151 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. .Ruski spisal N. V. Grogolj, preložil L. Podgoriški. Konec je poslednjega dne pred Božjim rojstvom. Vstala je jasna zimska noč; prikazale so se zvezde; niesec je ponosno priplul na nebo, zato da bi svetil dobrim ljudem in vsemu svetu — in da bi vsakedo veselega srca koledoval *) in slavil Krista. Mrazilo je hujše in hujše, čim bliže je bilo jutro; za tega del je bilo tiho tako, da je človek pod nogami škripajoči sneg lehko slišal pol vrste daleč. Ne ena tolpa vaških de-čakov **) se ni prikazala še hišam pod okna; le mesec je skrivaj gledal skozi nja v hiše, kakor bi bil hotel deve, ki so se gizdile, zvabiti, da bi skoro došle na sneg, ki je kar cvilil pod nogami. Kar se iz nekega dimnika pripode celi oblaki dima, ki so razgrnili se po nebi, v dimu pa je metlo k višku prijezdila neka ča-ralnica. Da je to treuotije Soročioskega sodstva prisednik (assesor) na trojki (dreigespann) navadnih konj mimo pripeljal se v kosmato obrobljeni čapki, narejeni po ulanskem kroji, v sinjem tulupu (kožuh), podšitem s črnimi ovčinami, — prisednik z bičem, ki so bili spleli ga sami hudirji in ki je imel navado, da je z njim na-gaujal svojega kočijaža, gotovo bi bil opazil čaralnico, kajti Soročinskega sodstvenega prisednika ni okanila ne ena čaralnica. Popolnoma dobro je znal, koliko prascev ima katera gospodinja, koliko platna leži v katere kovčegu — in koliko obleke in domačega orodja je ta ali ta dobri gospodar v nedeljo zastavil v krčmi. Ali So-ročinski prisednik se ni vozil okrog, kaj mu je bilo do tujih okrožij, — saj je imel dosti dela v svojem okraji! Čaralnica je vsplavala visoko tako, da je v zraku bilo videti jo, kakor kako črno črto. Ali kjer koli se je prikazala ta črta, tam so zvezde druga za drugo ginile na nebu. Skoro je čaralnica nabrala jih poln rokav. Blestele so le tri ali štiri še. Nenadoma se na nasprotni strani prikaže druga črta: jela je širiti se, da ni bila več nikakoršna črta. Kak kratkovidec, da je na nos nateknil naočnike — velike, kakoršna so komisarjeve bričke (voz) kola, tudi ta bi ne bil spoznal, kakova prikazen je to. Spredaj je bila popolen inozemec; tenka je bila, sukala se je neprestano na vse strani in ponjuhala je vse , kar je na vrsto došlo jej; rilec je imela podoben naših svinj rilcem; okrogli črti; nogi je imela tenki tako, da, ko bi bili starostini v Jareskovci, — da bi bili zlomili se jej O prvem kozačku. ***) Zadaj pa je ta prikazen podobna bila prav kakemu guberuiškemu odvetniku v monduri; visel je od nje rep — tenek in dolg tako, kakor kakega sedanjega vladnega fraka škrijca; le po kozji bradi pod rilcem, po malih rogovih , ki sta jej dičila glavo , po barvi, ker ni bila nič snažnejša od dimnikarja, — po vsem tem je bilo lehko poznati, da to ni inozemec in odvetnik ne, temuč da je hudobec, ki bode še o tej priliki, poslednjo noč rogovilil po kasni zemlji, zato da bi v greh zapeljal poštene kristijane. Zjutraj pa o prvem vabilu božičnih zvonov na zorno sv. mašo bode nemudoma podvil rep in pobegnil v svojo peklensko propast. Hudir je prikradel se k mesecu in uže je bil stegnil *) Koledovati se pravi v Maloruski pod okni popevati pesni, ki jih imenujejo Koljadke. Pojo jih zvečer pred božjim rojstvom. Popevačem dajo raznega živeža in novcev. **) Beiokranjsk izraz, dečak = mladenič. L. G. ***) Kozaček je v Maloruakim narodu jako priljubljen ples. roko, da bi zgrabil ga; ali takoj je potegnil jo nazaj, kakor bi se bil spekel, posesal je prste, topotnil z nogo in zbežal na drugo stran meseca; a zopet je poskočil in roko potegnil nazaj. Poleg vsega nevspeha zvita hudoba ni ostavila svojega podjetja. Zapodila se je in nenadoma z obema rokama zgrabila mesec. Pihala je in krivila se, pa iz roke v roko predevala mesec, kakor kak kmet, ki z golo roko ogelj vzeme v šako in nese v svojo lulo; naposled ga je naglo del v žep in bežal je dalje, kakor bi se ne bilo nič pripetilo. Nihče v Dikanki ni videl, kako je hudobec ukradel mesec. Občinski pisar, da resnico govorimo, videl je, ko je po vseh štirih bil prišel iz krčme, da je mesec, vrag znaj, zakaj, plesal po nebi, in rotil se je vsej vasi, da je res bilo to; a kmetje so odmajevali z glavami in posmehavali se mu. Pa kaj je bilo povod, da je hudoba učinila tako nezakonitost? — Nu, povod je bijo to-le: hudir je znal, da je djak *) bogatega Kozaka Čuba povabil na pojedino, kjer bodo: starosta (načelnik), sorodnih djakov eden, ki je bil nadvladikinega popevaškega zbora ud v sinjem sjurtuku, pel je najniži bas, pa Kozak Sverbiguz in še nekateri drugi gosti; kjer bodo kutja, **) varenuha ***) in žefranova vodka, a še mnogo vsakojakih jestvin prirejenih gostom. Bogatega Kozaka hči, prva krasotica v vasi, odločena je bila, da ostane doma, a rad bi jo bil pohodil kovač, ki je bil močan in prav velikan; tega kovača je hudoba črtila še hujše, nego očeta (duhovna) Kondrata propovedi. Keclar je praznoval kovač, pečal se je se živopis-jem — in na glasu je bil, da je bil najboljši slikar v celi okolici. Stotnik L.... ko, ki je živel tačas, pozval ga je v Poltavo, da bi mu pobarval leseni plot okrog doma. Vse sklede, iz katerih so Dišanski Kozaki jedli svojo juho, odičil je kovač z rudečimi in modrimi cvetkami. Kovač je bil pobožen človek in često je malal svetniške podobe; še zdaj v T ... ski cerkvi človek lehko vidi njegovega evangelista — sv. Luko. Ali njegovih umeteljnostnih proizvodov biser je obraz na desni strani v steni v tej cerkvi: ta podoba kaže sodnjega dne sv. Petra s ključema v rokah, ko hudobo izganja iz pekla: oplašena hudoba se meče na vse strani, ker ima svojo pogubo pred očmi, popreje zaprti grešniki pa jo bijo z biči, s poleni, z vsem, kar jim prihaja pod roke. Ko je kovač mudil se s tem obrazom in malal ga na veliko desko, v tem je hudoba na vso moč trudila se, da bi ga zmotila: suvala ga je zadaj v roko, vzela je v kovačnici pepela — in posula je ž njim še mokro podobo; ali ne glede na to je kovač dodelal obraz; odnesli so desko v cerkvo in vdelali jo v steno pri oltarji, hudoba pa je prisegla, da se osveti kovaču. Le eno noč je še imel hudobec , da je porogovilil po krasni zemlji; a prav to noč je bil odločil, da vso zlobo zlije na kovača. Za tega del je ukradel mesec, nadejal se je, ker stari Cub, len in uže negibčnih nog, ne bode dal lehko premekniti se, da bi odšel izpod svoje strehe: bal se bode dalekega pota od doma do djaka (pevca) tem hujše, ker je ta pot držala na najzadnejši konec vasi mimo mlina, pokopališča in mimo strašne propasti. O jasni noči bi varenuha in žefranova vodka utegnila zmotiti čuba; o tako temni noči pa bi Kozaka težko zvabil kedo od tople peči, ter odpeljal ga iz doma. A kovač, ki uže dolgo časa ni kaj složno živel ž njim, ne bi predrznil se, ter o njegovi prisotnosti pohodil hčer poleg vseh svojih moči. (Dalje prih.) *) Djak je prvi pevec v cerkvi. **) Kutja je iz riže jed, kuhana v medu. ***) Varenuha je vodka, zmešana se sladkorom in sadjem* L. G. Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal M. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) Se le del je bil hudobec mesec v svoj žep, uže je po vsej zemlji legla tako gosta tema, da bi ne bil vsa-kedo našel pota v krčmo, nikakor pa ne k djaku. Ko je čaralnica videla, da je tema nenadoma zajela jo, vskriknila je prosunljivo. Hudobec je priplesal, kakor kak gizdalin, čaralnico prijel za roko in jel na uho šepetati jej, kar navadno vsemu ženskemu pokoleuiju šepečejo na uha. Čudno je na tem sveti uredjeno to! Vse, kar živi na njem, sili se in šemi po vzgledu in pači. Popreje sta v Mirgorodu pozimi kožuhe, prevlečene se suknom, nosila samo sodnik, pa mestni načelnik, vsi niži uradniki so se ogračali s prostimi, neprevlečenimi kožuhi iz ovčin; sedaj pa prisednik in vsi drugi uradniki no-sevajo nove kožuhe iz najnežuejših, kratko volnatih jančjih kož se sukneno prevleko. Pisar (kancelist) in 159 160 občinski tajnik sta na prevleko sinjega nankina kupila po šest griven ali šestdeset kopejek aršin. Cerkvenec je na leto dal skrojiti si šaravare (hlače) iz nankina, telovnik pa iz pisanega garusa (kameelgarn). S kratka: vse hoče imeti nekaj posebnega. Kedaj bodo ljudje odpovedali se ničemurnosti ? — Mnogim se bode morda neverjetno zdelo to, da je tudi hudoba vlovila se splošno nemoč; pa to je vendar — le res. Nad vse smešno je, ker hudoba sanjari, da je, Bog zna, kako krasen, a kakova spaka je, pi te bodi, človek se kar zdrzne! Hudoba je, kar Toma Grigorjević trdi, najmrzkejša po-kveka, kolikor jih lazi po sveti. Ali ne, tudi hudobec vhaja med ljubovniško zmes! Pa v tem se je na nebi in pod nebom stemnilo tako, da ni bilo mogoče videti mesečine, niti — kaj dalje počenjata hudobec in čaralnica. „Torej ti, kume, nisi bil še pri djaku, v njega novem domu!" — začudil se je Kozak Cub, ko je odhajal iz svoje lesene hiše, mršavemu, visokemu, v kratek ovčji kožuh zahaljenemu zemljaku, čegar dolgi, z brado, kakor s kakim strniščem, odičeni obraz je pričal, da uže delj časa, nego dva tedna, ni doteknil se ga nika-kov kosir, s katerimi zemljaki