Dr. J. Rosina:
Temelji - kmetskokulliime
Kadar slišim besedo »prosveta« — mi skoraj nezavedno šine skozi misli istočasno slieen pojm o — »prosvitljenosti«. Tedaj se spomnim tiste »prosvitljene dobe« (Auf-klarungszeit), ko so pred poldrugim stoletjem Rousseau in Montesquieu začeli »prosvetlje-vati« — to je priblžino isto kot »razsvetljevati« — človeštvu svet in življenje in ko sta Jožef II. in Marija Terezija uvedla ljudsko-šolski pouk in reformirala šolstvo — ravno ob namenu »prosvititi« svoje državljane. To je,
bili in se ne vedo obrniti v življenju, niti ga jasneje vidijo, kakor drugi.
Izobrazba daje možnost jasneje gledati življenje in svet in se torej v njem tudi bolje obrniti. Toda pri enem se iskra ni vnela, ker ni bilo ničesar, na čemer bi se mogla vneti; pri drugem pa se je vnela, kljub temu, da ni bilo drgnjenja in žveplenke. Možnost gledanja pa daje šola in vzgoja in že to je zelo, zelo mnogo; kajti mnogokrat najboljša rastlina zamre ob pomanjkanju solnca.
<Vso
srečo v
i'Novem letu
želita svojim prijateljem
uredništvo in uprava
hotela sta napraviti, da bi njih podaniki odslej gledali »svitlo« (»tolar«) v življenje okoli sebe in s tem postali pametnejši, boljši in — kar jima je bilo glavno — koristnejši za državo.
Zato so od te takozvane »prosvitljene dobe« naprej tako podpirali in razširjali ravno — »prosveto«.
In tu se spomnim običajno na neko sliko iz slavnega Dostojevskijevega romana »Idiot«. Idiot, Knjaa Miškin, živi na svoji »dači« (posestvu) zunaj mesta in ko ima njegov tuberkulozni znanec iz mesta — ime sem pozabil — umreti, ga pridrži pri sebi na deželi, da bo lažje umrl. »Kajti lažje je umirati, če ležiš v vrtu med zelenjem in cvetočimi jablanami, kakor če imaš noč in dan gledati samo v brezizrazno rudečo steno prekocestne Majer-jeve hiše.«
Tak, približno vsaj, je smisel one slike in tako je tudi z življenjem.
Ni vseeno ali buljiš vanj topo in brezizrazno in gre mimo tebe kakor težke sanje, ali pa se ga zavedaš v sebi samem, vidiš in skušaš doumeti njegov tek, gledaš sebe v njem in svoje delo, občutiš s celim srcem njegovo lepoto in težo. Z eno besedo: ni vseeno ali ga gledaš z odprtimi očmi, ali pa greš mimo njega kakor slepec. Radi »svetlosti« odprtih oči pa govorimo o — »prosveti«.
Naučiti ljudi gledati življenje in svet okoli sebe, to je naloga in namen prosvete. V tem pa je tudi bistvo in pomen vsake vzgoje in v tem tiči tudi vsa vrednost umetnosti.	V7
Namen prosvete.
Šolska izobrazba in vzgoja sploh nam dajejo gotova sredstva, gotove spretnosti, ki so nam za današnji življenski boj neobhodno potrebna in koristna. Toda najvažnejše to ni, niti ne more šola in načitanost napraviti iz nič veliko stvar. So ljudje, ki so neverjetno mnogo čitali in se učili in so kljub temu — med nami rečeno — ostali neumni kakor so
Podobno kot z vzgojo je z umetnostjo. Tudi njena vrednost je v tem, da nam s tem, da riše, kako teče življenje drugod in pri j drugih daje možnost pogledati na lastno in •ga primerjati. Če čitam o drugih, mi je oko vedno bolj mirno in bolj hladnokrvno kritično, kakor če se vrtim v krogu lastnih interesov in strasti. Šele ko sem v knjigi videl življenje tako izven sebe in oddaljeno, vidim z veseljem tudi njega čar in lepoto. Kar pa je lepo, je tudi dobro.
Tudi tu se tedaj učim — gledati. Vsa prosveta ima ta namen. Iskati in vzbuditi na ta način speče, toda gibke razume, odpreti zaprta srca, dati razmaha boječi gesti, je naloga in namen vseh prosvetnih društev in tudi naša Društva kmečkih fantov in deklet jo imajo. Zato smo ponosni za vse, če imajo Kmetska matica in makari tudi Mohorjeva in Vodnikova družba na stotisoče članov, in da smo v tem Slovenci med prvimi na svetu. Kajti dokaz je, da smo čuječni. Zato me prešine veselje, če vidim kako štirinajstletna pa-stirica drži dvoje kravic na verigi, ki jih pase ob poti in — čita. Zvečer bo o prečitanem premišljevala in na jutro bo sklenila — kako naj rečem? — pomembnejše živeti. Želim ji, da bi se ji uresničilo.
To je prosveta. Toda kmetskokulturna prosveta ima še nalogo več.
Naloge kmečke prosvete.
Ona ne nudi samo možnosti, razglabljati in razgrinjati svet sploh, razširiti težnjo za samoizobrazbo in čitanjem. Poseben njen pogled velja baš kmetskemu življenju. Razglabljati o njem, najti njegove bitne značajne črte, spoznavati njegovo specifično (posebno) kulturno vrednost, ugotoviti posebne kulturne oblike in odnošaje slovenskega kmetskega življenja in napraviti, da bo naš kmet nanje ponosen, to je temelj slovenskega kmetsko-kulturnega pokreta.
Kajti človek je ponosen samo na to, o
čemur ve, da ga poseduje. Pokazati slovenskemu kmetu, kaj ima, da bo vedel, zakaj je lahko ponosen, na kaj samozavesten in ga s tem dvigniti do večje samozavesti in notranje svobode, to je naloga naših mladinskih kmetskoprosvetnih društev.
In ali je malo in brezpomembno, na kar bi lahko bil ponosen slovenski kmet? Ali se izplača ugotavljati in zbirati kulturne oblike njegovega življenja?
Slovenski kmetje naj bodo mirni. Na to, na kar so oni lahko ponosni, je skoraj edino — če ne sploh edino — na kar je lahko ponosen slovenski narod. Njih kulturne življen-ske forme so sploh edine kulturne forme, v katerih se Slovenstvo izživlja. Njegovi od-ncšaji do življenja, do vere in cerkve, do žene in dekleta, do rodbine, do starišev, do družbe, do izobrazbe in šole, do naroda in oblasti, so sploh edini, ki so izdelani in jasni; torej edini, ki so kulturni, ker predstavljajo izkristalizirano (izčiščeno) obliko življenja. Druge, kakor kmetske kulture pri nas sploh ni, ker je vse drugo komaj v povojih, v mešanju in vrenju, izpostavljeno tisočerim tujim vplivom, ki le zmedo večajo in grmadijo nove dvome.
Naj navedem nekaj primerov.
Vzemimo odnošaj slovenskega kmeta do vere in cerkve. Čeprav je to težak problem in je slika mnogokrat zastrta, on vendar ne veruje kakor suženj, ampak kakor mož. On ima v sebi mir in instinktivno (nezavedno, po srcu) loči dobro od slabega brez dušečih duševnih bojev in dvomov. Tisočletje krščanstva, v katerem živi, mu je izravnalo občutek moralnega in dobrega s tem, kar tudi vera smatra za dobro. Njegovo poštenje je krščansko poštenje in vera mu je v bistvu skup moralnih pravil, po katerih mu vest veleva živeti. On je miren, kakor oni Tolstojev mužik iz Ane Karenine, ki je učil Levina razločevati dobro od slabega, in njegov notranji glas: pošten ali nepošten, mu je siguren sodnik, kakor Angležu njegov: fair, not fair (spodobi se, ne spodobi se). Slovenski kmet ve ločiti vrednost besede od dejanja in to je temeljna črta slovaristva v njem. On je v svojem od-nošaju do vere in cerkve — kljub temu, da zunanje lice včasih drugače kaže — povsem uravnotežen.
Sedaj pa poglejmo slovenskega dijaka ali intelektualca (izobraženca) odnosno sploh meščana. Do četrte gimnazije še moli zvečer. Potem — če je vsaj malo »inteligenten« — preide v opozicijo proti dogmatičnemu kate-hetu in prisiljenim cerkvenostim, ki jih občuti kot nasilje. Kot visokošolca — ali že prej — ga začno preganjati verski dvomi. Stokrat se prime in stokrat zopet zavrže ma-terializem, išče resnice po budizmu, svetem pismu in teozofiji, hodi kakor v labirintu in se meče sem in tja, dokler mu metafizačno (onostransko) čustvo za iskanje velike uganke življenja sploh ne otopi od utrujenosti in bližajočega stradanja. Merila v sebi ni našel in bo ostal brez notranjega kompasa za celo življenje; dokler se na kraju na veliki gau-dium (veselje) takozvanega »nasprotnega časopisja« — ne izpove.
Drugi žive seveda drugače. Toda vsi se
mečejo kakor riba po suhem. Ustaljenega razmerja niti do vere, niti do cerkve slovensko meščanstvo do danes ni našlo. One nezmotljive »duševne tehtnice«, kakor bi rekel Radič, ki jo ima kmet, nima v sebi. Pri vsakem dejanju je tisoč za in tisoč proti. Neodločno nagibanje sem in tja pa mu jemlje moč jasne odločitve in mu izčrpava energijo.
Ali razmerje moža do žene in zakona!
Slovenska kmetska žena stoji visoko v spoštovanju in njen odnošaj do moža predstavlja jasno izdelano kulturno življensko formo (obliko). V hiši ima ugled, »tri ogle podpira«, pravi pregovor; mož jo vzame na polovico posestva, njeno delo, njen razum pri odločitvi in zlasti njeno materinstvo je priznano in spoštovano. Ona mnogo dela toda ima priznanje . : -.Vo in r in se tudi čuti možu enakovredno. Značaji kakor n. pr.
evstikove gospe z Vrha iz Kačjega g ne da« aTi Cankarjeve »matere« so visoko, visoko postavljeni in niso redki. Zvestoba v zakonu je aksiom (prvotna zahteva), na kateri se vsaka misel izkušnjave razbije. Slovenska kmetska žena je res — žena. Še nje narodna nošnja se mi zdi, da je ponosnejša kakor moška in kaže, da ima ugled in besedo; mnogokrat — »glavno besedo«.
Kako neizdelan — in vsled tega nekulturen — je ta odnošaj pri slovenskem meščanstvu. Tu imamo kar celo vrsto »idealov« zakona. Eni še zahtevajo, da prinese žena de-vištvo v zakon, drugim je to vseeno. Eni hvalijo takozvano «Kameradschaftsehe«, kjer kakor dva visokošolska kolega skupaj gresta mož in žena skozi življenje. Drugi zopet smatrajo ženo za nižje bitje in govore z njo le s pritajenim zaničevanjem, ker mislijo, da je mož človek višje vrste; rabijo jih ali za gospodinje, ali za igračke, ki jim dolg čas preganjajo, ali pa, da imajo koga, ki jih lahko sekira. Eni jih pretepajo — kljub izobraženosti — drugi so tutke. Eni zahtevajo od žene zakonsko zvestobo in otroke, drugim je to deveta briga. Skratka — tudi tu velika zmešnjava.
Ali vzemimo razmerje očeta do sina in sploh staršev do otrok. Na kmetih je slika jasna — čeprav često tudi ni razveseljiva. Toda kaka zmešnjava je v mestih. Po nekod drže očetje na spoštovalno distanco (oddaljenost) in vlada nekako še patriarhalično razmerje. Drugod se je oče približal deci in vlada nekaka demokracija, kjer je dovoljena kritika in celo — rahel posmeh. Zopet drugje pa — kakor pravi pesem — hodita sin in oče skupaj na promenado za dekleti in v gostilno na vino in »švips«. Tudi tu so nerešeni problemi in se komaj išče poti.
Isto je v sto in sto drugih življenskih od-nošajih. Niti o slovenskomeščanski društveni kulturi — odnošaju do prijateljev in znanstvu — ne moremo govoriti. Medtem ko je pome-nek po nedeljski maši pred cerkvijo ali na golažu v gostilni gladek, točno ograjen in brez pritvarjanja in iskanja besed.
Še celo razmerje fanta do dekleta, je pri nas edino na kmetih jasno izdelano in slovensko — naše. Tavčar, kadar popisuje v svojem »Cvetju v jeseni« svojo kmečko ljubezen, je lep in velik; če pa začne obračati besede svojih zaljubljenih kontes in graščinskih pospodičen, pa takoj zazeham. No, Jurčič in menda še cela vrsta mu je podobnih.
Zakaj potem mnogi izmed naših slovenskih kmetov posmehljivo gledajo na lastno življenje, v katerem se gibljejo? Grabijo za tujim, ki je oddaljeno, nerazumljivo in povrh tega še tisočkrat manj vredno. Kroga, v katerega jih je postavila usoda, se ne bodo iz-nebili, samo smešni bodo in izgubili bodo ravnotežje. Dobro jim pa med prsti uhaja in ga ne opazijo.
Temelj kmetskokulturne prosvete je, da kmetsko življenje okoli sebe prosmatra z
odprtimi očmi, ga registrira, zbira podatke, išče podlage in možnosti razvoja kmetskega življenja, pregleda vzroke in premeri posledice dobrin in napak.
Kmetskokulturni pokret je konservativen (ohranjujoč) v kolikor originalnosti (prvobitnosti) kmečkega življenja zbliža in skuša ohraniti. On odkopava zaklad slovenskega ' kmečkega in s tem edini zaklad slovenskega življenja sploh. Zato sem svoj čas napisal, da smo podobni svoječasni kulturni smeri tako-! zvani slavjanofilov v predvojni Rusiji in da bo I slovenska intelegenca trčila ob nas. ko bo : iskala slovenskega človeka.
Kakor so ob svojem narodnem preporodu
* ovi ča§i —
, si, ki smo srečno preživeli svetovno vojno, se še z grozo spominjamo, kako trda nam je zlasti zadnji dve leti vojne predla za j vsakdanji kruh. Kar je bilo delovnih moči, je služilo v vojni, živine je primanjkovalo na vseh koncih in krajih in s tem tudi gnoja, dobro poljedelsko orodje pa se je tudi težko dobilo, ker so bile vse obrtne in industrijske delavnice preurejene na izdelavo vojnih potrebščin. Iz takih okolnosti in razmer se je moralo roditi silno pomanjkanje vsakdanjega kruha in to pomanjkanje je v veliki me i tudi odločilo izid vojne.
