Razprave In gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19173—190 Ma Janez Stergar ZVEZA KOROŠKIH PARTIZANOV TER NJENA VLOGA V DRUŠTVENEM ŽIVLJENJU IN V POLITIČNEM ORGANIZIRANJU KOROŠKIH SLOVENCEV Uvodno pojasnilo Pri nedominantnih družbenih skupinah, in slovenska narodna manj- šina na Koroškem je taka skupina, imata društveno življenje in interesno povezovanje v različne organizacije prav poseben pomen. V zadnjem pol- drugem stoletju so se društva potrdila kot pomemben instrument socializa- cije pripadnikov manjšinske skupnosti, kot nosilci zavesti o manjšini- subjektu ter kot orožje v boju proti raznovrstnim asimilacijskim pritiskom. Tako na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani (dalje: INV) v okviru raziskovalne naloge »Družbenopolitični procesi znotraj slovenske manj- šine v Avstriji po letu 1955« poteka tudi analiza delovanja nekaterih najpo- membnejših povojnih društev in organizacij koroških Slovencev. Mednje sodi tudi združenje nekdanjih koroških protinacističnih borcev. Združenje je bilo ustanovljeno v začetku leta 1946, od leta 1952 pa deluje pod imenom » Zveza koroških partizanov — Verband der Karntner Partisa- nen« (dalje: ZKP). V poglavju raziskovalne naloge! uvodoma ugotavljamo, da zgodovinske literature o štirih desetletjih delovanja koroške partizanske organizacije ni ravno na pretek. V tem času pa se je ob ohranjenem arhiv- skem gradivu nabralo na stotine časopisnih člankov in priložnostnih zapi- sov. Posebej dobro je dokumentirano delovanje ZKP, odkar je leta 1967 v Ljubljani začela izhajati revija »Vestnik (odbora) koroških partizanov«. Glasilo koroških partizanov z obeh strani jugoslovansko-avstrijske meje je povezano predvsem z imenom medvojnega političnega voditelja ko- roškega narodnoosvobodilnega boja inž. Pavla Žaucerja Matjaža (1914—1986). Na voljo imamo tudi dve informativni in razmeroma obsežni kroniki povojnega delovanja koroških partizanov. Prvi del do konca leta 1971 je napisal predvojni komunistični revolucionar in znani partizanski voditelj Karel Prušnik Gašper? (1910—1980), avtor spominov na koroško ' Janez Stergar: Zveza koroških partizanov (ZKP). Ljubljana 1986, 75 str., 9 str. oP., 7 str. bio- grafij, 3 str. bibliografije ? Karel Prušnik Gašper: Rojstvo in življenje Zveze koroških partizanov. — Mrvar ase partizanov (dalje: VKP), Ljubljana 3/1970, št. 1—2, s. 36—42; 4/1971, št. G A mai: 4, s. 96—42 in 5/1972, št, 3, s, 36—59 (z bibliografijo za leta 1946—71). Skraj : Slovenski vestnik (dalje: SV), Celovec 28.10. — 18.11.1977 174 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... NOB »Gamsi na plazu« ter od leta 1947 do svoje smrti predsednik koroške partizanske organizacije. Drugi del kronike za obdobje 1972— 1980 je obja- vil Jožko Kežar" (1927—1984), dolgoletni tajnik ZKP. O prvih začetkih borčevske organizacije na Koroškem dosedanji pre- gledi ne poročajo podrobneje, marsikateri datum ali podatek v literaturi pa je netočen?. Ustanovni sestanek »Društva koroških partizanov« (dalje: DKP) je bil 7. 2. 1946 (po drugem viru 6. 2. 1946) v Celovcu, ko je okrog 150 nekdanjih partizanov izvolilo pripravljalni odbor z dr. Luko Sienčnikom (r. 1904) kot predsednikom. Ustanovni občni zbor DKP je 6. 3. 1946 za pred- sednika ZKP izvolil Franca Primožiča Marka (1915—1963), ki je program novega društva strnil takole: »Slovenski in avstrijski partizani so se skupno borili proti fašizmu, oni so danes poklicani, da ustvarijo trden most razume- vanja in prijateljstva med obema narodoma.« Že 29. 3. 1946 pa so pred- stavniki britanskih zasedbenih oblasti na Koroškem predstavnikom DKP in Pokrajinskega odbora OF za Slovensko Koroško sporočili, da delovanja DKP ne bodo dopustili, ker naj bi po britanski presoji šlo za »organizacijo, ki namerava uporabiti oboroženo silo«. Po osemnajstmesečni uradni prepovedi delovanja — to je bilo hkrati obdobje napadov neonacističnih tolp na posamezne nekdanje partizane, številnih policijskih preiskav, aretacij in sodnih obsodb — se je 23. 9. 1947 na občnem zboru v Celovcu sestala »Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške« (dalje: ZBPSK). Na novo izvoljenega predsednika Karla Pru- šnika Gašperja pa je že 8. 11. 1947 britansko vojaško sodišče obsodilo na leto dni zapora, ker je ob odkritju partizanskega spomenika v Šentrupertu pri Velikovcu (St. Ruprecht) kritiziral ravnanje britanskih in ameriških zasedbenih sil v Avstriji." V raziskovalni nalogi smo nato sledili razvoju koroške borčevske orga- nizacije do leta 1986. Tu naj naštejemo le naslove podpoglavij, ki opozar- jajo na poglavitne časovne mejnike, kot smo jih lahko opredelili ob raziskavi gradiva, ki ga hranimo na INV: Novo ime — Zveza koroških partizanov (1952), Ob podpisu Avstrijske državne pogodbe (1955), Šestdeseta leta, Zaostritve v začetku sedemdesetih let, Ob ugotavljanju manjšine in uvaja- nju sedmojulijske zakonodaje, Konec sedemdesetih let, Prelomno leto ? Jožko Kežar: Življenje in delo Zveze koroških partizanov v Celovcu. — VKP 15/1981, št. 2—3, s. 58—63; št. 4, s. 25—43; 16/1982, št. 2, s. 21—29 in št. 3, s. 11—24 ? Še največ o ustanavljanju doslej Anton Zorn: Politična orientacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 1945— 1950, Ljubljana 1968 (tipkopisna disertacija) m Podrobneje v objavi prvega dela poglavja raziskovalne naloge o ZKP: Janez Stergar, Orga- nizacija koroških partizanov v prvem desetletju po vojni. — VKP 20/1986, št. 1—2, s. 49—65. Skrajšana redakcija pregleda od leta 1946 do ustanovitve ZBPSK septembra 1947 (brez znanstvenega aparata): Janez Stergar, Vojne rane so bile še sveže. Ob štiridesetletnici ustanovitve Zveze koroških partizanov na avstrijskem Koroškem. — TV 15, naš tovariš, Ljubljana 20.3. in 27.3.1986 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 . 