112
Ivan Kukovec1
KAJ VSE LAHKO DOŽIVI PRLEK, 
ČE GRE V SVET
Prispevek je tretje in zadnje nadaljevanje spomi-
nov Ivana Kukovca, ki so bi objavljeni v letniku IV 
in V Zgodovinskih zapisov. V zadnjem delu je zapis 
o nadaljevanju šolanja na ptujski gimnaziji in nato 
študentska leta na agronomski fakulteti v Ljublja-
ni, prva zaposlitev, županovanje, politično udej-
stvovanje, upokojitev in na koncu afera pri odkupu 
deviz za potrebe novonastale države Slovenije. Tik 
pred smrtjo je bil Ivan Kukovec s sklepom sodišča 
oproščen vsakršne krivde. 
Moje šolanje
Moji starši, sorodstvo in sosedje so pričakovali, da 
bom po mali maturi nadaljeval šolanje. Doma na 
kmetiji namreč ni bilo prostora za vseh nas sedem 
otrok, in če že nisem nameraval študirati za duhov-
nika, kjer bi verjetno lahko bil oskrbljen v interna-
tu, so doma predvsem zaradi socialne stiske želeli, 
da si otroci čim prej pridobimo poklice. To pa v 
Ormožu, kjer ni bilo nobene srednje ali poklicne 
šole, nikakor ni bilo mogoče. 
Ker smo sorodnikom v Mariboru in na Ptuju požr-
tvovalno pomagali z živili tudi prva leta po vojni, 
čeprav je bila za kmete uvedena obvezna oddaja 
pridelkov, smo pričakovali, da bom kot dijak lahko 
po potrebi stanoval kar pri njih, stroške pa bi zame 
poravnali z živili, saj denarja za dijaški dom dejan-
sko nismo imeli. Ko sem leta 1946 opravil malo 
maturo, me je oče na osnovi časopisnega oglasa 
nagovoril, da se prijavim na razpis za vajenca v 
industrijsko-kovinarski šoli pri takratnem TAM-
1 Ivan Kukovec, dipl. inž. agronomije, rojen v Lešnici 
pri Ormožu, umrl leta 2000. Tretje nadaljevanje 
spominov in s tem konec zapisa. Prvo nadaljevanje je 
bilo objavljeno v Zgodovinskih zapisih leta 2007, drugo 
pa v letu 2008. Bralcu in svojcem se za večletni zamik 
zadnjega nadaljevanja zaradi objektivnih razlogov 
spoštljivo opravičujem.  Zahvala velja urednici 
Zgodovinskih zapisov Manici Hartman, ki je zadnji del 
spominov prepisala iz originala in pripravila za tisk. 
Urednik spominov Franc Krnjak.
  
-u v Mariboru, kjer je bilo v njihovem dijaškem 
domu možno brezplačno stanovati, vajencem pa so 
pripadali tudi delovna obleka, perilo in čevlji. Oče 
se je zbal stroškov mojega nadaljnjega šolanja, saj 
je bilo doma še šest otrok, od katerih so mlajši šele 
začeli hoditi v osnovno šolo na Hardeku in nižjo 
gimnazijo v Ormožu. Vpis na industrijsko-kovi-
narsko šolo pa se mi ni posrečil kljub brezhibno 
opravljenem sprejemnem izpitu. Preprosto zato, 
ker so pri omejenem številu mest dali prednost sta-
rejšim kandidatom, takim, ki so med vojno izgubili 
več kot leto šolanja. Zaradi zamujanja vpisnih ro-
kov na druge šole sem mrzlično iskal druge mo-
žnosti šolanja. Tako sem našel priložnost pri rav-
natelju klasične gimnazije v Mariboru, kjer bi ob 
pogojnem vpisu moral polagati sprejemna izpita iz 
latinščine in grščine. Učenja bi se resno lotil, če bi 
le dobil stanovanje pri sorodnikih, zato sem se prav 
s tem namenom nemudoma oglasil pri stricu Ivanu 
in teti Marti v Mariboru. Ko sta me zvedavo vpra-
šala, kje pa bom vendar stanoval v času šolanja, mi 
je postalo jasno, da zame nimajo prostora.
Razočaran sem se vrnil domov, da bi po že izraženi 
očetovi želji našel kako drugo vajeniško mesto. Na 
srečo sem srečal sošolca Ivana Mundo iz sosednje 
vasi. Povedal mi je, da se je že vpisal na ptujsko 
gimnazijo in da se bo dnevno vozil z vlakom iz 
Ormoža. Tudi sam sem dobil očetovo dovoljenje, 
da sem se lahko vpisal v peti razred. 
Zaradi trikilometrske pešpoti do vlaka v Ormožu 
in še skoraj kilometrske s postaje na Ptuju do gim-
nazije, so doma celo privolili, da lahko stanujem v 
dijaškem domu na Ptuju. Ker pa praviloma kmečki 
otroci takrat nismo bili deležni socialne podpore 
oz. pravice do štipendij, da bi krili vsaj stroške bi-
vanja v domu, sem bil že po treh mesecih izključen 
iz doma; očetu se namreč ni posrečilo prodati drv, 
929Kukovec I.
821.163.6-94(497.412)"1946/1991"
113
da bi prišel do potrebnega denarja, v domu pa niso 
bili pripravljeni čakati na plačilo. Tako sem se štiri 
leta vozil z vlakom od Ormoža do Ptuja in dnevno 
skupaj pešačil osem kilometrov v obe smeri, saj 
takrat lokalnih avtobusnih prevozov še nismo po-
znali. Občasno sem uporabljal tudi domače kolo. 
Ko je zapadel visok sneg, mi je do vlaka pomagal 
gaziti oče ali pa sosed, ki se je vozil na delo v Ki-
dričevo. Vsako jutro, že ob peti uri, me je zbujala 
mati in mi postregla s kruhom in toplim mlekom. 
Za malico in kosilo sem jemal s sabo kos kruha na-
mazanega z zaseko, in košček klobase, domačega 
sira ali kaj podobnega in s tem sem moral vzdržati 
do večerje. Domov sem se vračal šele okrog 19. 
ure. Denarja za kosilo enostavno ni bilo, le včasih 
za toplo govejo juho v gostilni, kjer smo dijaki -vo-
zači čakali na vlak.
Samo dvakrat v štirih letih sem izostal od pouka, 
ker sem utrujen zaspal na vlaku. Prvič sem se zbu-
dil na postaji v Ivanjkovcih in jo ponoči mahnil v 
snegu sedem kilometrov kar peš proti domu, da bi 
bil naslednji dan spet v šoli. Drugič sem se zbudil 
šele v Ljutomeru, kjer sem prespal pri sorodnikih, 
in se naslednje jutro zapeljal z vlakom v šolo na 
Ptuj. Manjkal pa sem tudi, ko smo kot osmošolci 
predajali gimnazijski ključ naslednjemu razredu. 
Dan prej so nas maturante že po tradiciji ptujske 
vinske kleti povabili na pokušino vina, in ker je 
bilo v kleti hladno, nisem pravočasno čutil opoja 
popitega vina. Šele na vlaku proti domu me je ujela 
vinjenost. Tako še danes ne vem, kako mi je uspelo 
priti domov s postaje, in ne spomnim se, da bi se 
zjutraj zbudil prepozno. Ampak naslednji dan se je 
vlak proti Ptuju odpeljal brez mene, kar je opazno 
tudi na skupni poslovilni fotografiji mojega matu-
ritetnega razreda.
Moja dijaška leta
Kot že rečeno, sem se leta 1946 vpisal v peti razred 
višje gimnazije na Ptuju. Tam sem junija 1950, to-
rej že v junijskem roku, uspešno opravil veliko ma-
turo. Jeseni sem se vpisal na agronomsko fakulteto 
v Ljubljani, kjer sem maja leta 1956 diplomiral.
Zaradi materialne stiske doma sem spadal med 
revnejše dijake, tako kot večina sošolcev s pode-
želja. Doma smo zmogli denar le za mesečno karto 
za vlak in najnujnejše šolske potrebščine. Za prvo 
novo obleko in čevlje sem si moral zaslužiti kar 
sam. 
V šolskih počitnicah šolskega leta 1947/48 sem bil 
vključen v občinsko in okrajno komisijo za popis 
kmetijskih zemljišč zaradi novega urejanja zemlji-
ških knjig, dobil pa sem tudi nakupno nakaznico 
za dve zračnici in dva plašča za kolo. S tem zasluž-
kom sem si kupil tudi prvi šah, da smo lahko voza-
či na vlaku med potjo šahirali. Še danes med igro 
nagonsko zadržujem v roki kar vse vzete šahovske 
figure, da se ne bi »izgubile na vlaku«, zaradi česar 
se mi soigralci seveda smejejo. Ta dragoceni nakup 
sem skrival pred očetom, da mi ne bi očital zapra-
vljanja prvega zaslužka.
Učenje nekaterih predmetov je bilo zame dokaj 
zahtevna naloga. Spadal sem med povprečne učen-
ce z boljšimi ocenami pri zgodovini, zemljepisu, 
matematiki, fiziki, kemiji in biologiji, slabše pa je 
bilo z ocenami pri slovenščini, latinščini, ruščini 
in angleščini. Prebral sem sorazmerno malo knjig, 
radia doma še nismo imeli, pa tudi časopisov, ra-
zen revije Lovec, nismo poznali, kar se je odražalo 
pri moji razgledanosti. Tudi verskih knjig nisem 
poznal, razen letnih koledarjev Mohorjeve družbe 
in katekizma. Prleki smo imeli pri slovenščini še 
dodatne težave, saj smo doma govorili dosledno 
v svojem narečju. V izrazoslovju, vokalizaciji in 
slovnično je namreč prleščina precej drugačna kot 
knjižna slovenščina. Kdor od domačinov bi se na-
mreč poskušal pogovarjati »po gospodsko« tudi s 
tujci, bi bil celo zasmehovan. Nerazgledani starši 
tako često niso razumeli, zakaj imajo njihovi otroci 
težave s slovenščino, češ, saj smo vendar Slovenci.
V počitnicah po drugem in tretjem razredu gim-
114
nazije sem bil, kot telesno prešibak za delovno 
brigado, na šoli razporejen po mladinski liniji za 
vodiča pionirskih kolonij. Tako sem se prvič srečal 
z zanimivim vzgojiteljsko-pedagoškim delom; leta 
1948 za dva počitniška meseca z otroki iz Ljuto-
mera v Ločah pri Poljčanah in naslednje leto tudi 
v Slovenj Gradcu. Profesionalni učitelji-vodiči so 
me kot dobrega vzgojitelja celo nagovarjali, naj se 
po gimnaziji vpišem na pedagoško fakulteto. To 
odgovorno počitniško delo ni bilo plačano, saj je 
slonelo na mladinski zavesti in poudarjeni obve-
znosti do družbene skupnosti.
Le redki so se takemu prostovoljnemu »udarniške-
mu« delu glasno upirali in bili obravnavani tudi 
kot politično sumljivi. Zato ne poznam primera, da 
bi kogar koli med sošolci zaradi tega preganjali. 
Dobili so lahko le slabše, takrat običajne pisne, ka-
rakteristike v mladinski oz. partijski organizaciji, 
ko so odhajali po maturi v druga okolja. Posame-
zni sošolci so se brez problemov lahko prešolali za 
pridobitev duhovniškega poklica, saj je bil možen 
tudi verouk. Na naši gimnaziji je med dijaki in pro-
fesorji delovala takrat še skrivnostna celica Komu-
nistične partije Slovenije in SKOJ.
Leta 1950 je bil SKOJ ukinjen, skojevce pa so spre-
jeli kar med t.i. kandidate KPS. Med kandidate in 
v članstvo v KPJ so bili lahko sprejeti le politično 
dovolj opredeljeni, praviloma samo dobri dijaki, 
značajsko in za tiste čase moralno-politično pov-
sem čisti. Zaradi tega so včasih celo pubertetniške 
ljubezenske pare, čeprav nastale v delovnih briga-
dah, enostavno pošiljali domov s partijsko kaznijo, 
da ne bi mladini kvarili morale. Danes je to slišati 
smešno. Delovala je mladinska organizacija ZMS, 
v katero smo bili vpisani kar vsi dijaki. Poleg poči-
tniških delovnih brigad je bilo za nas dijake organi-
ziranih nekaj sprotnih udarniških akcij za urejanje 
med vojno porušenih naselij, izgradnjo kulturnih in 
zadružnih domov ter podobno. Večina naših udar-
niških akcij je potekala v zaostalih krajih v bližnjih 
Halozah. Velika večina nas je torej mladinske akci-
je sprejemala kot normalen del takratnega življenja 
in kot prijetno dolžnost do domovine.
Na šoli sem sodeloval v mešanem pevskem zboru 
za nastope na raznovrstnih proslavah. Naštudira-
li smo celo domačo opereto Hmeljska princesa in 
nastopali po okoliških krajih. Tekmovali smo za 
športno značko ZREN, posebne vrste atletski mno-
goboj, kjer sem osvojil srebrni znak. Najboljših pet 
telovadcev z naše gimnazije se je udeležilo takra-
tne spartakijade v Pragi, kjer so doživeli zloglasno 
šikaniranje zaradi informbiroja.
Ker je bil redni pouk tudi ob sobotah, smo prirejali 
sobotne dijaške plese v največjem gimnazijskem 
prostoru, ali kje drugje, z našim dovolj dobrim gi-
mnazijskim orkestrom. Skrivno smo plesali takrat 
prepovedane ameriške plese, kot so swing, bugivu-
gi in podobno. Kot razred smo bili prijateljsko po-
vezani z vrstniki Gimnazije Ravne na Koroškem; 
izmenično smo se obiskovali in tudi tekmovali v 
odbojki. Takrat smo bili prvič na Uršlji gori. Kot 
razredna skupnost smo očitno postali pretirano sa-
mozavestni in tudi neprijazni do posameznih pro-
fesorjev. Tako smo dosegli, da je bil v 7. razredu 
zamenjan naš dotedanji razrednik. To uporništvo 
pa se je nekaterim sošolcem hudo maščevalo. Ko je 
nekdo namreč le dva meseca pred koncem 7. razre-
da ukradel razredno redovalnico, so naši profesorji 
še bili pripravljeni »rekonstruirati« naše zaključ-
ne ocene. Ko pa se je to ponovilo naslednje leto, 
samo mesec dni pred zaključkom šolskega leta 
in maturo, pa smo morali opravljati razredni izpit 
čez celotno snov, da bi bili dovolj pripravljeni za 
maturo. Imel sem srečo, da sem v junijskem roku 
uspešno opravil razredni izpit in tudi maturo. Med 
sedemindvajsetimi sošolci v razredu je to uspelo le 
enajstim. Drugim osmim sošolcem se je posrečilo 
rešiti s popravnimi izpiti in z jesensko maturo, pre-
ostali pa so morali popravljati osmi razred. Kdo je 
bil kriv za pripetljaj z redovalnico, to zelo škodlji-
vo potegavščino, nismo odkrili, kljub temu pa to ni 
vplivalo na naše druženje. Najprej smo se pozneje 
115
maturanti dobivali vsakih pet let, po 40-letnici ma-
ture pa se srečujemo vsako leto. 
Študentska leta v Ljubljani
Moji preprosti starši niso neposredno spremljali 
mojih učnih uspehov in siceršnjega obnašanja ter 
poklicnih ambicij. Tako se nikoli niso udeleževali 
roditeljskih sestankov, saj so se zanašali na mojo 
prizadevnost. Moja spričevala so torej le podpi-
sovali, razumljivo ob zaskrbljenem vprašanju, ali 
bom/sem izdelal razred. Tako sem se po veliki ma-
turi tudi sam odločil, da se bom vpisal na agronom-
sko fakulteto v Ljubljani, saj bi me zaradi strahu 
pred denarno stisko starši najraje kje zaposlili kot 
maturanta. Kolebal sem tudi med agronomijo in 
študijem veterine v Zagrebu, saj je bila ta fakulteta 
v Ljubljani ustanovljena nekaj pozneje. 
Doma sem na študentskih počitnicah prijemal za 
najtežja kmečka dela in veljal za spretnega garača 
tudi pri sosedih. Med drugim sem kot študent pri-
dobil tolikšno zaupanje pri svoji poznejši poročni 
priči Dragu Podgorelcu, kjer so edini na vasi raz-
polagali z uslužnostno mlatilnico, da sem lahko 
opravljal zahtevno delo samostojnega »mašinista« 
pri mlačvi žita po naši vasi. Prvo leto kar z »lo-
komobilo« na bencinski pogon, ko pa smo dobili 
elektriko, pa z električnim motorjem, s pomočjo 
obešenih kablov na zunanje žice. 
Navadil sem se brez posebnega napora kositi travo 
z ročno koso, prav tako zrelo žito ob žetvah na naši 
kmetiji. Zmogel sem tudi opravljati vsa dela z našo 
konjsko vprego, vključno z oranjem in brananjem 
njiv. Obvladal sem tudi zahtevna gozdarska, vino-
gradniška in sadjarska opravila. Precej tega prak-
tičnega znanja in spretnosti mi je kar dobro koristi-
lo pri opravljanju strokovne prakse v času mojega 
študija in poklicne dejavnosti. 
Preden sem se lahko vpisal na agronomijo v Lju-
bljani, sem v počitnicah sodeloval v zadnji Mla-
dinski delovni brigadi Franceta Prešerna, v na-
sprotnem primeru nisem mogel računati, da bom 
sprejet v študentski dom. Ta brigada je pozimi leta 
1950/51 uspešno dogradila prve objekte v študent-
skem naselju. V tej brigadi so sodelovali bodoči 
študentje iz celotne Jugoslavije. Ljubljanska uni-
verza je bila zanje nekaj posebnega, saj je imela 
edina določene fakultete. Večina brigadirjev se 
nas je vselila iz barakarskega brigadnega naselja, 
vendar šele po treh mesecih trdega brigadirskega 
dela, čeprav so se že začenjala predavanja. Dopol-
dan smo hodili na predavanja, popoldan pa delali 
v brigadi. 
Na naši fakulteti se mi je odprl povsem nov svet 
izjemne solidarnosti in tovarištva med študenti in 
tudi veliko večino naših profesorjev. Živeli smo v 
zelo skromnih povojnih razmerah. Imeli smo pra-
vico le za eno obleko in čevlje na nakaznice, živil-
ske karte pa smo morali zamenjati za prehrambne 
bloke v študentskih menzah. Morali smo imeti to-
liko denarja, da smo si lahko plačevali študentski 
dom in tri skromne dnevne obroke v menzi. 
Od doma so mi z denarjem lahko pomagali le na 
začetku. Nekaj mi je pomagala tudi sestra, ko se je 
po mali maturi pri 15-ih letih zaposlila. Kot kmeč-
ki sin nisem mogel do štipendije, zato sem prijel za 
priložnostno delo tako kot drugi. Kljub materialni 
stiski sem se lotil študija dovolj resno in tako re-
dno polagal izpite z vse boljšimi ocenami. Bal sem 
se, da bi v primeru izgube letnika moral enostavno 
prenehati študirati. 
Treba je bilo prijeti za vsako priložnostno delo, da 
bi se lahko prebijal iz meseca v mesec. Tako smo 
čakali na vrsto, da smo lahko ponoči razkladali 
vagone premoga v kurilnici na železniški postaji 
v Ljubljani. Nekaj mesecev ni bilo denarja niti za 
tramvaj, zajtrka pa skorajda nismo poznali. Kosila 
in večerje smo si v stiski kuhali sami iz t.i. Truma-
novih jajc z mlečnim prahom in maslom iz darilnih 
UNRA paketov. Zoprno je bilo sprotno pomivati 
zapečeno posodo, saj smo si kuhali v aluminijasti 
posodi na električnem kuhalniku v študentski sobi. 
Kot revnega študenta, brez štipendije, ki pa uspe-
šno polaga izpite v prvih rokih, so me opazili tudi 
116
profesorji in takratni zadružni in drugi republiški 
veljaki. Dejansko so komaj čakali na prve (bili smo 
šele IV. generacija na novi fakulteti v Ljubljani) di-
plomirane agronome za takratne velike kadrovske 
potrebe po vsej Sloveniji. Vsakomur od diplomi-
rancev je namreč bilo z odločbo ministrstev vna-
prej dodeljeno prazno delovno mesto za profesorje 
na kmetijskih šolah in asistente na naši fakulteti 
ali na republiških in okrajnih zadružnih in poslov-
nih zvezah, na državnih posestvih ali po zadrugah. 
Mene so predvideli za asistenta na fakulteti ali za 
kmetijsko pospeševalno službo na Zadružni zve-
zi Slovenije. Pri njeni Založbi kmečke knjige so 
leta 1951 izšle prve strokovne knjige: Kaj so videli 
kmetijski strokovnjaki v Ameriki, Nova kuharica, 
Zbirka Cankarjevih spisov in še kaj zanimivega za 
branje v kmetijstvu in na podeželju. Razporejen 
sem bil na svoja prva prodajna območja v Zasavju 
okrog Litije, nato še na Koroškem, v Halozah in 
Slovenskih goricah. Ko je zmanjkalo denarja, sem 
se za teden ali dva, najprej z vlakom do izhodišča, 
nato pa peš, napotil od zadruge do zadruge z vzor-
cem knjig v nahrbtniku na prodajno akcijo. Možno 
je bilo namreč zaslužiti toliko, da sem lahko spro-
tno plačeval študentski dom in menzo ter nakupil 
potrebne zvezke in skripto. Slovenskih strokovnih 
knjig pa tudi v drugih jezikih ni bilo na voljo, za-
radi česar smo morali hoditi na vsa predavanja in 
si čim več zapisati. Nekaj strokovne literature si je 
bilo možno sposojati v univerzitetni knjižnici; tam 
sem se v njeni učilnici pripravljal na zahtevnejše 
izpite.
