Glosa
Po toplih sapah mrzel piš
Skorajda sem žalosten. Pa bi ne smel biti, saj sem se pravkar vmil s toplih plaž počitniškega živžava. Resda sem tamkaj ob toplih večerih bolj postopal okoli razkošnih teras hotelov in si dajal duška ob lepih melodijah malce bolj od daleč. Vonjave rib, ki so jih tamkaj mlatili tujci po milijon starih dinarjev za porcijo, so mi sicer dražile nosnice in težile dušo, vendar pa sem tisti smetani tujih sobaric in šoferjev prav privoščil, da so jim tako neznansko spretno iz plitvih žepov jemali naš zasluženi turistični devizni izkupiček. Kaj zato, če sem se že zgodaj zjutraj po-stavljal v neskončne. vrste pred prepolnimi trgovi-nami in se tam pulil za ceneni kruh, jogurte in pasjo radost. Bil sem vendar na našem toplem morju in ko sem seizdatno podprl sskromno hrano, sem lahko ves bleščav stopil celo gol tako rekoč na katerokoli plažo. Kot veste, nagcem pač ni videti, koliko ima kdo pod palcem, pač pa tu pridejo do izraza povsem druge »kvalitete«. Lepo sem zagorel, rečem vam, povsod, kjer je le mogoče, spomini na poležavanje ob šumečem morju in šelestenje pinij me krepijo, da bom prenesel vse, kar se mi je doma hudega nako-pičilo.
Prvi udarec sem doživel že pri odpiranju poštnega nabiralnika. V naročje se mi je kar vsul kup neplača-nih položnic. Zelo smešna je telefonska, saj tako rekoč za nič odrineš 600 dinarjev. Preplašili pa so me lističi za vodo, elektriko, stanovanje, komunalo, kurjavo. Dobro, da sem pprjavel, saj bi sicer vsakdo nemudoma opazil mojo nezdravo belino, kajti šuš-Ijanja o vračanju prekoračenih dohodkov zanesljivo ne gredo skupaj z novimi zneskl na položnicah. V vsem slabem pa je vendar nekaj dobrega, pogled na hlačni pas mi je povedal, da bo po vsej priliki po-trebno zavrtati novo luknjo, pri vseh izdatkih bom torej vitkejši, lepši tako rekoč. Tako sem tisto po-poldne nihal med ukrepiZIS o vračanju cen, visokimi novimi prispevki in obetano lepoto.
Včeraj sem bil prvi dan po svojem dopustu na delu. Ne vem zakaj, ampak nemudoma so nas skli-cali in direktor, ki svoje delo ceni trikrat višje kot de-nimo moje (toliko in še nekoliko več si datudi izpla-čati), nasje, bledoličnik, pogledalskozidebelaočala z vodenimi očmi, modrimi kakor Jadransko morje:
»Tovariši, več in bolje bomo morali delati. Vidim,« nenadoma je bolščal natanko vame,« »vidim, da se vrača^e polni energije, barve, sproščenosti. Vidim, da ste se nekateri med nami kljub težkemu položaju kar dobro imeli.«
Besede so padale na plodna tla, še nekaj pogle-dw in belih kož se je zavrtalo vame in nekje od daleč sem slišaldirektorjev glas, kije zlobno navijal naprej:
»V teh vročih dneh in neskončno zapletenih časih, polnih številnih ukrepov, je večina zaposlenih v naši delovni organizaciji trdo delala, ni si privoščila pre-daha, čeprav smo morali naše cene nekoliko popra-viti. Zdaj se vračajo naši dopustniki,« kar videl sem, kako mu je na jetra udarjala moja zagorelost: »in bomo vsi skupaj poprijeli, da se obdržimo na doma-čem in upajmo tudi tujem trgu. Tam, tovariši, ne gre tako, kakor bi si želeli in krivdo moramo iskati samo med nami, posebej med tistimi, ki niso toliko prispe-vali, kot bi sicer lahko in smo od njih to tudi pričako-vali.«
Zakaj sem pa jaz zdaj kriv neuspehov, če sem pač odšel na morje, njemu pa morski zrak ne ustreza, grabi ga infarkt, s spuščenim trebuhom in tankimi nogami bi bil na nudistični plaži prav klavrna pojava, zato rajši poseda v svojem vikendu na Gorenjskem ali pa pridno zbira devizne dnevnice po nepotrebnih in neuspešnih potovanjih v tujini? Bela koža in modre oči pa so še kar povzdigovale glas:
»Počistiti bomo morali, tovariši, naš Avgijev hlev, spodbuditi ustvarjalnost in se spopasti s paketi, ki nam jih pošilja vlada...«
Malce sem se potem ozrl po tej naši štali in tam v kolu videl dvoje črnih oči, čedne ustnice, koničaste prsi, skrite v zeleno bluzo. Očke so me tiho, a veselo pozdravljale in takoj mi je bilo na težkem sestanku veliko laže. Počasi se je potem Marička pomaknila k
vratom, sledilsemji, nedabisešeoziralnadirektoF-ja, strašne pakete ZIS, s katerimi je ropotal, in grož-nje z nižjimi dohodki. Zunaj dvorane sva si z Maričko veselo segla v roke. Dvignila je čedni obrazek k meni in čisto preprosto dejala:
»Kako sem te vesela, Janez... Veš, noseča sem...«
Za hipec se mi je zdelo, da nisem prav slišal, s pal-cem in kazalcem desnice sem se rahlo vščipnil v ušesno mečico, prav zares me je zabolelo in obra-zek spodaj se je še kar naprej smehljal. Mrzel piš mi jezavel okoli srca, vse se jezgrinjalonadme: računi, paketi, napeti delovni odnosi, modre direktorjeve oči, čez vse to so nekje v daljavi plahutale bele ple-nice in se slišal strašanski otroški jok. Sam sebi sem se močno zasmilil, solze so mi navrele v oči in Marič-ka, ki si je moje smrkanje povsem napačno razlaga-la, se je nežno privila k meni:
»Oh, Janez, kako sem srečna...«
Včeraj sva dahnila »da«, rože mi je poslal tudi di-rektor, v spremnem pisemcu je pisalo, da pričakuje, kako se bom zdaj umiril in zresnil. Med posipanjem z rižem, ko so se prijatelji krohotali, me je Marička s temnimi, nekoliko ledenimi očmi, močno pocukala za rokav:
»Pa da se ne boš zdajle preveč nalival,« je poti-homa rekla in se okolici še kar naprej očarljivo smeh-Ijala. Na, sem si mislil, zdaj že najmanj dva skrbita zame... Je pa ta račun najvišji!
Bogomir Šefic