175 1980, Začetek osemdesetih let, Oživljanje protipartizanske gonje, Obdobje 1983— 19865. Vsa podpoglavja raziskovalne naloge so seveda opremljena z ustreznimi opombami, za celotno poglavje o ZKP je bil pripravljen izbor biografskih skic glavnih akterjev ter izbor literature. Za pričujočo objavo smo pripravili redakcijo zaključnih petih podpogla- vij. Opredelitev partizanske organizacije v statutih in programu Za presojo o uspešnosti štiridesetletnega delovanja koroške partizan- ske organizacije je treba nekaj povedati o statutarno določenih ciljih ZKP in njenih predhodnic. Karel Prušnik Gašper je v svojem pregledu" obširno povzel namen in cilje DKP na podlagi vloge za dovoljenje delovanja društva iz marca 1946. Jezik izvirnega poglavja » Namen in cilj društva« v arhiviranih pravilih DKP je nekoliko bližji tedanjemu času neposredno po vojni; kolikor vemo, pravila (na samo dveh straneh!) še niso bila objavljena, zato si poglavje oglejmo v celoti: »Društvo ima namen združiti vse bivše partizane, čuvati in gojiti pra- vega partizanskega bojnega duha, delati na iztrebljenju nacijonalsocijali- stične ideologije, na odstranitvi vseh nosilcev te ideologije iz javnega življe- nja in skrbeti za to, da bodo vsi vojni zločinci čimpreje prejeli zasluženo kazen. Društvo hoče s tradicijonalnim bojnim duhom med svojim član- stvom doseči z vzgojo vse socijalne in narodne pravice in se hoče z vsemi silami boriti proti vsakemu pojavu sila (nasilja — op.) in tlačanstvu, posebno pa proti vsem nepravicam in krivicam, katere so bile ali so še naperjene proti antifašističnim borcem. Društvo hoče obdržati tradicijonalno tovari- štvo partizanov, katero je bilo najplemenitejša lastnost partizanov v boju proti fašizmu. Dalje ima društvo namen popularizirati partizanski pokret in čuvati spomin na vse padle tovariše. Dršutvo bo zbiralo podatke o partizan- skih bojih, kakor tudi podatke o naših žrtvah in junaških dejanjih. Društvo ima dalje namen podpirati partizane — invalide, pomoči potrebne družine, vse siromašne bivše partizane in vse one, ki so podpirali partizane in vsled -sodelovanja s partizani bili žrtve nacijonalsocijalističnega nasilstva. Skrbelo bo, da se najdejo vsi grobovi padlih partizanov in žrtev osvobodil- nih bojev in da bodo ti grobovi oskrbovani. Društvo ima namen prirejati kul- turne in zabavne prireditve in skrbeti za kulturno vzgojo po okrajih in gru- pah. Društvo bo zbrani materijal objavilo, ravnotako prispevke članstva in svojega dela.«? M ze poglavja raziskave o ZKP za leta 1980—86 bo predvidoma objavljen v VKP 21/1987, št. 7 v opombi 2 citirano Prušnikovo delo, VKP 3/1970, št. 1—2, s. 36—37 176 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... V pravilih DKP res ni bilo govora o uporabi »oborožene sile«, ki so jo britanske zasedbene oblasti navajale v svoji obrazložitvi prepovedi delova- nja DKP. Pač pa lahko zaslutimo samoobrambno funkcijo, ki naj bi jo dru- štvo tudi opravljalo. Janez Wutte Luc (r. 1918), nekdanji partizan na Svinški planini, od leta 1980 pa predsednik ZKP, se spominja, da so bili napadi nemškonacionalnih in neonacističnih pretepaških skupin »Wurfkomand« povod za ustanovitev borčevskega združenja: »Prav zaradi nove naci- stične gonje smo se morali organizirati, postaviti obrambne skupine, ki so zaščitile naše prireditve in ljudi pred napadi teh surovih tolp.«? Še manj govorijo o oblikovanju oboroženih obrambnih skupin »Statuti in program« ZBPSK z dne 26. 6. 1947, ko so — tokrat uspešno — ponovno pripravljali ustanovitev oziroma obnovitev koroške borčevske organizacije. Ker so tudi »Namen in cilji zveze« iz leta 1947 dokumentarno pomembni in v literaturi malo znani, si ta 2. člen novih statutov (v primerjavi s predhod- nimi so nekoliko podrobneje strukturirani) oglejmo v celoti: »Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške ima namen združevati vse bivše organizi- rane aktivne člane odpora proti nemškemu fašizmu; gojiti in dvigati protifa- šistično ter demokratično miselnost, v ta namen vršiti sestanke, prireditve ter izdajati literaturo; sodelovati pri dokončnem izkoreninjenju nacistične in velikonemške miselnosti; iskati stike in sodelovanje s sličnimi organizaci- jami drugih dežel z namenom, da se na ta način utrjuje prijateljstvo z dru- gimi narodi; utrjevati antifašistično in demokratično enotnost z avstrijskim narodom; skrbeti in podpirati pomoči potrebne partizanske invalide ter vdove in sirote po padlih partizanih.«'? Statutarni cilji iz let 1946 in 1947 so jasno zapisani in ne potrebujejo posebnega komentarja. Za širši oris časa in tedanjega položaja koroških Slovencev pa tu ni mesta. K zahtevi avstrijskih oblasti z dne 13. 4. 1949, naj ZBPSK v roku enega meseca iz svojega imena izpusti teritorialno opredelitev » Slovenske Koro- ške«", pa le dodajmo pojasnilo, da je bila zahteva prav verjetno v zvezi z % Dokumentacija INV hrani kopijo pravil DKP iz arhiva Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu (dalje: SZI), fond C, fasc. VII, mapa 2, dok. [l.] 13 (a) ? Govor predsednika ZKP Wutteja na proslavi štiridesetletnice organizacije v Celovcu 23.3.1986 je povzet v članku: Prežeti s ponosom in miroljubnim človečanstvom. — VKP 20/ 1986, št. 1—2, citat na str. 10. Na obrambni aspekt ustanovitve DKP je avtorja v pismu 17.3.1986 in v pogovorih spomladi 1986 opozoril tudi Drago Druškovič (r. 1920), ki je bil kot partizanski prvoborec leta 1944 poslan na politično in kulturno delo na Koroškem, kjer je ostal do leta 1948. !9 Kopija statutov in programa ZBPSK iz arhiva SZI, fond C, fasc. Vil, mapa 2, dok. [1.] 14 je tudi v dokumentaciji INV. Namen in cilje zveze povzema Anton Zorn v disertaciji iz op. 4, str. 263; kot hranitelja dokumenta navaja le »neurejeni arhiv INV«. " Kopija Spomenice Pokrajinskega odbora OF za Slovensko Koroško konferenci sveta zunanjih ministrov v Parizu z dne 3.6.1949 iz arhiva SZI, fond C, fasc. |, mapa 8, dok. 51 je tudi v dokumentaciji INV. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 177 ugodnim zavezniškim obravnavanjem avstrijske želje po nespremenjeno- sti meje z Jugoslavijo in z odklanjanjem vsake zahteve po posebnem avto- nomnem statusu južnega, narodnostno mešanega oziroma slovenskega dela Koroške. Kot je rečeno v uvodu, se je »Zveza bivših partizanov Slo- venske Koroške« leta 1952 (torej tri leta po sprejemu odločitve o ohranitvi predvojnih avstrijskih meja, a še tri leta pred formalnim podpisom Avstrij- ske državne pogodbe) dejansko preimenovala v »Zvezo koroških partiza- nov«. Opredelitev »za Slovensko Koroško« je tedaj iz svojih nazivov opu- stila še vrsta slovenskih koroških organizacij. Tu ne bomo sledili razvoju pravil ZKP skozi štiri desetletja. Prav pa je, da omenimo leta 1981 sprejeti sklep o pomladitvi članstva. Sklep je for- malno potrdil občni zbor ZKP 19. 11. 1983. Zato je bilo treba spremeniti pravila, ki jih je zadnjič pred tem z odločbo Vr-1288-1/74 dne 20. 5. 1974 potrdila varnostna direkcija za zvezno deželo Koroško. Po novem se član- stvo ZKP ne deli več na redno in izredno, ampak lahko postanejo redni člani zveze »1.vsi koroški partizani, ki so se aktivno borili proti fašizmu, 2. vsi aktivisti protifašističnega boja, 3. vsi, ki soglašajo s cilji zveze«. Ob nekaterih manj pomembnih formalnih dopolnitvah pravil ZKP je omenjeni občni zbor sprejel, varnostna direkcija pa z odločbo Vr-593-1/83 z dne 28. 11. 