Doma mi torej niso mogli denarno pomagati pri 
študiju, zaradi česar sem se v drugem letniku prija-
vil na tako študijsko prakso, kjer je bilo treba trdo 
delati, da bi kaj zaslužil. Na alternativni skupinski 
praksi našega letnika v Vipavski dolini so namreč 
kolegi kmetijska dela le opazovali in zapisovali 
v obvezni dnevnik o praksi. Manjši del politično 
afirmiranih kolegov je opravil semestrsko prakso 
kar na slovenskih kmetijah v avstrijski Koroški. 
Skupaj s kolegom Maksom in Vančem, prav tako 
kmečkega garaškega porekla, sem  uspešno opravil 
6-mesečno delovno prakso na državnem posestvu 
Rače pri Mariboru. Postali smo dobri delovodje in 
temu primerno tudi zaslužili. Lahko bi si za ta čas 
uredil tudi delovno dobo tako kot oba moja kolega, 
če na to ne bi enostavno pozabil. Sicer pa sem se 
s tako zasluženim denarjem prvič dobro oblekel in 
obul. Kupil sem si prvi, sicer samo papirnati kov-
ček, in planinske »gojzarje«. Zaradi tega sem jih 
pošteno slišal od očeta, češ da bi si za ta denar ven-
dar lahko kupil namesto enega najmanj dva para 
lahkih čevljev. Ostalo mi je dovolj zaslužka še za 
naslednjega pol leta študija v Ljubljani.
Ko sem uspešno končal drugi letnik, se je tudi 
meni in drugim kolegom ponudila prilika za poči-
tniško prakso na slovenski kmetiji in na kmetijski 
šoli v avstrijski Koroški. Politično posebej angaži-
rani kolegi v Študentski zvezi in takratni člani ali 
kandidati KPJ pa so sočasno opravljali to prakso v 
Švici. Slovenska kmečka zveza (Blaž Singer) me 
je za dva meseca razporedila na ugledno 30-hek-
tarsko kmetijo Rajhman v Lipi ob Vrbskem jezeru, 
nato pa še za en mesec na podraveljsko kmetijsko 
šolo. Upravljali smo traktorje s priključki in žitne 
snopoveznike, v hlevih pa redili rodovniške goveje 
črede. Treba je bilo garaško prijeti za vsako delo 
za sorazmerno skromen zaslužek, vsega po 200 do 
300 takratnih šilingov na mesec. Toliko so morali 
takrat plačevati domačim priložnostnim delavcem 
za eno dnino. Koroške razmere sem tako dodobra 
spoznal; tudi to kaj je to odnos med gospodarjem 
in hlapcem. Čutiti je bilo tudi težo javnega življe-
nja Slovencev z nacionalistično zastrupljenimi Av-
strijci.
Zaslužil sem si denar za študij za nekaj mesecev, 
blago za obleko pa sem si moral kupiti za zamenja-
ni zlatnik pri zlatarju za šilinge; zlatnik sem dobil 
od očeta. Pri prehodu meje v Avstrijo sem zlati ko-
vanec za 100 kron skril tako, da sem ga potisnil v 
kos kruha. Iz kupljenega blaga je nastala moja po-
117
ročna obleka. Kdor od kolegov je zaslužil kaj več, 
je najraje kupil kolo, kot izraz takratnega osebnega 
bogastva. O avtomobilih še sanjati ni bilo možno. 
Zaradi naklonjenosti takratnega ravnatelja študent-
skih domov Srečka Tavša sem se po prvem letni-
ku s skupino novih dobrih prijateljev preselil iz 
študentskega naselja v akademski kolegij, kjer je 
bilo prijetneje. Ko sem leta 1953 na dan Združenih 
narodov na plesu v študentskem naselju spoznal 
»bruculjo«, svojo soprogo Rezko, sem se zara-
di bližine bivanja vrnil v študentsko naselje. Tam 
sem ob pomoči znancev-študentov dosegel, da sem 
v četrtem letniku študija dobival na novo uvede-
no skromno domsko študentsko pomoč za revne 
študente. Nadaljeval sem seveda s priložnostnim 
delom in se tako prebijal iz dneva v dan. V letu 
absolventskega staža in do konca maja 1956, ko 
sem med prvimi v letniku diplomiral, sem končno 
dobival redno štipendijo za uspešne študente pri 
ministrstvu za prosveto. 
Z mojo Rezko sva se kot revna študenta še pred 
mojo diplomo, februarja 1956. leta, srečno poro-
čila. Prvega junija sem že nastopil prvo službo na 
Zadružni zvezi Slovenije kot tajnik republiškega 
odbora za sadjarstvo in vinogradništvo, ki sta ga 
vodila moja profesorja France Adamič in Miran 
Veselič.
Nekaj mesecev po poroki sva morala stanovati 
ločeno, Rezka v študentskem naselju, mene pa so 
začasno naselili v takratnem Hotelu Soča. Končno 
sva vendar dobila zasilno stanovanje v preurejeni 
konjušnici. Konec septembra leta 1956 se nama 
je v kranjski porodnišnici rodila hčerka Andreja. 
Začenjala sva skromno gospodariti, takoj pa sva 
priskočila na pomoč še študirajočim prijateljem in 
drugim, pomoči potrebnim. 
Novi lastnik hiše, v kateri sva od zadružne zveze 
dobila odločbo za stanovanje, naju je prosil, naj 
eno sobo vendar prepustiva njegovim trem študira-
jočim otrokom, zaradi katerih je tudi kupil to hišo. 
Brez pomisleka sva na to pristala, tako da so le-ti 
hodili v svojo sobo skozi najino kuhinjo.
V najino spalnico se je najprej (na naš divan) vse-
lila študentka Marička, da je lahko doštudirala bi-
ologijo, nato pa še študentka Marjanca, soproga 
Rezkine poročne priče, dokler ni rodila. Z vsemi 
sostanovalci smo se dobro razumeli in ostali trajni 
prijatelji. 
Kmalu pa sem moral k vojakom, tako da je ostala 
Rezka s hčerko sama. Da bi lahko doštudirala ma-
tematiko, sta za nekaj časa najino Andrejo sprejela 
v varstvo njena starša na svoji domačiji v Dolenji 
vasi pri Cerknici; seveda so nam radi pomagali. 
Moje prve zaposlitve
Diplomiral sem 30. maja 1956 in se ob predhodni 
honorarni zaposlitvi že 1. junija stalno zaposlil na 
Zadružni zvezi Slovenije kot sekretar Odbora za 
sadjarstvo in vinogradništvo. Profesor Miran Ve-
selič, moj rojak iz Ormoža (kot sem šele prepozno 
dojel), je računal, da bom postal njegov asistent za 
vinogradništvo in vinarstvo. Pri njem sem namreč 
opravil diplomski izpit na temo Ureditveni načrt 
Vinogradniške zadruge Litmerk, ponudil pa mi je 
celo možnost za strokovno prakso v kletarstvu v 
Franciji. Vključeval me je tudi v program obnove 
vinogradov s terasiranjem pri pripravi idejnih pro-
jektov za sodobne vinske kleti, pri pripravi zašči-
tnega znaka kakovosti slovenskih vin, pri urejanju 
trsničarstva in selekciji vinske trte… Zato je bil 
presenečen, da sem se na osebno vzpodbudo pro-
fesorja Franceta Adamiča odločil za specializacijo 
v sadjarstvu. 
Profesor Adamič me je poslal na mesečno strokov-
no prakso na Sadjarsko-vinogradniški institut v 
Maribor, kjer sem se srečal s profesorjem Priolom 
prav v času, ko je s križanjem vzgojil svoje nove 
sorte jablan. Omogočil mi je tudi mednarodno šti-
pendijo za trimesečno sadjarsko prakso v Italiji. Za 
mojega mentorja pri terenskem delu se je dogovo-
ril s starejšim zelo uglednim sadjarjem Franjem 
118
Kafolom, s katerim sva prehodila vso Slovenijo. 
Tudi drugi takrat znani sadjarji (Lomberger, Do-
linšek, Modic, Lekšanova, Oblakova, Hliščeva, 
Arčon in drugi) so me sprejeli za svojega. Skupaj 
smo organizirali strokovne ekskurzije in prakso po 
Italiji ter drugod po naprednih sadjarskih deželah. 
Pri Kmetijskem inštitutu Slovenije in na fakulteti 
sem sodeloval pri projektiranju obnove sadovnja-
kov in vinogradov. Po programu takratne Zadružne 
in Poslovne zveze smo namreč kar na veliko začeli 
zasajati sadno drevje in vinograde na posestvih in 
tudi na kmetijah v okviru prvih sadjarskih in vi-
nogradniških skupnosti. Prvi pravilnik za te sku-
pnosti sem izdeloval sam ob sodelovanju takrat že 
znanega pravnika dr. Emila Čeferina. Na posame-
znih kmetijah namreč večja obnova nasadov takrat 
namreč še ni bila možna, pa smo si omislili te sku-
pnosti, da so tako tudi kmetje lahko dobivali regre-
se in ugodne kredite. 
Tako se je torej začenjala kompleksnejša obno-
va sadovnjakov z uvajanjem sodobne italijanske 
tehnologije z rezjo na palmete, kjer sem veljal za 
specialista. Urejali smo nove drevesnice in uvaja-
li sodobnejši sadni izbor. Profesor Priol je uspel 
vzgojiti prve originalne slovenske sorte jablan. 
Opravili smo prvo rajonizacijo sadjarskih območij 
in leg po Sloveniji. V tem času sem skupaj z Arčo-
nom in Lombergarjem hodil na sadjarsko prakso v 
Ferraro v Italiji.
Nastali so prvi intenzivni nasadi jablan in hrušk 
paletne vzgoje na Štajerskem, v Posavju, na Go-
renjskem, okrog Ljubljane in v Brkinih.  Zasadi-
li smo tudi precej višenj na Krasu, v Suhi krajini 
in drugje, ravno tako so nastali plantažni nasadi 
breskev, marelic, črnega ribeza, orehov, lešnikov 
in malin. Obnovljeni ali na novo zgrajeni so bili 
znani predelovalni obrati za sadje FRUCTAL Aj-
dovščina, ALKO Ljubljana, DANA Mirna, PRE-
SAD Gabrovka in še nekateri. Zgrajeni so bili tudi 
prve hladilnice in skladišča SLOVENIJA SADJE 
v Ljubljani in Mariboru.
S svojimi strokovnimi članki sem se začel oglaša-
ti v revijah in časopisih SADJAR IN VRTNAR, 
SOCIALISTIČNO KMETIJSTVO in KMEČKI 
GLAS. S svojimi risbami sem ilustriral prvo povoj-
no strokovno knjigo SODOBNO SADJARSTVO, 
ki jo je napisal profesor France Adamič. Aktivirali 
smo delovanje ZVEZE KMETIJSKIH INŽENIR-
JEV IN TEHNIKOV SLOVENIJE, kjer sem po-
stal za eno mandatno dobo podpredsednik in za 
eno predsednik njenega upravnega odbora. Naša 
zveza je prejela celo državno odlikovanje zaslu-
ge za narod, ki ga hranim še danes. Eno mandatno 
dobo sem bil tudi predsednik JUGOSLOVANSKE 
ZVEZE KMETIJSKIH INŽINIRJEV IN TEHNI-
KOV, ko sem med drugim uradno obiskal to stano-
vsko organizacijo tudi v Sovjetski zvezi. 
Zaradi mejne starosti, 26 let, sem moral za eno leto 
k vojakom. Končal sem šolo za intendantske re-
zervne oficirje v Sarajevu in staž v Mariboru. Pr-
votno sem bil razporejen na Letališče Cerkno, kjer 
so me odstopili padalski brigadi v Zemunu, ki se je 
pripravljala na pomoč Egipčanom ob znani egip-
tovsko-izraelski vojni. Končno sem bil razporejen 
za intendanta v štab Teritorialne obrambe ljubljan-
skega območja. Sodelovali smo na znani vaji Jesen 
1974 na Notranjskem, kjer sem kot uspešen inten-
dant prejel visoko vojaško odlikovanje, medaljo s 
srebrnimi meči. 
Po povratku iz vojske sem se zaposlil na starem 
delovnem mestu, kjer smo na takratni KMETIJ-
SKI POSLOVNI ZVEZI SLOVENIJE doživlja-
li neprestane reorganizacije. Povabljen sem bil v 
»Koprščino« za tehničnega vodjo sadjarstva in vi-
nogradništva v takratnem kmetijskem kombinatu. 
Ker sem to odklonil, sem kot svojeglavec pri ta-
kratnih kmetijskih veljakih padel v nemilost. Med 
drugim me tudi niso več vabili v članstvo zveze 
komunistov. 
119
Preselitev v Ilirsko Bistrico
Ker sem v okviru KIS sodeloval pri projektiranju 
večjih kooperacijskih skupnih nasadov v Brkinih, 
so me Ilirskobistričani vabili, da pomagam pri ob-
novi teh nasadov. Ko sem to sporočil v službi, so 
me nadrejeni kmetijski funkcionarji skoraj prisili-
li, da grem za glavnega sadjarja in vinogradnika v 
Koper. Na sugestijo profesorja Adamiča, ki je re-
kel, da naj ne bi nosil etikete asfaltnega agronoma, 
sem se odločil za kmetijskega pospeševalca pri 
Kmetijski zadrugi Ilirska Bistrica.
Po mojih načrtih smo se takoj lotili obnove te-
rasastih jablanovih nasadov in vzgoje potrebnih 
sadjarjev. V Ilirsko Bistrico se je kmalu preselila 
še družina, saj so nam dali na voljo udobno novo 
stanovanje v prvem grajenem bloku sredi mesta. 
Mojo soprogo Rezko je tudi že čakalo profesorsko 
mesto za matematiko in fiziko na osemletki takoj, 
ko je diplomirala. 
V občini je takrat hudo primanjkovalo strokov-
nih kadrov, saj sem tam našel samo dva kmetijska 
tehnika, tri inženirje kemije in enega inženirja le-
sarstva. Z njimi smo ustanovili občinsko društvo 
inženirjev in tehnikov. Drugje po podjetjih so bili 
torej zaposleni domači priučeni kadri, od katerih 
jih je z leti kar nekaj doštudiralo ob delu. Znajti se 
je bilo treba v prizadevnem okolju prijaznih, skro-
mnih, vendar lokalno samozavestnih Brkincev.
Domačini so kljubovalno prenesli kruto italijansko 
nasilje in utrpeli hudo vojno razdejanje pri ljudeh 
in stvareh. Požgane so bile celotne vasi z ljudmi 
vred, kolikor jih niso nagnali v internacijo. Celo-
tno prebivalstvo je tako globoko zasovražilo 25-le-
tni fašizem in zavzeto sodelovalo v NOB skupaj 
s svojo duhovščino. Koloboracionistov skorajda 
niso poznali. 
Brkini so kljub skromnim lastnim zahtevam in ne-
iznajdljivosti ostali na pol pozabljeni, tako pri prvi 
kot drugi povojni obnovi. Z udarniškim delom so 
uspeli zgraditi le dva ali tri zadružne domove in za-
gnati zastarele lesnopredelovalne obrate, mlekarno 
in zasnovati tovarno organskih kislin. V občini, ki 
je takrat štela okrog 17.000 duš, ni bilo zaposlenih 
niti tisoč delavcev, kmetije po hribih pa so bile vi-
dno obubožane. Tudi samo mesto Ilirska Bistrica, 
razen prvega zgrajenega bloka in izjemno lepe, ar-
hitektonsko oblikovane občinske stavbe, ki so jo 
zgradili Italijani na osnovi načrta, namenjenega za 
javno zgradbo v Abesiniji, je bilo takrat mesto ko-
munalno vidno neurejeno. 
Osemletke in zdravstveni domovi so bili v starih 
neprimernih stavbah, stanovanjska in gospodarska 
poslopja pa so bila vidno zanemarjena. Skorajda 
ni bilo uglednejše trgovine in gostinskega obra-
ta. Skratka, povsem nerazviti kraji. Požgane vasi 
so bile le za silo pozidane, veliko domačij pa tudi 
trajno opuščenih. Na podeželju so ostajali pretežno 
ostareli ljudje, saj so mlajši tako prej kot sedaj od-
hajali s trebuhom za kruhom. 
Tudi glavne cestne povezave Ilirske Bistrice z Lju-
bljano, Reko in s Koprom so bile v slabem stanju. 
Mladinske brigade so sicer zgradile makadamsko 
cesto preko Brkinov, v 16 brkinskih vaseh pa se 
še vedno ni moglo peljati z avtomobilom. Tako so 
morali bolnike prenašati tudi v nahrbtnih koših do 
bolj urejenih cest, da so jih od tam lahko rešilci 
prepeljali do zdravnika. Otroci so hodili v šole ki-
lometre peš, enako zaposleni v službe, če že niso 
premogli koles. Kljub temu je bila politična zavest 
izjemno naklonjena novim časom v pričakovanju 
boljših razmer v svobodi.
V takih razmerah smo se lotili širše obnove tera-
sastih nasadov jablan in jih tudi uredili od jeseni 
do spomladi na okrog 50 hektarjih, in to kot prvo 
sadjarsko skupnost na kmečki in družbeni zemlji, 
kjer so kmetje zadržali lastnino na svojih ali aron-
diranih parcelah. Tudi zato, da so s svojim delom 
sodelovali pri obnovi in negovanju nasadov. Zato 
tudi ni prihajalo do nobenih prepirov ali zamer, ko 
smo obnavljali zaokrožene, lastniško mešane kom-
plekse. Kdor izmed kmetov je namreč želel, smo z 
njim zamenjali boljše parcele drugje. 
120
S profesorjem Adamičem sem ohranil pristne pri-
jateljske in strokovne stike. Zato je v naše nasa-
de pošiljal na vaje svoje študente, in jim s svojo 
asistenco tudi pomagali. Tako nisem bil posebno 
presenečen, da me je že naslednje leto povabil za 
asistenta v svojo katedro, kjer sem bil tudi eno leto 
v redni službi. Tako sem se pač eno šolsko leto 
vozil v Ljubljano na redne vaje in sočasno seveda 
vodil sadjarske obrate v zadrugi ter požrtvovalno 
šolal domače sadjarje. Nastali so namreč prvi vzor-
ni jablanovi nasadi v italijanski palmetni vzgoji 
krošenj, ki so jih radi prihajali opazovat tudi od 
drugod. Ko je po saditvi nastala večmesečna neo-
bičajna suša, smo seveda vse sadike morali dvakrat 
zaliti iz gasilskih cistern, in to ob udarniški pomoči 
vaščanov in meščanov. 
S pridnim delom sem postal priljubljen tako pri 
zadružnikih kot v kolektivu in seveda v javnosti. 
Tako so mi med drugim zaupali izdelavo in izved-
bo načrta za združitev vseh vaških propadajočih 
zadrug in dveh manjših državnih posestev. Spre-
jel sem ponujeno mesto direktorja zadruge, saj sta 
ta čas diplomirala dva agronoma, domačina, ki sta 
lahko prevzela vodenje sadjarstva in ostalega dela 
kmetijstva. Komercialisti so bili že prej sorazmerno 
dobri gospodarji, da smo lahko prodali vse mleko 
preko lastne mlekarne, zaklali vso živino v lastni 
klavnici ter odkupili vse sadje in veskrompir, če ga 
niso kmetje že sami s konji zvozili k svojim stal-
nim strankam na Reko. Ob združitvi smo na novo 
razporedili kadre, uredili odkupno-prodajna mesta 
po vaseh, pridobili stalne kupce in posodobili la-
stno in kmečko govejo rodovniško čredo. Nabavili 
smo tudi sodobnejši strojni park in začeli storitve-
no s traktorji orati po vaseh, kjer se je še vse delalo 
s konji. Vse zainteresirane mlade brez poklica smo 
poslali s plačami ali štipendijami v dveletne kme-
tijske šole, kjer so bili uspešni, da bi se lahko vrnili 
v zadrugo. Tako smo postopoma postali ugledni 
občinski kolektiv in v dveh letih uspeli sanirati vse 
izgube novi zadrugi priključenih enot. 
Tako se je nekega dne pojavil pri meni v zadrugi 
direktor majhnega bistriškega transportnega pod-
jetja Tonček Lesjak z idejo, da bi jim pomagali ob-
noviti že povsem amortizirane vojno-trofejne ka-
mione, s katerimi so opravljali javni cestni promet. 
Nakazal je možnost najetja zelo ugodnega zvezne-
ga kredita, namenjenega izključno za lasten prevoz 
v kmetijskih organizacijah. Sami torej na ta kredit 
niso mogli računati. Skupaj sva ugotovila, da je 
možno naslednje - za potrebno 20 % lastno ude-
ležbo pri tem natečaju odprodajo svoje kamione, 
zadrugi pa pogodbeno deponirajo ta sredstva, nato 
pa enostavno pogodbeno dajo vse nove kamione v 
najem in uporabo Transportu. 
Po konsultaciji na občini in okraju ter na kreditni 
banki v Kopru, ki nas je morala finančno spremlja-
ti, sva takoj dobila vsestransko soglasje, saj so 
imeli ti funkcionarji precej slabo vest pred gospo-
darsko nerazvitimi Brkini. Na natečaju smo uspeli 
in tako je priromalo v Ilirsko Bistrico 20 uvoženih 
sodobnih 20-tonskih kamionov s prikolicami. Po-
javil se je sposoben komercialist, ki je ugotovil, da 
bi bilo najbolje, če vse kamione takoj predelamo v 
cisterne za tekoča goriva, saj jim lahko takoj zago-
tovi dovolj tovora reška rafinerija.
Rečeno, storjeno, s tem je bila možna zaposlitev 
dodatnih 50 voznikov in 20 mehanikov. Ti so uspe-
šno poprijeli za delo in v dveh letih ustvarili toli-
kšen dohodek, da smo po naknadni zahtevi SDK 
kontrole vse kredite lahko takrat že tudi vrnili. 
SDK kontrola je namreč po letu dni ugotovila več 
takih grešnikov po državi in terjala celo kazensko 
odgovornost za naredbodajalce. Kazen je bila naj-
manj dveletni zapor. Zato smo seveda mrzlično is-
kali možnost, da kamioni ostanejo v Ilirski Bistrici. 
