno, ljudstvo je	čimer nadomeščeno, in to ve-	oblik uveljavljanja svojih in-
spregledaio. Zaslepili so jih le	lja za podjetja in za lokalne	teresov. Zdaj se je to obrnilo
pri stanovanjih, saj je to edino	skupnosti. Strankarski plura-	na glavo, stavke dobivajo zelo
področje, ki ga ocenjujejo	ližem? To seveda ne more biti	zelo pozitiven predznak in so
ugodneje kot prejšnja leta.	nadomestilo, saj smo že zapi-	torej še kako »priporočljive za
Niso še zaznali hudo špekula-	šali, da ljudje strankam čisto	uprabo«.
Najbolj ugledni politiki v Sloveniji.- ‘




SOCIALNE RAZLIKE pa so nam vse manj ljube.
•	8,1 odstotka meni, naj socialne razlike rastejo, in ta odstotek pada iz leta v leto.
•	70,2 odstotka sta prepričana, da se morajo socialne razlike zmanjšati, in ta odstotek je kajpak v porastu.
•	7,7 odstotka meni, da bi morali biti vsi dohodki enaki, in tudi »uravnilov-sko nagnjenje« raste.
»Če odnos do socialnih razlik primerjamo z raziskavami po Evropi, niti dosti ne odstopamo. Tudi v razvitih zahodnih državah je egalitarna usmeritev precej močna,« je pojasnil Niko Toš. »Pri nas jo lahko ponazorim z osnovno mislijo - daj vsakemu vsaj toliko, da ne bo lačen kruha!«
Ne zaupamo!
FUNKCIONIRANJE DRŽAVE je nosilec projekta ponazoril z elementi zaupanja. Izumil je nov izraz za slovenski parlament - DRŽAVNI ZBOR JE POSLANSKI SINDIKAT, KI SE BORI ZA SOCIALNO VARNOST SVOJIH ČLANOV.
Sicer pa j"e z zaupanjem takole.
Sindikatom je pred tremi leti v celoti zaupalo 2,3 odstotka, lani 1,8 odstotka in letos le še 1,2 odstotka vpraša--nih. Precej jim zaupa še 10,2 odstotka, malo 37,2 odstotka in nič 34,1 odstotka.
Bolj kot podatki lahko sindikate skrbi trend, ki upada. Pri podatkih je treba namreč dodati, da državo ocenjujejo vsi, sindikate pa predvsem zaposleni, kjer delež zaupanja zraste. Če vzamemo le skupino zaposlenih, ki so člani, je odstotek zaupanja še višji in torej ni vzroka za slabo voljo. Niko Toš namreč pravi, da je zaupanje v druge subjekte precej nižje - strankam, denimo, zaupa le 3 odstotke Slovencev in vladi le še 13 odstotkov. Med desetdnevno vojno pa je vlada uživala 42-od-stotno zaupanje.
12,6*
§p
0
4
[
-


Tudi zaupanje v predsednika republike je začelo upadati, čeprav je še vedno »osebek najvišjega političnega zaupanja«.
Hudo vznemirjujoče pa je razmerje med volilci in inštitucijami sistema. »Prostor za demokratični razvoj je kritično načet,« to poimenuje Niko Toš. »Tako načet in odprt je žal v naših razmerah dojemljiv prav za vse politične opice, tudi tiste najbolj ekstremne, če ne že kar grozljive. Zavedati bi se morali, da je nezaposlenih že zdaj 150.000, in kaže, da jih bo še več. Tg armada pa čustvuje
in podobno. Tu je prostor najširše odprt za politične manipulacije in demokratične osnove našega sistema so zamajane v temeljih!«
Levice še nimamo
STRANKE so politični fenomen, ki je na Zahodu najbolj raziskovan. Volitve in z njimi povezani interesi pač. V Sloveniji pa .polpyica tega fenomena niti ocen jate ne. ker ga očitno ali ne pozna ali ne prizna.
Druga polovica, ki ima o strankah sploh kakšno mnenje, pa stranke ocenjuje povsem drugače, kot menijo stranke same o sebi.
Še ena razlika med nami in Evropo, kjer so stranke trdno zasidrane - pri nas nobena od političnih strank nima stabilnega volilnega telesa. Med vo-
23,4%
povsem drugače in je zelo ranljiva, dovzetna za šovinizem
in najmanj...
9,1%
ČEMU NAJ BO V PRORAČUNU NAMENJENO VEČ DENARJA?
gospodarski rasti (91%) m preprečevanju brezposelnosti
ne vam (4%) drugo (2%) nakupu orožja (3%)
»Socialno demokratska stranka sodi v Evropi na levo ali v levo sredino. Slovenci jo uvrščajo precej v desno, zame pa je to izrazito desno populistična stranka.«
Naj spet ponovimo, da Niko Toš govori o edini stranki, ki ga ni povabila na pogovor o raziskavi.
lilci so opazna stalna in velika nihanja med strankami. Levica je še povsem prazna, »čisto odprt segment političnega prostora oziroma socialnodemokratski prostor, ki dobesedno terja zasedbo.«
Ko je Niko Toš ocenjeval osem parlamentarnih strank, njihove liderje in »tri nosilce, predsednike republike, parlamenta in vlade«, je to počel z vidika »bližine ali oddaljenosti«. Vso to druščino nam je za lažje razumevanje slikovito ponazoril z dvema oblakoma, ker se skupine pač še niso zgostile:
PRVI OBLAK:
Vanj je veter nanesel SKD, SLS, SDS oziroma Peterleta, Podobnika in Janšo. Kdor pri ocenjevanju deli pluse stranki, jih tudi liderju. Če jih deli eni stranki ali enemu liderju, jih nakloni tudi drugim v istem oblaku.
DRUGI OBLAK:
Ta je sicer malce gostejši, sestavljata pa ga Združena lista in LDS oziromna Kocijančič in Drnovšek. Vanj pa prištevajo tudi Kučana in Rigelnika.
gega. Klerikalizem (ne vernost!) je obešen le na prvi oblak, prav tako revanšisti-čen, grob odnos do polpretekle zgodovine. Odpiranje v svet (globalizem) pa je značilnost, ki jo vprašani bistveno bolj prisojajo k drugemu kot k prvemu oblaku.
Je pa Niko Toš dodal, da je to bolj vtis, izziv za razmišljanje kot pa že numerično dokazljivo dejstvo.
V-*a, — - - -;	. . .	-
V hierarhizaciji posameznih politikov v zadnjih treh letih ni bistvenih premikov. Izjema je le Janez Janša, ki v prejšnjih raziskavah ni »konfronti-
Naša preteklost
Povezanost:
Vprašani so najprej opredelili svojo povezanost z njo. Tretjina jih je odgovorila, da so sami ali njihovo okolje povezani s partizanskim gibanjem. Torej so sami ali njihovi bližnji bili del tega gibanja, z njim sodelovali ali ga tako in drugače podpirali.
Tak odnos ima do domobranstva le 3 odstotke vprašanih.
Ocenjevanje:
Tretjina vprašanih izraža izrazito pripadnost partizanskemu gibanju, podobno pa
komerno med obe strani.
Na konkretno vprašanje je le 8 odstotkov odgovorilo, da se strinja z možnostjo, kako bi kazalo to vprašanje zgodovine dandanašnji radikalizirati.
Zanimiv je odnos do borcev - le 12 odstotkov jih meni, da bi morali odpraviti »borčevske privilegije«. Še prej kot zanimivo je to pravzaprav osupljivo, če se spomnimo na že omenjene težnje k egalitarizmu in veliko nenaklonjenost privilegijem.
Najvišji pa je delež Slovencev, ki menijo, da je ukvarjanje s preteklostjo enostavno odvračanje pozornosti od problemov sedanjega časa.
Nacionalizem
Omenili smo že, da ta pojav v svojem negativnem pomenu dobiva v naši deželi vse več naklonjenosti. Ljudje so menda zaradi socialnih in drugih zagat pozabili na izjavo o dobrih namenih, ki je bila za nastanek slovenske države najmanj toliko pomembna kot nova ustava.
Nacionalizem se je torej kaj hitro naselil v slovenskih glavah in nosilci gibanja naše države bi se morali tega zavedeti in krepko krepko zamisliti. Predvsem tisti med njimi, ki na nacionalizmu jahajo in ga podpihujejo. Zgodovina je že nekajkrat dokazala, kako nevaren žrebec, zna to biti.
Stranka neopredeljenih volilcev
Ta gmota nezainteresiranih državljanov (avtor imena njihove »stranke« je Niko Toš) zajema kar polovico anketi-
Janša »konfrontira«
Slovence smo vprašali, ali živijo bolje...
Zanimive so tudi vrednote, ki jih vprašani obešajo na posamezna oblaka. Nacionalizem je zelo močno vezan na prvega in skoraj ne na dru-
ral«, bil je »stabilen na nizki ravni«. Zdaj Janša zbuja le skrajnosti, od močno pozitivnih do močno negativnih reakcij.
do domobranstva čuti štirikrat manj anketirancev. Drugi so nekje vmes, ali nimajo odnosa ali pluse in minuse delijo bolj ali manj ena-
40.3
%
Jo 15	20 S 30	35	40	45	50 ČS5
zsss
V KATERI SINDIKAT STE VČLANJENI?
(Kf=556, zaposleni)
PANOŽNI S1NDIKA 77
rančev. Gre za zelo težko predvidljivo množico, ki se običajno odloča tik pred zdajci, naključno ali po trenutnih vzgibih.
Torej niso nikogaršnje »naravno volilno zaledje«, v katerega bi tik pred volitvami kdorkoli lahko segel kot z zajemalko. Zanje velja podobno kot za »vernike«. Zelo veliko se jih opredeli za pripadnike katoliške cerkve, za verne se jih ima že precej manj, še manj jih hodi k verskim obredom, volilcev SKD, ki nanje računa kot na naravni rezervoar, pa je še manj.
Za konec le misel, neznan stvena kajpak. Slovenci sm< razočarani nad svojo mlad« državo, predvsem pa ne za upamo tistim, ki jo vodijo. Ke nismo zadovoljni ne s stran kami ne s politiko nasploh, ir, to predvsem zato, ker nam ne zagotavlja mirnega, stabilnega, gmotno in sicer človeka vrednega življenja, se v naše glave kradejo doslej tuje, a zato nič manj nevarne misli. Krivi so drugi! Ob zavesti, da nas vodijo slabo, in še krepkejši zavesti, da na to oziroma nanje nimamo nobenega vpliva, to niti ni logično. Je pa udobno.
Ciril Brajtr
V_____
meglici vinski _
Ko iščem snov satiri za vsakdanjo rabo, prevečkrat v krogu grabim teoretsko vabo, to pot razklenil sem abstraktnih teorij precep in šel sem v prakso, med ljudi, na krokarski potep. Ko v boju z drugim litrom bil sem blizu zmage, v meglici vinski videl sem - Slovence nage!
Ker le poredkoma doživljam take hipe, vso noč ogledoval sem si slovenske tipe.