1983 »ni prepovedala« še dopolnitve ciljev ZKP s »podpiranjem giba- nja za mir«.? » Zveza koroških partizanov — Verband der Karntner Partisanen« s sedežem v Celovcu ima tako po členu 2 sedaj veljavnih »statutov in progra- ma« naslednje namene in cilje: »Združevati vse bivše aktivne člane odpora proti fašizmu; gojiti in dvigati protifašistično in demokratično miselnost v smislu tradicije in zgodovine NOB, v ta namen vršiti sestanke, prireditve ter izdajati literaturo; sodelovati pri dokončnem izkoreninjenju nacistične in velikonemške miselnosti; podpirati gibanje za mir; iskati stike in sodelova- nje s sličnimi organizacijami drugih dežel z namenom, da se na ta način utrjuje prijateljstvo z drugimi narodi; utrjevati antifašistično in demokratično enotnost z avstrijskim narodom; skrbeti in podpirati pomoči potrebne parti- zanske invalide ter vdove in sirote po padlih partizanih; oskrbovati partizan- ska grobišča in skrbeti za ohranitev partizanskih spominskih obeležij.« Povedali smo že, kdo lahko postane član ZKP. Posebej je v pravilih še določeno, da spol, stan, stranka, vera ali narodnost ne morejo biti ovira za sprejem, pač pa »člani zveze ne morejo postati oni, ki so bili člani NSDAP in njenih formacij. O izjemnih slučajih odloča samo 2/3 večina Glavnega odbora« (člen 6). GO lahko tudi sicer »zavrne sprejem v članstvo brez navedbe vzroka« (člen 7). Kar tu omenimo, da je imel ZKP ob svoji štiride- setletnici spomladi 1986 okoli 400 članov, od katerih jih je bilo nekaj nad 50 Z Nemški in slovenski »Statuti in program« z dne 19.11.1983 ter navedeni odlok varnostne direkcije so v arhivu ZKP v Celovcu; kopije hrani tudi dokumentacija INV. 178 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... mladih, ki sami niso sodelovali v NOB. Na občnem zboru leta 1983 je bilo nekaj mladih izvoljenih tudi v glavni odbor ZKP. len 11 »Statutov in programa« ZKP določa, da se redni občni zbor sestane enkrat letno, izredni občni zbor pa »mora biti sklican, če zahteva to 1/3 rednih članov. Glavni odbora mora tekom 14 dni po sprejemu zahteve sklicati občni zbor. Občni zbor je sklepčen, če je navzoča najmanj 1/3 članov«; sklepa z navadno večino glasov, le o spremembi statutov in razpustu zveze sklepa z dvetretjinsko večino. Členi 12—15 določajo še, da vsaka tri leta občni zbor izvoli Glavni odbor s predsednikom, z dvema namestnikoma predsednika, s sekretarjem, z blagajnikom ter z do 20 člani, dalje tričlanski kontrolni odbor, medtem ko 4 člane razsodišča vsakič dolo- čita obe sprti stranki (GO le določi predsednika, če se člani razsodišča o njem ne morejo zediniti). V primeru razpusta ZKP »pripada premoženje Zvezi slovenskih izseljencev«. Organiziranost ZKP in njeno mesto med koroškimi slovenskimi organizacijami V uporabljeni dokumentaciji smo evidentirali naslednje celovške naslove ZKP v preteklih štirih desetletjih: Salmstrasse 6, Spitalgasse 12, Gasometergasse 10 in Tarviserstrasse 16 (od začetka leta 1986). Na zad- njih dveh naslovih je ZKP delila prostore z Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem (dalje ZSO), neposredno naslednico koroške OF. Ker ima ZKP le enega stalno nastavljenega uslužbenca, je razumljivo, da je večina dela pri organizaciji opravljenega na amaterski podlagi, pri večjih akcijah in pri- reditvah pa ZKP potrebuje tudi pomoč krovne organizacije ZSO. Prek ZSO prejema zveza tudi subvencije iz matične Slovenije, saj samo iz sredstev pristopnin, članarin in dohodkov prireditev ne bi bilo mogoče financirati vse razvejane in pestre dejavnosti ZKP. V primerjavi z nekaterimi drugimi organizacijami koroških Slovencev je ZKP »stanovska organizacija« in ima — kljub spremembam v zadnjem času — še vedno zelo specifično starostno in poklicno sestavo: aktivni ude- leženci NOB so sedaj vsi že v letih, izobrazbe in poklica pa borci v povojnih letih niso tako močno menjali, kot to velja za slovensko narodno skupnost na Koroškem v celoti. Tudi v vodstvu ZKP se je pretežno ohranila »ljud- skost«, kot jo je dolga desetletja predstavljal Karel Prušnik Gašper in kot je pri večini ostalih organizacij koroških Slovencev vsaj v zadnjem desetletju ni več. Ta »ljudskost« — če ji že tako rečemo — ima svoje prednosti, pri- naša pa tudi vrsto težav. Kritičen sociolog bi verjetno pri ZKP opazil tudi nekaj prenašanja partizanske (vojaške) organiziranosti v današnji čas. Določeno mero avtoritarnosti v vodenju ZKP gre na drugi strani morda pri- pisati neoporekani izjemnosti in moči osebnosti Gašperja in njegovih naj- ožjih sodelavcev in naslednikov. Da bi organizacija dosegla bolj neposreden stik s svojim članstvom, so na občnem zboru 15. 11. 1980 sklenili osnovati področne odbore ZKP. V Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 179 letu dni so odbore izoblikovali za osem področij: Pliberk (Bleiburg), Železna Kapla (Eisenkappel), Šentprimož v Podjuni (St. Primus), Sele (Zeli), Slove- nji Plajberk (Windisch Bleiberg), Borovlje (Ferlach), Šentjanž v Rožu (St. Johann) — Kotmara vas (Kottmannsdorf) in Šentjakob v Rožu (St. Jakob i. R.); delokrog področnega obora Šentjakob sega tudi v Ziljsko dolino. Neka- teri odbori delujejo živahno, vsaj po časopisnih poročilih pa delo drugih ni enako uspešno. Preden zapišemo še nekaj opažanj glede mesta ZKP med sloven- skimi koroškimi organizacijami in različnih povezav in stikov ZKP, naj iz analize oživljanja protipartizanske gonje na Koroškem!? povzamemo opo- zorilo o omalovažujočem ali odklonilnem odnosu do slovenske in koroško- slovenske NOB in s tem do dejavnosti ZKP pri delu samih koroških Sloven- cev. Ali gre pri negativnem odnosu za taktične premisleke, za osebne in družinske zamere, za vpliv povojne slovenske belogardistične oz. domo- branske emigracije, za rezultat načrtne in masivne nemškonacionalne in neonacistične kampanje, za odsev publicistično razgretih razprav o neka- terih temnih plateh NOB v matični Sloveniji, za take in drugačne ideološke pomisleke ali za kombinacije teh zadržkov, je pri vsakem konkretnem pri- meru brez podrobnega študija težko presoditi. Zato naj samo naštejemo nekaj zabeleženih oblik, ob katerih so se večkrat lomila tudi publicistična kopja v zamejskem tisku." Tu gre npr. za izrinjenje neposredne omembe partizanstva in partizanske pesmi iz scenarija osrednje prireditve Kulturnih dni koroških Slovencev v Ljubljani, za odklanjanje nastopa Koroškega par- tizanskega pevskega zbora na skupnih narodnih prireditvah, za nevključi- tev razstave o partizanskem Znanstvenem inštitutu v program Koroških kulturnih dni ipd. Aktivisti ZSO, Slovenske prosvetne zveze (dalje: SPZ) in ZKP — organizacij torej, ki nadaljujejo tradicijo OF — bi znali dodati res še marsikaj podobnega, kar običajno tudi ne pride v javnost. Če je pismo bral- ca, ki ga v prostorih Kluba slovenskih študentov in študentk na Dunaju motijo »Titovi plakati in parole« ter zvezda, v »Slovenskem vestniku« velika izjema, je bodic, ki izpričujejo