navadno brijo si brade, zato ker nimamo potrebnih britev. „To bode vrla po-pivka nocoj!" — opomnil je Čub in otrl si obraz. „Le nikar, da bi se zapoznila!" O tej opomnji je Čub krepko nategnil na sebi pas, ki je kožuh imel prevezan z njim; pokril se je s čapko in krepkejše je stisnil v roki bič — strah in grozo pri-lestnim stražnim psom; a nenadoma je pogledal kvišku in ustavil se .... „Kakova spaka je to ? — gledi no, gledi, Panas!..." „Kaj pa je?" — vprašal je kum in tudi pogledal k višku. „Kaj, kako je? — meseca ni več!" „Presneto, meseca ni več!" „To je prav, da ga ni več!" — potrdil je Cub nekako zloben na hladnodušnega kuma. „Tebi ni nič do tega!" „Kaj pa naj učinim?" „Prebito je bilo treba", — govoril je Cub dalje in z rokama otrl brke — „treba je bilo, da je hudoba izvalila nama tako neugodo ! . . . . To je smešno, da bi poknil človek! . . . Kakor nalašč! Sedel sem v izbi pri oknu in gledal venkaj: noč je, pa je bilo svetlo, kakor po dnevi, sneg je kar lesketal o mesečini. Ali jedva sem stopil skozi vrata, dej, uže je temno, kakor v kakem duplu!" Dolgo časa še je godrnjal in karal se Cub, vmes pa je premišljal, kaj naj bi učinil. Kako rad bi sedel pri djaku in blebetal z njim vred, pa na obeh straneh njega uže gotovo sede starosta, tuji bas in smolar Mi-kita, ki je po vsakih dveh tednih peljal se na trg v Poltavo in bril take burke, da so vsi zemljaki vvsled samega smeha popadali se za trebuhe. Uže je Cub v mislih videl pred seboj na mizi slastno varenuho. Vse je bilo res vabljivo; ali temna noč ga je spomnila na počitek, ki je tako mil vsem Kozakom. Kako lepo bi bilo, da podloženih nog leži na peči, mirno kuri lulo in o pospavajoči temi posluša koledne pesni veselih mladen-čev in dev, ki so jih goste gruče bile pod okni! Bogati Kozak bi se bil gotovo odločil tej zabavi, da je bil sam; ali dvema ni bilo tako dolgočasno in strašno hoditi po temni noči, pa tudi ni hotel drugim pokazati se, da je len in bojazljiv. (Dalje prih.) 176 Zabavne Stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal >{. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) Ko je bil nakaral se, obrnil se je zopet v kuma. ^Meseca torej ni več, kume, kaj?^ ;;Ni ga/' ^Cudno je res to. Ali daj mi njuh (prise) tobaka! Imaš izboren tobak, kume! Kde ga kupuješ?" ,,Za vraga, kako bi bil izboren!" — začudil se je kum, ko je odpiral tobačnico iz brezove skorije — j,saj po njem ne kise ni stara kura!" „Pomnim" — govoril je dalje Cub -— „pokojni gostilničar Zuzulja je meni prinesel drobnega tobaka iz Nežina. Uh, to je bil tobaček, izboren tobaček! Ali, kume, kaj pa učiniva? — Temno je, kakor v duplu/' „Ostaneva pa doma, če bode treba" — odgovoril je kum in roko položil na kljuko v vratih. Da kum ni spregovoril tega, gotovo bi bil Cub ostal doma, po tej opomnji pa je odločil se, da vendar-le pojde. „Ne, kume, hodiva! Nič ne pomaga, morava iti!^' Stoprv izpregovoril je bil to, uže je mrzel sam na-se, zakaj je vdal se. Jako neugodna mu je bila hoja o taki noči; a kar je tješilo ga, to je bilo to, ker je bil sam izrazil se, da hoče iti in ker ni vel se pa kumovem nasvetu. Kum ni pokazal na svojem obrazi ni najmanjšega znamenja kakove omrzelosti, kakor človek, ki je prav mu, ali sedi doma za pečijo, ali blodi po zimi okrog. Ozrl se je, s palčico počesal po plečih, — a oba kuma sta odrinila na pot. Zdaj pogledimo, kaj dela krasna Čubova hči, ki je sama ostala doma. Oksana še ni bila sedemnajst let stara, a vendar so po vsej krajini, tudi na drugi strani Dikanke govorili skoro le o njej. Vsi dečaki so jo ve-ličali, da lepše deve še ni bilo in nikoli ne bode v selu. Oksana je znala to, slišala je vse, kar so govorili a njej, in vrtoglava je bila, kakoršna je vsaka krasotica. Da ni imela na sebi plahte*) in obrobka, da je nosila najpriprostejšo haljo, vendar bi bila lepša bila od vseh svojih vrstnic. Dečaki so kar v gručah hodili za njo; ali ginila je njih potrpežljivost, ostavljali so jo malo pa malo in svojo pozornost darovali drugim, ne tako oholim hčeram. Samo enem izmed njih, kovač, ta je vstrajal in ni nehal vasovati, ni bilo na mari mu to, ker ni počenjala z njim prav nič bolje, nego z drugimi. Po odhodu svojega očeta je Oksana še dolgo časa oblačila in dičila se pred zrkalom v okviru iz kositara — in ni mogla nagledati se svojih zalih lic. „Kaj tem ljudem prihaja na um, da me veličajo^ kako krasna sem!" — opomnila je razmišljeno, pa sama za tega del, da je malo polaskala se sama sebi. ^Lažejo ljudje, jaz nisem prav nič lepa!" V zrkalu lesketajoče, živo, detinski mlado lice, ognjeno črne oči in razgrevajoči nasmeh na rožnih ustnih, — vse to pa je dokazovalo: „Ali so moje oči in črne obrvi nad očmi" — govorila je krasotica dalje in neprestano gledala v zrkalo — „res krasne tako, da jim ni podobnih na zemlji? — Kaj pa je krasnega na tem topem nosi? — a na licih in ustnih? — Kako bi moji črni lasje bili krasni! Uh, človek se jih uže zvečer lehko prestraši: kakor črni gadje, tako so se ovili moje glave. Vidim toraj, da prav nič nisem krasna !^ — dejala je, zrkalo pomeknila nekoliko dalje, od sebe — in vskliknila: „Ne, vendar-le sem krasna! oh, kako krasna sem! Čudo! Kako radost pripravim jaz temu, čegar žena bodem! Kako veselje bodem svojemu soprogu t Samega sebe ne bode čutil. Imel me bode rad, kar me ne bode zadušil." „Čudna deva je to!" — šepetnil je kovač, ko je bil neopazen koraknil v izbo — ;,kako malo pozna sa-moljubnost!!! Uže celo uro stoji pred zrkalom, a ne more nagledati se, pa še hvali se!" „Da, dečaki, ali je katera podobna meni? — Gle-dite me" — govorila je dalje koketa — „kako na lahka stopam! Moja košulja je sita z rudečo svilo! A kake trakove nosim v laseh! — Takih obrobkov niste videli vse žive dni še! Vse to mi je kupil oča, a samo zato, da bi me v zakon dobil najvrlejši mladeneč!^ Nasmehnila se je, ozrla na stran in opazila je kovača . .. Vskliknila je in jezno stopila pred-enj. Kovač je roki spustil ob sebi. (Dalie Diihodniie.^i 184 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal IS. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) Težko je popisati, kaj je izražalo čudovite deve o gorelo lice: vidna je bila na njem jeza — in rogala 185 ae je deva zmočenemu kovaču; jedva vidaa rudečica đeviške nevolje se je razlila po nje obličji; a vse to je pristovalo jej in krasilo jo neizrečeno tako, da je nenavadno čutje in čast vzbujala v človeku — a dejte, le-to je bilo najugodnejše, kar bi bilo utegnilo ugodno biti. „Po kaj si došel le-sem?" — spregovorila je in vprašala Oksana. „Ali bi rad, da bi te za duri zapodila z lopato ali ka-li? — Dobro znate vsi tiščati v nas. Precej zavohate, kedaj očeta ni doma. O, poznam jaz vas! Ali je uže narejen moj kovčeg?" „Dodelan bode takoj po praznikih. Ko bi ti znala, koliko sem uže trudil se z njim: dve noči se nisem genil iz kovačnice; zato ne bode ni ena popovna imela takovega kovčega. Železo, da sem okoval ga z njim, vzel sem takovo, s kakoršnim nisem koval ni hetmanove taratajke (voz), ko sem hodil na delo v Poltavo. A kako bode pomalan! Da tvoji beli nogici prehodite vso krajino, ne našla bi kovčega — takega znotraj in zunaj! Ves bode poln najkrasnejših rudečih in sinjih cvetek. Svetlil se bode, kakor kak žar. Nikar se ne srdi na-me. Osvobojaj, da se malo pogovorim s teboj, da malo na-gledam se te!" „Kedo ti prepoveduje to, govori in gledi!" Po tej dovolitvi je sedla na klopico in zopet je zagledala se v zrkalo in jela je popravljati črne lase. Ogledala je svoj vrat, košuljo, prošito se svilo — in nežno čutje dobrodejne zadovoljnosti je sijalo z nje usten, se svežih lic in žarelo jej iz oči. „Dovoljuj, da sedem k tebi!" — poprosil je kovač. „Sedi", — dovolila je Oksana, z usten in z lic je še zmiroin žarelo jej dobrodejne zadovoljnosti čutje. „Čudovita Oksana, dovoljuj, da te počestim ...!" — pogodrnjal je predrzni kovač in jel sukati se okrog nje. Ali Oksana je na stran obrnila svoje obličje, kajti uže je bilo prav blizu kovačevih usten, in porinila je dečaka od sebe. „Kaj hočeš še? — Kdor ima med, hoče še žlico imeti! Zgubi se, tvoji roki ste trdi, kakor železo! A ti sam smrdiš po dimu. Zdi se mi, da si me se sajami počrnil vso." Po teh besedah je prijela zrkalo in zopet je začela dičiti se pred njim. „Nisem jej po godu!" — sodil je kovač in povesil glavo. „Vse je igrača jej; stojim pred njo, kakor kak bedak, in ne morem svojih oči obrniti z nje. Zmirom bi stal pred njo, na veke bi svojega oka ne umeknil za-DJe! Čudovita mladenka je to! Česa bi ne dal, da znam, koga ima v srci, koga česti! Ali ne, saj je hladna do vsega, nihče jej ni na mari. Zamaknjena je le sama v se; mene kukavico le muči; jaz pa trpim samo žalost, nikder nimam na sveti nič veselja, pa jo čestim tako, kakor noben živ krst na zemlji ne cesti in ne bode čestil nikogar. „Ali je res to, da je tvoja mati čaralnica?" — povprašala je Oksana in hehetnila, pa tudi kovač je začutil, da v njega notrini hečeče vse. Ta hehet mu je odjeknil v srci in po vsem žilobitji; a vsa njegova nevolja je bila to , kar ni mogel približati se obličju, ki je tako