Izračunali smo, da takrat že nastajajoča tovarna or-
ganskih kislin lahko premesti prevoz svojih suro-
vin, kot je to vinski kamen, melaso in gotove izdel-
ke, z železnice za naše kamione. Zato smo preko 
noči združili Kmetijsko zadrugo, Transport in To-
varno organskih kislin z mlekarno v Kmetijsko-in-
121
dustrijski kombinat Ilirska Bistrica. Tako smo vsaj 
izprosili moratorij za vračilo kredita za kamione 
za pol leta, da bi lahko ves kredit tudi odplačali 
brez kazenskih postopkov. Potem smo na tiho ta 
kombinat razformirali na začudenje in negodova-
nje znanih pametnjakovičev, ki sploh niso vedeli, 
zakaj vse to počnemo v takratnih neurejenih go-
spodarskih razmerah v enkratno korist občanov. 
Podjetje transport se je namreč do današnjega dne 
postopoma uveljavljalo kot najpomembnejši pre-
voznik tekočih goriv v Sloveniji in celotni državi.
Moje županovanje v Ilirski Bistrici
Po treh letih mojega uspešnega dela v zadrugi se je 
nekega dne pojavila v moji pisarni trojica najviš-
jih občinskih funkcionarjev, da bi me kandidirala 
za novega predsednika občine. Vztrajali so toliko 
časa, da sem končno pristal, posebej še, ker sem se 
z vsemi osebno dobro razumel in pričakoval njiho-
vo vsestransko pomoč. Najprej sem moral postati 
občinski odbornik na nadomestnih volitvah, ki so 
bile nemudoma izvedene v volilni enoti, od koder 
je odhajal na politično šolo v Beograd dotedanji 
predsednik Albin Kuret. Zgodilo se je namreč, da 
odborniki niso pristali, da ga zamenja dotedanji 
podpredsednik Rado Škrlj, ki so si ga domačini 
zapomnili, ker je nosil kot mladinec t.i. črni cof 
za časa italijanskega nasilja. Ostal je lahko pod-
predsednik, niso pa ga hoteli videti v predsedniški 
funkciji.
Pri tem je treba omeniti, da takrat pri občinah ni-
smo poznali današnjih izvršnih svetov. Predsednik 
in podpredsednik sta na eni strani profesional-
no vodila občinsko upravo z njenim tajnikom, na 
drugi strani pa enodomno skupščino odbornikov. 
Tako je bilo tudi na okrajih. Na ravni republike in 
zveze pa so delovali izvršni sveti. Morali smo biti 
na tekočem, kaj se dogaja v komunalnih podjetjih, 
saj smo preko občinskih proračunov razpolagali z 
večino sredstev za vzdrževanje in izgradnjo občin-
skih in krajevnih cest, kanalizacijo, del vodooskr-
be, ulično razsvetljavo, parkovno ureditev, stroške 
in plače v šolah, vrtcih in knjižnicah, zdravstvenih 
domovih, za parkovno ureditev ter kulturne, pro-
svetne in športne programe. Za tako izvajanje pro-
računa, ki se je kombiniral s sredstvi okraja, dokler 
je ta obstajal, so bili osebno odgovorni resorni na-
čelniki v občinski upravi.
To so bila moja najzahtevnejša leta, saj je bilo tre-
ba s številnimi sodelavci koncentrirano delovati iz 
dneva v dan pozno v noč. Seveda na račun družine, 
ki je potrpežljivo čakala na redke družinske tre-
nutke. Ljudje so namreč od mladega predsednika 
pričakovali tudi nemogoče. Tako je bilo treba naj-
prej nadaljevati z izgradnjo osemletke, saj je bila 
že leto dni zidava ustavljena zaradi pomanjkanja 
denarja. Za tiste čase je bil pravi podvig napraskati 
denar; pa mi je le uspelo po mnogih potovanjih do 
okraja  v Kopru in Ljubljani. 
Naslednji podvig je bil prvi in drugi razpis referen-
duma za samoprispevek za izgradnjo vseh osnov-
nih šol v občini. S posebno spretnostjo smo vmes 
zbrali tudi denar za izgradnjo novega zdravstvene-
ga doma. Pri republiškem skladu smo uspeli prido-
biti denar za dva stanovanjska bloka. Iz okrajnih 
sredstev smo dobili denar za prve priznavalnine za 
socialno ogrožene ostarele in osamljene borce po 
brkinskih vaseh. Štipendirali smo vso študirajočo 
mladino. Tovarne so razširile svoje programe tako, 
da smo v petih letih mojega županovanja zaposlili 
v občini na novo 1500 delavcev. Zaživeli so kultur-
no-prosvetne dejavnosti in športno življenje. Med 
drugim se je košarkarsko moštvo Lesonit uvrstilo 
v prvo zvezno ligo.
Zaradi požrtvovalnega dela in velike pozornosti do 
sodelovanja z vsemi občinskimi organizacijami in 
krajevnimi skupnostmi pri dnevnih nalogah in na 
odborniški skupščini sem si kmalu ustvaril zaupa-
nje tudi pri občanih. Tako se je dogajalo, da so me 
že zjutraj pred stanovanjem čakali za nujne razgo-
vore, da bi na kratki poti do pisarne morda že našli 
rešitve. Tam pa je bila že običajna vrsta sodelavcev 
122
za reševanje tekočih zadev. Bil sem kar zaželjen 
gost v vseh krajevnih skupnostih, kjer smo večer 
za večerom iskali rešitve, tudi za sosedske spore in 
osebne težave mojih dobrih znancev in prijateljev.
Tako sem spoznal, da večina ostarelih Brkincev, ki 
so med NOB res dali vse od sebe, čeprav prega-
njani od Italijanov in Nemcev, požgani, zažgani in 
pobiti, še vedno živi v mizernih razmerah. Preko 
Zveze borcev in krajevnih skupnosti smo samoi-
niciativno izvedli popis socialnih razmer v celotni 
občini.
Iz tega popisa je izhajalo, da bi bilo nujno socialno 
najbolj ogroženim priznati mesečne denarne pod-
pore iz občinskega proračuna. Letna kumulativna 
vsota je bila tolikšna, da brez okrajnih namenskih 
sredstev ne bi šlo, zato sem se odpravil s spiskom 
k okrajnim funkcionarjem, da bi nam dodelili ta 
sredstva v celoti. To se je tudi zgodilo s posebnim 
namenskim nakazilom, tako so se vendar nekako 
oddolžili dobrim revnim ljudem v Brkinih. Ker 
smo bili v stiku z Zvezo borcev Slovenije v Lju-
bljani, ki nas je podpirala, so iz tega najbrž že na-
stale borčevske priznavalnine za celotno Slovenijo. 
Ob tej priložnosti sem prvič razočaran spoznal, da 
niso vsi sodelavci okrog mene pošteni, ko gre za 
denar. Namreč, denarne podpore pooblaščeni niso 
začeli deliti po nastalem popisu, pač pa so skon-
struirali neki drug spisek, po katerem so že delno 
izdali odločbe in začeli deliti denar. Ko mi je to 
prišlo na ušesa, sem preveril namere in ugotovil, 
da se je to res dogodilo. Zahteval sem takojšnje po-
pravke pri akterjih, ni pa šlo brez posebne akcije s 
pomočjo prizadetih aktivistov v krajevnih skupno-
stih. Neupravičenim je bilo treba pobrati odločbe 
in denar, da bi to dobili upravičeni po prvotnem 
spisku. 
Kot drug tak primer nedoslednosti  naj omenim še 
zadrege pri pravočasnih izplačilih plač za prosve-
tne delavce, takrat v celoti iz občinskega proraču-
na. Moja soproga, prosvetarka, in še bolj njeni ko-
legi na osemletkah so bili vse bolj nejevoljni zaradi 
rednih zamud s plačami, tudi do 10 dni. Občinski 
financerji so se vedno znova izgovarjali, da pač ni 
dovolj sprotnega pritoka proračunskih sredstev za 
te namene. To je trajalo vse dotlej, dokler nisem 
zahteval, da tudi plač za občinske uradnike v pri-
hodnje ne bo vse dotlej, dokler jih ne bodo dobili 
prosvetarji in zdravniki. Od takrat naprej so bile 
plače za vse upravičence do proračunskih sredstev 
sočasne in tudi pravočasne. 
Omenim naj še izjemno požrtvovalnost vodstev 
velike večine krajevnih skupnosti pri urejanju va-
ških cest, kanalizacije, vodovodov, pri dodatni ele-
ktrifikaciji in drugem. Dogovorili smo se, da bomo 
na občini poskrbeli za načrte, strokovno vodstvo, 
gradbeni material in pomoč vojske, če bodo sami 
opravili fizična dela, prevoze in se dogovorili za 
korekcijo cestnih, elektrovodnih in vodovodnih 
tras brez lastninskih sporov. Pri tem se je dogodilo 
tudi to, da so vaščani kar skrivno odpeljali odvodne 
kanale v lasti našega komunalnega podjetja. Milica 
je to registrirala kot krajo, dokler nismo ugotovili 
pravih krivcev, saj so bili že položeni na vaških ce-
stah. Nastala je namreč prava tekma, katera vas bo 
prej uredila svoje ceste in druge vaške zadeve. V 
času mojega petletnega županovanja nam je tako 
uspelo urediti pomembne komunalne probleme v 
vseh vaseh. To je seveda na vaških zborih volivcev 
izzvenelo tudi kot očitek, zakaj ne bi tudi bistri-
ška gospoda prijela za krampe in lopate in si začela 
urejati komunalno zanemarjeno mesto. 
Na osnovi take kritike nam je uspel edinstven pod-
vig z uvedbo dveletnega delovnega prispevka za 
vse Bistričane za urejanje celotnih komunalnih 
naprav v mestu. Obnovljena so bila tudi pročelja 
sleherne mestne in zasebne zgradbe, tako da je vse 
mesto kar blestelo od urejenosti, čistoče in lepote. 
Na novo smo speljali kanalizacijo, uredili ploč-
nike, parkirišče, gostišča in športni park z obno-
vljenim olimpijskim bazenom. Nastal je tudi prvi 
urbanistični načrt mesta z novo lokacijo avtobusne 
postaje. 
123
Pripravili smo veličastno proslavo Prekomorskih 
brigad in spomenik padlim v zaključnih bojih za 
Primorsko na Brinškovem hribu. Proslave se je 
med drugimi udeležil takratni podpredsednik SFRJ 
in predsednik ZB Jugoslavije Aleksander Ranko-
vić.  
Urejeno Ilirsko Bistrico je obiskal tudi Tito, da je 
lahko pokazal svojemu gostu Naserju v oriental-
skem stilu zgrajeno in lepo obnovljeno občinsko 
palačo. V funkciji predsednika občine sem ga tudi 
osebno sprejel in pogostil skupaj z njunimi najož-
jimi sodelavci. Tudi to je seveda vplivalo na dobro 
razpoloženje občanov in nam dajalo izjemen elan 
pri vsakdanjem delu, ko smo se postopno izvijali iz 
druščine najmanj razvitih občin v Sloveniji.
Funkcionarji smo si pridobili tolikšni ugled v jav-
nosti, da smo z lahkoto reševali poleg političnih 
in gospodarskih programov tudi zahtevne odnose 
z lokalno vojsko in policijo. O tem mi je ostal v 
spominu tudi neprijeten dogodek takoj po padcu 
Rankovića na znani Brionski seji Politbiroja ZKJ. 
Drugi dan mojega družinskega dopusta, v nedeljo 
sredi avgusta, pod šotorom v Njivicah na Krku so 
mi namreč bistriški mladinci pripovedovali o tem, 
da so se med seboj miličniki in oficirji kavbojsko 
pretepali v mestni kavarni in se pomirili šele ta-
krat, ko so si medsebojno zagrozili z orožjem. Po 
tej informaciji naj bi se še sprli za šankom trije 
pijančki na vsaki strani, dokler niso priskočili na 
pomoč vsak svoji strani. Tako oficirji, ki so tam po 
seminarju pili kavo, na drugi strani pa so policajem 
priskočili na pomoč domači fantje. V paniki so ta-
koj telefonsko obvestili postajo milice, da skušajo 
oficirji pobiti miličnike. 
Po Brionih so namreč nastale precejšnje medse-
bojne napetosti, zato je bilo seveda dovolj samo 
sprožiti iskro spora, pa bi bil ogenj v strehi. Ker 
sem sam kot rezervni oficir in kot predsednik ob-
čine po položaju vodil priprave civilnega sektorja 
na morebitno vojno in razreševanje takih razmer, 
sem presodil, da moram kot prvi prestreči reakcijo 
vojnih oblasti na ta incident. Po vojaški logiki sem 
namreč pričakoval, da se bo bistriški in postojnski 
oficirski štab na čelu z generalom Kneževićem iz 
Postojne že v ponedeljek zjutraj protestno javil v 
moji pisarni. Tako je tudi bilo, saj sta na občinsko 
dvorišče pridrvela kar dva džipa najvišjih oficirjev 
in zahtevali predsednika občine že ob sedmi uri 
zjutraj. 
Ker sem se vrnil že v nedeljo zvečer, da bi se lah-
ko osebno pogovoril s komandirjem milice, saj je 
stanoval v istem bloku, sem še pravočasno zvedel 
za policijsko verzijo tega dogodka. Glede na infor-
macijo mladincev, je bila povsem enostranska, oči-
tno so želeli prikriti vsako krivdo svojih delovnih 
kolegov. O svoji verziji dogodka so seveda takoj 
obvestili svoje nadrejene službe na Okraju Koper 
in Notranjem ministrstvu v Ljubljani. Osebno tako 
tudi prvega slovenskega generala milice Franca 
Čižmeka, ki je sicer družinsko prijateljeval z na-
šim komandirjem postaje milice Ivanom Skrtom. 
Komandirju milice sem svetoval, naj zaustavi vse 
svoje nadaljnje aktivnosti, dokler ne slišimo še vo-
jaške verzije dogodka, ker se bodo štabovci zago-
tovo že v ponedeljek oglasili pri meni na občini.
Na srečo smo imeli s komando vojaške garnizije, 
ki je nosila zastavo slavne Prve proletarske briga-
de, kakor tudi z njenim divizijskim poveljstvom v 
Postojni, povsem prijateljske in obojestransko ko-
ristne odnose. Z vojaštvom so nam namreč kar ve-
liko pomagali pri urejanju komunalne infrastruk-
ture v občini, posebej pri izgradnji cest, napeljavi 
kraškega vodovoda in še pri čem. Mladi oficirji so 
bili koristno vključeni v športne in druge mladin-
ske aktivnosti, skupaj s starejšimi pa tudi v javno 
življenje. 
Po pričakovanju so najvišji štabni oficirji, z gene-
ralom Kneževićem na čelu, že zjutraj ob sedmih 
pridrveli kar z dvema džipoma pred občino in se 
napotili v mojo pisarno, kjer sem jih seveda priča-
kal. Osorno so trdili, da je njihova raziskava slučaj-
no pokazala, da je bil zaradi dogodkov na Brionih 
124
incident prizadete milice očitno nameren in to kar 
na pobudo občinskega vodstva SZDL, če ne celo 
na iniciativo z okraja ali celo republike. Ultimativ-
no so terjali javno opravičilo, takojšnjo zamenjavo 
komandirja milice ter brezpogojno prekomando v 
incident vpletenih miličnikov. 
Izkoristil sem znanstvo in prijateljstvo in nasproti 
šesterici prisotnih oficirjev kar hrabro zavrnil take 
obtožbe. Ocenil sem jih kot nemogoče spričo si-
ceršnjih dolgoletnih odličnih medsebojnih, tudi 
osebnih odnosov, med občani in vojsko. Dotlej 
tudi nismo poznali resnejšega incidenta tudi med 
vojaki in našimi mladinci. Omenil sem še zgodbo, 
ki so mi jo povedali mladinci o pijančkih v kavarni 
in tudi drugačno analizo dogodka komandirja mi-
lice. Kar odločno sem predlagal, da lahko prevza-
mem osebno odgovornost za natančno ugotovitev 
vzrokov in tudi akterjev incidenta, pod pogojem, 
da tudi sami razrešijo svojo skupino, ki je prišla do 
tako napačnega rezultata. Enako bom skušal dose-
či pri milici, da tudi oni popravijo svojo oceno do-
godka. Tako smo se dogovorili, da bo pod mojim 
vodstvom ustanovljena neobremenjena mešana 
preiskovalna komisija. 
To je bilo brez ugovora obojestransko sprejeto kot 
edino razumno. V napeti politični situaciji bi na-
mreč postali v Bistrici primer, kako se take deli-
katne zadeve ne rešujejo. Prej kot v enem tednu je 
bilo dovolj jasno ugotovljeno, da so imeli mladinci 
prav, saj so ocenili incident kot navadno zdraho 
starih znancev pri gostilniškem pultu, ki so hote 
potegnili za seboj vsak svojo stran navijačev. Nek-
do je celo panično telefoniral na bližnjo postajo 
milice, da nameravajo oficirji ubiti miličnike. Le-
-ti so seveda pritekli na pomoč, in to z rezervnimi 
pendreki, in jih razdelili med civiliste. Oficirji so 
seveda zagrabili za stole, dokler jih niso premočni 
miličniki in civilisti nagnali na prosto. Takrat so 
prišli na pomoč svojim še oficirji iz bližnjega blo-
ka kar s pištolami, da bi se sprte strani vendarle 
umirile. 
Posledično je vojska prekomandirala tri glavne 
krivce, milica pa premestila dva svoja nedomačina 
na bližnje postaje. Vojska je to sramoto prenesla 
dovolj neprizadeto, miličniki pa še dolgo ne, češ da 
so bile sankcije zanje prestroge. Moral sem celo na 
zagovor pred njihovo partijsko organizacijo, kjer 
so končno večinsko sprejeli mojo razlago vzro-
kov in upravičenost najmanjših možnih posledic 
na račun neodgovornih posameznikov. Vendar se 
je zgodba končala šele tako, da so kujavi milični-
ki neko noč po izzvanem incidentu v togoti zaprli 
in zverinsko pretepli mojega brata Rada, ker me 
je pred njimi zagovarjal pred očitki. Ker bi se tihi 
spor lahko nadaljeval brez znanega konca, sva oba 
tiho šla preko tega. 
Kaj kmalu za tem incidentom smo morali reševati 
tudi podobne nevšečne spore med vojsko in civili-
sti. Vojaki so namreč ob vikendih, ko so imeli prost 
izhod iz kasarn, kaj radi zahajali na mladinske ple-
se po vaseh. Zaradi dobrih odnosov so jih mladi or-
ganizatorji radi sprejemali in se z njimi tudi spopri-
jateljili, če so se obnašali dostojno. Tako so dežurni 
oficirji v kasarnah takoj vedeli, kam je treba poslati 
patruljo po morebitne zamudnike na večerni zbor.  
Tako je ob neki priložnosti na plesišče v bližnjo vas 
z džipom in s šoferjem pridrvel mlad dežurni oficir, 
Črnogorec. Mladinci so skrivaj odprli zadnja okna 
in omogočili zamudnikom pobeg v kasarno. To je 
očitno neizkušenega in vzvišenega podporočnika 
tako raztogotilo, da je začel pretiti organizatorjem 
z naperjeno pištolo. Ko so se mu mladinci odloč-
no približevali, je preplašen najprej sprožil v zrak, 
pri drugi sprožitvi pa mu je zatajil naboj. Takrat je 
nekdo samo zavpil »nema više metaka«, pa so go-
loroki že planili nanj, ga pretepli, naložili na džip 
in ukazali vojaku-šoferju, da ga nemudoma odpe-
lje v kasarno. 
Moral je v bolnico na Reko. Zaradi Brionov je bilo 
med vojsko, policijo in civilisti še vedno napeto. 
Skupaj s komandantom garnizije sva ponovno vze-
125
la stvari v roke, da bi spor rešili sami. Tako je ko-
mandir milice dobil od mene, kot od predsednika 
občine, nalogo, da takoj poišče pretepače. Koman-
dant pa se je obvezal, da bo dopovedal svojim, da 
je dežurni oficir očitno prekoračil svoja pooblasti-
la.
Po enem tednu mi je komandir milice sporočil, da 
krivcev ne morejo najti zaradi močne solidarno-
sti med mladinci in občani. Kogar koli so namreč 
vprašali, če je bil zraven, je pritrdil, da pa bi se 
pretepal, pa je sleherni zanikal. Na vprašanje, če je 
koga videl pretepati, je odgovoril, da ne. Treba bi 
bilo torej prijaviti kar vso vas.
Dobil je nalogo iskati krivce naprej. V tem času pa 
sem se spomnil, da bi bilo za pomiritev in vrnitev 
časti prizadetemu lahko koristno, če bi se v bolnico 
odpravila uradna mladinska dekliška delegacija s 
šopkom rož in s tolažbo prizadetemu mlademu ofi-
cirju. To ga je tako raznežilo, da je seveda odstopil 
od vsake obtožbe s priznanjem, da je tudi sam kriv. 
Tako se je epizoda srečno končala. 
Tretjič smo podoben incident skoraj doživeli na 
večernem sprejemu ob vsakoletnem krajevnem 
prazniku v bližnjem Podgradu. Povabljeni so bili 
tudi predstavniki stražarske čete, ki je varovala vo-
jaška skladišča v tem kraju. Čim je odšel njihov 
oficir s svojimi podoficirji, se je vrnil eden od teh 
podoficirjev z osmimi vojaki. Na njegovo koman-
do so odpeli vojaške pasove in začeli udrihati kar 
počez po domačinih, posebej še po skupini mladih 
fantov. Prišel se je namreč maščevat za svojo pri-
zadeto čast, ker so ga ti domači fantje napodili z 
neke veselice. V tem primeru so v vojaški komandi 
ukrepali s premestitvijo svojih krivcev.
V zvezi z vojaškimi oblastmi mi je ostala v spomi-
nu tudi naslednja zgodba.