partizanstvu nenaklonjeno miselnost posameznih avtorjev najti več že v »Našem tedniku«, glasilu Narodnega sveta koroških Slovencev (dalje: NSKS), še več v publikacijah celovške Mohorjeve družbe. H Partizanstvu nenaklonjenemu pisanju v emigrantskem tisku Mohor- jeve družbe in v njenih koledarjih se v zadnjih štirih letih pridružuje še izda- janje nove revije »Celovški zvon«. Najbolj znano in značilno je vsekakor "9 Janez Stergar: Oživljanje gonje proti NOB in proti partizanskim tradicijam na avstrijskem Koroškem, elaborat INV, 25 str., Ljubljana 16.12.1985. Analiza je delornd o arieia izmed podpoglavij raziskave o ZKP iz op. 1. V obsežnejši redakciji bo predvi 1987 v reviji Borec. "4 Viri so podrobneje navedeni v elaboratu iz op. 13; hrani jih dokumentacija INV. 180 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... pisanje sourednika dr. Petra Milloniga, koroškega Slovenca iz New Yorka, ki je za marčno številko 1985 prispeval uvodnik k nesoglasjem ob javni manifestaciji v obrambo dvojezični šoli v Celovcu 17. 11. 1984. Mladi koro- ško-ameriški izobraženec je mdr. zapisal: »Nastop partizanskega pev- .. zbora v letu 1984 na tleh demokratične države je neprimerno poče- tje. Živimo v zgodovinskem ambientu, ki nima podobnosti s časom, v kate- rem je imelo partizanstvo v določenem pogledu svojo upravičenost — in tu je nujno, da opozorimo na razliko med bojem proti okupatorju na Koro- škem, ki ni bil navezan na nobene druge politične načrte, in med bojem proti hitlerizmu v drugih slovenskih krajih, kjer so taki načrti obstajali.... Zakaj torej poje partizanski pevski zbor na Koroškem, zakaj sploh poje? Ali ni bilo že stokrat zapisano, da se nočemo boriti s sredstvi preteklosti za neaktualne cilje z namenom prejšnjega stoletja?« Ob svoji petletnici je Koroški partizanski pevski zbor (dalje: KPPZ; zbor je nastal jeseni 1980 v okrilju ZKP, vključen pa je tudi v SPZ) v brošu- ri? navedel najbolj značilne primere za polarizacijo mnenj ob KPPZ kot sedaj najbolj izpostavljenem strelovodu za pomisleke, zadržke ter bolj ali manj odkrite napade na tradicije koroškega partizanstva, a tudi revolucio- narnega mednarodnega delavskega gibanja, saj v preteklih razhajanjih ni šlo le za partizansko pesem, ampak tudi za Internacionalo. Omenimo pomisleke proti partizanski pesmi na slovenskih prireditvah nasploh, boja- zen, da bi ustanovitev KPPZ razbijala že obstoječe zbore, zavrnitev pro- šnje KPPZ za vadbo v prostorih Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, omenjena nesoglasja ob manifestaciji v obrambo dvojezični šoli novembra 1984, nepristajanje NSKS na vključitev KPPZ v skupno praznovanje 40. obletnice svobode in zmage nad fašizmom, na očitke posameznikov (»tudi nekaterih Kladivarjev«), da partizanska pesem ne poziva k miru in k prote- stu zoper sodobne krivice v svetu. Ob zadnji pripombi lahko dodamo, da skupina okoli lista »Kladivo«, ki JO v glavnem sestavljajo mladi slovenski koroški komunisti, pretežno tudi člani KPA, s svojimi člani sicer sodeluje pri KPPZ. Kladivarji vztrajno opo- zarjajo na idejno diferenciacijo med koroškimi Slovenci ob njihovem odnosu do NOB oziroma odnosu do koroškega partizanstva in na odsev te diferenciacije na sodobno manjšinsko dogajanje (nacistično preganjanje, neoboroženi odpor zoper njega, pregon koroških slovenskih družin v rajh IN selške žrtve Npr. tako ali tako vsi koroški Slovenci ocenjujejo enotno!). sani uvodnik »Celovškega zvona« so odgovorili med drugim tudi na Upej om ZSO 21. 4. 1985, ko je predsednik nadzornega odbora ZSO : NE 5 enik Stanko (r. 1925), partizanski invalid, dejal: » Z očitki nekaterih, ii aa dane zazrti' v preteklost, se nikoli ne bomo strinjali. Ponosni smo S'avno preteklost, ko smo s svojimi žrtvami doprinesli tudi k zopet- 15 Koroški part; z ' partizanski pevski zbor Celovec, 1980—1985. Celovec 1985 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 181 nemu rojstvu današnje Republike Avstrije in svobodi vseh zatiranih naro- dov v Evropi. Zato je posebna dolžnost in skrb Zveze slovenskih organiza- cij in njenega glasila 'Slovenskega vestnika' vedno zopet pisati in objavljati podatke in dogodke iz časa borbe proti fašizmu, iz časa trpljenja in umira- nja ljudi za svobodo. Prav bi bilo, da bi 'Slovenski vestnik' pisal več tudi o tem, kaj so delali izdajalci v drugi svetovni vojni, kako je lahko prišlo do sodelovanja z okupatorjem med Slovenci. Mislim, da ima mladi rod pravi- co, da to zve in da je pravilno informiran. Zveza slovenskih organizacij se bo morala kot naša krovna organizacija odločno postaviti po robu sramote- nju in blatenju našega osvobodilnega boja«.'$ S Kolenikovim citatom lahko nadaljujemo razpravljanje o odnosu med ZKP in ZSO. ZKP je ena izmed ustanovnih članic ZSO, prav gotovo tudi ena izmed pomembnejših in najbolj dejavnih. Tesno povezanost partizan- ske organizacije z ZSO in njenima predhodnicama (OF in DFDL — Demo- kratična fronta delovnega ljudstva) izpričujejo tudi številne osebne pove- zave v preteklosti in sedanjosti. Lipej Kolenik ni le predsednik NO ZSO, ampak hkrati tudi podpredsednik ZKP, predsednik KPPZ, funkcionar v pro- svetni in zadružni organizaciji. Predsednik ZKP Janez Wutte Luc je bil do nedavnega hkrati tajnik oz. podpredsednik ZSO. Če posežemo z nekate- rimi primeri še dlje nazaj, lahko navedemo predsednika ZKP Karla Pru- šnika Gašperja, ki je bil hkrati sekretar PO OF in nato stalno vsaj odbornik ZSO. Dr. Franci Zwitter je bil predsednik SPZ, predsednik DFDL in pred- sednik ZSO, v partizanski organizaciji pa je bil dolgoletni odbornik, 1946 njen podpredsednik in 1950—52 tudi njen sekretar. Andrej Haderlap je bil hkrati tajnik PO OF in tajnik DBPSK. Vrsto funkcij v drugih organizacijah je opravljal predsednik pripravljalnega odbora DKP in nato podpredsednik ZBPSK in ZKP (kot se je pač spreminjalo ime borčevske organizacije) dr. Luka Sienčnik. Posebej še v prvih povojnih letih so bili nekdanji koroški par- tizani in člani obora DKP, DBPSK oziroma ZKP hkrati še predsedniki slo- venskih koroških prosvetnih, mladinskih in ženskih organizacij. Podrob- nejši pregled, statistiko in analizo bi bilo treba še pripraviti, trditev o kadrov- ski prepletenosti pa drži. Povsem logično je tudi, da so po vojni odborniška mesta v slovenskih organizacijah prevzeli možje in žene ter fantje in dekle- ta, ki so se najbolj dosledno izkazali v borbi proti fašizmu in ki so v nekaterih primerih že med vojno opravljali vodilne funkcije v OF in njenih množičnih organizacijah. Eden izmed dokazov za »ljudskost« ZKP je prav gotovo velika udele- žba na njenih prireditvah. Mirno lahko ugotovimo, da so bila največja slo- venska zborovanja na prostem v povojnem obdobju na Koroškem v veliki meri, morda celo v večini, prireditve partizanske organizacije (za zadnje desetletje in pol je treba presežnik glede števila udeležencev relativizirati !