V Ljubljani, 1. sušca 1903. Pesem o Rmeričanih. Leto IV. „Z Bogom, mati, z Bogom, očka, z Bogom sestra, dragi brat; gremo tja črez širno morje, sreče boljše si iskat . . ." Tak so peli . . . A frez morje nesle so jih ladje tri ; vsi so šli, vsi krepki fantje, mi ostali smo sami . , . „Aj, v Ameriki - deželi — tam je pa zares lepo, aj, v Ameriki- deželi žarno kopljejo zlato . . , Pa nam bodo pošiljali žarnega zlata, srebra, in obogateli bomo vsi do zadnjega doma." Vsi tako po beli vasi bajno govorili so, a na ladjah mladi fantje žalostni tožili so: „Oh, mordà nikdar več dragih ne ugledam starišev, ah, morda nikdar ne vidim milih več tovarišev . . ." In črez morje, širno morje nesle so jih ladje tri . . . Vsi so šli, vsi krepki fantje, mi ostali smo sami . . . 2. Pa izstopili, pa izstopili fantje mladi so, pa po zelenih ameriških tleh dalje odšli so . . . „Hej, ti Amerika, širna Amerika, boš nas redila? — Pridne in krepke si delavce v nas pridobila . . ." Pa so šli dalje po poti neznanem, v srcu vsem žalost, bridkost . , . „Kje ste, vsi tisti lepi časi, kje domovina, prostost?" In dalje so šli . . . Glej, po gozdih zelenih pa ptičice pele so, pred njimi, za njimi ob poti neznanem pa rože cvetele so . . . Strninski. Jezdi, fantiček moj, hop, hop, hop, hop, lep je konjiček tvoj, v loko zeleno kalop ! 50 i^- Jezdec. Jezdil sem do noči tja do dobrav, divji se mož glasi v hosti ; „Bav-bav!" sr^-— Hej, ti konjiček moj, zdirjaj domov, spat gre fantiček tvoj, strah gre na lov! C. Logar. T izbere. Pesem naj zapojem vam, pesem — ali o kom ? O psičku čuvaju morda, kak varuje dom ? O muciki morda brkasti, kak pazi na miško ? O polžku morda slinarju, kak nosi po svetu hiško? Naj morda o kralju Matjažu zapojem skoro vam? Zapojem o njega vojski, speči pod goro tam ? No, zapojem vam tudi če že ni drugači, o princu ukletem, o princesi — kači. Morda o kralju, o Dnevu s krono blestečo, solnčno, s kraljico Nočjo — kako zediniti želi si neskončno? Kralj Dan ima v glavi oko blesteče na moč, a mnogo tisoč jih ima kraljica Noč . . . Hoj, s krono svojo kraljevo kralj Dan me budi — a Noč kraljica me uspava z blestečimi tisoči . . . Ah, pesemc prelepih mi nosi v spalni hram, izberite izmed vseh si eno, zapojem takoj jo vam ! Fran Zgur. Ji o j clveh palčkov. Šop za lase, lop po plečih, Žemlja trese se pod njima, zdaj za nos, zdaj za brado ! travica bolnó ječi, Skuštrana dva palčka siva krešejo se iskre v zraku, tepeta se prehudo! tepežu le konca ni. Cof po licih, huj, to šum je ! JCakšen jek je zdaj nastal! Završalo je po plani, jek je vrbo izruval. C. Logar. Škrat. Spisal Ivo Trošt. si gotovo ne veste, kaj je škrat, pa vam tudi ne želim, da bi ga izpoznali tako kakor moj prijatelj stric Korel izpod Nanosa. — Pri Pikcu sva sedela na ognjišču — mi je pripovedoval — z gospodarjem Pikcem, grela sva se in praznila poličke. Bilo je namreč tam okolo pusta, snega do pod kolena, in jaz sem ob Pikčevem mlinu stikal vse božje popoldne za divjimi racami. Zato se mi je zvečer prilegal pečeni krompir s pečenimi klobasami in s kupico vina stare mere. Lovec je vsekdar rad žejen. Pikee je bil tudi lovec, pa dasi ta dan ni lovil rac, je bil tudi žejen. Kaj bi ne: z menoj je prigrizoval krompir in klobase in trkal in pil — poličkov pa nisva štela. „Korel, noč te bo!" me slednjič posvari prijazno. „Beži ! Še pol ure nimam do doma — pa po cesti, in meniš, da me bo noč. He! Pridem o polnoči, če mi zavežeš oči." „Saj ne veš, kaj je škrat, Korel." „Seveda ne; a tudi nocoj ne zvem, čeprav začneva od začetka prazniti poličke." „Čuj, Korel! Tam-le, kjer stoji sedaj kozelc, ki ga vidiš skozi okno, so pravili moj oče, je rasla visoka hruška; na nji so videli neki večer izpred konjskega hleva škrata: majhen možiček, dolga brada, tanke noge, debela glava, rdeča čepica, zelen jopič, dolg jezik pa zelen telovnik, a na licu porogljiv zasmeh. Tak je bil. Na veji je sedel, se