Za modelirko vzel satire sem polence in hitro zmodeliral tiste sem Slovence, ki niso zvesti sebi, časti, službi, ki so kvarljiva roba v vsaki družbi.
Zdaj za zabavo, brez učiteljskih skomin,
vam jih razstavljam za spomin in opomin
in jih posajam na zatožno klop po vrsti,
kot HOROSKOP jim kaže pot od krsta h krsti.
___________ *	Igor Torkar
SLOVENECjROJEN V ZNAMENJU
SLOVENEC,ROJEN V ZNAMENJU

KOZOROGA
(23. XII.-20. I.)
Čeprav je spehan sivobradec, kot mladec strumno še stopica. Izda ga čudna rdečica, ko mladim kozam se nasmiha, pomeketava jim za dva.
Če kakšna mu odmeketa, možak sopiha in poti se, v obraz dobi brezkrvne lise, ko komaj skoči čez ograjo...
Ko stajo koze zapusti, ponosno sebi govori, da je še mlad in trdorog.
Za njim pa koza se smeji:
O, smešni, stari KOZOROG, ti sodiš le še v kozji rog!
VODNARJA
(21. /.-79. II.)
Brez sleherne premene ostanejo oči vodene, ko mu besede vodeno blede iz ust kapljajo.
Prstene ustne trepetajo, ko čez vodena lica, kot bleda rdečica smehljaji mu polže.
Njegovo je srce
velika kaplja vode
in mraz te v prste zbode,
če roko stisne ti možak,
ki skoz življenje vodi mu korak
vodena strast,
vodena čast,
voden razum,
voden pogum,
ki strah mu je krmar.
Možakar, skratka, je VODNAR.
SLOVENEC,ROJEN V ZNAMENJU
SLOVENEC,ROJEN V ZNAMENJU
OVNA
(22. III.-20. IV.)
Za ovna reči bi se dalo, da pameti premore malo za tisto čelovo kostjo, ki slepo trka, trka z njo, ker močna je in čelna, in ker ta trda kost je čelna, so čustva ovna pač načela. Načelno ume se razvneti, načelno vsak problem obsveti, načelno kaže pot do raja.
Če z njim ne strinjaš se do kraj trdiš, da straži raj ograja, da ceste v raj so prezavite, uči te z umom papagaja in bere hude ti levite.
Če rečeš mu, da višjih kdo, drugače je razložil to, ti hitro le smehljaj daruje in da si kruhek zavaruje, nobene več ne reče, od tebe naglo steče, ta klavrni klovn, ta skopljeni OVN.
BIKA
(21. IV.-21. V.)
Telesno je znan velikan, razum pa bolj slab mu je dan, zato le s telesom modruje, in bistre ljudi zasmehuje.
Ker Apis njegov je praded se hoče k božanstvom prištet, po božje pa nič ne izgleda, iz glave duhovna mu beda z očesom izbuljenim gleda. Mogočni, tršati ga tilnik izdaja, da star je nasilnik, s pravico močnejšega vlada, nasprotnike smrtno prebada, olika mu malo je mar, zaganja se v sleherno stvar, pot k cilju le z rogom razmika, nanj ženske najraje natika, kar sodi pač k moškosti BIKA.
SLOVENEC,ROJEN V ZNAMENJU
________________RIBE
(20. II.-21. III.)
Ves je krompirjast, bledi možic, večno previden, gre kot pedic, glas mu šepeče, hripav in plah, iskre v zenicah spral mu je strah, strah, ki iz žil mu kri je izpil in limonade vanje nalil, strah, ta nesmrtni, zlobni kipar, ga je preklesal v piškavo stvar. Zdaj na življenja vodi se ziba, kakor v potoku crknjena RIBA.
SLOVENEC,ROJEN V ZNAMENJU

DVOJČKOV
(22. V.-21. VI.)
Mož s prepognjeno postavo ziba Janusovo glavo.
Spredaj angel, zadaj vrag, spredaj v kuti, zadaj nag, spredaj sveti zakramenti, zadaj trojni alimenti, spredaj Mar xov kapital, zadaj lastni kapital, spredaj knjižica rdeča, zadaj posvečena sveča, skratka, spred in zad laži, to je DVOJČEK naših dni.

SLOVENEC,ROJEN V ZNAMENJU
RAKA
(22. VI.-23. VII.)
Študira članke, ves potan smehlja se, ko referate iz sentenc ustvarja, prepisanih iz glave gospodarja, j ki vrže kdaj pa kdaj mu pol klobase.
■ Možakar, skratka, je predane rase.
' Ko vzide nove direktive zarja,
I tovarišem in sebi prigovarja,
’ da žrtve prineso nam boljše čase,
ki v njih bo svinjska buča sladka dinja. Nevernežu prekolne vso družino, o njem kriči, da je meščanska svinja. Napake skriva kakor polži slino, saj mu hinavčenje že v kri prehaja, ko slika raj bodočega nam raja.
Ta aktivist ima lastnosti RAKA, saj - še ko gre naprej - nazaj koraka.
TEHTNICE
(24. IX.-23. X.)
Možak vse tehta na skrivaj, zdaj ruski, zdaj kitajski čaj.
In tehta kot zlata opilke besede šefa in snažilke, da gor ne dol se ne zameri.
Moč dolarjev in mark odmeri in stehta rubelj, dinar, liro, da niha prav z idejno vero in tehta dež in težo vetra, da niti za pol milimetra zataval ne bi s ceste direktiv in s tem kariere zlati vrč razbil. Možakar, skratka, iz človeka se razvija v protovzorec TEHTNICE.
SLOVENEC,ROJEN V ZNAMENJU
LEVA
Ker je podoben levu ta možak, a lev je slavni kralj živali in je kot tak, seveda, brez napak, mu bomo glavno vlogo dali
(24. VII.-23. Vlil.)
le v kratki basni, kar ni kvarno in za satirika bolj varno.
Oblastni, stari lev se je zjezil in je nerodno ovco podučil:
Na rep si mi stopila, pazi,
čez mojo levjo pot ne lazi! -
To je pomota, prosim vas, gospod,
a niste videli, čez vašo pot
sem stekla kjer ni repa! Spredaj! -
Nikar se mi ne sprenevedaj,
neumnica, jaz ne priznam pomot,
ne veš, da je moj močni rep povsod! -
Tako resnico ovce prerjovel
je tudi v naših dneh oblastni LEV.
SLOVENKA,ROJENA V ZNAMENJU
tiMOretos
HR.HOVŠtKl
I
DEVICE
(24. VIII.-23. IX.)
Uspešno gnečo aktivistov veča, rdeča prepričljivo je od - šminke, ne gre nikamor brez napredne krinke, povsod uči, da leča sploh ni leča.
V debatah vsemogočih je goreča, jo najnovejši duh (dišav) preveva, nenehoma razredni boj pogreva, a zanj sposoja stričeva si pleča.
To, skratka, je levičarka salonska, vsa njena modrovanja so bonbonska, ki jih po vetru direktiv obrača.
Kdor bistro gleda, jo takoj zavrača: Laž tvoja je idejna strast, gos-pica, ti kot levičarka si še DEVICA.
SLOVENEC,ROJEN V ZNAMENJU
ŠKORPIJONA
(24. X.-21. XI.)
Podoben je neznatni smeti, samo pod kamni zna živeti, ima obraz pohojene ježice, mu iz oči štrle vati rane bodice. Nožiče so mu šibke a gibke roke so kot klešče, ki zna jih vešče skriti.
Preriti po potrebi v pozebi in na soncu se ume v pravo smer.
Od spredaj res ni zver, s prijaznostjo se diči, simpatični kujon, a z zadkom smrtno piči, ker mož je ŠKORPIJON.
SLOVENEC,ROJEN V ZNAMENJU
_________________STRELCA
(22. XI.-23. XII.)
Prišel s svobodo je nekoč v Ljubljano, a zdaj takole se jezi zagnano:
Nič več ne bom v trisobnem stanovanju gnil! In če takoj ne bom petsobnega dobil, življenje starim birokratom bom grenil!
Jaz hočem brez skrbi uživati naš svet! če zdaj sem star že dvakrat šestindvajset let, povem, da hočem več le premostnine, ne maram več navadne pokojnine!
Trdim, premislite tovariši, pardon, da gre mi čast in aktivistični penzijon, k penzijonu pa še ena dobra služba in posojil na leto več kot kak milijon, če res napredna je ta naša družba!
Čeprav rad jem, še nisem len in zavaljen, če se zjezim, bo birokrat lahko tepen, zakaj sem se pa tolkel, orka grob zelen!
Ta mož ob vsem še moškosti je vrelec, med ženskami iskan in hvaljen - STRELEC.
Slovenci! Vsi smo se videli na HOROSKOP razstavi, pokore pa zato ne bomo odmolili, veselo bomo raje vina se napili, ki žalost, slabo vest in vse skrbi obglavi.
Slovenci, kar sebi se nasmejmo, k vragu lok s puščico in proč razum, ki bere nam levite!
Zapojmo raje si zdravico!
V kozarce vina si nalijte in vsi, ki se za kaj borite, spodite dvom in za menoj molite:
Verujmo (s skrito bolečino) v lepoto, v ustvarjalno moč in v tole odrešilno vino vsaj eno samo pivsko noč tja do megličaste tišine jutra, ko spet jo bo razbil življenja hrup. V tem vinu upanja je strup, z njim za nocoj se zastrupimo!!
K hudiču žalosti kompleks, izpijmo eksi!
Tankočuten v skrbi za jezik,
pa prenežen za krivice časa
Z Igorjem Torkarjem smo se pogovarjali o njegovem prijatelju - po krivici prezrtem književniku Ludviku Mrzelu
politiki se je s to teorijo seznanil na Mrzelovih predavanjih.
Zadrt marksist pa ni bil?
- Na univerzi so bile aktivne različne skupine, on je bil zelo aktiven med levimi intelektualci. Se pa je že takrat videlo, da misli s svojo glavo, da vsega napisanega ne jemlje za suho zlato, tako, da se je prenekateremu zadrtemu marksistu že takrat zameril.
Študiral je najprej medicino, potem pa slavistiko na
filozofski fakulteti, uveljavil pa se je v novinarstvu?
- Da, pustil je univerzo in šel v novinarstvo. Hitro je postal zelo viden in objektiven kritik gledaliških predstav. Ljudje so čakali, da bodo v časopisu izšla njegova kritika. Čeprav je izhajal z marksističnih izhodišč, je bil cenjen kot objektiven kritik, podobno kot dr. France Koblar iz katoliškega tabora. Oba sta bila kljub idologiji, ki sta ji pripa-
Gospod Torkar, pred kratkim sem prebiral vaše zgodbice o sodobnikih, ki ste jih izdali pri Prešernovi družbi, in se mi je zazdelo, da se v vaših krokijih Ludvik Mrzel ponavlja največkrat. Očitno je bil vaš dober prijatelj in ste pravi sogovornik, ki nam lahko kaj več pove o njegovem literarnem delovanju in človeški usodi.
-	Res je, čeprav je bil Ludvik Mrzel starejši od mene, sva bila velika prijatelja. Celo več, bil je moj prvi literarni mentor, pa tudi družabno sva skupaj prebila veliko časa.