K meni na občino so prišli iz Ljubljane trije višji 
oficirji, ki so imeli nalogo pridobiti lastno pravico 
uporabe obsežnega vojaškega strelskega poligona 
pri Koritnici pod Snežnikom. Ta poligon, ki so ga 
uredili že Italijani, je namreč redno uporabljala 
JLA, kjer še danes služi svojemu namenu. Vendar 
so morali za motenje posesti in od nastalih požarov 
zaradi streljanja s težkim orožjem zasebnim kme-
tovalcem in gozdarjem plačevati odškodnino. 
Sedaj so zahtevali, da sprejmemo kar občinski od-
lok o nacionalizaciji teh zemljišč za odškodnino po 
zakonu in jih dodelimo v uporabo vojski. Ta od-
škodnina bi po zakonu lahko bila le simbolična in 
bi pri ljudeh povzročila velike krivice in negodo-
vanja. Zato sem se temu odločno uprl. 
Seveda so me takoj zatožili generalu Radu Pehač-
ku, ki je bil takratni komandant Ljubljanske vojne 
oblasti. Njega smo dobro poznali, skoraj kot do-
mačina, zato se je kmalu pojavil na razgovoru pri 
meni kot nerazumevajočem predsedniku občine 
za nujne vojaške zadeve. Prijazno me je povabil 
na kozarček v bližnji hotel. Tam sva se na štiri oči 
sporazumela, da bo vojska odkup zemljišč pravič-
no plačala. Namreč toliko, kolikor bodo lastniki 
zahtevali po takratni tržni ceni za kraška porasla 
zemljišča. Dodala sva še odškodnino za 30-letni 
izračunani izgubljeni dohodek za možne pridelke 
oz. kot stroške za odpiranje novih potrebnih eksi-
stenčnih delovnih mest v domačih tovarnah.
Imenovali smo mešano občinsko komisijo, ki je 
pripravila program odkupa in poskrbela za spora-
zumen postopek pri oceni škode in izplačilo zado-
stne odškodnine vsem prizadetim. S tem so se se-
veda vaščani strinjali in tudi zadovoljni sodelovali. 
Zaradi motenja posesti vojske tako ali drugače niso 
imeli velike koristi od te zemlje. Skratka, z razgle-
danimi vojaki je bilo možno sporazumno reševati 
še tako občutljiva vprašanja za občane.
Moje petletno županovanje je torej potekalo v zelo 
zahtevnih časih, bil sem dnevno izpostavljen. Na 
eni strani oblastni, na drugi pa javni človeški kritiki 
in lastni vesti za dobro delo. To me je tako telesno 
kot duševno močno izčrpavalo, da sem ob koncu 
skupaj skoraj petletnega mandata komaj čakal, da 
izprežem.
Nenadoma mi je tudi odpovedal vegetativni živčni 
126
sistem. Obležal sem prav na dan zadnjega obhoda 
na novo zgrajenega zdravstvenega doma in lekar-
ne, ko sva se z arhitektom Tratnikom dogovarja-
la, da naj bi bilo odprtje naslednji dan čim lepšo. 
Ostalo mi je v lepem spominu, ko so se mi prišli s 
šopkom cvetja v kristalni vazi domov zahvalit naši 
srečni zdravstveni delavci. 
Skupaj z mano so si namreč močno prizadevali, da 
smo pripravili načrt za sodoben zdravstveni dom in 
priskrbeli denar za njegovo izgradnjo v rekordnem 
enem letu od ideje do odprtja. Za začetek sem mo-
ral na seji okrajnih odbornikov kar petkrat zahteva-
ti, da je v srednjeročnem planu pisalo, da je treba 
poleg bolnišnice v Kopru oz. Izoli zgraditi še naš 
zdravstveni dom.
Za to smo morali poiskati vse rezerve v občinskem 
proračunu in nagovoriti naše kolektive, da bodo 
vsaj nekaj prispevali. Eni za nakup zobozdravni-
ških stolov, drugi za rentgenske aparate, tretji za 
pisarniško pohištvo itd.; tako smo zbrali polovično 
vrednost investicije. Drugo polovico je bilo treba 
izsiliti na okraju in v republiki iz namenskih skla-
dov. Na okraju v Kopru so me sprva zavrnili, češ 
da ima prednost bolnica in da tudi zanjo ni dovolj 
denarja. Odpravil sem se v Ljubljano k takratne-
mu ministru za zdravstvo Šilihu. Ta me je sezna-
nil s pismom podpredsednika s takratnega Okraja 
Koper, ki je odgovarjal za investicije v družbeni 
dejavnosti. Pisalo je namreč, da je izgradnja zdra-
vstvenih domov na Primorskem končana in da je 
treba ves okrajni in republiški denar rezervirati za 
izgradnjo koprske bolnice.
To me je seveda spodbudilo, da sem se nemudoma 
napotil v Koper na razgovor na štiri oči k okrajne-
mu podpredsedniku Skoku. Zagrozil sem mu, da 
ga bom razkrinkal pred Bistričani, da laže na re-
publiki v našo škodo. Ker se je tega bal, je pristal, 
da nam vsaj začasno posodijo že nabrani denar za 
koprsko bolnico, ki bi ga že kako povrnili. Čez leto 
osorej pa so bili okraji ukinjeni, izgradnja bolnice 
je bila začasno odložena, nam pa na srečo ni bilo 
treba več vračati teh sredstev na podlagi delitvene 
bilance okrajnega premoženja. 
Podobno smo kupčkali z okrajem in republiko pri 
zbiranju sredstev za brkinski cestni križ in asfalti-
ranje ceste proti Podgradu. Pomagali smo si z že 
omenjenimi vsakoletnimi samoprispevki in udar-
niškim delom. Postali smo kar uspešna občinska 
ekipa, kjer je vsak strokovnjak ali funkcionar in 
kot forum z veseljem opravljal svoj del skupnih 
nalog. Tako tudi posamezni rojeni nagajivci in po-
kvarjenci niso prihajali do izraza. Med njimi tudi 
tajna policija  Udba s kar gosto mrežo svojih zau-
pnikov po podjetjih in drugje.
Le-ta je seveda dnevno kontrolirala obnašanje vseh 
nas vodilnih kadrov, torej tudi mene osebno, za po-
trebe proslulih policijskih dosjejev. Od te skrivno-
stne službe notranjih zadev so tudi k meni v občin-
sko pisarno prihajala zaupna sporočila o sumljivih 
političnih dogodkih, o povzročeni gospodarski 
škodi po podjetjih in o drugih grehih sumljivih po-
sameznikov. Pričakovali so, da bomo kot občinski 
funkcionarji proti takim pojavom ukrepali tudi z 
osebno avtoriteto. Dejansko pa so tako sprotno 
preverjali, ali so njihove informacije točne. Ker ta-
kega tožarjenja nisem maral ali koga tudi zagovar-
jal, se seveda s t.i. okrajnimi pooblaščenci nisem 
dobro razumel.
Prizadelo me je predvsem to, da mi niso verjeli na 
besedo, kot sem jim nekoč tudi zabrusil v obraz. 
Končno sem se uprl, da bi še bral ta poročila in 
preverjal zadeve, zato so me pustili pri miru. Niso 
pa mi tega šteli v dobro tudi na našem občinskem 
komiteju ZK, saj dobro vem, da so v moj dosje 
zapisali, da kot predsednik občine ne želim aktiv-
no sodelovati s to službo. Zato verjetno tudi niso 
posebno nasprotovali, ko sem po koncu 5-letnega 
mandata najavil, da ne mislim več kandidirati za 
župana, ker odhajam v Ljubljano. 
Iz mojega funkcionarskega življenja v Ilirski Bi-
strici moram omeniti še zadeve, ki bi me lahko sta-
le življenja in so mi resno načele zdravje. Tako je 
127
bilo treba dnevno oprezati na zahrbtnost posame-
znikov iz najbližje delovne okolice. Posebej še ta-
kih, ki so radi hodili tožarit na občinski komite ZK 
ali pa spletkarili za »šankom«. Vse to je bilo treba 
stoično prenašati, da ne bi morda zapadel v nepri-
jetne osebne konflikte. Bilo mi je že vnaprej jasno, 
da bodo pred mano prišlekom domačini vedno šči-
tili domačine in sorodstvo. Pri tem so včasih celo 
znali podlo izzivati mojo ženo v šoli ali brata Rada, 
kar me je še posebej prizadelo. 
Posebej me je prizadelo ravnanje najožjih sodelav-
cev pri izvedbi drugega občinskega samoprispevka 
leta 1967 za izgradnjo podeželskih šol. Izid je bil 
sorazmerno tesen, saj se je referenduma udeležilo 
le okrog 72% volilnih upravičencev, od česar jih 
je bila večina za samoprispevek. Vendar od ab-
solutnega števila samo toliko, da so predstavljali 
le 49,99% vseh volilnih upravičencev, kot smo to 
ugotavljali naknadno. Kaže, da so v volilni komi-
siji to » tiho« izračunali ter v imenu ene od spornih 
krajevnih skupnosti poslali ustavnemu sodišču pi-
sni ugovor za veljavnost tega referenduma. 
Nemudoma sem bil klican na zagovor k takratne-
mu ustavnemu sodniku, mojemu starejšemu stano-
vskemu kolegu in osebnemu prijatelju. Ugotovila 
sva, da o relativni ali absolutni večini volivcev gle-
de veljavnosti takih referendumov ustavno določi-
lo ni povsem jasno. Zato je pretila resna nevarnost, 
da bi ga ustavno sodišče štelo z negativnim izidom, 
če bi uvedli postopek. V tem smislu je bilo namreč 
nekaj pozneje tudi popravljeno to ustavno določilo. 
Meni se je zdelo sumljivo pismo, ki naj bi ga na-
pisali v Krajevni skupnosti Hrušica, ne da bi se 
pred tem oglasili na občini. Tudi pri meni osebno, 
saj smo bili z njihovimi funkcionarji, kljub ukini-
tvi večrazrednice v tej vasi, kar v dobrih odnosih. 
Med drugim jih je tudi moja soproga, kot takratna 
republiška poslanka Kulturno-prosvetnega zbora, 
prepričevala, da je bolje, če se njihovi otroci vozijo 
v dva kilometra oddaljeno šolo v Podgrad.  
Pritožba namreč ni bila podpisana s polnimi ime-
ni, pač pa le z  oznako Krajevna skupnost…, zato 
sva se dogovorila, da takoj pošlje tej krajevni sku-
pnosti uradno pismo, naj vendar določijo poobla-
ščence za obravnavo njihove pritožbe na ustavnem 
sodišču. Meni pa je zaradi izraženega suma zaupal 
originalno pismo, da bi preveril, če ni bilo slučajno 
napisano na pisalnem stroju pri moji in tajnikovi 
skupni tajnici, saj so mi bile črke precej sumljive. 
Ta pisalni stroj je namreč uporabljala tudi volilna 
komisija. 
Prišli so predvidljivi odgovori. Na krajevni sku-
pnosti so namreč pošteno odgovorili, da s pismom 
nimajo nič, sam pa sem po obliki in odtisu črk 
ugotovil, da je bilo pismo napisano na omenjenem 
pisalnem stroju. Dogovorila sva se, da ustavno 
sodišče ne uvede postopka, saj, če ni tožnika, ni 
sodnika. Na občini sem sklical širši sestanek so-
delavcev, saj so seveda že vedeli za problem in 
radovedno čakali na odgovor ustavnega sodišča, 
med njimi tudi krivci za poslano ovaduško pismo. 
Objavil sem, da ustavno sodišče ne bo uvedlo po-
stopka, ker na osnovi anonimke tega ne dela. Mi-
mogrede sem omenil, da sedijo anonimni pisci kar 
med nami. Predlagal sem, da o vsem tem ne raz-
pravljamo več, pač pa raje zberemo denar in zgra-
dimo prepotrebne podeželske šole. Predvideval 
sem namreč, da se bodo junaki potuhnili v strahu 
pred občani. Tako je tudi bilo… Osebno pa me je 
hudo prizadelo, saj sem spoznal, da tudi najožjim 
sodelavcem ne gre zaupati.
Leto pred tem dogodkom sem se hudo zameril 
vodstveni strukturi najuglednejšega podjetja Le-
sonit v Ilirski Bistrici. Z njimi so se namreč po-
samezni občinski funkcionarji tiho dogovorili, da 
lahko kar po knjižni vrednosti, torej brez licitacije, 
prodajo štiri novozgrajene vile za svoje vodstvene 
kadre. Do mene je prišlo opozorilo že od okrajnega 
javnega pravobranilca. Čudil se je pripravljenosti 
našega občinskega sodišča, da je pripravljeno take 
kupoprodajne pogodbe tudi registrirati. Z veliko 
128
užaljenostjo so seveda morali razpisati javno lici-
tacijo in tako plačati več, čeprav še vedno po zelo 
ugodni ceni. 
Kmalu so prišle v javnost tovrstne afere v zvezi s 
hišami in stanovanji po Sloveniji. Takrat so se mi 
kupci prišli zahvalit za opozorila, saj bi sicer po-
stali javni problem in izgubili ugled pred občani. 
Takrat so mi tudi povedali, kateri občinski funkci-
onarji so jih k temu, kot hišni prijatelji, za mojim 
hrbtom nagovarjali.
Smrtni strah v kosti pa mi je nagnal poseben do-
godek v času, ko so lovili ustaške diverzante, ki 
so takrat zaradi političnih razlogov prihajali pre-
ko meje, naivno celo iz Avstralije. Šlo je za pred-
hodnico znane ustaške skupine, ki je bila pozneje 
likvidirana v Dalmaciji. Prihajali so iz Trsta proti 
Reki, tako tudi prek naše Čičarije in Brkinov. Po-
stavljena je bila nekajmesečna »mrtva straža« po-
sebnih enot milice in vojske ob cestah in progi na 
črti Postojna-Bistrica-Reka-Trst, da bi te lahko te 
diverzante prestrezali že v naših krajih.
Nekega dne v letu 1966 sem na svoj županski na-
slov dobil pisemsko ovojnico, ki je bila oddana v 
bližnji Opatiji. V njej je dobesedno pisalo, da so 
me kot župana izbrali za politično žrtev, zato naj se 
pripravim na smrt v  doglednem času. Dva dni sem 
v bil v dvomih in molčal o tem, da ne bi povzročal 
preplaha, posebej še doma. Končno sem se opo-
gumil in predal grozilno pismo komandirju milice, 
da bi me lahko zaščitili. To so mi seveda obljubi-
li, vendar sem kljub temu še veliko časa oprezal, 
od kod lahko poči, in  previdno zaklepal vrata tudi 
doma. Lahko je bila le neslana šala kakega osebne-
ga nasprotnika, kdo ve? Res pa je, da so dva diver-
zanta na omenjenem prehodu tudi ujeli. Domačim 
sem zgodbo razkril šele z leti, ko smo se odselili iz 
Ilirske Bistrice, da bi jim prihranil strah. 
Preselitev nazaj v Ljubljano 
Kot že rečeno, sem ob koncu mandata hudo zbolel 
zaradi pretiranega naprezanja. Tako so mi razloži-
li tudi zdravniki in me začeli kar uspešno zdravi-
ti z apavrinom. Postalo me je celo strah, da sem 
bom moral invalidsko upokojiti. Ko sem pripove-
doval znanemu psihiatru dr. Levu Milčinskemu, 
da se bojim prevzeti ponujeno službo na republi-
ških sindikatih, mi je lepo razložil, da še nihče ni 
zbolel zaradi dela, ki ga veseli in zmore. Prej ali 
slej pa živčno zbolimo tudi povsem brez dela, če 
se pri tem hudo sekiramo zaradi slabih odnosov. 
Predvsem zaradi nezaupanja do ljudi v najožjem 
življenjskem okolju. Zato mi je svetoval, naj me-
njam okolje in službo. To sem tudi storil in se z leti 
potrpežljivo rehabilitiral, čeprav nikoli dokončno. 
Dobil sem primerno službo pri Zvezi sindikatov 
Slovenije in postal predsednik Republiškega odbo-
ra delavcev v kmetijstvu in živilski industriji. Pre-
selitev družine nazaj v Ljubljano, jeseni leta 1967, 
pa je bila možna le tako, da sem odkupil stanova-
nje, ki so ga pred tem vplačali pri sindikatih. La-
stno udeležbo za takrat običajni stanovanjski kredit 
sem si večinoma sposodil pri bistriških prijateljih. 
Tudi soproga Rezka je kot profesor matematike ta-
koj dobila novo službo na vzgojiteljski šoli v Lju-
bljani. Otroka sta sicer izgubila mladostne prijate-
lje, vendar sta si jih na novo poiskala v Ljubljani. 
Posebej sta bila prikrajšana za skrb naše večletne 
gospodinje Marije Baša iz Jasena, ki nam je lju-
beznivo pomagala vzgajati otroke kot naša tretja 
stara mama. Z ženo sva se seveda morala posloviti 
od številnih dobrih prijateljev in znancev.
V Ilirski Bistrici je ostal moj brat Rado, ki se je po 
vojaščini enostavno zatekel k nama, da bi mu po-
magala pri zaposlitvi. Uspelo nama ga je celo pri-
praviti do tega, da se je došolal in zaposlil kot po-
klicni prevoznik avtocisterne pri Transportu. Našel 
si je družico Vilmo in si ustvaril svojo družino.  
Ostale so nam dragocene življenjske izkušnje, 
ostalo je tudi zadovoljstvo, da sva s soprogo kar 
precej prispevala k napredku občine. Ob preda-
nosti za koristno družbeno delo sva povsem zane-
marila takrat že precejšnje možnosti za materialne 
129
koristi in se zadovoljila s sorazmerno skromnimi 
plačami za sprotne potrebe. 
Delo na Republiških sindikatih
Na Republiški zvezi sindikatov sem pri podpred-
sedniku Andreju Verbiču, dobil kot prvo zahtevno 
nalogo ugotoviti primerjalno gospodarsko in pravo 
stanje ter statusna razmerja med družbenim in za-
sebnim obrtništvom. 
Posebej še o socialnem položaju zaposlenih delav-
cev v družbenem in zasebnem sektorju glede na 
dane sistemske pogoje gospodarjenja. Zaradi stro-
kovne objektivnosti je bila moja raziskava tudi v 
drugih republiških organih ocenjena kot izvrstno 
izhodišče za premagovanje predsodkov do zaseb-
ništva v obrtništvu. Pomagala je celo k uradnemu 
dovoljenju za ustanovitev in registracijo prvega 
obrtnega združenja v Sloveniji in v Jugoslaviji.
Po nekaj mesecih dela na omenjenem projektu sem 
končno postal za štiri leta tajnik ter nato za nasle-
dnja štiri leta predsednik RO sindikata delavcev 
kmetijstva in živilske industrije. Zadnje, deveto 
leto na sindikatih pred mojim odhodom v Beograd 
sem postal profesionalni član predsedstva Zveze 
sindikatov Slovenije. Med drugim sem kot predse-
dujoči usklajeval celotno javno razpravo, ko smo 
1974. leta sprejemali novo republiško in zvezno 
ustavo. Takrat smo slovenski kmetijci priložno-
stno obiskali tudi Edvarda Kardelja na Brionih, da 
bi utemeljili potrebno liberalizacijo v zasebnem 
kmetijstvu in zadružništvu, kar nam je tudi uspelo. 
Na sindikatih sem tudi doživel nasilno razrešitev 
predsednika Kropuška ob cestni aferi s Kavčičem 
in spoznal, da je politika res kruta zadeva. Zara-
di zaščite ugleda Kropuška bi namreč skoraj tudi 
sam nastradal. Globočnik, ki ga je začasno zame-
njal kot podpredsednik, je namreč zahteval tudi na 
partijski organizaciji razlago, zakaj se ne strinjam 
s Kropuškovo zamenjavo. Govoril sem namreč, da 
smo drugi najmanj toliko krivi kot Kropušek, torej 
bi  morali iti kar vsi funkcionarji iz sindikatov.
Pokazalo se je dovolj jasno, da so ga tudi najožji 
sodelavci zaradi koristoljubja enostavno pustili na 
cedilu. To nam je Kropušek upravičeno zameril. 
Dobil sem le nejasno opozorilo, da ni dobro ubijati 
bolh na mrtvem psu, ker da to ni nobeno posebno 
junaštvo. 
V kmetijskih sindikatih sem v osmih letih požrtvo-
valnega dela kar precej prispeval, da smo postali 
odločnejši pri uvajanju znosnejše agrarne politike. 
Tako sem s pomočjo sicer redkih agronomov na 
položajih v republiških forumih in na terenu že leta 
1968 pripravil temeljit pregled kritičnih razmer v 
slovenskem kmetijstvu. Med drugim s predlogi, da 
ponovno ustanovimo kmetijsko ministrstvo in ob-
novimo delovanje Zadružne zveze, saj je bilo obo-
je nesmotrno ukinjeno. Postopoma smo dobili za-
veznike pri takratnih poslancih v republiški skup-
ščini, pri SZDL in na CK ZKS. Oporo smo imeli 
tudi pri Jaku Bogataju, direktorju Kmečkega glasa, 
in seveda pri profesorjih na biotehniški fakulteti. 
Oživeli smo tudi delovanje Zveze kmetijskih inže-
nirjev in tehnikov Slovenije, kjer sem bil najprej 
štiri leta podpredsednik in nato dve leti predsednik. 
Dve leti sem opravljal tudi funkcijo predsednika 
Zveze kmetijskih inženirjev in tehnikov Jugosla-
vije, kot sem že zapisal ob opisu moje prve zapo-
slitve.
Z združenimi močmi smo najprej dobili na svojo 
stran Odbor za kmetijstvo pri Skupščini SRS, ki 
ga je sprva vodil kolega Zvone Pelikan, nato pa 
Milovan Zidar. Na CK ZKS so začeli poleg kole-
ga Andreja Marinca z nami aktivno sodelovati še 
Zvone Dragan in tudi France Popit ter Viktor Av-
belj. Na SZDL smo imeli močno oporo pri Franč-
ku Simoniču, pri Zvezi mladine Slovenije pa smo 
našli dobre sodelavce pri vseh takratnih mladih 
funkcionarjih, posebej še z delovanjem Mladih za-
družnikov. Stališča sindikatov do kmetijstva sem 
argumentirano predstavljal in uveljavljal kot član 
predsedstva Zveze sindikatov Slovenije in tudi na 
zvezni ravni.
