je najpoglavitneje — ki ima globok pogled v okolico okrog sebe in vase, kjer so mu zapisane tudi meje, ne pa n e d o z o r e 1, ki se mora še boriti s samimi sencami, ker ta je močno kriv na vsej bodoči generaciji. Tako delo je v mojih očeh herostratstvo. Sever svojih mej ne pozna!                                                                               AntonOcvirk.
KRONIKA
Ob šestdesetletnici Otakarja Bfezine. Dva literarna jubileja v istem mesecu: Lev Tolstoj* in Otakar Bfezina. Rus in Čeh. Vzhodna in srednja Evropa. Zgolj nasprotja? Ali je kje slovanski duh ali ga ni? Če je, kdo mu je bližji: Bfezina ali Tolstoj? Sta li sopotnika na cesti k skupnemu daljnemu cilju, ali pa sta se srečali le imeni, slučajno in brezzvezno? — Nekdo je zapisal, da je Bfezina «duhoven vesoljstva». Njegove pesmi so mestoma molitve, himne, psalmi. Njegovo življenje je asketsko odtujeno svetu; oči mu zro sanjavo, vizionarno. Njegova pisava nas spominja menihov-knjigopiscev. In tako tih je v tej kričavi sodobnosti, — vidi se, da moli drugega boga kot njegova okolica. In Tolstoj? Se ne ponavljajo tolikokrat v teh dneh besede o «jasnopoljanskem apostolu», o «ruskem svetniku»? Duhoven in svetnik? Čeprav leži med njima štirideset let, segata oba v našo dobo. Bfezina je v glavnem zaključil svoje delo nekako ob istem času, ko je Tolstoj izdihnil v Astapovu. Kaj imata torej skupnega? — Le nekaj obrobnih beležk k temu vprašanju. Ali se ne govori o poslanstvu slovanskih kultur, ki naj prenove zapad, ustvarijo nov kult duha sredi izracio-naliziranega sveta tehnike, mehanske civilizacije? Nemara sta Bfezinovo «Neznano» in Tolstega «Bog» isti točki v intuitivno gledanem vesoljstvu, različni le na videz zaradi dveh perspektiv, dveh nasprotnih točk, dveh tradicionalno in časovno oddaljenih osebnosti. Dočim Bfezina opeva potem, ko je prebolel svoj pesimistični dualizem, enotnost vesoljnega življenja, kozmos, ki nima meje ne v bogu ne v človeku, živali ali rastlini, uči Tolstoj, da so vse nebeške sile v človeku in da je treba Boga častiti z ljubeznijo, ki preveva vse stvarstvo. Bfezina je lirik, Tolstoj epik, odtod tolika različnost izraza, dasi je to le eden izmed mnogih vzrokov, a brez dvoma tehten. Tam, kjer je Bfezina neskončno subtilen, nežen, uglašen na najtišje akorde, dojemljiv za naj-rahlejšo kristalizacijo materije, je Tolstoj skoro sirov, neuglajen, mužiški — a zato prav tako vidovit in velik. Umetnost Tolstega je zemeljska, vonja po grudi in po človeški krvi, dočim je umetnost Bfezine nadzemeljska, kozmična, eterična. Ali je zaradi tega manj človeška? Ne. Dasi sta Tolstoj in Bfezina zrla v isto točko na skrajni meji človeškega spoznanja, je pogled Tolstega bolj zameglen, nejasen. Sopare zemlje in človeka so ga tako obdale, da se ni mogel povzpeti od minljivih tez k sintezi. Nazori Tolstega bodo ostali le toliko, kolikor jih veže umetnost; ves njegov boj za iracionalno resnico, ki se je pretvoril v osebno tragedijo, bo izginil med množico usod. Bfezina vstaja pred nami čistejši in enotnejši. Njegova graditeljska roka je ustvarila sintezo umetnosti in ideje, duha in gmote, človeka in vesoljstva. Morda ga ni pesnika, ki bi zlil toliko raznovrstnih elementov v toli ubrano celoto, ki nas slepi po svojem čudovitem blesku, kakor ga imajo zgolj žlahtne, neminljive, večne snovi. Bfezina je v svoji poeziji tako enoten, da mu ne moremo nič več dodati, in
* Stoletnice rojstva L. Tolstega se bo «Ljubljanski Zvon» obširneje spomnil v eni prihodnjih številk. (Op. ur.)