Se morda spominjate vajinega prvega srečanja?
-	Ne vem natanko, najbrž pa je bilo na »boemskem polju«. Takrat smo se literati do-
bivali v majhnem lokalu nasproti Drame, Pri Pezdirju. Lastnik, ki je veliko naredil za kulturo, je še danes živ. Sicer pa je bil Mrzel v tistih časih urednik Ponedeljskega Jutra, kjer sem objavil svoje prve črtice. Mrzel je bil izredno natančen, svetoval mi je popravke, neizprosen je bil v skrbi za čistost slovenskega jezika. Po Cankarju je bil prvi, ki je pazil na čistost slovenskega jezika, za njegovo melodiko. Tako sva se zbližala in se tudi sicer veliko družila. Moje tedanje prispevke v Jutru je ilustriral Nikolaj Pirnat.
Ko sem se pripravljal na tale najin pogovor, sem imel občutek, da mora biti v vaši omenjeni knjigi tudi portret ali vsaj karikatura Ludvika Mrzela, tako dobro sem imel
po vašem opisu predstavo njegove figure. Pa je v knjigi ni, torej ste ga le opisali.
-	Da, njegova figura je nepozabna. Vedno urejen, z velikim črnim klobukom, s skrbno zavezano pentljo za vratom. Tudi pozneje, ko mu časi niso bili naklonjeni, je veliko dal na izgled.
Pa se nista srečevala samo pri Pezdirju!?
-	Skupina okrog Ludvika Mrzela - v njej so bili še Ladislav Kiauta, po Nikol j a Pirnat, dramatik Jože Kranjc in jaz kot najmlajši - je širom po Sloveniji pripravljala literarne večere. To je bilo v tistih časih nenavadno, ni bila običajna praksa. Moram še omeniti, da je imel Mrzel med prvimi predavanja iz marksizma in marsikateri kasnejši levi
Ludvik Mrzel
(1904-1971)
Rodil se je leta 1904 v Loki pri Zidanem mostu, realno gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, Jago-dini in Čupriji, kjer je maturiral leta 1924. Nekaj časa je študiral medicino in slavistiko, nato se je posvetil novinarstvu. Med vojno je bil v partizanih, nato interniran v italijanskih in nemških taboriščih. Po vojni je bil urednik Slovenskega poročevalca, direktor Drame, upravnik SNG v Mariboru, kulturni urednik Radia v Mariboru in Ljubljani, nato svobodni književnik.
Bil je tesno povezan s krogom mladih pesnikov in pisateljev, ki so se zbirali okrog revije Mladina (1924-1928). Ko je ta leta 1928 prenehala izhajati, je bil urednik poznejše Svobodne mladine (1928-1929), ki pa je drugo leto doživela samo nekaj številk.
Mrzel je vzbudil pozornost s svojimi tenko-
čutno pisanimi in oblikovno izbrušenimi lirskimi črticami iz vsakdanjega socialnega življenja. Pisal je pod imenom Frigid. Pisal je v dnevno časopisje, s prozo pa je sodeloval v Ljubljanskem zvonu, Življenju in svetu, Grudi itd. Leta 1933 je svoje črtice izdal z značilnim simbolnim naslovom Luči ob cesti. V deluje čutiti vpliv Cankarjevega individualističnega gledanja na življenje; v njem je velika skrb za lepoto izraza in prizadevanje, da bi v usodah malih ljudi prikazal moreče vzdušje tedanjih družbenih razmer. Osnovni ton njegove lirične proze je nemočna melanholija, tenkočutna romantična ironija in socialni humanizem.
Mrzel je ustvaril moderno slovensko socialno pravljico. V nji je v ljudskem duhu in pravljični tehniki prikazoval socialne razmere v času gospodarske krize, brezposelnosti in kapitalističnega ižkoriščanja. Sedem pravljic je objavil leta 1937 pod skupnim naslovom Bog v Trbovljah.
Po vojni je objavljal prozo in pesmi v Novih obzorjih, Naši sodobnosti in Naših razgledih. Veliko je tudi prevajal.
ra
I
st
re
tu
S
Us
C;
S
tu
d:
jj®
bi
šl
Ul
gl
ol
01
Zl
11
Ludvik Mrzel
Bog v Trbovljah
Po krivici pozabljeni in zapostavljeni književnik Ludvik Mrzel, ki ga mnogi literarni teoretiki štejejo za prvega nadaljevalca Cankarjevega osebnostno obarvanega sloga, je leta 1937 izdal zbirko modemih socialnih pravljic, ki so sorodne socialnim pravljicam češkega pesnika Jirija VVolkerja. V njih je posrečeno povezal in s pravljično obliko v ljudskem duhu prikazal socialno dogajanje okoli tridesetih let. Knjigo, ki ima danes bibliofilsko vrednost, je z dvajsetimi originalnimi lesorezi opremil Maksim Sedej. Danes začenjamo objavljati prvo pravljico Ludvika Mrzela Bog v Trbovljah, po kateri knjiga nosi tudi naslov, v naslednjih številkah pa se jih bo zvrstilo še ostalih šest.
Tisti čas je vladal po teh krajih takšen glad, da je bilo rudarju teže priti do krušne drobtine ko sedem centov težko skalo premoga zrušiti z etaže. Otrokom ni bilo več mleka, ženske niso več kuhale kave, svoje poslednje večerje, a starim možem se je v brezzobih čeljustih že zdavnaj izsušil poslednji čik- Beda in žalost sta zajeli Trbovlje in še sedem dolin naokrog, obup je premagal ljudi pa so dejali:
-	Pojdimo v jame, da v njih počakamo konca. Rajši smo mrtvi ljudje ko živi psi.
In so v resnici šli, kar jih je v Bevškem in Globo-šaku doma, iz Majlanda, Glažute in Zaceste, z Njive, Terezije in Posetja pa iz Žabje, Kurje in Petelinje vasi, vrgli so sekire čez rame, pobrali kontrolne znamke in ziherice ob vhodu in se pogreznili v jame in šahte. Tri dni in tri noči so ostali brez solnca, brez zraka, brez kruha in kaplje vode in iz podzemskega dna jim je vsem skupaj že prijazno mežikal njihov večni tovariš in sosed, perkmandelc - smrt. Od žalosti in gladu je po kolonijah jokalo deset tisoč žena in otrok, a svet in njega gospodarji sedijo na ušesih - do nikogar ni segel vik in krik. Preslišal ga je še sam stari, debeli gospod baron, ki je doli v svojem gradu vse noči prepil in preklel, ko je rumene cekine štel in je videl, da kup brez krvavega dela ne rase sam.
Na enem izmed klancev, ki se vzpenjajo iz doline med Mrzlico, Kumom in Sveto Planino, sta v enem tistih večerov dva človeka sedela pred hišo: morda deset, dvanajstleten fant in pa star, nadložen, odslužen rudar. Strmela sta v zvezde, ki so migljale med Zeleno trato in Bukovo goro, strmela sta in predla vsak svojo misel. Ljudje so se bili privadili ta čas, da so v nebesnih znamenjih iskali, česar jim črka v knjigi ni mogla razodeti.
-	Kako pa je, stric, s to rečjo? je vprašal fant. Ali je Bog ali ni Boga?
-	Preveč me vprašuješ, je odvrnil rudar, tega pa res ne vem, ali je ali ga ni. Samo to vem - in lahko mi verjameš, zakaj v Agnezu, na Ajnzarju in na Polju sem garal malo manj ko petdeset let - v Trbovljah ga ni.
Prav tisti čas pa seje gori v nebesih Bog Oče vračal z večernega sprehoda, in ko je čul te besede, so ga zaskelele v dno srca. Da, tega pač res ni mogel tajiti, da v Trbovljah še svoj živ dan ni bil, a kdo bi bil tudi mogel kaj takega terjati od njega. Njegova skrb je bila vendar, daje nekoč zdavnaj ustvaril vesoljni svet in da ga zdaj iz vekov v veke ohranja in vodi. Pri takšnem opravku se človeku pač lahko primeri, da se mu kakšna malenkost za dan ali dva izgubi iz oči. Žalosten je bil iz vse duše, a ni rekel Žale besede, le z enim samim korakom je stopil domov.
Večerja je bila že pripravljena, vsi so se bili že vrnili s svojih dnevnih opravkov, Jezus, Mati Marija in Jožef, a nad veliko, belo javorovo mizo pod jaslicami, ki so še od zadnjega božiča v kotu ostale, je v podobi goloba kakor zmerom visel izpod stropa Bog Sveti Duh. Kar je bilo v družini vnanjih, hlapcev in dekel, so po navadi večerjali v veži. Ko se je dobra, toplo dišeča mlečna kaša v veliki latvici zadimila sredi mize, je Bog Oče prvi z roko čez čelo, čez obraz in srce napravil križ in polglasno mrmraje so vsi skupaj odmolili očenaš. Potem so tiho posegli po žlicah in drug za drugim zajeli.
-	Kaj sem že hotel reči, se je domislil Bog Oče, ko je žlico odložil in vdrugo napravil križ. Nocoj pa ne bom spal doma, v Trbovlje pojdem malo pogledat. Vsake vrste reči mi prihajajo na uho, nič dobrega ne bo iz tega.
Nič ni rekla družina, Bog sam pa je pozvonil in prej ko v hipu sta oba tajnika in svetovalca stala pred njim, Alfonz Ligvorski, stari jezuitski general, in Frančišek iz Salesa.
-	V Trbovlje odhajam po nujnih opravkih, je spet rekel Bog, pa bi rad imel kakšen naslov, da se vem obrniti, kam in kako. Kdo pa je zdaj za župnika tam doli?
Alfonz je odprl ko neskončnost debele, ko zemlja stare bukve, polistal malo in bral:
-	Reverendissimus dominus Mathias Urbajs, pa-rochus ecclesiae sancti Martini Terbolensis. Posebna opomba: Precej samopašen grabež in stiskač. No, se je Alfonz prekinil in se nasršenih obrvi okrenil k Bogu, po mojem mnenju bi smele v knjigi, ki v pravem pomenu besede pripada večnostnemu slovstvu, cvetke takole brezobzirnega, naturalističnega sloga pač izostati.
-	Kdo pa to piše? je vprašal Bog.
-	Tega ne vem, a kakor ti utegne biti v spominu, gospod, si za urednika postavil apostola Pavla.
-	Čitaj dalje, je rekel Bog.
-	Ko je za velike vojne le-tam izbruhnil v rudarskih revirjih strahoten glad, je stara Cilenšca s Cva-jarja, ki so ji na fronti ubili moža in je sama ostala s kupom otrok, prišla v župnišče, da gospoda župnika poprosi za uradno potrdilo svoje bede. Gospod župnik je napisal in ji izročil list, hkratu pa je odprl dlan in dejal: Goldinar. Jezus, je zajokala ženska, vso hišo prebrskajte, niti krajcarja ne najdete pri nas. Ampak Bog vam poplačaj, gospod, molila bom za vas. Gospod župnik pa: Od vašega Bog plačaj bo moja malha prazna.
