75&U6'	cui&MA i* JlaHi*
nzvvini
POŠILJA * »VAH UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAEJ EL MAHRANI ŠT. 3
£eto: 4.
St. 135
19. nouendka 1944.
PRVO ZASEDANJE ANTIFASISTICKE SKUPSTINE NARODNOG OSLOBODJENJA SRBIJE
Slobodna Jugoslavija, 10.11. javlja:
Juče u dva sata popodne otpočelo je u Beogradu prvo zasedanje Antifašističke Skupštine Narodnog Oslobodjenja! Srbije. Skupština je skupila delegate iz svih krajeva oslobodjene i još okupirane Srbije koji so bili pozdravljeni oduševljenim aplauzima a ko ji su prešli u ovacije, kada je u dvoranu ušao Maršal Jugoslavije, Josip Broz Tito. Mada ni je bio predvidjen govor Maršala Tita, masa tisuču delegata, jednodušno je uz gromke aplauze zahtevala Maršalova reč. Maršal Tito je zatim stupio na podium i započeo je govor u ko j emu je istakao zasluge Srbije u narodno oslobodilačkoj borbi i pozvao delegate Prve Srpske Narodne Skupštine da produže rad koji su započcli Srpski partizani u godini 1941, u kojoj su mnogi žrtvovali svoje život e u borbi za ostvarenje oslobodilačkih ciljeva.
Posle odpevane narodne himne “Čuj Sloveni” u ime Narodnog Oslobodilačkog Odbora Srbije uz velike manifestacije oduševljene publike, Dr.Slavko Metkovič (?) obratio je dobrodošlicu Maršalu, predstavnicima savezničkih vojnih misija Sovjetskog Saveza, Velike Britanije i Sjedinjenih Američkih Država, članovima predsedništva AVNOJ-a na čelu sa Dr.Ivanom Ribarom, članovima Nacionalnog komiteta za oslobodjenje Jugoslavije, članovima Vrhovnog šitaba N.O.V. i P.O. Jugoslavije, svima delegatima ostalih jedinica Jugoslavije, i svima predstavnicima Srpske pravoslavne crkve svima predstavnicima oslobodjene i neoslobodjene Srbije, koje je narod poslao u Prvu Srpsku Skupštinu, i pozvao je sve prisutne da čutanjem od jedne minute °daju postu svim palim borcima za slobodu domovine.
Skupština je zatim aklamacijom izabrala srpsko predsedništvo ovoga zasedanja Antifašističke Skupštine Narodnog Oslobodjenja Srbije u k oje su ušli.
Maršal Jugoslavije, Josip Broz Tito.
Maršal Sovjetskog Saveza, Josip Staljin.
Predsednik Sjedinjenih Država Amerike, Roosevelt.
Predsednik Britanske vlade, Winston Churchill.
Centralni komitet Komunističke Partije Jugoslavije.
Predsedništvo AVNOJ-a.
Nacionalni komitet oslobodjenja Jugoslavije.
Vrhovni štab N.O.V. i P.O. Jugoslavije.
Prvi je pozdravio prisutne govorom Dr.Ivan Ribar, predsednik Antifašističkog vječa Narodnog Oslobodjenja Jugoslavije. Zatim je u ime Vrhovnog šitaba N.O.V. i P.O. Jugoslavije pozdravio Skupštinu general lt. Arca Jovanovič. U ime Centralnog komiteta Komunističke Partije Jugoslavije održao je pozdravni govor general lt.Žilov. Podpredsednik Nacionalnog Oslobodjenja Jugoslavije, Edvard Kardelj izručio je pozdrave delegatima sprskog naroda u ime slovenačke delegacije.
Zatim su se govori redjali ovim redom:
U ime Hrvatske delegacije, Andrija Hebran.
U ime Črnogorske delegacije pukovnik, Dimitar Basic.
U ime Makedonske delegacije podpredsednik Antifašističkog vječa Narodnog Oslobodjenja Jugoslavije, Dimitar Vlahov.
U ime Srba, Muslimana i Hrvata Bosne i Hercegovine, govorio je sekretar Antifašističkog vječa Narodnog Oslobodjenja Jugoslavije, Rodoljub Polak.
U ime Vojvodjanske delegacije, Jovan Veselinovič.
Kao predstavnik Srba u Hrvatskoj, Rado Pribi-čevič.
U ime IJjedinjenog saveza Antifašističke omla-dine Srbije, Dragica Ninkovič. ,
U ime Glavnog štaba N.O.V. i P.O.Srbije general It.Foča Popovič, kao i ostali narodni govornici iz svih krajeva Srbije.
Svečani deo prvog zasedanja Prve Antifašističke Skupštine za Oslobodjenje Srbije završen je koncertom pjevačkog kora pozorišta “Narodnog oslobodjenja” odabranim narodnim i slobodarskim pjesmama. Prisutni delegati i gosti poneli su sa oye skupštine svest o velikom historiskom aktu prvog zasedanja Antifašističke Skupštine Narodnog Oslobodjenja Srbije, ne samo za Srbiju več i za cjelu Federativnu Jugoslaviji!.
GOVOR MARŠALA TITA
Pri svečanom zasedanju Antifašističke Skupštine Narodnog Oslobodjenja Srbije održao je Maršal Jugoslavije Tito, sledeči govor:
Drugovi i drugarice! Bračo i sestre!
Nišam mislio da govorim ali ipak vidim potrebu da govorim predstavnicima herojske Srbije, i da vam kažem nekoliko reči. Ni j e potrebno da vas uvjeravam koliko se mnogo radujem što mogu ovde
u Beogradu posle tri i pol godine, posle strahovitih stradanja naroda Srbije, da vas pozdravim kao istinske predstavnike istinske i demokratske Srbije. Za nas narodno oslobodilačka vojska Srbije ima naročito ogromni značaj. Vi sami znate da smo mi ovdje počeli da se borimo, da organizujemo ustanak protiv neprijatelja i to ne samo Južnih Slovena, več i svih Slovena i čitavog čovječanstva protiv nemačkofašističkih osvajača.
Ovde su sinovi Šumadije i čitave Srbije, koji su prije tri i pol godine ustali u borbu na život i smrt ne samo radi časti nacije i časti Srbije, nego i radi svog opstanka. To su bila teška vremena to i sami znate. Ali odmah od samog početka mi smo svi bili zadojeni dubokom verom da če naša nejednaka borba jednog dana urediti plodom, t.j. da če pobeda biti na našoj strani. Sto nas je rukovodilo i što nam je ulivalo veru? Prvo, rulcovodila nas je ljubav prema svojoj domovini, ljubav prema nezavisnosti naših naroda, rulcovodila nas je vera u nepobedivost velikog našog saveznika Sovjetskog Saveza, ruko-vodila nas je vera u nepobedivost sjajne Crvene Armije, rukovodila nas je vera u veliki savez Sovjetske Unije, Engleske i Amerike, u ovu naj-veču šilu sveta koja je sve svoje snage stavila u službu čovječanstva.
I mi mali narodi u moru fašističke Evrope, digli smo se da spasimo čast svojih naroda, da se borimo za svoju nezavisnost pa da jednoga dana smelo i otvorenih očiju možemo kazati: “Mi smo dali sve što smo mogli, da bismo doprineli opčoj stvari, to jest oslobodjenju Evrope, oslobodjenju naše zemlje od fašističkog okupatorskog žiga”.
Srbija je u ovoj nadčovečanskoj borbi dala velike i krvave žrtve. Njezini sinovi ne samo u Srbiji nego na svim bojištima Jugoslavije davali su svoju krv i svoje živote za zajedničlcu veliku stvar, za slo-bodu svoje domovine Srbije, i šire domovine nove federativne Jugoslavije. Je sam gledao kad smo zajedno išli po brdima Srbije, po brdima naše Črne Gore, Bosne, Hercegovine i Dalmacije, gledao sam samopožrtvovanost naših Šumadinaca, mladiča, kako sa zanosom idu u borbu za bratstvo i jedinstvo naroda Jugoslavije. U torne leži velika zasluga sinova naše junačke Šumadije. Nažalost natrag, u Srbiju došlo je malo od onih heroja, koji su 1941 godine pošli s tom misijom i u druge krajeve naše domovine Jugoslavije. Slava palim herojima za bratstvo i jedinstvo i slobodu naroda! Ali evo rezultata tih velikih žrtava. Došli su sinovi svih naroda da oslobadjaju i oslobodili su zajedno sa bratskom herojskom Črvenom Armijom naš najdraži grad Beograd, koji od sada postaje prestolnicom svim naroda Jugoslavije.
U času ove velike nadčovečanske borbe iskovano je ne samo bratstvo i jedinstvo naroda Jugoslavije, nego je stvorena i naša istinska narodna vlast. Pred vama predstavnicima junačke Srbije sada stoji zadača da produžite delo, koje su započeli vaši slavni sinovi, borci Partizanskih Odreda i Narodno Oslobodilačke Vojske.
Da živi srečna, slobodna Srbija u ujedinjenoj slobodnoj federativnog demokratskoj Jugoslaviji!
ZA MAKEDONSKO JEDINICU
“Tanjug" javlja dne 14 o.m.:
Prilikom jučerašnje sednice V.A.F.N.O.S.S. gen. major Svetozar Vukmanovič održao ie govor, i
rekao izmedju ostaloga i ovu:
“Drugovi i drugarice! Dolazim iz Makedonije od štaba N.O.V. Jugoslavije za Makedoniju. Donosim pozdrave sa juga od naše brače, hrabrih makedonskih jedinica, na čelu sa njihovim komandantom, general majorom Mihajlom Apostolskim. General Vukmanovič podvlači da je več oslobodjena, osim Skoplja i Gostivara, skoro čitava Makedonija, dalje kaže: “Nosim vam pozdrave celog makedonskog naroda, koji se bori da izgradi svoju nacionalrm i federativnu državu u okviru federativne Jugoslavije. Osim toga ceo makedonski narod želi da u ovoj borbi postigne puno ujedinjenje, da se u ovoj borbi ovaj deo makedonskog naroda, koji se dosada nala-zio pod oblasti bugarske i grčke države uključi u makedonsku federalnu državu.
Poslanici pleskaju i govornik nastavlja: “Prošao sam kroz makedonsku teritoriju na jugoslovensko tlo, prošao sam teritoriju makedonsku u okviru bugarske i grčke države i nosim vam odluku make donskog naroda, koji hoče da se priključi svojoj državi. Mi računamo da čemo kod tog zadatka ima-ti punu podršku celog srpskog, hrvatskog, slovenač-kog i crnogorskog naroda. (Aplauzi i uskliei!) Osim toga računamo da čemo imati pravo da se našem narodu prizna na osnovu samoodredjenja stvorenje svoje nacionalne države.
Sretan sam što se nalazim u Srbiji. Ja sam u Srbiji živeo, ja sam u Srbiji odrastao, ja sam u Srbiji radio. Živela Srbija! (Buran aplauz i poklici!) Još nešto. Najsretniji sam što se nalazim u Beogradu, u Beogradu 14 septembra i u Beogradu 27 marta, u našem slavnom Beogradu, živeo Beograd!
GRADJANI GRADA BAJE TRAŽE PRISAJEDINJENJE
“Slobodna Jugoslavija", 14.11. javlja:
Narodno oslobodilački odbor BAJE i okoline upu-tio je sledeči telegram Vrhovnom komandantu N.O.V. maršalu Titu:
“Josipu Brozu-Titu. Druže maršale! Pobedonosna Crvena Armija oslobodila je Baju i okolinu, koja ima slovensku večinu i moli vas, druže maršale, da ura-dite sve što je u Vašoj moči, da se želja našeg naroda iz Bajskog trokuta ispuni i da se ceo ovaj kraj, kao što je nekad bio, prisajedini slobodnoj, demokratskoj Jugoslaviji. Madjari su uspeli na mirovnoj konferenciji 1921 da pomoču lažnih podataka otrgnu ove krajeve od Jugoslavije i da ih bace u črno ropst-vo madjarskog feudalizma. Čvrsto verujemo da se to neče više ponoviti. Nečemo više da živimo izvan naše domovine. 'Hočemo slobodan život u slobodnoj, demokratskoj, federativnoj i narodnoj Jugoslaviji! Hočemo da se borimo za konačno uništenje fašizma! Smrt fašizmu, sloboda narodu ! U ime Narodno oslo-bodilačkog odbora Baje.