prijetno smijalo se. (Dalje prihodnjič.) ?192 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Etiski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (Dalje.) „Kaj je meni mati?! — Moja mati si ti — in oča in vse, kar je dragega na tem sveti. Da me car pozove k sebi in reče: „Kovač Vakula, zahtevaj, kar je najdraže v moji carjevini, pa ti bodem dal, kar koli utegne biti. Ukazi, pa ti dadem postaviti zlato kovač-nico in koval bodeš se srebernimi kladivi." — „Nečemu, odgovoril bi caru, — „ni dragih kamenov, niti zlate kovačnice, ne tvoje carjevine: daj mi le drago Oksano!" „Dej, kakov si! Ali moj oča ne hodi po glavi! Doživel bodeš še to, da se zakoni s tvojo materjo!" — dejala je in laskavo nasmijala se Oksana. „Ali še ne prihajajo tovarišice... ? — Kaj znači to ? — Uže davna je čas koledovati, začel me je dolg čas lomiti." „Bog bodi z njimi, draga krasotica!" „Kaj je to? — Z njimi vred gotovo pridejo mladenci. Ali se bodemo sukali. Kake šaljive povesti bo-demo pripovedali si!" „Torej si rada v njih družbi V" „Da, gotovo rajša, nego v družbi s teboj. A, kedo je potrkal? — gotovo so tovarišice to in dečaki!" „Zakaj bi se delj časa mudil tukaj?!" — govoril je sam se seboj kovač. „Posmehuje se mi. Toliko je njej do mene, kolikor do kake zarujovele podkve. Ali ker je tako, vsaj nihče drug nima prilike, da bi se posmehoval mi. Ko bi le opazil, da je kedo drug ugodnejši jej, nego jaz, tega bi naučil!..." Udarec po vratih in zunaj na mrazi čisti glas: „Odprite!" — pretrgal je njega premišljanje. „Osvobojaj, jaz odprem sam" — opomnil je kovač in otišel v vežo o namenu, da rebresa potere v svoji jezi prvemu, ki mu pride v pesti. Hujše in hujše je pritiskal mraz, v višku pa je bilo mrzlo tako, da je hudoba poskakovala s kopita na kopito in hukala v pesti, rada bi si bila ogrela otrple prste. Ni bilo čuda, ker je hudobca zeblo tu; saj je po peklu, kjer ni, to je znano, mrzlo tako, kakor je pri nas po zimi, in kjer se hudir pokrije s kolpakom (po-nočna čapka) in vstopi pred ognjišče, kakor kak kuhar, in uboge grešnike pali o taki radosti, o kakoršni navadno kaka starka klobaso peče božičnega dne. Tudi čaralnica je čutila mraz, da-si je toplo bila oblečena; a ko je bila dvignila roci in nogo dela za nogo, da je bila v takem položaji, v kakoršnem je človek , ki koče drsati se po ledu, splavala je po zraku naravnost v dimnik, ki je bila nedavno ostavila ga. Hudobec je precej tudi tako odplul tik za njo. Ali ker je ta trapez okretnejši od vsakega gizdalina v svilenih nogavicah, ni čuda, ker je o vhodu v dimnik svoji prijateljici sedel na vrat — in oba sta obtičala med lonci ^na prostornem ognjišči. Čaralnica je oprezno pokrov umeknila izpred peči, zato da bi se preverila, ali nima nje sin Vakula kakovih gostov pod streho; nu, ker je bila prepričala se, da ur kogar ni v hiši, da le vreče leže sredi izbe , zlezla je raz ognjišča, slekla topli kožuh in popravila obleko, a živa duša bi ne bila slutila, da je malo poprej jezda-rila metlo. Kovača Vakule mati ni bila ostudna. Pa saj je redko to, da bi toliko stara ženska bila zala. Vendar-le je znala mamiti resnobne Kozake (katere je — to je 193 treba opomniti — malo brigala krasota), čarala jih je tako, da so jo pohajali starosta ia djak Osip Nikiforović (to je da, kedar soproge ni bilo doma) in Kozak Kornij Čub in Kozan Kasjan Sverbiguz. Pa, to moramo njej na čast priznavati, da je izborno znala ugajati jim, da ni enemu izmed njih ni prišlo na um, da ima tekmeca. Če je kak pobožen kmet ali kak plemič, kakor se radi imenujo Kozaki, v plašči s kapucom ob nedeljah šel v cerkvo ali o grdem vremenu v krčmo — kako bi ne bil Oglasil se Salohi, ne pojedel nekoliko mastnih smetanovih varenikov (pastela) in v topli izbi ne bil pogovoril se s postrežljivo in zgovorno gospodinjo? — Plemič je vsak nalašč naredil ovinek vselej, predno je prišel v krčmo, in rekel je — da je ta hoja naravnost. A kedar je v nedeljo Soloha prišla v cerkvo v svetli plahti z nankinastim obrobjem, vrhi pa v sinjem za-bunci, ki so zadaj našiti bili na-nj zlati lasje, in ustavila se blizu oltara — desnemu klirosu*) nasproti, verno je pokašljeval djak in mimovoljno (unwillkuhrlich) škilil na tisto stran, načelnik pa vihal brke, lase pomikal za uha in svojemu sosedu šepetnil: „Da te vendar, to je prebita ženska, prava vražja ptica!" Soloha je oba pozdravila in vsak je menil, da je njemu priklonila se prav za prav. Človek, ki pozna človeški život, spoznal bi bil_takoj, da je Soloha najprijaznejša bila Kozaku Cubu. Cuo je bil udovec; osem velikih stogov snopja je nenehoma stalo pred njegovim domom. Dve dvojici krepkih volov je zmirom svoje glave iz pletene staje molelo na ulico in mukalo, kedar koli so opazili, da prihaja njih kuma — krava, ali pa njih ded — tolst bik. Bradati kozel je lazil na streho, z nje meketal s prosunljivim glasom, kakor kak policijsk načelnik, dražil purane, ki so ponosno šetali se po dvorišči, in hrbet pokazal, kedar je zagledal svoje sovražnike —- vaške dečke, ki so posme-hovali se njegovi bradi. Cubovi kovčegi so bili polni platna , županov in starih kontušev se zlatimi okraji: njega pokojna soproga je bila gizdava. Na vrtu je ras tel mak, rastlo zelje se solnčnicami vred, vsako leto pa sta dve gredi obsejani bili tudi s tobakom. Solohi ni zdelo se, da bi zedinjenost vsega tega z nje gospodarstvom bila kaka nepotreba, uže naprej je premišljala, kakov red bi ustanovila, da vse pride njej v last, zato je podvojila prijaznost do starega Cuba. Ali da bi nje sin Vakula nikakor ne dobil Cubove hčere in ne vzel jej vsega izpred nosa, ker je znala, ko bi se pozakonil z njo, da jej ne dovolil, da bi vtikala se v njiju domačnost, odbrala si je sredstvo vseh izkušenih ženskih: da Cuba razpre se svojim sinom, kakor bode mogoče. Morebiti so bile te spletke in zvijačnosti krive, da so tam pa tam staruhe, posebno kedar so preveč pile o veselih shodih, trdile, da je Soloha čarodejnica; da je mladi Kizjakolupenko opazil, da ima rep, dolg, kakor kaka preslica; da je minoli četrtek baje v podobi črne kokoši bežala čez cesto, h gospe popovni baje v podobi svinje prišla, kukurikala, kakor kak petelin, dela na glavo Žapko očeta Kondrata in zbežala domov. (Dalje prihodnjič.) 200 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. En ski spisal N. V. Gfogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) Namerilo se je, da je pastir Timiš Korostjavi prišel med staruhe, ko so govoričile o tem. Tudi sam ni zabil povedati, da je pred letom dni, po leti, ko je bil otep slame priredil, da mu bode zglavje, legel spat v staji, da je z lastnimi očmi videl, kako je čaralnica razple-tenih las in v sami košulji jela mlesti krave, sam pa da ni mogel ni geniti — tako je bil očaran, in da je natrla mu ustni z neko smrajo, da je še druzega dne pljeval. Ali vse to je bilo jako dvomljivo, ker je Soročin-skega sodstva prisednik imel to moč, da je spoznaval čaralnice, zato so vsi znamenitejši Kozaki odmajevali z glavami o takih razgovorih. „Te pretete baba senja-rijo!" — to je navadno bila njih opomnja. Ko je bila Soloha zlezla z ognjišča in popravila obleko, jela je, kar mora vsaka dobra gospodinja, po izbi pospravljati in vse razrejevati; ali ni se doteknila nobene vreče: Vakula jih je donesel, naj jih bode tudi sam odnesel! Hudobec ^se je bil o vhodu v dimnik slučajno ozrl in videl je Cuba, da v družbi s kumom ide, oprt ob njega ramo, in da je uže daleč od svojega doma na poti k djaku. Kakor bi trenil, zginil je z ognjišča, pretekel jima pot in začel na vseh straneh raztepati kupe zmrzlega snega. Strašno je začelo mesti. Ves bel je bil zrak. Z vseh strani se je sneg kadil k višku in pretel je, da popolnem zamete sploh popotnim oči, usta in uha. Pa hudobec se je zopet v dimnik vrnil krepko preverjen, da se takoj vrne tudi Cub s kumom vred, zaloti kovača in pretepe ga tako, da dolgo časa ne bode mogel v roko vzeti čopiča in malati razžaljivih spak. Res je bilo: jedva je bilo začelo mestHn burja jela briti naravnost v oči in rezati, uže je Cub kesal se, zakaj se je prenaglil; nategnil je čapko niže čez uha in rotil sebe.