V vojni so se ljudje naučili zopet ceniti vrednost kruha in ceniti kmečko delo. To je bila dobra stran vojne. Iz strahu, da se podobna nesreča ne bi nikdar nikomur več pripetila, so začele tudi vse evropske države na vso moč pospeševati kmetijstvo in vsa skrb modernih državnikov in politikov je danes obrnjena na to, da poljedelstvo v svojih državah dvignejo tako visoko, da bi državljani tudi v slučaju nove vojne ne stradali, ampak da bi pridelali doma vsaj toliko, kolikor potrebujejo za svoje lastno prebivalstvo.
To prizadevanje je rodilo zlasti v Srednji Evropi že velike uspehe, zlasti pri naših najbližjih sosedih. V Avstriji je zlasti poljedelski minister Thaller skrbel z veliko spretnostjo za dvig domačega avstrijskega kmetijstva in vsak miren opazovalec avstrijskih razmer mora priznati, da je dosegla Avstrija na tem polju sijajne uspehe. Z državno in deželno pomočjo so izpremenili na tisoče hektarjev prej nerodovitne in prazne zemlje v plodna polja, v dobre travnike ali vsaj v pašnike. Vlada je preskrbela kmetom najboljša semena in izvrstno plemensko živino. Industrija se je vrgla na izdelavo poljedelskih strojev, ! kakršni so prikladni baš za hribovito avstrijsko zemljo. Uspehi niso izostali. Danes prideluje Avstrija že toliko žita in krompirja in s'adkorne pese, da nima le dovolj živeža za svoje prebivalstvo, ampak da nekaj svojih pridelkov že tudi izvaža. Pri tej priliki ne smemo pozabiti omeniti tudi velike agitacije, ki jo je pred leti začela avstrijska vlada v avstrijskih mestih na korist domačih kmečkih produktov. Na Dunaju so odprli veliko število novih mlekarn, po časopisih pa smo dan na dan brali: Jejte domači sir, ki ni nič slabši kakor švicarski, in jejte domače surovo maslo, ki nič ne zaostaja za danskim! Ta agitacija je rodila uspeh. Danes je avstrijska poljedelska produkcija na višku. Avstrijskim kmetom se sicer še ne godi tako dobro, kakor bi se jim lahko, ker so zaradi povojnih razmer še zelo obremenjeni, v teku časa pa se bodo izlečile tudi zadnje vojne rane. Samoposebi umevno je, da je znala avstrijska vlada svoje kmete tudi zaščititi z izdatno carino, kar hudo občutimo tudi mi, zlasti glede mleka, mesa in vina.
Tudi v sosedni Italiji je posvetil Mussoli-ni domačemu kmetijstvu največjo skrb. V Italiji je mnogo rodovitnega sveta, še več pa je
Nemci iskali in našli moč in samozaupanje v svoji zdogovini, jezikoslovju, Nibelungih in Gotzu von Berlichingen, tako je tudi za nas tu edino vrelo bogastva in iskanja. Doslej pa je ostalo to kulturno polje neobdelano in zaklad neizčrpan.
Slovenska kmečkokulturna prosveta in slovenska kmetska mladina — ki nam je tako blizu — ima temeljno nalogo ga odkopavati in izkopati. Kajti potem šele, ko bomo našli podlago, na kateri stojimo in ko bomo videli, kako ponosni smo lahko nanjo, bo izginila tudi tista tako značilna slovenska maloduš-I nost in se ne bomo tolikokrat začudili — nad ! lastnimi uspehi.
nove skrbi!
bilo (in je še) neobdelane puščave in močvirnatega sveta. Število italijanskega prebivalstva pa je zelo veliko in Italija prej ni nikdar doma pridelala dovolj živeža. Brez tujskega prometa bi bili Italijani komaj živeli.
ussolini pa se je z njemu lastno energijo lotil velikanskega dela in začel je takozvano »žitno bitko«. Na stotine milijonov je žrtvovala italijanska vlada za izsušenje obširnih močvirij v južnih krajih in 100.000 delavcev dela še dandanes na ureditvi hudournikov in na •opravljanju zemlje sploh, da bo pripravna a obdelovanje. V par 'etih je prišla Italija ako daleč, da je lani e prav malo žita uvozila, istočasno pa se rarvija tudi živinoreja in vse vrste kmetijstva sploh.
Kako visoko je razvito kmetijstvo na Češkem, je splošno znano. Češka dežela je tako-rekoč ena sama visoka poljedelska šola za vse, ki se zanimajo za kmetijstvo. Posebno razvita je na Češkem kmečka industrija, t. j. predelava lahko kvarljivih kmečkih pridelkov v trajno ohranljive in tudi dražje produkte. Velik uspeh češkega kmetijstva pa je v tem, da je večina najvažnejših kmečkih industrij v rokah kmetov samih (potom zadrug). Vlada, v kateri imajo že več let odločilno besedo kmečke stranke (češka in nemška) se-1 veda na vso moč podpira razvoj kmetijstva in ; je češke kmete obvarovala pred konkurenco tudi z visokimi carinami.
V Nemčiji se baš sedaj bije hud boj za carinsko zaščito kmetov. To se godi v Nemčiji, kjer so kmetje v veliki manjšini napram ostalemu prebivalstvu, ker pride en kmet na tri fabriške delavce! Ker pa je baš Nemčija v svetovni vojni najbolj čutila, kaj se pravi lakota, zato je kljub svoji industrijski večini pripravljena ugoditi tudi1 kmečkim željam in domače kmetijstvo izdatno podpreti s carinsko zaščito in z davčnimi olajšavami.
Našteli smo le par zgledov, kako v naši najbližnji okolici dvigajo poljedelsko produkcijo in jo ščitijo z visokimi carinami. Je pa tako po celi Evropi. Ta pojav pa je za nas tako važen, da ga nikakor ne smemo prezreti. Če je namreč splošna tendenca ta, da povsod skrbe le za svoje kmetijstvo, in to z uspehom, potem nastane za nas odločilne važnosti vprašanje: Kam z našim blagom, kolikor ga sploh imamo na prodaj? Kako naj mi uredimo svo-ja gospodarstva^ če hočemo imeti od njih korist?
Glede žita mi v Dravski banovini nismo J v skrbeh, ker ga imamo sami premalo. Druga pa je glede živinoreje in vinogradništva.
Far se tiče žita, bomo morali gledati, da dvignemo množino našega pridelka vsaj tako visoko, da ga bomo imeli dovolj za lastno prebivalstvo. Na to, da bi mogla naša zemlja I kdaj tekmovati z Banatom, je pač težko mi-| siiti. Ker pa z žitom ne bomo prišli posebno daleč, bo treba pač posvetiti vso skrb ostalim panogam poljedelstva, zlasti živinoreji in sadjarstvu. Tu pa bo treba gledati na dvoje: prvič, da dosežemo čim višjo kakovost (kva-
M teto), drugič pa, da dvignemo po češkem primeru kmečko industrijo na najvišjo dosegljivo stopinjo.
Izkušnja uči, da ima takrat, ko je vsega blaga dovolj ali celo preveč, svojo veljavo samo kakovost (kvaliteta). Če je na trgu dovolj živine, ne bo nihče kupoval takozvanih »buš«, ampak samo najboljše in najlepše blago bo imelo svojo ceno. To je stara resnica, ki še danes velja, se pa pri nas žalibog veliko premalo upošteva. Vodenega mleka nihče ne mara, razun v sili. V vojnem času je bilo
dobro, danes pa vojne ni več! Ravno tako je z vsakim pridelkom, zlasti še s sadjem. Naše pravilo in merilo mora biti: Prvo je kakovost, kajti samo izbrano dobro blago ima ceno. Takih jabolk n. pr., ki jim pravijo »šiške«, nihče dandanes niti ne pogleda. Še domači otroci jih ne marajo.
Največjo skrb pa bo treba posvetiti predelavi naših pridelkov v trajne ali kmečki industriji. V tem oziru smo mi še daleč zadaj in tukaj se nam odpira še lepo in donosno polje dela. 0 tem pa več v posebnem članku.
Kaf daje zemlja?
Zemljo «o imenovali že stari narodi mater vsega življenja. Iz zemlje poganjajo pod vplivom solnčne toplote in dežja najrazličnejše rastline. Z rastlinami se hranijo živali, od rastlin in živali pa živi človek. Rastline, živali in ljudje pa se vračajo v zemljo, ko dopolnijo svojo življensko dobo. »Prah (zemlja) si in v prah se boš izpremenik — pravi Sv. pismo.
Največji in najodločilnejši korak do kulture je napravil človek, ko je začel zemljo obdelovati. Takrat je pa človek postal kmet. Pastirski in lovski šotor je zamenjal s stalnim bivališčem, ker je moral na enem in istem mestu čakati, da dozori to, kar je po-sejal. Svoje bivališče si je moral urediti tako, da je bil zavarovan pred vremenskimi nezgodami. potem tako, da je bil varen pred napadi ljudi in živali in da je mogel na varnem hraniti svoj pridelek. Tako je nastala kmečka hiša in tako so nastala gospodarska poslopja, sicer različna od naših, ampak cilj in namen nekdanjih kmečkih stavb je bil isti, kot še dandanes. Ker pa je narava položila v človeka in sploh v vsako »živo« bitje (tudi rastline) nagon, da ne ohrani le sebe kolikor mogoče dolgo živega, ampak da ohrani in razmnoži tudi svoj rod, si je moral človek vzeti v svoie sta1 no bivališče tudi družico. Začetek kmetijstva je torej tudi začetek rodbine. V kmečki hiši prebivajoča rodbina tvori kmečki dom.
Iz zemlje je torej človek dobival pred vsem svojo hrano in jo dobiva še dandanes. \ tudi svoje nekdanje priprosto orodje je dobival iz zemlje. Zemljo je rahljal s kljukasto korenino, iz katere se je razvil današnji plug. " "aterijal za svoje priproste stavbe je dobival iz zemlje in od zemlje — les. kamenje, travo in oesek. Ko pa se je začelo delo deliti in se iz kmetijstva razvila prva obrt, je moral ' met skrbeti za živež tudi za obrtnika, obrtnik pa je kmetu izdeloval orodje, s katerim 'e zemljo lahko boljše obdeloval in več pridelal da je bilo živeža dovolj za vse.
Ko pa se je človeška družba razvila še dalje so bili potrebni še posebej ljudje, ki so zemljo varovali (vojaki) in skrbeli, da se izvršujejo postave (uradništvo). Tudi za te >"e moral skrbeti kmet in pridelati toliko živeža. da so mogli vršiti samo svoje opravilo.
Ta ureditev človeške družbe je ostala v slavnem veMrvna vse do danes. Mi imamo si-f.Pr dandanes delitev dela silno izpopolnjeno in smo skoraj že pozabili, kako je naš da- j našnji red nastal toda to na stvari sami ni| ne izpremeni. Kakor nekdaj, tako mora kmet, ki je pridelovalec živeža, še dandanes pridobivati živež za sebe, za obrtnike in njihove pomočnike (fabrike in fabriške delavce) in za ljudi, ki vzdržujejo red (vojaštvo in uradništvo).
Če ne bi imeli denarja in bi moral kmet skrbeti za vse te ljudi s tem, da bi jim oddajal njihov delež v naravi, bi bila skrb kmetov za prehrano vseh ljudi še bolj očitna. Mi bi imeli v tem slučaju bržkone povsod velika skladišča kamor bi morali oddajati kmetje del svojega pridelka (davek), iz teh skladišč pa bi oblast delila živež vsem ostalim stanovom po vrednosti in pomenu njihovega dela.
Danes seveda, ko imamo denar, ki ni nič drugega kot nakaznica na »blago« (v prvi vrsti na živež), se deli hrana in vse potrebščine sploh le s pomočjo denarja, ta okolnost pa mnogim zastira oči, da ne morejo spoznati pravega stanja, na čegavih ramah da pravzaprav sloni vse gospodarstvo.
Zamislimo si kmečko gospodarstvo v najbolj prvotni obliki. Kmet dela na polju, da pridobi živež, en sin (seka1 v hosti les za orodje, drugi sin koplje rudo in jo topi, tretji in četrti pa izdelujeta vse (obrtne) potrebščine za dom. Nastane vprašanje: Kdo vzdržuje vse? Mar ne kmet? In kakor je v malem, tako je v velikem.
Pa bo kdo rekel: Ja, zakaj pa potem tudi obrtniki in trgovci plačujejo davek? Res je to, da ga plačujejo. Vprašanje pa je, odkod ga plačujejo. Ali ne koncem koncev od tega, kar dobe od kmetov (od domačih ali pa od onih v Afriki itd., kamorkoli že obrtniki prodajajo svoje blago)? Vse mašine, tudi take, ki jih rabimo za izdelovanje drugih mašin, služijo koncem koncev le za pridobivanje hrane! Če obrt in industrija in uradništvo ne bi dobilo od poljedelstva nekaj več, kakor potrebujejo ti in oni za ohranitev svojega golega življenja, tudi ne bi mogli nič oddajati od svojega deleža na hrani, ne v naturi in ne v denarju.
V posameznih evropskih državah je sicer podoba, kakor da bi cele države živele vendarle bolj od industrije kakor pa od kmetijstva. Ta domneva pa je napačna. Res je sicer, da n. pr. angleška ali nemška industrija ne živita le od domačih kmetov, zato pa izvažajo toliko več svojih izdelkov v take kmečke dežele, kjer je malo industrije in obrti ali pa sploh nič (Rusijo, kolonije). Torej tudi nemška in angleška industrija ne živita od svojih mašin, ker se mašin ne da jesti, ampak zopet le od kmetijstva, čeprav od kmetijstva v tujih državah ali celo od kmetijstva v tujih delih sveta.
To razmerje morajo naši kmetje poznati, da bodo tudi oni ponosni na svoj stan in da se bodo zavedali, da so glavni del tistega velikega gospodarskega činitelja, ki vzdržuje ves svet in vse svetovno gospodarstvo.
Izvirne francoske pastilje
.VALDA*
in
proti Škodljivim učinkom megle vsem boleznim dihal.
Prodata jo vse lekarne in drogerije.
NAROČNIKI, PORAVNAJTE v dneh okrog novega leta zanesljivo svojo naročnino za Kmetski list, ki stane za celo leto samo 30 dinarjev.
KMETSKI LIST je edin list, ki piše samo za kmeta! Zato je dolžnost nas vseh, da mu pridobivamo čimveč novih naročnikov.
Agrarni pokret v Bolgariji.
(Nadaljevanje.)