• (Ime nerazumljivo)
IZ BEOGRADA
Proiadila je tvornica šečera na Čukarici. U gradu rade bioskopi u kojima se prikazuju sovjetski i sa-veznički filmovi. Uspostavljen je saobračaj s Vršcem i Bečkerekom. Mlinov! su proradili. Tzašao je iz štampe nov list “Borba”.
RAPALLSKI DAN 1944
PRIMORSKA POSLANICA VRHUNSKIM ZASTOPNIKOM TREH VELESIL
Jugoslovanski odbor iz Italije v Londonu je po svojem predsedniku dr.Ivanu M.Čoku poslal dne 6.ok-tobra 1944 prezidentu Združenih držav, g.Rooseveltu, predsedniku britanske vlade, g.Winstonu Churchillu in maršalu Staljinu tole spomenico:
Kot predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije, ki zastopa prava, cilje in težnje Jugoslovanov pod italijanskim jarmom, mi je čast predložiti predsedniku Združenih ameriških držav in ministerskemu predsedniku Velike Britanije tale
MEMORANDUM
Izjava, ki sta jo skupno podala 27.septembra 1944 prezident Združenih ameriških držav in ministerski predsednik Velike Britanije” da je treba vzpodbujati tiste Italijane, ki se trudijo za politični preporod Italije in delujejo za dokončno uničenje fašis-tovskega sistema”, je globoko odjeknila v srcih vseh Jugoslovanov, posebno pa onih izpod Italije.
Vsega vpoštevanja so vredna dejstva, da si je italijanski narod sedaj izbral pravo pot, po kateri hoče dokončno uničiti fašizem; vpoštevanja vredno pa je tudi spoznanje, da ga pri tem intenzivno podpirajo tisti demokratski narodi, proti katerim so go poskušali voditi fašistovski mogotci. Toda na nas Jugoslovane izpod Italije, člane celotne jugoslovanske
družine — tri četrt milijona po številu —, ki smo bili po rapallski pogodbi vključeni v severovzhodni kot Italije, napravlja ta izjava — hočeš, nočeš — globok, čisto svojevrsten vtis, popolnoma drugačen, kakršen pa ga napravlja na Italijane same. Priznavamo, da je gornja izjava važen politični korak v razvoju odnošajev med zavezniki in Italijo, ki se je tekom te vojne iz sovražnice preoblikovala v so-bojevnico in poskuša doseči položaj polnopravne zaveznice. Nismo se bojevali proti fašizmu in podpirali zavezniško stvar šele od vsega začetka sedanje vojne, pač pa smo se iz svojih lastnih narodnih nagibov kot Jugoslovani borili proti fašizmu že 25 let prej, kakor pa je vojna sploh pričela.
Zahtevamo, da zavezniki popravijo krivico, ki nam je bila prizadejana ob koncu prve svetovne vojne — krivico, da smo bili izročeni na milost in nemilost laškemu gospodstvu brez lastne privolitve in proti svoji volji. Jugoslovani pod Italijo smo uporno in vztrajno zahtevali popravo jugoslovan-sko-italijanske meje, ki naj bi temeljila na jasno določeni narodnostni črti. med Italijo in Jugoslavijo, ki je bila točno potegnjena v dobi tolikih poko-lenj. Nadalje smo zahtevali združitev s svojimi krvnimi brati v Jugoslaviji.
Formalno je prav za prav rapallska pogodba z dne 12.novembra 1920 tisti mejnik, ki je postavil razmejitev med obema državama, toda zdi se nam popolnoma dosledno, če smatramo to mejo kot posledico Londonskega pakta z dne 26.aprila 1915. V teku mirovne konference v Parizu je poskušalo jugoslovansko zastopstvo doseči pravično mejo, ali svet je bil naveličan vojne in pojavili so se še drugi problemi, ki so zaskrbeli zavezniške državnike. Ustvarjeno je bilo ozračje, v katerem so jugoslovanski državniki čutili, da po dveh letih diplomatičnih borb, ni drugega izhoda kot kompromisna rešitev. Jugoslovanski narodi, posebno tisti Jugoslovani, ki so bili ostro obsodil Londonski pakt, kar vzbuja občutek, da pristali na to rešitev, ki je bila tako nestvarna in nepravična ; rešitev, ki je v bistvu temeljila na sklepih Londonskega pakta. Ta pakt pa je bil podpisan predno je bilo postavljeno načelo samoodločbe narodov'kot vrhovni cilj prve svetovne vojne.
V	politični literaturi Velike Britanije in Združenih držav, ki obravnava dogodke v dobi med prvo in drugo svetovno vojno, je Londonski pakt vsesplošno obsojan tako iz političnih, kakor iz moralnih razlogov. V svoji knjigi “Resnica o mirovnih pogodbah” je britanski ministerski predsednik in prvi delegat na pariški mirovni konferenci, Lloyd George, zelo ostro obsodil Londonski pakt, kar vzbuja občutek, da ima Velika Britanija posebno moralno dolžnost potruditi se z vsemi silami, da se popravijo krivice, storjene z Londonskim paktom.
V	svojih 14 točkah govori predsednik Wilson jasno in točno o narodnostni meji med Slovenci in Italijani. Ta meja se bistveno ni spremenila v zadnjih 14 stoletjih. Poteka od izliva reke Soče v Jadransko morje proti severu v smeri proti Kor-minu, Čedadu, Tarčetu, Kaninu, na Špik na avstrij-sko-italijanski meji. Vzhodno te narodnostne meje
leži ozemlje, ki je narodnostno strnjeno slovansko. Mesta, ki leže v bližini strnjenega italijanskega ozemlja in ona na zahodnem istrskem bregu, imajo res da italijansko večino. Zaradi teh italijanskih večin so bila ta mesta skupno s celotno1 strnjeno slovansko pokrajino, ki ustvarja njihovo neposredno zaledje, darovana po prvi svetovni vojni Italiji.
Edina logična in naravna rešitev pa bi bila, če bi sodniki na mirovni konferenci potegnili mejo vzdolž zgoraj naznačene narodnostne meje in bi dovolili tej jugoslovanski pokrajini spojitev z jugoslovansko državo.
Toda poleg te naravne utemeljitve imamo Jugoslovani izpod Italije sedaj —■ po izkušnjah med obema vojnama — še drug mogočen razlog za upravičenost svoje zahtevke. To je naša moralna in nepreklicljiva zahteva: Brutalno in nečloveško postopanje, krivice in nezaslišane krutosti, ki smo jih morali prenašati s strani predfašistovškega, kakor tudi s strani samega fašistovskega režima, nas opravičujejo k zahtevi, da ne sme noben košček zemlje, kjer prebivajo Slovani, ostati po tej vojni pod italijanskim jarmom. Če že mora biti vključena kaka manjšina v tujo državo, ne sme na noben način biti to jugoslovanska manjšina pod Italijo.
Naj navedemo glede postopanja Lahov proti Jugoslovanom to, kar piše "LTtalia Libera”, glasilo stranke “Partito d’Azione”, ene izmed petih, Id sestavljajo sedanjo laško vlado, v številki z dne S.avgusta 1944: “Po prvi svetovni vojni so se posluževali nekdanji iredentisti v Julijski Krajini politike, po lateri so smatrali pol milijona tujerodcev (Slovanov) za sirovino, ki jo je treba nasilno predelati po kolonialnih metodah. Že takoj 1.1919 so pričele kazenske ekspedicije proti kraškim vasem, ali so se te vasi uprle brutalnemu poskusu spremeniti svoje narodno obeležje. Nato je prišel fašizem. Pod krinko boja proti “subverzivnim in proti -narodnim elementom" so uničili vsako sled slovenskega političnega življenja, razdejali domove delavskih ustanov in kulturnih organizacij, ukinili vse neiitalijanske šole ter jih zaprli, slovanska imena pa so na podlagi ukazov policijskih načelnikov popa-čevali v italijanska, medtem, ko je bila javna raba slovenskega jezika sploh prepovedana. Izredno sodišče je obsodilo na smrt mnogo več “protinarod-nih prebivalcev Julijske Krajine ko pa Italijanov, pa če tudi seštejemo Italijane iz vseh italijanskih pokrajin skupaj. Toda niti požigalne tolpe in niti zapori niso mogli streti tega naroda, ki je — kakor danes to ve ves svet — trd in neizprosen ravno v smrti”.
Po taki odkritosrčni in res avtoritativni obsodbi predfašistovškega in fašistovskega postopanja nasproti tem svojim slovanskim državljanom, vendar ne more biti več Italijana, ki bi imel pogum zahtevati pravico za upravljanje katerega koli mesta, kjer živijo Slovani.
Okrog Trsta se razprostira strnjeno in izključno slovensko oziroma jugoslovansko zaledje, ki gravitira k tržaški luki in njegovemu trgovskemu središču. Trst pripada slovenskemu oziroma jugoslovanskemu gospodarskemu območju. Trst zahteva Jugoslavija iz gospodarskih nujnosti. Neposredno zaledje Trsta zajemlje v celoti produktivne pokrajine Jugoslavije — dolino reke Save —' kateri je Trst naravno izhodišče.
Gospodarsko zaledje Trsta pa leži še dalje v podonavski kotlini. Za gospodarsko življenje Italije je tržaška luka odveč. Severna Italija ima svoje naravno izhodišče v Benetkah. Nobenega najmanjšega razloga gospodarske logike ni, ki bi zagovarjal vključitev Trsta k Italiji. Ena izmed kvarnih posledic evropske ureditve po 1.1919 je nazadovanje gospodarskega življenja tržaškega mesta in luke v dobi laškega gospodstva v mestu. V interesu samih Jugoslovanov je, da uredijo Trst kot pomorsko luko, ki naj odpira pristop vsakomer, ki jo želi uporabiti. Za vse one, ki si žele souporabe, ne glede ali so Jugoslovani ali ne, bodo veljale uredbe, ki bodo jamčile enakost postopka za vse.
Trst ima nadalje še vedno močno jugoslovansko manjšino, navzlic obširnim spremembam prebivalstva, ki so ga z nasiljem vršile laške oblasti bodisi že pred prvo svetovno vojno in zlasti v času od osvojitve tržaškega mesta 1.1918 pa vse do današnjega dne. Italijanska večina je bila potvorjena in vzdrževana z nenaravnimi, umetnimi in nasilnimi sredstvi. Ogromna večina prebivalstva bi bila danes slovanska, če bi tržaško prebivalstvo uživalo naraven razvoj, to je, če bi Lahi ne raznarodovali na deset in deset tisoče Slovanov in če bi ne navlekli drugih deset tisočev Lahov iz najoddaljenejših italijanskih pokrajin z namenom, da tako ustvarijo laški značaj Trsta.
Na eni strani smo trdno prepričani, da ni laški narod, ki je koncem koncev vendar le odgovoren za to, kakšno vlado ima, na noben način pokazal sposobnosti upravljanja z narodnimi manjšinami; na drugi strani pa je očitno, da Jugoslovani nimajo nobene namere delati med posamezniki kakršne koli razlike glede “rase" ali veroizpovedi. Vse pravice bodo zajamčene tistim manjšinam, ki pridejo pod Jugoslavijo. (Sklep AVNOJ-a z dne 29.nov.1943 v Jajcu).
Vsa zadeva pa ima tudi še drugo lice, ki je največjega pomena za sedanjo borbo proti fašizmu in za našo svobodo.
Poleg petindvajsetletne borbe proti zatiralcem v mejah Italije, so Jugoslovani izpod Italije pokazali in dokazali neukrotljivost svojega duha tudi v teku te vojne v borbi proti zavojevalcu. Pri tem naši ljudje niso imeli pred očmi zgolj svojega lastnega osvobojenja, pač pa so si bili svesti svoje strate-gične vloge, ki je bila največjega pomena za demokratične države. V dokaz naj navedemo besede glavnega državnega pravdnika, ki jih je izrekel v svojem govoru pred fašistovskim izrednim sodiščem v Trstu meseca decembra 1941. v teku monstre-procesa proti 71 Slovencem, ko jim je očital “sabotiranje v svrho prevrata javnega reda v Italiji in oslabitve italijanskega vojnega napora in pripravljenosti. “Glavni državni pravdnik je izjavil: “Njihov bojni klic je bil: boj proti italijanski fašistovski tiraniji. Sedaj je pravi čas, ko je Italija v vojni. Koliko časa bomo še rabili, da se prepričamo, da v ozadju vsega tega stoji — zavratna Anglija • Uradni fašistovski govornik je v svojem radijskem tolmačenju dejal: “Več kakor deset let je angleška tajna služba vzdrževala v Trstu svoje agente, ki so med Slovenci širili na široko zasnovano propagando za separatizem. Govorili so o svobodnem mestu, morda pod milostljivim pokroviteljstvom Nj.Vel.angleškega kralja, o vojaški zaščiti britanske
mornarice na Malti in o gospodarskem favoriziranju krajevnih angleškožidovskih krogov”.