130
Tako smo kaj kmalu v okviru CK ZKS pripravili 
Zeleno knjigo o agrarni politiki v Sloveniji. Na tej 
podlagi smo na prvi partijski konferenci o kme-
tijstvu leta 1960 uspeli prepričati vse republiške 
forume, da je treba temeljito spremeniti sistemski 
in politični odnos do kmetijstva, če želimo dose-
či siceršnji gospodarski napredek na republiški in 
zvezni ravni.  
Štejemo si torej lahko kot uspeh, da smo prvič pre-
pričali ne samo odločujoče in oblastne strukture v 
Sloveniji, pač pa postopoma po vsej Jugoslaviji, da 
ni smotrno, še manj pa koristno, enostavno odpi-
sati zasebno iniciativo v kmetijstvu. Do takrat na-
mreč ni bilo na voljo nikakršnih kreditnih sredstev 
za nabavo traktorjev in drugih kmetijskih strojev 
za zasebno kmetovanje ali drugačno modernizaci-
jo kmetij. 
Po tej partijski konferenci in na osnovi posebnih 
sklepov v Skupščini SR Slovenije je torej tudi 
zasebno kmetijstvo dobilo zeleno luč. Najprej za 
ohlapne kmečke skupnosti, postopoma pa tudi za 
urejanje tržno usmerjenih kmetij na osnovi dolgo-
ročnejših kooperacijskih pogodb za oddajo vseh 
tržnih viškov zadrugam in obratom za kooperacijo.
Opuščena je bila torej prvotna namera, da se name-
sto propadlih kmečkih delovnih zadrug uveljavlja 
t.i. prostovoljna kooperacija. Seveda z izključnim 
vlaganjem družbenih sredstev v kooperacijske 
skupnosti zaradi postopnega podružabljanja celo-
tne kmetijske proizvodnje, kot nadomestilo klasič-
nega zasebnega zadružništva. 
Poleg postopnega sproščanja in izboljšave od-
kupnih cen za osnovne pridelke, ki so bile dotlej 
pod strogo administrativno kontrolo, ter bistveno 
večjega usmerjanja kreditnih sredstev za urejanje 
družbenih kmetijskih obratov nam je v nekaj nasle-
dnjih letih uspelo zelo ugodno kreditirati več kot 
20.000 tržno usmerjenih kmetij v Sloveniji. Z leti 
je hitra inflacija tudi te kreditne obveze kooperan-
tov zreducirala na simbolične vrednosti.
Prvič je bilo uvedeno tudi nacionalno zdravstveno 
in pokojninsko zavarovanje kmetovalcev s pomo-
čjo pomembne delavske solidarnosti.
Ponovno je bila ustanovljena Zadružna zveza Slo-
venije s hranilno-kreditno službo. Postavljena je 
bila uspešna kmetijska pospeševalna, veterinarska 
in gozdarska strokovna služba za kmetije pri Kme-
tijskem institutu Slovenije in v zadrugah. Uvedene 
so bile posebne možnosti za otroške dodatke in šti-
pendiranje kmečkih otrok. Prenehalo se je z nasil-
nimi postopki pri arondiranju in komasaciji kme-
tijskih zemljišč v korist urbanizacije in družbenih 
obratov. Preko zemljiških skupnosti se je uvedla 
kontrola nad zemljiškimi operacijami. Ustanovlje-
ne so bile tudi vodne skupnosti, v okviru katerih 
so bila usmerjena posebna družbena sredstva za 
melioracije in namakalne sisteme na kmetijskih 
zemljiščih. 
Skratka, zgodile so se neverjetno velike sistemske, 
gospodarske in socialne izboljšave v kmetijstvu 
in na podeželju. Kmetje so poleg kmetijskih stro-
kovnjakov dobili posebno mesto tudi v SZDL, v 
organih ZK, kot poslanci v republiških in občin-
skih skupščinah, v zadružnih organizacijah in pri 
kmečkih skladih za zdravstveno in pokojninsko 
zavarovanje. Na tržno usmerjenih kmetijah so bili 
modernizirani hlevi, nasadi, uvedeni sodobni polj-
ski kolobarji in gospodarnejši postopki pri prido-
bivanju paše in spravilu krme. Zato je skokovito 
narasla mlečnost, in s tem tržni viški mleka, nasta-
la so kooperacijska pitališča in drugi predelovalni 
obrati. Kmetje so se temeljito opremili s kmetijsko 
mehanizacijo.
Mladi kmečki fantje in dekleta so vse raje ostajali 
doma na kmetijah po šolanju na strokovnih kme-
tijskih in gospodinjskih šolah. To se je seveda po-
znalo na bilančni samooskrbi z osnovnimi živili, 
saj smo jo z leti postopno dvigali iz 50 na 80%, 
da hrane ne bi bilo treba uvažati iz jugoslovanskih 
žitnic ali iz tujine.
Nastalo je torej obdobje bistvene izboljšave gospo-
darske in socialne ravni kmečkega prebivalstva, ki 
131
se je sicer po vojni zmanjšalo deležno iz 40 % v 
letu 1967, ko smo v skupini agronomov in drugih 
politikov začeli delovati, na 12 % v letu 1977, ko 
sem odšel službovat v Beograd. Drugi za delo spo-
sobni kmetje, sicer pa latentno nezaposleni na na-
ših sorazmerno majhnih kmetijah, so se sčasoma 
lahko zaposlili zunaj kmetijstva, nekateri tudi kot 
zdomci. Sledil je namreč splošen gospodarski na-
predek, tako kot smo ga napovedovali, če se bomo 
resneje lotili kmetijstva. Najbolj se je to poznalo na 
življenjski ravni celotnega prebivalstva. Od oseb-
nih in drugih prejemkov je bilo, med drugim, treba 
namenjati vse manjši delež za nakup živil ob vse 
večji ponudbi na sproščenem tržišču. Skratka, vi-
dno zadovoljstvo in napredek, tako da smo Sloven-
ci postali s svojo liberalno agrarno politiko vzor za 
vse druge v državi.
Moje službovanje v Beogradu
V Slovenijo so prihajali na oglede kmetijski po-
litiki, tako republiški kot zvezni funkcionarji, da 
bi dobili spodbudo za izboljšave celotne agrarne 
politike. Nekaj časa sem tudi vodil zvezno komi-
sijo za kmetijstvo in zadružništvo pri CK ZKJ kot 
soavtor slovenskega uspešnega primera, ki je pri-
pravila podobno konferenco o kmetijstvu tudi na 
zvezni ravni.
Končno sem bil povabljen za zveznega podsekre-
tarja v kmetijskem ministrstvu, da bi takratnemu 
ministru Kuštraku in pozneje Zidarju pomagal pri 
uveljavljanju uspešne liberalne kmetijske politike 
s pomočjo zakonskih in drugih sistemskih ukre-
pov na zvezni ravni. Nastajal je namreč t.i. jugo-
slovanski družbeni dogovor o razvoju kmetijstva, 
kjer pa je še vedno prihajalo do velikih nasprotij, 
predvsem zaradi različnih, tudi špekulativnih ma-
terialnih interesov.
Že prej sem imel kot večletni predstavnik Slovenije 
v Svetu kmetijskih blagovnih rezerv na ravni fede-
racije velike besedne borbe, kako preprečiti ogro-
mno prelivanje proračunskih sredstev. In to kar s 
proračunskim financiranjem programov material-
nih rezerv hrane, z regresirano cenovno politiko, 
s proračunskim financiranjem izgradnje skladišč, z 
odpisovanjem dolgov republiškim rezervam, s tr-
govskimi špekulacijami velikih uvoznikov in oskr-
bovalcev s hrano in podobno.
Ta težnja se je nadaljevala s poizkusom takih for-
mulacij, ki bi omogočale oblikovanje tudi zveznih 
investicijskih skladov za kmetijstvo, neomejena 
sredstva materialnih rezerv za financiranje vodne-
ga sistema Donava-Tisa-Donava, za razvijanje hri-
bovito-planinskih predelov, za programe JNA pri 
proizvodnji hrane v izjemnih razmerah, za zvezne 
raziskovalne programe, za garancije pri najemanju 
tujih kreditov na ravni federacije in še kaj. 
Pri tem se je takratna majhna skupina zaposle-
nih slovenskih kadrov v zveznih organih morala 
vztrajno boriti, da ne bi bile sprejete take centra-
listične rešitve. Po pravici povedano, nam je v 
stiski rad pomagal tudi Kardelj s svojo avtoriteto. 
Spominjam se, kako smo namerno zavlačevali de-
lovne dogovore prav v zveznem kmetijskem mini-
strstvu, kot formalnem nosilcu tega dogovora. To 
smo počenjali več kot leto dni tudi z delovanjem 
pri agrarni komisiji CK ZKJ. Besedilo dogovora 
se je vedno znova popravljalo, tako da se je pov-
sem razvodeneli 35. osnutek končno le posredoval 
v sprejem. Tako ni bila več omogočena sistemska 
centralizacija odločanja in s tem veliko prelivanje 
sredstev za imaginarne kmetijske namene.
Takrat je že tudi obveljala nova zvezna ustava, ki 
je bila sprejeta leta 1974 proti volji vse bolj glasnih 
centralistov. Kot kaže, je ta ustava postala dejanski 
povod za nasilni razpad Jugoslavije. Moje triletno 
zahtevno delo v zveznem komiteju za kmetijstvo je 
torej potekalo v zahtevnem ozračju. Sprva sem vo-
dil celotne organizacijske posle zveznega komite-
ja; tako so bile opravljene vse naše naloge po skle-
pih takratnega zveznega izvršnega sveta in lahko 
smo uspevali z lastnimi predlogi. Zato sem dnevno 
hodil tudi na seje raznih komisij in zveznega izvr-
132
šnega sveta, kjer je bilo treba doseči sklepanje.
Skrbel sem za kadrovske popolnitve v strokovni 
službi komiteja in v celotni obmejni kmetijski in 
veterinarski službi. Skoraj dve leti pa sem vodil 
tudi oddelek za mednarodne gospodarske odnose 
na področju kmetijstva. Skratka, eno samo garanje 
od ponedeljka do konca petka, ko sem se teden-
sko vračal z letalom domov, k družini v Ljubljano. 
V delovnem okolju sem si pridobil kar precejšen 
ugled in doživljal naklonjenost. Spoznal pa sem 
tudi povsem zakrite kadrovske lobije po nacional-
nostih, po katerih bi se Slovenci lahko samo zgle-
dovali. Čutiti je bilo tiho medsebojno nacionalno 
napetost, posebej še med Srbi in Albanci ter med 
Srbi in Hrvati. Agresivni pa so bili tudi Bosanci, 
posebej še, ko je predsedoval Bjedić; dobre polo-
žaje pa so imeli tudi drugi kadri iz BIH. Tako so 
skušali vsiliti kot uradni jezik na ravni federacije 
celo neko bosansko verzijo srbohrvaškega jezika, 
češ da bi se s tem izognili vse bolj prisotnim spo-
rom okrog pravilne srbohrvaščine, sprejemljive za 
Srbe in Hrvate ter vse druge.
Moje mednarodne aktivnosti
V teh treh letih sem dodobra spoznal komplicirane 
politične in gospodarske razmere na ravni federa-
cije in drugod po Jugoslaviji. Kot podsekretar in 
nosilec platform za sodelovanje v kmetijstvu z dru-
gimi državami sem spoznal tudi precejšen del sve-
ta in težave, ki smo jih morali premagovati v go-
spodarskem sodelovanju. Politični in protokolarni 
odnosi so bili namreč z večino zelo dobri, posebej 
še zaradi velike popularnosti Tita in naše vodilne 
vloge med blokovsko nevezanimi in drugimi drža-
vami v svetu.
Kot podsekretar v Zveznem komiteju za kmetij-
stvo sem usklajeval tudi mednarodne aktivnosti 
v agroživilstvu, gozdarstvu in zadružništvu. Po-
samezne skupine držav so usklajevali pomočniki. 
Vzdrževal sem dnevne stike s tujimi ambasadami 
v Beogradu in hodil na sprejeme ob njihovih dr-
žavnih praznikih ali pa ob prihodu njihovih gospo-
darskih delegacij. Tako sem spoznal bistvo diplo-
macije in njen sistem medsebojnega opazovanja, 
vsak v svojo korist, če je možno tudi s pretanjeno 
gospodarsko »špijonažo«. Pretežno so bili to viso-
ko izobraženi in za diplomacijo talentirani kadri z 
izjemno uglajenim in prilagojenim obnašanjem v 
še tako delikatnih razmerah. Ko si bil vključen v 
protokolarni program z obveznim diplomatskim 
potnim listom, ki sem ga tudi posedoval, si se lah-
ko počutil popolnoma varnega. Ravnati si se moral 
primerno in upoštevati pripravljeni program dela. 
V naših strokovnih službah smo v te namene izde-
lovali sprotne zaupne informacije za nosilce ome-
njenih nalog kot platforme za nadaljnje dogovore, 
tako smo bili na tekočem z dogodki v posameznih 
državah, predvsem še na osnovi tedenskih poročil 
naših diplomatskih predstavništev v tujini.
Posebej smo skrbeli za odnose z nadnacionalnimi 
organizacijami, kot so to FAO, OECD, UNKTAT 
in še nekatere. Osebno pa sem bil zadolžen za so-
delovanje v kmetijstvu in živilski industriji z Libi-
jo, Italijo, Veliko Britanijo, Nigerijo in Japonsko, 
kamor sem tudi osebno vodil naše kmetijske dele-
gacije na poslovne dogovore; to je bilo zanimivo in 
tudi zelo odgovorno delo. 
V Libiji sem npr. moral reševati hude spore med 
našimi izvajalci kmetijskih in vodogradbenih inve-
sticij ter njihovim pogodbenim ministrstvom. Pri 
posameznih projektih je šlo kar za sto in več mili-
jonov dolarjev neplačanih računov.
Tako se je zgodilo, da se je pri Aleksandriji porušil 
velik jez za zadrževanje poplavne vode in posto-
pno namakanje pri ozelenitvah saharske puščave. 
Ta jez je gradilo naše beograjsko podjetje, ki je 
vzdrževanje na nesrečo že predalo domačinom. 
Ti pa žal še niso popolnoma obvladali odpiranja 
zapornic ob poplavnih vodah, zaradi česar je jez 
popustil. Nastal je tako oster spor, da so Libijci 
predstavništvo našega podjetja enostavno nagnali 
domov. 
133
V nekem drugem primeru je naše drugo podjetje 
po projektu uspelo dokončati ozelenitev ogromne 
površine v puščavi. Domače ministrstvo pa zasaje-
nega gozda še po enem letu ni hotelo prevzeti, češ 
da projekt ni povsem dograjen. Omenjene pred-
stavnike firme so pridržali kot ujetnike, saj bi sicer 
vse zasajeno drevje usahnilo, če ga ne bi zalivali. 
To pa je za izvajalca  predstavljalo kar velike doda-
tne stroške brez obveznosti za investitorja. 
V obeh primerih smo oblikovali mešano strokovno 
komisijo na ravni obeh ministrstev, in se dokopali 
do odgovornih za nastalo situacijo. Krivda je bila 
na libijski strani, česar pa ni želela niti ni smela 
priznati, saj bi bil njihov naročnik projektov takoj 
odstranjen ali celo ustreljen. Tega smo se zavedali.
Naša podjetja so v konkurenčnem boju podpisala 
tudi take klavzule v pogodbah, da v primeru spora 
velja šeriatsko, torej libijsko pravo. Po tem pravu 
musliman nikoli ni kriv, če gre za sodelovanje z 
brezvercem. Mednarodnega prava torej Libijci 
niso priznavali, zaradi česar so se taki spori pred 
njihovimi sodišči vlekli po več let. »Kadija tuži – 
kadija sudi« torej ni prazno reklo.
Potrebna je bilo torej velika modrost, veliko spre-
tnosti in pogajalske potrpežljivosti. Uspevali smo 
z osebnim prijateljstvom in popolnim zaupanjem, 
da njihovim oblastem ne bomo izdali odgovornih 
krivcev. Naša podjetja so take zaplete že vnaprej 
predvidela, zato so jih že vključili v ceno ponudbe, 
tudi do štirikrat večje stroške od dejanskih v nor-
malnih razmerah. Če so se končno pogodila za de-
jansko dvojno ceno, so ob takih in podobnih sporih 
še vedno dobro zaslužila. 
Moja naloga je bila, da sem z odgovornim mini-
strom na štiri oči dosegel primeren kompromis. 
Običajno tako, da je tiho pristal na poravnavo nje-
govega dela krivde preko primerno višjih cen pri 
novih projektih. Pogodbe so se namreč kar naprej 
sklepale, saj je takrat samo kmetijski minister raz-
polagal za kmetijske in vodno-gospodarske pro-
jekte letno kar s po eno milijardo USD. Toliko so 
namreč zaslužili z nafto, da so začeli ozelenjevati 
libijsko puščavo.
Naša podjetja so posameznikom morala plačati 
primerne podkupnine, ki so se tudi stekale v vla-
dne črne fonde. To jim je bilo dovoljeno na osno-
vi posebnega uradnega lista in tudi knjigovodsko 
evidentirano kot normalen poslovni strošek. Gle-
de tega sem si pri odgovornem ministru in tudi pri 
polkovniku Džaludu, torej pri namestniku Gadafi-
ja, pridobil popolno zaupanje. Kot dokaz za to sem 
ohranil prejeta osebna spominska darila (molilno 
preprogo in ročno kovan srebrni pladenj za poseb-
ne priložnosti).
Poleg omenjenih sem spremljal problematiko tudi 
pri številnih drugih naših projektih. Takrat je bilo 
zaposlenih v Libiji preko 10.000 naših delavcev 
in strokovnjakov. Med njimi tudi Smeltovci, ki so 
s tem zaslužkom zgradili svojo reprezentativno 
upravno stavbo v Ljubljani.
Tako so nam Libijci vztrajno ponujali prevzem 
30.000 hektarjev namakalnih polj in čredo 20.000 
ovac v poznani saharski oazi Kufra ob čadsko-li-
bijski meji, torej okrog 1000 km globoko v pušča-
vi. Z makedonskimi kmetijskimi podjetji naj bi po 
lastnih izračunih samo pri tem projektu letno za-
služili najmanj pet milijonov USD čistega dobička. 
Ob moji asistenci je že bila podpisana predpogod-
ba, vendar so se Makedonci ustrašili nepredvidlji-
vih dogodkov in na veliko razočaranje Libijcev od 
projekta odstopili. 
Kmetijski poligon Kufra so zgradili Američani in 
ga tudi usposobili za redno obratovanje na renta-
bilni osnovi. Po pogodbi so ga morali predati v re-
dno poslovanje Libijcem. Projekt je nastal, ko so 
v globoki Sahari pri iskanju nafte naleteli na ogro-
mna jezera podzemne vode. Bila je fosilnega izvo-
ra ali povezana s podtalnico zelo oddaljenega Nila. 
Na takih mestih so enostavno namestili vodne čr-
palke s krožečo namakalno ročico, dolgo tudi 500 
metrov. V enem krogu je bilo tako možno progra-
mirano namakati cca 1000 hektarjev kultiviranega 
134
zemljišča. Na projektu Kufra je tako nastalo tride-
set takih krožnih njiv s primernim travno-poljskim 
kolobarjem. Veličastna slika iz letala, s katerim 
smo pripotovali v to oazo.
Postalo nam je tudi jasno, zakaj bi radi projekt zau-
pali Jugoslovanom; tudi druga dva nova kmetijska 
projekta (oaza Tazerbo 50.000 ha in Sarir 20.000 
ha) v trikotniku s stranico 300 x 400-krat 500 ha po 
puščavi. Libijci so namreč tukaj pospešeno gradili 
tovarne orožja, nova vojaška letališča in vojaške 
baze z lastnimi rezervami hrane, da ne bi bili ob 
ozkem zelenem sredozemskem pasu tako ranljivi. 
Postali pa so že pomembna vojaška sila sredi Afri-
ke. Pri tem jim je naša vojaška industrija vsestran-
sko pomagala, zato so bila seveda zaželena tudi 
naša druga podjetja na tem strateškem območju. 
Med drugim so takrat že začeli izdelovati tudi ve-
likopotezne načrte za izgradnjo 1000 kilometrov 
dolgega cevovoda z večdesetmetrskim premerom, 
speljanim iz nahajališč pitne vode in s črpalkami 
transportirane do njihovega Sredozemlja za komu-
nalne in kmetijske namene. Tudi ta projekt je danes 
deloma že uresničen. 
Z mojih potovanj v Libijo so mi ostale v spominu 
še druge edinstvene dogodivščine in nova spozna-
nja o ljudeh in stvareh. Tako sem si ogledal dve 
veliki povsem novozgrajeni kmečki naselji z mo-
šejo v sredini, kjer je Gadafi osebno predal po 1000 
ključev novim farmarjem, da bi začeli samostojno 
kmetovati. Brezplačno so dobili opremljene indi-
vidualne hiše z visoko muslimansko zidano ogra-
jo, gospodarska poslopja, vključno s traktorjem in 
priključki ter z namakalnimi napravami. Dobili 
so tudi prva semena in matično čredo plemenskih 
ovac ali goveda – vsaka vseljena družina – veči-
noma so bili to puščavski Beduini iz Gadafijevega 
plemena. Naslednja tri leta je družina dobivala po 
500 USD mesečno za tekoče potrebe, da bi lažje 
opustili tisočletno bivanje pod šotori skupaj s svo-
jimi kamelami in drobnico. Tak prelom v načinu 
življenja pa za te puščavske ljudi ni bil preprost. 