Da spoznamo jasno delo, korist in uspeh bolgarskih proizvodnih zadrug, si hočemo na kratko ogledati delo in rezultate teh zadrug v nekaterih področjih kmetske proizvodnje.
1. Kmetske tobačne proizvodne zadruge. Najbolj intenzivna kultura v bolgarskem malem gospodarstvu je pridelovanje tobaka. Tobak nese toliko, da more kmet, ki ima 20—25 tisoč m2 posestva, dobro živeti. Kljub vsem tem prednostim tobačne kulture pa je kmet živel v revščini in tobačna proizvodnja ni prav nic napredovala. Trgovina s tobakom v deželi in izvoz v inozemstvo je bil monopol kartela tobačnih tovarn in bank. Ta kartel je razdelil državo na področja posameznih svojih članov, določal prodajno ceno tobaku in s tem prisilil kmeta, da prodaja svoje blago po oni ceni, ki jo je določil kartel. Vrednost tobaka se je menjavala med 10 do 50 levi za kg in to za najboljšo vrsto. Ves ta položaj pa je spremenila ustanovitev tobačnih proizvodnih zadrug. Te zadruge so se poslužile 80% varantnega kredita in s tem razpolagale z ogromnimi kapitali, ki so omogočili kmetu predujem na njegovo blago. S tem je bil kmet rešen od prisilnega prodajanja svojega blaga. Kot izvozniki pa so kmetje preko zadrug dosegli polno vrednost v inozemstvo prodanega tobaka. Čisti dobiček prodaje pa je zadruga razdelila med svoje člane. Dobiček, ki ga je imel kmet od svojega tobaka, se je že v teku enega leta potrojil ali početvoril in cena tobaka je dosegla 85—124 levov za kg, franko zadruga. To je povzročilo tudi, da se je proizvodnja v enem letu dvignila za deset milijonov kg. Toda delo zadrug s tem še ni bilo opravljeno; treba je bilo rešiti tudi domačega konsumenta od ekspiloata-cije. Zato so zadruge ustanovile lastne tovarne in skladišča. Pri zadružni tovarni je dobil delavec 10—15% večjo plačo, kakor v kapitalistični; nekatere od njih, kakor n. pr. »Ase-nova krepost« v Stanimaki, pa so ustanovile celo kino, kopališča in bolnice za brezplačno uporabo od strani svojih delavcev.
2. Kmetske sviloprejske zadruge. Svilopre-ja spada tudi med važne poljedelske kulture v Bolgariji. Ker ne zahteva zase posebnega dela kmetske plodne zemlje, daje svilopreja kmetu možnost, da izkorišča tudi one dele svojega zemljišča, ki niso pripravni za obdelovanje, s tem da na njih posadi posebno vnsto drevja, ki s svojim listjem služi za hrano črvom. Obenem pa daje možnost, da zaposli kmet tudi svoje manjše otroke in starejše ljudi, ki ne morejo opravljati težjih poljskih del. Ker pa se je kmet tudi tu moral ukloniti karteliranlm trgovcem, je tudi svi-loprejstvo kljulb dobrim naravnim predpogojem vedno bolj propadalo. Od 2 milijonov kg produkcije surove svile 1.1910 je padla letna produkcija do nastopa kmetslke vlade na 8G0.0G0 kg. Vrednost kg surove svile se je gibala med 20 in 25 levi. Pomoč, ki jo je dala kmetska banka kmetu v obliki 80% varant-nega kredita, pa je povzročila tudi v tem področju postanek zadrug. Zadruge pa so takoj zgradile moderne sušilnice. Po izločitvi kapitalističnih trgovcev iz notranjega trga pa so jih začele zadruge izpodrivati tudi iz eksport-ne trgovine. Rezultati so bili sledeči: od 20 do 25 levov 1. 1920 je zrastla že 1. 1921 vrednost kg surove svile na 54—60 levov na mestu zadruge. L. 1922 pa je dosegla vrednost kg surove svile fantastične vsote, tako da je veljal kg najboljše svile 170 levov, druge vrste 165 levov, tretje 160 levov, četrte 155 in pete 150 levov, cene, ki jih do tedaj svilar-stvo v Bolgariji ni nikdar poznalo. Vse to je povečalo in podprlo zadružništvo, tako da je že po prvem letu po postanku zadrug zrastla
letna produkcija od 800.000 na 1,400.000 kg, a v drugem letu se je število zadrug podvojilo.
3.	Kmetske zadruge za produkcijo rožnega olja. Tudi ta produkcija je zelo važna in preživlja sama okoli %fls Bolgarov. Monopoli-zacija trgovine z rožnim oljem v rokah kar-tela nekaj tovarn in trgovcev in posebnosti te trgovine, kaikor tudi konkurenca drugih manj vrednih surogatov so. povzročili propadanje produkcije rožnega olja, ki so jo izpodrivale druge, eksploataciji kartelov manj izpostavljene kulture. Branje rož in pridobivanje .olja pa je sezonsko delo, ki ne trpi odlaganja. Ker se rožni cvetovi morajo zvariti v teku 24 ur, potem ko so nabrani, kmet pa nima lastnih tovarn, je producent prisiljen, da prodaja rožni cvet takoj po ceni, ki mu jo predlaga fabrikant. Razen tega je treba upoštevati, da se proda vse rožno olje v inozemstvo, zato pa malemu producentu ni mogoče, da bi ga prodajal sam in dobil njegovo polno vrednost. Ker so bili dohodki te produlkcije tako majhni, je seveda tudi produkcija sama padala od leta do leta, tako da je padla od 4880 kg rožnega olja 1. 1906 na 1380 kg leta 1920. Interesantno pa je tudi zasledovati ne-čuvono špekulacijo kapitalistov. Medtem, ko je bilo 1. 1906 produciranih 4380 kg, je bilo etosportiranih v inozemstvo 7038 kg; vsa ta razlika gre na račun falsifikatov rožnega olja in zato je ugled bolgarskega rožnega olja v inozemstvu vedno bolj padal. Šele dovolitev 80% varantnega kredita je otvorila novo razdobje tudi v tem področju bolgarskega poljedelstva. Zadružni duh je zavladal in proizvodnja se je dvignila. V kratkem času so nastale po vsej Rožni dolini (dolina med obema Balkanoma, kjer se pridela največ rožnega olja) zadruge, ki so ustanovile tudi lastne tovarne za varjenje rožnega olja. Uspeh zadružništva pa naj pokažejo številke: od 10.000 levov 1. 1920 je v prvem letu zadružništva dosegla vrednost kg rožnega olja 1. 1921 20.000 levov, 1. 1922 36.000 levov, leta 1923 pa 50.000 levov, a 1. 1927 se je prodajal kg zadružnega rožnega olja po 8O.O00 levov, a nesolidnejše trgovsko rožno olje le po 50.000 levov. Vse to je seveda povzročilo tudi naraščanje produkcije. Opuščeni rožni nasadi so bili znova zasajeni; za odpravo surogatov pa je kmetska vlada izdala poseben zakon proti falsifieiranlju rožnega olja in mu -s tem dvignila ugled v inozemstvu.
4.	Kmetske mlekarske zadruge. V Bolgariji je živinoreja zelo razvita. Mlekarski produkti so tako važni, da tvorijo 1/1„ bolgarskega izvoza. Poleg mlekarn v mestih, ki pridobivajo maslo od kravjega mleka, obstojajo še sezonske mlelkarne (samopoleti), lastnina akcijskih družb ali pa posameznih kapitalistov, ki pridelujejo iz ovčjega mleka posebno vrsto konzerviranega sira, imenovanega »ka-škavak, ki služi za eksportno trgovino. Proizvodnja tega sira traja samo od pričetka do konca dojenja ovac. Tudi najmanjše mlekarne razpolagajo z mlekom od 2—3 tisoč, največ pa od 8—10 tisoč ovac. Takih mlekarn je v Bolgariji približno šestdeset, ki podelujejo mleko kakih 300 tisoč ovac. Vsaka ovca daje povprečno 20 kg mleka, tako da se podela okrog 6 milijonov kg mleka letno, kar daje okrog 1 milijona »kaškavala« in okrog V2 milijona kg masla. »Kaškavak, ki vzdrži nad eno leto in ima precejšnjo vrednost, se malo konsumira v deželi in služi skoraj samo za eksport. Koristi od tega pa nima kmet-živi-norejec, ker vriši tudi tu eksploatacija kapitalistov svoje delo s tem, da kupuje mleko po zelo nizkih eenah (3 leve n'a tog). Šele po dovolitvi 80% varantmega kredita in po razglasitvi zakona o državni zaščiti nad zadrugami je začel kmet-živinorejec z borbo proti oderuštvu. Ustanovile so se živinorejske in mlekarske zadruge, ki so v kratkem času iz-i mile trgpvca-špekulanta od notranjega in
zunanjega trga. Rezultati so bili sledeči: pred ustanovitvijo zadrug je dobil kmet-živinorejec od kapitalista 1/12 vrednosti mleka vsake ovce kot predujem, vse ostalo pa šele takrat, ko je trgovec prodal svoje blago; cena kg mleka se je gibala, kakor smo že omenili, okrog 3 levov od kg. Po ustanovitvi mlekarskih zadrug pa je dobil vsak član do 80% predujma na vrednost mleka, ki ga je dal na razpolago za podelovanje v zadružnih mlekarnah. Osnovno ceno mleka so določili sporazumno vsi člani zadruge, n. pr. v prvem letu 5 levov od kg mleka. Po prodaji kašlkavala in masla pa so dobili člani še po 3 leve od kg, teko da je cena na kg mleka, podelanega v zadružnih mlekarnah, dosegla 8 levov. V drugem letu pa je cena mleka dosegla že 12 levov od kg. V vseh provincijalnih mestih in vaseh pa so se na isti način osnovale tudi mlekarne za proizvodnjo masla od kravjega mleka. Cena je pri tem zrastla že v prvem letu na dvojno vtišino (od 3 na 6—7 levov na kg). Povečanje dohodkov pa je povzročilo tudi okrepitev živinoreje, ki je dvignila Bolgarijo na prvo mesto med balkanskimi izvozniki mlečnih pridelkov v Evropi in na prvo mesto med izvozniki živine na Grško in Turčijo.
Na isti način in z istimi cilji je nastalo na Bolgarskem še mnogo drugih proizvodnih zadrug, kakor: za sladkorno repo, vinogradništvo itd.
Žitni sindikati imajo samo namen, da organizirajo prodajo žita. Povzročila jih je ne-euvena eksploatacija s strani karteliranih žitnih trgovcev. Vrednost žitnih pridelkov je dosegala pred njihovo ustanovitvijo komaj eno tretjino vrednosti na mednarodnem trgu. Dobiček, ki so ga imeli kapitalisti, je bil torej dvakrat večji od kmetove prodajne cene. Zato se je krnet, izpostavljen taiki eksploataciji, že v čaisu prvih reform kmetske vlade uprl in s pomočjo varantmega kredita kmetske banke osnoval 60 sindikatov za zadružno prodajo žitnih pridelkov. Kmetska vlada Stamibuliij-sfcega pa je izglasovala zakon o ustanovitvi elevatorjev.
Žitni sindikati so postali glavni ekspor-terji žitnih pridelkov združenih kmetov. Njihova zasluga je, da je dosegla vrednost žitnih pridelkov v deželi vrednost žita na mednarodnem trgu. Dobiček, ki ga je imel prej kapitalist, pa je ostal zdaj sindikatom, ki so ga razdelili med svoje člane. Toda delo teh sindikatov je zelo oviralo dejstvo, da niso imeli dobrih skladišč. Zato je kmetska vlada, da bi odpravila ta nedostatek, izglasovala zakon o ustanovitvi žitnih elevatorjev. Ekvatorji so veliki žitni magacimi z vsemi tehničnimi predpogoji za merjenje, čiščenje, sortiranje in hranjenje žitnih pridelkov ter za njihovo sprejemanje in tovorjenje. Za ustanovitev teh elevatorjev je bilo zbranih okrog 10 milijonov levov, toda zaradi padca kmetske vlade jih ni bilo mogoče zgraditi. Nova meščanska vlada, ki so ji načelovati glavni predstavniki kapitalističnih kartelov je preklicala ta zakon, zbrani denar pa porabila za svoje strankarske cilje.
Kmetske zadruge za večje gospodarske amelioracije. Taka udruženja so n. pr. vodni sindikati za Mgacijo (namakanje in osuševanje) in elektrifikacijo. Njihovo delo določa posebni zakon o vodnih sindikatih. Njihov cilj je namakanje ali osuševanje zemlje in izrabljanje vodnih sil za pridobivanje električne energije. Bolgarija ima mnogo vodnih sil. Po računih strokovnjakov bi elektrifikacija njenih vodnih sil dala 1.200.000 konjskih sil energije, kar bi bilo vredno toliko kakor 20 milijonov delovnih sil. Jezovi, ki so potrebni za to, pa bi mogli služiti obenem za na-pojitev nekaj milijonov dekarjev zemlje. Do reform kmetske vlade, posebno do izglasovanja tega zakona, se je vršila nečuvena eks-pioatacija vodnih sil. Vladni pristaši so do-
bivali koncesije za izrabo vodnih sil brez ozira na državne koristi. Koncesionairji pa sami niso mogli etosploatirati vodnih sil, ker niso imeli potrebnega kapitala. Zato so hoteli koncesije prodajati tujim društvom in zaslužiti pri tem težke milijone. Tuja društva pa se za to niso zanimala in zato je ostalo veliko narodno bogastvo neizikoriščeno. Zakon o vodnih sindikatih je odpravil to stanje in ustvaril predpogoj za izkoriščanje vodnih sil za elektrifikacijo in irigacijo. Po tem zakonu so neveljavne vse koncesije, ki so bile do trenutlka, ko je stopil zakon v veljavo, neizkoriščene. Pravico do novih koncesij pa so dcbili v prvi vrsti vodni sindikati, v drugi vrsti pa okrožja in občine. Sindikati, okrožja in občine pa so dobili pravico do hipotekar-nega kredita. Tako je nastalo v Bolgariji okrog 60 vodnih sindikatov; mnogi od njih n. pr. Čepelare, Trnovo, Scolijevo, Karlovo, Rila i. dr. so dosegli svoj cilj. Največji od teh sindikatov je razpolagal z nad 100.000 konjskih sil, medtem ko je že 12.000 konjskih sil zadostovalo za elektrifikacijo plovdivskega okraja in napojitev 70.000 dekarov zemlje.