^hudobo in kuma. A ta nevolja je bila le navidezna. Čub bi bil jako rad strpel ta metež. Do djaka sta imela še osemkrat tako daleč, kakor sta bila prišla. Pa vrnila sta se. Burja je brila v tilnik jima; se snegom je melo tako, da nista videla prav nič. „Postoj, kume! Podoba kaže, da sva zablodila!" —• oglasil se je Čub stopivši malo na stran — „jaz ne vidim ne ene hiše. Uh, kakov metež je to! Kreni, kume, malo na stran, ne najdeš li ceste; a jaz pogledam na tej strani. Kaka spaka je naju zmotila, da se lomiva po taki vijavici (schneegestober)! Ne žabi, zakriči, če najdeš cesto. Uh, koliko snega mi je hudoba puhnila v oči!" Ali ceste ni bilo videti. Kum, ki je bil odšel na stran, brodil je v svojih visokih črevljih na desno in na levo, naposled pa je pribrodil prav h krčmi. To naključje ga je razbodrilo tako, da je zabil na vse, in ko je bil sneg otresel raz se, stopil je v krčmo, ni mu bil na mari kum, ki je bil zaostal na poti. V tem se je Čubu zazdelo, da je našel cesto. Ustavil se je in začel je kričati na vse grlo, pa ker ni oglasil se mu kum, sklenil je, da pojde sam dalje. Ali ni šel daleč, kar zagleda svoj dom. Cele kopice snega so bile okrog njega in na strehi. Ko je bil otrl vsled hude zime otrpli roci, jel je trkati na vrata in kričati in hčeri ukazovati, naj odpre. „Kaj pa hočeš?!" — zahudil se je na-nj kovač, ki je bilv prišel k vratom. Cub je poznal mladega kovača glas: stopil je nekoliko nazaj. „To ni mogoče, da bi bil moj dom", — opomnil je sam sebi — „v mojo hišo se ne upa kovač priti. Ali če prav vidim, to tudi kovačeva hiša ni. Ce-gav bi bil ta dom? — Aha, nisem poznal ga! To je hiša hromega Levčenka, ki je nedavno pozakonil se s tisto mladenko. Njegov dom je edin, ki je podoben mojemu domu. Zato sem se čudil, kako bi bil tako brzo prišel domii. Ali Levčenko ta trenotja sedi za djakovo mizo, to znam: česa pa išče todi kovač?... Bes te lopi! Pohaja za mlado Levčenkovo soprogo! Da bi te! dobro je . .. sedaj uinejem vse." „Kedo si in zakaj se klatiš todi?" — vprašal je kovač osornejše, nego prvič, in stopil je še bliže. „Ne, ne povem mu, kdo sem" — pomislil je čub, „zakaj bi mu povedal to, saj bi me še otepel, ta ni-ijemnik!" — pa promenil je glas in djal: „to sem jaz, dober človek, došel sem vam na zabavo malo pokole-dovat pod okna." „Idi se solit se svojimi koledarni!" — zakričal je Vakula srdito. „Kaj se obotavljaš? — Ali ne čuješ? — takoj ^se poberi izpred vrat!" Ćub je bil uže sam sklenil to po svoji modrosti ; ali zdelo se mu je zaničljivo, da bi moral slušati gnjus-nega kovača ukaz. Podoba je kazala, kakor bi mu bil hudobni duh segnil pod pazuho in povedal, kaj naj odgovori. „Kaj godrnjaš!* — ogovoril ga je s poprejšnjim glasom — „jaz hočem tu koledovati, pa je!" „Na, ker nečeš molčati!, .." Precej po teh besedah je Cub začutil hud udarec po plečih. „Da5 dej, kar vidim in čutim, začel si uže pretepati se!" — opomnil je Gub in malo odstopil. „Poberi se!" — krikuil je kovač in drugič oplazil Čuba. (Dalje prih.) - 201 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (Dalje.) „Kaj znači to!" — zastokal je Čub z glasom, ki je tičala v njem bol, jeza in bojazen. „Vidim, da se ne šališ, temuč neusmiljeno mlatiš po meni, kakor po kakem lesi!" „Zgubi se \u — zakričal je kovač in zalopnil vrata. „Dejte, kako se je razhrabril!" — dejal je Čub, ko je bil sam ostal na ulici. „Le poskusi, pridi, le še pridi! Ali morda meniš, da ne najdem pota k sodniku? — Ne, golobček, jaz pojdem naravnost h komisarju. Poznal me bodeš! Kaj je meni do tega, ker si kovač in malar?! Ali kakov je moj hrbet, kakova so pleča! Gotovo sem ves pisan! Ta vražji sin je mlatil po meni, kakor s kladivom po nakovalu! Žalibože, ker je mraz, ter ne morem sleči kožuha! Čaki, ti preteti kovač, da bi vrag namlatil tebe in razkopal tvojo kovačnico! Jaz te naučim, da bodeš znal plesati! Dej, ti prebiti obe-šenjak! Ali sedaj ga ni doma. Menim, da je Soloha sama. Hm___saj ni daleč do nje — pojdem k njej! Sedaj je čas, nihče naju ne zaloti. Uh, kako bolestno me je namlatil ta preteti kovač!" Cub se je tipal po hrbtu in krenil je na drugo stran. Prijetnost, ki je čakala ga o snitku se Soloho, lajšala je nekako njega bolest in činila, da ni čutil niti mraza, ki je kar cvilil pod nogami, da ni mogla pre-glušiti ga tuleča metelica. Zdaj pa zdaj se je na obrazi pokazal mu kislosladek nasmeh, neusmiljeno mu je sneg melo v brado in brke — in vijavica je brila ga urnejše, nego bi ga bril kateri koli brivec. A da sneg zasipal te zadaj in spredaj, dolgo časa bi bil lehko gledal, kako je Cub postajal, otipaval hrbet, — lehko bi bil slišal, da je opomnil: „Prebito me je namlatil ta preteti kovač!" — naposled pa videl, da je pot ubral dalje. Prav tista trenotja, ko je okrotni gizdalin z repom in s kozjo brado vračal se v dimnik, obrsnila je torba, ki je visela mu na vratu in ki je v njej imel mesec v zajetji, ob čavelj ali ob nekaj podobnega — in odprla se mu je. Mesec je upotrebil ta srečni slučaj: vsplaval je skozi dimnik v višino in zopet je vozil se po nebi. Vse je bilo zopet svetlo; vijavice ni bilo več; sneg se je ponašal, kakor kaka razsežna odeja, v katero je bilo všitih tisoč in tisoč srebrnih zvezd in zvezd iz dragega kamenja; mraz je bil znatno odjenjal; prikazavale so se tolpe dečakov in mladenk z vrečami vred; zakrilile so pesni, a ni bilo skoro nobene hiše, kjer bi ne bili pred okni popevali koledniki. Čudovito jasno in krasno je blestel mesec! Ni lehko popisati, kako veselo je srce človeku o takovi noči med mladeznijo, ki popeva in smeja se na ves glas; ki je pripravljena na vse burke in izmišljetine, katere koli so mogoče o veselojasni noči. V kožuhu je dobrodejno toplo; mraz še živejše vnemlje obraz, a zvita hudoba sama z daleka šegače preširnost. Cela gruča dev z vrečami v rokah je privrela v Čubov dom in obsula Oksano. Krik, smeh in razgovor — vse to je glušilo kovača. Vse deve povprek so hitele in same novice pripovedale krasotici, praznile so vreče in hvalile se s kruhom, s klobasami, z vare-nici, ki so jih bile nakoledovale uže mnogo. Oksana je bila, podoba je kazala, popolnem zadovoljna in radostna, šalila se je zdaj s to, zdaj s to mladenko in smijala neprestano. (Dalje prih.) . 208 ?224 Zabavne stvari Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Rnski spisa! N. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) Kako mrzko in zavistno je kovač gledal to veselje in kako je ta večer rotil vse kolede, če prav je sam neizmerno rad koledoval. „Hoj, Odarka!" — vskliknila je krasotica vesela, ko je bila ozrla se v jedno izmed svojih prijateljic, — „ti imaš nove čižme, oh, kako so lepi in se zlatom prositi ! Dobro se imaš ti, Odarka, ti vsaj imaš koga, ki ti vse kupi; ali kedo bi meni podaril tako krasne čizmice?!" „Nikar ne toži, draga moja Oksana!" — vmesil se je kovač, — „jaz ti podarim takove čizmice — da, ka-koršnih ne nosi nobena plemčica." „Ali ti?!" — začudila se je Oksana in oholo pogledala ga. „Rada bi znala, kde bi ti dobil čizmice, da bi moji nogi nosili jih, razen če mi doneseš te, ki jih carina noseva!" „Čujte, kaj zahteva!" — vskliknile so in smijale se vse deve. „Da!" — govorila je krasotica ponosno dalje, — „bodite priče ve vse, če mi kovač Vakula donese čiz- mice, katere nosi carica, to je moja beseda, pa bodem takoj njegova soproga." Deve so se seboj odpeljale vrtoglavo krasotico. „Smejaj se — smejaj!" — godrnjal je kovač, ko je odhajal tik za njimi. „Smejam se sam sebi! Mislim in premišljam, pa ne morem spomniti se, kde sem ostavil glavo. Nisem jej na brigi — nu, saj ni sama Oksana, kaj še, na tem svetu. Hvala Bogu, dosti zalih hčeri je in brezi nje v selu. A kaj je do Oksane?! — Nikdar ne bode dobra gospodinja: zna le izvrstno lišpati se. Ne, dosti je tega, čas je, da se zmodrim!" Ali to trenotje, ko je kovač sklepal, da bode moder, pričaral mu je nekak hudoben duh Oksanino obličje pred oči, nasmijal se mu in opomnil je: „Prinesi, kovač, ca-ričine čizmice, pa bodem tvoja soproga!" Vse je vrelo v njem, a oa misli mu je bila le Oksana. Tolpe kolednikov, dečaki posebe, deklici posebe, hitele so iz ulice v ulico — in popevale so in koledo-vale. Kovač pa ni videl in ni slišal teh zabav, ki je o drugih prilikah tako strastno veren bil jim. Hudobec je v tem šalil se in dobro imel pri Solohi; poljubljal jej je roko in zminjal se tako, kakor ima navado sodskl prisednik, kedar je pri popovni; sezal si je k srcu, vzdihal je in žugal jej, če ne ugodi njegovi strasti, da je pripravljen na vse: da bode v vodo skočil, dušo pa poslal naravnost v pekel. Soloha ni bila taka kruta; poleg tega je hudobec, kar je bilo znano, igral z nje vred pod tisto streho. Jako rada je imela roj če-stilcev okrog sebe, zato je redko kedaj bila sama. Ali ta večer je bila odločila, da prebije brez vsakoršnega tovarištva, zato ker je bil vse znamenitejše vaščane djak povabil na pojedino. Pa je drugače steklo se: stoprv razodel je bil hudobec svojo bol, uže je zunaj oglasil se tolsti starosta. Soloha je odhitela odpret vrata, čili hudobec pa je zlezel v eno praznih vreč. Ko je bil starosta otresel sneg se svoje obleke in iz Solohinih rok prejel merico vodke, povedal je, da ni šel k djaku, zato ne, ker je vstal metež; ker pa je v nje domu videl luč, zavil je k njej, da bi pod uje streho prebil večer. Ni bil še starosta dopovedal, potrkal je nekdo na vrata, oglasil se je djak. „Skrij me — kamor koli" — šepetnil je starosta — „nečem se zdaj niti z djakom". Soloha je dolgo časa premišljala, kam bi skrila tako tolstega gosta; naposled je odločila največo vrečo — polno oglja; izsula je oglje v kad, a neokretni starosta je z brkami, z glavo in s čopom vred zlezel v vrečo. (Dalje prihodnjič.) Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (Dalje.) Djak je stopil v izbo; stokal je in mel roci; povedal je, da nikogar ni bilo na zabavo in da mu je po godu slučaj, kateremu se mora največ zahvaliti na sestanku z njo; tudi je opomnil, da ni zbal se hude vijavice. Po teh besedah je stopil bliže; pokašljeval je, nasmijal se, s prsti doteknil nje bele, okrogle roke — in z glasom, ki je pričal zvitost in samoljubost, vprašal je: „Kaj pa je to, prekrasna Soloha?" — pa odskočil nekoliko. „Kaj bi to bilo? — To je roka, Osip Nikiforović!" — odgovorila je Soloha. „Eto* roka! he, he, he!" — smijal se je srčno zadovoljen se svojim činom in šel gori in doli po izbi. „Kaj pa je to, predraga Soloha?" — povprašal je s poprejšnjim glasom, zopet stopil k njej, na lahko doteknil se nje vratu — in zopet je odskočil, kakor poprej. „Kakor bi ne videli, Osip Nikiforović!" — odgovorila je Soloha, — „to je vrat, na vratu pa je ovratnica." „Hm! na vratu je ovratnica! He, he, he!" —smijal se je; zopet je gori in doli šel po izbi in mel roci. „Ali kaj je to, čudovita Soloha?___u Ne znamo, česa bi se bil zdaj djak doteknil se svojimi dolgimi prstih da ni potrkal nekedo na vrata in oglasil se Kozak Čub. „Uh, za Boga, tujec je!" — vskriknil je djak plah. „Kaj bode, če me zaloti kedo mojih ljudi, da sem tukaj ? Zvedel bode oča Kondrat! ..." Ali djakova bojazen je bila druga: hujše se je bal, da to zve soproga, ki je se svojo neusmiljeno roko jako opulila mu gosti čop, ko ni še znala tega. „Za Boga, draga Soloha!" — opomnil je in na vsem telu tresel se, — „vaša dobra dela, kar piše sv. Luka, tretje poglavje -----tretje___Nekdo trka, za Boga, trka! Uh, skrij me, kamor koli!" Soloha je iz druge vreče oglje vsula v kad, mršavi djak pa je zlezel va-njo in pocenil na dno, da bi človek bil lehko še pol vreče oglja vsul na-nj. „Zdravstvuj, Soloha!" — spregovoril je Čub, ko je bil koraknil v izbo. „Morda me nisi nadejala se, kaj? — gotovo me nisi pričakovala! Mogoče je tudi, da te motim___" — govoril je čub dalje, kazal je na svojem lici veselost in pomenljivost, ki je takoj iz početka javila, da se njegova topa glava trudi in pripravlja, da prizanese katero koli, tudi najdovtipnejšo šalo. „Morda si se kratkočasila z nekom, s komer koli!... Morebiti si uže skrila koga, kaj?" — Ta opomnja je razjarila Čuba, a vendar se je nasmijal, vskipelo mu je srce, veroval je, da je njemu samemu Solohina prijazen na korist. „Nu, Soloha, daj mi zdaj vodke piti. Zdi se mi, kakor bi mi bilo grlo zamrznilo vsled tega pretetega mraza. Kako noč nam je Bog poslal pred božičnimi prazniki! Kako me je zmoglo, čuj, Soloha, zadelo me je___uh, roci imam zmrzli; ne morem odpeti kožuha I Kako me je zdelala metelica. „Odpri!" — zakrilil je na ulici glas in nekedo je potrkal na vrata. „Nekedo trka!" — zinil je Cub in vlekel na uho. „Odpri!" — kriknil je prišlec krepkejše, nego prvič. 231 „To je kovač!" — dejal je Čub in segnil po čapko. „Čuj, Soloha, skrij me, kamor hočeš; nečem, da bi me ta preteti obešenjak našel tukaj!" Soloha sama se je prestrašila: tekala je,^ kakor bi se bila opekla, in pozabeljši je namignila Cubu, naj zleze v tisto vrečo, kjer je uže djak čepel. Ubogi djak se ni upal svoje bolesti izdati ni s kašljem, niti z vzde-hom, ko je bil težki kmet sedel mu na glavo in s svojimi zmrzlimi čevlji ob tla vprl se na obeh straneh ob njegovih sencih. Kovač je stopil v izbo, a ni spregovoril, niti čapke snel, nekako zavalil se je po klopi. Podoba je kazala, da ni bil veselega duha. (Dalje prihodnjič.) 232 239 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) Še le zaprla je bila Soloha vrata za svojim sinom, uže je zopet potrkal nekedo. To je bil Kozak Sverbi-guz. Njega ni mogla več skriti v vrečo, zato ne, ker m bilo nobene tako velike, kakor je bil on visok. De- belejši je bil od staroste in visi od kuma čaba. Soloha ga je odpeljala na vrt, zato da bi zvedela vse, kar je hotel povedati jej. Kovač se je čudil oglju, raztresenem po izbi, in zdaj pa zdaj je poslušal koledne pesni, ki so mu z dialeč krilile na uha; naposled je začel strmeti v vreče. „Za-kaj leže todi te vreče V — uže je čas, da jih kedo umakne s pota. Vsled te glupe Ijubavi sem odurel popolnem. Jutri bode praznik, po izbi pa še zmerom leži vsako-jaka šara. Vreče je treba odnesti v kovačnico!^ Po teh besedah se je kovač sklonil k vrečam, a ko je bil krepkejše povezal jih, hotel je drugo za drugo zadeti na ramo. Ali podoba je kazala, da so njegove misU blodile, Bog zna, kodi, če ne, slišal bi bil, kako je Cub vzdihnil, ker je bil njegove glave lase privil, ko je vrečo zavezaval z vrvico, in kako je tolstemu starosti jelo dosti glasno kolcati se. ;,Zakaj se mi iz uma ne izgubi ta ohola Oksana?!" — opomnil je kovač. „Ne mislim rad na-njo, pa vendar se, kakor nalašč, misli pečajo mi le z njo. Zakaj je to, da so te vreče sedaj teže, nego so bile popreje! Gotovo je v njih še kaj druzega, ne le oglje. Jaz bedak! zabil sem, da se mi zdaj vse teže zdi. Popreje sem samo z eno roko zgenil in zmlinčil medni petak, zlomil tudi konjsko podkvo; sedaj pa mi je vreča oglja pretežka. Skoro me bode veter metal po tleh! Ne!" — zakričal je po kratkem molčanji in razbodril se, — „kaka baba sem! Nečem, da bi kedo zasmehoval me! Da je deset takih vreč — vse bi odnesel!" A bodro je na vsako ramo zadel vrečo, ki bi ju ne bila nesla dva krepka moška. ;,Da je treba odnesti i to" — dejal je in dvignil majhno vrečo, v kateri je skrit ležal hudobec. „V to, zdi se mi, zložil sem svoje orodje." Po tej opomnji je odšel iz izbe in zažvižgal pesen: ^Mini s žinkojn ne vozitsja, a Glasnejše in glasnejše so se po ulicah razlegale pesni s krikom vred. Tolpe živega naroda so rastle vsled prihajajočih znancev iz sosednjih sel. Mladenči so burke brili in veselili se po volji. Cesto si med ko-ledami slišal tudi kako veselo pesen, ki je tista trenotja zložil jo kateri mladih Kozakov. Nenadoma je izmed pevcev nekedo namesti kolede zakrožil novoletnico in na vse grlo pel: ^^Sčedrik, vedrik! Dajte varenik! Grudočku kaški! Kilce kolbaski!" Glasen smeh je bil nagrada bistroumnemu pevcu. Dvignilo se je malo okno, a uvela staruhina roka, ostajali so doma le resni dedje in staruhe, strhla staruhina roka je skozi oknice podala klobaso ali kosec piroge. Mladenči in mladenke so vse povprek nastavljali vreče in lovili svoj plen. Nekde so dečaki sešli se z vseh strani in obsuli so tolpo dev; vstal je hrup, krič; eden mladenčev je veliko grudo snega vrgel med-nje, eden pa je devi iz rok iztrgal vrečo, polno vsakojake vsebine. Nek drugje so mladenke lovile dečaka in izpodvrle mu nogi, da je takoj z vrečo vred telebil po tleh. Podoba je kazala, da hote zaveseljačiti celo noč. A noč je, kakor nalašč, mirnejša bila in toplejša! jasno je mesec gledal blesteči sneg! Kovač je popustil svoje vreče. Zdelo se mu je, kakor bi bil v eni tolpi mladenk začul glas in nežni Oksanin smeh. Zatrepetale so vse žilice po njem; vrgel je vreči na tla, da je djak na dnu vreče vzdihnil, taka je bil pobil se, starosti pa je glasno kolcnilo se, in od-hitel je z malo vrečo na plečih takoj s tolpo dečakov, ki 80 šli tik za tolpo dev, med katerimi se mu je zdelo, da je slišal Oksanin glas. „Da, to je! Stoji tu, kakor carica, in bleste jej črne oči! Brdek mladenč jej dopoveduje nekaj; gotovo je kaj kratkočasnega, kajti smeja se. Pa saj se zmerom smeja." Mimovoljno je kovač prorinil tolpo in stopil k njej. „Nu, Vakula, ali si ti tukaje? — Dobri večer!'' — pozdravila ga je krasotica v smehu, ki je skoro omamil ubogega kovača. ^Nu, ali si mnogo nakoledoval? —Uh, kako majhna vreča je to! A čižmice, ki jih nosi carica, ali si jih prinesel? — Dohodi čižmice, pa bodem tvoja soproga!" A smijala se je in odhitela je s tolpo deklet vred. Kakor kaka prikazen, stal je kovač na tistem prostoru „Ne morem; to preseza moje moči___^, — spregovoril je naposled. „Ali zakaj je tako vražje krasna? — Nje pogled, nje glas in vse, kako človeku tj) pali srce in dušo!___Ne morem se več zmagovati! Čas je, da končam vse: onemozi, duša! pojdem, pogledam v ledenico, pa bode konec vsega!'' Po teh besedah je odločno korakal dalje: došel je tolpo, stopil k Oksani — in z resnim glasom je opomnil: „Zdravstvuj, Oksana! Odberi si ženina, katerega hočeš, — slepi, kogar hočeš, mene pa ne bodeš videla več na tem svetu!" Krasotici je, podoba je kazala, čudno zdelo se to, hotela mu je nekaj spregovoriti, ali kovač je kolebnil z roko in odhitel. „Kam bežiš, Vakula?!" — kričali so dečaki za be-žečim kovačem. „Zdravstvujte, tovariši!" — kriknil jim je kovač na odgovor — „Bog daj, da bi se videli na onem svetu, na tem ni mogoče več živeti mi. Z Bogom, spominjajte se me, prijatelji! Opomnite očetu Kondratu, da bi panihido (t^v. mašo) odslužil za mojo grehotno dušo. Sveč Odre-šeniku in Materi Božji pred obraza jaz grešnik še nisem namalal — zbog svetskega dela ne. Vso imovino, ki jo najdete v mojem kovčegu, ostavljam cerkvi! Z Bogom!" To je kovač naročil in dalje bežal z vrečo na plečih. „Oblaznel je!" — opominjali so dečaki drug drugemu. „Pogubljena duša!" — pogodrnjala je in pobožno pokrižala se staruha, ki je bila prišla mimo, — ^^treba mi je razpovedati, da je kovač obesil se!" (Dalje prihodnjič.) 240 247 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloriiska povest. Ruski spisal K. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (Dalje.) _ Vakula je v tem prebežal nekoliko ulic, pa ustavil se je, zato da si je oddahnil. „Kam pa bežim prav za prav?!" — pomislil je — „kakor bi vse bilo zgubljeno! Poskusim še to: pojdem k trebušatemu Zaporožcu Paz-juku. Pazjuk, pravijo, da pozna vse hudirje in da učini, kar hoče. Otidem k njemu, saj duša je uže pogubljena!" Hudobec, ki je dosle žedel, da ni genil ni, hotel je v vreči poskočiti vsled same radosti; ali kovač je menil, da je sam z roko kako potresel vrečo in oživil jo, zato je dregnil va-njo s svojo krepko pestjo, porinil jo na pleča — in odšel je k trebušatemu Pazjuku. Ta Pazjuk je nekedaj gotov bil Zaporozec; le da nihče ni znal, ali so izgnali ga iz Zaporozija, ali je sam pobegnil iz njega. V Dikanki je bival uže deset ali morda petnajst let. Iz početka je živel tako, kakor žive pravi Zaporožci: delal ni ničesar, spal je po tri četrtine dneva, snedel je toliko, kolikor poje šest koscev, izpil pa je na dušek skoro vedro vodke; pa je tudi prostor imelo vse to v Pazjuku: ni bil visoko vzra-stel, pa je bil dosti težak. Šara vare (hlače), ki je nosil jih, široke so bile tako, da ni bilo prav nič videti nog, ko je korakal, in podoba je bila, kakor bi bil kak žga-njarsk sod valil se po ulici. Morebiti je to dajalo povod, da so mu rekali: vampež. Ni mu bil minil še teden dni v Dikanki, uže so vsi znali, da je čaralnik. Ce je obolel kdo, precej so poslali po Pazjuka; a Pazjuku je bilo trebav pošepetati le nekoliko besed, pa je zibnila bolezen. Če je naključilo se, da je kak plemič kde pogoltnil ribjo kost — znal je Pazjuk s pestjo udariti ga po hrbtu umetalno tako, da je kost precej skočila iz plemiča, a nikakoršnega kvara ni učinila njegovemu grlu. Poslednji čas ga je bilo redko kedaj videti zunaj. Morda je temu povod bila lenoba, ali morebiti je krivo bilo to, ker je leto za letom teže valil se skozi duri. Kdor je potreboval njegove pomoči, moral je torej sam odpraviti se k njemu. Kovač ni brez straha odprl duri in zagledal Pazjuka, da po turškem običaji sedi na tleh pred majhnim čebrom, in je skleda cmokov stala na njem. Ta skleda je, kakor nalašč, stala tik njegovih usten. Ni genil ni z nobenim prstom, na lahko je glavo nagibal k skledi 248 in srebal polivko, se zobmi pa je zdaj pa zdaj lovil cmoke. „Nu," — pomislil Je Vakula — „ta pa je še hujši lenuh, nego je Cub: Cub vsaj s žlico je, a ta neče ni geniti z roko. Pazjuk je gotovo do cela zamaknjen bil v cmoke, kajti podoba je kazala, da ni prav nič opazil prihoda kovačevega, ki je, ko je bil stopil na prag, nizko priklonil se mu. „Prišel sem, Pazjuk, da bi se usmilil me!" —• spregovoril je Vakula in zopet priklonil se. Trebušati Pazjuk je dvignil glavo, a zopet je začel loviti cmoke. „Ti, govore, ne zameri mi___* — dejal je kovač in zbiral svoj um — „jaz ne govorim zato, da bi žalil te — ti baje občuješ z vražjo zalego". Ko je bil Vakula izgovoril te besede, zdrznil seje; zdelo se mu je, da je presurovo izrazil se, da je premalo onežil svoje zaupljive besede, in bal se je, da Pazjuk čeber in skledo zgrabi in vrže naravnost v glavo mu, zato je malo odstopil in z roko zaslonil se, da bi vroča polivka ne oparila mu lica. Ali Pazjuk je pogledal k višku in zopet začel srebati polivko. Obodril se je kovač, jel je dalje govoriti: „Došel sem k tebi, Pazjuk, daj ti Bog vsega obilo, vsega dobrega po tvojej želji in dosti kruha!" (Kovač je časi znal pristojno spregovoriti: tega se je naučil, ko je bil še v Poltavi, tačas, ko je plot barval hetmanu.) „Ne pomaga nič, pogubljen sem, ubogi grešnik! Nič ne pomore več na tem sveti! Kar bode, to bode, prišel sem pomoči prosit hudobe same. Kaj meniš, Pazjuk" — povprašal je kovač, ko je videl, da neprestano molči jedec — „kaj naj učinim V" „Ker potrebuješ hudobe, idi k vragu!" — odgovoril je Pazjuk, ni ozrl se ni va-nj, in požiral je dalje cmoke. „Za tega del — sem prišel k tebi" — opomnil je kovač in zopet poklonil se — „razen tebe, menim, nihče na tem sveti ne pozna pota do hudirja"' Ni žugnil ni Pazjuk, zauzival je poslednje cmoke. „Usmili se me, dobra duša, ne odreci mi potrebne pomoči!" — prosil je kovač dalje. „O potrebi dobodeš, če bodeš hotel, svinjine, klobas, ajdove moke, platna, psena ali česa drugega.... kakor se navadno godi med poštenimi ljudmi___ne bodem skop, povedi vsaj, kolikor je treba povedati, kodi bi prišel do hudirja!" Kedor hudobo nosi na hrbtu, temu pot ni daleka do nje" — opomnil je hladnokrvno Pazjuk in ni genil. Vakula je začel gledati ga , kakor da je na čelu bilo zapisano mu teh besed pojasnilo. „Kaj značijo te besede?" — povprašal je nemo njegov pogled, poluod-prta usta pa so bila pripravljena, da pogoltnejo vsako besedo, kakor cmok. Ali Pazjuk je molčal. Vakula je zdaj opazil, da ne cmokov, niti čebra ni več pred Pazjukom; namesti tega pa sta pred njim na tleh stali dve leseni skledi: ena je bila polna vare-nikov, ena pa kisle smetane. Njegovo oko in misli so mimovoljno zameknile se v to jed. „Preverim se" — opomnil je sam sebi — „kako bode varenike jedel Pazjuk. Gotovo se ne bode hotel sklanjati, da bi jih, kakor cmoke, lovil s zobmi; saj tudi ne godi to; varenike je treba popreje — vsakega posebe omočiti v smetani." (Dalje prihodnjič.) 255 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) Jedva je bil pomislil to, uže je zinil Pazjuk; pogledal je varenike in odprl usta na stežaj. Ta trenotek je varenik izlezel iz sklede, plesknil v smetano, obrnil se na drugo stran, skočil v višek in splaval naravnost njemu v usta. Pazjuk je pogoltnil ga in zopet zinil, a drug varenik mu je priplaval v usta. Sam je moral le grizti in požirati. „Dej, kakovo čudo je to!" — mislil je kovač in čudil se, da je kar zazijal, a ta trenotek je opazil, da se varenik dviga k njemu in da je uže usta omočil' mu s smetano. Ko je bil kovač brsnil varenik in otrl ustni, jel je premišljati, kakova čuda so na sveti in s kakimi bistroumnostimi človeku pomaga družba s hudobo in preveril se je, da le Pazjuk more pomoči mu. ' „Priklonim se mu še, morda mi potlej odgovori___ Ali za vraga, post je, pa je varenike s smetano! Presneto, kakov bedak sem jaz! stojim tukaj in z grehom oblagam svojo dušo! Nazaj!" — pomislil je pobožni kovač in neutegoma je pobegnil iz izbe. Ali hudoba, ki je sedela v vreči in prevred radovala se, ni mogla strpeti, da bi jej iz pesti zibnila tako znamenita žrtva. Ko je bil kovač le nekoliko odvezal vrečo, precej je hudobec skočil iz nje in sedel mu na vrat Kovača je oblil kurji pot; prestrašil se je in obledel je, sam ni znal. kaj naj bi učinil; uže je hotel pokri-žati se-----Ali hudoba je s svojim pasjim gobcem približala se njega desnemu uhu in dejala: „Tu sem jaz — tvoj prijatelj; svojemu tovarišu in prijatelju učinim vse* Novcev ti dadem, kolikor hočeš" — šepetnila mu ie na levo uho — „Oksana bode še nocoj najina" — obljubila mu je in svoj gobec zopet nastavila na desno uho. Kovač je stal in premišljal. „Osvobajaj" — spregovoril je naposled — „za takovo ceno hočem biti tvoj!" Hudobec je tlesknil z rokama in vsled same radosti začel plesati kovaču po vratu. „Zdaj se je ulovil kovač!" — veselil se je tiho — „poplačam ti. golobček, vse malarstvo m spake — vse, ki si huiirje zaničeval ž 256 njimi! Kaj poreko moji tovariši, ko zvedo, da je naj-pobožnejši človek v selu v mojih pesteh?" Hudir se je nasmijal, tako je bil radosten; spomnil se je, kako bode v peklu dražil svoje repate tovariše, kako bode besil šepasti hudič, ker bodo čestili ga, da je najbistroumnejši med njimi. „Nu, Vakula!" — pisknil je hudir, pa ni zlezel mu z vratu, kakor bi se bil bal, da utegne kovač uloviti ga — „ti znaš, da nič ne zgodi se brezi pogodbe." „Jaz sem pripravljen!" — pritegnil je kovač. Slišal sem, da vi pišete s krvjo; čaki, da žrebelj vzamem iz žepa!" V tem je roko stegnil na hrbet — in ulovil je hudobo za rep. „Dej, kakov burkež si!" — kriknil je hudobec in nasmijal se, — „nu, dovolj je uže te šale!" „Caki, golobček!" — vskriknil je kovač — „kako ti godi to V" — O teh besedah se je pokrižal ,v hudobec pa je takoj bil krotak, kakor kako jagnje. „Čaki!" — rekel je Vakula in za rep vlekel ga k tlem — „naučim te na greh zapeljevati dobre ljudi in poštene kristjane." Po teh besedah je kovač hudirju skočil na hrbet in dvignil roko, da naredi ž njo znamenje sv. križa. „Usmili se me, Vakula!" — vzdihnil je hudir bolestno — „učinim ti vse, česar potrebuješ; ne označi me z groznim križem!" A, dej, zdaj pa drugače piščeš, preteti inozemec! Zdaj znam, kaj moraš učiniti mi. Takoj me zadeni na svoj hrbet! Cuj, odnesi me brzo, kakor kaka ptica!" „Kam?" — povprašal je hudir žalostno. „V Petrograd, naravnost k carici!" — povedal mu je kovač, a zgenil se je vsled samega straha, ko je bil začutil, da je hudoba dvignila ga v zrak. Dolgo časa je stala Oksana in premišljala čudne kovačeve besede. Nje notrine glas je očital jej, da je prekruta bila do njega. „Ko bi bil res sklenil, da učini kaj groznega? — Morebiti je zbog samega gorje sprijaznil se s katero mojih vrstnic in vsled same nevolje začne slaviti jo, da je prva krasotica na svetu! Ne, česti me, saj sem tako krasna! Nikakor ne razkali prijateljstva