% Gradivo za občni zbor ZSO 21.4.1985 v Celovcu, dokumentacija INV 182 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... vsaj z opozorilom na veliko zastopanost ljudi iz SR Slovenije med zboro- valci in pohodniki, kar pa seveda velja tudi za množične prireditve drugih slovenskih koroških organizatorjev). Na teh shodih pa niso zavzemali sta- lišč do različnih političnih, gospodarskih in kulturnih vprašanj le govorniki ZKP, ampak tudi predstavniki drugih organizacij koroških Slovencev, še posebej ZSO innjenih predho dnic. Ob tem lahko ugotovimo visoko stopnjo soglasja v javno izraženih stališčih ZKP in ZSO. V internih razpravah sta obe organizaciji zastopali tudi različna stališča, še posebej v posameznih konkretnih in taktičnih vpraša njih manjšinske politike. Največkrat pa niti ni šlo za različna stališča obeh organizacij, ampak mnogo bolj za različne poglede posameznih funkcionarjev." Odnos med ZKP in ZSO bi v določeni meri lahko primerjali z odnosom ZZB in SZDL v matični Sloveniji. Nekaj razlik seveda je. ZSO ne deluje kot večinska družbenopolitična organizacija z ustavno opredeljenimi dolžnos- tmi in možnostmi odločanja. V ZSO prav tako ni nikakršne avantgardne organizacije in ne enotne organizacije delavskega razreda (kot sta to v SZDL ZK in ZS). Poklicno oziroma stanovsko so znotraj ZSO organizirani predvsem kmetje, medtem ko delovanja društev intelektualcev, zgodovi- narjev in geografov, pravnikov, šolnikov in stanovsko organiziranih podjet- nikov in delavcev v ZSO neposredno ni močneje čutiti. Toliko o strukturi ZSO, ker postavljamo tezo, da je ZKP v določeni meri in v določenih obdo- bjih dejansko odigrala vlogo idejne avantgarde v frontni organizaciji koro- ških Slovencev (v OF, DFDL, oziroma v ZSO). Verjetno tudi ne bi bilo težko dokazati, da je bil delež komunistov (čla- nov KPS, članov KPA, neorganiziranih) v ZKP večji kot v katerikoli drugi organizaciji koroških Slovencev. Razloge za to gre seveda iskati še v času NOB, iz katerega izvira prvotno članstvo koroške partizanske organizacije. Vsaj nekaj indicev v pregledanem gradivu nas navaja na misel o določe- nem »sektašenju« komunistov, posebej v prvem obdobju razvoja organi- zacije. Odnos KPA do koroškega vprašanja, do organizacij koroških Slo- vencev in posebej do ZKP je seveda pomembno vprašanje, a ga v okviru te raziskave ne moremo v celoti izmeriti. Nekaj o informbirojskih časih smo zapisali v podpoglavju naše raziskave'?, nekaj o stikih s komunistično odporniško organizacijo še sledi. Tu naj navedeno le citat, ki opredeljuje še veljavno stališče KPA. Sekretar CK KPA Erwin Schartf, sam bivši parti- zan, je na jubilejnem občnem zboru ZKP 12. 11. 1977 dejal v svojem Poiravu (Po zapisu Jožka Kežarja), »da so avstrijski protifašisti dobili 9žnost oboroženega boja proti fašizmu šele z vključitvijo v jugoslovansko ID L—565——>n "w Pi redvsem iz razgovorov ob pripravi pričujoče raziskave je bilo mogoče izvedeti za razhaja- nja $ odi a ceh ovoje kadrovskih rešitvah v manjšinskih organizacijah in ustanovah arh h ične napise rizanski nikih (dvojezičnost je zagov Predsednik ZKP Karel Prus Gešpin. SRAAA spome (OO jo 18 s Primerjaj "laj V op. S navedeno Stergarjevo objavo v VKP 20/1986, št. 1—2, s. 49—65 : Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 183 vojsko. Erwin Scharf je še poudaril, da se na Koroškem boj še nadaljuje, ker se je treba boriti za uresničitev člena 7 avstrijske državne pogodbe in proti porajajočemu se neonacizmu. Dejal pa je še, da je njihova partija z nami, zato je treba tudi še danes iti skupaj s koroškimi partizani in vsemi demokrati v boj za demokracijo in enakopravnost manjšin.«!? Glede na svoj zgodovinski nastanek in v skladu s svojimi pravili ZKP brez ločevanja vključuje tudi verne in nekatere tradicionalno-konservativno usmerjene nekdanje partizane in borce protifašističnega odpora. Ne glede na včlanjenje ZKP v ZSO so nekateri člani ZKP tudi dejavni pripadniki NSKS (skupine iz Sel, Globasnice in še od kod), kar bi bilo togo gledano nemogoče. Zadržanje NSKS do ZKP je Karel Prušnik Gašper za prvo obdobje delovanja NSKS (»pod pokroviteljstvom angleških zasedbenih oblasti in jugoslovanskih deportirancev«) označil kot »skrajno sovraž- no«,? kar je lahko dokumentirati tudi s pisanjem glasila NSKS. Nadaljnjega razvoja odnosov nismo podrobno analizirali. Vsaj septembra 1975 pa je tudi ustanovitelj in predsednik NSKS dr. Joško Tischler že prisostvoval »partizanski« prireditvi ob podelitvi Titovih spominskih medalj slovenskim koroškim protifašističnim borcem.?' Od izvolitve za predsednika NSKS 15. 5. 1976 ima korektne odnose z ZKP dr. Matevž Grilc, kar velja tudi za večino ostalih sedanjih funkcionarjev NSKS. Kot posebno vprašanje ostaja »bojkotiranje« prireditev, na katerih nastopa KPPZ; razlogi za zadržanje NSKS v tem primeru v javnosti niso bili dovolj pojasnjeni, tako da se tu vzdržimo prenagljenega sklepanja. Kljub razhajanjem glede vključevanja partizanskih tradicij v delovni program organizacij koroških Slovencev je tudi Narodni svet koroških Slo- vencev v zadnjih letih praviloma vedno zastopan na občnih zborih Zveze koroških partizanov, velikokrat (vsaj s simboličnim zastopstvom) tudi na spominskih slovesnostih ZKP. To je treba posebej podčrtati, da ne bi ostal napačen vtis, da odklonilno mnenje nekaterih njegovih članov določa tudi načelno zadržanje te osrednje organizacije. Občni zbor ZKP 19. 11. 1983 je posebej pozdravil tudi tajnik Narodnega sveta mag. Franc Wedenig in »izjavil, da se osebno in tudi NSKS prizna k partizanski miselnosti, ki tudi danes ni manj važna kot v nacistični dobi, ker se je za človekove pravice treba boriti tudi danes. Narodno osvobodilni boj na Koroškem je del naše zgodovine, je bistven del naše narodne identitete«." Brez zadržkov je sodelovanje NSKS z Zvezo slovenskih izseljencev, ki je prav tako važen subjekt v ohranjanju protifašistične tradicije med koroškimi Slovenci. Iz ?? V op. 3 navedeno Kežarjevo delo, VKP 16/1982, št. 2, s. 26 ? V op. 2 navedeno Prušnikovo delo, VKP 4/1971, št. 4, s. 39 ". V op. 3 navedeno Kežarjevo delo, VKP 15/1981, št. 4, s. 34 Z SV 25.11.1983 184 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... zadnjega časa naj spomnimo le na spominsko slovesnost ob štiridesetlet- nici izgona (aprila 1982) ter na razstavo in pomembno knjižico »Pregnan- stvo in upor — Vertreibung und Widerstand«, ki sta bili pripravljeni ob tej pri- ložnosti. Za podrobnejšo analizo članstva ZKP in odnosa koroških Slovencev do ZKP bi bilo potrebno anketirati