Zato so posamezne družine preko noči še dolgo 
spale v svojih šotorih na obrobju teh naselij, tako 
so se čez dan postopno navajali na novo bivališče 
in sodobno kmetovanje. Pri tem sta jim bila dnev-
no na voljo kmetijska služba in tehnični servis za 
vzdrževanje naselja. Če človek tega ne vidi, skoraj 
ne more verjeti. Končno pa tudi razume, zakaj so 
ti ljudje tako verjeli Gadafiju in ostali skoraj slepo 
navezani nanj.
Alkohol je bil vsem strogo prepovedan, vedelo pa 
se je, kdo od domačinov je zelo rad sprejel v dar 
viski, da bi ga lahko skrivaj spil. Občasno so name-
noma na mednarodnem letališču v Tripoliju opra-
vljali temeljite preglede potnikov, jim odvzeli alko-
hol ter tihotapce za nekaj dni zaprli. Pomagal je le 
diplomatski potni list, tako smo naše ljudi reševali 
iz zapora, če so pač slučajno naleteli na take dneve 
pri prihodu na svoja delovišča. Na deloviščih so 
si pomagali z nakupom sadnih sokov; zaradi fer-
mentacije v alkohol so sokove zlili v odprte posode 
in zgradili improvizirane priprave za žganjekuho. 
Skratka, neskončna človeška iznajdljivost. 
V Nigeriji so bila naša podjetja vključena v iz-
gradnjo luk in ladij, kupovali pa smo tudi njihovo 
nafto kot protiplačilo. Pripravljala so tudi obsežne 
kmetijske projekte in trgovske centre. Vse skupaj 
je potekalo v negotovih političnih in finančnih raz-
merah, zaradi tega sem odklonil kandidaturo za 
gospodarskega atašeja na ambasadi v Lagosu, ko 
je postal dr. Miran Mejak tam naš ambasador. Mo-
ral bi seveda povsem spremeniti način življenja z 
družino vred, v neznanih razmerah, čeprav so se 
obetali veliki posli z nigerijsko nafto ter pri izgra-
dnji pristanišč in ladij, veliki agroživilski projekti 
in možnost vlaganj v naftni kemiji. Zaradi pogo-
stih vojaških prevratov je uspelo malo od tega. 
Na Japonskem smo orali ledino za pridobivanje 
sodobnih tehnologij in za večanje našega izvoza 
živil. Ob moji asistenci je bila npr. podpisana prva 
»joint venture« pogodba med Hondo in tovarno 
kmetijskih strojev MIO-STANDARD Osijek o 
135
skupni proizvodnji in trženju malih Hondinih kul-
tivatorjev. Bistveno nam je uspelo povečati izvoz 
vina, tobaka in obnoviti dobave hmelja. Takrat so 
se velike japonske družbe začele odločati tudi za 
vlaganja in poslovanje preko naših morskih prista-
nišč. V preizkušnjo smo uspeli pridobiti nove ko-
lekcije rodovitne soje. Nastale so prve zamisli o 
uvajanju marikulture po japonskih tehnologijah na 
našem Jadranu. Pridobili smo precejšnja sredstva v 
obliki tehnične pomoči za uvajanje novih progra-
mov biotehnologije. 
Ob tem smo spoznali, kako Japonci sistematično in 
tudi dosledno vzajemno med sicer konkurenčnimi 
podjetji organizirano nastopajo na vseh zunanjih 
tržiščih. V ta namen imajo namreč uveden obvezen 
in natančen informacijski sistem, da lahko njihovi 
trgovci sprotno, najmanj pa tedensko, sprejemajo 
skupne poslovne odločitve, po principu vsi za ene-
ga – eden za vse. Na domačem tržišču si seveda 
medsebojno ostro konkurirajo, tudi na tujem, ven-
dar šele takrat, ko se tako dogovorijo, glede na pri-
sotnost druge konkurence. Dejansko je to povsem 
drugačen svet, kot ga poznamo doma. 
Tako je tudi glede medčloveških odnosov, saj so 
ženske za naše pojmovanje v povsem podrejenem 
položaju moškemu. Med drugim družinski klani 
ne sprejemajo medse s komer koli rasno mešanih 
zakonov in njihovih otrok. Bogataši živijo strogo 
ločeno od drugih in tudi delavci od menedžerjev 
ter lastnikov firm. Zato imajo tudi ločene »gejša-
klube«, ki jih uporabljajo predvsem za poslovna 
srečanja po delovnem času, ki traja od 9. do 17. 
ure, tudi ob sobotah. Tam se odločajo o novih po-
slih, sicer pa v poslovanju velja dana beseda kot 
samurajska čast. 
Delajo kot mravlje. V prostem času in na ulici so 
vljudno disciplinirani. Spoštujejo kult cvetja in 
verujejo v kakovost blaga. Prevladujejo družin-
ske firme na eni in velekapital v industriji na drugi 
strani. Več kot tričetrt je zaposlenih le za določen 
čas, dokler ni končan določen proizvodno-tržni 
program. Sprotno objavljajo dosežen tovarniški 
zaslužek pa tudi škodo, ki jo je zaposleni povzročil 
iz malomarnosti; poravnati jo morajo solidarno, če 
ne gre za kaznivo dejanje. 
Prihod k poslovnim partnerjem si zainteresirani or-
ganizirajo kar sami. Če je dogovorjeno povabilo 
ob 11. uri, to pomeni tudi vabilo na poslovno kosi-
lo, v nasprotnem pa te odpravijo s čajem ali kavo. 
Dajanje napitnine v gostinskih lokalih se smatra za 
žaljivo dejanje. Poročene ženske hodijo v javnosti 
v obveznem kimonu, vsaj korak za moškim. V tr-
govinah in v javnem prometu se disciplinirano po-
stavljajo v vrsto, čeprav čakata samo dva.
Ogovarjanje nepoznanih v javnem prometu je ne-
dostojno, zato praviloma med vožnjo molčijo ali 
pa jedo sendviče. Drugo, vnaprej pripravljeno hra-
no, pa jejo samo s paličicami. V primeru razsajanja 
gripe nosi večina na ulicah in javnih mestih belo 
gazo preko ust in nosu. Letnega dopusta praktično 
ne poznajo, traja pa največ en teden. So ljubitelji 
svojih posebnih vrst igralnih avtomatov v uličnih 
lokalih, kjer se molče zadržujejo ure in ure tudi 
starejši ljudje. Redki govorijo tuje jezike, poslovni 
ljudje pa obvezno angleško. Šolanje je zahtevno in 
sorazmerno drago.
Zanimivi so bili tudi moji stiki z Veliko Britanijo. 
Takrat so bili na oblasti laburisti, ki so nam bili 
kar naklonjeni. Naša podjetja so se šele začenjala 
bolj vključevati na ta zahtevni trg. Bistveno se je 
povečal naš izvoz vina, hmelja in drugega, in to ne 
samo v Britanijo, pač pa tudi v druge dežele Com-
monwealtha, saj so njihove najpomembnejše firme 
poslovale preko Londona. Nekatere naše firme so 
pod ugodnimi pogoji dobile licence za kakovostne 
konditorske programe za domači in tuji trg. Našim 
kmetijskim organizacijam so se odprle možnosti 
uporabljanja najsodobnejših tehnologij v živinore-
ji, poljedelstvu in vrtnarstvu. 
Postal sem celo kandidat za častnega člana njiho-
vega kraljevskega farmarskega združenja. To pa ni 
bilo udejanjeno, saj so laburisti na naslednjih voli-
136
tvah izgubili oblast in s tem so preko noči zapustili 
svoje vladne položaje vsi naši izjemni prijatelji. 
Tako sem prvič spoznal, kaj vse lahko pomeni po-
litično angažiranje ljudi v t.i. parlamentarni demo-
kraciji. Imeti morajo tudi rezervno možnost za pre-
živetje, da preko noči ne ostanejo na cesti. 
Na britanskem otočju imajo tehnično visoko raz-
vito kmetijstvo in izjemno kakovostno živilsko 
industrijo v ostri konkurenci z uvoženo hrano. Ve-
čji farmarji in grofije imajo lastno maloprodajno 
mrežo in stalne velike tradicionalne odjemalce za 
svoje blago. Samo manjši farmarji poslujejo kot 
delničarji prek svojih zadrug ali posebnih poslov-
nih združb, da lahko skupno prodajajo in kupuje-
jo v svoji grosistični ter maloprodajni mreži ali na 
blagovni borzi. 
Država veliko vlaga v hidro-in agromelioracije ter 
namakalne sisteme. Za kmetijstvo, posebej še za 
vrhunsko ovčerejo, usposabljajo pašnike, kjer koli 
je to tudi še v hribovitem svetu racionalno. Premo-
žnejši farmarji dosledno negujejo družinske spo-
mine, zato starih kmečkih objektov pri novih zida-
vah ne podrejo, ampak jih spreminjajo v muzeje, 
kjer prikazujejo delovne razmere in življenje pre-
teklih generacij, na kar so zelo ponosni. Pri vsaki 
uglednejši hiši skrbijo tudi za lastne jahalne konje 
in pasemske pse. Z njimi se vsakodnevno ukvarja-
jo zjutraj in ob vikendih. 
Farmarji tujih kreditov skoraj ne poznajo, saj sku-
šajo svoj kapital pri svojih bankah čim ugodneje 
posojati ali pa se vključujejo v borzno denarno in 
blagovno poslovanje. Vsako soboto se farmarji do-
bivajo na svojih centralah in v ekskluzivnih klu-
bih, kjer se pogovarjajo o tržnih razmerah in teh-
noloških inovacijah. Dogovarjajo se tudi za skupne 
aktivnosti do vladnih organov v korist kmetijstva. 
Poznajo samo prostovoljno članstvo v zborničnih 
organizacijah. Za razvojne namene lahko upora-
bljajo kar bogate razvojne sklade za kmetijstvo in 
visoko strokovno pospeševalno službo v okviru dr-
žavnih raziskovalnih institucij. 
Delovanje v korist Slovenije
Pri uporabljanju zveznih sredstev za razvoj kme-
tijstva sem se posebej angažiral, saj sem ugotovil, 
da iz Slovenije po proračunskem ključu veliko pri-
spevamo, da pa bolj malo pridobimo zaradi lastne 
neiznajdljivosti. Deloma mi je to že uspelo kot čla-
nu Zveznega sveta materialnih rezerv za namenska 
sredstva pri izgradnji skladišč hrane na strateških 
lokacijah v Sloveniji. Na novem položaju sem po-
magal vključevati naše raziskovalne institucije v 
zvezne projekte, posebej še za proizvodnjo hrane 
v izjemnih, vojnih razmerah, v hribovitem svetu. 
Vojska je namreč izsilila velika proračunska sred-
stva za te raziskave, kar se mi je osebno upiralo. To 
je povsem logično vodilo k osamosvojitvi vojske 
tudi pri raziskavah in v proizvodnji prehrane, torej 
kot države v državi. Moja opozorila o tem tudi v 
slovenskem kmetijskem ministrstvu niso zalegla. 
Prevladalo je namreč špekulativno mišljenje, da 
skušajmo čim več teh sredstev porabiti za razi-
skave in ustvarjanje strateških rezerv v Sloveniji. 
Tako je med drugim nastal zelo obsežen program 
reje konj in pitanja goveje živine, ovac in koz kot 
rezerv v živem v gorskem svetu. Seveda z ugodni-
mi krediti in s posebnimi garantiranimi odkupni-
mi cenami pri izvajalcih tega programa, kjer se je 
na račun države kar dobro zaslužilo. Pridali smo 
torej le svoj mali lonček, drugim pa je priteklo v 
potokih. Za poseben uspeh pa si štejem pridobitev 
precejšnjega dela nepovratnih in ugodnih kreditnih 
sredstev za izgradnjo tovarne sladkorja v Ormožu. 
V našem zveznem komiteju je bil namreč sedež 
namenskega sklada. Tako sem preko svojih sode-
lavcev lahko vplival, da so bila za Ormož odobrena 
vsa zaprošena sredstva, kar se nekaterim drugim 
investitorjem ni posrečilo, saj je bil pretok sredstev 
v ta namenski zvezni sklad manjši, kot se je računa-
lo. Posrečilo se mi je sistematično vključevati tudi 
predstavnike iz slovenskih agroživilskih podjetij v 
gospodarske delegacije v poslovno zanimivih dr-
žavah. Na slovenske mejne prehode sem uspel ka-
137
drovati naše domače agronome in veterinarje, saj 
je bil pritisk kadrov na te državne službe iz drugih 
republik zelo velik. Skupina Slovencev, ki je takrat 
z mano delala v Beogradu v različnih zveznih in-
stitucijah, se je v prostem času zbirala vsak dan v 
slovenski bazi v Novem Beogradu ali na Dedinju 
v protokolarni restavraciji za zvezne organe. Imeli 
smo seveda tudi stalne stike s svojimi institucija-
mi v Sloveniji. Vsak pomembnejši problem smo 
premleli skupno, da smo lahko usklajeno nastopali 
predvsem pri obrambi slovenskih interesov. 
Podobno so ravnali tudi predstavniki iz drugih re-
publik, z njimi pa smo iskali tudi koristna zavezni-
štva. Vedno znova se je namreč skušalo od zvezne 
administracije, ki je bila po kadrih večinoma srb-
sko-črnogorska, vsiljevati centralistične rešitve, da 
bi bila skupna vreča čim večja in s tem tudi oblast 
centralistična. Velikokrat sta morala osebno inter-
venirati tudi Tito in Kardelj na osnovi decentrali-
zirane Ustave iz leta 1974. Resnici na ljubo pa je 
treba zapisati tudi Dolančevo lobiranje z republi-
kanci, tako so na organih zveznih institucij vse bolj 
nasilni centralisti izgubljali podporo iz republik in 
pokrajin. 
Samostojnejša ustavna pristojnost republik, prav 
tako pa tudi pokrajin, pa je sprožila negativno ve-
rižno reakcijo velikega zadolževanja v tujini mimo 
federacije. Na to je takrat ostro opozarjal naš kole-
ga Andrej Marinc kot kratkotrajni podpredsednik 
Zveznega izvršnega sveta. S tem se je večini za-
meril, saj se še zdaleč niso želeli sprijazniti z nega-
tivnimi posledicami za vse. Nastalo je neke vrste 
dvovladje republiških oz. pokrajinskih oblastnikov 
nasproti zvezni centralistični oblasti, ki si pa ni 
upala več blokirati republik. 
Tudi vojska je v takih razmerah zahtevala svoje, in 
to s posebnimi avtonomnimi proračunskimi viri za 
vse večje potrebe. Tako smo kaj kmalu postali ne-
solventni (plačilna nesposobnost, op. ur.) do tujih 
bank in devizno nelikvidni. Prisiljeni smo se bili 
vedno znova pogajati o odlogu tujih posojil, kar bi 
pripeljalo državo na rob gospodarskega zloma. To 
se je kazalo tudi v dirki cen in permanentnih admi-
nistrativnih ukrepih v vse bolj inflatornih razme-
rah. Mednarodne kredite smo morali prolongirati 
(odložiti, op. ur.). Pridobil sem si mnogo izkušenj 
ter spoznal, kakšne so dejanske razmere doma. Do-
bil pa sem tudi dober vpogled v svet. Vsako na-
daljnje delo funkcionarja v zveznih organih se mi 
je uprlo. 
Moja vrnitev na delo v Slovenijo
Po treh letih, ko je že eno leto ministroval kolega 
Milovan Zidar, sem od Andreja Verbiča, ki je bil 
takrat predsednik Gospodarske zbornice Sloveni-
je, dobil vabilo, naj pomagam na novo organizirati 
Splošno združenje kmetijstva, živilske industrije in 
prehrane Slovenije. Takrat je bilo namreč v okvi-
ru Gospodarske zbornice Slovenije 24 panožnih 
združenj ob že delujočih Zadružni zvezi Slovenije 
in Obrtnem združenju Slovenije. Naletel sem na 
žalostno stanje, saj je delovala le Kmetijska sekci-
ja pri GZS, ki je imela svojo pisarno na podstrešju 
zadružne palače.
Pripravil sem program dela zborničnega agroživil-
skega združenja, da bi konstituirali njegove organe 
in začeli delati. Kot profesionalni predsednik sem 
postal tudi član Upravnega odbora in Skupščine 
GZS, v začetku pod Verbičevim, nato pa pod Bul-
čevim predsedovanjem. Zaradi načrtnega strokov-
nega dela pri pripravi sistemskih rešitev in učin-
kovitejše ekonomske politike v korist kmetijstva 
smo postali kar spoštovano združenje. Posebej še 
zato, ker smo uspeli dnevno sodelovati z Zadru-
žno zvezo na eni in Ministrstvom za kmetijstvo 
na drugi strani. Bili smo tudi vključeni v panožno 
sodelovanje prek sindikatov, SZDL, ZMS in ZKS 
kakor tudi Skupščine SRS, kjer smo pomagali pri 
sprejemanju in uveljavljanju cele vrste učinkovite 
kmetijske zakonodaje v takratnih, kmetijstvu vse 
bolj naklonjenih razmerah.
Med drugim smo z Zadružno zvezo Slovenije ter 
138
s Kmetijskim institutom Slovenije in z agronom-
sko fakulteto, zastavili aktivnosti pri uvajanju so-
dobnejših tehnologij pridelave ter za redno oskrbo 
kmetijstva z gnojili in s semeni ob setvi in tudi or-
ganiziranem spravilu in odkupu žetve. V ta namen 
je bilo treba ob negativni devizni bilanci posebej 
zagotavljati tudi devizna sredstva iz republiških iz-
vorov, saj je bila celotna panoga bilančno devizno 
deficitna, deviz pa nikjer. 
Skupaj s kmetijci smo torej izdelali setvene plane 
in na osnovi tega izdelali programe in tudi skrbeli 
za njihovo udejanjanje. Šlo je za oskrbo s seme-
ni, z gnojili, zaščitnimi sredstvi in drugim. Na tej 
podlagi je nastal letni plan odkupa tržnih viškov, s 
čimer smo zagotovili regrese in kreditna sredstva 
za odkup, organizacijo in skladiščenje pridelkov. 
Iskali smo tudi čim večje možnosti za izvoz živine, 
hmelja, vina in drugega.
Za takratne razmere so bile take poslovne akcije 
na ravni republike nujne tudi zato, da smo lah-
ko organizirano nabavljali prehrambno bilančno 
manjkajoča žita, krmila, gnojila, zaščitna sredstva 
in drugo iz uvoza ali iz jugoslovanskih izvorov s 
pomočjo razpoložljivih deviznih sredstev. Krušna 
žita, koruzo in druga krmila smo organizirano na-
bavljali pretežno iz Vojvodine. Pri tem smo zame-
njevali tudi blago za blago z obračunom devizne 
substance v posameznem blagu. Tako smo celo iz-
računali, koliko deviz je v kilogramu posamezne 
vrste žita. Tako smo v enaki devizno bilančni vre-
dnosti zamenjali dobljeno za gume Save Kranj ali 
drugo blago, ki ga je primanjkovalo v Vojvodini. 
Danes se to ravnanje sliši smešno, vendar ni bilo 
drugega izhoda, če smo hoteli dobiti potrebno pše-
nico za peko kruha in potrebno krmo za našo živi-
norejo. Občasno smo prišli celo tako daleč, da ni 
bilo zalog živil niti za tri mesece. Reševali smo se 
s posebnimi nočnimi vlaki v zadnjih trenutkih, ko 
smo vendarle lahko vplačali potrebne obračunske 
devize dobaviteljem za njihove sočasne potrebe po 
uvozu. Tako poslovanje je trajalo od konca 70. let, 
ko je bila predsednica Zveznega izvršnega sveta 
Milka Planinc, in vse dotlej, dokler nismo uspe-
li z moratorijem odplačil na zapadle devizne dol-
gove. Takrat je bila zaradi pomanjkanja deviz oz. 
pomanjkanja bencina uvedena vožnja z avtomobili 
vsak drugi dan po sistemu parnih in neparnih šte-
vilk na tablicah. 
Takrat je nastal tudi program namenskega vlaganja 
slovenskih agroživilskih podjetij v namakalni sis-
tem DTD na izbrani 30.000 hektarjev veliki kme-
tijski površini v Vojvodini. Tam so naši vzgojitelji 
žit zgradili tudi svoje silose, saj je bilo možno v 
kooperaciji pridelati celotno manjkajočo bilančno 
količino krušnih žit in krmil, cca 100.000 ton. S 
tem smo postali v Sloveniji povsem neodvisni od 
cenovnega izsiljevanja v primeru slabših letin. Iz-
računali smo namreč, da je, če moramo preplačati 
samo 10% več za celotni pridelek, kot ga stroškov-
no lahko pridelamo sami, ta investicija poplačana 
v dveh letih. 
Dejansko smo v slabših letinah morali preplače-
vati pšenico in koruzo tudi za 25% več, glede na 
svetovne cene, ker ni bilo lastnih deviz. Del tega 
skupnega projekta na 10.000 hektarjih je bil celo 
realiziran na osnovi kredita, ki bi bil tudi vrnjen. 
Projekta žal ni bilo možno uresničiti v celoti zaradi 
nastalih mednacionalnih sporov. Kakršen koli oči-
tek na račun tega koristnega projekta za takratne 
razmere je torej čista neumnost.
V času  mojega štiriletnega vodenja zborničnega 
kmetijskega splošnega združenja je prav na mojo 
iniciativo tudi nastala prva strokovna podlaga za 
spremljanje lastnih cen osnovnih kmetijskih pri-
delkov v Sloveniji. Za maloprodajo osnovnih živil 
je takrat veljal administrativni režim cen z neko 
kombinacijo garantiranih odkupnih cen za osnov-
ne pridelke. V kmetijskem in tržnem ministrstvu 
so vsak po svoje utemeljevali te cene, zato smo v 
Združenju zastavili strokovno utemeljeno metodo-
logijo za ugotavljanje dejanskih proizvajalčevih 
cen za osnovne poljščine, prirejo mleka in mesa. 