Nadaljni dokaz, kakšen duh vlada med Jugoslovani izpod Italije je onih nekaj tisoč jugoslovanskih vojakov iz Julijske Krajine, ki so bili z drugimi Lahi ujeti v Afriki ih južni Italiji in ki so sc takoj prostovoljno javili v službo proti osnim državam ter so bili končno uvrščeni v N.O.V. Jugoslavije.
Povsod v Julijski Krajini so se združile ljudske množice v borbi proti sovražniku. Borba se je razprostirala v Istri, na Goriškem in ob samih vratih tržaškega predmestja ter reške luke in segla globoko v videmsko pokrajino.
V	imenu vsega ljudstva teh pokrajin je izdalo 30.nov.1943 AVNOJ, kot najvišji organ jugoslovanskih narodov proklamacijo, s katero je bilo anektirano Slovensko Primorje, t.j. Trst, Gorica in Beneška Slovenija, kakor tudi Istra, Reka, Zadar in jadranski otoki. Ta proklamacija verno tolmači čustva in voljo Jugoslovanov izpod Italije in je v polnem soglasju s cilji 25 letne borbe proti krivici, ki jim je prepovedovala, da bi bili po prvi svetovni vojni dosegli svobodo in združitev s svojimi brati v lastni državi.
Izjava maršala Tita z dne 15.sept.1944, da “bodo naši bratje v Istri, Slovenskem Primorju in na Koroškem osvobojeni in da morajo biti osvobojeni, da bi živeli svobodno, življenje v svoji domovini skupno s svojimi brati”, je bila pravičen tribut onim tisočem, ki so padli v tej vojni za skupno stvar Združenih narodov, boreč se za svojo lastno zemljo in braneč sovražniku, da uporablja železnice in luke za prehod v Sredozemsko morje in v Severno Afriko.
Izkušnja je pokazala, da je prehod skozi vrata v gornjem kotu Jadrana kot izhodišče iz Srednje Evrope, kjer prevladuje Nemčija, najbolje zavarovan, če ga branijo tisti Jugoslovani, ki so ga branili v tej vojni proti Nemcem, tako v svojem lastnem interesu, kakor tudi v interesu zaveznikov.
V	znamenju načel svobode, enakosti, pravice in demokracije, katerih principi edino lahko jamčijo za mir in red in katerih bi niti Avstrija niti Italija ne mogli niti hoteli, je naš narod odločen zajamčiti mir, red, napredek in procvit Julijske Krajine ter na ta način prispevati k blagostanju ob Jadranu, na Balkanu in v Srednji Evropi.
Zgodovina dokazuje, da ne morejo zavezniki ob koncu vojne zahtevati od sozaveznika, da bi odstopil kak del svoje zemlje včerajšnjemu skupnemu sovražniku. Še vedno pa slišimo iz Rima in drugih italijanskih središč ugledne glasove, da naj ostanejo predvojne meje Italije, “ki se bojuje na strani zaveznikov”, nedotaknjene.
Na vsak način pa mora priti do ponovne razmejitve med Italijo in Jugoslavijo, ker je staro mejo Italija sama uničila s svojim neizzvanim in neopravičljivim napadom na Jugoslavijo. Poprava meje v smislu gornjih zahtev, interesov in teženj ter iz zgoraj navedenih razlogov je zahteva pravičnosti, morale in prestiža zaveznikov. Končna odgovornost za povojno ureditev Evrope obvezuje v prvi vrsti velesile. Da bi pa ta ureditev bila trajna, se morajo velesile omejiti na to, da postavljajo na prvo mesto voljo naroda in življenjske interese zaveznikov, ki niso nikoli ošibeli v veri za demokratična načela
in so vedno istovetili svoje interese z interesi demokratičnih sil. Kakšna je narodova volja in kateri so življenjski interesi, je točno izraženo v zgoraj navedeni proklamaciji AVNOJ-a in v izjavi maršala Tita. V tem oziru navdaja nerazrušljiva solidarnost in enotnost duha vse narode Jugoslavije s svojimi brati pod Italijo.
Gotovo tolmačim pravi duh naroda in njegova resnična čuvstvovanja, ko izjavljam: Nobene ureditve med velesilami in Italijo, ki bi se dotikala naše usode in ki bi bila napravljena brez našega pristanka ter ne nudila zadoščenja našim pravičnim zahtevkam in življenjskim interesom, za katere so leta in leta prelivali svojo kri najboljši jugoslovanski sinovi, naš narod ne bo nikoli priznal!
To izjavo smatram za svojo dolžnost in jo izrekam z namenom, da bi bil naš narod obvarovan pred nadaljhimi žrtvami, velesile pa obvarovane pred novimi povojnimi zapletljaji.
Izven svojih meja naj se Italija upravičeno bojuje za kolonije in zavezniki bodo gotovo imeli dovolj prilike pomagati ji in nuditi ji potrebne koncesije, toda Jugoslovani nismo, kakor popolnoma pravilno trdi "LTtalia Libera” nobena sirovina, ki naj bi se predelavala po kolonijahiih metodah. Pri vsem spoštovanju do laške kulture in civilizacije in do vseh velikih uslug, napravljenih človeštvu v preteklosti, čutimo, da smo ravno tako upravičeni za svobodo, napredek in blagostanje, kakor je za to upravičen italijanski ali katerikoli drugi narod na svetu. Zmožni smo -ustvariti si svojo družbo in vladati sami sebe, skupno s svojimi brati.
Končno naj mi se dovoli izraziti svoje trdno prepričanje, da odgovarja pravičnosti, morali in prestižu zaveznikov stališče, da se brez predhodne ureditve jugoslovansko-italijanskega obmejnega vprašanja, kjer bomo dobili popolno zadoščenje, ne more spremeniti naš odnos do Italije.
Italija si bo lahko pridobila enako mesto v veliki družini svobodnih narodov ne samo s tem, da se sedaj bori na strani zaveznikov, pač pa v prvi vrsti s tem, da popravi krivice, ki jih je prizadejala v preteklosti.
Poprava jugoslovansko-italijanske meje v smislu naših pravičnih zahtevk je na ta način v naših očeh predpogoj priznanja Italije kot članice Združenih narodov.
Kakor hitro bo ustreženo pravičnosti, bodo vsi Jugoslovani pripravljeni živeti v najboljšem prijateljstvu s svobodno in demokratično Italijo in z italijanskim narodom.
JUGOSLOVANSKI ODBOR IZ ITALIJE
* * *
V tej zvezi pripominjamo, da so pooblaščeni predstavniki vseh treh velesil v Londonu takoi^ po prejemu gornjega memoranduma povabili našega predsednika, dr.M.Čoka, na osebni razgovor. Pri tej priliki je naš predsednik raztolmačil podrobnosti vprašanj, ki jih vsebuje memorandum. Pripominjamo tudi, da ima Jugoslovanski odbor iz Italije v Londonu lepo število prijateljev Primorskih^ Slovencev. — Z vstopom naših velikih prijateljev Francozov v “Evropski posvetovalni odbor” bomo Primorski Slovenci v generalu De Gaulle-ju našli, poleg maršala Staljina, še enega iskrenega zagovornika naših upravičenih teženj.
Ves svet je, letošnjo obletnico velike ruske revolucije praznoval z globokimi občutki, zavedajoč se pomembnosti in veličine velike slovanske države, zmagovite in mogočne. Ob sedemindvajseti obletnici niso vztrepetala samo srca osvobojene slovanske družine na vzhodu, niso hitele misli in želje Jugoslovanov proti Moskvi in niso švigale skozi ozračja pozdravne brzojavke demokratičnih združenih narodov, pač pa je ta obletnica mogočno pretresla tudi sovražno taborišče.
Maršal Staljin je spregovoril zgodovinske besede. Zgovoril jih je jasno, nedvoumno in s polnim pov-darkom. Njegov govor pomeni živo neovrgljivo definicijo preteklosti, sedanojsti in prihodnjosti. Še noben govor v tej vojni ni doživel tako različnih tolmačenj, toliko optimizma med zasužnjenimi narodi, toliko vere v končno zmago in tudi v med-zavezniško solidarnost; še nobeden govor pa ni tako mogočno pretresel osnih razbojnikov in napadalcev.
Maršal Staljin je z energično gesto razblinil v nič vse germansko-japonske kalkulacije, ki so slonele na edinem učinkovitem skrivnem orožju osi — na nesporazumu zaveznikov. Razlike v gledanju na določene vojaške in politične probleme so brez dvoma tu, saj se take razlike pojavljajo celo v krogu najintimnejših somišljenikov v vsaki stranki, v vsaki državni skupnosti in so samo logična posledica oddaljenih kontinentov, ki vkljub modernemu času vendarle žive vsak zase svoje posebno življenje. Čeravno izgleda nedosledno, vendar je jasno, da imajo tudi take razlike svoje pozitivnosti, ker se v njih brusijo ideje in rešitve, ki zahtevajo globokega proučevanja in ki koncem koncev najdejo le pravilno rešitev v medsebojnem sporazumu.
Na vojaškem poprišču so vreli na dan nesporazumi pred teheransko konferenco glede pričetka drugega bojišča. Dogodki, ki so sledili, so te dvome in nesporazume razpršili. Maršal Staljin je brez pridržka visoko ocenil orjaški napor zaveznikov po b.juniju tl. “Vojska in mornarica naših zaveznikov”, je dejal maršal Staljin “sta ostvarili množenstvena izkrcevanja na francoski obali v veličini, ki nima primera v zgodovini in sta prebili z odličnimi sunki orjaške nemške obrambe".
Maršal Staljin nadaljuje v svojem znamenitem govoru: “Nobenega dvoma ni, da bi brez drugega bojišča v Evropi, ki je navezalo nase 75 nemških divizij, naše armade ne mogle v tako kratkem času pomesti z obrambo sovražnika in pognati ga z ozemlja Sovjetske zveze. Ravno tako pa ni nobenega dvoma, da bi mogle zavezniške oborožene sile doseči na zahodu take uspehe brez mogočnih ofenzivnih operacij Rdeče vojske, ki je pritegnila nase 200 nemških divizij”.	'
Besede maršala Staljina glede političnih vprašanj niso nič manj važne in pomembne. Ko je z vso jasnostjo ocenil izvršitve teheranskih sklepov in povdaril globoko razumevanje, ki vlada med zavezniki, je maršal Staljin omenjal rezolucije v Dum-
barton Oaks-u glede organizacije varnosti po vojni. Tu je stališče Sovjetske zveze jasnejše, kakor pa je zadržanje Združenih držav in Velike Britanije. Zadnji dve zaveznici sta — kakor je znano — še vedno rezervirani glede načrtov, ki so bili zasnovani v Dumbarton Oaksu in bosta zgovornejši verjetno šele potem, ko bodo rešena nekatera vprašanja, ki so ostala za enkrat še v miznici. Sovjetska zveza je iz ust maršala Staljina mogočno podprla težnje načrtov v Dumbartoir Oaksu. O tej stvari je maršal Staljin dejal: “Mnogo so govorili o različnosti mnenj treh velesil glede gotovih varnostnih vprašanj. Gotovo je, da različna mnenja obstojajo in pojavila se bodo še nova pri drugih vprašanjih. .Nesporazumi vladajo celo med člani ene in iste stranke, zato jih še toliko bolj lahko pričakujemo med raznimi državami in različnimi strankami. Ne bi se smeli pa čuditi, da te razlike obstojajo, čudimo pa se lahko, da so te razlike tako maloštevilne in smo jih v splošnem premostili skoro vedno z duhom spravljivosti in povezanosti treh velesil."
Vodja Sovjetske zveze se ni obotavljal z jasnim pogledom predreti tudi bodočnost zveze Sovjetske unije z Veliko Britanijo in z Združenimi državami. “Ta zveza”, je dejal maršal Staljin “ni slučajnost-na ali samo prehodna, pač pa je njena stalnost življenjske važnosti.” To je najbrže prvič, da je padla tako avtoritativna beseda v Moskvi, kar pomeni, da so se upravičeni dvomi po zadnjem sestanku z Wins-tonom Churchillom razblinili.