člane ZKP in reprezentativni vzorec predstavnikov manjšine; to v okviru naše raziskave ni bilo predvideno. Tako smo se morali omejiti predvsem na publicirana ali kako drugače dokumentirana stališča. Posredno pa smemo sklepati o poznavanju NOB, o odmevnosti delovanja in popularnosti voditeljev ZKP na podlagi ankete med slovensko mladino na Koroškem, ki jo je leta 1985 pripravil sodelavec Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu dr. Franc Merkač. Anketa je bila sicer omejena predvsem na katoliške organizacije (Katoliška mladi- na, Koroška dijaška zveza, Slovenski koroški skavti in skavtinje — skupaj 133 anketirancev), le osmino odgovorov (19) je posredovala Zveza sloven- ske mladine, vključena v ZSO. V anketi je le tretjina deklet in 58 % fantov pravilno povedala letnico izselitve koroških Slovencev v rajh. 80 % mladin- cev je sicer vedelo, da je bil dr. Joško Tischler profesor, a le še polovica, da je bil tudi soustanovitelj NSKS in politik. Dr. Franca Petka polovica mladin- cev sploh ne pozna, le dobra četrtina pa ve, da je bil soustanovitelj ZSO in politik, ne pa pesnik ali učitelj. Anketirana mladina slabo pozna tudi sedanje predsednike slovenskih koroških organizacij."? Na drugi strani poznamo primere odličnega sodelovanja med področnimi odbori ZKP in Zveze slo- venske mladine (posebej npr. v Pliberku in v Železni Kapli); mladinska delovna brigada je obnavljala Peršmanovo domačijo nad Lepeno (Lep- pen), kjer je od 25. 4. 1982 Muzej koroškega narodnoosvobodilnega boja, posebne prostore v domačiji pa ima tudi mladinska organizacija. KPPZ sestavljajo predvsem mladi pevci. Slabša je izkušnja z bralno značko Karla Prušnika Gašperja, ki se še po pol desetletja ni uspela razširiti med mlade bralce na avstrijskem Koroškem. | ne v Prušnikovem pregledu ne v pregledani dokumentaciji ni Dean podatkov o članstvu nemško govorečih koroških partizanov ze a a v DKP, DBPSK oziroma v ZKP. Na ustanovnem občnem a ped 6. 3. 1946 je bil nemški protifašist Matthias Stollwitzer izvoljen ZBPSK gone nika. Sklepamo lahko, da vsaj od ponovne ustanovitve skega ozifo 9. 1947, ko so diplomatska pogajanja za priključitev sloven- segla no ni narodnostno mešanega ozemlja Koroške k Jugoslaviji že vo lazo, nemško-avstrijskih partizanov v zvezi praktično ni bilo Več, še ; ; ' m ; PuŠČAMo odpe več po informbirojevskem letu 1948. Sicer pa vprašanje SNE seta med slovens ; ; s ru Slovens vensko mladino na Koroškem v letu mladine — 1985. Pripravil in obdelal v Mentaciji |ny, $98 Znanstvenega inštituta Franc Merkač. Celovec 1985. Kopija v doku- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 185 Sodelovanje ZKP z drugimi borčevskimi in odporniškimi organizacijami V vojni skovano tovarištvo avstrijskih in slovenskih protifašistov se je vsaj v določeni meri ohranilo tudi pozneje. Poleti 1947 je tako npr. tudi kon- ferenca avstrijskih antifašističnih borcev v Celovcu protestirala proti obsodbi Karla Prušnika Gašperja in proti prepovedi organizacije koroških slovenskih partizanov." 26. 6.1947 pripravljena pravila ZBPSK v svojem zadnjem členu (16.) določajo, da bo zveza »stremela za tem, da postane članica Zveze avstrij- skih protifašističnih borcev za svobodo na Dunaju«.? Načelno stališče slo- venske partizanske organizacije na Koroškem je bilo torej že od začetka jasno. V začetku sedemdesetih let se je Prušnik ozrl na četrt stoletja sodelo- vanja in zapisal: »Med tem ko ima Zveza koroških partizanov tesne akcij- ske stike s socialistično odporniško organizacijo Bund sozialistischer Frei- heitskdmpfer und Opfer des Faschismus (Zveza socialističnih borcev za svobodo in žrtev fašizma), nam z OVP-jevsko odporniško organizacijo kljub iskrenemu prizadevanju ni uspelo ustvariti sodelovanja. Medtem ko sta se prvi organizaciji vedno odzvali našim povabilom in poslali svoje zastopnike na naše prireditve, kjer so v duhu protifašistične solidarnosti tudi spregovorili, se OVP-jevska »Kameradschaftsbund der politisch Ver- folgten« niti enkrat ni odzvala našim vabilom. Prvi dve organizaciji sta bili prisotni na vseh občnih zborih, razen na dveh (KPO-jevska med najhujšo informbirojevsko kampanjo proti Jugoslaviji ni bila navzoča), odkritjih spo- minskih plošč, polaganju vencev, odkritju spomenikov itd. Tudi Zveza koro- ških partizanov se je odzvala njihovim prireditvam in poslala tja svoja zastopstva, kadar koli so jo bili povabili, tako da smo bili in smo še naprej s socialistično in komunistično avstrijsko odporniško organizacijo akcijsko povezani v boju proti nacistični ideologiji na Koroškem in v Avstriji.« V sedemdesetih letih je ZKP navezala stike tudi z OVP-jevsko odpor- niško organizacijo. Od 20. obletnice ustanovitve |. avstrijskega partizan- skega bataljona (jeseni 1964) so tesni stiki tudi med ZKP in borci tega bata- ljona. ZKP sodeluje z Dokumentacijskim arhivom avstrijskega odporni- škega gibanja na Dunaja (dolgoletni vodja dr. Herbert Steiner). Dodati je treba še plodne stike z Delovno skupnostjo organizacij nekdanjih taboriš- čnikov in borcev avstrijskega odpora (Arbeitsgemeinschaft der KZ Ver- bande und Widerstandskimpter Osterreichs, Dunaj; sekretar Erich Fein je znan kot avtor knjige o pomnikih avstrijskega odpora »Die Steine reden«; 24 v x ji x OP. navedeno Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 45; po poročilu v SV 1947, št. 36 (64) 25 Kotv op. 10 ?$ V op. 2 navedeno Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 36—37 186 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... upošteva tudi partizanske spomenike na Koroškem). Še pred srečanji bor- cev iz prostora Alpe-Jadran je imela ZKP stike tudi s protifašističnimi borci avstrijske Štajerske." Primer ignoriranja ZKP ob majskih proslavah leta 1985 ter ob dnevu mrtvih v istem letu nazorno kaže, da vsa vprašanja med različnimi odporni- škimi organizacijami niso jasno razrešena, odnosi pa ne vedno povsem iskreni. Kot kuriozum v tem sklopu omenimo nedavno vprašanje žurnalista celovškega radia predsedniku ZKP Janezu Wutteju Lucu o možnosti za srečanje in nekakšno pomiritev med koroškimi partizani in koroškimi bram- bovci iz predplebiscitnega časa. Luc je potrdil pripravljenost ZKP za široko sodelovanje tudi z drugače mislečimi pripadniki večinskega naroda; pogoj za stike pa bi bila brambovska odpoved nemškonacionalnim zahtevam po postopnem statističnem izginotju koroških Slovencev.?? ZKP je ves čas tesno povezana z borčevsko organizacijo v Sloveniji in Jugoslaviji. Podrobneje te ugotovitve ni potrebno utemeljevati. Pač pa lahko dodamo, da je med vsemi organizacijami koroških Slovencev prav ZKP najbolj živo vključena v svojo matično oziroma partnersko organizaci- jo. Posebej ob srečanjih Alpe-Jadran lahko dalje ugotovimo še razliko med slovenskimi partizani na avstrijskem Koroškem in na italijanskem Primor- skem; slednji namreč nimajo svoje samostojne organizacije, ampak se vključujejo v vseitalijansko zvezo borcev protifašističnega odpora. Ceprav ima tudi taka oblika organiziranja svoje prednosti, si jo na Koroškem le težko zamišljamo. Vsaj omeniti je treba tudi občasne stike ZKP s svetovno organizacijo protifašističnih borcev; stiki segajo vsaj v leto 1955."