do mene; samo šali se, potajil se je. Ne mine deset minot, pa pride iskat me gotovo. Jaz sem res odurna. Moram mu, če prav nerada, pokazati prijaznost. Ali se bode razveselil!" A vrtoglava krasotica se je uže zopet šalila s svojimi tovarišicami. „Cakite!" — rekla je izmed njih ena — kovač je zabil vreči vzeti s seboj, gledite, kako ste polni ! Drugače je koledoval, uego smo me: podoba je, da so mu dajali cele četrti janjcev, klobas, peciva pa bi ne bilo mogoče prešteti. Dejte, vse praznike bode dosti jela." „Ali ste kovačevi vreči to?" — vprašala je Oksana, „odnesiino ji takoj na moj dom, da pogledamo, kaj je nakoledoval va-nji." Vse deve so s smehom odobrile ta nasvet. „Saj ne moremo dvigniti ni jedne!" — zakričala je tolpa soglasno in zaman mučila se z vrečama. „Cakite" — rekla je Oksana — „odhitim precej po sani in odpeljemo ji na saneh!" Cela tolpa je ubrala pot po sani. Jetnikom je silno zoprno bilo sedeti v vrečah; djak je bil uže s prstom zvrtal dosti veliko luknjo. Čub sam ni nič menj želel svobode, čutil je, da sedi na nečem živem. (Dalje prih.) 264 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Euski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) Ko so deklici hiteli po sani, v tem je mršavi kum Smernega duha stopil iz krčme. Krčmarica mu nikakor ni hotela ničesar več dati na brado; moral je odločiti se, da bode čakal, da pride kak dober človek in pogosti ga; ali, kakor nalašč, vsi znanci so ostali doma; ker so bili pošteni kristijani, uživali so „kutjo" med svojimi domačimi ljudmi Ko je kum premišljal poka-ženo nravije in kameneno srce Židkino, ki je prodajala vodko, zabrel je do vreč, ustavil se in čudil. „Dejte, koliki vreči je nekedo ostavil na poti!" — opomnil je in zvedavo ozrl se na vse strani — „morebiti je tudi svinjina v njih. Posrečilo se je nekomu, da je nakole-doval toliko vsakojake jestvine! Kako veliki vreči ste to! Stavim, da ste polni kolačev iz ajdove moke, da, tudi belega kruha; a da so sami hlebi v obeh vrečah, za vsak hleb Židka dade osmino vodke. Treba je od-vleči obe vreči, da bi ne opazil ju kedo". Hotel je vrečo, to s Čubom in djakom, zadeti na pleča, ali preveril se je, da je pretežka. „Ne, sam ne morem odnesti je" — zagodrnjal je — „saj, kakor nalašč, ide tkalec Sapuvalenko. Dobri večer, Ostap!" „Dobri večer!" — odzdravil je tkalec in ustavil se. „Kam ideš?" „Idem, kamor me nogi nesete". „Pomozi mi, prijatelj, da odneseva ti vreči! Nekdo je koledoval in sredi ulice ostavil ji. Notrine bodeva imela vsak pol". „Ali vreči? — kaj je v njiju, ali so beli hlebci ali kolači?" „Da, menim, da je vsakega nekaj". Takoj sta iz plota izpuknila dva kolca, na-nja položila vrečo — in odnesla jo na ramenih. „Kam jo odneseva? — ali v krčmo?" —povprašal je tkalec na poti. „Tudi jaz sem mislil, da v krčmo, ali dej, ta pre-teta Židka bi ne verovala, sodila bi, da sva jo ukradla nekje. Rajša jo odnesiva na moj dom. Nihče naju ne bode motil: moje žene ni doma". „Ali je res ni doma?" — povprašal je varni tkalec. „Hvala Bogu, nisem še popolnem brezi uma" — opomnil je kum — „hudir naj bi me pozobal, da oti-dem tija, kjer je soproga! Gotovo se bode z drugimi ženami vred potepala do belega dne". „Kedo je?!" — vskliknila je kumova žena, ko je bila začula šum v veži , povod mu je bil prihod dveh prijateljev, ki sta donesla vrečo, in odprla je duri soproga. Kum je zdrznil se. „Gledi jo!" — spregovoril je tkalec in povesil roci. Kumova soproga je bila takov biser, kakoršnih je malo na belem sveti. Kakor nje moža, tudi nje skoro nikoli ni bilo doma, po celi dan je plazila se okrog kum in bogatih staruh, hvalila jih je in dobro živela po njih hišah — in z možem prepirala se le po jutrih, zato, ker je le zjutraj videla ga zdaj pa zdaj. Niju koča je bila dvakrat stara tako, kakor občinskega pisara šara-vare, streha je sem ter tam bila brezi slame. Plota so bili vidni le še ostanki, ker nihče, ki je otišel z doma, palice na pse ni vzel se seboj, zato ne, ker je znal, da pojde mimo kumovega plota in kolec izdere iz njegovega pletiva. Peč po tri dni časi ni bila zakurjena. Cesar je nežna soproga izprosila dobrih ljudi, vse je možu skrila, kolikor je bilo moči, na varen Kraj — in često mu je samolastno pobrala miloščino, kedar ni mogel zapiti je v krčmi. Kum, ne glede na svojo vsakdanjo hladnokrvnost, ni hotel vdajati se jej, skoro vselej je se svetilnicama pred očmi odšel z doma, žena pa je stokala in potepala se staruham tožit svojega moža lenobo in koliko udarcev je strpela zopet. Lehko človek misli, kako sta bila tkalec in kum zadovoljna s takim nenadnim snitkom. Ko sta bila odložila vrečo , pokrila sta jo vsak se svojim telom in z rokavi svojih sukenj; ali uže je bilo prepozno: kumova soproga je, dasi je slabo videla se svojimi starimi očmi, vendar opazila vrečo. „Dejta, lepo je to:" — opomnila je z glasom, v katerem je bila očita jastrebja radost — „lepo je to, ker sta toliko nakoledovala! Tako zmirom delajo pridni ljudje; ali ne, meni se zdi, da sta to ukradla nekde. Pokažite mi precej, čujta, takoj razve-žita vrečo!" „Hudir ti jo pokaži, a ne mi dva!" — zarezal je kum. „Kaj ti je do najine vreče?!" — zagodrnjal je tkalec — „nakoledovala sva to mi dva, a ne ti.u „Ne, moraš pokazati mi jo, neugodni pijak!" — kriknila je žena, visokega kuma s pestjo sunila pod brado in silila k vreči. Pa tkalec in kum sta srčno zavetovala vrečo, zavalila sta jo nazad in stopila pred njo. Predno sta utegnila izmodriti se, uže je soproga v vežo prihitela s krevljo v rokah. Udarila je z njo moža po rokah, tkalca po hrbtu — in uže je stala poleg vreče. „Zakaj sva jej dovolila to?!" — zagodrnjal je tsalec in razbodril se. „Kaj sva jej dovolila?! — zakaj si se vdal jej?I — opomnil je kum hladnokrvno. „Vajina krevlja je gotovo železna!" — dejal je po kratkem molčanji tkalec in popraskal se po hrbtu, „Moja soproga je lani na semnji kupila krevljo, pa ne ... . ni težka . . . ." V tem je vesela soproga pokleknila na tla, razve-zala vrečo in pogledala vanjo. Ali nje stare oči, ki so tako dobro videle vrečo, okanile so jo o tej priliki. „Da te plentaj, tu leži cel mrjasec!" — vskriknila je in vsled same radosti tlesknila z rokama. „Mrjasec, čuj, cel mrjasec!*' — drznil je tkalec kuma, a vsemu si ti povod!" „Kaj naj učinim ?" — vprašal je kum in zgenil z ramenoma. „Kaj? — zakaj se mudiva? — vzemiva jej vrečo! nu, pomozi mi!" (Dalje prih.) 270 Zabavne stvari. Noe pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (Dalje.) „Poberi se! to je najin inrjasec, poberi se!" — kričal je tkalec in korakuil naprej. „Hodi, prebita baba, to ni tvoja imovina!" — rekel je kuni in približal se. Soproga je zopet popadla krevljo, ali o tem je čub zlezel iz vreče in stal sredi veže. Kuma je vskriknila — in vsi so mimovoljno zazijali. „Kaj ta abota govori o mrjasci?! — To ni nika-koršen^mrjasec!" — dejal je kum in otiral oči. „Čudno je to, o koledovanji je nekdo človeka vrgel v vrečo!" — opomnil je tkalec in plah odstopil. „Reci, kar hočeš, ali pokni; a brezi čara ni zgodilo se to. Sam ni zlezel v vrečo!" „To je kum!" — v^kriknil je ta trenotek boter. „A kaj si mislil, kedo sem?" — povprašal je Čub in nasmijal se. „Kaj? — Učinil sem vrlo burbo! A vi, hoteli ste me snesti, kakor kakega prasca! Čakite, povečam vam radost: v vreči leži še nekaj, če ne prasec, vsaj tele ali neka druga žival. Neprestano je nekaj gibalo pod menoj." Tkalec in kum sta sklonila se k vreči, gospodinja pa je zatela jo na drugi strani — in zopet bi bil vstal tepež, da djak ni preveril se, da ne more skriti se nikamor, ter da ni izkobacal iz vreče. Kuma je obledela, izpustila je iz rok nogo, ki je djaka bila za njo začela vleči iz vreče. Še eden je!" — vskrikuil je tkalec prestrašen, — ;;hudir zna , kako je to zgodilo se ... . vrti se mi po glavi .... ni klobas, ni belega kruha, ljudi mečejo v vreče!" „To je djak!" — pojecljal je Cub in bolj čudil se od onih trijeh. „To je izvrstna burka! Uh, Soloha, uh! moške meče v vreče! . . . Zato sem videl, da je izba polna bila vreč . . . Sedaj znam: v vsaki vreči sedita dva človeka. A mislil sem, da je meni samemu presneta Soloha ti!" Kolednice se niso malo čudile o svoji vrnitvi, ker so videle, da je samo ena vreča še. „Kaj bi učinile? — Dosti nam bode samo jedna vreča!" — spregovorila je Oksana. Vse so popadle vrečo in dvignile jo na sani. Starosta je sklenil, da bode molčal, mislil je, da se oglasi, naj razvezo vrečo in osvobode ga, pobegnile bi bojazljive kolednice, menile bi, da hudir sedi v vreči, in ostal bi na ulici morebiti — do jutra. Deve so prijele se za roke in krilile so, kakor viher, se sanimi po škripajočem suegi; nekatere so sedle prav na starosto. Starosta je sklenil, da strpi vse. Mnoge izmed dev so bile burke in posedle na sani okrog njega. Naposled so prišle do doma, odprle vrata na stežaj in o smehu so vrečo zavlekle v vežo. „Pogledimo, kaj je v vreči!" — kričale so vse in začele ruzvezavati vrečo. Zdaj je kolcanje, ki je neprestano mučilo starosto v vreči, posililo ga tako, da je vse povprek jelo kolcati se mu in da je kašljal na vse grlo. „Nekedo je v vreči!" — vskliknile so kolednice in oplašene prhale skozi vrata. „Kam pa, za vraga, bežite, kakor bi gorele?!" — vprašal je in čudil se Čub, ki je bil stopil v vežo. „Uh, oče!" — odgovorila je Oksana — „v vreči sedi nekdo." „Ali v vreči? — kje pa ste dobile to vrečo?" „Kovač je bil ostavil jo sredi ulice!" — kričale so kolednice. „Nu, alijiisein dejal jaz? ...",— opomnil je sam sebi Čub. „Česa se bojite? — Preverimo se: nu, duša, prosimo te, ne srdi se: ne zovemo te ne po imeni, niti po priimku, izlezi iz vreče!" Prikazal se je starosta. „Uh!" — vskliknila so dekleta. 