-	Je to mogoče! je vzkliknil Bog in dušo mu je
zajela tolikšna žalost, da mu je še sama sveta gloriola nad glavo ugasnila za hip. Nič, je rekel čez čas, pojdem pa na slepo srečo.
Tedaj pa se je Frančišek iz Salesa, ki je ves čas skromno molčal ob strani, rahlo, obzirno, kakor je zmerom bil njegov način, vmešal v besedo in dejal:
-	Oprosti, gospod, da se drznem posegati v tvoje reči, a Trbovlje so velik kraj, ljudje so tujcem malo zaupni in težko boš izhajal čisto sam, jaz pa ti morda vem dober svet. Tam doli živi majhen, malo pomemben, neznan literat - tudi ti si ga v svoji neskončni prezaposlenosti gotovo prezrl - Frigid mu pravijo. A kakor sem čul pripovedovati, že dolgo nekakšno pisanje o Trbovljah pripravlja in precejšnjo kopo gradiva je nabral. Kaj meniš, gospod, o tem, da se oglasiš pri njem - morda ti postreže z dragocenimi napotki?
-	Kaj, se je tedaj Alfonz razjaril, k temu literatu dvomljivega pomena in namena, kije najbrž že zdavnaj brez pozitivne vere v Boga?
-	Da je brez vere, to je zame novo, ga je rezko zavrnil Šaleški. Samo to vem in izpričam lahko: marksistični kritiki so mu še zadnjič levite brali, da z veliko začetnico piše besedo Bog.
Žalostno-veselo se je Bog smehljal na ta mali, smešni prepir, Alfonz Ligvorski pa je oporekel:	ie
-	Z veliko začetnico? O, da, čul sem o tem, da\
v svojih pravljicah piše tako imena vseh pravljičnih bitij.	Ic0
V dno srca je zaskelelo Boga, ko so padle te težke bo besede, a le malo in spet se je zbral.	ne
-	O, Alfonz, dejal si: pravljičnih bitij? se je trpko, R£ bridko zasmejal. Ti pač še nikoli nisi občutil, kako jeb;( človeku, ko si stavlja vprašanje: biti ali ne biti? Glej, bj, tisoč in sto tisoč let je, odkar živim - mar misliš, da\, . hočem še ene same sekunde? Ne moreš si misliti, je1 kako neskončno je razočaranje Boga. Vse vedeti, use;ž( upati in nazadnje ničesar dobrega ne doživeti - fcdo;e razen mene bi zmogel to breme? Glej, iz vekov gremiri v veke in vso neskončno pot samo stiskam zobe, tam doli, na tej božji zemlji, pa kar mrgoli te golazni, kipc vsak dan iznova misli in kolne, da je usoda sinekurost, naklonila njemu, ki ga je izbrala za Boga. Alfonz, ti 'Cll pač ne moreš razumeti, da sem si sredi večnosti in^r vesoljstva že zdavnaj zaželel, biti enodnevnica. O, s ^ kako lepo je, imeti začetek in konec, vmes pa solnce sije nate in živiš. Toda, glej, kakor skrben kmečki gospodar sem z onega sveta - ne morem verjeti, da bo pri
c r
Jala, pri ocenjevanju gledaliških del in uprizoritev enako °bjektivna.
Poleg novinarstva in gledalske kritike je pisal in objavljal tudi literarna dela, med Ijimi leta 1937 Boga v Trbovljah.
- Zame je Bog v Trbovljah Pomenil vrh slovenske proze, da o jeziku niti ne govorim. To ja bila ena sama muzika. »Mr-Selovščina« je bila med literarnimi poznavalci že prej pojem, bil je kar legendaren, tidino on je znal na nadrealističen način obdelati hudičevo realistične probleme zdaj in tukaj.
Menda sta si tudi po vojni Prizadevali, da bi Boga v Trbovljah ponatisnili, pa niste Uspeli?
j - Da, knjigo sem nesel na Cankarjevo založbo in skupaj s Tonetom Pavčkom sva si hudo prizadevala in se borila, da bi delo izšlo v ponatisu. Pa je bilo vse zaman, časi še niso bili taki, da bi delo lahko izšlo, čeprav so Mrzela takrat Ua neki način že rehabilitirali glede neumnih in krivičnih °btožb in zapora na Golem °toku.
Kako pa se je pravzaprav riiašel na Golem otoku?
- Omenil sem že, da je v po-___ litičnih zadevah vedno mislil
TE	____________________srce in razum
s svojo glavo, in tako je vedno bolj rasla zamera pri ortodoksnem, ostro levem taboru. Naš krog so šteli sicer za levo usmerjene pisatelje in intelektualce, toda vedno s pridržkom. In tako se je zgodilo, da se je, kot večina njegovega kroga, znašel na spisku tistih, ki jih je militantna partija izrabila na montiranih procesih, ko je reševala svoje pozicije.
Takrat, bilo je že po vojni, so Rusi očitali jugoslovanski partiji, da se s toleriranjem zahodnih imperialističnih agentov želi prikupiti Zahodu?
-	Da, sledila pa je vrsta montiranih procesov, na katerih so dokazovali svojo zvestobo in pravovernost, žrtve pa smo bili tisti, do katerih so vedno imeli rezerve, saj nismo bili pripravljeni slepo trobiti v njihov rog.
Mrzela pa so kritične obtožbe strle?
-	On sploh ni bil človek, ki bi bil sposoben prenašati krivice in trpljenje. Že v njegovih delih je bilo mogoče zaslediti občutljivost in svetobolje, v sebi je imel gene mimoze, saj je bil strašansko psihično občutljiv. Če pa človeku priza-daneš psiho, tudi fizis izgubi velik del odpornosti.
Mrzelu so sodili tudi zaradi informbiroja?
- Midva sva imela skupaj proces, to ni bil glavni dachavski proces. Poleg ideoloških obtožb, naj bi bil Mrzel
gestapovec - pomislite, kako smešna in groteskna obtožba, da si v gestapovskem taborišču gestapovec - so mu prilepili še dodatek informbiroja. Obsojen je bil na Goli otok. Tja je prišel vklenjen skupaj
s profesorjem Mirkom Koširjem - obsojenim na glavnem dachavskem procesu na 20 let - in skupaj sta preživela kalvarijo razvpitega sprejema, ko so stari Golootočani v špalirju pretepali novodošle. Tam sta
oba omagala pod udarci in takrat je Košir tudi za vedno izginil, še danes ne vemo za njegovo usodo.
Mrzel je Goli otok preživel?
- Fizično preživel da, toda opomogel si ni več, njegova psiha krivic in trpljenja ni prenesla. Doživel je nekakšno kvazi rehabilitacijo, vendar je bil nesposoben za resno delo. Spomnim se, da sem ga nekoč vprašal, če kaj piše, da mi je odvrnil, da mu beli papir ne dovoli, da bi pisal. Preživljal se je s prevajanjem. Ob drugi priliki mi je dejal, da joka nad korekturami, ki jih prebira, žalosten, da piše takšno slovenščino, on, mojster slovenskega jezika. Čeprav je še objavljal v revijah, pomembnih stvari ni napisal več. Pa je bil še vedno neverjeten pripovedovalec zgodb, on in Ciril Kosmač sta bila v tem nepreko-sljiva. Pisatelja Mrzela pa so uničili za zmeraj.
Moram še povedati, da je ideja, da objavite Boga v Trbovljah v podlistku, morda še kasneje v knjigi, izredna. Tudi sam pri tem čutim zadoščenje, saj bomo tako skromno poravnali dolg temu edinstvenemu književniku.
Igor Žitnik
dat- moi 9runt obstal, kadar ugasnem jaz. In tako ., huim. živim, živim, v senceh ga čutim, to življenje, 'lin»ako mi kljuje do brezumja, v najbolj zavrženem ,. Jj°tičku svojega srca pa še zmerom upanje gojim, da '' “om tudi jaz, ki mi ni bilo dano, biti kaplja na veji,
, 'jeki dan vse lahko stresel z ramen in bom šel, šel, šel.
O’Rekel si, Alfonz, tisto o pravljičnih bitjih. Jaz pa ’ J blagrujem duha, kije kdaj bil ali ga morda nikdar ni J’bilo, pa se je v množici ljudstva našel nekdo in mu je ... 6 Pesem in pravljico vklesal večen spomin. Da, jaz ’]em ustvaril svet, ničesar ne tajim in nič me ni sram, 'zdavna pa vem: tisočkrat lepše ko bivati pod soln-' ® '-em, je bivati v srcih ljudi. Ne bodi hud, Alfonz, da ti e fakrat ne ustrežem, in daj mi človekov naslov. a.. Tisti večer je v eni iz bajt, ki vise na klancu od Posetja do Vode, v izbi pod streho - njen nalomljeni «*op je bil podoben pokrovu na krsti - slonel za ’ in [Upom papirja na mizi mlad literat. Petrolejka je „ brlela pred njim, a luč mu ni segla do srca, kar tako je ’6 Prazno strmel pred seboj. Dvoje velikih in majhnih >Prašanj je viselo pred njim, Trbovlje, tisočkrat kri-y-°-ne in zavržene, pa on sam, ki je komaj okusil Penkobo sveta, in bil je majhen tako brez konca in traja, da si ni znal izbrati. Vse z zvezdami posuto je vilo nebo, a onkraj ceste je potok pridušeno šumel 'kozi vas.
Tedaj so v kuhinji zunaj sredi tišine zaškripale ■rudne, sprhnele podnice - nekdo je prišel iz noči.
~ Kdo je? je kliknil človek za mizo.
-	Jaz sem, je rekel Bog Oče in stopil na prag. -lober večer.
In s sive, nakodrane glave je spoštljivo privzdignil !v°j božji sij.
-	Bog daj, mu je odvrnil človek in ga z nemo cretnjo povabil, naj vstopi.
~ Kako pa je to pri vas, je vprašal Bog in tiho sedel la staro, z železjem obito skrinjo kraj okna. Morda je ndela že pol sveta, v Vestfaliji, v Ameriki je bila za 'rečo, zdaj pa je stala tam na svoji poslednji postaji n nied prazno šaro, ki seje bila od vsepovsod nabrala ’ nji, sta bila samo še stara, polomljena pipa s cesar-(fco podobo in v strganem ovitku, v poljudni delavski zdaji Marksov »Kapital«. Kako pa je to, je vprašal, la sredi noči ne zaklepate vrat? Glej, stopil sem po 'topnicah z dvorišča, pa nisem ne zapaha ne ključa ,račal do tod.
-	Ničesar nimamo, gospod, je rekel človek nazaj, °a ne vemo, pred kom bi zaklepali duri. Puščamo jih bdprte noč in dan in vsak večer hodimo s tihim 'lPanjem spat, da se nas spomni nekoč sam ljubi Bog n pride k nam na kratek obisk.
~ Vedel sem, je odvrnil Bog, in sem prišel, da bragledam in pretehtam vse reči. In rekli so mi, da so ^kakšna pisanja pri tebi - mar mi lahko odpreš, (ako in kaj?
Človek za mizo je plašen vzdrhtel, potem pa je roko lajal na svoje papirje in rekel:
-	Vem, računal si name, pa glej, grdo sem te uštel.