Govor maršala Staljina pa odkriva še druge zelo važne činjenice sedanjosti. Za Združene države in za Veliko Britanijo so bile prav posebno privlačne Staljinove besede glede Japonske. Prvič je maršal Staljin javno zavzel stališče nasproti Japonski, ki jo je označil za napadalca in jo istovetil z Nemčijo:
“Neprijetni dogodki, kakor n.pr. incident pri Pearl Harbour-ju, izguba Filipinov in drugega otočja v Tihem oceanu, izguba Hong Konga in Singapura, niso samo slučajnostni. Japonska je bila kot napadalec boljše pripravljena na vojno kakor Velika Britanija in Združene države, ki so se udajale miroljubni politiki . . . Naivno bi bilo pripisovati te uspehe osebnim kvalitetam Japoncev in Nemcev, ker je bila tu posredi pač premoč Japoncev in Nemcev nad Britanci, Amerikanci in Rusi. .
Svetovna javnost se sprašuje, rali pomenijo te besede preobrat v stališču Sovjetske zveze nasproti Japonski? Ko je bila Rdeča vojska v celoti zaposlena na evropskem bojišču, je Sovjetska zveza vzdrževala največjo rezerviranost nasproti Japonski, da bi se na ta način izognila vsakega dejanja, ki bi ga mogli ošabni Japonci smatrati kot provokacijo. Danes so vojni dogodki na evropskem bojišču do temeljev spremenili vojaški položaj zaveznikov in tudi v Tihem oceanu je situacija čisto drugačna. Sovjetska Rusija gotovo ni pozabila ruskega ponižanja s strani Japoncev pred 40 leti. Rusija je tihooceanska velesila in je zato živo zainteresirana pri vsem, kar se
godi na tem delu sveta. Gotovo je, da bo Rusija v tej vojni z japonsko poravnala svoje račune. Ali bo to storila v ugodnem trenotku samostojno in na miren način, ali se bo pridružila za dosego svojih upravičenih aspiracij zaveznikom, to je vprašanje prihodnjosti. Ruska oporišča vsekakor nudijo izredne strategične prednosti za odločilni napad na japonsko otočje. Japonska grozodejstva v ruski Koreji in Mandžuriji pa v Moskvi niso pozabljena.
Maršal Staljin je končno podal kratek pregled vojnih dogodkov v Evropi. Potem, ko je obdelal Finsko, Romunijo in Bolgarijo, ki so se odcepile od Hitlerja in obrnile svoja orožja proti njemu, je povedal, da bo zadnji Hitlerjev podrepnik, Madjarska, že v najkrajšem času postavljen izven boja. “To pomeni”, je dejal maršal Staljin, “popolno izolacijo Nemčije v Evropi in njeno neizogibno propast”.
Maršal Staljin je v svojem govoru tudi objavil, da se vojna bliža svojemu koncu: “Združeni narodi so sedaj na tem, da zadajo Hitlerjevi Nemčiji zadnji udar.” Po besedah maršala Staljina bo zmaga dosežena prej na vzhodnem bojišču kakor pa na zahodnem : “Zelo je verjetno, da bomo fašistovsko zver uničili v njenem lastnem brlogu s pomočjo Rdeče vojske že v bližnji bodočnosti.” Z drugimi besedami bo ta zima zadnja zima vojne. Splošni napad z vzhoda ima za svoj cilj Berlin. Trenotno se zbira Rdeča vojska okrog Budimpešte in na področjih A^zhodne Prusije, to je na obeh skrajnih delih obširnega vzhodnega bojišča. Pod ogromnim pritiskom na obeh bokih, se bo sredina morala udati in v tem trenotku bo pričela bitka za Berlin.
Tudi zavezniki pripravljajo mogočno ofenzivo v smeri severne Nemčije. Luka v Antverpnu je od sovražnikovega topništva očiščena z zasedbo otoka AValcheren. Zadnja poročila pravijo, da bo luka uporabna že v najkrajšem času.
Oskrbovanja zavezniških armad bodo s tem znatno olajšana. Vsak zaboj inunicije, vsak top, tank ne bo treba več izkrcevati v oddaljenih pri rodnih ali umetnih pristaniščih Rokavskega preliva in pot do bojišča bo znatno krajša. To skrajšanje poti je izredne važnosti, posebno če upoštevamo, da je po zadnjih ugotovitvah zavezniško letalstvo razdejalo v Franciji okrog 20.000 mostov in vijaduktov. Francija je imela pred vojno 12.000 lokomotiv, od katerih je danes uporabnih komaj še 3.000. Luke na normandijski obali so sicer trdno v zavezniških rokah, vendar leži glavni problem prevoza na zelo težko prevoznih zemljiščih današnje Francije in Belgije.
Prihodnjo obletnico velike ruske revolucije bodo evropski narodi gotovo praznovali v miru in v marljivem delu na obnovi Evrope.
* * *
Skica v desnem delu prikazuje potek bojne črte celotnega vzhodnega bojišča in nakazuje smeri sedanjih in bodočih udarov Rdeče vojske. — Pripominjamo, da je bilo po kliširanju skice, osvobojeno tudi mesto Skoplje, prestolica Macedonije. V notranjosti Jugoslavije naša skica ne označuje osvobojenega ozemlja, kar velja tudi za dalmatinsko obalo. Naša osvobodilna borba ne pozna strnjenih bojnih ert, pač pa udarjajo osvobodilci tam, kjer lahko sovražniku prizadenejo čim več škode.
^umanovoj
ESTONSKA
lETONSKA
£


MEH

KOENIGSBERC^^^^^P
e r e
/Stv /
GDANSK®/ Bartenstei
Kolberg	"-O	-f / R ,„e „ b
X f VZHODNA O 2-	GRUOZIADzjeV*-- Joha'
■s bydgoszcz<e'
=2'	____^S*roRUN »
t*	Pult
X	•'‘^“'SPIonskk
f	% POZNA N p,ockX_
~V\ POLJSKA
\	Skierniewice f
L0DZ‘fc
aunsbefg^'NSTERBURG§” yj Bartenstem Goldapj^^
GEN. ČERNJAKOVSKI ^ 3.BJELORUSKA ARMADA
Z Rastenburg LoUer
VZHODNA # PRUSIJA
Johannesburg^
'c, ri?trkOW * Radorr • BIsfcjLAU Kamienna p *	iv	Ostrowiecl a.
r'',ei“n°7a* K,=lcelt

\ 5X..^e—S,,
;-?b^KATOV,CE^.
...	krakonF »
IORAVSKA OSImOVaI * Ra* chijT * ArnoJ
Olomouc.	-bNow, Sacz	. 'VH
Nowv Tbfofc-T -a* Sanot
s/L.
••»NO	,
........- "
l\ KoSice*
_oun'a) *


BRATISUVA.,-.^

f


Satulmar
> 7^ BUDAPES1« • J
s'	y c“9,edi
>*;	fKecskemel
• Jaszberen
S20ereny ^ S Z oIn oq
DEBRECIN
CLUJ
MAR. MALINOVSKI 2.UKRAJINSKA ARMADA
X Rv.VIszeČ
ZAGREB
Sisak
'^bDubica
^—.  Brod
Baniaiu^for'!^
ROMUNIJA
MAR.TOLBUKIN 3.UKRAJINSKA ARMADA r MAR. TITO N.O.V.
Saba
Tuzla'
/s	. BEOGRAD^
^SA£AJEVCVa|jev?m
%	ČaCak '
isPLITI *	Kraljevo •
Kragujevac
s°vj E7j£*piSjjjJj^5
•IMoitar- N«”-' Pa“'
Mitrovič^
UBRQVNIK. _ Bijelo Polje Carib^
site
Leskovac
Cetrnjeto^-^*'
BOLGARIJA

Ulcinj
• SKOPLJE

VelesIStrum
1 UTIRANA
Drač ^
ALBANIJA

■jfc JIRitolj ormai»*Edesa •
* »SOLUN

• Va^na ^
^Argyroka*tro L | »Janina
Trikala # Ji. Pharsala PArta i am,-B
KRF
JONSKO MORJE L-,kaj 'Cephatoma.
NatpaMoi
Kalkts'
ATEN
GOVOR DR.I.M.ČOKA NA LONDONSKEM RADIJU
Predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije, dr.I.M.Čok je na londonskem radiju spregovoril dne Z.novembra tole:
Slovenski tednik “Bazovica”, ki izhaja v Kairu v Egiptu, kot berilo Jugoslovanskega odbora iz Italije, prinaša v zadnji številki, ki je včeraj prispela v London, ponatis pisma našega primorskega književnika Franceta Bevka iz lista “Domovine”, ki izhaja v Sloveniji. France Bevk, ki je za vse nas eden prvih primorskih javnih delavcev in je zato njegov glas za vse nas vpoštevanja vreden, toplo apelira na organizacije Primorskih Slovencev v tujini, naj med zavezniki delujemo v skladu z napori in cilji Osvobodilne Fronte v domovini.
Kot predsednik Jugoslovanskega odbora iz Italije izjavljam v odgovor na ta poziv, da sc naša organizacija in vsi, ki ji pripadamo, v vsem in do poslednje besede strinjamo z izvajanji prijatelja Bevka v rečenem pozivu ter da smo se v zavezniški tujini vedno čutili eno s svojim trpečim narodom, njegovo borbo vedno doumevali in pravilno cenili ter cilje te velike in nesebične borbe med zavezniki propagirali. Nikoli nismo izgubili vere v zmago pravice nad krivico in v svoje osvobojcnje. Zavedali smo se in čutili, kako sc zadnji Primorec ravno tako tega zaveda, da moramo namreč tudi mi plačati svoj delež krvi za svobodo in da si moramo le z žrtvami žačrtati nove, pravične meje. Smatramo se duševnim sodelavcem Osvobodilne Fronte, odkar smo zvedeli za njen obstoj .Vedeli smo instinktivno, da je O.F.zbrala okoli sebe vse pozitivne sile našega naroda, vse poštene rodoljube brez razlike, ki jih je povezala nesebična ljubezen do domovine. S ponosom moremo povdariti, da, ne nosimo nobene odgovornosti onih elementov v begunstvu, ki so iz strankarskih in osebnih razlogov prigrabili oblast in s svojim delom ovirali osvobodilno gibanje. Ce ne telesno, duhovno smo nekateri v begunstvu trpeli težke muke. Ko bo konec klanja na bojiščih, bomo vsi morali polagati račune. Naša organizacija ga bo položila z mirno vestjo.
Dragi France! Naša srca so z vami in utripajo v istem taktu z vašimi za iste cilje in ideale. Kljub oddaljenosti tisoče milj in kljub sovražni fronti, ki nas je delila, smo vedno in v vsakem hipu te strašne borbe razumeli in cenili neprecenljive žrtve svojih očetov, bratov, sinov in sester v domovini. Nismo nasedali sovražni propagandi. Prosimo le vas, da tudi vi ne nasedate morebitnim neresničnim vestem o nas in o našem delu. Z visokim čelom in ponosno se bomo vrnili med svoj narod in samo obžalujemo, da nam ni bila dana čast, da se borimo ob vaši strani in z vami ter da doprinesemo tudi fizične žrtve v borbi za najvišje cilje in ideale našega naroda.
Tudi mi naglašamo, da smo le za novo Jugoslavijo, zgrajeno na temeljih enakopravnosti vseh njenih narodov in na demokratičnih načelih. Pozdravili smo z navdušenjem in z občutki hvaležnosti zgodovinske sklepe AVNOJ-a kot edine in najvišje zakonite vrhovne oblasti v osvobojeni Jugoslaviji. Pozdravili smo in pozdravljamo vse junaške borce bo širni slovenski zemlji od Brd do hrvaške meje, ki prelivajo kri na vseh koncih in krajih naše domo-
vine za dosego svobode, hkrati gradeč svojo narodno oblast in zbirajoč ruševine slovenske kulture na naših tleh.
Svesti si svojega poslanstva smo tudi mi v tujini borci za narodno svobodo. Dvigamo glas in zastavljamo svoje znanje, svoje sposobnosti in svoj vpliv v korist svoje domovine in njenih neustrašenih borcev. Po svojih močeh živo podpiramo uresničenje naših narodnih teženj. Z nestrpnostjo pričakujemo dan, ko si burno v svobodi stisnili roke v prijetni zavesti, da smo vsi Slovenci, vsi Jugoslovani, ena sama velika srečna družina.