271 „Tudi je starosta bil v taki ječi" — opomnil je sam sebi Čub in dvomil, gledal je starosto od vrha do tal — „pogledimo! ..." — več ni mogel spregovoriti. Starosta ni bil nič menj zmoten, sam ni znal, kaj naj bi začel. „Ali je treba tega, tukaj je mrzlo\" — opomnil je in pogledal Čuba. (Dalje prih.) 278 Zabavne stvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal JS. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) „Mraz je" — pritegnil je Čub — „ne zameri vprašanju: s čim ti natiraš svojo obutal, ali s salom, ali s smolo?" — A ni hotel tega izvedeti, rad bi bil le vprašal, kako je starosta zašel v vrečo, pa je sam bi! zmočen, da je govoril vse kaj drugega. „S smolo raji" — odgovoril je starosta. „Nu, osvobajaj, čub!" — rekel je in odšel izpod strehe. „Zakaj sem ga jaz bedak vprašal, s čim natira obučo?u — vprašal se je Čub. „Uh, Soloha!" takega človeka skrije v vrečo! .... Dej, vražja baba! A jaz bedak . . . kde je ta prebita vreča ?4 „Vrgla sem jo tija v kot, nikogar ni več v njej" — odgovorila je Oksana. „Znam jaz te burke, da nikogar ni več v njej! Dajte jo le-sem! tam še nekdo sedi v vreči! Zavetujete njega prijateljico ... Da ga ni?! — Dej, preteta baba! A dejte, kako je sveta, kakor bi nikogar še ne bila ugriznila v ustni." 279 Pa ostavimo Cuba, saj utegne, naj hladi svojo jezo, in vrnimo se h kovaču. Iz početka je strašuo bal se Vukala, ko je bil se zemlje dvignil se visoko tako, da ni mogel ničesar več videti na njej — in letel je, kakor kaka muha, k mesecu, da bi bil gotovo ob-enj zadel s čapko, da ni sklonil se. Ali skoro se je obodril in uže je začel šaliti se s hudobcem. Vse je bilo svetlo v višini. Zrak je bil podoben srebrojasni megli in prozoren. Vse je bilo vidno, mogoče je bilo videti tudi, kako je viher mimo njiju prinesel čaralnika, sedel je v lonci; kako so zvezde zbirale se v gručo in igrale so slepo miš; kako je na strani v oblaku plesal cel roj duhov; kako je hudoba o plesi blizu meseca snela čapko, ko je bila kovača opazila, da je jako sklonil se; kako je o povratku letela metla, ki je čaralnica, kar je podoba kazala5, še le prijezdila bila jo . . . srečala sta še mnogo druge nesnage. Vse, kar je videlo kovača, ustavilo se je na minoto in gledalo ga, potlej pa zopet letelo dalje in igralo po svoje; kovač je plaval dalje in dalje, da je naposled pred njim Petrograd zablestel ves v ognji. (Vsled ne-kovega povoda je bil razsvetljen.) Ko je bil hudobec preplul žrd na mitnici, promeml se je v konja — in kovač je zagledal se na lepem žebci sredi ulic prestol-nega mesta. Za Boga, kakov ropot, grom, blesek je bil to! Po abeh straneh so sezale sence štirinadstropnih domov; konjskih kopit in množnih koles ropot je gromovito odmeval in oglašal se se štirih strani; domi so rastli in iz zemlje dvigali se o vsakem koraku; tresli so se mostovi; begale so karete; kričali so izvoščki in priprež-niki; sneg je kričal pod množnimi sanimi, ki so plavale z vseh strani; pešci so se gnjeli ob domeh po ka-menenem hodniku in njih ogromne sence so igrale po zidovji in z glavami dosezale strehe in dimnike. Kovač se je čudil in oziral na vse strani. Zdelo se mu je, kakor bi vsi domi bili lovili ga in gledali se svojimi mnogimi ognjenimi močmi. Gospodov v kožuhih, prevlečenih se suknom, videl je toliko, da ni znal, komu bi se odkril. „Za Boga, koliko je tu gospode!" — govoril je kovač — „jaz sodim, da je gospod, kedor po ulici pride v kožuhu, tudi prisednik! a ti, ki se vozijo v takih čudnih bričkah, — ti, če niso mestni načelniki, pa so gotovo pooblaščenci (komisarji) ali še viši gospodje." A pretrgal mu je besedo hudobec se svojim vprašanjem: „Ali naravnost k carici?" (Daije priht dnie.) 287 Zabavne »tvari. Noč pred sv. dnevom. Maloruska povest. Ruski spisal N. V. Gogolj, preložil L. Podgoriški. (DaJje.) „Ne, to bi ne bilo ugodno" — mislil je kovač — tu nekde gotovo bivajo Zaporožci, ki so jeseni šli skozi Dikanko. Na poti so bili se Siča, nesli so prošnje carici; rad bi se posvetoval ž njimi. „Hoj, satan, žlezi mi v žep in odpelji me k Zaporožcem!" Hudobec je zmanjšal se tako, da je ta trenotek brezi vsakoršnega truda zlezel kovaču v žep. A Vakula ni utegnil ozreti se, uže je videl, da stoji pred velikim domom, in šel je, sam ni znal, kako, po razsvetljenih stopnicah navzgor, odprl je duri, stopil, v prekrasno sobo in prestrašil se je nekoliko; ali jako se je razbo-dril, ko je bil spoznal Zaporožce, ki so popotovali skozi Dikanko, sedaj pa podloženih nog sedeli na svilenih di-vanih in najsiluejše kurili tobak. „Dober večer, slavni gospodje! Bog vam pomozi! Kde se vidimo zopet!" — spregovoril je kovač, stopil bliže in priklonil se do tal. „Kedo je to?" — povprašal je eden izmed Zapo-rožcev, sedeč prav pred kovačem, tovariša, ki je počival daleč od njega. „Ali me ne poznate?" — vprašal je kovač — Jaz sem Vakula, kovač! Ko ste jeseni popotovali skozi Dikanko, mudili ste se pri nas dva dneva, Bog vam daj zdravje mnogo let! Del sem takrat novo šino na prednje kolo vaše kibitke". „Turška sablja!" — začudil se je Zaporožec — „to je ta kovač, ki tako lepo mala. Zdravstvuj, krajan! Kaj je prineslo te le-sem?" „Hotel sem malo pogledati to lepo krajino in to prekrasno mesto" — odgovoril je kovač. „Žal nam je, krajan" — opomnil je važno Zaporožec — „ker ne moremo delj časa baviti se s teboj, moramo takoj oditi k carici." „Ali k carici? — Oh, bodite tako laskavi, gospodje, vzemite me se seboj!" „Ali tebe?" — povprašal ga je Zaporožec takega obraza, kakoršnega pestuna govori svojemu štiriletnemu gojencu, ki prosi, da bi ga posadila na lepega, na ve-čega konja. „Kaj bodeš delal tam? — Ne, to ni mogoče" — oglasil se je drug Zaporožec in poresnobil je obraz. „Brate, mi bodemo s carico govorili o lastnih potrebah." „Vzemite me se seboj!" — prosil je dalje kovač, „Prosi tudi ti!" — šepetnil je hudobcu in s pestjo udaril po žepu. 288 Jedva je bil izgovoril to, uže je drug Zaporožec spregovoril: „Vzemimo res, bratje, kovača s seboj!44 „Dobro je, naj ide" — pritegnili so drugi. „Ali žlezi v tako obleko, v kakoršni smo mi". Uže je kovač pripravljal se, da obleče zelen župan, kar se duri odpro in stopil je v sobo nekov dragoceno oblečen človek in opomnil, da je uže čas iti. Čudno se je zopet zdelo kovaču, ko je peljal se v veliki kočiji, na obeh straneh so mimo njega bežali nazaj štirinadstropni domi in mostovi, tlak pa je kar grmel pod konjskimi kopiti. „Dobri Bog, kakov život je to!" — mislil je kovač, „pri nas ni po dnevi ni tako svetlo \a Kočija se je ustavila pred palačo. Zaporožci so stopili iz nje, šli v ogromno vežo in začeli stopati po bliščeče razsvetljenih stopnjicah. „Kakove so te stopnjice!" — šepetal je kovač sam sebi — „škoda se mi zdi korakati po njih. Ta drago-tina! Kake so te vrlike, kakovo delo je to! Tu je železa najmanj za petdeset rubljev!" Ko so Zaporožci bili prišli na vrh stopnjic, stopili so kar precej v prvo sobano. Bojazljivo je kovač stopal za njimi, o vsakem koraku je mislil, da se mu izpod-drsne na tleh, gladkih, kakor zrkalo. Šli so skozi tri sobane, a kovač ni nehal še čuditi se. Stopili so v četrto sobano, mimovoljno je stopil pred obraz , ki je visel ob steni. To je bila prečista Devica z Jezusom na rokah. „Kako, krasen obraz je to! kako čudovit živopis!" — mislil je — „ali ni to, kakor bi oba govorila, kakor bi bila živa?! — A sveto Dete! kako steza rokici, in smeja se, ubožček! A barve! ljubi Bog, kakove barve so to! pa ta ohra, *) živopiscu ni bilo žal kopejek, ta zelena barva, — da, ta Florenški lak; a ta sinja barva — kako gori! Znamenito delo je to! Podmal je bel. Kako čudovit je sijaj v obrazi44 — govoril je dalje, ko je ko-raknil k durim in prijel za kljuko — „a ta medna rokica, vredna je, da bi še bolj čudil se jej človek. Turška sablja, kako čisto delo je to! Vse to, menim jaz, delali so za drage novce inozemski kovači.. .* Morda bi kovač bil še dolgo časa razsojal krasoto okrog sebe, da obrobljen lakaj ni dregnil ga v rebra in opomnil mu, naj ne ostaja za drugimi. Zaporožci so šli še skozi dve sobani in ustavili so se. Ukazali so jim, da tu naj čakajo. V sobani je bilo nekoliko generalov v prositi monduri. Zaporožci so se priklonili na vse strani in stopili so v gručo. Minuto kasnejše je z vsem spremstvom vred v sobano stopil veličastno vzrastel, dosti krepak moški v hetnjanski obleki v žoltih črevljih. Lase je imel razmr-šene, z enim okom je škilil, z obraza mu je gledala neka visokomiseina ponosnost, v vseh njegovih gibljajih »