■ išem in iščem, a ne dokopljem in ne dokopljem se do "odobe sveta. Stokrat in tisočkrat sem si dejal: Gorje ,l,^človek, iz lastne drobcene stiske nisi sprevidel
bede ljudi in pred obličjem zemlje boš na veke ^■vozabljen in sam. A vse je zaman, nikamor se ne ^^bvebijem iz sebe. Glej, kakor lastovka sem, ki pred •3leurjem še enkrat preleti skozi vas. Bom pribežal y lozn, bom še komu oznanil, da prihaja vihar? Mrtve v meni moči, prazen in nem letim skozi čas in vse, tur še morem, je samo, da s svojim obupanim mol-tom kličem Boga. Si ti pripravljen, da greš in urediš?
-	Sem, je rekel Bog.
~ Potem stopi v jamo in se pomeni z ljudmi, je ’ekel človek. Pa kako to meniš, se je še domislil, se zoš ljudem kar naravnost izdal, kar si?
~ Nikar, je rekel Boq, samo na skrivaj bi si rad IWedal reči.
I ~ Potem pa dovoli, da te opomnim, je rekel človek. |»'loriolo boš pa že moral z glave sneti za ta čas.
Brez besede se je nasmehnil Bog - ah, da, človek Postane z leti zmerom bolj žalosten in zmerom bolj Pozabljiv - in je svoj sveti sij dejal v žep. Potem sta vstala oba, bedni človek s podstrehe in stvaritelj Sveta, in sta tiho stopila iz hiše. Nad Petelinjo vasjo, nad Trbovljami, nad vsem neskončnim svetom, kar ia je, so zvezde sijale svojo belo luč. Hiše obakraj veste so ždele v globokem snu, le v hribu nekje je kdaj kdaj zalajal pes. Ko sta prišla dojame, seje v svitu -obločnic pred vhodom gnetla gruča ljudi. Žene in
matere so bile možem in otrokom poslale za cel hunt slanine, kruha in kave pod zemljo, a voz so zvrhan pravkar pripeljali nazaj. Človek s podstrehe je stopil bliže in je s hunta pobral zamazan, čmosiv papir.
-	Glej, se je okrenil k Bogu in bral: Z zahvalo vam vse pošiljamo nazaj, a ne kruha ne slanine ni treba človeku za smrt. Samo izdajalci jedo.
Bogu se je domala zmeglilo pred očmi od gorja. Svet ti božji moj, kaj si napravil iz sebe! si je tiho dejal. Samo izdajalci da še jedo? In s kakšnim svetim upanjem sem sam nekoč ljudem zapisal prošnjo v očenaš:
-	Daj nam danes naš vsakdanji kruh...
In prvikrat je občutil žalost tisti večer, kakor je ni še do takrat od stvarjenja sveta.
Možje, ki so bili s huntom iz jame prišli, so se okrenili nazaj. Tedaj je človek pristopil in rekel:
-	Dajte, možje, da vam predstavim gospoda. Siromašen oče frančiškan brez posla je, od daleč, daleč je prišel in se zanima za rudarsko stvar. Ali ga vzamete s seboj?
Možje so obstali, se s prsti dotaknili vegastih krajcev svojih povaljanih klobukov in spoštljivo pozdravili:
-	Dobro srečo. Stopi z nami, gospod.
Človek je Bogu segel v roko in šel, možje so v svojo sredo vzeli Boga in votlo, žalostno so njih težki koraki odmevali od obokov. Hladen piš je iz jame zavel, potne srage so stopile stvarniku na čelo, za hip ga je slabost zgrabila okrog srca, da se je opotekel.
-	Kaj pa je, gospod, je vprašal rudar, se rajši vrneš?
-	Ne, je odvrnil Bog, takoj bo vse prav, le hoje pod zemljo še nisem vajen.
Da, takole je pač, si je rekel na tihem, če je človek vajen le nebeških višin. In sram ga je bilo.
Ko so že dosti dolgo šli, so pri šahtu pred njimi zagorele luči, iz teme so se jeli luščiti obrazi ljudi.
-	Kdo pa je, ki je z vami prišel? so vpraševali možje. In ko so čuli odgovor, je tekel glas od ust do ust:
-	Siromašen oče frančiškan brez posla je, ki se zanima za rudarsko stvar.
On sam pa je sedel na prevrnjeno cicko, za hip obraz zakril v dlani, pa se je spet vzravnal — zakaj pozna noč je bila in ni več kazalo izgubljati minut - in je vprašal ljudi pred seboj:
-	Poslušajte vendar, možje, kaj vam res ni izhoda drugam ko v smrt?
Eden izmed mož, ko zemlja star, tako je bil sključen in siv - ime mu je bilo Salamon - si je z roko šel čez zamazano brado in dejal:
-	Eh, da, tako smo pač rekli, gospod, da rajši smo mrtvi ljudje ko živi psi.
Drugič je zaskelelo Boga na dno srca, a skril je bolečino, zatajil je samega sebe in rezko, počasi je vprašal, česar dotlej še nikoli na svetu ni žive duše vpraševal:
-	Kako pa je ta stvar, možje, kaj sploh ne verujete v Boga?
Rudarji so se tiho zganili med seboj. Kdo je ta človek, ki je prišel, da jim ob tej najbolj težki, žalostni uri krade poslednje reči iz srca? Tisti pa, ki so mu stali najbliže, so takrat prvič opazili rahel, plašen sijaj, ki seje njegovemu plašču trgal iz gub. Ko je Bog ujel pogled, je na skrivaj brž potisnil globlje v žep svoj nebeški sij.
-	Tako je, no, je spet rekel Salamon, velike reči nas vprašuješ, gospod. Nebesa so zgoraj, glej, mi smo tu spodaj. Kopljemo, a kolikor globlje kopljemo, toliko bližja sta nam pekel in hudič. E, slabe vere smo pri nas, gospod, čeprav nismo brez vere. Na črko in besedo nas eden nič ne da, a v resnici, veš, tako po redkem srečamo Boga. Ampak strela naj me ubije, gospod, če ni res, da lažem, kadar ga kolnem. Ne, ne bom ti rekel, da ga ni. Samo to pravim, da doslej še nismo naleteli nanj. Pa ne bodi zastran tega v skrbeh, gospod, roko ti dam, da bomo, če je. Glej, iz samih drobnih nevidnih elementov je svet zložen - pa kaj bom govoril, ko ti sam vse tisočkrat bolje veš. Iz elementov, vam rečem, kameradje, tako majčkenih, drobnih, da najmanjših med njimi še nista zadela ne kramp ne dinamit, učenost sama pa že zdavnaj ve, da so, in veruje, da bova nekoč naletela nanje jaz ali ti. Takšna, glejte, je z Bogom vsa reč. Prekopali smo že pol sveta, premerili smo vam že pol neba, treba bo premeriti in prekopati samo še enkrat toliko obeh
-	o, česa vsega tehnika ne zmore. Samo ne dajte, da ob praznih huntih pocrkamo ko psi, samo dajte nam dela in kruha. In potem nič skrbi, gospod. Ni hudič, da ti poiščemo Boga.
Bog je z robom plašča zagrnil svoj obraz in duša mu je tretjič, zadnjič tiho zajokala ta večer. Zajokala je, kakor zna tiho, brez solze jokati samo še kamen ob cesti, in gori v nebesih sta čula Očeta Sin in Sveti Duh, ki sta vso noč bedela za mizo doma in čakala, kdaj se vrne on. Čula sta ga, pa sta si le nemo pogledala v oči, zakaj, komu še ostane beseda, če se razjoče gospodar? On sam pa je takrat vstal, okrenil se je po ljudeh in jim z roko dal znamenje, naj mu slede. In, glej, ljudje, ki so se prej zarekli, da pred smrtjo ne gredo odtod, so vzeli svoje ziherice in šli za njim.
Šli so, in koder so šli, je od ust do ust, od numere do numere, od šahta do šahta pred njimi tekel glas. Kdo pa je ta oče frančiškan, so se vpraševali med seboj, da je božji tako, kakor bi lahko bil kraj njega samo še Bog sam? In v Agnezje s Terezije šel glas, na Dobrno, na Gujdo, na Ajnzar in na Polaj. Na travniku med Prapretnim in Pleskim so vrtalci spali pri mrtvih strojih, pod Bukovo goro so mašinisti z bagerjev in lokomotiv, kurjači, kopači in zavirači s kartami uganjali dolgčas. Bila je ena iz onih pravljičnih noči, ki jih je morda že kdaj doživel pozen popotnik, če ga je cesta izpod Reke, od Svetega Urha in izpod Svete Planine zavedla v ta prečudni kraj. Trbovlje, mesto, ki živiš in dihaš, bediš in kolneš, garaš in veruješ vseh štiriindvajset ur na dan. Črte obločnic teko podolž in počez, tamle je Lakonca, tostran bo Limberk, Posetje se skriva pod Ojstrim in tod drži cesta na Vodo skozi Petelinjo vas. O, zemlja, ki si odprla tisočero ran, da bi vrgla kruha lačnim ljudem, pa so ga siti prestregli
-	Trbovlje, ti poslednja, edina domovina človeka!
Glej, tam je sredi hriba stopil Bog iz jame na plan,
tisoč ljudi je ž njim in gredo. In s Terezije, z Agneza in Limberka gredo skozi Petelinjo in skozi Kurjo vas, z Gujde gredo čez Cvajar in Polaj, z Dobrne, iz
Lakonce, izpod Bukove gore gredo čez Ajnzar in mimo Žabje vasi, s separacije in s starih ramp, s holc-placa in iz centrale, iz ciglane in cementarne, iz kamnoloma in iz graščinskih staj gredo rudarji, ha-jarji, laufarji, pinči, ljudje, s sekirami čez rame, s svetilkami prižganimi v rokah, v dušah tema, v telesih glad, pred njimi Bog. Tako so množice hitele z vseh bregov in bilje čudovit pogled ko so naraščale te reke ljudi in luči, kakor rase prečudežna kaplja, dokler se ne potoči v morje. Njemu, ki je šel prvi med vsemi, pa je skozi gube plašča zmerom jasneje sijal njegov sveti sij.
Pred gradom so jim baronovi hlapci zastavili pot. Bilo jih je, da jim je bil od nožev na puškah do slemena ves grad razsvetljen.
-	Kaj hočete? je vprašal veliki hlapec.
-	Z gospodom baronom bi radi ene same besede, je rekel Bog.
Veliki hlapec je šel, pa se je spet vrnil in zaklical ljudem:
-	Izberite moža, da ga sprejmejo njih svetlost gospod baron!
-	Kdo pa naj gre, so odvrnili vsi na mah, če ne prijatelj frančiškan? Stopi, kamerad frančiškan, in se pomeni ž njim.