PREMESTITEV TAJNIŠTVA
JUGOSLOVANSKEGA ODBORA IZ ITALIJE
V prihodnjih dneh bo tajništvo Jugoslovanskega odbora iz Italije zaključilo svoje delovanje v Egiptu s prenosom sedeža bliže domovini. V času svo-jcga'pos.lovanja — v 42 mesecih — v Egiptu je tajništvo našega odbora osvobodilo iz ujetnikših taborišč v Egiptu, Sudanu, Ugandi, Keniji, Somaliji, Indiji in Južni Afriki 1535 bivših laških častnikov, podčastnikov in vojakov, od katerih samo 4 niso bili uvrščeni v N.O.V. oziroma v mornarico in letalstvo, odštevši pri tem nekaj smrtnih slučajev. Po posredovanju odbora je bilo osvobojenih tudi precej civilnih internirancev v Egiptu. Zasluga tajništva odbora je tudi, da je bilo v Severni Afriki izločenih 3343 bivših laških in 528 bivših nemških vojnih ujetnikov, ki bi drugače odšli v Ameriko in bi bili do konca vojne za nas izgubljeni. Od teh je ogromna večina danes v vrstah N.O.V. in letalstva. Tako je tajništvo odbora izpolnilo, svojo nalogo, s katero je bil tajnik odposlan v marcu 1.1941 v tujino s prispevkom 5404 prostovoljcev za osvobodilno borbo. Tajništvo je nadalje izstavilo okrog 300 potrdil za sprejem v jugoslovansko državljanstvo in s številnimi intervencijami, ki so bile mnogokrat neuspešne, posredovalo pri raznih tukajšnjih oblasteh v korist naših primorskih ljudi. Nepretrgano skozi 38 mesecev je tajništvo izdajalo za našo kolonijo in prostovoljce tednik “Bazovico".
ROOSEVELT - ZOPET PREDSEDNIK
Predsedniške volitve v Združenih državah so bile odločilna preizkušnja demokratičnih ustanov v bodočnosti. Zrelost ameriškega ljudstva je dokazala z naj večjo prepričevalnostjo, da svobodna demokracija tudi v vojni lahko ohrani popolno disciplino, stabilnost in kontinuiteto. Še več, dokazala je celo, da v tem mogočno nadkriljuje diktatorske režime.
Tveganje gotovo ni bilo majhno. Ugoto.vili smo ga ' V zadnji “Bazovici" v članku “Britanska stvarnost”. To, kar je bilo tvegano za Veliko Britanijo, velja tudi za Ameriko.
Poglavar države, ki ga ljudstvo z volitvami postavlja na krmilo državnega življenja in pod katerim vodstvom je prišlo do vojne, po navadi gotovo ne uživa priljubljenosti med svojimi volilci, ne glede na to, kakšnega značaja in pod kakšnimi okoliščinami je vojna nastala. Še prav posebno velja to za Združene države, ki so po svojem zemljepisnem položaju za ogromne oceane oddaljene od vsakega resnega napadalca. Kritike takega državnega poglavarja so prav ostre med tistimi, ki morajo s krvnim davkom plačevati posledice vojne, pa tudi med onimi, ki so zaradi vojnih dogodkov primorani odreči se razvajenemu ugodju, ne da bi se mogli tolažiti z zmago s kakimi teritorialnimi ali političnimi pridobitvami. V demokratičnih deželah ni prav nič težko med milijoni volilcev -dobiti ogromno večino, ki je nezadovoljna z vojnim stanjem in z vsemi nadlogami, ki jih vojna prinaša. Razumeti moramo, da je gotovo tudi med ameriškimi milijonskimi volilci veliko število poklicnih nezadovoljnežev, načelnih rušilcev vsega, kar so drugi zgradili, skrajno površnih sodnikov, kratkovidnih nergačev in velika plast množic, ki jih obdelujejo cenene demagoške fraze, ki so intonirane na lahkomiselne instinkte ulice. Sovražna propaganda, ki je vsakemu Amerikancu dostopna, defetizem šibkih značajev in veliko število pripadnikov, katerim je zibelka tekla na Nemškem ali v Italiji, vse to kaj lahko ustvarja neugodna ozračja, iz katerih lahko kakor blisk udari na eno samo glavo odgovornost za vse, kar vojna s seboj prinaša. Med nezadovoljneži so prav posebno mesto zavzemali že dolgo pred vojno takozvani izolacionisti, ki tudi še po zahrbtnem napadu Japoncev na Pearl Harbour, niso docela utihnili.
To so v glavnem razlogi, da se državniki vojskujočih sc držav največkrat upravičeno otepajo volitev med vojno. Tudi najbolj demokratične ustave predvidevajo podaljšanje funkcijske dobe državnega glavarja za časa vojne.
Že četrtič izvoljeni predsednik Združenih ameriških držav g.Roosevelt pa je poleg vseh zgoraj navedenih nevšečnosti imel proti sebi tudi še ogromni kapitalistični aparat, ki ga je v svoji dvanajstletni dobi predsednikovanja Franklin Roosevelt oškrknil za ogromne nezaslužene dobičke. Znano je, da je bila pred Rooseveltom Ameriška unija —- čeprav kulturna in nad vse civilizirana država — vendarle dežela, v kateri skoro niso poznali socialne zakonodaje. Velekapital je vladal neomejeno in paševal brez predsodkov. Predsednik Roosevelt mu je pehoti v mnogem pristrigel. Volilna borba je poleg
vsega tega predsedniku Rooseveltu očitala, da na široko odpira vrata socialni revoluciji, ki je na pohodu po vsem svetu.
Zdrav duh ameriškega ljudstva, posebno delavskega stanu in vojakov pa je našel tudi v tej orjaški borbi pravo pot. Ameriško ljudstvo je pravilno spoznalo usodno povezanost treh velesil v sedanji vojni in je z vso odločnostjo odklonilo laži in obrekovanja, ki jih je ameriški velekapital z ogromnimi sredstvi sipal v prvi vrsti proti zmagoslavni Sovjetski zvezi. Tako je bila z izvolitvijo Roosevelta zajamčena kontinuiteta treh velesil v tej vojni, ki je gotovo temeljni pogoj za končno zmago in za ostva-ritev trajnejšega miru in boljšega reda v svetu. Ves demokratični svet je z velikim zadoščenjem sprejel ponovno izvolitev Roosevelta za predsednika Združenih držav, ker je bila z njegovo izvolitvijo vojna gotovo skrajšana; v povojni dobi pa bo ravnotako gotovo z Rooseveltovo besedo odstranjen marsikateri morebitni nesporazum.
Glavno merilo za oceno važnosti ponovne Rooseveltove izvolitve za predsednika Združenih držav, je vsekakor sovjetski tisk. Ta je izvolitev pozdravil iskreno in prisrčno. S tem je bil potrjen nov dokaz, da je sedanja kompozicija vrhunskih zastopnikov treh velesil, kateri se bo pridružil De Gaulle, posrečeno izbrana. Drugi dokaz so dali Nemci, ki so z mešanimi občutki in neprikritim negodovanjem vzeli na znanje Rooseveltovo ponovno izvolitev. Sadovi pozitivnosti ameriških volitev se že kažejo tudi v tem, da se bodo — po mnogih vesteh — trije oziroma štirje zastopniki velesil že v kratkem ponovno sestali na posvet za končno likvidacijo nacifašizma.
DELU ZASLUŽENJE
Slovenci v splošnem bolujemo na preveliki vnemi do dela, posebno do dela, ki je učinkovito in ki kaže doseči tudi uspehe. Ta večna vnema do dela in organiziranja, do urejevanja in graditve, to je naš glavni podedovani greh. Te ugotovitve niso nove, ž njimi so nas pitali vsi naši zahodni, vzhodni in tudi južni sosedje. Slovensko tolmačenje dela in vsega tistega, ki se iz njega nujno poraja, je vse nekaj drugega kakor pa je to slučaj pri drugih narodih, posebno pri Romanih. Za nas Slovence je delo živa potreba, včasih celo prava strast. Brezdelje slovenskega človeka ubija, mu ugonablja voljo in ga moralno potiska med nepotrebne, izkoreninjene pripadnike. Iz teh občutkov je nezaposlenost pri Slovencih mnogo večje moralno kakor pa materijalno zlo.
Pri naših sosedih je to ravno nasprotno, tu je delo po devizi: “Dolce far niente”, nujno potrebno zlo, in življenjski cilj povprečnega pripadnika teh narodov je: doseči tako socialno stopnjo, da ti ni treba nič delati. Seveda pa bi zaradi slave, pohvale in cenenega občudovanja, vendar tudi tak človek rad nekaj storil, vendar to raje z zapovedovalno besedo, z ukazovalno kretnjo in ustrahovalno oblastnostjo, kakor pa z lastnim vzgledom.
Največji kritikastri, ljudje, ki jim je kritika poklic, ljudje, ki v morju tujega dela iščejo dlako, da bi jo nategnili v košat in veličastni hrast, so po navadi sami veliki lenuharji. Premnogokrat se dogaja, da raztezajo balon tujih napak samo zato, da bi pri tem prikrili svojo lastno nedelavnost in tudi svoje lastne pregrehe. Ta taktika, ki ji ponekod pravijo zabu-šantstvo — zanimivo je, da Slovenci odgovarjajočega izraza sploh nimamo — se je oprijela z velikim uspehom tudi naših ljudi tu in tam. Njena najbližja žlabtnica je intriga. Navadno se obe lastnosti z veliko skladnostjo ujemata.
Na žalost moramo ugotoviti, da se je tako ocenjevanje dela oprijelo mnogih naših takozvanih emigrantov. Mnogi te vrste so prišli taki že iz domovine, drugi so se pod vročim podnebjem egiptskega ozračja pošteno nalezli tega zla.
In vendar bo naša bodoča domovina predvsem rabila neutrudljivih delavcev, ne samo delavcev, obnav-ljalcev naše zemlje, pač pa mogoče še v večji meri bo potrebovala razumništva. V mogočnem zanosu novih tokov in v premnogih slučajih tudi po zaslu-ženju, so mnogi telesnemu delu pridajali mnogo več važnosti kakor pa umskemu. Res smo v Jugoslaviji imeli pred vojno številno inteligenco, ki ni zaslužila tega imena niti po svojih umskih sposobnostih, še manj pa po svojih moralnih kvalitetah. Pogostokrat je ta inteligenca gledala samo svoje strogo sebične interese; za preprosti narod in njegovo življenje in trpljenje pa se ni zanimala, v kolikor sploh ni živela od lahkovernosti in zaupljivosti preprostega človeka.
Z vso upravičenostjo lahko Slovenci trdimo, da so bili taki pojavi negativne inteligence med nami izjeme. Povsod pa ni bilo tako in to bo potrebno vsekakor popraviti.
Resničnemu delavcu v stari Jugoslaviji ni bilo z rožicami postlano. Javna uprava v rokah poklicnih politikantov, ki stvarnega dela po večini niti poznali niso, se ni ozirala na sposobnosti in delavoljnost pro-
silca za kakršno koli službo, pač pa je v prvi vrsti spraševala po prosilčevi strankarski pripadnosti, po sorodniških vezeh, iz kakšne hiše prihajaš in pri nekdanjih beograjskih mogočnikih tudi po tem, kje si bil rojen. Posledica takega javnega upravljanja je bila gromadenje nesposobnega, lenuharskega, špeku-lantskega in v veliki meri korumpiranega uradniškega kadra, ki je v mnogem pospešil propast države.
V novi Jugoslaviji morajo taki nazori in tako razumevanje javne službe v kot. Naši borci v jugoslovanskih gozdovih in planinah so dokazali, da med njimi ni bilo zabušantov niti intrigantov. Dokazali so v tri letni borbi, da znajo braniti svojo lastno zemljo in da znajo celo sovražnika goniti iz nje.. Zakaj? Zato, ker je te borce navdajal čisto drugačni duh dela, požrtvovalnosti in največjega samoprema-govanja. N.O.V. maršala Tita ni spraševala po sorodniških zvezah, niti po strankarski pripadnosti, ne po veroizpovedi in po rojstnem kraju, kadar je bilo treba odlikovati junaka, kadar je bilo treba povišati borca ali častnika. Tu so bili merodajni samo dokazi sposobnosti, hrabrosti in drugih vrlin, ki so v vojni prva zapoved.
