K šolski higijeni. (Dr. It. Borštnik.) IV. (Dalje.) Je vemo sicer, kako se možganske celice spreminjajo pri učenji, j|| pri mišljenji, in bilo bi tudi preveč, če bi že zdaj zahtevali od naravoslovja, da nam kaj takega pove: znanost ta je kot rečeno še zelo ralada in zadovoljni smerao biti, če že vemo vspeh teh sprememb t. j. spreraembe, ki se zgode vsled delovanja raožgan, in tu je omenjena že višje kri in gorjenje v možganih. Vendar znanost napreduje kljub vsem oviram naglo, spoznanje se vedno bolj vgljablja v naravo samo in pričakujmo tudi v tem boljših dnij in vestnejih poroeil. Za zdaj lahko ponovimo, da lok preveč napet poči in možgani opetovano in intenzivno škodovani vsled prenapetosti ali pa vsled slabe, napačne, zelotične vzgoje, odpovejo svoje delo, njih raoc oslabi in pamet postane glupost ali pa se vzburjeni možgani tako vznerairijo, da paraet popolnoma zatemni — na vsak način neprijeten položaj. Vselej pa je treba pomisliti in preiskati, če ni morda nagnjenje do dušne bolezni podedovano, če se ne nahaja raorda že pri stariših glavobol i. dr. in če ni bila v teni slučaji šola le poslednji vzrok, da se je prikazala bolezen, ki jo je otrok imei že v sebi. Misliti si morarao namreč, da se ne morejo vsi možgani in njih celice jednako dolgo ustavljati za njih življenje slabim vplivom, kot jih ponuja šolsko ucenje, in to kar jeden z lahkoto zmore, drugega polomi; če so pa že pri stariših oslabele moči, se to slabenje pri otrocih nadaljuje in tako se ne smerao čuditi, če se odpirajo otrokom nadarjenih in veleumnih Ijudij vrata norišnice: tudi to je popolnoma naravno in »Genie und Irrsinn" ni morda vspeh katedralne filozofije in fantastične špekulacije, ampak raotrenja človeškega življenja, človeške narave. Kar se tiče vedno rastočega števila saraomorov, so res, kakor rečeno, žalostna prikazen, ker vsako človeško življenje je za človeško družbo, pa naj smatramo kot tako rodovino ali državo, velikega pomena, in da se človeška družba tega vedno bolj zaveda, o tera so nam priča socijalne preraembe, ko jih vedno odločneje ona zahteva. Vendar tu se mi ne pecamo s samomori odraslih vsled pomanjkanja, vsled žalosti i. dr., nego s samomori učece se raladine. Kaj je vzrok temu? Vrši se to v okviru šole, tedaj poiščimo vzrok v šoli. Razločevati pa imamo tudi pri saraomoru kakor pri vseh boleznih, ker tudi samomor je v bistvu vedno nekaj patologičnega, ne normalnega, dispozicijo človeka k bolezni, tako zvano nagnjenje, in potem pa zadnji vzrok bolezni, ki provzroči pri obstojecem nagnjenji bolezen. Vprašanje je zdaj, ali dobi učenec v šoli nagnjenje k samomoru ali pa zadnji vzrok k temu dejanju? Gotovo prvo, v kolikor ni že povedano, eventuvalno pa, vendar redko, tudi drugega da šola. (Dalje prih.)