Ljudska samopomoč
|yg_	sprejme za slučaj smrti
® •	in doživetja vse zdrav«
osebe od 1. do 90. leta in izplača do največ Din 53.000 na podporah. Zahtevajte brezplačno pristopno izjavo.
Ministrski predsednik o položaju.
Predsednik vlade general Peter Živkovič je dal dopisniku zagrebških »Novosti« sledečo izjavo o položaju v naši državi:
»Življenske izkušnje so me naučile, da nikdar ne odstopam niti za las od programa in načel, ki vodijo k cilju, katerega sem si postavil. To izkušnjo sem dobil v svojem zasebnem življenju, na bojiščih, kakor tudi v vsem svojem delu. Ako bi, četudi le za malo odstopil od programa in načel, že dovedeš uspeh v negotovost.« Dalje je izjavil predsednik vlade: »Vsa poročila pravijo, pa tudi sami , vidite, da je narod zadovoljen z dosedanjim delom vlade. Imamo eno državo in en narod. Oba sta po vseh dimenzijah v enakem in pravičnem razmerju drug napram drugemu. Narod je dober, plemenit, delaven in discipliniran. Sedaj ko ga puščajo na miru politikanti, se je poprijel svojih poslov v svojih zasebnih živijenskih pogojih. Posebno me veseli in uverjop sem, da veseli to vsakega patrijota, da je 6dstranjeno z dnevnega reda nekoristno in ubijajoče politikarenje, da se narod resno briga za svoja gospodarska in kulturna vprašanja, za svoje občine in za življenske interese sploh. Največje skrbi za očuvanje edinstva države in naroda smo prebrodili. Sedaj jača-mo državo in se pripravljamo na nadaljnji uspešni razvoj v bodočnosti. Verujemo vsi in moramo verjeti v srečno bodočnost našega naroda in države.«
Glede inozemskega posojila je izjavil predsednik vlade dopisniku na njegovo vprašanje: »Posojilo? Pustite to, čemu nam bo.«, je dejal veselo predsednik vlade. »Posojilo lahko sklenemo, toda ga ne bomo sklenili. Nimamo potrebe za posojilo in hvala bogu, da je tako, ker so na mednarodnem denarnem trgu danes pogoji za sklepanje posojil v i splošnem nepovoljni. Morda bi bilo za vlado i kot reklamno sredstvo posojilo dobro. Toda j današnja vlada je daleč od tega. Vlada dela 1 za narod in državo, samo za njune koristi in dobrobit. Skleniti danes posojilo, zlasti ko je nepotrebno, bi bil neoprostljiv greh naprajp
domovini. Država mora živeti in to vsak vidi, da živi od svojih rednih dohodkov. Čemu potem natovoriti današnjemu in bodočemu poko-Ijenju bremena, kakršna bi naložila posojilo, sklenjeno v današnji dobi. Redni državni dohodki so zares tolikšni, da omogočajo mnoga potrebna javna dela, pri katerih najde narod zaslužka. Ko bodo objektivni pogoji povolj-nejši, bomo morda tudi na posojilo mislili in sicer za izvršitev velikih investicijskih del. Za sedaj pa verjemite, nimam niti časa, niti potrebe, da vodimo račun o posojilu.«
Dr. Korošec v Nemčiji,
Uradno poročajo, da je odpotoval minister za šume in rude dr. Korošec v Nemčijo. V Berlinu ga je sprejel predsednik nemške republike Hindenburg. Iz Berlina je odpotoval dr. Korošec v Hamburg, kjer mu je priredil hamburški senat svečano večerjo, odtod pa je odpotoval v Koln in v Frankfurt. Na pozdrav župana v Frankfurtu je dr. Korošec odgovoril, da bi bilo želeti, da postanejo . stiki med Nemčijo in Jugoslavijo čim tesnejši.
V združenju je moč!
Voditelj nemških kmetov dr. Haim je nekoč zaklical: Ako hoče kmetski stan v javnem življenju kaj pomeniti, moramo doseči, da postavimo stotinam onih, ki imajo milijone, milijone onih, ki štejejo svoje premoženje po sto-takih. Dobro je povedal ta preizkušeni in pre-zaslužni voditelj in buditelj...
Tako je dobro povedal tudi g. Janez Brodar v uvodnem članku »Domoljuba« št 50. Z obema rokama bi podpisal vsak zaveden kmetovalec vse do odstavka, kjer piše:
»Pri nas imamo stanovsko kmetsko organizacijo, ki se imenuje Kmetska zveza ... Ko je pa po končani vojni začelo pri nas nastopati demagoštvo in hujskarstvo v obliki ra-dičevstva, je Kmetska zveza morala prevzeti na9e ta boj in ga je tudi zmagonosno dokončala. Takoj po tej zmagi je mislila na to, da postane . vsesplošna organizacija kmetskega ljudstva ... Četudi nimam neposredno nobene koristi, pa vendar hočem koristiti celoti s svojim svetom, soudeležbo in sodelovanjem, t@ kaže značajnega, nesebičnega, pravega krščanskega moža. Novo življenje naj zaveje v kmetskih vrstah ...«
Kako naj kmetje zaupamo zadnjim dvem stavkom, ko sta pa pisana v istem članku, kjer se le nekaj vrstic zgoraj pregreva v političnih
bojih že tisočkrat obrabljenem »radicevstvu«.
Ako res hočete »koristiti celoti s svojim svetom, soudeležbo in sodelovanjem, to kaže značajnega, nesebičnega, pravega krščanskega moža«, potem naj res novo življenje zaveje v kmetskih vrstah«, potem pozabimo na preteklost in poglejmo naprej in se pripravimo za bodočnost. Pustimo umazane politične fraze kot slabo naše javno spričevalo med staro šaro in se poprimimo stvarnega, složnega dela v izboljšanje našega mizernega položaja.
Naše kmetijske razmere žal. niso tako sijajne, da bi se i nadalje igrali z bodočnostjo. Današnja prehodna doba zahteva od nas krepkega, resnega in požrtvovalnega dela, da se organizira zapostavljeno in zaostalo podeželje v res nepristransko zavetje, katero naj nudi stvarno uteho, predvsem našemu kmetu in delavcu.
Poslužimo se ugodnosti, katero nam je dalo Njegovo Kraljevsko Veličanstvo s svojim manifestom z 6. januarjem, da pomiri razbrzdane politične duhove. Ne okrnimo Njegove I modre volje z nadaljevanjem medsebojnih predbacivanj in podžiganjem že večinoma ugaslih političnih strasti, pač pa vsi, ki nam je na srcu dobrobit našega podeželja, pozabimo na preteklost in si podajmo roke, da v složnem delu dosežemo — že davno zasluženo — boljšo bodočnost!
Valentin Janhar.
TEDENSKI KOLEDAR:
29. decembra, nedelja: Tomaž B. 80. decembra, pondeljek: David. 31. decembra, torek: Silvester.
1.	januarja, sreda: Novo leto.
2.	januarja, četrtek: Makari j,
3.	januarja, petek: Genovefa.
4.	januarja, sobota: Tit.
SEJMI:
29.	decembra: Mirna peč.
30.	decembra: Celje, ~Sv. Andraž pri Ptuju, Rogatec.
31.	decembra: Kočevje, Zagorje ob Savi.
2.	januarja: Ribnica, Radohova vas, Št. Jurij o. j. ž.
3.	januarja: Črnomelj, Dol. Logatec.
4.	januarja: Domžale.
Živinski sejem v Ljubljani. Radi praznika na prvo januarsko sredo se bo vršil ljubljanski živinski sejem v četrtek 2. januarja 1930.
0OP1S1.
Celje. Tiskovniški odsek »Zveze« pododbora društev kmetskih fantov in deklet za celjsko okrožje najvljudneje prosi vse cenjene prijatelje, ki so prejeli nabiralne pole za nabiranje naročnikov kmetskega tiska, da se do Novega leta potrudijo, da dobe čim več naročnikov. Vsaj vsak po pet novih naj pridobi. — No, bomo videli, kdo bo hitrejši in pridnejši? Kdor pa želi še nabiralne pole za »Grudo«, »Kmetsko matico«, »Kmetski liste, naj nemudoma sporočilna pododbor Zveze v Celju, Glavni trg št. 9/1.
Sv. Jurij ob Ščavnisi. Članstvo tukajšnjega sokolskega društva je na izrednem občnem zboru dne 20. t. m. soglasno sklenilo, da vstopa korporativno v Sokola kraljevine Jugoslavije. — Tukajšnja čebelarska podružnica ima v nedeljo, dne 29. decembra 1929 ob 8. uri zjutraj v prostorih posojilnice redni letni občni zbor. Pridite tudi čebelarji-nečlani in pristopiti k podružnici!
Frankolovo. »Društvo kmetskih fantov in deklet« priredi dne 31. decembra ob 5. uri popoldne v gostilniških prostorih g. Schnabl »Silvestrov večer«. Na sporedu je godba, ples '"n licitacija bogato naloženega božičnega drevesca. Ker je čisti dobiček namenjen za nabavo kmetijsko-strokovnih knjig, zato upamo, da se bodo naše prireditve polnoštevilno udeležili vsi prijatelji napredka kmečke mladine. Za Celjane in Vojnčane ugodna avtobus-zveza. — Odbor.
Križevci v Prekmurju. Dne 9. decembra je odšel 28-letni posestnik Ožvat Ernest iz Domanševcev na Madjarsko z vozom po pohištvo. Ko se je vračal domov, je hotel spotoma stopiti na voz, pri tem poskusu pa se mu je spodrsnilo in padel je tako nesrečno, da so mu šla kolesa čez obe nogi. Ponesrečenca, ki ima obe nogi zlomljeni, so prepeljali z rešilnim vozom v Mursko Soboto v bolnico.
VALUTE.
Dati moramo	za:
nemško marko	Din	13-50
švicarski frank	Din	10-94
avstrijski šiling	Din	7-92
ameriški dolar	Din 56 22
češkoslovaško krona	Din	1-67
italijansko liro	Din	2-95.
PODLISTEK
H. von Kleist, - Ivan Albreht:
Zaroka na St. Domingu.
(Konec.)
Po končanju prvega glavnega boja, ki se je bil skozi okna, sta medtem Adelbert in Gottfried, sinova gospoda Stromlija, na očetovo veselje že odhitela v sobo bratranca Gustava in sta imela toliko sreče, da sta po trdovratnem odporu premagala oba črnca, ki sta ga stražila. Eden je obležal mrtev v sobi, drugi se je nevarno obstreljen zavlekel na hodnik. Brata sta dragemu bratrancu odvezala vrvi, dasi je bil eden njiju, starejši, čeprav le lahko, ranjen v stegno. Objela in poljubila sta ga in mu dala puško in orožja. Vriskaje sta ga pozvala, naj gre ž njima v sobo spredaj, kjer gospod Stromli — ko je zmaga že gotova — bržkone že zopet vse pripravlja za umik. Bratranec Gustav pa jima je, napol pokonci v postelji, prijazno stiskal roko. Sicer je molčal in je bil raztresen. Mesto da bi bil vzel pištoli, ki sta mu jih ponujala, je dvignil desnico in si z neizrekljivim izrazom trpljenja pogladil ž njo čelo. Mlade- j
niča, ki sta bila sedla k njemu, sta ga vprašala, kaj mu je. Ker ju je objemal in se z glavo molče naslanjal na glavo mlajšega, se je hotel Adelbert dvigniti in mu v mislih, da se ga loteva omedlevica, prinesti požirek vode. Tedaj je ob strani gospoda Stromlija stopila z malim Pepčkom v naročju Tončka v sobo. Ko jo je zagledal, je Gustav izpreme-nil barvo. Ko je vstal, se je oprijemal teles obeh prijateljev, kakor bi bil imel pasti. Predno sta mladeniča vedela* kaj hoče s pištolo, ki jima jo je vzel iz rok, jo je že od srca škripajoč sprožil proti Tončki. Krogla ji je v sredi predrla prsi. Ko je z umirajočim krikom bolečine napravila še par korakov proti njemu, izročila dečka gospodu Stromliju in se zgrudila pred Gustava, je ta zagnal pištolo preko nje, jo z nogo sunil od sebe, jo opsoval z vla-čugo, pa se je zopet vrgel na posteljo. »Strahotni človek!« je kriknil gospod Stromli in oba sinova ž njim vred. Mladeniča sta planila k deklici, sta jo dvignila in priklicala enega izmed starih služabnikov, ki je tropi že v marsikakem sličnem brezupnem slučaju nudil zdravniško pomoč. Dekle pa, ki je roko krčevito tiščalo na rano, je odrinilo prijatelja in hropeč jecljalo: »Povejte mu —« In je kazalo nanj, ki jo je ustrelil, in ponavljalo: »Povejte mu —« »Kaj naj mu povemo?« je vprašal gospod Stromli, ko ji je že smrt jemala
I govorico. Adelbert in Gottfried sta vstala in vpila nepojmljivemu nagnusnemu morilcu: »Ali ne veš, da je mladenka tvoja rešiteljica, da te ljubi in da te je nameravalo pobegniti .v Port au Prince s teboj, ki ti je žrtvovalo vse, lastnino in roditelje?« — Grmela sta mu na ušesa: »Gustav,« in ga vpraševala, da li nič ne sliši. Tresla sta ga in ga pulila za lase. ker je ležal kakor neobčutljiv in ne da bi kai pazil nase na postelji. Gustav se je dvignil. S pogledom je ošinil v krvi se valjajoče mladenko. In besnost se je naravno umaknila običajnemu občutku sočutja. Gospodu Stromliju so vroče solze polzele na rutico, ko je vprašal: »Zakaj si, revež, storil to?« — Nečak Gustav, ki je bil vstal s postelje, si je otrl znoj s čela. ogledoval mladenko in odvrnil, da ga je po noči sramotno zvezala in ga izročila zamorcu Hoangu. »Ah,« je kriknila Tončka in z nepopisnim pogledom iztegnila roko proti njemu, »tebe, preljubi prijatelj sem zvezala, ker...!« Ali govoriti ni mogla več in ga tudi ne doseči z roko. V nenadni oslabelosti moči je spet omahnila nazaj v naročje gospodu Stromliju. »Zakaj?« je vprašal Gustav in prebledel, ko je spet pokleknil k njej. Po dolgem, samo s Tončkinim hropenjem prekinjev&n premolku, je povzel gospod Stromli besedo, ker so se od nje zaman nadejali odgovora, in dejal: »Ker po Hoangovem prihodu ni bilo drugega
NOVICE.