? Do tesnejšega nepo- srednega sodelovanja ni moglo priti, ker se svetovna organizacija pove- zuje le z vsedržavnimi združenji in ne pokrajinskimi, za kar formalno štejejo ZKP. Skrb za partizanska grobišča in za spominska obeležja Skrb partizanske organizacije za dostojen pokop padlih soborcev, za primerno ureditev grobišč, za njihovo vzdrževanje in za postavitev spomin- skih obeležij na pomembnih krajih koroške NOB se danes kaže v več kot 50 partizanskih nagrobnikih in pomnikih širom po Koroški. Kar nekaj podat- kov o tej skrbi smo povzeli v naši raziskovalni nalogi in v objavi v VKP?, sistematičen prikaz pa bi lahko predstavljal samostojno raziskavo, saj 7 Prav lam, s. 37—39 in 53—55 ?% Slovenska oddaja celovškega radia 5.3.1986 9 V op. 2 navedeno Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 40, 42 in 51a % Kotvop.5 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 187 Marija Suhodolčanova v svoji Bibliografiji NOB in fašističnega nasilja na Koroškem (Ravne na Koroškem, 1985) navaja naslove čez tisoč člankov o grobiščih, spomenikih in spominskih proslavah. Čeprav DKP oziroma ZBPSK pred 23. 9. 1947 nista bila priznana, leta 1945 pa niti ne ustanovljena, so bili prvi padli partizani prekopani že poleti 1945. Znana je velika pogrebna svečanost za šestimi partizani 17. 7. 1945 na pokopališču v Vrbi." Drago Druškovič je pomen prvih partizanskih pre- kopov za narodnostni položaj koroških Slovencev v prvih povojnih mesecih na kratko označil takole (sam je sodeloval pri njih in posnel tudi zbirko foto- grafij): »Ob odhodu slovensko-jugoslovanskih partizanskih enot je narod- nostno najbolj zaveden s partizani sodelujoči del doživel hud psihični uda- rec. To zagatno tesnobo naj bi reševale organizacije koroških Slovencev, med njimi 'partizanska zveza'... . V teh prizadevanjih se mi zdi pomemben prvi veliki pogreb partizanov v Št. Jakobu v Rožu, ki je bil vsekakor še pred prvimi volitvami (25. 11. 1945) in je pomenil odtlej neke vrste model, kako je treba takšen pogreb svečano ob sodelovanju medzavezniških misij pri- praviti .... Pomenili so pot k afirmaciji slovenskih ljudi v tistem času.« V obdobju osemnajstmesečne prepovedi delovanja partizanske orga- nizacije na Koroškem je bila opravljena še vrsta prekopov in organizirani so bili spominski »dnevi žrtev« v različnih krajih. Kot govornik je še nastopil tudi dr. Joško Tischler, poznejši ustanovitelj NSKS?. V letu 1948 je bil npr. »Partizanski teden« 2.—9. maja; odkrita sta bila dva pomnika padlim, v okvir tedna pa sta sodila še prekop partizanov v Šentlenartu pri sedmih stu- dencih (St. Leonhard bei Siebenbrinn) in obisk vrste krajev, pomembnih iz koroške NOB. V zgodovinskem pregledu smo navajali, kako je v različnih letih teklo delo ZKP za postavitev, obnavljanje in vzdrževanje primernih spomenikov partizanskemu boju. Tu naj povzamemo in dopolnimo le, da je obdobju pre- kopov sledilo obdobje postavljanja spomenikov, pri čemer je imela ZKP številne težave s posvetnimi in cerkvenimi oblastmi. Vrstili so se tudi prvi napadi na partizanska grobišča. Znano je, da tudi tistih, ki so 10. 9. 1953 razstrelili šentruperški spomenik, avstrijska policija ni nikoli izsledila. Pač pa je ZKP od mestne občine Velikovec aprila 1956 dobila račun za prevoz ostankov razstreljenega spomenika od mestnega urada do mestnega skla- dišča, čeprav zvezi lokalne oblasti niso omogočile pregleda in zaznamova- nja ostankov; ZKP tudi ni bila obveščena, kaj naj bi sploh bilo zaplenjeno in 3 Serija slik v fotografski zbirki dokumentacije INV % Pismo Draga Druškoviča podpisanemu avtorju 17.3.1986. Gradivo (pričujoče) razisko- valne naloge v dokumentaciji INV. % Po dokumentu v fasc. SO—7 v arhivu INV naj bi bila ena od slovesnosti v Šentjakobu 7.2.1947, govorniki pa Šimej Martinjak, dr. Joško Tischler in Franc Primožič Marko. 188 J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... predano v varstvo velikovški občini." V drugi polovici šestdesetih let je »Slovenski vestnik« poročal, da so nekatere uprave pokopališč pozabile na 19. člen Avstrijske državne pogodbe (ta določa, da bo Avstrija grobove in spomenike protinacističnih borcev »spoštovala, varovala in vzdrževa- la«!) in so začele odstranjevati partizanske grobove; ZKP je uspešno inter- venirala. Ponekod drugod je avstrijski Črni križ (organizacija, ki skrbi za vojaške grobove) partizanske grobove opremila z napisi »Unbekannter Soldat« (neznani vojak).? Prav tovrstni primeri so bili povod za obsežno akcijo ZKP za postavitev novih spominskih obeležij v letih 1970—71. Obtej akciji je predsednik ZKP Karel Prušnik Gašper pohvalil tako podporo matične Slovenije kot tudi sodelovanje avstrijskih oblasti in pristojnih žup- nih upraviteljev." Z obiskom partizanskih grobišč, ki ga je leta 1977 na Koroškem opravila jugoslovanska zvezna komisija, je Jugoslavija potrdila svoje legitimno in trajno zanimanje za stanje grobov. Po nedavnih novih odkritjih in izvedenih popravkih na spomenikih se zdi, da preostaja odprta skrb ZKP predvsem še dolgo načrtovana in pripravljana izdaja publikacije o pomnikih NOB na Koroškem.? Ker je upravljanje s pokopališči na Koroškem cerkvena domena, se je ZKP v svoji skrbi za partizanske grobove nujno srečevala z deželnimi in krajevnimi cerkvenimi oblastmi. Slovenska duhovščina je v velikem številu sodelovala pri povojnih prekopih. Pozneje je prišlo do vrste nesporazumov v zvezi s spomeniki; posebej dolgo sta se vlekli pravdi okrog napisa na spo- meniku v Šentrupertu pri Velikovcu in simbolov na spomeniku v Železni Kapli. Na spominskih prireditvah ZKP cerkvenih obredov sedaj ni, kar je delno tudi odsev procesa splošne sekularizacije koroške družbe in koro- ških Slovencev kot narodne skupnosti. Urejanje socialnega položaja nekdanjih borcev in žrtev fašizma Ostaja nam še, da potrdimo uspešnost »stanovskih« prizadevanj ZKP pri urejanju socialnega statusa nekdanjih borcev in žrtev fašizma ter njiho- vih svojcev. V zgodovinski literaturi so sicer bolj poznana dolgoletna 4 SV 20.4.1956 35 SV 25.3.1966 in 9.2.1968 (poročilo z občnega zbora ZKP 3.2.1968) 36. V op. 2 navedeno Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 39 in 58. TV-15, naš tovariš, Ljub- ljana 15.7.1971 7. |zid publikacije je predviden za december 1986. Krajših popisov pomnikov NOB na Koro- škem je doslej izšlo že več. Tako npr. Bogdan Žolnir: Partizanski grobovi onkraj meje. — Koroški fužinar, Ravne na Koroškem, 1966, št. 4, s. 7—12. Karel Prušnik: Kot žrtve ste padli v borbi za nas ... Partizanska grobišča na Koroškem. — SV 6.3. — 18. 