639
še sam si ne more ničesar dodati, zato danes molči. — Fr. Werfel, pišoč uvod k nemškemu prevodu Bezručevih «Šleskih pesmi», omenja husitizem in češke brate kot izhodišče Bfezinove mistike in Komenskega kot pesnikovega duhovnega vzornika. Že zdavnaj je bila opažena sorodnost med Tolstim in Chel-čičkym. Kaj zato, da so vmes stoletja! Današnji čas, ki se na svoji poti ob prepadih vekov še vedno rad upira na berglo pozitivizma, pozablja, kolik minus pomeni v vsem njegovem dejanju in nehanju pomanjkanje velike sinteze, ki je nekajkrat v kulturni zgodovini razsvetlila človeštvo in mu oplodila duha za cela stoletja. Pozabljamo, da leži tema na mejah našega spoznanja, kakor zakriva skrivnost naš začetek in konec in da v oblikovanju človeškega vseduha, ki mu služijo minljive kulture in geniji vseh časov, ni ozkosrčne delitve časa na razne «ostro» ločene vekove, ločitve, ki so na njo prisegali profesionalni zgodovinarji. Bfezina potemtakem ni «srednjeveški» duh, kakor ga je že kdo nazval, niti niso stare kulture s svojimi filozofi, verskimi učitelji in mistiki zatonile za bregove, koder ni jutra. Tajnost Bfezinove sinteze je prav v velikem spoznanju, da so vse tvorne sile enota, da deluje duh v tvari in tvar v duhu in da ista sila vodi vse vesoljstvo k cilju, ki se komaj svita v «tajnostnih daljavah», viden le pesnikovemu intuitivnemu pogledu. Zato Bfezina ni — kakor Tolstoj — zavrgel znanosti, a je tudi ni postavil — kakor Avgust Comte ali Marx — na prestol car ja-samodržca. Kakor so veliki mistiki Paracelsus, Swendenborg in drugi zbirali sodobne vednosti v enoto, ki je spajala najvišje znanje z najbolj razpaljenim zanosom, z najvišjo ekstazo vido-vitosti,  s  skrivnostnimi tipkami človeške podzavesti in  volje, tako prihaja O. Bfezina skozi temačne gozdove prirodnih ved, skozi neizmerne množice dejstev, na čiste jase vesoljne enotnosti. Njegova mistika ni religiozna, ker ni nastala iz neke kljubovalnosti in notranje nemoči kakor «religija» Leva Tolstega. Bfezina hoče le, da pogledamo preko gozdov dejstev, resnic in naukov in skozi prizmo svojih najintimnejših doživetij v svet večne lepote in opojnosti, večne rasti in cvetja, v svet idej, ki oblikujejo tvar in dajejo življenju njegove relacije.   Ta platonski nazor je danes prav tako  «utemeljen» kot je bil kedaj poprej, kajti vsa «spoznanja» in «dognanja» niso mogla zasenčiti kozmične glorije Neznanega.  In če nas vabi Romain Rolland, pišoč o jasnopoljanskem modrecu, da odprimo duri in nastavimo obličja vetru od vzhoda, — ali ni ta veter tisti slovanski duh, ki ga vedno močneje čutimo v zapadni kulturi, duh, ki obrača izmaterializirani svet k jutranjim zarjam, k spoštovanju sakramen-talnih  svetinj  človeškega  življenja,  k  novemu  Etosu,  ki postavlja  gmotne dobrine v pravičnejši odnos s človekom? Da, Bfezina je eden izmed slovanskih oznanjevalcev in prerokov v puščavi naših dni; njegove pesmi, čudovita mojstrovina jezika in izraza, Beethovnova muzika v gotskem svetišču, vsiljujočem nam temačne vizije bodočnosti, so napoved nove renesance, ki jo vsi čakamo. Ne zdi se nam dobra primera s Claudelom: keltskolatinski duh Claudelov vibrira v starinskem ritmu katoliške liturgije, medtem ko nosi Bfezina v sebi drhtenje vseh svobodnih duhov, ki jih je kdaj zažejalo po neskončni širini vesoljstva in so vztrepetavali pred meglenimi daljavami Neznanega. Iz njega se oglaša pobožni koral husitov, pesem na grmadah sežganih mučencev novih vizij in novih spoznanj, himna vs.eh upornikov in vseh zedinjevalcev, vseh, ki jim je  življenje samo praznik pred Vstajenjem, vigilija  na večnih  obalah Vesoljstva. (O Otak. Bfezini glej tudi članek dr. V. Buriana, «Ljubljanski Zvon» leta 1923.)                                                                                          B. Borko.
Urednikov «imprimatur» 2. oktobra 1928.
640