Po teh preizkušenih in edino pravilnih postopkih bomo morali urediti vse naše bodoče povojno življenje. Kritikastrstvo s strani nevrednih in nesposobnih zabušantov bomo morali odpraviti, zato pa bo-neobhodno potrebna zdrava, pozitivna kritika, ki najprej sodi celoto, potem pa se šele spušča tudi v podrobnosti. Kritiki pa morajo biti predvsem strokovnjaki in sami priznani narodni delavci. Nikakor ne smemo dopuščati, da se množi in širi kritikastrstvo-zaradi simpatij ali antipatij, zaradi neke fiksne ideje, ki že a priori obsoja človeka, brez slehernega dokaza, ali pa zaradi popolnoma brezpomembnih napak. Ne smemo nasedati limanicam nerazsodnih ali celo pokvarjenih posameznikov, ki poskušajo zaradi osebnih ali drugačnih razlogov onemogočiti delo ljudi, ki bi s svojo delavnostjo in pridnostjo, s svojimi življenjskimi izkušnjami in s svojim visoko razvitim čutom za odgovornost, lahko bogato koristili svoji domovini. V teh časih je prav posebno važno, da: dobro razumemo in pravilno tolmačimo besede maršala Tita: “Mi pružamo ruku pomirnicu svakom čes-titom gradjanu ove zemlje da radi zajedno sa nama na podizanju i obnavljanju naše napačene zemlje.”' To so besede, ki dovolj zgovorno potrjujejo to, kar smo zgoraj napisali. Sveta dolžnost vsakega resničnega patriota je, da te besede do dna tudi izpolnjuje. Delu zasluženje, to je deviza nove, demokratične, federativne Jugoslavije, posebno v teh časih, ko leži domovina v ruševinah in bo vsaka roka in vsaka glava tako krvavo potrebna.
Da bo delo koristno in učinkovito pa je neobhodno potrebno, da pride do polne veljave prirojena slovenska orginiziranost, ki postavlja posameznika na tista mesta, kamor spada, da zato od njega iztisne maksimum efikasnega uspeha. Po tej poti so hodili naši bratje Rusi in ta pot jih je dovedla do tako velikanskih uspehov. Pot je nakazala tudi naša Slovenija, kjer so nepristranski opazovalci ugotovili red in organiziranost, ki sta za vzgled vsej državi. Delu zasluženje!
19.11.44

^/i
iV0
^ (Vi//
’JN"
“	^	' «.lVw4iyU»X*k'-^
-4KRONA SV STEFANA«
L"~ " '■■■' — ■■"—■	"—'    — ■■ ■ - i- - - -■ ■  T ■ ■ ... U
Že drugič v enem stoletju so ruske armade prodrle na madjarsko zemljo. L. 1849. so armade carja Nikolaja I. prihitele na pomoč habsburgovski dinastiji, da bi pomagale zadušiti revolucijo madjarskih kmetov, ki jo je vodil Košut z namenom, da obvaruje “krono sv.Štefana”. Danes hitijo sovjetske armade zopet na madjarsko zemljo, da iztrgajo madjarski narod iz krempljev Hitlerjevega nacifa-šizma, kateremu so se prodali madjarski magnati.
Prva svetovna vojna je takozvano ogrsko kraljestvo omejila na narodnostne meje madjarskega naroda, ki šteje nekaj nad 8,000.000 prebivalcev na površini kakih 90.000 kv.lcm. Takozvana ogrska država, ki je živela mnogo stoletij kot drugi del avstro-madjarskega narodnostnega mozaika, je v svoje meje vtisnila 3,000.000 Hrvatov in Srbov, več milijonov Romunov, Čehov, Slovakov, Podkarpatskih Rusov itd. V ogrski državi so bili Madjari prav za prav manjšina. Zato so iznašli tudi pripovedko o mejah "‘krone sv.Štefana” in niso mogli nikakor pozabiti pravičnosti miru, ki je madjarski narod postavil v narodnostne meje. V dobi med prvo in drugo svetovno vojno je madjarska aristokracija objokovala izgubljene posesti v Jugoslaviji, na Sedmograškem, v Podkarpatski Rusiji in Slovaški. Pozabiti namreč ne smemo, da je socialna ureditev na Madjarskem srednjeveško fevdalna, kjer kopica grofov in baronov poseduje ogromna posestva, ki jih obdeluje madjarski kmetski delavec kot brezpravna raja in s svojimi žulji podpira razuzdanosti grofovske gospode, ki vse svoje življenje preživlja ob igralnih mizah v Monte Carlu, v ponočnih lokalih Pariza in s pompoznimi sprejemi puhloglavih in lenuharskih veseljaških tolp na svojih gradovih.
Revizionistične težnje teh pijavk na živem narodnem telesu so iskale pomoči in podpore po vsem svetu. V laškem fašizmu in prusijaškem nacionalsocializmu so ti krvosesi našli svoje zaščitnike in garante za obnovo meja svetoštefanske države. Tudi med demokracijami so, posebno na Angleškem, naleteli na prikimavajoče glave britanske aristokracije, ki je
zaradi nepoznavanja razmer in zaradi skrbnega prikrivanja tartarskih instinktov pod krinko blestečih uniform in polizanega obnašanja po parketih, našla v madjarskih magnatih svojega stanovskega zaveznika. Politične razmere pa so po monakovski kapitulaciji demokracij potisnile britansko podporo na slepi tir in tako se je madjarska aristokracija brezpogojno vrgla v objem nacifašizma.
Hitler je spoznal do dna lakomnosti madjarskega revizionizma in se zato ni prav nič obotavljal obljubiti novemu zavezniku obnovo svetoštefanske države, v kateri bi bilo po statistiki iz 1.1910 komaj 47% Madjarov in še med temi najmanj 30% madjaronov. Od nekaj nad 90.000 kv.km. narodnostnega madjarskega ozemlja, naj bi po teh načrtih svetoštefanska krona zopet zavzela ozemlje izpred prve svetovne vojne s površino okrog 325.000 kv.km. Ta država naj bi štela po objektivnih cenitvah okrog 9,000.000 Madjarov in nad 13,000.000 Hrvatov, Srbov, Romunov, Slovakov, Podkarpatskih Rusov in Slovencev.
Kakšna pa je prav za prav ta svetoštefanska krona, edini madjarski adut, s katerim je hrupna madjarska propaganda poskušala preslepariti svet? Zgodovina pozna velikb število kraljev brez kraljevin, ali eno samo kraljestvo brez kralja, brez dinastije in celo brez pretendenta: Madjarsko. To državo je do pred kratkim vladala krona, katere čuvar je bil regent. Od 1.1937. je namreč admiral Horty, admiral brez morja in brez mornarice, ustanovil “varstvo kraljestva sv.Štefana” in to komično ustanovo proglasil za ustavno in stalno. Famozni admiral je ta sklep opravičil s tem, da je “ogrsko kraljestvo skozi svoj tisočletni obstoj vladala v bistvu krona sv.Štefana, ne pa kralji, ki so bili v glavnem tujci —-Poljaki, Romuni ali Nemci — in da je ta krona edino jamstvo za nacionalni obstoj in edini vrelec oblasti madjarskega naroda...”
V bistvu pa je admiral Horty s to ustavno prokla-macijo skril tiho željo, po kateri bi regentsko nasledstvo ostalo v njegovi družini in po njegovi smrti prešlo na njegovega sina Štefana, ki so ga že ob pri-
četku sovražnosti proglasili za naslednika, ali jc padel na vzhodnem bojišču.
Tako so madjarski vlastodržci formalno legalizirali namišljeno koncepcijo ogrske monarhije, poosebljeno v kroni, ki jo je papež Silvester daroval ogrskemu kralju Štefanu 1.1000 ob priliki pokristjanjenja Madjarov. Od tega časa dalje služi ta krona kot mistični simbol madjarskega zavojevalnega duha, ki je podčrtan že v samem izreku prisege, ki jo mora izgovoriti madjarski kronanec:	. ne bom
zmanjšal niti omejil ogrskih meja, pač pa sc bom trudil, da jih raztegnem čim dalje je mogoče ., .”
Krona sv.Štefana jc madjarskim imperialistom in vernim učencem prusijaško-laških raznarodovalcev kot prišepetavajoči mistični klic, ki naj bi majhen madjarski narod prepričal, da so nasledniki Hunov edini poklicani “misijonarji evropske civilizacije”. Njihovo glavno “misijonsko delo” naj bi bilo poma-djarjenje Slovanov, ki obdajajo madjarski narodnostni otok v Evropi. Skozi stoletja so krono sv.Štefana ljubosumno čuvali v posebni sobi kraljeve palače v Budi. Na praznik sv.Štefana pa so jo vsako leto z velikim pompom prenašali v katedralo, kjer naj bi se nad njo navduševale madjarske množice. “Sveto krono” so postavljali ob vznožje madjarskega revizionističnega boga, ob katerem so malikovali in prisegali vsako leto, da bodo nazaj pridobili 235.000 kv.km tuje zemlje s 13,000.000 tujih narodov, ki naj bi jih — kakor 1000 let pred tem— tudi v bodočnosti madjarizirala krona sv.Štefana.
Nad temi vsakoletnimi proslavami se je tujina zabavala, medtem ko je Hitler zadevo resnejše vzel v proučevanje. Tudi Prusijake je morila misel “rasne vzvišenosti” in tako se je v kolu nacističnih oho-1ežev in fašistovskih fanfaronov znašel frizersko polizani, puhloglavi domišljavec, madjarski magnat. TItilerjeve tevtonske horde so svoje hunske sobrate za storjene usluge bogato poplačale pri vseh zavojevalnih pohodih v Podonavju.
MADJARSKI GRB .. MODEL 1941.
Od začetka vojne dalje je Madjarska pomagala Nemcem z vsemi sredstvi pri prusijaškem zavratnem naskoku na Balkan. Le nekaj tednov po podpisu večne pogodbe prijateljstva med Jugoslavijo in Madjarsko, so madjarski divjaki vdrli na našo zemljo, poklali na desettisoče Srbov in požgali na sto in sto slovanskih naselij. Od tega časa dalje pa scs zvesto služili Hitlerju tudi na vzhodnem bojišču.
Danes stoje zmagoslavne sovjetske armade in v tem trenotku mogoče tudi enote naše N.O.V. pred samimi vrati gizdalinsko pustolovske madjarske pre-stolice, pred samimi vrati zakladnice famozne krone sv.Štefana, ki je v zadnjih tisoč letih povzročila toliko gorja in je bilo v njeni senci legaliziranih toliko zločinov in krivic.
Zaradi bodočega miru v svetu in srednji Evropi,, zaradi jamstva, da srednjeveški fevdalizem na Mad-jarskem enkrat za vslej izgine s površja in tudi zato, da enkrat za vselej preneha raznarodovanje Slovanov v tem predelu Evrope, je za bodoči mir neobhodno potrebno, da s fašizmom in nacizmom, izgine enkrat za vselej tudi mistika krone sv.Štefana. Prepričani smo, da bodo zmagovite sovjetske vojske tudi za to poskrbele.
F. Lodur
V ENOTAH N.O.V. JUGOSLAVIJE
(Izvleček i?. moskovske revije “Delo in delovni razred”)
V gosto naseljeni Sloveniji so partizani delovali navadno tako-le : Danes so biii-v tej vasi, naslednjega dne so prišli Nemci. Partizani so jih napadli, nato-pa sc pomaknili v drugo vas. Kakor hitro so Nemcr vas zopet zapustili, so bili partizani tu. Najvažnejše je bilo, kako skriti ranjence in bolnike. Zgradili so-podzemske bolnišnice. Zgodilo se je, da so Nemci postavili svoje taborišče prav nad partizansko bolnišnico.
Tako so bile organizirane tudi vse tiste službe, ki ne morejo delovati na premikih. V to vrsto spada slovenski osvobodilni tisk. V maskiranju so Slovenci pravi mojstri. Nemci so prebrskali vsak grm, pa vendar niso našli ničesar. Informacijska služba je bila v prvih letih odpora navezana izključno na delo poročevalcev. Radijskih aparatov ni bilo. Kljub temu so tudi to delo premostili. Važne vesti so razmnoževali s pisalnimi stroji, razmnoževalnimi aparati, mnogokrat pa tudi s prepisovanjem. Tu je veljalo nenapisano pravilo: “Ko nekaj zveš, ali kadar ti pade v roke letak, oddaj ga dalje !” Ko razgovarjam z vojaki N.O.V. ali s prebivalci osvobojenih krajev, se ne morem načuditi, kako so ti ljudje točno obveščeni » mednarodnih problemih in o vojnih dogodkih. Važni vojni in politični dogodki so se razširjali z neverjetno hitrostjo. Vsako zmago Rdeče vojske cenijo rodoljubi kot svojo lastno.
O hrabrosti jugoslovanskih domoljubov naj navedem samo tale tipični slučaj: Medtem, ko so se v Črni gori in Hercegovini vodile ogorčene borbe s sovražnikom, je bila največja žitnica Jugoslavije, Vojvodina in Srbija popolnoma v sovražnih rokah. Tam je bilo oporišče četnika Mihajloviča, ki je tesno sodeloval z Nemci in se z vso ogorčenostjo boril
(Konec na I4.strani!)