Smrt uglednega Zagrebčana. V torek 17. t. m. se je mudil v Beogradu v poklonitveni deputaclji tudi ugledni zagrebški velepodjet-nik g. Šandor Aleksander. Ko se je zvečer udeležil slavnostne prireditve, mu je postalo nenadoma slabo in v nekaj urah je umrl. Zadela ga je srčna kap. Pokojni Aleksander je bil največji hrvatski dobrotvor sedanje dobe. Milijone, ki jih je dobival iz svojega podjetja, ni sebično skrival, ampak jih je na široko odprl za vse siromake in v stiski se nahajajoče. Ustanovil kuhinjo, v kateri dobiva hrano na stotine delavcev in brezposelnih. Vrednost te ustanove cenijo na 32 milijonov dinarjev. V javnem življenju se je udejstvoval, kakor malokateri. Bil je pri več kot 70 društvih predsednik ali odbornik. Njegovo smrt bodo objokavali najbolj reveži in siromaki.
Gospodarska Mala antanta. Čehoslovaška, Rumunija in Jugoslavija tvorijo takozvano Malo antanto, ki se je medsebojno obvezala ščititi pridobitve in z mirovnimi pogodbami ustvarjeno stanje v srednji Evropi. Da bi se ta politična zveza še bolj utrdila, nameravajo sklicati prihodnje leto meseca januarja gospodarsko konferenco v Pragi, na kateri bodo razpravljali o poglobitvi medsebojnih gospodarskih stikov. Mala antanta bo tudi na londonski pomorski konferenci meseca januarja prihodnjega leta nastopila 6kupno.
Papežev 50-letni jubilej. Sedanji papež Pij XI. je obhajal v soboto 21. t. m. 50-let-nico mašništva. Ob tej priliki se je šla pokloniti tudi skupina slovenskih romarjev, katero sta vodila ljubljanski škof dr. Jeglič in mariborski pomožni škof dr. Tomažič.
Darovi papeža. Ob priliki mašniškega jubileja je izročila visoka rimska duhovščina papežu dragocen naprsni križ iz čistega zlata in posut z briljanti ter zlat prstan z dragimi smaragdi.
Finančni inšpektorat v Mariboru. Službene Novine od 21. t. m. objavljajo odlok finančnega ministra, s katerim se na podlagi čl. 10. zakona o organizaciji finančne uprave ustanovi med drugimi v Dravski banovini finančni inšpektorat v Mariboru. Finančni inšpektorat v Mariboru bo obsegal davčne urade: Dol. Lendava, Murska Sobota, Ljutomer, Ormož, Ptuj, Maribor, Prevalje, Slovengradec, Šoštanj, Celje, Konjice, Slovenska Bistrica, Šmarje pri Jelšah in Rogatec. Finančni inšpektorat tvori sestavni del finančne direkcije v Ljubljani in je v vsakem oziru njej podrejen.
Izseljevanje v Mehiko. Mehiški konzu! v Beogradu je poslal vnanjemu minisrstvn prošnjo za objavo, da morajo imeti izseljenci iz naše države vizum konzulata, ker Mehika odpravi nazaj vse izseljence, ki so brez viza.
Požar. Pretekli četrtek, dne 19. decembra je pogorela hiša in gospodarsko poslopje posestnika Jenka v Goričanah pri Medvodah.
Vlom v Mariboru. Dobro strokovno izurjeni tatovi so vlomili pretekli teden v pisarno stavbne tvrdke Kiffman v Mariboru, navrtali blagajno in pobrali iz nje okoli 40.000 dinarjev. Po vlomu so rokovnjači brez sledu i^i-nili.
Smola slovenskih rokovnjačev. Skupina podjetnih rokovnjačev je napravila v nedeljo 15. t. m. pohod na Vrh pri Sv. Trojici pri Moravčah in ponoči obiskala gostilno in prodajalno pri »Bleku«. Gospodinja je slučajno slišala tajni pogovor rokovnjačev, kako bodo pobirali in plenili ter je skočila klicat soseda na pomoč. Tega so rokomavharji napodili ia nato pričeli pleniti prodajalno. Našli so med drugim več steklenic žganja ter se ga tako natreskali, da so obležali pijani na tleh do jutra, ko so jih domačini z vrvmi povezali, naložili na voz ter odpeljali v Domžale na orož-niško postajo. Od tu so roparje odpravili v sodniške zapore na Brdo.
Sleparij ni konca. Na argentinskem konzulatu v Zagrebu je zadnje čase predložilo mnogo prosilcev za vizum ponarejena pisma z argentinskimi znamkami, v katerih jim dozdevni prijatelji in sorodniki zagotavljaj« jamstvo za delo in službo. Brez takega jamstva konzulat ne izdaja vizume. Zagrebške policijske oblasti so pričele poizvedovati odkod prihajajo ta argentinska pisma in so dognale, da jih na debelo fabricirajo v Bosni. Agenta Krsta Josipovič in Radoslav Toljan sta si pustila poslati iz Buenos Airesa kuverte z argentinskimi znamkami, nakar sta sestavljala jamstvena pisma in (jih prodajala 'izseljencem. Oba so zaprli.
Zadnja priča smrti cesarjevima Rudolfa — umrla. Te dni je umrl na Dunaju šef cesarske konjušnice na Dunaju Slatin, ki je bil edina še živeča priča samomora cesarjeviča Rudolfa in baronice Večere v Mayerlingu. Pisane spomine o tej žaloigri je zapustil svojemu sinu.
Boljševiki so prepovedal letos sekanje smrek za božične drevesce. Na ta način skušajo onemogočiti praznovanje božičnih praznikov.
Gozdarski zakon podpisan. Nj. Vel. Kralj je podpisal gozdarski zakon.
Zakon o pospeševanju živinoreje. Nj. Vel. kralj je sprejel v avdijenci dr. Frange-ša in ob tej priliki podpisal zakon o pospeševanju živinoreje. Glede na dejstvo, da naj se celokupna poljedelska produkcija preorijen-tira v praksi na čim intenzivnejšo živinorejo, je ta zakon vsekakor eden izmed najvažnejših zakonov iz resora ministrstva za kmetijstvo.
Pravilnik k invalidskemu zakonu. Minister za socijalno politiko in narodno zdravje dr. Mate Drinkovič je 21. t. m. podpisal pravilnik o izvajanju invalidskega zakona. Besedilo tega pravilnika je bilo oddano v državno tiskarno in izide v par dneh v Službenih No-vinah.
Avdijenee poklonitvenih deputaeij. Po sporočilu maršalata dvora bo Nj. Vel. kralj sprejel v avdijenciji poklonitvene deputacije po naslednjem dnevnem redu: Iz Vardarske in Moravske banovine 25. decembra, v sredo ob 17-30; iz Vrbaške in Zetske banovine 29. decembra, v nedeljo ob 17-30; iz Donavske, Dravske in Drinske banovine 12. januarja 1930 ob 17-30.
Preselitev. Srezki agrarni referent (bivši agrarni urad v Ljubljani) se je preselil v poslopje Kmetijske družbe, Turjaški trg št. 3, fl. nadstropje.
Odlikovan. Z redom Belega Orla V. je bil odlikovan g. Franc Župančič, župan in posestnik iz Št. Ruperta pri Mokronogu.
Državna električna centrala. Direkcija državnih rudnikov v Sarajevu bo prihodnjo pomlad zgradila veliko novo električno centralo pri državnem rudniku v Zenici. Stroški so preračunani na 7,100.000 Din.
Smrt hrvatskega generala. V Zagrebu je umrl te dni general Ante Plivelič. Ob polomu Avstrije se je stavil kot brigadni general na razpolago Narodnemu veču ter mu je bilo poverjeno poveljstvo čez vse vojske Narodnega veča. Pozneje je bil sprejet v srbsko vojsko ter bil imenovan za generala naše vojske in postal tudi častni adjutant Nj. Vel. kralja.
Voščila. Srečno in veselo novo leto želijo vsem fantom in dekletom slovenski fantje Osječke marvene bolnice: Ivan Ekart, Stanko Raišp, Ivan Lipuš, Anton Mlinarič, Anton Bo-rič, Franjo Žunkovič in Konrad Novak.
sredstva za tvojo rešitev, nesrečnež! Ker se je hotela izogniti boju, v kakršnega bi se bil ti prav gotovo spustil. Ker je hotela pridobiti toliko časa, da mi, ki smo po njenih odredbah že hiteli semkaj, z orožjem v roki lahko izsilimo tvoje osvobojenje.« Gustav si je z rokami zakril obraz. »Joj,« je vzkliknil, ne da bi bil pogledal. Dejal je, da se zemlja pogreza pod njim. »Ali je res vse to, kar pravite?« Z obema rokama je objel njeno truplo in je bolestno vzruvanega srca zrl v obraz. >Ah,« je vzdihnila Tončka — in to so bile njene zadnje besede, »ti ne bi bil smel biti nezaupljiv napram meni!« In s tem je izdihnila svojo lepo dušo. Gustav si je pulil lase. »Gotovo,« je dejal, ko sta ga bratranca odtrgala od mrtvega trupla, »nezaupljiv ne bi smel biti napram tebi; kajti s prisego si bila zaročena z menoj, pa najsi tudi nisva nobene besede govorila o tem!« Gospod Stromli je vadihovaje potisnil navzdol ruto, ki je obdajala dekletove grudi. Bodril je služabnika, ki je stal z nekaj preprostega orodja kraj njega, naj izvleče kroglo, ki bi naj po njegovem mnenju tičala v prsni kosti. Ves trud pa je bil zaman, kakor že omenjeno; svinec jo je bil skozinskozi prevrtal in njena duša je že odhitela na boljše zvezde. — Medtem je bil Gustav stopil k oknu. Dočim se je gospod Stromli med tihim ihtenjem posvetoval s si-
novoma, kaj naj store z mrličem in da li naj ! ne bi poklicali matere, si je Gustav pognal j kroglo iz druge pištole v možgane. Ta nova strahota je sorodnikom docela vzela zavest. Pomoč je bila zdaj posvečena njemu. Toda lobanja tega ubožca je bila vsa zdrobljena in je deloma visela okrog po stenah; nastavil si je bil namreč pištolo v usta. Gospod Stromli je bil prvi, ki se je zopet obvladal. Ker je dan že v vsej jasnini seval skozi okno in so tudi prihajala poročila, da se zamorci že zopet pojavljajo na dvorišču, ni preostajalo nič drugega, nego brez obotavljanja misliti na umik. Položili so oba mrliča, ki jo niso hoteli prepustiti nebrzdanemu nasilstvu zamorcev, na deske. Potlej so iznova nabasali puške in tužni sprevod se je odpravil proti galebjem ribniku. Spredaj je šel gospod Stromli z malim Pepčkom v naročju. Za njim sta šla oba najmočnejša služabnika, ki sta nosila na ramah oboje mrličev. Ranjeni je ob palico se opirajoč švedral za njima. Adelbert in Gott-fried pa sta stopala z napeto puško vsak ob eni strani počasi se premikajočega mrtvaškega sprevoda. Ko so zamorci videli, da je četica tako oslabljena, so prilezli z bodali in vilami iz svojih stanovanj in se je že zdelo, da bodo napadli. Hoango pa, glede katerega so bili tako previdni, da so ga odvezali, je stopil venkaj pred hišo na stopnice in na-
mignil zamorcem, naj mirujejo. »V Sainte Luže!« je zaklical gospodu Stromliju, ki je bil z mrličema že na poti pred glavnimi vrati. >V Sainte Luže,« je odvrnil ta. Nato je prišel sprevod, ne da bi bil preganjan, venkaj na polje in je srečno prispel v šumo. Ob galeb-| jem ribniku, kjer so dobili rodbino, so med velikim jokom izkopali mrličema grob. Izmenjali so jima še prstana, ki sta ju nosila na rokah, pa so med tihimi molitvami položili i oba v bivališče večnega miru. Gospod Stromli je imel toliko sreče, da je s soprogo in sinovi pet dni za tem prispel v Sainte Luže. Tam je, zvest svoji obljubi, ostavil oba zamorska dečka. Malo pred začetkom ob'eganja je dospel v Prt au Prince, kjer se je še na utrdbah boril za stvar belokožcev. Ko pa je mesto po trdovratnem odporu preš'0 v roke generala Dessalinesa, se je s francosko vojsko rešil na angleško brodovje. S tem se je družina prepeljala v Evropo in brez nadaljnih nezgod dospela v Švico, svojo domovino. Gospod Stromli si je z ostankom svojega malega premoženja nekaj nakupil v bližini Rigiia. In s® leta 1807 je bilo videti med zeleničjem na njegovem vrtu spomenik ki ga je bil dal postaviti nečaku Gustavu in njegovi zaročenki, zvesti Tončki.
• * *
Železniška nesreča. Na postaji Carevdar aa progi Koprivnica—Križevci sta 21. t. m. trčila dva tovorna vlaka, pri čemer je skočilo s tira devet vagonov in tender lokomotive. Človeških žrtev ni bilo.
Deček ubil volka. Ko so se v Kuršumliji v Srbiji vračali otroci iz šole, se jim pred vasjo pripodi nasproti velik pes. Prestrašeni otroci so pobegnili, le eden je pograbil debel kamen in udaril psa po glavi s tako močjo, da se je kar opotekel. Potem je skočil k bližnji hiši po motiko in toliko časa udrihal po psu, da ga je ubil. Ko je prišel domov, je povedal starišem o nezgodi pred vasjo. Domačini so odšli takoj, da vidijo, kaj se je dogodilo. Vsi zaprepaščeni so opazili, da je dečko pobil nenavadno velikega volka.
Nova zlata polja. Sovjetske oblasti so poslale v Sibirijo posebno ©kspedicijo, katero je vodil vseučiliški profesor Oberukov, z namenom, da natančno preišče tamošnji svet in njega sestavo in važnejša rudninska ležišča. Te dni javljajo časopisi, da je ekspedicija našla v bližini Irkutska ogromna ležišča zlata.
Velika rudniška nesreča. V ameriškem rudniku v Oklahami se je v enem rovu poru-žil strop in ga zasul v dolžini 20 metrov. Rov se je nahajal 1000 m pod zemljo. V njem je bilo 63 rudarjev na delu, ki so se vsi zadušili vsled pomanjkanja zraka in strupenih plinov. Tudi po drugih rovih so se razvijali strupeni plini in povzročili smrt 12 rudarjem. Z velikim naporom so izvlekli ponesrečence iz rovov. Rudarji trdijo, da je nesrečo zakrivila uprava rudnika, ker je pazila premalo na varnostne ukrepe po rovih.