prijetno gugal, pa ni padel s hruške. In verjemi, da moj oče niso mogli najti tisti večer poti v nizkem snegu izpred hleva sem-le v hišo. Zjutraj jih je dan obsijal — pod kozelcem." — „A veš, Ivan, to je bilo še najbrž v tistih časih, ko je bila pšenica v strokih in bob v klasih." Stric Korel je pravil, da sta potem še srečno in zadovoljno zalivala klobase ter pečeni krompir na ognjišču, poličke sta pa zamenjala z bokali. Skozi okno ju je pa opazoval možiček vrhu kozelca, jahal sleme, se smehljal poredno skozi okno in stricu Korlnu kazal — osle; sam jezik mu je segal skoro do tal. In vedno poredneje se je režal, in vedno daljši mu je 3* H* 52 for- bii jezik. Ko bi ga kdo videl, bi se bal, da možic ne poči od smeha ali vsaj ne pade s kozelca. Na Pikčevem ognjišču je odmeval smeh, zvenčale so čaše. Že pozno se odpravi stric Korel pod Nanos. „Ivan", de Pikčevka svojemu možu, „pa ne pusti Korlna pešati brez lyči. Bog ve, kaj se mu zgodi. Noč ima svojo moč." „Ne boj se ne, Francka," jo tolaži stric veselo. „Če pridejo nocoj tudi vsi škrateljni, se jih ne bojim. U-ji-hi-hi-i-i !" „Tako-le pa grem, glejta! Ena, dve — slama, seno! Ena, dve!" In res je šel široko po široki cesti, da sta se Pikčeva smejala na pragu, škratec je pa od smeha kar padel s kozelca — če ni samo skočil . . . „Seno, slama, ena, dve ..." je odmevalo, in sneg je škripal pod vsako stopinjo. „Da bom le na vrhu!" je sopel stric in zaman upiral oko v neprodirno beloto na vseh straneh. „Brez luči bi je pa res ne zdelal!" Pikčevka mu je namreč po sili stisnila leščerbo v roko. „Kaj je to? — A? —Ali sem bil že vrhu klanca nad Lumbarjem ali nisem bil? Vrag — ali škrat — nekaj me oponaša ..." Toda škratec se je zibal že na hrastovi veji nad njim, mu stresal snega za vrat in ga vabil k sebi. „Ah, kdaj bom na vrhu pri Lum-barju? Ali ni tu cesta, telegraf? Ne. To je njiva in to so hrastova debla." — „In to je škratec," je ponavljal nekdo, in stric je pritrdil: „ To je njivica, moj prijatelj, glej, in to je še ostala veha lanskega zelja, pri vehi zajček, ki jo objeda; dober večer, zajček! Dober tek bi ti voščil, pa vem, da boš tekel — preveč. He, Paša, Paša!" Toda psa Paše ni bilo za njim; šel je še ob pravem času domov. Stric se pa le ozira po njem, se izpotakne v razoru, telebne na leščerbo, jo zrnasti in se v temi, opiraje se na puško, komaj postavi na noge in mrmra: „To je pa zares škrat. Pa ne boš me, škratec!" Junaški stopi — v najbližji jarek in zopet obleži. „Kaj? Domov pa vendar pridem, če mi Pikec ali pa sam škratelj o polnoči zaveže oči." Prišepal je na cesto. „Hvala Bogu! Zdaj pa zdaj. Tu — telegraf, dobro! Tu njiva — dobro ! Zajček objeda zelje — dobro ! V vsaki dolini zajček — dobro! Ker ni Paše z menoj — dobro! Naprej! Ena, dve, seno, slama!" In skupno sta jo rezala — škrat spoštljivo oddaljen — po cesti — domov ali od doma, kdo je vprašal. „Ena, dve! Naprej!" Štrbunk. „Kaj pa to? Voda! Ješ, ješ! Pa globoka voda. Korel, ali znaš plavati? Saj si bil v latinski šoli tam nekje na laškem obrežju Istre. Le plavaj — a kam? Morje je to, sinje Jadransko morje. Tu je že breg, ali smo v — Benetkah?" S težavo se skobaca na suho, otrese vodo z glave, brade, obleke, iz črevljev in cinca naprej, a zelje objedajoči zajček pred njim — moker kot miš in mrzel, da je glasno dvomil, da je bila še kdaj sinja Adrija tako ledena! Škrat ga je še oponašal, in v črevljih mu je med prsti žvokala voda kakor pri Pikčevih ječmenček, ko ga kuhajo v trebušastem piskru. Kar se oddahne zadovoljno: „Aha! Zdaj smo pa doma, da smo le doma." Škrat se je smejal, češ: sebe misli in mene in psa, da smo doma. 53 HSr- Potrka, odpre in se čudi, da niso nocoj zaklenili vežnih vrat, in začne že na pragu sezuvati črevlje, da bi ne zbudil speče soproge in pa da ne bi še na tešče vedela vsa družina, kdaj je prišel domov in kakšen je preplaval — Adrijo. Kar se oglasi osorno iz temne veže: „Kdo je?" — „Jaz, jaz, Lina! Ali ne spiš?" odgovori Korel. „Moj Bog, Korel! Ti-i-i?" se začudi Pikec, napravi luč in posveti bližje. „Pa takšen le?"