VOJNA V SLIKAH
Slika 1. KRALJ JURIJ VI. IN FELDMARŠAL MONTGOMERV: Maršal Montgomery je angleškemu kralju predstavil svojega psa z imenom “Hitler ”! Slika je bila posneta pred kratkim na Francoskem. Slika 2. ODDELKI R.A.F. POLKA NA BOJIŠČU: Na Nizozemskem letalska pehota R.A.F. z oklopnimi vozili brani del bojišča. Slika 3. R.A.F. NAD DUISBURGOM: Nad 4.500 ton razstrelilnih bomb so angleški letalci odvrgli v središče Porurja. Slika kaže ogromne množine vžigalnih bomb, ki jih spušča britansko Lancaster-letalo. Slika 4. NOVE BOMBE ZA NEMCE: R.A.F. uporablja nove 6.000 kilogramov težke bombe, s pomočjo katerih so potopili pred dnevi nemško vojno ladjo "Tirpitz”. Slika 5. BRITANSKI HITRI ČOLNI: Nova "Vosper" torpedovka v polni hitrosti na odprtem morju. Slika 6. ZOPET NOVA LETALA: R.A.F. "Tempest” borbeno letalo britanskega letalstva.
PREHRANJEVALNE RAZMERE V EVROPI
(Rov F. Hendrickson)
Pisec tega članka je bil na čelu poljedelske in živilske uprave Združenih držav v zadnjih desetih letih. L.1940. so mu poverili upravo in distribucijo živil, danes pa je podravnatelj U.N.R.R.A.-e.
Da bi Hitler preprečil polom notranjega bojišča,, kakor je to bil slučaj 1.1918, je v okviru nemške strategije druge svetovne vojne, prav posebno pozornost posvetil živilski preskrbi. Z velikopotezno in z zelo strogo razdelitvijo živil v Nemčiji, je mislil, da nemško ljudstvo lahko zopet zapelje v novo vojno. Položaj pa se je v zadnjih treh mesecih temeljito spremenil. V- svojih kalkulacijah je Hitler računal na obsežna zasedena ozemlja kakor tudi na ozemlja svojih podrepnikov. Vse to pa mu je sedaj zdrčalo iz rok. Nemški prehranjevalni strategi so računali, da je nemškemu povprečnemu človeku potrebno za preživljanje dnevno 3.200 kalorij. Sedaj je ta količina zdrknila na komaj 2.000 kalorij, verjetno pa je, da je bila v zadnjih časih potisnjena še nižje.
Strokovnjaki računajo, da je Nemčija do konca meseca marca t.l. uvozila ducat milijonov ton živil. Nemčija pa je letošnje poletje izgubila ozemlje, od koder je prišlo čez 7,000.000 ton teh živil. Prav lahko je mogoče, da se bo nemška notranja fronta pogreznila ravno zaradi pomanjkanja prehrane. Gotovo je, da so Nemci izropali vso zasedeno Evropo in da imajo še nekaj rezerv tega plena na razpolago, zlasti velja to za žitarice.
Nemci se bodo potrudili, da bi izgubljene prihode živeža nadomestili v tistih pokrajinah, ki jih imajo še pod svojo oblastjo, vendar kopnijo tudi ta ozemlja z dneva v dan in tako bo za Nemce letošnja zima prva najtežja preizkušnja v pogledu prehrane.
Hitler je z vso vnemo favoriziral proizvodnjo živil, pri tem pa seveda ni smel opustiti v nemar drugih važnih sirovin za oboroževalno industrijo. S totalno mobilizacijo črne vojske je ogromno število kmečkih delovnih sil odšlo v vojašnice, polja pa so ostala neobdelana. Na drugi strani se je proizvodnja znižala zaradi izostanka umetnih gnojil, zlasti fosfatov, ki jih je Hitler pred dvema letoma v ogromnih količinah prejemal iz Severne Afrike.
Za ostale evropske narode bo letošnja zima strašna preizkušnja tudi še zaradi tega, ker se Nemci dosledno poslužujejo pri svojih umikih taktike požgane zemlje. Ogromna zemljišča bodo verjetno v tej jeseni uničena po tankovskih bitkah, medtem, ko umikajoči se Nemci koljejo in uničujejo živino. Na Nizozemskem so Nemci s poplavami obširnih rodovitnih zemljišč uničili celotno letino. Tam pa, kamor so spustili morsko vodo, bo zemlja za nekaj let popolnoma neuporabna.	, „
Tudi če bi se vojna v teku te zime omejila zgolj se na nemško ozemlje, bodo prehranjevalne razmere v osvobojenih krajih zelo problematične. Repatriacija delovnih sil bo mogoča le v zelo omejenem številu* ker so Nemci 20,000.000 ljudi odvedli v sam nemški rajh.
Zelo je verjetno, da bodo štiri države: Poljska, Češkoslovaška, Grčija in Jugoslavija potrebovale največjo finančno pomoč s strani U.N.R.R.A.-e. Ta finančna pomoč bo služila za nakup živil in drugih nujnih potrebščin. Te dežele so obubožale in devize, s katerimi razpolagajo, so zelo skromne. Pozabiti pa ne smemo na njihove bogate prirodne zaklade, posebno pa na njihov veličastni duh, s katerim so posebno Jugoslovani prepojeni in ki bo pri obnovi ravno tako zmagovit kakor je bil v borbi. Te dežele morajo dobiti zadostno pomoč vsaj do prve letine in za nekatera prodročja tudi še za kasneje. To bo odvisno od uničenja, ki ga bo sovražnik pustil za seboj.
Tudi za druge predele je problem težaven. Glede finančnih izvorov pa je situacija vendarle drugačna. Francija, Belgija, Nizozemska in Norveška bodo verjetno lahko iz lastnih sredstev krile svoje potrebe. Tudi njihove potrebe bodo velike; kakšno obliko pokritja nakupov bodo stavile na razpolago, je postranskega pomena.
Nemčija je letno rekvirirala na Francoskem 3 in 1/3 milijonov ton živil, ki bodo sedaj ostala doma. Kljub temu, da je bila tedenska odmera kruha na Francoskem za 330 gramov manjša kakor v Nemčiji, so Nemci 1.1943 izvozili iz Francije 600.000 ton pšenice. Zadnja žetev v Severni Afriki je bila
neugodna in bo zato Francija mogla le majhne količine uvoziti v domovino.
Belgija je najgostejše naseljena dežela v Evropi. Vojna je v mnogem spremenila belgijsko poljedelstvo. Pred vojno je Belgija uvažala polovico potrebnih živil. Da so mogli Nemci iz Belgije koristno izvlačevati industrijske proizvode, so morali belgijskemu delavstvu dovažati znatne količine žitaric iz drugih področij. Tu je bil potemtakem položaj obraten kakor pa na F'rancoskcm. Sedaj, ko je Belgija osvobojena, bo neobhodno potrebno nadomestiti ji količine, ki so jih dobavljali Nemci. To ne bo težko, ker razpolaga Belgija z zadostnimi plačilnimi sredstvi, čeravno bo razdelitev otež-kočena zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev, ki morajo biti na tem področju na razpolago operativni vojski.
Tudi Nizozemska in Danska sta morali v teku vojne v mnogem modificirati svoja poljedelstva. Prva in druga bosta olajšani, ko bodo prenehali izvozi živil v Nemčijo. Na Nizozemskem in na Danskem je število domače živine gotovo padlo in ž njim tudi količina mleka. Če bodo na kak način preprečili poplave na Nizozemskem in tudi na Danskem, se bosta obe deželi lahko v najkrajšem času poljedelsko normalizirali, pod pogojem seveda, če bo mogoče pravočasno preskrbeti zadostne količine umetnih gnojil in kmečkega orodja.
Na Norveškem je pomanjkanje hrane zelo občutno. Relativno je samo krompirja v zadostnih količinah na razpolago. Norvežani tega živila porabijo povprečno pol kilograma dnevno. Proizvodnja mleka se je znižala, ker je Norveška pred vojno morala uvažati znatne količine krmil, kakor tudi živil. Celo norveško ribištvo je med vojno občutno nazadovalo.
Koliko časa bo treba za obnovo evropskega poljedelstva? Odgovor je odvisen od mnogih činjenic: od obsega učinkovitosti taktike zgorele zemlje; od razpoložljivih prevoznih sredstev za umetna gnojila, poljedelske stroje in semenja; od pravilne organizacije distribucije, ki naj dovaža potrebščine v' kraje, kjer so potrebe najnujnejše še pred žetvijo; končno-pa tudi od stabilnosti in iniciativnosti posameznih vlad po končani vojni.
Evropsko poljedelstvo je v dobi med prvo in drugo svetovno vojno zelo napredovalo. Mehanizacija je v mnogih predelih zavzela pomembne razmahe. Moderne metode obdelave so znatno povečale tako količino kakor tudi kakovost pridelkov. Kljub temu je še vse polno temeljnih problemov, ki jih bo treba premostiti z vztrajnim delom in z vso življenjsko energijo še dolgo dobo po končani vojni.
V ENOTAH N.O.V. JUGOSLAVIJE
(Konec z 12.strani)
proti N.O.V. Pripravljali so korpus pod poveljstvom gen.lt.Peka Dabčeviča in ga poslali, da zavzame Ko-paonik, gorski masiv, ki ščiti, prehod iz Črne gore v Srbijo. To področje je bilo v rokah četnikov. Peko Dabčevič je udaril in zavzel mesto Valjevo ter s tem razbil taktično obrambo Nediča in Mihajloviča. Istočasno je 12. korpus napredoval v smeri Vzhodne Bosne in Sandžaka. Z razvojem ofenzive Rdeče vojske na mejah Jugoslavije, je maršal Tito svojo vojsko pripeljal do vrat Beograda. BEOGRAD SO OSVOBODILE ENOTE RDEČE VOTSKE SKUPAJ Z ENOTAMI N.O.V.
* * *
Pripominjamo, da sovjetski tisk in radio veliko pozornost posvečata Jugoslaviji, posebno pa naši narodno osvobodilni borbi. S prihodom Rdeče vojske na jugoslovanska tla, so prihiteli tudi številni vojni dopisniki in radijski poročevalci, ki pogostokrat v naravnost dramatičnih prizorih slikajo borbo in življenje v zaledju bojišča. Posebno marljivi so dopisniki v Beogradu in drugih jugoslovanskih večjih mestih. Ko bo radio Beograd zopet na nogah se bodo zveze z domovino mogočno poglobile.
JOŽE - OGLEDNIK
(Od pomorskega zavezniškega častnika pri N.O.\ .)
Gotovo vam ne bo dolgočasno, če vam pripovedujem malo rzgodbico o Jožetu ogledniku. Dogodila se je malo prej kakor pa sem se dokopal prve jugoslovanske vasice nekje v Dalmaciji. y tej vasici je bil nameščen oddelek Vrhovnega poveljstva maršala Tita. Oddelku je bil prideljen britanski častnik za zvezo, ki je imel poleg drugega tudi dolžnost, da poizve kaj zanimivega o sovražniku. Med samimi domačini se je tu pa tam našel korajžen fant, ki je bil dovolj spreten izvohati po kako dragoceno novico o sovražniku. Ti fantje so se ponavadi pomešali med nemško vojsko in lovili važne vojaške informacije.
Neko noč je R.A.F. bombardirala Zader in že naslednje jutro bi radovedneži v štabu radi vedeli, kakšen je bil uspeh nočnega obiska. Britanski častnik za zvezo se je posvetoval s poveljnikom N.O.V., ki je takoj poklical enega izmed fantov. Britanski častnik mu je pojasnil, zakaj gre; potreboval je oglednika.
Po tem nagovoru je Jože takoj stopil pred častnika in mu povedal, da so mu prav takšne le naloge posebno všeč.
“Le pazi!" mu je dejal častnik; “želeli bi, da se po Zadru malo sprehodiš in iznajdeš vsa poslopja, ki so jih naši letalci -zadeli. Zelo radi bi tudi vedeli, kje imajo Nemci svoj štab. .Zapomni si dobro in vrni sc s točnim poročilom!"_
Čez dva dni se je Jože vrnil, se postavil pred častnika “v
pozor”, nato pa potegnil iz žepa načrt mesta Zadra, ga raztegnil in položil na mizo. Na načrtu so bila poslopja, ki so jih britanski letalci zadeli, zaznamovano lepo s svinčnikom, s črnilom pa je bil napravljen krog s križem v sredi. Velik črn pravokotnik je točno pokazal, kje leži nemški štab.
