r ZORA GLÄSILO KATOLIŠKO-NÄRODNEGÄ DIJAŠTVA LETNIK XV. - ŠT. 2. ZOBA IZHAJA VSAK MESEC 20 EGA TER STANE CELOLETNA NAROČNINA K 4 -, :: ZA DIJAKE K 2 - :: KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI Vsebina: Stran V svobodi zmot. (Fr. Trdan) ........................25 Sestanek slovenskih katoliškonarodnih abiturieniov v Velikovcu (F. J.) (Dalje.) 28 Nekaj o ameriškem šolstvu, ijobn B.) (Konec.)..................29 Nekaj nesložnih misli. (J. P.)................................................31 Visokošolsko dijaštvo: Nekaj zgodovine razmerja naših društev do radikalnih. — Socialni kurz na Svetem Joštu pri Kranju. — Krakov................... 34—37 Srednješolsko dijaštvo: Beseda srednješolcem 37 Glasnik: Umrl je. — Slov kat. akad. društvo „Danica' na Dunsju. — Slov. kat. akad. tehn. društvo „Zarja* v Gradcu. — Hrv. kat. akad. društvo „Hrvatska" na Dunaju. — Hrv. akad. društvo „Domagoj" v Zagrebu. — Slovenska dijaška zveza. — Tudi klerikalna bisaga! — Nabirajte jubilejne znamke! — Slovanska Liga katoliških akademikov 38—39 Listek: Naš koledarček. — Dijaški almanah. — Auf Österreichs hohen Schulen. — Protestant o katoliški cerkvi................ .... 40 Priloga „Prvi cveti": . .. očem brez sanj .. . Cirilov..............................................1 Brodnik Matija. Slika. Zorislav .... ................................1 Ocene.....................................6—8 Na platnicah: Na naslov „Omladine". — Epilog k ljubljanskim dogodkom. — Iz prijateljskih krogov slov. katol. mislečega dijaštva. — Listnica uredništva. Slovenska dijaška zveza, Ljubljana, Frančiškanske ulice. — Slovensko kat. akademično društvo „Danica", Dunaj, VIII., Schönborngasse 9, IV., 24. — Slovensko katol. akademično oo društvo ,,Zarja", Gradec, Leechgasse 30. oo Uredništvo „Zore": Fr. Stele, phil., Dunaj (Wien) XVIII. 00 Schulgasse 30. III./19. oo Naročnina naj se blagovoli pošiljati potom čekov pošt. hran., ali pa po nakaznici na upravništvo „Zore", Ljubljana, pisarna Katoliške tiskarne. Izdajatelj in odgovorni urednik: Ivan Podlesnik. Na naslov »Omladine«. Stara je že resnica, da človek, iz mesa in krvi, vidi v svoji hiši samo snago, v hiši soseda pa polno nesnage in smeti. Zopet pa je resnica, da je človek za svoj hišni inventar bolj kratkoviden in se mnogokrat zgodi, da njegova dalekovidnost prenese smeti iz lastne hiše v sosedovo hišo. Ali je tudi radikalna mladina taka? — V 6. številki letošnjega letnika se bavi s sestankom katoliških abiturientov v Velikovcu. Da se je sestanek vršil v narodno ogroženih krajih, jo veseli. »Zlasti naj bi se na Koroškem množili dijaški sestanki, ki so v narodno-vzgoinem oziru nemale važnosti.« Tudi mi smo tega mnenja in v tem oziru nas tudi radikalni sestanki vesele. V tem oziru imata obe struji še snažno vežo; od veže naprej proti notranjosti pa je snaga doma samo v radikalni hiši. Oni na obmejnih sestankih niso kovali strankarskega kapitala, njih govornik ni še nikdar žalil slovenskih bratov, nikdar ni napredno dijaštvo stavilo sebe za vzgled ter dolžilo nasprotnike narodnega izdajstva itd., akoravno mu argumentov in dejstev ne bi primanjkovalo. — Nekaj besed »Omladini« v odgovor. Vodilo letošnjega sestanka katoliških abiturientov je bil ravno narodni moment; narodna vzgoja, narodna obrambna misel, narodno delo. To je bila vsebina štirih referatov, to lahko spričajo vsi udeležniki in tudi dopisnik »Omladine«, če je bil namreč zraven in če se že prej ni pridušil, da bo na sestanku slišal tisto, kar stoji v 6. številki »Omladine« letošnjega letnika, in niti z enim ušesom tistega, kar se je govorilo. Da bo pa »Omladina« mirna glede svojega načela, da naj se na obmejnih sestankih razpravlja samo o narodnem in dijaškem socialnem vprašanju, naj sprejme na znanje, da se je tudi o dijaško-socialnem vprašanju precej govorilo. Tudi principielnih vprašanj slovenskega dijaštva so se v debati pri referatu tov. Jazbinška: »Dijak — cvet in sad svojega naroda« — dotaknili, toda ravno tu je v »Omladini« imenovani Jež bil mnenja, da je pri nas slično s preveliko politično strastjo tudi strankarska strast v slov. dijaških strujah preveč razvita, da je prestopila dostojne meje. Pozival je