12.1970 ter VKP 3/ 1970, št. 1—2, s. 48—54 in 4/1971, št. 1—2, s. 83—101. O poskusih uresničevanja sklepa prve seje Področnega odbora koroških partizanov za Gorenjsko 7.3.1976 v Radovljici, da bi izdali publikacijo o pomnikih koroške NOB, poroča že Črtomir Zorec: Pred izidom zbor- nika pomnikov NOB na Koroškem. — VKP 14/1980, št. 3—4, s.77—79. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 189 povojna prizadevanja slovenskih koroških pregna z moženja in izplačilo ustrezne odškodnine. Pru$nik v ova nitev pre- več mestih? poroča o tovrstnih prizadevanjih ZKP in njenih a na omenja pa, da se je spomladi 1950 iz protesta zaradi oče noci a S Ne oblasti pri urejanju statusa žrtev fašizma za koroške partizane im Me vdove in sirote sam odrekel svoji renti in jo namenil fondu ZBPSK a kler ne bi bile rešene vse slovenske vloge za pomoč po avstrijskem že leta je45 izdanem zakonu o skrbi za žrtve fašizma (Opfertirsorgegesetz) 39 Prušnik omenja celo število 1.100 žrtev, upravičenih do podpore. Zato ni čudno da v ZKP deluje posebna invalidska komisija. Po desetletnem zavlačevanju avstrijskih oblasti je 17. 9. 1955 invalidska komisija ZKP v Celovcu sklicala posebno konferenco, s katere so partizanski invalidi in svojci padlih parti- zanov poslali protestno resolucijo na avstrijsko pravosodno ministrstvo. Pomembno je tudi, da je ZKP posredovala razmeroma številne podpore tudi z jugoslovanske strani; poleg rednih denarnih podpor socialno ogrože- nim udeležencem NOB (okoli 150) gre tu še za zdravstveno pomoč in za občasna letovanja na Jadranu, ki so se uveljavila že kmalu po koncu vojne tudi kot ena izmed oblik stikov ZKP z matično deželo." Summary THE ASSOCIATION OF CARINTHIAN PARTISANS (ZVEZA KOROŠKIH PARTIZANOV) AND ITS ROLE IN THE SOCIETAL LIFE AND POLITICAL ACTIVITIES OF CARINTHIAN SLOVENES The research project entitled »Sociopolitical Processes within the Slo- vene Minority in Austria since 1955« includes an analysis of the functioning of some of the most important organizations of Carinthian Slovenes. The asso- ciation of Carinthian ex-fighters against Nazism is one of these organizations; founded at the beginning of 1946 and still active, its name has been since 1952 » Zveza koroških partizanov — Verband der Karntner Partisanen« (Associa- tion of Carinthian Partisans, or ACP). The concluding part of the outline description of the postwar activities of the ACP, contained in the foregoing project, has served as the basis for this paper which describes the statutory regulation and program objectives of the partisan organization, provides basic information on its status within the net- work of Carinthian-Slovene organizations, and reports on its cooperation with other veterans' and ex-resistance organizations. The paper also briefly pre- sents the ACP's concern for partisan cemeteries and monuments (over 50 of nem) as well as for regulating the social status of war veterans and victims of ascism. % VKP 4/1971, št. 1—2, s. 71 in št. 4, s. 41—42; VKP 5/1972, št. 3, s. 40 39 SV 9.6.1950 % V op. 2 citirano Prušnikovo delo, VKP 5/1972, št. 3, s. 51. SV št. 38 (700), 1955 " Kotv op. 38. V op. 32 navedeno Druškovičevo pismo. J. Stergar: Zveza koroških partizanov ter njena vloga... 190 ar regulations of the ACP guote as one of its objectives the sn a a atom of Nazi mentality and active support of anti-Fascist and comple tic traditions. The ACP has initiated the historical study of anti-Fascist a Carinthia; it also took care of decorous funerals of the victims of strugg NI d saw to it that they were held in grateful remembrance. Especially Nazism stwar years, the ACP undertook the important task of offering a Je ee to disabled partisan veterans and to the families — particularly o phane — of the dead partisans. In 1983, the goals of the ACP were supple- »Giving support to the peace movement.« At the same time, new po o agen m bo admitted to the Association; whereas before the mem- bership had consisted only of ex-partisans and former anti-Fascist activists, it now became larger aS members of the younger generations who endorsed the views and goals of the Association began to join int. On the occasion of its 40th anniversary, in the spring of 1 986, the ACP totaled some 400 members,among whom there were over 50 young members. The headguarters of the ACP are in Klagenfurt/Celovec; further, there are eight regional committees being all located in the ethnically mixed area of southern Carinthia. Since 1955, when »Zveza slovenskih organizacij na Koroškem — Zentral- verband slowenischer Organisationen in Kdrnten« (Federation of Slovene Organizations in Carinthia, or FSOC) united the »leftwing« resp. »progressi- ve« organizations of the Slovene minority, the ACP has been one of its foun- ding members. The ACP was led by Karel Prušnik-Gašper, a prewar comunist revolutionary and noted partisan leader, until his death in 1980. Since partisan combat did not unite only anti-Fascists of communist or socialist persuasion, the ACP of today similarly includes members of different political persuasions. Regardless of their membership in the ACP or FSOC, certain ex-partisans who are ACP members are activists of the »right-wing or conservative« central organization called »Narodni svet koroških Slovencev — Rat der Karntner Slo- wenen« (National Council of Carinthian Slovenes); it is interesting to note that in the early years of its existence, following its foundation in 1949, the National Council was openly hostile to the ACP, or at least to its communist-socialist leadership. Because in Austria the process of denazification has never been consi- stently carried out, and given that in Carinthia German nationalism directed against the Slovene minority has been characterized by explicitness and into- lerance for a century, itis hardly surprising that ACP has been constantly attac- ked by the press; moreover, there have been even a number of bodily assaults on Carinthian partisan veterans and instances of desecration of the partisan cemeteries and monuments. These discreditable acts were committed despite the fact that according to Article 19 of the State Treaty for the Re-Esta- blishment of an Independent and Democratic Austria, the country is bound to »respect, protect and maintain« the tombs and monuments erected in honour of the dead fighters against Nazism.