Eksplozija granate v vlaku. V potniškem vlaku, ki vozi med Palanko in Pirotom v Srbiji, je pretekli teden eksplodirala granata, ki težko ranila vse potnike v vagonu. Vlak se je po eksploziji ustavil in ranjence so prepeljali v-pirotsko bolnico. Nesreča se je naj-brže dogodila tako, da je z granato oborožen graničar zadel ob steno vagona, vsled česar fe granata eksplodirala.
Milijoni v leseni nogi. Na Dunaju je že lansko leto umrl podjetni poljski žid Noas Goldberg, ki je prispel iz Newyorka, da povpraša dunajske zdravnike radi svoje bolezni. Žid je bil invalid in je imel leseno nogo. Nekaj dni po prihodu na Dunaj je umrl v nekem hotelu. Zapuščinske oblasti so zapečatile dva njegova kovčega in eno protezo ter vse skupaj izročile poljskemu konzulatu. Na konzulatu je bil v službi tudi neki vojni invalid, pa je protezo poskušal sam uporabiti. Ko je odvil z nožem neki vijak, se je vsulo iz proteze 88.000 dolarskih novčanic, to je blizu 5 milijonov dinarjev.
Eksplozija smodnišnice na Francoskem. V mestu Nancyju je pretekli teden eksplodirala smodnišnica, ki k sreči ni zahtevala nobenih človeških žrtev. Kako je prišlo do eksplozije, še niso mogli ugotviti. Značilno je to, da je v bližini sedanje eksplozije zletela v zrak neka druga smodnišnica že 11. novembra t. I.
Zločin propadlega bankirja. Bankir Dayl je zgubil pri zadnjem polomu newyorške borze vse svoje premoženje. Razkošno in do poloma brezskrbno živečega bankirja je zguba na borzi tako potrla, da je v obupu ubil b sekiro svojo ženo in sedem otrok, nakar je poskušal izvršiti še samomor. Ko so mu to vendarle preprečili, se je sam prijavil oblastem.
Bolgarski kralj Boris je odpotoval v inozemstvo. Spremljata ga brat Ciril in sestra Evdoksija. Uradno se razglaša, da ima njegovo potovanje privatni značaj.
Pastir zgorel s čredo ovac. V vasi Raška pri Mostarju je prenočil 19-letni pastir Jovo Janjič v hlevu, v katerem je bilo 51 ovac, 19 koz in tri krave. Ponoči je nastal v hlevu ogenj, v katerem je našel smrt pastir s celo čredo ovac in koz.
1416 gostiln, kavarn in kleti v Zagrebu. V Zagrebu je 1416 lokalov, kjer se točijo alkoholne pijače. Gostiln, kavarn in krčm je v Zagrebu okoli 300, branjarij in špecerijskih trgovin, kjer točijo alkohol, okoli 460, bifejev in slaščičarn 173, vinotočev in kleti pa 393. Zagreb šteje okoli 200.000 prebivalcev, tako da odpade na vsakega 105. Zagrebčana po en vinotoč.
Križarska vojna proti sovjetom. Krščanski protestni odbor je priredil te dni v Londonu veliko zborovanje, kot protest proti preganjanju kristjanov v Sovjetski Rusiji. Lord Glasgow je izjavil, da ima zborovanje namen, da započne veliko svetovno križarsko vojno proti preganjanju kristjanov v Rusiji.
Kitajska sprejela ruske zahteve. Odposlanci nankigške vlade so sprejeli vse ruske pogoje glede vzpostavitve prejšnjega stanja na vzhodni kitajski železnici. Te dni je bil imenovan na predlog Rusije komisar Denisov za ravnatelja vzhodne mandžurske železnice ter postavljen upravni odbor, kakor je bil pred rusko-kitajskim sporom.
Brezposelnost v Rusiji. Znano je, da je na Angleškem eno najtežjih vprašanj, vprašanje brezposelnosti. Na reševanju tega vprašanja je padla bivša konzervativna vlada in tudi sedanja delavska se na tej zadevi maje. — Brezposelnost stalno narašča tudi v Nemčiji in te dni poročajo listi, da tudi Rusiji ni pri-zanešeno. Uradno je tam priglašenih 1.298.000 brezposelnih komunističnih delavcev. V resnici pa jih je še mnogo več. Značilno v primeri z drugimi državami je to, da ima Rusija pri sorazmerno jako šibko razviti industriji tako ogromno število brezposelnih industrijskih delavcev.
Huda osveta. Francoski posestnik Lesta-ge v Bordeaux se je hotel na vsak način ločiti od svoje žene. Pri sodišču je vložil tožbo za razpordko. Proces se je zanj slabo končal. To ga je tako razjezilo, da je sestavil 12 peklenskih strojev in jih poslal svoji ženi, njenemu odvetniku in vsem onim, katere je smatral, da so krivi izgubljenemu procesu. Žena in odvetnik sta pošiljki odprla in sta bila vsled eksplozije težko ranjena. Ostale pošiljke je policija zaplenila.
Ljubeznive žene. V madžarskem mestu Szolnok se je vršil te dni proces proti zastrup-ljevalkam iz vasi Nagyred ob Tisi. Obtoženih je vsega skupaj 54 žen. Proces proti prvi grupi je končan in je bila žena Sipka obsojena smrt na vešalih, ker je zastrupila svojega moža, ostale tri žene pa so bile obsojene na dosmrtno ječo. Proces proti drugim obtožen-kam se bo nadaljeval prihodnje dni. — Svoj-čas smo že poročali o tem strašnem odkritju v revni madžarski vasi. Tu se je nastanila pred več leti babica »teta Suši«, ki je najprej pomagala kmečkim ženam odpravljati telesne plodove, kasneje pa jim je predajala strup, s katerim so spravljale babe na oni svet starce, svoje može in otroke. To satansko početje je trajalo kakih osemnajst let. Mrliški ogle-dovalec je bil cerkovnik in zet »tete Susi« ter je pri vsakem takem mrliču ugotovil kot vzrok smrti pljučnico, kap ali kaj podobnega. Letošnje leto pa so oblasti vendar le prišle po naključju na sled zločinom. »Teta Susi« se je iz strahu sama zastrupila, ostalih 54 žen so pa oblasti aertirale in jih obtožile kakih 50 umorov. Odkopali so 50 grobov in pri 40 ugotovili smrt z zastrupljenjem. Pri nekaterih mrličih so našli v rakvi celo stekleničico z najhujšim strupom aTzenikom. Značilno je to, da je zločinska vas daleč naokrog slovela po svoji strogi pobožnosti.
Rasrid fašističnih organizacij v Ameriki. Fašistična zveza za Severno Ameriko je imela te dni v Newyorku izredni občni zbor, na katerem je bilo sklenjeno, da se zveza z vsemi fašističnimi organizacijami razide. Razid fašistov je odredil Mussolini sam na pritisk ameriške vlade.
Atentat na indijskega podkralja. Ko se je
peljal indijski podkralj lord Irwin s posebnim vlakom s svojega letovišča!, je na progi eksplodirala bomba, ki je raznesla par vagonov. Ranjen je bil samo en sprevodnik. Podkralj je ostal nepoškodovan. Domnevajo, da so bombe položili na progo indijski nacijonalisti, ki so z angleškim gospodarstvom nad Indijo nezadovoljni.
Otročji blagoslov. Žena rudarja Ivana Ba-gavca iz Seoca v Bosni je v enem letu rodila pet otrok. Prvič je rodila trojčke, ki so umrli, sedaj pa je rodila dvojčke in sicer dva fantiča, ki sta zdrava. Srečni oče ima zdaj že 9 sinov.
Ljubljanska borza (19. t. m.). Tendenca nespremenjena. Zaključenih je bilo 5 vagonov desk. Povpraševanje je za trame v različnih dimenzijah, dalje za vsako množino suhih bukovih okroglic, za 2 do 3 vagone bukovik neobrobljenih plohov (27 mm, monte) in za več vagonov čistih testonov (od 19 cm naprej).
Listnica uredništva. Dopis iz Slivnice pri Hočah ne moremo priobčiti, ker je zadeva kaznjiva po tiskovnem zakonu.
Sedem čudežnih stvari starega veka.
Čudežnih stvari imamo dandanes mnogo. Raznolikost udejstvovanja človeškega duha v moderni dobi ustvarja na tisoče predmetov, katere narodi občudujejo. V najnovejšem času se čudimo radiu, ko z malim aparatom v domači hiši poslušamo petje, predavanja, igre in muziko s celega sveta. Čudimo se letalcu, ki se kakor ptice drzno prevrača po zraku z aeroplanom, enako se čudimo orjaškemu Zeppelinu, ki je neovirano preletel pot okoli sveta, skratka čudimo se neštetim iznajdbam • na vseh poljih človeške znanosti ter izsledkom vseh velikih umov, vseh časov in vseh narodov.
Predmetov občudovanja imamo dovolj in mnogo je stvari, ki bodo čez tisočletja kot splošno največja čuda današnje dobe ostala zabeležena tedanjim rodovom.
Ni pa bilo vedno tako. Čeprav so imeli stari narodi velike svoje znanstvenike, umetnike, vojskovodje itd., vendar niso vseh njihovih del priznali kot velika čuda, ampak je prišlo v ta uradni seznam le malo število del, katera so bila priznana kot čudežne stvari tedanje dobe. V čuda so prištevali samo nekaj onih del, katera so se odlikovala pio izredni veličini, dragocenosti ali ki so bila izvršena z ogromnimi težkočami. K takim čudom so prištevali stari narodi le sedem velikih del:
Egipčanske piramide.
Prvo čudo so bile egipčanske piramide, ki stoje še danes skoro nepokvarjene, kakor pred sedem tisoč leti. Vseh skupaj je okrog osemdeset. Zgrajene so na podnožju Libijske pustinje na desni strani Nila. Velikost piramid je različna: od 10 do 150 metrov visočine. Zidane so od najpriprostejših grobo obdelanih kamnov in opeke do najfinejše obrušenih kvadrov. Piramide so tako postavljene, da se stranice zgradbe natančno ujemajofes štirimi stranmi sveta. Največja piramida je <Heopsova pri Gizi. Ona pokriva štirikotnik, katerega vsaka stranica meri 232 m dolžine. Piramida je visoka 147 metrov. Kameniti bloki, iz katerih je piramida zgrajena, znašajo v celoti 2 in pol milijona kubičnih metrov. Grški zgodo-winar Herodot pripoveduje, da je piramido gradilo 100.000 delavcev celih 30 let. Pira-| mide so gradili egipčanski kralji za svoje i grobnice. Toda že pred tisoč leti so jih Arabci i temeljito izropali in ople<nili.

Lapi — najmanjši narod v Evropi
Visoko gori na najbolj severnem delu Evrope živi mali narod Lapov, ki šteje komaj 7000 duš. Ta narodič se^ je ohranil vkljub vsem neprilikam podnebja do današnjega dne, čeprav je že nekoliko pomešan s švedsko in finsko krvjo. Lapi se sami imenujejo Sa-meh in prebivajo na severnem Švedskem že nekaj tisoč let. O Lapih je napisal nemški raziskovalec Friderik Lowe lepo študijo v dunajskem časopisu »Neue Freie Presse«.
»Lapi se dele,« pripoveduje Lowe, »na hribovce, na hostnike ali gozdnike in ribiče. Hribovci so še pastirji. Pozimi prebivajo s čredami severnih jelenov v obširnih gozdovih na vznožju visokih pogorij. Spomladi se pomaknejo visoko v gore, poleti pa se zopet selijo na norveško zemljo.
Med »hostniki« je mnogo poljedelcev, ki imajo stalne domove in ki prebivajo s svojimi čredami celo leto v velikih gozdovih. Oni ne gredo nikdar v visoko gorovje kakor njihovi hribovski sorodniki. Prebivajo bolj na vzhodu dežele in prihajajo precej v dotiko s švedskim prebivalstvom.
Ribiči« so bili tudi nekdaj pastirji (nomadi) in so imeli velike črede severnih jelenov. Nesreča pa jih je upropastila. Zato so se naselili ob bregovih velikih jezer in se preživljajo z lovom in ribištvom. En sam »ribič« je dostikrat gospodar nad nekaj kilometri rečnega toka in lov na ščuke, sulce in postrvi donaša lep dobiček.
Bodočnost Lapov je zelo negotova. Švedska vlada je nedavno začela bivališča Lapov na novo organizirati. Težko pa je reči, kako bo nova ureditev vplivala na starodavno kulturo Lapov. Mnenja o tem so zelo različna.
Boj med Lapi in njihovimi sosedi traja že več stoletij. To je boj med pastirji (nomadi) in med kulturnimi ljudmi. Lapi, ki so nekdaj prebivali po celem severnem Švedskem, so bili potisnjeni daleč gori na sever.
Nova »kultura« je prišla med Lape z železnico in s parniki, s šolami in s socialnim skrbstvom. Dobro misleči ljudje so hoteli tudi Lape osrečiti s kulturo. Ti ljudje pa niso razumeli, da je kultura« nekaj relativnega (je ali pa ni) in da obstoji kultura v tem, da najde človek svojo srečo in zadovoljnost v danih razmerah, ki jih sama narava daje. Bistvo kulture ne obstoji v večji ali manjši meri običajne šolske izobrazbe in v razmeroma komodnem življenju, tudi ne v vnanji ličnosti in tudi ne v obleki, ki se ravna po modi. Vse to je bilo z življenjem Lapov nezdružljivo.
V krajih, kjer prebivajo Lapi, so sam« oni v stanju, da se naravi bolj prilagode kakor vsak drug narod. Razmere so take, da stalni naseljenci v onih krajih sploh ne bi mogli živeti brez bogastva Lapov in brez njihovega priredka.
Ureditev lapskega vprašanja je zelo važna. Največja ovira za zdrav razvoj pastirskega življenja Lapov je bila to, da so organizirali pouk Lapov po vzoru modernih šol. Bilo bi pa mnogo bolje, če bi bili vpeljali praktičen pouk na ta način, da bi bili vzeli za temelj pouka in šole njihov način življenja, njihovo kulturo in njihovo zgodovino.
Prej so poučevali Lape tako, da so prihajali med Lape učitelji, ki so jih poučevali v verouku, v branju, v pisanju in računanju. Nomade (pastirje) so poučevali tudi v domači obrti. Ko so pa vpeljali novo šolo, se Lapi niso nič več naučili kot prej. Lapi so se sicer borili za to, naj ostane vse pri starem in naj se ohrani njihova stara kultura, vendar pa obstoji nevarnost, da bodo »pastirski« Lapi izginili. Nova šola je kriva, da so Lapi nezadovoljni in da se v vedno večjem številu izseljujejo.