udeležnike, da naj vsi skrbimo, da se osebna strast ne razširi, ampak zatre. Bodimo z nasprotnikom v boju dostojni in pošteni, nikdar surovi, v načelih odločni. Ravno tako isti abiturient Jež ni samo povdarjal, da sestanek ni naperjen preti Nemcem, naperjen v tem smislu, da nismo prišli v nemčurski Velikovec po nepotrebnem izzivat in se pretepat, — ampak je že pri pozdravnem večeru določno povedal, da se hočejo katoliški dijaki v Velikovcu ne samo spoznavati (gotovo je bilo tudi to namen, kar ie tudi radikalnih sestankov namen), ampak — in to je bilo glavno — da hočejo na narodni meji, tako ogroženi, spoznati slovensko ljudstvo, njegovo življenje, da si tu pred očmi svojega in sovražnega naroda zatrdijo še enkrat prisego, delati za boljšo bodočnost svojega naroda. Isti abiturient Jež je v svojem govoru koroškemu slovenskemu ljudstvu zatrjeval, da ima ljudstvo pravico, da naj dijak kot poznejši inteligent pomaga in vrne stokrat ljubezen in vse žrtve, ki mu jih je z ljubeznijo darovalo to ljudstvo z rojstvom in za časa mladosti. Poslanec Grafenauer je navduševal ljudstvo v boju za pravice našega naroda, pozival ljudi, naj zaupajo slovenskemu učitelju in naj ga podpirajo v njegovem težkem boju. S pozivom za narodno delo, očiščeno separatizma, je kanonik Dobrove zaključil sestanek. »Omladina« pa piše o očitanju narodnega izdajstva slovenskim radikalcem (naj dokaže le eno očitanje!), o vseh mogočih grehih, ki se niso grešili, ker še nanje nihče mislil ni. Stoji tudi v »Omladini«, da so si bili vsi navzoči edini v obsojanju naprednega slovenskega dijaštva, da se je očitno in javno povdarjalo geslo: boj proti brezverskim narodno-radikalnim tovarišem. Odgovor nato je že znan po vsem Slovenskem. »Omladina« se je tako vživela v te prisilne predstave, da po njenih mislih katoliško-narodni abiturienti in akademiki morejo in morajo živeti samo od obsojanja brezverskih narodno-radikalnih dijakov, da je ta pripomba v tej ali oni obliki gotovo v vsakem poročilu o gibanju, sestankih in predavanjih katoliško-narodnega dijaštva neizogibna. — Na Koroškem vas ni nihče imenoval »brezverce«, če hočete biti to tudi tam, ste se sami za take razglasili. Epilog k ljubljanskim dogodkom. Na Dunaju se je zgodilo nekemu našemu tovarišu prijetno iznenadenje, da so ga brez pravega vzroka odslovili iz Stu-dentenhajma. Bil ie v pretečenem semestru provizorično vsprejet. V Statutih stoji, da imajo definitivno sprejeti prednost pred drugimi kompetenti, prošnje pro- vizorično vsprejetih se pa uvrste med prošnje novih kompetentov. V praksi so pa do tega tečaja imeli prednost tudi »provizorični«, ki so vendar že en cel tečaj v zavodu in je to samo po sebi umevno. Toda sedaj so se naenkrat oddaljili od te prakse. Dotični tovariš je mesto osem predpisanih ur priložil spričeval za 14 u r. Razven tega je njegovo ubožno spričevalo danes ravno tako, kakor pred enim tečajem, ko so ga na podlagi tega spričevala sprejeli v zavod. Pojasnilo se mu je od koinpetentne strani v zelo čudnem tonu, da ima prosivčev oče od svojega posestva letno 38 kron čistega dobička — 2000 kron dolga, ki je tudi naveden v ubožnem listu, je mož sine studio prezrl — da je torej njegova dolžnost, svojega sina podpirati. Po takih pojasnilih človek ve. pri čem da je. Vsprejet na novo ni bil noben Slovenec, niti »vorgemerkt«, kakor se pravi, noben. Pri prošnjah so sekirah. V splošnem podpornem društvu se je primerilo istemu tovarišu, da je bil odslovljen, »weil die Herren aus Krain krawalieren«; povedalo se mu je to v takem tonu in s takim akcentom, da je bil tovariš prisiljen hudiča izganjati z Belcebubom in postati surov, kar je momentano pomagalo. Ko si ie isti tovariš poiskal novega stanovanja, sta ob 9. zvečer gospodar in gospodinja, ki jima je_po neprevidnosti razodel, da je Slovenec, na najsurovejši način zahtevala od njega denar za stanarino, če prav jima je obljubil pod častno besedo, da ga jima preskrbi drugi dan. Bil je prisiljen zvečer zapustiti stanovanje in iti nazaj na staro stanovanje prenočit, obenem pa še požreti najnesramnejše zasramovanje: »Die Slowenen sind ein keckes, hinterlistiges, betrügerisches Volk!