139
To metodologijo je skupaj z našim strokovnjakom 
vključil v svoj program Kmetijski inštitut Sloveni-
je. Šele z leti so to metodologijo »posinovili« tudi 
na ministrstvih oz. v sami vladi, tako da velja še 
danes.
Za gospodarski položaj kmetijstva so prav na pod-
lagi te metodologije ugotavljanja ekonomskih raz-
mer v kmetijstvu nastali boljši časi. Nekmetijcem 
smo dokazali, da še vedno poteka proces primarne 
akumulacije na račun kmetijstva, da se tako zava-
ruje življenjska raven potrošnikov hrane. Škarje 
cen so se postopno začele zapirati, na drugi stra-
ni pa smo ugotavljali, da je pridelovanje hrane na 
razdrobljenih kmetijah precej dražje kot na ureje-
nih družbenih obratih. Zato smo tudi na družbene 
obrate prenašali dokaj večje družbene obremenitve 
po enoti proizvoda, saj je bilo treba odvajati so-
razmerno enake družbene prispevke kot zaposleni 
drugje. 
Kmetje so bili teh bremen precej oproščeni ali so 
celo dobili dotacije. Tako je bila zmanjšana mo-
žnost za demagoško politikantstvo okrog prednosti 
družinskih kmetij pred našimi urejenimi družbeni-
mi obrati. Vse to pa končno ni odtehtalo, saj so pri-
šli družbeni obrati prej ko slej v nemilost tudi pred 
kmetijskimi politiki, čeprav so nekoč pomagali 
strokovno razvijati celotno kmetijstvo na evropsko 
raven. Žalostnom, a resnično, kakšno gospodarsko 
in strokovno škodo lahko povzroči osebno stremu-
štvo in slepo politikantstvo. 
V tem času smo celotna kmetijska ekipa (kmetijsko 
ministrstvo, kmetijsko združenje, zadružna zveza, 
poslovne zveze, kmetijske strokovne institucije), 
seveda tudi z aktivizmom v okviru SZDL, ZKS re-
publiških in občinskih organov, uspeli z uvajanjem 
sodobnih tehnologij v povprečju bistveno dvigniti 
raven celotne kmetijske proizvodnje. Tako mleč-
nost krav kot prirast mesa, predvsem z večanjem 
kakovosti in količin pridelkov na travniku, njivah 
in v nasadih. Za posamezne kmetijske stroke smo 
namreč pri našem združenju in zadružni zvezi obli-
kovali tehnološke time, ki so sprotno pripravljali 
strokovne pripomočke za uvajanje najsodobnejših 
tehnologij. To smo uveljavljali s pomočjo kmetij-
ske pospeševalne službe v celotnem družbenem in 
zadružnem kmetijstvu.
Ti pospeševalni programi so bili smotrno podpr-
ti tudi z regresi in s premijami pri izboljšavi ple-
menske črede, uporabi selekcioniranega semena 
in sadik, s premijami pri sklepanju kooperacijskih 
pogodb, z dotacijami pri modernizaciji hlevov, iz-
gradnji silosov in sušil za spravilo krme, meliora-
ciji travnikov in pašnikov, pri obnovi nasadov, ko-
masacijah, odkupu in agromelioracijah kmetijskih 
zemljišč, uvedbo precejšnjih odškodnin za trajno 
uničevanje kmetijskih površin v urbanistične na-
mene s pozidavami in drugo. S konkretnimi proi-
zvodnimi in strokovnimi rezultati nam je uspevalo 
dokazati koristnost teh družbenih naložb in tako 
pridobiti kar precejšnja namenska sredstva iz repu-
bliškega in občinskih proračunov. V takratnih sa-
moupravnih razmerah smo torej uspevali dajati be-
sedo stroki v precejšnje zadovoljstvo kmetovalcev. 
Na osnovi teh bistveno večjih proizvodnih in eko-
nomskih rezultatov smo se tako močno približali 
bilančni samooskrbi z osnovnimi živili v Sloveniji. 
To pa je seveda precej prispevalo k siceršnji gospo-
darski in politični samostojnosti v okviru takratne 
federacije. S hrano nas niso mogli več izsiljevati. 
Tako smo prvo leto začeli pri zatečenem letnem od-
kupu pšenice na ravni 20.000 ton, z leti pa smo to 
količino dvignili z večanjem pridelkov na 100.000 
ton na približno enakih površinah. Uvedeni so bili 
tehnološko učinkoviti kolobarji z uravnoteženjem 
setve žit, okopavin in drugih poljščin. Morda so 
res posamezni pospeševalci pri tem pretiravali s 
propagiranjem setve pšenice tudi v hribovitih pre-
delih, kar se pri škodoželjnežih še dandanes izra-
blja za politično demagogijo. Te slabosti namreč 
še zdaleč ne morejo zmanjšati vrednosti bistvenega 
posodabljanja kmetijstva tudi v hribovitem svetu. 
Tržno usmerjene kmetije (cca 30.000) so si torej v 
140
takratnem času izrazito gospodarsko opomogle in 
opremile s sodobno tehniko. Lahko rečemo, da je 
bila to zlata doba za naše kmetijstvo. Pri govejih 
plemenskih čredah in pitališčih, v tehnološko do-
slednih tehnologijah tudi v odprtih hlevih so rejci 
dosegali vrhunske rejske in ekonomske dosežke. 
Prav tako to velja za sadovnjake, vinograde, hme-
ljišča in vrtnine, kjer so naši strokovnjaki evropske 
celo prekosili s svojimi inovacijami. 
Tudi ekonomski položaj v zadrugah in kmetijskih 
obratih se je lepo popravil, saj nismo več ugota-
vljali izgub. Razvila se je tudi vrhunska prehramb-
na industrija in posodobila dnevna oskrba z živili, 
z uravnoteženjem ponudbe in povpraševanja pa 
se je skoraj umirila rast cen v maloprodaji. Poso-
dobljeno kmetijstvo je torej bistveno prispevalo k 
porasti življenjske ravni in boljšim razmeram v ce-
lotnem gospodarstvu. 
Kmetje-zadružniki so z rastjo svoje ekonomske 
moči začeli bistveno pridobivati tudi na politični 
moči. Kadrovske kuhinje so vse bolj vključevale 
ugledne kmete v občinske in republiške organe 
SZDL in med odbornike ter poslance. Začelo se jih 
je vabiti kot redne goste na sestanke organov OK 
in CK ZKS, kjer so sodelovali pri kreiranju kme-
tijske politike. Posamezni kmetje so postali člani 
republiškega in občinskih komitejev za kmetijstvo 
pri izvršnih svetih. Kmetje so postopoma postali 
večina v zadružnih organih in v hranilno-kreditni 
službi. 
V okviru RK ZMS je bila ponovno aktivirana sek-
cija Mladih zadružnikov. Kmetje so dobili glavno 
besedo v organih svojega pokojninskega in zdra-
vstvenega zavarovanja. Kmečki glas in Kmečka 
knjiga sta postala resnično njihovi glasili, vse bolj 
pa so se kmetje oglašali tudi v drugih časopisih. 
Uvedena je bila redna tedenska kmetijska oddaja 
po TV ter dnevne kmetijske oddaje in strokovni 
nasveti po radiu. Organiziranih je bilo vse več jav-
nih kmečkih tribun. 
Velika večina takratnih kmečkih vodij in predstav-
nikov je ob sodelovanju RK ZMS ustanovilo tudi 
svojo stanovsko organizacijo pod imenom Kmečka 
zveza, z Omanom na čelu. Pri pripravi problemske 
konference o kmetijstvu, na kateri je bila zasnova-
na ta parapolitična organizacija leta 1988 v Žalcu, 
sem tudi osebno aktivno sodeloval. Bilo je namreč 
jasno, da ni bilo več možno zaustaviti pozitivnega 
zanosa predvsem mladih zadružnikov, da pridejo 
do svoje samostojne stanovske organizacije s pov-
sem jasnimi političnimi cilji v korist kmetov in ce-
lotnega kmetijstva.
Vsi povabljeni gostje smo v svojih nagovorih mla-
dince podprli. Tudi Andrej Marinc, Vlado Klemen-
čič, Milan Kneževič, Slavko Glinšek in Leon Fre-
lih. Mladi kmetje, pa tudi prisotni starejši, so bili 
še kar realno kritični do razmer v kmetijstvu in ter-
jali njegov boljši gospodarski in družbeni položaj. 
Oglasilo pa se je tudi nekaj poznanih politikantov, 
ki so si dali duška na račun Marinca, Kneževiča 
in drugih politikov z neutemeljenimi obtožbami in 
žaljivkami, češ, ko bodo oni prišli na oblast, bodo z 
vsemi pometli in kar sami uredili razmere v korist 
prebivalstva. To je spodbudilo Vlada Klemenčiča, 
da je repliciral kritikom v tem smislu, da se najbrž 
ne zavedajo, koliko dobrega je bilo storjeno, vsaj v 
novejšem času za kmetijstvo. Prav gotovo pa čaka-
jo tudi nove mlade sile enaka razočaranja, ko bodo 
slej ko prej posamezni politikanti tudi nanje vpili, 
da niso za kmete nič storili. 
Seveda so se temu nasmejali, vendar kot kaže, ne za 
dolgo, glede na precej poslabšane razmere v kme-
tijstvu po t.i. prostovoljnem sestopu ZK z oblasti. 
Na mojo javno podporo mladim kmetovalcem pri 
delovanju Kmečke zveze, objavljene v Kmečkem 
glasu, ob sočasni kritiki demagoških nastopov po-
litikantom, sem od dveh takrat znanih kmečkih 
novinarjev, ki sem jima očitno »stopil na rep«, v 
časopisni repliki dobil etiketo ovaduha. Čeprav so 
me tudi drugi prizadeti nagovarjali k polemiki ali 
celo tožbi, sem se temu zavestno odpovedal. Bilo 
mi je namreč povsem jasno, da imam opravka z 
141
značajskimi pokvarjenci, ki se v slehernem režimu 
skušajo uveljaviti s svojimi nauki. 
Torej ni res, da so se morali današnji kmečki vodje 
močno truditi, da bi si ustanovili svojo stanovsko-
-politično stranko v procesu demokratizacije, saj 
smo jim t.i. stari kmetijski aktivisti krepko poma-
gali, kjer koli je bilo to mogoče. Tako so med dru-
gim osebno Ivanu Omanu pomagal iskati pisarni-
ške prostore za delovanje Kmečke zveze. Ker na 
GZS to ni bilo možno, sem našel primeren prostor 
v takratni stavbi Kmečkega glasa, kjer pa niso že-
leli gostovati. Nastal je namreč spor glede nadalj-
njega koncepta Kmečkega glasa, ker ni hotel po-
stati politično glasilo Kmečke zveze. Zaradi tega 
je bil ustanovljen nov tednik Slovenske brazde in 
pridobljen sedež Kmečke zveze na drugi lokaciji. 
Skušal sem tudi pomagati že leta 1989 pri udeja-
njanju nastale zahteve po ustanovitvi nove Kme-
tijsko-gospodarske zbornice. Akterjem pri kmečki 
zvezi smo vsi takratni kmetijski forumi predlagali, 
da bi stopili skupaj in pripravili skupno rešitev, da 
po nepotrebnem ne bi razbijali Zadružne zveze, 
kmetijskih in gozdarskih združenj ter drugih asoci-
acij, ki bi želele in morale biti vključene v enotno 
Kmetijsko-gozdarsko zbornico.
Kmalu sem spoznal, da kmečki strankarski vodje 
na noben način ne želijo sodelovati s t.i. rdečimi 
kadri. Tudi za ceno, da vse staro, čeprav dobro, čim 
prej izgine s prizorišča. To je postala tudi uradna 
politika celotnega Demosa, ko je prišel na oblast. 
Posledice pa so bile seveda izredno škodljive za 
kmetijstvo in podeželje, s tem pa za celotno slo-
vensko gospodarstvo. 
Tako se je po nepotrebnem začela omejevati go-
spodarska moč kmetijskih zadrug in kooperacij-
skega dela kmetijstva in gozdarstva z ustanavlja-
njem paralelnih kmečkih zadrug brez sredstev, trga 
in poslovodskih kadrov. Zadruge in gozdarstvo so 
morale na silo izločiti dobro razvito kmetijsko in 
gozdarsko strokovno pospeševalno službo; tako bi 
bila podrejena državni upravi kot birokratski pri-
vesek brez odgovornosti za poslovne rezultate ob 
napačnih strokovnih nasvetih. 
Ko bi to službo vsaj vrnili h Kmetijskemu inštitutu 
Slovenije in drugim biotehniškim inštitucijam za-
radi njene koristne vsakodnevne povezave z zna-
nostjo in s strokovnim usposabljanjem za sprotni 
prenos inovacij v najširšo proizvodno prakso, bi 
bilo veliko bolje. 
Nastale so torej očitne strokovne, politične in po-
sledično razvojne napake. V kratkih letih na obla-
sti ali pa z nesmotrnim delovanjem v opoziciji je 
strankarskim vodjem uspelo dobesedno uničiti 
izjemne strokovne in poslovne dosežke v celo-
tnem gospodarstvu. V izgubah in kadrovskem si-
romaštvu velika večina kmetijskega zadružništva 
propadajo tudi sodobno urejeni družbeni kmetij-
ski obrati in z njimi še kako potrebni predelovalni 
obrati. Zaradi tega je treba uvažati vse več živil za 
dnevno oskrbo, kmetijsko-živilski izvozni rezultati 
so več kot razpolovljeni. 
Posamezni kooperacijski programi reje živine in 
perutnine, ki so kmetom omogočali dopolnilne de-
javnosti, vidno propadajo in jim ni videti pomoči. 
V hribovitih krajih so tudi družinske kmetije ostale 
brez urejenih cestnih povezav, saj tega gozdarji ne 
zmorejo več, drugi pa tudi nimajo denarja. 
V tako žalostnih razmerah za kmetijstvo in gozdar-
stvo ter seveda za celotno podeželje še tako lepo 
napisani novejši kmetijski razvojni načrti ne zale-
žejo. Ne povedo pa tudi prav nič novega od tega, 
kar je bilo v osemdesetih letih že znano in tudi ob 
pomoči celotne stroke pripravljeno za udejanjanje. 
Nosilci strokovnih zamisli so bili namreč takrat in 
sedaj iz istih strokovnih inštitucij, tako da jim po 
sedmih izgubljenih letih ni bilo treba nič drugega, 
kot že naštudirano prirediti za nove čase in nove 
gospodarje s t.i. strategijo razvoja našega kmetij-
stva, živilstva in podeželja. 
Na žalost pa imajo ti programi danes mnogo manj-
šo materialno podlago za svoje udejanjanje, saj so 
se državni izvori realno bistveno zmanjšali, samo 
142
kmetijsko in gozdarsko gospodarstvo pa je izgubi-
lo skoraj polovico svoje lastne ekonomske moči, 
saj je v veliki meri kadrovsko in materialno obu-
božalo. Prepotrebni strokovni in poslovni kadri, 
ki se niso politično uklonili, so postali sumljivi in 
nepotrebni. 
Samo tako si je namreč možno razložiti ignorant-
sko distanco novih kmetijskih političnih veljakov 
do osebnih in strokovnih stikov s celotnimi inštitu-
cijami, kot so npr. Splošno združenje kmetijstva in 
tudi najbolje urejena družbena kmetijska podjetja, 
prav tako do Zadružne zveze Slovenije in kmetij-
skih zadrug, kmetijskih poslovnih združenj in še 
katerih iz preteklosti. 
Tako šele prihaja v ospredje tudi moj predlog o 
ustanovitvi nadstrankarskega interdisciplinarne-
ga projektnega sveta republike za skladen gospo-
darski razvoj kmetijstva in podeželja. Posebej še 
z uvajanjem dopolnilnih gospodarskih dejavnosti 
na naših sorazmerno majhnih družinskih kmeti-
jah in s sredstvi za te namene. Do skrajnosti sta 
tudi spolitizirani denacionalizacija in privatizacija 
kmetijskih in gozdarskih resursov. Podržavljajo se 
urejena družbena kmetijska posestva in gozdarski 
obrati, predelovalni obrati pa so prepuščeni nego-
tovi usodi. Pri tem pa se seveda razglaša, kako se 
vse to očitno škodljivo za stroko in ekonomijo ni-
kakor ne bi smelo dogajati. Če pa že pride kaj na-
robe, pa se to seveda nepošteno pripisuje napakam 
prejšnjega režima in seveda s političnim odporom 
do starih struktur. 
Moje sodelovanje v Gospodarski zbornici Slove-
nije
Moram reči, da sem s svojim štiriletnim predse-
dovanjem na Kmetijskem poslovnem združenju in 
osemletnim profesionalnim članstvom v predsed-
stvu GZS pri ministrstvu in političnih organiza-
cijah dosegel skupaj z drugimi kmetijci primerna 
pozitivna razpoloženja do kmetovalcev kljub sicer 
močno prevladujočih nekmetijcev ob še spreje-
mljivih gospodarsko-sistemskih rešitvah do kme-
tijstva in podeželja. 
Ker me je to delo veselilo, sem celo odklonil kan-
didaturo za namestnika republiškega kmetijskega 
ministra, čeprav z nakazano možnostjo, da lahko 
postanem tudi minister. Za to mi nikoli ni bilo žal, 
saj sem v zborničnem sistemu lahko storil precej 
več koristnega za kmetijstvo in podeželje. 
Pri vsem tem ni bilo nepomembno moje aktivno 
delovanje v Zvezi kmetijskih inženirjev in tehni-
kov Slovenije. Eno mandatno dobo sem bil name-
stnik predsednika, drugo pa sem predsedoval. Dve 
leti sem predsedoval tudi Zvezi kmetijskih inže-
nirjev in tehnikov Jugoslavije, kjer sem spoznal 
vrhunske strokovne ekipe in njihove institucije z 
bogatimi strokovno-znanstvenimi dosežki. Prire-
jali smo namreč tematske strokovne simpozije in 
tako povezovali znanost s proizvodno prakso. To 
je tudi gradilo medsebojno boljše razumevanje in 
omogočalo zaupanje med različnimi narodi in na-
rodnostmi. Čutiti je bilo namreč tudi politične na-
petosti zaradi škodljivega nacionalizma. 
Slovenci smo bili že takrat nekaterim drugim kar 
močno sumljivi, češ da bi radi izsilili švicarski tip 
konfederacije, Srbi pa so spontano močno podce-
njevali tudi strokovne dosežke Albancev, do ka-
terih so se obnašali zelo pokroviteljsko in jim na-
gajali. Tako se je zgodilo, da na Kongresu Zveze 
kmetijskih inženirjev in tehnikov v Prištini skoraj-
da ni bilo nobenega Srba.
V prisotnosti predsednika jugoslovanske zveze 
sem obiskal tudi Zvezo inženirjev in tehnikov Sov-
jetske zveze. Tam so nam razkazali vrhunske kme-
tijske rezultate, posebej še v genetiki. Kljub temu 
pa so bili rezultati v njihovi kmetijski proizvodnji 
daleč pod našimi in drugimi evropskimi povpreč-
nimi dosežki, očitno kot posledica planskega biro-
kratskega gospodarskega modela poslovanja. 
143
Moj umik v pokoj
Zaradi navedenih napetosti med kmetijskimi kadri 
iz prejšnjega in novega režima sem se s težavo od-
ločil, da se umaknem v pokoj, čeprav bi lahko še 
ostal v ekipi zbornice. Predvsem se mi je uprlo po-
slušati kritiko za nazaj pri političnih spreobrnjen-
cih. Z nekaterimi smo namreč kar veliko let uspe-
šno strokovno in sicer sodelovali, in tako postali 
tudi dobri prijatelji. Med njimi so se znašli tudi 
posamezni kmetijski novinarji, ugledni kmetijski 
strokovnjaki in posamezni ugledni kmetje. Med 
njimi tudi taki kmetovalci, ki smo jim pomagali 
obogateti, in tudi poznani bivši kmetijski politiki. 
Poiskali so si torej novo eksistenco z dobrikanjem 
novim političnim vodjem. Človeško sicer popol-
noma razumljivo, vendar pa povsem nepotrebno, 
saj bi lahko ostali ponosni na dosežene skupne re-
zultate. Tako pa nehote sodelujejo pri drsenju voza 
nazaj, pri čemer mi seveda kot soavtorju zavidlji-
vega kmetijskega napredka ni bilo treba sodelovati 
in se poniževati. 
Moje sodelovanje pri razvoju malega gospodar-
stva
Resnično mi je žal, da v zborničnem sistemu ne 
morem več sodelovati pri že v letu 1985 dobro za-
snovanem programu pospešenega razvoja obrtni-
štva in malega gospodarstva. V predsedstvu GZS 
sem bil namreč kar osem let zadolžen tudi za ta 
pomemben del gospodarstva, posebej organizira-
nem v zasebnem obrtnem združenju in v združenju 
drobnega gospodarstva za družbeni sektor. Prota-
gonisti smo morali začeti s prepričevanjem večin-
ske in samozavestne velikoindustrijske in politične 
druščine, da je v vse bolj sproščenih tržnih razme-
rah, o katerih se je že začelo govoriti, prav drobno 
gospodarstvo lahko izjemno pomembno. 
Po zaslugi Andreja Verbiča, Vlada Klemenčiča, 
Marka Bulca, Andreja Marinca in še nekaterih ta-
kratnih političnih liberalcev smo vztrajno prebijali 
led v okviru CK ZKS. Dokončno pa nam je uspe-
lo dobiti politično bitko s pripravo podobne pro-
blemske konference o razvoju obrtništva, podobno 
kot smo to pred več leti že opravili na omenjeni 
konferenci o liberalnejšem razvoju zasebnega 
kmetijstva. Pri tem so bili izjemno zaslužni v vod-
stvu obrtnega združenja s takratnim predsednikom 
Verdnikom na čelu. S potrpežljivimi predlogi, z 
obiskovanjem odločilnih osebnosti in aktiviranjem 
forumov, z vsakoletnimi sejemskimi prireditvami, 
najprej v Kranju, nato pa v Celju, smo vedno znova 
dokazovali vitalnost in družbeno koristnost obrtni-
štva in malega gospodarstva. Na odpravo predsod-
kov pred zasebništvom je veliko prispevala tudi bi-
enalna razstava domače in umetne obrti v Slovenj 
Gradcu.