-	Grem, je rekel Bog in srce mu je zajela sladka tesnoba, da tako prečudežne sladkosti še ni okusil svoj živ dan. Grem, je rekel in stopil na prag, a preden grem, naj se vam še zahvalim za vse, kar sem to noč prejel od vas. Naj bodo z vami blagoslovi Boga, naj bodo z vami vse dobrote sveta. Glejte, brez imena, brez sijaja sem prišel med vas. Niste me prepoznali, pa ste me vzeli v svojo sredo in ste vse, kar imate, in vse, za kar so vas prikrajšali, darovali v moje roke. Glejte, stokrat in tisočkrat mi je že noga stopila pod streho, ki je moj dom, pa sem bil vržen čez prag in zatajen, kakor brezumnež izpljune hostijo pred oltarjem. Odpusti, prijatelj Salamon, kar sem ti storil in kar ti bom morda še prizadejal. Glej, nisi me vprašal, ali verujem vate, ki sam nad brezdnom lakote visiš, pa sem te vprašal, ali veruješ v Boga, ko še nisi dokopal do njega. Eno samo je potrebno pod solncem, vam pravim: Pravica. In Pravica je v vas. In eno samo mora biti človeku dodano: Resnica. In Resnica je z vami. Odpusti mi, prijatelj Salamon, odpustite, kameradje, vsi. Zdaj grem, in ko se vrnem, pojdemo v zmago.
Stopil je v grad in hlapci so ga povedli v dvorano, kjer je za svojim črnim pisalnikom sedel gospod baron. Na zidu se je v mraku blestela cesarska podoba, v kotu križani Bog Sin. Gospod baron je vso noč v gradu bedel in rumene cekine štel in njegova duša je bila neznansko žalostna, zakaj njegova duša je bila vse dni in vse noči prav tako lačna zlata, kakor so bili kruha lačni otroci rudarjev v kolonijah. Segel je s težko roko, navrhal je vrečo cekinov in jo čez mizo ponudil Bogu.
-	Na, je rekel, in pojdi in pusti, da sam uredim svoje reči.
Bog pa je samo rahlo odsunil mameči dar in žvenketajo so se rumenjaki razsuli po tleh. Tedaj se je razsrdil gospod baron, zakaj v svoji hiši ni bil vajen takšnih stvari, in pomignil je hlapcem. Pristopili so brez besede in Bogu zvezali roke. Potem je veliki hlapec stopil na prag in zaklical ljudem:
-	Čujte, možje, kar vam naroča vaš zaupnik in vodja: Pojdite domov, pojdite spat, da boste mogli jutri na delo. Pomenek z njegovo svetlostjo gospodom baronom bo dolg, zelo dolg, zakaj velik je vaš in velik je njegov račun. Zato pa pojdite spat, jutri pojdite na šiht, potem pa vam vse lahko razloži vaš vodja sam.
Niso mogli rudarji verjeti, poznali so velikega hlapca, barona in grad.
-	Nikamor, možje, je zaklical nekdo. Ne vidite mar, kaj imajo v nakani? Zajeli, vzeli so nam ga!
In ko da je blisk udaril z jasnega neba, je tisti mah vso množico presunilo spoznanje.
-	Mar še ne veste, možje, kdo je bil? je najprej zaklical nekdo. Vzeli so nam Boga!
In ko blazni so jeli klicati tisoči ljudi:
-	Da, vzeli so nam Boga! Vrnite nam Boga! Nikamor ne gremo brez Boga!
-	Kaj blebečete, norci? jih je zavrnil veliki hlapec. Se mar ne zavedate greha, da kolovodjo razglašate za svojega Boga? Če je Bog - kdo mu bo mogel silo napraviti, kdo bi mu mogel zvezati roke? Stradež vam je izpil kri in razum, zato prepustite misel njegovi svetlosti gospodu baronu, ki je velik, moder in dober gospod. Pojdite domov, pojdite spat, da boste mogli jutri na delo.
Množica pa se ni ganila spred grada, iz tisoč in tisoč ust je vrel en sam silen krik:
-	Vrnite nam Boga! Nikamor ne gremo brez Boga!
Bil je strahotno veličasten prizor, kdor je videl in
slišal to mrtožico, kako je sredi globoke noči, pred puškami in noži, ki so se bliskali do slemena gradu, klicala njega, ki je prišel k ljudem na kratek obisk iz nebes, ker sami niso vedeli do njega poti.
-	Vrnite nam Boga!
-	Vrnite nam Boga!
Nadaljevanje prihodnjič
Fašisti so med nami
UDBOMAFIJA JE RAZKRINKANA
Naš urednik je v prvi januarski številki DE v iztekajočem se letu napovedal »leto kukavičjih jajc«. Če je imel pri tem v mislih lastninjenje in politiko, je bila njegova napoved prav vizionarska. V takšno preroštvo ga je silil že sam volilni izid in koalicijska kombinacija, iz katere so izpadli predstavniki trdega krila nekdanjega Demosa. Dovolj razlogov za povolilno nezadovoljstvo pa so imeli predvsem iz dveh čisto določenih razlogov. Po vodi je splavala priložnost za gospodarsko utrditev novorevolucionarne oblasti, z njo pa je kar sam od sebe začel kihati motor kvašenja (satansko pokvarjene) družbe s krščanskim etosom. To je material za gnezdo, v katerega so
kukavice pridno polagale jajca, iz katerih so se pod perjem popolnoma instrumentaliziraneg1 tiska, ki je bodisi prespal ali prepil slovensko pomlad v 80. letih, pridno valile številne afer6 V tem kontekstu je jemati tudi obe sporočili subverzivne Civilne inicijative, ki nas brez treznil* glav legitimnih političnih opcij sili na okope državljanskega spopada iz let 1941-45. Dovolj veS ■ razlog torej za objavo dramatičnega sporočila našega X-25, iz katerega veje dramatičnoS' '| ambienta ob zaključku političnega leta 1993. Zgolj v opozorilo, da se potem, spet po kakšnih letih, ne bomo spraševali, kaj je bil vzrok in kaj posledica oziroma po domače: kdo je začel prvi-
CIVILNA INICIJATIVA je udarila tudi drugič. Naše napovedi glede tega so se izkazale za točne.
Tudi naša analiza o idejah CIVILNE INCIJATIVE se kani izkazati za točno. Res je, da tista podpisana CIVILNA INICIATIVA (brez J), nima direktne povezave z ilegalno C. I., toda sporočilo obeh je isto! Pojem »udbomafija«, s katerim nas osrečujeta obe, je lansiral podpisnik tiste legalne, znane in podpisane C. L, Edo Ravnikar mlajši. Kot projektant je že vedel, kako se je zadevi streglo. Če po njem ne bodo zanamcem ostala velika dela, kakor so ostala recimo za Plečnikom, bo pa ostala v večni spomin »udbomafija«. To zadevo so spretno lansirali v DELU. Ključna zadeva za razumevanje anonimne, ilegalne in nepodpisane CIVILNE INICIJATIVE pa je ta, da naprej ustvarjalno razvija Ravnikarjevo skovanko o »udbomafiji«!
nih vosovskih likvidatorjev komaj čakamo prave priložnosti za akcijo. Za začetek pričakujemo recimo spisek komunistov, ki so prebežali v Demos in predvsem v stranke njegovega »trdnega jedra«. Če mislijo pri C. I., da jim ti tovariši gospodje pridno služijo, je lepo, toda kaj, ko obstaja realna možnost, da gre za pripadnike »udbomafije«, ki mislijo, da se jih tam zaradi njihove nove pravovernosti ne bo dalo razkrinkati???
Nekateri med njimi so svoj prestop tudi plačali. Od kod bi sicer v daljnih argentinskih pampah imeli naslednji podatek:
Če je prvi dosje o Rigelniku bil prav zabavno branje o slovenskih menedžerjih - nekoč so jih s cekaja zmerjali za »tehnokrate« in je to veljalo za nevarno deviacijo od prave partijske linije - je drugi dosje presenečenje v dvojem:
(1) Spet se je C. I. oglasila o isti osebi, čeprav smo pričakovali Peterletov (SKD) ali Staničev (SKD) dosje! Na tej točki je C. I. 2 bila popoln uspeh! Dvajset strani druge Civilne inicijative je bilo pravšnje darilo za Miklavža za vse ljubljanske politične kuhinje. Končno se je tudi izkazalo, da cilj ni posredni in neimenovani, recimo Kučan, ampak resnično tisti, ki je bil tudi imenovan... Prav neverjetno!
31. Herman Rigelnik se rad pnhviili. ila elani nieeme sanaeiiske ekipe iz Gorenja v glavnem niso bili v 7.K in da je imel zato težave v partiji. ‘Iz računalniškega izpiSil o plačevanju partijske članarine PKU 10770 je razvidno, da so 31.5.1990, t.j. dva meseca po prvih svobodnih volitvah, bili še skoraj vsi v partiji. Rigelnik je bil takrat npr. zaveden poti zaporedno številko 18, imel je osebno številko 24750, njegov neto OD je značal 17.042,00 din (ko je bila marka 7 din), za partijsko članarino pa so mu odšteli 395,70 din ali 57 DEM. 1 ako skoraj vsem vodilnim delavcem, razen redkih izjem, za^vsako^ar_ obstaja pisna dokumentacija-—
(2) Istočasno pa je postalo jasno, da je CIVILNA INICIJATIVA zrasla na domačih močvirjih. Omemba TRIBUNE kaže, da anonimna C. I. ne seže niti do njenega uredništva, saj z objavo prve anonimke C. I. ni imela prav nič - tribunašem je še enkrat šlo za to, da iz povsem zaspanega študentskega časopisa napravijo slovensko relevantno branje. Od tod tudi panično in nikakor ne dramatično uvajanje v C. I. 2:
Danes, v sredi novembra vam posreduje drugo obvestilo. V prvih mcsecihdeta I99_5M>o stiskana v slovenskem, angleškem in l- —-kn v TTii<»nns A
španskem ie/,ikn v Ttucrms Airesu knjižica izbramh sporočil Inicijative ■mljaječo-fiaknmentaeijo in fotografijami. Inicijativa je izdelala m 2461 naslovnikqyIpki bodo prejeli drugo sporočilo in kasneje
s-spren
Seznam ^‘ltn uaaui v tunut——-tvi ouuu pvojvi* '-*1	...	-.v-jv-
"Iztiskano knjižico. Med naslovniki so vplivne osebnosti iz Slovenije, voditelji in zunanji ministri vplivnejših držav ter yse~pornembne|še_ mcdnarodne,~uradne in 7ievladne~organizacije, predvsem tiste, ki se zavzemajo za svobodo tiska in zaščito človekovih pravic. Za tak korak se je Inicijativa odločila zaradi ravnala vladnih organov Slovenske nove države. Namesto preiskave argumentiranih navedb v prvem ~~—rxX;i,v zv	Umnonin^gJ^tern sp želi zakriti s sporočilom
razkrita udbokomunistična preteklost in dejavnost visokihjtolitjkov in obložiti z blatom Civilno inicijativo.
J?
Inicijativa sporoča prejemnikom sporočila, da lahko ondatke o nemoralnem početju udbomafiie v Slovenili pošljejo na uredništvo Slovenca, Tribune ali na naslove vseh tistih Slovenskih klubov in združenj v INemctji, Argentini, ZD A, Kanadi, Avstraliji in drugod, ki r>ig<f povezani z Slovensko matico. Tekom te poli bodo informacije zanesljivo prišle do Inicijative.