.Vsak narod živi tako dolgo, dokler živi njegov jezik. Vzemi narodu njegov jezik, pa bo ubita tudi njegova kultura. Tudi jezik Lapov izginja. Učni jezik v šoli je namreč švedski in v šolah uče učitelji, ki lapskega jezika ne znajo, tako da jih otroci ne razumejo. V šolo morajo hoditi Lapi daleč v vas iz svojih gozdov. Najboljše pa bi bilo, če bi jih poučevali v njihovih gozdovih. Seveda bi morali učitelji znati lapski jezik, da bi jih otroci razumeli.
No, sedaj so tudi Lapom odprli pot v široki svet. V deželo je prihajalo dobro in zlo. Najprej so prišli med nje misijonarji, za temi pa trgovci in pustolovci. Za temi pa se je vlila v deželo povodenj turistov. Posledica tega je, da se je začelo že mnogo Lapov sramovati svojih domačih običajev in svojega jezika.
Tujci so pa prinesli v deželo tudi celo vrsto dotlej neznanih bolezni. Alkohol, jetika, gripa in spolne bolezni so darila nove »kulture« Lapom.
Kultura Lapov je znamenita. Njihovi šotori, njihovo pohištvo in njihovo orodie je nekaj posebnega. Njihove sani so umetnine in občudovanja vreden je način, kako vpregajo severne jelene. Vrvi iz usnja, s katerimi love ielene, so mojstrska dela pletarstva. So tudi izborni rezbarji. Njihova posoda za mleko in oblike za sir so zelo okusno izdelane. Domača industrija je sploh pri Lapih visoko razvita.«
Viseči vrtovi Semiramide.
Kot drugo čudo so nam iz zgodovine »nam viseči vrtovi babilonske kraljice Semr-ramis. Kako so ti vrtovi izgledali, nam ni znano. Domnevajo, da je kraljica zgradila te vrtove na ploščnatih strehah kake velike palače. Danes skoro ni več sledu niti o Babilonu niti o čudovitih vrtovih. Kraljica Semi-raims je dala zgraditi okrog Babilona 25 m široko in 100 m visoko obzidje.
Dijanino svetišče v Efez«.
Diana je bila grška boginja lova. Njej na čast so zgradili Grki velikansko svetišče, ki je pa dandanašnji povsem razrušeno. Ostale so samo razvaline, katere je neki angleški učenjak 1. 1870 prekopa val in iz ostankov je mogel sestaviti tloris te-ogromne zgradbe. Svetišče je bilo 130 m dolgo ih 70 m široko. Sezidano je bilo iz samega belega bleščečega mramorja. Glavno steno je obkroževalo 126 krasnih, 19 m visokih stebrov. L. 356 pr. Kr. r. je Dijanino svetišče zažgal prosluli Hero-strat samo radi tega, da bi se njegovo ime zapisalo v zgodovini tega zločina. Pozneje ao svetišče obnovili in zopet bogato okrasili, ali prišel je zloglasni rimski cesar Neron, ki ga je zopet porušil in oplenil.
Kip boga Zeusa.
Najslavnejši grški kipar Fidijas je postavil v mestu Olimp kakih 16 m velik in neizmerno dragocen kip boga Zeusa. Kip je bil izdelan ves iz najdragocenejšega materi-jala, iz zlata in slonove kosti. Sam kip je izginil in od njega ni ostalo ničesar, čeprav je bil svoj čas največja narodna svetinja visoko-kulturnega grškega naroda. Oblika kipa nam je ostala ohranjena na rimskem kovanem denarju iz pokrajine Eli«, kjer se je mesto Olimp nahajalo.
Grobnica kralja Mauzolosa.
Peto svetovno čudo starih narodov je bila grobnica kralja Mauzolosa, katero je zgradila okrog 350. leta pred Kr. r. kraljeva vdova Artenizija v Harlikarnasu. Na ogromnem podnožju se je dvigala na 36 stebrih kraljeva grobnica v obliki grških svetišč. Na njej je bila postavljena piramida in vrhu te se je nahajal dirkalni voz, v katerem sta bila kipa kralja Mauzolosa in kraljice Artenizije. Višina celega spomenika je znašala'44 metrov. Še v 12. stoletju je bila grobnica lepo ohranjena, kasneje pa je pričela razpadati. V 19. stoletju so pričeli razkopavati Angleži razvaline grobnice ter so razne dragocenosti odnesli v londonski muzej.
Po tem čudežnem delu se še danes imenujejo grobnice kraljev mavzoleji.
Rodoški kolos.
Največji od vseh kipov starega veka je bil takozvani »Rodoški kolos«. To je bil kip boga solnca, visok 32 metrov. Postavljen je bil okrog 1. 290 pred Kr. r- pri vhodu v luko Rodos na istoimenskem grškem otoku. Sporočilo pravi, da je bil kip postavljen pred luko z razkoračenimi nogami, tako da so ladje priplule med njegovimi nogami v pristanišče. Po 56 letih ga je potres porušil in so njegove ruševine tisoč let štrlele iz morja. Ko so Arabci otok osvojili, so prodali bronaste dele kipa nekemu trgovcu, ki je natovoril ž njimi 900 kamel.
Svetilnik.
Kot zadnje čudo se imenuje največji svetilnik starega veka, ki je bil zgrajen na otoku Farosu pred Aleksandri jo (Egipt). Stolp, v obliki močnega gradu, je imel osem nadstropij in je bil visok 160 metrov. Zidan je bil iz samega marmorja. Na vrhu stolpa je gorel večen ogenj, ki je bil viden na 55 kilometrov daleč po morju. Tudi od tega stolpa ni ostalo ničesar razen imena.
Naše izkušnje.
Že parkrat se je poizkusilo s prodajno organizacijo poljedelskih produktov. O tej stvari se je že dosti razpravljalo in govorilo. Žalibog do pravega rezultata nismo prišli in vsi dosedanji neuspehi so nas oplašili. Vzrokov neuspeha je mnogo,'a največji naš neuspeh je ta, da se nismo iz njih naučili ono, kar je prepotrebno za uspeh.
Vse naše dosedanje prodajne organizacije so izgledale nekako karitativno in vsi njih voditelji, če tudi mogoče akademično na-obraženi trgovci, niso imeli smisla za pravo organizacijo prodaje agrarnih produktov. A vse organizacije so bolj malo sledile trgovskemu duhu, ki je neobhodno potreben za uspeh.
Prva in največja napaka je biha ta, da so naenkrat hoteli postaviti velik aparat, ki naj bi zasegel vse panoge,ali vsaj večino. Tak korak je iza zadružno organizacijo prevelik in pri naših razmerah jako opasen. Ker mi nimamo toliko produktov, da bi lahko računali na velike pošiljatve določenega blaga, ki bi bilo enotno in pravilno opremljeno in dobro
za trg. Treba je računati z onim, kar se ima, in to polagoma razvijati predmet za predmetom, času primerno hitro in dobro. Navadna trgovina potrebuje leto in tudi dve, da se razvije, in kaj da bi ne potrebovala zadružna prodajna organizacija enako dolgo ali še več. Razvojna doba mora biti razmeroma dolga, v našem slučaju še celo. Kajti mi moramo razvijati predvsem produkcijo in istočasno moramo iskati trg in zveze. A vsa produkcija mora biti standard. Pridelovati moramo toliko, da lahko z mirno vestjo sprejmemo vsako količino, ki jo zahteva trg. Naše prodajne organizacije bodo imele težko nalogo, ki jo bodo zamogli rešiti samo res agilni, energični in sposobni možje, ker ravno od organizacije prodaje zavisi celokupen razvoj našega kmetijstva. Nič nam ne bodo pomagali vsi predpisi glede kontrole blaga, namenjenega za izvoz, ako ne bodemo imeli dovoljno množino takega blaga kot ga zahteva trg. Trgovina z deželnimi pridelki ostane tam, k^"er je danes in razvoj kmetijstva bo bore malo napredoval. Moramo pomisliti, da ni samo ena panoga, ki kliče po izboljšanju, ampak so vse panoge kmetijstva, ki čakajo, da se dvignejo.
S povzdigo mlekarn in sirarn se dvigne živinoreja, perutninarstvo čaka in sadjarstvo.
prašičereja in drugo. To je veriga, katere členi morajo držati skupno in ako odpove en sam člen, ga je treba izločiti ali pa na novo preustrojiti.
Edini pravilni izhod iz agrarne krize je dvig poljedelstva. Industrializacija kmetijstva ni več samo pobožna želja, ampak je tudi zahteva časa in to taka zahteva, ki ne pozna meje. Ona je jaka in sposobna, da kmetijstvo dvigne, ali pa ga upropasti, ako ne sledi zahtevam časa.
Pri izbiri vodstva se je pri nas vedno postopalo dokaj širokogrudno in skoro bi rekel familjarno. Vsi uspehi izvoznih zadrug leže na vodstvu ravno toliko kot na blagu samem. A pravo vodstvo ni v administrativi (upravi) kot si še danes nekateri domišljajo. Voditelj mora predvsem poznati trg in njega običaje, pa tudi blago in to z vsemi svojimi lastnostmi; mora biti mož dejanja in široke strokovne in splošne naobrazbe in bogat na izkušnjah. Takih pa mi nimamo. Ker žalibog le malo je onih, ki bi se resno poprijeli vprašanja zadrug in posebno takih, ki se pečajo s prodajo agrarnih produktov. Za to panogo je potreben poseben študij in intenzivno delo na trgu.
Na pa rečeno, da mi moramo opustiti namero. osvoboditi našega kmeta izpod jerob-stva. Ravno to dejstvo, ker ljudi nimamo, nam mora dati zavest, da si jih moramo vzgojiti in to za vsako ceno. Kajti oni (bodo pionirji naše bodočnosti, bodočnosti kmeta. Ne mislimo na uspeh, ako se ne organiziramo in ako si ne bomo ustvarili sami ono, kar nam manjka, zasebna trgovina nam tega gotovo ne bo dala nikoli. Ona ima svoja pota in svojo moralo. Osamosvojitev kmeta leži v njega splošni izobrazbi in nič manj v strokovni ter zadružni. Kmetski denar mora ostati kmetu in to vedno in povsod, ker le tako ga bo dovolj na razpolago za povzdigo kmetijstva.
Danes ne moremo trditi, da je tako. Kmetski denar je povsod, samo za kmeta ga ni. Povsod zevajo globoke rane našega gospodarstva in te je potreba celiti. Največjo in najresnejšo rano pa nosi 80% našega naroda in ta je kmet in mali obrtnik, ki je neorganiziran in kot tak nesposoben za gospodarski boj. Potreba je, da se posveti vso pažnjo kmetijskemu gospodarstvu in njega napredku. Ne smejo ostati obljube samo obljube, ampak potreba je resnega dela in srnoteme propagande za organizacijo. Zima je tu, časa dovolj in začeti je potreba.	G. G.
Ali je prodajna organizacija agrarnih produktov izvedljiva?
Obče tožimo, da ni denarja za taka podjetja, ker so preveč riskantna in ne nesejo. Imamo pač slabe izkušnje. V resnici pa, ako stvar pogledamo malo po bližje, izgleda vse drugače. Riziko je tu kot pri vsaki navadni trgovini. Čemu uspevajo eni trgovci po deželi, ki se bavijo z izvozom deželnih produktov? Kaj je njim morda lažje uspešno trgovati nego li organizaciji kmetov? Ne! Tudi oni imajo svoje težkoče in tudi prodajna zadruga bi morala prenesti vse bolečine začetka.
Jasno je, da vsaka stvar ima svoje zahteve in iz nič se ne da narediti ničesar. Je pa mnogo kmetskega denarja, ki se danes steka drugam in od katerega nima naš kmet ničesar. Ako bi se četrtino tega denarja porabilo za izboljSanje kmetijstva, bi bilo že dovolj za prvo silo.
Pomagati si ne znamo. To je vse. V Bolgariji, obstoja zadružna zveza, ki ima nad 2000 zadrug. Skoro vse te se grupirajo v Centralnem agrarnem sindikatu, ki se deli po svojih funkcijah na štiri sekcije;
I.	propagandna sekcija za zadružništvo;
II.	finančna sekcija, ki deluje v zmislu
"banke;	«
III.	trgovska sekcija, ki nakupuje in prodaja kmetijske potreščine in produkte;
IV.	industrijska sekcija, ki upravlja zadružna podjetja, kot so: manufaktura tobaka in mlini ter tovarne rožnega olja.
Centrala dobavlja svojim članom vse potrebščine kmetijstva in prodaja njih pridelke. Od ustanovitve pa do danes vedno napreduje in dela. Leta 1919 je bil ustanovljen sindikat in že prvo leto je imel sledeče rezultate v izvozu oziroma prodaji. V 1. 1919/20 je sindikat izvozil 89.321 ton žita, koruze, ječmena, ovsa in drugo, med tem, ko so trgovci izvozili samo za 77.929 ton. Leta 1921 so izvozile zadruge za 63.740 ton blaga, a trgovci samo 3342 ton. Danes se je to število potrojilo in zadruga uspeva v srečo kmetovalcev in v prospeh poljedelstva.
Ta sindikat odgovarja po svojem ustroju naši Kmetijski družbi. Upamo, da bo tudi ta začela z resnim delom na tem polju in to sebi in kmetu v korist.
Do denarja se pride, samo poiskati ga je treba, kmetski denar mora služiti te kmetu in nihče drugi nima pravice do njega.
Jasno, da začetek bo težak, a potreba je začeti polagoma in dobro. S previdnim razvijanjem zadružne trgovine se pride daleč. So
Velika Pratika
za navadno leto 1930
ki ima 365 dni. »VELIKA PRATIKA« je najstarejši slovenski koledar, ki je bil že od naših pradedov najbolj upoštevan in je še danes najbolj obrajtan.
V »Veliki Pratikl« naJdeS vse, kar člo- i vek potrebuje vsak dan: Katoliški koledar z nebesnimi, solnčnimi, luninimi, vremenskimi in dnevnimi znamenji; — toinčne in lunine mrke; — lunine spremembe; — koledar za pravoslavne ln protestante; — poltne doloCbe za Jugoslavijo: — lestvice za kolke na menice, pobotnice, kupne pogodbe in ra čune; — konzulate tujih držav v Ljubljani In Zagrebu; — vse sejme na Kranjskem, KoroSkem, Štajerskem, Prekmurju, Medžimurju in v Julijski Benečiji; — pregled o koncu brejostl živine; — tabelo hektarov v oralih;
—	popil v«eh važnih domačih in tujih dogodkov v preteklem letu; — tabeie za računanje obresti; — življenjepise važnih in odločilnih oseb s slikami:
—	oznanila predmetov, ki Jih rabi
kmetovaler In žena v hiSi. »VELIKA PRATIKA« se dobi v vseh večjih trgovinah In se lahko naroči tudi pismeno pri založniku
tiskarni J. Blasnika nas) d. d. v Ljubljani.