---Zunaj na kozelcu je pa možiček ovil jezik trikrat okolo pasu, da ne bi počil od smeha, a ni mu bilo še zadosti nacoj. Stric Korel je povest o škratu sam završil tako-le: Pikec me je potem naložil na sani, odel s slamo in rjuhami, potem je napregel, sedel sam name, pa — hi ! — smo bili pod Nanosom, kjer so mi pojasnili, da sem jo mahnil spotoma nazaj k Pikcu, padel pred Pikčevim mlinom pod jez, ga preplaval — junaški kot Adrijo in mislil, da sem doma. Zares, doma sem potem spal do večera in videl še v sanjah, kako mi škrat kaže osle. Jezno planem za njim — on v grmovje, a jaz padem s postelje in se prebudim. Na koga sem se hotel potlej jeziti? Vidiš, to je — škrat." Iz mladih dni.*) Piše in riše Fran Selski. IV. do se tudi v poznih letih rad ne spominja prijetne brezskrbne mladosti? Nehote mu večkrat uhajajo misli na one kraje, med one ljudi, kjer jo je preživel, ko vidi prileten človek okolo sebe veselo igrajajočo se mladino. Tudi jaz se še pogostokrat v duhu podam v svoj mili rojstni kraj, dasi je ta daleč tam doli med dolenjskimi hribi; v duhu obiščem domačo vasico in okrog nje drage mi znane prostore, se pogovarjam z nekdanjimi znanci in prijatelji in premišljam, kako je bilo tam nekdaj in kako je zdaj. Marsikaj, ki je že zdavno zapadlo minljivosti, v mislih vidim in slišim še tako živo kakor svoj čas v resnici. Najživeje pa se seveda spominjam, kako je bilo za dobe mojega detinstva doma na očetovi domačiji. Sicertje od takrat preteklo že nad četrtino stoletja, a vendar še vedno natančno vem, kakšno je bilo nekdanje staro poslopje za našo hišo, kje je na vrtu stalo kako staro sadno drevo, ki ga zdaj ni več, in kako smo se tam otroci igrali in kratkočasili. *) I., II. in III. glej v lanskem letniku! Uredništvo. V naši hiši smo bili štirje poredneži in radovedneži, izmed katerih mi je bila sestrica Minka najstarejša in Rezika najmlajša, bratec Jožek in jaz pa sva bila po starosti sredi med njima. Zahajali nismo na vas med sosedove otroke, in tudi ti niso obiskovali nas, ker naš oče ni dopustil tega. Večkrat je rekel: „Med razposajenimi vaškimi otroki se ne naučite ničesar dobrega; rajši se tu doma kaj učite iz knjig in igrajte se sami med seboj!" Zaraditega smo bili navezani le na lastno družbo ter smo se vedno radi imeli in dobro sporazumeli. Dasiravno je bilo nas malo po številu, nam vseeno ni bil nikdar dolg čas. K temu pa je še največ pripomogel strogi naš oče, ki nas ni mogel videti brez dela, ko smo nekoliko odrasli. Vedno nam je nakladal različna primerna opravila, vmes pa smo se morali učiti razen šolskih nalog tudi še mnogo drugega na pamet iz knjig in po pripovedovanju matere ter starejših izmed nas. Preden je kateri izmed nas začel hoditi v šolo,I je moral vsak že brati in moliti več molitvic. Naučila pa| sta tega najprej Minko oče in mati, in drugi smo morali potem po vrsti učiti istih predmetov mlajše izmed svoje družbe. Tako nam je preostajalo kaj malo časa za igranje. Zato pa smo se vselej močno oddahnili in razveselili, kadar je vzel oče puško na ramo ter odšel na lov ali pa se napotil kam drugam z doma. Pregovor pravi: „Kadar ni mačke doma, miši plešejo." To je veljalo tudi za nas. Komaj je oče prestopil vežni prag, že smo popustili vsak svoje delo in se začeli z glasnim vriščem poditi semintja. Ako nam je mati kaj rekla, ni to nič izdalo, ker se je nismo bali kakor očeta. Toda večkrat se je oče vrnil prej, nego smo se nadejali, ter nas zalotil pri rajanju. Za srečne smo se šteli, kadar nismo prejeli za svojo razposajenost drugega plačila kakor nekaj ostrih besedi in pogledov. Najčešče pa je očetova nepričakovana vrnitev imela za nas te žalostne posledice, Ida smo kleče ihteli vsak v drugem kotu, ali pa se je nam zgodilo še kaj hujšega. 55 T