V prihodnje pričakujemo tudi večje število izvodov publikacij C. I. tudi na Delavski enotnosti, saj z večjim številom še ne povsem upokoje-
Slednja bi bila prav zanimiva, saj jo C. I. očitno premore samo ti (jeklenega Hermana... Gre pa za logični štos, ki se mu reče po latinsk6 non sequitur, po naše pa, da iz navedbe o Rigelnikovi sanacijski ekipi šf ne sledi tisto, kar tako in tako vemo, namreč da je Rigelnik sam bi partijski član in pooblaščen za rešitev Gorenja! Tisti, da je »imel zat( težave v partiji«, samo kaže, da je imel tudi dovolj pameti, da je izbiri sodelavce po sposobnosti in ne po partijnosti...
V sporočilu številka 2 nastopajo od politikov Rigelnik, Školjč, Bog< Kovač, Drnovšek, Slejko, Jaša Zlobec, Franco Juri (vsi LDS) ter Popi1 Kučan, Dolanc, Zemljarič, Maček, Kmecl, C. Zlobec (ZKS), od direktorjev pa spet Zemljarič, Pregl, Šinigoj, Cvetka Selšek, Danilo Kovačič-Kuharič, J. Stanič, Zahrastnik, Turenšek, Senica, Zidar, Premk, liti Šešok, Ocvirk, Marko Bulc, Metod Rotar, Klemenčič, Voljč, Kneževič-Florjančič in še kdo.
Razkritje je tolikšno, da bi lahko isto zvedeli, če bi si prepisat poslovni del telefonskega imenika! Vodstvo liberalnih demokratov J vodstvo nekdanjega CK ZKS pa tudi poznamo. Saj so bili tako vsiljivi svoje dni, da so svoje referate in diskusije objavljali čez obe razprt strani DELA...
Skratka: med »udobmafijo« in ZKS oz. njenim komsomolom lahko p° branju in po mnenju CIVILNE INICIJATIVE potegnemo enačaj. Če je te res vse, smo razočarani. Pričakovali smo več!
Kar avtorjev C. I. 2 ne kaže iskati ne pri Peterletovih in tokrat tudi n> pri Janševih, se je očitno s tem spiskom vseh nekdanjih cekajevcev i< vseh - še vedno sedanjih - direktorjev razkril strateški um, ki stoji P destabilizacijo Slovenije. »Udbomafija« je več kot paranoidna skovanki tiste vrste, ki jo poznamo iz totalitarizma (»vatikansko-kominternovsld zarota«, »židovsko-imperialistična zarota« oziroma »židovsko-boljševii ška zarota« z drugega brega...). »Udbomafija« je simbol in iz učbenikot filozofije religije vemo, kako je z religioznimi simboli - v osnovi s< dolgočasni, izpraznjeni in stalno se ponavljajo. Če demosovci niso uspeli opraviti svoje zgodovinske naloge, ko je bil še čas, je sedaj prepozno:
7.L.Zgodovina se naj po Kučanovi ideji razčisti v parlamentu - po1 vodstvom Rigelnika in to na način, da sc bo kolektivna krivda (bcr| krivda režima) pretransformirala v individualno, kjer bodo lovil' usmiljenja vredne obnemogle starce,(glej Artukovič). 5 tem ho p1 ljudeh dosežen nasprotni učinek. Cimvcč krivde zvaliti samo n1 Mačka, ker je pač že umrl. Partija mora ostati čista. Storiti vse, da prepreči Pučnikov koncept, ki hoče po vzoru Nurenberga, ki je SS |j Cestapo proglasil za zločinski organizaciji, obsoditi režim in to naj V bil potem kriterij za zločinskost vsega, kar je bil nanj pripojen11 Takšno opcijo izločiti za vsako ceno, tildi za ceno kakega nesrečne® slučaja.

Če je sprava bila prvi korak, bo »moralni Niirenberg« prosto p Pučniku kot drugi korak precej težaven, še posebej zato, ker je bil zadn;, trenutek za kaj takega na Miklavževih volitvah 92. Morali bomo žive. s komunisti - in lažje bo s prenovljenimi kakor s tistimi, ki štejejo oj marca 1990 svoje najnovejše štetje. Mussolini je naštel 22 let v rimski! številkah, našim vrlim demosovcem pa jih ni uspelo našteti niti tri. In tj" nas zaradi teh političnih šaljivcev mine humor.
Iz argentinskih pomij posebej za Slovensko izseljensko matic'I poroča X-2 5 (VO$
Voščilo
Sreče, zdravja, vsem Vam delavskim trpinom, ko hi še tol’ko imeli cvenka v varžet, da bi lahko nazdravili ga z vinom!
Razuma, boljšo pamet, vsaj malo poštenosti, izvoljencem - sedečim v parlamentu, da nas ne bodo - ko poslušamo jih, spet mučile abotnosti.
Energičnosti vladi, ministrom več korektnosti in takta,
da se izognemo političnega kaosa in kvahta.
Čakajočim - mladim dela, željno zaposlitev, zrelim, starim juncem — svetnikom raznim ekspres upokojitev.
Naši zlati domovini gospodarski bum doma, lepo sliko v tujini.
Ostalim vsem potrpežljivosti in trde kože, da bi zacvetele nam življenja boljšega rože.
Nada
Malo za šalo, malo...
AFERA V KOMISIJI ZA RAZKRINKAVANJE AFER
R
KO
ti
I
Na zadnji seji komisije slovenskega državnega zbora, ki raziskuje vsemogoče afere v naši deželi, je poslanec Jože Jagodnik vljudno povprašal kolega poslanca Marjana Podobnika, kaj je počel v Bruslju in kdo mu je kupil avion-sko karto do nove evropske prestolnice. V poslanskem žargonu povedano je Jože Jagodnik svojega kolega in člana najvišje državne preiskovalne komisije, ki bi moral biti vzor poštenosti, povprašal, ali je po pošteni poti prišel do avionske karte za Bruselj ali pa je bila vmes kakšna zveza ali protekcija. Marjan Podobnik, ki mu je, kakor je že dolgo časa vsem znano (seveda tudi Jožetu Jagodniku), avionsko karto za Bruselj finansiral državni zbor, je seveda vzrojil. Jagodnik pa je sejo preiskovalne komisije zaradi tega užaljeno zapustil, zaradi česar je komisija prekinila delo. Skratka: komisija državnega zbora, ki raziskuje poštenost drugih, se je razletela, ko so njeni člani začeli preiskovati poštenost drug drugega.
Zaradi afere na seji preiskovalne komisije za afere je predsednik državnega zbora Herman Rigelnik sklical poslance, da bi se pogovorili, kaj bi morali storiti za ohranitev lastnega ugleda.
»Jaz bom takoj iz svojega žepa vrnil denar za avionsko karto do Bruslja in nazaj,« je dejal Marjan Podobnik.
»Predlagam, da vsi poslanci sledijo Podobnikovemu zgledu. Če bomo sami začeli dajati zgled poštenosti in se odrekati privilegijem, lahko odrekanje zahtevamo tudi od naših državljanov,« je dejal Rigelnik.
'1
Med prvimi se je k besedi prijavil poslane Vitodrag Pukl. »Z 246000 tolarjev mesečn plače sem najbolje plačan poslanec, zato s bom v decembru, ko je veliko praznikov ii bomo veliko doma, odpovedal dodatku 27 00 tolarjev za ločeno življenje.«
»Bravo,« je dejal Rigelnik. »Gremo naprej!".__
Po krajši mučni tišini, se je oglasil poslani Franc Černelič: »Ker imam med vsemi poslan največje službeno stanovanje v izmeri 68,9-kvadratnega metra, izjavljam, da mi lahko ČO ~ božične in novoletne praznike odklopijo cen J tralno ogrevanje, čeprav ga bom plačal.« 1
»Bravo,« je vzkliknil Rigelnik. »Kakšno sP~ moodpovedovanje!?«
K besedi so se začeli javljati tudi drugi po slanci in ministri.
»Svečano izjavljam, da se bom čez novoletn s praznike vozil s svojim in ne s službenim avto mobilom,« je dejal eden od ministrov.
»Izjavljam, da za potovanja, kjer me gostite Iji pogostijo s kosilom, v decembru ne bom vjČ dvigoval dnevnic«, je pristavil drugi.
»Ker smo v novembru cel mesec sejali, bom dvignil mesečnega pavšala 40 000 tolarje za delo v volilni enoti,« je dejal tretji.	jr.
»Bodi dovolj za danes. Upam, da je današni seja javnost prepričala, da nam je poslancef na prvem mestu državni in javni blagor in D obratno, kakor so nekateri natolcevali na o: Trnovi afere v komisiji za afere,« je končal ra zg ^ v or Rigelnik.	y
Miha Rop1
23. decembra 1993
srečno 94
zt
'Praznična nagradna križanka št. 54/55
n—
rj\^en° križankonam Pošljite do 10. 1. 1994 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 šal^nnljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom. Nagradna križanka št 54/55 lceJ Nagrade so 7.000, 5.000 in 3.000 tolarjev
r j Rešitev nagradne križanke št. 52
'zt^^0^VEMU^!TKVVSRKAVAmEBET™mmONOvTkEH0Am^°^ELZEV
čn™-LARI-
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 52
1.	Darja Hafner, Mucherjeva 2, 61000 Ljubljana,
2.	Ivan Troha, Gabrovka 60, 61275 Gabrovka,
3.	Franc Zaman, Jedinščica 54, 68000 Novo mesto
Rešitev gesel iz današnje praznične križanke vpišite na spodnje črte in pošljite na naš naslov
2.
-Nagrade bomo poslali po pošti
24
TE
Milan Kučan, predsednik Republike Slovenije, je v TV Konferenci brezbrižno izjavil, da ga strankarsko življenje ne veseli. Upajmo, da je predsednik s tem hotel povedati kaj drugega, kot smo slišali, oziroma da smo ga razumeli izven konteksta njegovega zapletenega pripovedovanja, sicer bi utegnila biti njegova politična podoba hudo skladna s civilnoiniciativnim opisom. Tembolj, ker je na dlani, da je predsednika partijsko življenje še kako veselilo, ko smo imeli pri nas eno samo stranko oziroma zvezo, katere predsednik je bil tudi Kučan in po zaslugi katere je sploh bil v položaju, da je lahko kandidiral na predsedniških volitvah. Če pa bi Kučan slučajno resno mislil s svojo izjavo, bi ga hočeš nočeš lahko primerjali z »mamo« v javni hiši, ki navadno tudi nima več pravega veselja, da bi se ukvarjala s strankami. Slovenija ni daleč od pravega bordela!
Kaj pa izid mariborske orožarske afere in neodvis- Kako ste preslalomirali leto 1993? nost sodstva?
Udbomafijce ste odkrili?