Obrtniki pa so začenjali uspešno nastopati tudi na 
zunanjih tržiščih in na uglednem obrtniškem sejmu 
v Münchnu in drugod po svetu.
Za takratne jugoslovanske razmere smo v Slove-
niji sprejeli zelo liberalen slovenski obrtniški za-
kon. Dovoljeval je pet, izjemoma pa tudi do deset 
zaposlenih pri obrtnikih, glede na dejavnost, pri 
družinski obrti pa tudi trideset in več. Uvedene so 
bile znatne davčne olajšave in kreditne ugodnosti 
za obrtnike. Začenjali smo z računalniško podporo 
ponudbe in povpraševanja med velikim in malim 
gospodarstvom na računalniški opremi Kovino-
tehne Celje in s prvimi razstavno-prodajnimi cen-
tri malega gospodarstva pri PIC DG. Uvedeni so 
bili posebni republiški in občinski skladi za razvoj 
drobnega gospodarstva. Uvedene so bile posebne 
triletne olajšave pri plačilu davka na dobiček pri 
novoustanovljenih podjetjih malega gospodarstva.
Ustanovili smo t.i. šolo za drobno gospodarstvo 
pod imenom GEA COLLEGE v Bohinju. Pri tem 
smo morali posamezniki vložiti celo svoj zasebni 
začetni kapital, da smo s tem prepričali republiške 
asociacije, o potrebnosti te šole. Ustanovljeno je 
bilo posebno ministrstvo za drobno gospodarstvo. 
Končno nam je uspelo povsem sprostiti zasebno 
iniciativo v drobnem gospodarstvu, kot neke vrste 
144
predhodnice današnje privatizacije v celotnem go-
spodarstvu. 
Tako kot pred leti v kmetijstvu, smo v Sloveniji po-
stali vzorniki za liberalizacijo obrti po vsej državi. 
Spomnim se problemske konference CK ZK Jugo-
slavije o obrtništvu na obrtniškem sejmu v Celju 
1985. leta, ki jo je vodil znani poznejši predsednik 
ZIS-a Ante Marković. Skupaj z vodstvom sloven-
skih obrtnikov sva na tej konferenci kot predstav-
nika GZS aktivno sodelovala s predsednikom Mar-
kom Bulcem. Pri sprejemanju sklepov konference, 
ki je dala zeleno luč za liberalizacijo obrti, tako kot 
smo jo uvajali že v Sloveniji, tudi drugje po državi, 
se je tudi ob mojih sugestijah Marko Bulc vklju-
čil v razpravo več kot desetkrat. Tako smo vendar 
uspeli s svojimi za takratne čase revolucionarnimi 
predlogi v korist obrtništva.
Kot rezultat tudi mojih prizadevanj so bila ob spro-
ščeni zasebni iniciativi ustanovljena prva zasebna 
podjetja (Mikrohit, Mikroada, Grad, Pic, GeaCol-
lege, Novna). Sprožen je bil pravi plaz drobnega 
podjetništva, ki je postopoma zapolnjeval vrzeli v 
enostranski podjetniški velikostni in usmeritveni 
strukturi. 
Veliko so pri kreaciji sistemskih in zakonodajnih 
rešitev prispevali specializirani strokovnjaki za ra-
zvoj drobnega gospodarstva, kot so to dr. Petrino-
va, dr. Vahčič, mag. Arhar in še nekateri takratni 
gospodarski liberalci. S svojim znanjem in vztraj-
nostjo smo se postopoma uveljavili v vseh republi-
ških forumih ter na občinskih ravneh. 
Zasnova za prodor in vidnejše rezultate v drobnem 
gospodarstvu, podobno kot prej zasebnega kme-
tijstva oz. zadružništva, je torej nastajala prav v 
času mojega delovanja v GZS. Na to smo seveda 
takratni akterji privatizacije kar ponosni. To so bila 
tudi prva znamenja sestopanja z oblasti takratnih 
vladajočih političnih struktur. Zato bo to obdobje 
ostalo v naši gospodarski zgodovini zapisano kot 
pomembna predhodnica nenasilni in tudi politični 
demokratizaciji v Sloveniji.
Moje videnje preteklosti in sedanjosti
Kmetijci in napredni kmetje me zagotovo štejejo 
med koristne slovenske agrarne politike sedemde-
setih in osemdesetih let. Strokovnega in osebnega 
ugleda mi pred javnostjo ne bodo zmogli zmanjša-
ti nitii strankarski politiki, čeprav skušajo celotni 
moji generaciji agrarnih politikov nalepiti različne 
etikete t.i. rdečih aktivistov, ki so sejali meglo. 
Nasprotno pa me obrtniki, tako tudi njihovo seda-
nje strokovno in politično vodstvo, uvrščajo med 
svoje zaslužne sodelavce. Leta 1988 so me celo 
povabili za sekretarja takratnega Obrtnega združe-
nja Slovenije. Ostal pa sem raje na zbornici, kjer 
sem pri razvoju obrti in malega gospodarstva po-
magal dovolj koristno, kar mi je še posebej v za-
dovoljstvo. 
Razmere v našem kmetijstvu in na podeželju so 
sorazmerno slabše, kot so bile v času mojega ak-
tivnega delovanja. Izgubili smo zunanje trge, doma 
pa vse bolj pritiskajo konkurenčna živila gospo-
darsko razvitejših in tehnološko naprednejših so-
sedov, tako da se nam ne piše nič dobrega, četudi 
bomo vstopili v EU. Predvidoma se je gospodar-
sko uveljavilo nekaj tisoč povečanih družinskih 
kmetij, med njimi tudi novonastali obrati v cerkve-
ni in veleposestniški lasti, nastalih v postopku vra-
čanja kmetijskih in gozdarskih zemljišč v naravi. 
To pa še zdaleč ne bo nadoknadilo ogromne škode 
na razpadajočih družbenih obratih, s čimer naj bi 
popravili krivice iz preteklosti. 
Za deset tisoč že urejenih kmetij in t.i. polkmetij, 
kjer morajo opuščati rejo živine in sodobno teh-
nologijo pridelave, pa ni videti perspektive. Zaradi 
oslabelega zadružništva in predelovalnih obratov 
že ostajajo brez trga, predvsem še zunanjega. Tako 
tudi brez družbenih stimulacij v težavnejših raz-
merah gospodarjenja v hribovitem svetu. Ogroženi 
so spričo uvoza cenejše hrane brez potrebnega tr-
žnega reda in zaščite pred nelojalno konkurenco. 
Ogrožene so tudi prevladujoče srednje velike kme-
tije, saj je niso več sposobne obnavljati, kaj šele 
145
modernizirati. Vidno tudi propadajo že zgrajena 
komunalna infrastruktura in kulturna dediščina na 
podeželju, kot izraz splošnega gospodarskega za-
stoja. 
Pri vidnem gospodarskem nazadovanju na pode-
željunastaja poleg dejanske tudi velika latentna 
nezaposlenost, saj je bilo doslej iz redne zaposli-
tve odpuščeno največ polkvalificiranih delavcev 
iz mešanih kmetij. Zato je v tako poslabšanih so-
cialnih razmerah na podeželju iluzorno pričako-
vati, da bodo s sproščanjem zemljišč na polkme-
tijah nastajale primerno velike družinske kmetije 
po evropskem vzorcu. Prav nasprotno, kmetije se 
bodo lastniško še bolj drobile med vse dediče, saj 
večinoma ostajajo brez možnosti zaposlovanja zu-
naj kmetijstva. Mnogi bodo tako prisiljeni odhaja-
ti s trebuhom za kruhom v širni svet. Zaradi tega 
se večini drobnim kmetovalcem na naših vaseh še 
kako kolca po enoumju, ko so bili vsi gospodarsko 
napredni kmetje spoštovani politiki. To se odraža 
tudi na volitvah. 
Verjamem, da so tudi sedanji kmetijski voditelji že 
spoznali, da se zahtevni kmetijski problemi ne re-
šujejo z vilami in s kosami na političnih shodih, s 
traktorskimi zaporami na cestah, mejnih prehodih 
ter s podobnimi skeči. Po mojih izkušnjah zaleže le 
potrpežljivo strokovno delo s sprotnim prepričeva-
njem večine v skupno korist potrebnih rešitev, kjer 
koli je to možno in potrebno.
Škoda je torej izgubljenih sedem let po osamosvo-
jitvi z jalovim politiziranjem. Marsikje bo treba 
nadaljevati tam, kjer smo po nepotrebnem obtičali. 
Splošni napredek torej kaj hitro razkriva strokovne 
polovičarje in politične šarlatane.
Pri tem naj omenim, da sem se s politiko začel ak-
tivno ukvarjati že na ptujski gimnaziji. Tudi v času 
študija v Ljubljani, saj sem korakal v prvi vrsti 
demonstrantov ob tržaški krizi, ko smo vzklikali: 
»Dajte nam puške – gremo v Trst«. Sodeloval sem 
tudi v Študentskem svetu Akademskega kolegija 
in Študentskega sveta. V ZKS sem bil sprejet šele 
leta 1962 v Ilirski Bistrici, ko sem bil kandidiran 
za župana. S političnim delom sem nadaljeval po 
vrnitvi v Ljubljano, ko sem se za devet let zaposlil 
na Zvezi sindikatov Slovenije.
Ob moji zaposlitvi na GZS sem bil nekaj časa tudi 
sekretar Osnovne organizacije ZKS. Takrat sem 
verjetno kar prvi uradno predlagal izločitev iz ZKJ, 
ker je poznani zvezni partijski funkcionar dr. Šuvar 
javno grdo ošteval Slovence kot separatiste. 
V dokumentih ustanovljene Socialno demokrat-
ske unije Slovenije (SDU) sem skupaj z Rastkom 
Močnikom in s še nekaterimi osebnostmi iz t.i. 
slovenske pomladi in z znanimi kritiki slabosti v 
prejšnjem političnem sistemu naveden med člani 
njenega prvega vodstva. Na to sem ponosen. Ko 
pa je nastala Združena lista socialnih demokratov, 
sem se zaradi nestrinjanja prenehal aktivno ukvar-
jati s politiko.
Moje zasebno podjetništvo
Ko sem po odhodu Marka Bulca iz GZS spoznal, 
da se bom po desetih letih moral navajati na dru-
gačne metode dela, prilagojene podrepniški politi-
ki in novim oblastnikom, sem se odločil za pred-
časno upokojitev. Uprlo se mi je namreč, da bi se 
s šestdesetimi leti komur koli udinjal ali v zbor-
ničnem sistemu s pomočjo kadrovske kuhinje celo 
izpodrival mlajše. Med njimi tudi take, ki sem jih 
osebno pripeljal na položaje v zbornične kmetijske 
forume. 
Zamikalo me je samostojno podjetništvo, da bi lah-
ko pri tem novem izzivu časa posredno, po potrebi, 
pomagal tudi svojcem iz začetniških podjetniških 
težav v njihovih firmah. Pri dolgoletnem sodelo-
vanju z obrtniki sem spoznal, kako se temu delu 
streže. 
Uspešno sem se preizkusil kot zunanji sodelavec 
pri PIC, GRAD, YAVNOST in GEA-COLLEGE, 
katerih soustanovitelji so tudi moji družinski člani. 
Proti koncu leta 1990 pa sem ustanovil svoje zaseb-
146
no svetovalno podjetje Kuking, d.o.o., na katerega 
sem prenesel vse svoje podjetniške aktivnosti, ter 
nadaljeval s poslovnim in finančnim inženiringom. 
Pridobil sem si zastopstva avstrijskih firm Laska, 
Moguntia, Eurotron in posameznih domačih firm. 
Svoje poslovne ambicije sem torej začel kazati v 
okviru PIC, d.o.o., kot njegov pogodbeni sodela-
vec, pomagal sem pri projektih za uvajanje priva-
tizacije, razvijanju podjetniške franšize ter ustana-
vljanju malih podjetij. Pri GeaCollegu, d.o.o., sem 
pomagal pri programiranju in organizaciji prvih 
seminarjev za nove podjetnike. V okviru Yavnost, 
d.o.o., smo razvijali projekte za dopolnilne dejav-
nosti na podeželju, kot so pridelovanje gob, pri-
delovanje zdravilnih zelišč, pridelovanje semen, 
razvijanje domače in umetne obrti, ekološko varno 
odstranjevanje ostankov škropiv, uvajanje progra-
mov za celovito urejanje gospodarske in družbene 
aktivnosti na gospodarsko zaostalih podeželskih 
območjih in drugo. 
Pri Grad, d.o.o., smo bili uspešni pri odkupova-
nju deviznih sredstev in podobnih projektih v času 
galopirajoče inflacije in splošnega pomanjkanja 
deviz. Z odkupovanjem deviz pri zainteresiranih 
podjetjih po vsej državi predvsem za republiške 
potrebe zaradi popolne blokade deviznega poslo-
vanja pri Narodni banki Jugoslavije in zadrževa-
nju carin v republiki sem pogodbeno nadaljeval v 
okviru Poslovnega sistema Slovin. Dne 9.9.1990 
sem začel poslovati preko svojega podjetja Ku-
king, d.o.o., v Ljubljani. 
Pri odkupu deviz za potrebe republiškega proraču-
na sem imel zaradi svojih poznanstev in ustvarje-
nega zaupanja pri vodilnih delavcih po Jugoslaviji 
kar zavidljive uspehe. Še pred osamosvojitveno 
vojno sem pomagal pri odkupu okrog 7 milijonov 
mark. V kritičnem času, ko sta namreč obe naši 
ministrstvi za obrambo in notranje zadeve pred 
bančnimi »šalterji« skorajda dobesedno čakali na 
te devizne prilive, s katerimi so v pripravah na od-
cepitveno vojno lahko kupovali predvsem orožje. 
Pri našem tihem vdoru v zvezni devizni režim smo 
podjetjem omogočili prodajo deviz tudi po dvoj-
ni dinarski ceni, kolikor so sicer lahko dobili pri 
prodaji teh deviz v Narodni banki Jugoslavije. Pri 
odkupu skoraj 100 milijonov mark t.i. akreditivov 
v tujini pa so na vladni ravni in pri Slovinu postali 
neprevidni. Dinarje so namreč nakazali, preden so 
postali dejanski lastniki deviznih sredstev oz. akre-
ditivov s tujimi bančnimi garancijami.
Tako je nastala znana afera Slovin: Tudi po različ-
nih intervencijah celo na vladni ravni podjetja v Sr-
biji niso hotela, in tudi smela, odstopiti že plačanih 
akreditivov. Kaže, da so njihove oblasti odkrile, da 
gredo te devize pri nas za odcepitvene namene.
Po prijavi zadeve od vodstva Slovina je to potrdi-
la tudi kriminalistična preiskava. Kljub temu pa so 
zaprli njegovega finančnega direktorja Borisa Sla-
viča, ki je vodil ta nesrečni posel. Osumili so ga, 
da se je pri tem in drugih tovrstnih poslih osebno 
okoriščal, in to skupaj z mano in predstavnikom 
ministrstva za finance Mihajlom Madžarovičem. 
Minister Bastl, ki je omogočil vnaprejšnjo, čeprav 
zaradi galopirajoče inflacije skoraj brezvredno di-
narsko vplačilo teh neodkupljenih deviz, pa je s 
svojega položaja nemudoma odstopil. 
Pri uvedeni preiskavi v Slovinu so kriminalisti kar 
dvakrat preiskali tudi moje stanovanje in pregle-
dali dokumentacijo poslovanja na sedežu mojega 
podjetja Kuking, d.o.o. Enako tudi na sedežu ta-
kratnega podjetja moje hčere Yavnost, d.o.o. Mene 
so obakrat zasliševali vso noč na sedežu kriminali-
stične policije v Ljubljani, drugič pa celo pri prei-
skovalnem sodniku v zaporu na Povšetovi. Očitno 
so me torej nameravali za dalj časa tudi zapreti 
skupaj z Madžarovičem, kot so že ob prvi preiska-
vi zaprli Borisa Slaviča. Tega pa zunajpravni senat 
ni dopustil.
Sledila je večletna in večkratna sodna preiskava, v 
kateri so skušali za sodelovanje pri teh poslih ob-
tožiti tudi mojo hčer Andrejo, direktorico Yavnosti, 
dodatno še za opravljene kompenzacijske poraču-
147
ne medsebojnih obveznosti pri Slovinu. Doslej pa 
smo bili izvensodno na prvostopenjskem sodišču 
kar dvakrat oproščeni krivde, razen Borisa Slaviča, 
ki so mu očitali le še malomarno poslovanje. Ven-
dar je tako odločitev prvostopenjskega sodišča na 
pritožbo javnega tožilca višje sodišče po osmih le-
tih sodnih zapletov ovrglo in vrnilo na ponovno so-
dno obravnavo pri prvostopenjskem sodišču. Tako 
še vedno čakamo na dokončno oprostitev krivde, 
pri čemer gre vsega 100.000 tolarjev uradno doku-
mentiranih plačil Slovina meni osebno in 50.000 
tolarjev Yavnosti za moje pogodbeno uporabljanje 
njenih prostorov pri opravljanju storitev za Slovin. 
In to pri uspešnem odkupu cca 5 mio DEM v korist 
republiškega proračuna, pri čemer je Slovin zaslu-
žil najmanj milijon DEM razlike med odkupno in 
prodajno ceno.
Tako je verjetno tudi sodnikom v interesu, da po 
desetih letih obtožba zastara. Mene in mojo dru-
žino pa je vse to hudo prizadelo, tudi zdravstve-
no. Namesto da bi sodelujoči pri tem izjemno ko-
ristnem podvigu v najbolj kritičnem času našega 
osamosvajanja dobili primerno priznanje, smo do-
živeli sodno preganjanje. 
Ob koncu moje poklicne in zasebnopodjetniške 
kariere sodelujem kot projektni vodja in soustano-
vitelj Poslovne skupnosti Zlato zrno in Zlat okus 
pri PZPS-GIZ, kar uspešno tudi pri uvajanju slo-
venskih skupinskih blagovnih znamk za teletino in 
meso mladega goveda. To strokovno zahtevno in 
gospodarsko koristno delo me seveda veseli, saj že 
kot senior še vedno koristno pomagam pri razvoju 
našega kmetijstva in podeželja, čemur tudi stano-
vsko pripadam.
Pri tem dolgoročnem nacionalnem projektu dobi-
va naša strokovna in poslovna druščina pomembne 
ambicije. S pomočjo nacionalnih skupinskih bla-
govnih znamk in tudi z enovito slovensko zašči-
tno znamko za naša domača kakovostna živila se 
namreč edino lahko gospodarsko kosamo z vse 
bolj zahtevnimi gospodarskimi in tržnimi razme-
rami doma in v svetu. Tak veličasten poklicni iz-
ziv pa me pogosto tako prevzeme, da pozabljam 
na zdravje.
Imam pa izjemno srečo v zakonu, saj mi moja dru-
žica ljubeznivo pomaga tudi pri mojih zunajdru-
žinskih obveznostih. Če ne drugače, me koristno 
opozarja kadar pretiravam v svoji poklicni zanese-
nosti. Kot profesorica matematike je ob lastni po-
klicni delovni obremenitvi, požrtvovalno prevzela 
nase glavni delež pri vzgoji najinih otrok, pri go-
spodinjstvu, skrbela je za dobro počutje v družini 
in pri najinih vnukih. 
Predvidevam, da se bom nesrečnega počutil šele 
takrat, ko bom moral zaradi zdravja in starosti pre-
nehati s poklicnim delom: Nikakor se namreč ne 
morem sprijazniti s tem, da bi v poklicnem brezde-
lju užival v sicer zasluženem pokoju.
148
Ključne besede
Šolanje, študentska leta, kmetijstvo, Ilirska Bi-
strica, Republiški sindikat, Gospodarska zbornica 
Slovenije, Beograd, zasebno podjetništvo.
Povzetek
Zgodovinsko društvo Ormož se je z zadnjim nada-
ljevanjem spominov spodobno oddolžilo našemu 
rojaku, ki je kot mlad nadebuden fant z vztrajnostjo 
in odrekanjem dosegel življenjski cilj kljub mnogim 
težkim življenjskim preizkušnjam. Njegov strah, da 
bodo njegovi spomini odšli z njim v grob, je bil od-
več, saj so, žal, šele po njegovi prerani smrti izšli 
in so dostopni širši javnosti. Ob tem velja zahvala 
Frančku Mastenu iz Frankovcev, ki mi je pokazal 
in zaupal kopijo tipkopisa. Prav tako velja zahvala 
avtorjevemu bratu Frančku Kukovcu, ki, žal ni do-
čakal zadnjega nadaljevanja spominov.
V zadnjem nadaljevanju avtor spominov opisuje 
dijaška leta v ptujski gimnaziji, nato študij agrono-
mije v Ljubljani, zaposlitev na KZ Ilirska Bistrica. 
V novem okolju se je kmalu znašel in postal prilju-
bljen. Njegova delavnost, strokovnost in poštenost 
so ga pripeljale do zelo uspešnega predsednika 
ilirsko-bistriške občine. Po tem mandatu se je nje-
gova strokovna kot politična pot strmo dvigala. Bil 
je predsednik Sindikata RO delavcev v kmetijstvu 
in živilski industriji in delal v Republiških sindi-
katih. Njegovo sposobnost so opazili v Beogradu, 
kjer so ga postavili za vodjo Zvezne komisije za 
kmetijstvo in zadružništvo pri CK ZKJ. Kmalu za 
tem pa je postal podsekretar v Zveznem komiteju za 
kmetijstvu. Pri demokratizaciji Slovenije je s svo-
jim znanjem in zvezami prispeval pomemben delež 
pri njeni osamosvojitvi, česar pa vodilna struktura 
ni dovolj spoštovala, doživel je celo neosnovano 
sodno preganjanje.