Častnik je bil ves navdušen. “Jože, ti si pravo, rojeno zijalo, ki vse iztakne”, je dejal častnik, “ali kako si to stvar opravil ?”
“Hm” je zagodrnjal Jože, “ko sem se od vas poslovil, mi je padlo v glavo, da bo preklemano težko zapomniti si vse zadetke, saj je ponoči kar deževalo bomb na Zader. Mislil sem si, da je najbolj pametno, če dobim kje mestni načrt Zadra in bom kar na njem zaznamenoval zadetke. Tovariš podčastnik je imel načrt in mi ga posodil. Vzel sem ga in odpravil sem se v Zader. Pohajal sem po mestu križem kra-žem.”
“Marsikje se je še kadilo, če ni več gorelo in ko sem prišel do takega kraja, sem dejal ’hm’, ali so ti dali popra, izvlekel sem načrt in poslopje obkrožil s svinčnikom. Ko sem prišel pred štab nemške komande, sem ga takoj spoznal po veliki napisni tabli, izvlekel sem načrt, ga razprostrl na zidu onkraj ceste in vrisal sem na mestu kvadrat.”
Jože je bil prepričan, da je izpolnil majhno nalogo s svojim sprehodom v Zader.
POTOVANJE „GAY VIKING”-A
(VV. H.
Nekega jesenskega jutra so sprehajalci v bližini švedske luke Lysekil, okrog 80 km severno od obmorskega mesta Gathenburg, opazili, da pluje v luko mala trgovska ladja. Ze od daleč so opazili na krovu obrambne topove. Ladjica je bila po svojih obsežnostih bolj podobna večjemu rečnemu čolnu, kakor pa pomorskem prevoznem sredstvu. _ (j
Na trebuhu ladje se je bliščal napis The Gay Viking , ki je bil do sedaj v Lysekilu popolnoma neznan. Še nobena nacistična ladja takega imena ni bila v majhni luki do tega dne.
Ladja se je fletno namestila ob pomolu, mornarji so veselo pozdravljali sprehajalce in razvili zastavo na najvišjem jar-bolu. Ko je zastava zaplapolala v jutranjem vetru so bili gledalci še bolj presenečeni. 1’ričakovali so, de se bo • kakor po navadi — zopet zabliščal kljukasti križ; nič takega se ni zgodilo*, prapor je bil britanska trgovska^ zastava. Sprehajalci so burno zaploskali. To je bila po štirih letih prva britanska ladja, ki je prispela v švedsko luko, odkar so Nemci blokirali Baltiško morje. Mala trgovska ladja si je utirala pot skozi ledeno mrzlo noč, izogibajoč se pri tem številnim pomorskim minam, ki so jih Nemci razsejali po vsem Baltiškem morju. Mine pa niso bile edini sovražnik hrabre britanske ladjice. Patrolna letala Luftvvaffe so stalno krožila v ozračju in nemški rušilci tudi niso lenuharili.
Vsi gledalci pa niso bili navdušeni nad junaškimi pomorščaki. Z bližnjega nemškega konzulata so gledali na malo ladjico z jezo in ogorčenostjo. Seveda je g.naci z bliskovito naglico poročal v Berlin o “najnovejši britanski nesramnosti” in zahteval najstrožjo preiskavo.
Najsrečnejši izmed vseh pa je bil gAVilliam Waring, britanski strokovnjak za krogljične ležaje. Prav nič ni skrival svojega zadoščenja nad uspehom, ki ga je tako skrbno pripravljal ...
Švedska proizvaja velike količine krogljičnih ležajev, ki so v vojnem času neobhodna potreba vsake motorizirane vojske.
Le zelo majhne količine tega dragocenega proizvoda je prejemala Velika Britanija po zračni poti. Britancem najbrže ni bilo toliko do švedskih krogljičnih ležajev, kakor do tega, da Nemci tega blaga ne dobijo. Britanska vlada se je odločila, da poskuša predreti nemško blokado z ladjami majhne tonaže. Ladjica "The Gay Viking” je nakazala pot.
Tovor za britansko ladjo je bil že pripravljen v luki. 2e
Holton)
čez eno uro je nemški konzul telefoniral svojim gospodarjem v Berlin, da Angleži vkrcavajo krogljične ležaje v luki. Še nekaj malo ur in britanska ladjica je izginila v megli Balti škega morja tako tajinstveno, kakor je prišla. Tihotapila se je najprej vzdolž nevtralne švedske obale, nato pa izplula na odprto morje. Tu je pričela borba z minami, podmornicami, letali in rušilci. Prvih 150 km poti je bilo najtežavnejših ; vse pa je šlo po sreči in ladja je s svojim dragocenim tovorom srečno dosegla britansko obalo.
“The Gav Viking” pa ni bila edina ladja, ki je predrla nemško blokado, dobila je še pet drugih tovarišic za podobne podvige. Če bi te ladje pregledali točnejše in jim temeljito pretipali rebra, bi se prepričali, da to niso navadne trgovske ladje, pač pa pomorska sredstva, ki so jih britanske ladjedelnice zgradile prav za tako delo.
Od tega časa dalje prihajajo v Švedsko in odhajajo z dragocenim gradivom številne ladjice. Nemci so dosedaj zalotili eno samo.
MONOLOG
Mnogo je lalcše rad oceniti, nego ga izvršiti! Mnogo je bolji onaj d jak ko ji polagano shvača, nego onaj koji uhvati — i zaboravi! Mnogo je bolji i solidniji onaj koji dobro proguta stvar, pa se onda odluči, nego onaj koji se hvata za svaka kola koja nailaze, a i prvom prilikom i iskoči! Nije važno, što ti misliš o svom radu za dobro domovine, važno je, kako če presaditi najviši sudac — domovina, kad mu podneseš dokaze svog rada i nerada! Nije ni važno, koliko i šta si radio, nego je važno što si URADIO! Nije važno što je pisala “Bazovica”, niti je važno što je radio Jugoslovenski odbor iz Italije, ali je veoma važno da je 5404 Slovenaca i Hrvata posredovanjem tog odbora i pisanjem “Bazovice” otišlo u redove N.O.V. Jugoslavije, a i to da iznosi procenat tih Slovenaca i Hrvata u “zbirnom logoru” svega 1%.
10
19.11.44
Jzpod tednika
Po 38 mesecih rednega izhajanja zaključuje "Bazovica" z današnjo številko svoje življenje v Egiptu. Vzroki njene smrti so tajinstveni ko puščavska sfinga,v senci katere se je rodila, delovala in umrla...
Iskrena hvala vsem, ki so ji življenje omogočili; hvala pa tudi sodelavcem, čitateljem in prijateljem! Večen spomin tudi tistim, ki so ji stregli po življenju! Zgodovina bo z neizprosno resnico, kljub vsemu le ugotovila, da njeno delo ni bilo zaman. V tej zavesti zbogom in nasvidenje v svobodni primorski zemlji, v srečnejši,demokratični, federativni, veliki Jugoslaviji!
Ivan Učenikov
PRIMORCI MARŠALU TITU. Primorski Slovenci so z osvobodilne skupščine poslali maršalu Titu tole brzojavko:	“Narodno osvobodilna skupščina za
Slovensko Primorje pošilja Vam, voditelju jugoslovanskih narodov, svoje borbene pozdrave s svojega prvega zasedanja. V ime tistih, ki so nam dali svoje zaupanje, se Vam zahvaljujemo za vse kar ste storili za narode Jugoslavije, posebno pa za nas Primorske Slovence. Prisegamo Vam, da bomo Primorski Slovenci še krepkejše stisnili puške, ki smo si jih pridobili v borbi in da jih bomo uperili proti vsakomur, ki bi hotel naše Primorje odvojiti od naše matere Jugoslavije. Prepričani smo, da za nas ni življenja drugje, kakor v NOVI JUGOSLAVIJI, kateri je utisnilo svoj pečat Narodno osvobodilno gibanje, pod Vašim vodstvom. V imenu naroda primorske zemlje, katerega smo izvoljeni zastopniki, zagotavljamo, da ne bomo odnehali z borbo vse dokler ne dosežemo vse tisto, na kar Imamo pravico, dokler ne bosta osvobojena TRST in GORICA!
.Smrt fašizmu, svobodo narodu!
Pozdravni brzojavki maršalu Titu se pridružujemo vsi Primorski Slovenci v tujini z zagotovilom, da medsebojna povezanost vseh Primorcev še nikdar ni bila tako tesna in enodušna, kakršna je danes.
Tajništvo Jugoslovanskega odbora iz Italije
JUGOSLAVIJA IN CIVILNO LETALSTVO. Jugoslovanska delegacija za civilno letalstvo je predložila v Chikagu predlog, po katerem bi Jugoslavija vzdrževala 8 mednarodnih letalskih prog in sicer zveza Beograd—London, Beograd—Marseille, Beograd—Berlin, Beograd—Varšava, Beograd—Moskva, Beograd—Carigrad, Beograd—Rim in Beograd—
Kairo. Poleg tega predloga je jugoslovanska delegacija izročila tajništvu za civilno letalstvo tudi poročilo o zemljepisnem in strategičnem položaju Jugoslavije in o gospodarskih razmerah v naši državi.
VRHOVNI POVELJNIK BRITANSKE VOJSKE MED NAŠIMI BEGUNCI. Pred kratkim je vrhovni poveljnik Sredozemlja obiskal begunsko taborišče IJNRRA-e v El Shattu. Poveljnika je pozdravil pevski zbor pod taktirko mojstra Hatze-ja. V taborišču živi okrog 20000 Jugoslovanov po šato-rih, na obronkih Sinajske puščave. Gen. Pagett je izjavil, da so begunci napravili nanj globok vtis. Posebno je bil iznenaden nad sijajnim duhom, ki vlada med begunci kakor tudi nad izvrstno taboriščno organizacijo. Obljubil je, da se bo zavzel zlasti za tiste begunce, ki so pred kratkim dospeli in katerih zdravstveno stanje vzbuja upravičeno zaskrbljenost. General se je posebno živo zanimal za pripadnike N.O.V. (B.B.C.).
V SKLAD BAZOVICE SO DAROVALI GG.:
Uršič Angela P.Eg. 50,-; N.N. 10.-; Dora Kogoj 20,-: Ana Kobal 100.-; Olga Bradač 10.-. VSEM SE ISKRENO ZAHVALJUJEMO!
ZAGREB POD USTAŠKO NEMAČKIM TEROROM
fanjug” 15.11. javlja: Prema najnovijim vestima i u koliko se frontovna linija sve više približuje Zagrebu, glavni grad Hrvatske pruža prilično žalos-nu sliku. Električne energije ima vrlo malo. Zat-vorana su sva kazališta i bioskopi, samo se privatnim stanovnicima daje osvetljenje, ali svega nekoliko sati na večer. Odredjeno je da se mora ras-vetljavati samo sa jednom sijalicom za jedan stan. Koncertne dvorane, barovi, kafane i gostionice nisu zatvoreni samo zbog nedostatka rasvetlenja, nego i zbog oskudice ogreva. U nekim gostionicama se večera uz petrolejsku lampu ili uz kandilo. Stanov-nistvo se radi nedostatka osvetlenja i ogreva rano povlači u svoje domove. Ali nisu samo nedostaci savremene tehnike uticah na život u Zagrebu, večje to ona mora koja tišti Zagrebčane. Sve fabrike su obustavile rad. Mnoštvo radnika ostalo je bez zarade. Obustavljene su takodjer i mašine za pogon vodovoda, usljed čega nijedan stan iznad prvog sprala nema vode.
Jedna druga stvar takodjer doprinaša tužnoj slici glavnog grada Hrvatske. U Zagreb stalno stižu kolone nemačkih vojnika i oficira koji hodaju po ulicama Zagreba umorili i iznemogli. Nemci su rek-virisali mnoge kafane u centru grada za smeštavanje nemačkih vojnika koji se povlače iz Srema. U Zagreb je takodjer doveden jedan veliki broj zatoče-nika iz vinkovačkog zatvora, odakle je dovedeno 6.500 ljudi. Zatvorenici su smešteni u zagrebački zatvor, a zatim u Jasenovac, i u novi logor kod Siska. Usled približavanja fronta Zagrebu, Nemci i ustaše sve više gube živce. Ustaše i Nemci naredili su pri-silan rad za kopanje rovova kod Zagreba, a naročilo na istočnom pojasu. Prvobitno je bilo predvidjeno jako betonsko utvrdjenje.