Kaj pa obrambni tolar?	Smo se za to boril?
najpomembnejša stra
Tomšičeva
penzija
France Tomšič, šef nekega sindikata, je vnovična žrtev udbomafije. Tokrat so mu jo zagodli zakrinkani udbomafi-jaši v parlamentarni KVIAZ, ki so mu, samo pomislite, kot veteranu pluralizacij ske strukture ukinili nadomestilo za poslansko plačo. Ubogemu Francetu zdaj ne bo preostalo drugega, kot da se revež upokoji po socialno zelo krutem zakonu o poslancih. Proti temu pa je že ogorčeno protestiral Ivan Kramer, predsednik svobodnega sindikata upokojencev, ki v upokojenem Francetu na čelu KNSS vidi sila nevarno konkurenco. Še zlasti, če bo, kot se šepeta, France res zbral potrebno število podpisov za spremembo zakona o poslancih, po kateri bi le-ti šli v penzijo šele po dveh mandatih. Ker France ne pozna nobene države, kjer bi poslanci že po polovici mandata imeli takšne privilegije, kot so uzakonjeni pri nas, bi namreč Kramer lahko ostal brez svojih najodličnejših članov.
Ruplov
sklep
Ivo Kuljaj, v jugo vini še dežurni zlo-bec, zdaj pa okoreli udbomafijaš in dokazani krivec za (upam vsaj) udboma-fijaške naslade bralcev te rubričice, prevzemem pri polni zavesti nemajhen del odgovornosti za to, da je v eminenten seznam udbomafije uvrščena tudi Delavska enotnost kot edini časopis na Slovenskem. To je največji kompliment, ki sem ga doživel v svoji poniglavi pisunski in udbomafijski karieri. Biti v družbi Popita, Dolanca, Školča. Rigelnika, Kučana, Kovača, Mencingerja, Kovačiča, Kuhariča, Zahrast-nika, Ilca, Zlobca, Rupla, Horvata, Premka, Jurija, Bizjaka, Zlobca, Drnovškovega Pharosa, Toša, Boleta, Petrinove, Petriča in mnogih drugih, ki v tej udbomafijaški državi kaj pomenijo, res ni majhna stvar. Verjamem, da mnogi trpijo in pokajo od zavisti, ker jih ni zraven. Ali ne, Berti? Iz vsega srca hvala Civilni inicijativi za ta poimenski presek aferaškega leta 1993. Vsem (še zaposlenim) bralcem želim vesele božične in novoletne praznike ter veliko umazanega denarja in udbomafi jaških užitkov v letu 1994. Onim drugim pa Bog pomagaj! Po principu, da blagor tistim, ki niso videli in so verovali.
Udbokuli
s'Humoreska~
Dimitrij Rupel, poslanec DS v državnem zboru, po najnovejšem pismu Civilne inicijative sklepa, da gre za nekakšen revival starega Demosa, za nov nastop politikov, ki so nekoč doživeli svoj vrhunec in uresničitev, danes pa so povezani vsaj z enim delom vladajoče koalicije, pri čemer ima v mislih Janševo SDSS. Ker ta stranka v vseh pogledih nadaljuje svetle starodemo-sovske tradicije tudi v vladajoči koaliciji, lahko pričakujemo, da se bo ocenjena 1,6 milijardna (v DEM) gospodarska škoda kot neposredna posledica od Demosa inicirane lastninske zakonodaje vrtoglavo dvigovala. Proračunski memorandum je zanesljivo znamenje, da projekt lepo napreduje. Za njegov popoln uspeh pa je nujno vse tiste, ki imajo toliko moči in pameti, da se tej katastrofi lahko uprejo, stigmatizirati kot udbomafijce. Rigelnik niti slučajno ni izbran za največjo tarčo.
(I)racionalno
ljudstvo
-	Ali ste videli, kaj se je zgodilo v Srbiji? smo tokrat mi načeli pogovor v bifeju Bližnja srečanja posebne sorte. Pravzaprav smo s tem vprašanjem merili predvsem na tovariša Neposrednega proizvajalca raznih strok, ki je nekam brezvoljno tičal na svojem mestu za šankom in pil pivo.
»In kaj se je zgodilo takega?« je nekam presenečeno vprašal tovariš Neposredni.
-	Ja v Srbiji so na volitvah spet zmagali »miloševci«...
»In kaj je to tako presenetljivega?«
-	Kaj je presenetljivo?! Ali ni to presenetljivo, da kljub slabemu gospodarskemu stanju večina Srbov spet voli tiste, ki so jih pripeljali v to stanje?
»Pa ste prepričani, da večina Srbov misli, da jih je Miloševič pripeljal v bedo?«
-	Ja kdo pa?
»Morda pa mislijo, da je njihova beda posledica sankcij?«
-	Že mogoče res, ampak saj so sankcije posledica Milo-ševičeve vladavine. To je menda jasno?
»Vprašanje, če je povprečnemu srbskemu volilcu to tako jasno. Sicer pa, ljudje se marsikdaj obnašajo čisto iracionalno...«
-	Ne vem, na kaj ciljate, ampak to je povsem v nasprotju z doktrino, ki smo jo in jo še tudi danes ponavljamo, da ima narod vedno prav.
»Saj nihče temu ne oporeka. Naj vam povem mojo lastno izkušnjo takšne iracionalnosti, ki sem jo doživel v Srbiji. Pred davnimi leti sem bil prav okrog novega leta službeno v Beogradu. Pa me je prijatelj Beograjčan, s katerim sva bila nekoč skupaj pri vojakih, povabil na praznovanje pravoslavnega božiča, ali badnjaka po njihovo, šestega januarja. Sedeli smo za mizo v njegovem družinskem krogu. Ob bogatih jedeh so ponudili tudi projo. To je neka obupna jed. Bolj jo ješ, več je imaš v ustih. Mučil sem se četrt ure ali celo več, da sem pogoltnil svoj košček. In ko sem se ga nazadnje rešil, sem stegnil roko, da bi vzel novega. In takrat me je prijatelj, ki je vznemirjeno opazoval moje davljenje, prijel za roko in me zadržal, da nisem vzel novega koščka proje.«
-	In kaj naj bi bilo v njegovem početju iracionalnega?
»Ne on, jaz sem se obnašal iracionalno!«
-	Ja, in kaj hočete reči s tem? Da mi Srbov ne razumemo ali da Srbi ne razumejo nas?
»Ne eno ne drugo. Pravim le, da se včasih človek lahko obnaša povsem nelogično. In če se lahko obnaša nelogično človek, se lahko tako obnaša tudi vse ljudstvo ali vsaj dobršen del. In to lahko traja poljubno dolgo. Zato sem skoraj prepričan, da bodo na prihodnjih srbskih volitvah spet zmagali socialisti.«
-	Potem pa še sreča, da smo Slovenci drugačni, _ nismo iracionalni, ali ne?
»Ja, ja, to je res velika sreča. Mi smo tako močno racionalno ljudstvo. Res hvala bogu!«
In tovariš Neposredni se je spet zatopil v svoje pivo Govoriti pa ni hotel več.	Bogo Sajoi
Udbokulijevo
voščilo

Horoskop
Duševna sprostitev
V času vladanja kraljice Viktorije je bila Velika Britanija na vrh uri ’ svoje moči. V tedanjem času je britansko politiko vodilo več velif : politikov, med njimi tudi VVilliam Evvart Gladstone (rojen 29. dec?|-bra 1809). Gladstone je bil član liberalne stranke dolga leta pa :j> njen voditelj. Opravljal je več funkcij, med leti 1868 in 1874 pa ju s tudi ministrski predsednik Velike Britanije. Na tem mestu je uvyi veliko družbenih reform, v notranjih zadevah imperija se je z\ zavzemal za avtonomijo Irske, kar je povzročilo veliko hude li v konzervativni britanski družbi. Dejaven pa je bil tudi na zunanjepi1; tičnem področju, zlasti se je zavzemal za osvoboditev balkann' narodov izpod turškega jarma. Zaradi nesoglasij s kraljico Viktoriji moral odstopiti s položaja ministrskega predsednika imperija, o: pa je dejaven član parlamenta in vodja liberalcev tako v parlam kot tudi izven njega.
Znani gledališki ravnatelj Wyndham je nekega vročega pop neva povabil v svoje gledališče izbrano družbo, v njej je bil Gladstone, da bi ji prebral Tennysonovo pesnitev »ElPiri0 prireditvi je ravnatelj stopil h Gladstonu in ga vpraš. predstava utrudila.
»Ne, nikakor ne,« ga je pomiril Gladstone »imer... zabaval in prav vesel sem, da ste me povabili. Cisto pokr in kot prerojen grem nazaj v parlament.«
Wyndham je ves vesel šel za oder, kjer pa je slišal sam., nje zaradi minulega duševnega mučenja. Razjezil se je:
»Dragi moji, vzemite si za vzor starega Gladstona. Pra.'. dejal, da že dolgo ni doživel tako prijetnih uric.«
»To pa rad verjamem, saj je ves čas spal,« se je oglasil neko-' ozadja.	a
VREME
Piše: Andrej Velkavrh
Božič morda bel
		——	
	
fll3 x	
	^ ris?"
je tudi ponekod v nižinah, vendar se sneg ni »prijel«. Ponči; je bliskalo in ponekod tudi grmelo. V sredo čez dan so bik. ponekod plohe. Letos je vreme res pestro in razgibano-Marsikaj smo že doživeli. Tudi 4 stopinje na Kredarici v pon^ deljek. Da ne bo pomote, najvišja izmerjena je bila tam 3 decembra leta 1983, in sicer 9,8 stopinje! Takrat je pa ret, teklo od strehe. No, nismo jih mi doživeli, toda temperatur
priča o spremenljivosti ozračja letošnjo jesen in tudi že zimcj
........................H
Po močni odjugi v nedeljo, ko je zapihal topel in svež jugozahodnik, je bilo še dva dni vetrovno. Nasploh piha zadnje čase veter kar pogosto in misliti bi morali o kakšnem mlina na veter. Pa ne, da bi se lahko naši Don Kihoti z njimi spopadali, temveč v turistične namene. No, morda bi vmes zmleli tudi kakšen kilogramček moke. Ampak to nima z meteorologijo nikakršne zveze, le da tudi meteorologi radi pojemo rezino svežega kruha. Sicer pa se v tem času bolj pečejo potice.
V noči na sredo je višje ležeče kraje pobelil sneg. Snežilo
Ta je v torek nastopila tudi v svoji koledarski, da ne rečen astronomski inačici. Zimski obrat sonca je za nami in dan sl začenja daljšati.
V soboto je božič in prav lahko se zgodi, da ne bo ve H zelen. »O Božiču zeleno, o veliki noči belo,« pravijo, verjetr «i po dolgoletnih izkušnjah. Res pa je, da je velika noč vča: pi marca, včasih pa aprila. »Sveti dan vetrovno, k letu bo sat polno.« Lepo se sliši. Naj tuli, da le ne bo drevja podiral'-, Toda »Če konec grudna veter brije, hudo zimo oznanjuje.«,' ;
Najlepši dan v tem tednu je bila sreda. V petek nas bj osrečila hladna fronta, ki bo v večernih urah prešla Slovenijd Prinaša precej padavin, v hribih sneg, ki se bo v noči r soboto pokazal tudi v nižinah.