I
izpeljali Bolgari, kako, da bi mi ne uspeli. Kaj nas razlikuje od njih, mogoče to, da so oni bolj pogumni in bolj razumevajo potrebe kmeta kot jih razumemo mi.
Prodajna organizacija pri nas je izvedljiva, mora pa stvar vzeti v roke že obstoječa organizacija, ki razpolaga z mrežo podružnic in z vpeljanim trgovskim aparatom. V tem slučaju bi vsekakor bila edina Kmetijska družba, ki bi stvar lahko izpeljala. Začeti je potreba postopno in uvajati na trg produkt za produktom in v dveh letih se doseže dosti.
V Italiji se potom zadrug prodaja žito in svilode kakor tudi druge poljske pridelke. Stvar se razvija in gre dobro. Kmetje so zadovoljni in mirno čakajo, da zasežejo vso trgovino s poljskimi produkti. Tudi tu delujejo agrarne federacije, ki niso drugo kot to, kar je naša Kmetijska družba.
Ali bi ne kazalo, da tudi pri nas sprejme Kmetijska družba to častno nalogo, ki je sicer težka in naporna — a do vseh podrobnosti izvedljiva. Izvedljiva je že radi tega, ker je itak ona soudeležena pri reorganizaciji produkcije, torej mora organizirati tudi prodajo.
Gomišček G.
Živinski sejem v Ljubljani (18. t. m.). Na živinski sejem je bilo prignanih 125 konj, 59 volov, 38 krav, 12 telet in 114 prašičev za rejo; prodanih pa je bilo 24 konj, 23 volov, 20 krav, 6 telet in 92 prašičkov. Dogon je bil bolj slab, kakor je to običajno vsak drugi sejem v mesecu. Pri srednjem prometu so cene ostale v glavnem nespremenjene. Za kilogram žive teže notirajo (v oklepajih cene zadnjega sejma): voli Ia. 9-75 (9-75), voli IT. 9 (9), voli III. 8 (8), krave debele 5 50 do 7 (5-50—7), krave klobasarice 3—4-50 (3 do 4 50), teleta 12-50^-14 (12-50—14) Din.
«KMETIJSKA MATICA.»
Knjige Kmetijske Matice so razposlane. Dobili so jih vsi poverjeniki, kakor tudi oni, ki so jih naročili neposredno pri založništvu. Vse one, ki dolgujejo še kaj na knjigah, prosimo, da svoj dolg čimprej poravnajo, ker rabi uprava Kmetijske Matice denar za poravnavo računov tiskarne. — O knjigah smo obširnejše že spregovorili. Danes pripominjamo samo še to, da ima uprava še nekaj izvodov Kmetijske Matice na razpolago. Zato toplo priporočamo vsem našim čitateljem, da privoščijo za Novo leto sebi in svojcem knjige Kmetijske Matice, ki so res najlepši dar našemu kmetu. Za naročilo zadostuje dopisnica, naslovljena na Kmetijsko Matico v Ljubljani, Kolodvorska ul. 7. — Vse gg. poverjenike pa vljudno prosimo, da takoj začnejo z. nabiranjem udov za leto 1930, Zavedajte se, da je v Vaših rokah bodočnost Kmetijske Matice. Vsak poverjenik naj stremi za tem, da število svojih udov kar največ poveča.
Kmetijski koledar 1930 v žepni obliki je že pred časom popolnoma pošel. Zato prosimo vse one, ki so ga dobili v razprodajo, pa ga do sedaj še niso mogli razprodati, da ga vrnejo, ker je še mnogo naročnikov, ki bi ga radi imeli. Vse one pa, ki ga še niso dobili, obveščamo, da jim bomo s koledarjem utregli takoj, če jih dobimo vrnjene. To naj bo dobra šola za vse, ki odlašajo z naročitvijo, dlsi smo jih v vsaki številki opozarjali, da bodo koledarji v najkrajšem času razprodani.
CE PLAČATE OB NOVEM LSTU NAROČNINO za celo leto, imate potem mir in upravi olajšate s tem mnogo nepotrebnega dela in stroškov za opomine.
ZA SMEH.
Prolesor dijaku: »Povej mi, kaj je bajka«.
Dijak: »Bajka je pripovedka, ki ni resnična«.
Profesor: »Pazite torej! Nocoj se mi je sanjalo, da sem zlezel na streho in z vilami prebodel mesec. Kaj je to«?
Dijak; »To je neumnost«!
»Kaj vi jeste v postu meso? Kakšno brez-verstvo!« je dejal neki prelat francoskemu pisatelju Sedainu. »Zares, častiti oče«, je odvrnil Sedain. »Imam katoliško dušo, le moj želodec je protestant.«
Pri Sevastopolu je bil ujet ruski vohun, je vzkliknil francoski maršal Cauro-bert »eden od naju mora viseti, ti ali jaz«. Ko je bil vohun obsojen na smrt, si je izprosil pogovor z maršalom. »Vaša ekselenca«, mu je dejal, izvolili ste se izraziti, da mora eden od naju viseti. Ker ste gospodar mojega življenja, vam prepuščam izbiro«! Maršal se je zasmejal in mu odpustil.
Zločinec, peljan na vislice, je vprašal, kateri dan je. Ko so mu odgovorili, da je ponedeljek, je vzdihnil: »No, ta teden sem slabo pričel.«
*
Vojaški zdravnik je vprašal bolnega vojaka: »Kaj ste jedii, da imate pokvarjen želodec«? — »Prosim, žgance«. — »Tako? Ste jih z apetitom pojedli«? — »Ne, prosim, z zeljem«.
*
»Tak močan in zdrav človek pa berači! Kaj vas ni sram?« Berač: »Kaj naj storim, za božjo voljo! Saj sem se šele ta čas tako zredil, odkar beračim.«
Srečno Novo leto! ]. Blasnika nasled.
Univerzitetna tiskarna in litografija
v Ljubljani
PREČNO NOVO LETO
ŽELI SVOJIM CENJENIM GOSTOM
GOSTILNA TRATNIK
LJUBLJANA SV PETRA C 25
i
Kvi^.^vjfjmvmnm
mssff.i ■rasK-scra
VESELO NOVO LETO
vsem svojim cenj. odjemalcem želi
S F URAN
trgovec
LJUBLJANA, Mestni trg 11
Srečno in veselo No* o 1 to
želi vsem svojim cenj. gostom
ROZI ZALA NIK
gostilničarka pri 6-tici LJUBLJANA, DUNAJSKA CESTA ŠT. 8
e
6
telo in srefno
želi vsem svojim cenj. odjemalcem zadrugarjem
I
osrednja gospodarska zadruga
Kolodvorska ul. 7
ncununtr
-i
Srt rno
Novo eto
želi vsem svojim cenj. oHjemalc m
trgovec
Trebnje
Veselo in srečno Novo leto
želi vsem svojim cenj. odjemalcem
IGNAC ŽARGI
Ljubljana Sv. Petra cesta.
Srečno in veselo Novo leto 1930
želi svojim odjemalcem in prijateljem
MEDI Č-ZANKL
jovarna olja, firneža, lakov in barv, družba z o. z.
laslnik FRANJO MEDIC Ljubljana-Medvode, Maribor, Novi Sad
S e no in vesel Novo 1 to j
^ i želi konfekcijska industrija
Josip Ivanči^ Ljubljana
Šelenburgova ulica 1 —• — Dunajska cesta 7
i ni'm MU iimiii m	\ . JsanoB
Srečno in veselo Novo leto
vsem cenjenim odjemalcem
ANTON MARKUN
trgovina z usnjem in čevljarskimi potrebščinami LJUBLJANA, KOLODVORSKA ULICA 41
BEnnnffliiiHiiBtnnnni •Denar naložite najbolje in najvarneje pri domačem zavodu
KMETSKI HRANILNI IN POSOJILNI DOM
Mmiun %tn* MM« štev. UM7 , REGISTROV ANA ZADRUGA Z NEOMEJENO ZAVEZO Brmf~: »KmtM
—.....n LJUBLJANI, Tavčarjeva (Sodna) ulica 1
Vloge na knjižice m tekoči rahm obrestuje po C%,	STANJE VLOG ISfiOOJM DINARJEV
pri trimesečni odpovedi po 7X%, brez odbitka davlca na rente	JAMSTVO ZA VLOGE presega večkratno vrednot* rl*f
Strankam .nudi brerplaiue polt*« polobuce ta nalaganj* denar]*. — Vloin* knjiMot druffih zavodov »prijema kot gojovinc breg prikinjeuj* »kutini POSOJILA daje proti poroštvu, na vknjiibo in proti eastavi premtini* t* vrednostnih papirje* ter dovoljuje kredite v tek. iiUvnu pod najugodnejOtm pepefL
BI t TAJNIŠKE URE: Ob delavnikih, od 8 — 12H m od S — -4K, U ob sobotah m dnevih pred prazniki od 9 — 1»%. •	n	•
Podružnica v Mariboru, Slomškov trg 3, pritličje, poleg stolne cerkv«.
Za jesensko in zimsko gnojenje priporočamo
Thomasovo žlindro
vedno v zalogi pri
dfAMftM osred gosp. zadrugi LHUNU!tI9 v Ljubljani Kolodvorska ul. 7. 1
Cs!cve obleke in pourine suknje!
Da tistreiem mojim odjemalcem in jih obvarujem nepotrebnih potov in stroškov, sem upeljal nov način prodaje oblačilnega blaga. Vsak, kateri ntma svojega krojača, ali ni e njim zadovoljen, lahko pri meni izbere blago - in dobi v 6 dneh ego-tovljeno obleko po najnovejši modi, alt pa po svojem okusu. Cena gotovi obleki bo čeneja, kot povsod drugod, ea to jamčim.
Jamčim pa tudi za dobro izdelavo in dobro podlogo!
- - Vpeljal sem tudi ose vrste usnja - po znižani ceni. - -*>	Pridite in prepričajte se pri
Ivan A. Grosek, tr^m z mešanim blagom, Trebnja.
CESKA INDUSTRIJALCA BANKA
PODRUŽNICA V LJUBLJANI	MARIJIN TRG 3	CENTRALA V PRAGI, RČS.
Vplačana delniška glavnice In rpzrrvri tondi K C 304,000.000--.--- 60 podružnic ln ekspozitur.
f Izvršuje bainčne posle vseii vtsl i>» sprejema vloge na knližice In tekoče mCune. Telegrami: Indusbanka.	*-	Telefon inferurb 2104.
Pletllnl Švicarski stroj
nrajvečje veselje ===== v hišo za
NOVO IA
so v današnjem dragem času samo prikladna in praktična darila! Lep, trpežen in dober šivalni stroj Gritzner za dom in obrt je obenem okras vsake hiše in največje veselje vsake dobre gospodinje. — llrsnia pisalne stroje, jako praktične za potovanje; Dubied švicarske pletilne stroje ter -.najboljša Grifsrter-jeva kolesa nudi po zmernih nizkih cenah == z 10°/o popustom tvrdka	=
DUBIED
Josip Peteline, Ljubljana
- blizu Prešernovega spomenika ob vodi.	< ■
V mrazu
in ob slabem vremeiiu ne hodite z doma, ne da bi vzeli v usta pastiijs
VALDA
ki Vam prihranijo in odstranijo nahod, grlobol, kutarje, liripo, influenco, naduho itd. Toda pred vsem pazite, da dobite izvirne
paitilje .VALDA*
Prodajajo se samo e ši at-Ijicah z napisom
VALDA
19
v vseh lekarnah in drogenjah
BS®®^*'5^''I1 -	'jpr
'Fabiani <$ jurjouec
Ljubljana, Stritarjeva ulica 5 Velika zaloga
SUKNENEGA BL4GA ea moške in ieitske oblike. Lepa izbira svilenih rut in šerp. Krojači im šivilje, pišite po vtorcml
»JAVA« pšenična kava
je tirrstna, telo redilna la »kasna. Zahtevajte jo pri vseh trgovcih! RazpoSiljamo jo tudi po pošti v zavojih po 5 kg za 70 Din, Že se denar aaprej pošlje, ali pa po povzetju za 75 Din Povzetje je 5 Din dražje. PoStnino plačamo mi. Vsakemu 5 kg zavoju »Java« ošenične kave je kot darilo pridejana lepa ikodelica z« kavo Kdor pošlje 2 Din v znam ah dohi vzorec 100 g >.Java< pšenične kave ■oštnino prosto Sprejmemo za vsak veSji i raj zastopnika Prtiona k»f«> »J»»»« b d ftiM»er»«t t,nniin* «1 II'*
11II11 HI—I HI 11 K
sortirana v vseh poljubnih debelinah, za vse različne klobase, krvave, jetrne in mesene, za salame i t. d.,
imam na zalogi po na n«vo zn žan h cenah
Trgovcem in večj m odjemalcem morem nuditi primeren popust
Priporočam se vsem svojim dosedanjim odjemalcem in vabim nove intere-
■Lm i
sente, da si ogledajo zalogo
BERGMAH JOSIP, drebno in debelo
LJU JlJANA, P i.amk. cesta 85-87
Dnortirana roba do
popusta 'l v
uiumitlHiilHifltii ............................................................•■"WiMlr»itii>MiHi'
IU<t)!i<" I i
iiiiiiiiiiMiiiiiiimiiniiiiiiiiii
J nabllilAIVI moških zimskih oblačil
K i vO Bgfllllipvlll si oglejte velikansko zalogo
v konfekcijski industrifi
osip Ivanžič, Ljubljana
Dunajska cesta 7
Lastni ročni izdelki 1
Cene brez konkurence 1
IIHItilHiilflljliiliil, iimm> ..............................................................minimumi «imimiimmi

Rešitelf lli pijančevanja I
Matere in žene, ki z obupom zrete, kako vaši dragi s pijančevanjem uničujejo sebe, družino, imetje in svojo čast, ko puščajo v kavarni zadnjo paro, ve jih lahko rešite, ne da bi sami vedeli, z »AVINALOM«, preparatom berlinskega lekarnarja Francka, absolutno zdravju neškodljivim. — Mnogo zahval ozdravljencev. — Cena Din 220—.
Razpošilja v originalnih škatljah: Generalni zastopnik za Jugoslavijo: N. POPOVIČ, Beograd, Kolareeva št. 7.