« in še par grobih osebnih razžaljeni. — Tudi drugi tovariši pripovedujejo zanimive stvari, kako so vlagali prošnje pri »Georgius-Verein«-u, kako ie bilo pri kolokviju itd. — Človek vzdihne nehote po zlati prostosti, ki bi mu omogočila prosto besedo, da bi ne bilo ničesar ljubeznjivemu bljižnjemu ostati na dolgu. Velikokrat smo že zahtevali in zahtevamo zopet: »Dajte nam svojo univerzo!« Veliko denarja izdajajo naši ljudje za podpore, ki jih ne uživajo vedno sinovi istega naroda.. Ali bi ne bilo mogoče, da bi katoliški Slovani, ki se sedaj, hvala Bogu, vedno bolj zbližujejo, začeli misliti na skupen »Slovenski dijaški dom« jia Dunaiu. Stvar bi ne bila nemogoča in bi lahko zelo mnogo koristila našim kulturnim prizadevanjem. Pri naših narodnih nasprotnikih pa upajmo, da se prejalislej uresniči pregovor: »Ošabnost gre pred padcem«. Iz prijateljskih krogov slov. katol. mislečega dijaštva. V preteklih velikih počitnicah — in tudi druga leta — so se pri naših somišljenikih zglaševali razni hrvaški dijaki: gimnazijci, pripravniki, realci itd. Prav je, in veselimo se tega, če pridejo našo lepo domovino pogledat tudi hrvaški dijaki in s celim srcem smo pripravljeni podpirati jih in jim iti na roko. Toda ne kakim vaga-bundom in tudi ne liberalnemu dijaštvu, ampak samo tistim, ki se zbirajo v hrvaških katoliških dijaških organizacijah. Včasih pa podpore in gostoljubja prosijo in se izdajajo za hrvaške dijake tako sumljive osebnosti, da bi človek najrajše žandarmerijo aviziral; ali se pojavi eden ali dva ali več mladeničev, ki jim je po govorjenju poznati, da so res dijaki, a človek ne ve, ima li pred seboj svoje prijatelje ali skrite sovražnike. Vagabundstva in liberalizma te ali one vrste pa slovenski krščanski krogi niso pripravljeni podpirati, pa naj bo hrvaškega ali pa kitajskega izvora! Zato naj hrvaški katoliški visokošolci že zdaj med letom mislijo na to, kako bi hrvaškim srednješolcem in tudi potujočim, na slovensko podporo računajočim visokošolcem preskrbeli legitimacije, glaseče se na imena in podpisane od predsednika in tajnika »Hrvatske« ali »Domagoja«. Imena društev, ki bodo podpisala take legitimacije naj se objavijo v »Slovencu«. Takim hrvaškim dijakom potem velja slovenskih katoliških krogov »odprto srce in odprte roke«. Listnica uredništva. Prosim, da se dopošilja gradivo vedno do 5. vsakega meseca. — Velečastiti g. Štefan Turkuš, župnik v Sromljah, je daroval za »Zoro« 10 K, za kar mu izrekamo najiskrenejšo zahvalo. — Vse gospode naročnike; opozarjamo, da naj se naročnina in vse upravništva se tičoče reči (reklamacije itd.) naslavljajo na upravništvo. — O. —ri—: Hvala za poročilo. Ne morem priobčiti v »Zori«, ker take reči spadajo v dnevnik. Vendar pa je prav, da ste sporočili, ker mi to poročilo lahko o priliki še dobro služi, poročajte pridno i nadalje. — Vsem gg. dopisnikom: Pride vse na vrsto. Radi preobilega gradiva smo morali marsikaj odložiti za prihodnjo številko. J ZORÄ1 .t— GLÄSILO KÄTOLlSKO-NÄRODNEGÄ DIJÄSTVÄ t-----=J 2. ZVEZEK Fr. Trdan: Ii svobodi zmot. Živimo v času evolucije: vse, kar biva, se razvija iz nepopolnega v popolnejše. Na svetu ni nič stalnega, nič stalno resničnega, nič stalno dobrega in lepega. Je pač značilen znak naše dobe neprestano izpremi-njanje, nestalnost in needinost. In posledica: razdor v umetnosti, zmešnjava v vedi. Pečat evolucije nosi tudi mlada radikalna stranka »omladina«. Ampak razvoj »omladine« je v diametralnem nasprotju z načelom evolu-cionistov: »omladina« se razvija iz nepopolne v še bolj nepopolno. To je sicer žalostno dejstvo, ampak resnično. Ko si je pred leti mlado naprednjaštvo oskrbelo glasilo »Omladino«, je v svoj program privzelo tudi zapeljivo pozornico (Losungswort): vera je privatna zadeva. Dalekovidni misleci so sprevideli to novo, pogubonosno stremljenje ter mu napovedali njega nujno posledico: zdvojeni nihilizem. Taka je namreč logična pot krivih načel. Radikalizem, kakor ga nasprotniki pojmujejo, mora v svojih zadnjih konsekvencah voditi do skrajnosti, do popolnega razdora s cerkvijo, vero, s krščansko kulturo. In tako se je zgodilo. V »Dijaškem Almanahu« za leto 1908/09 je znova označen pomen krilatih besed: vera je privatna zadeva. Ako vsebino, polno nejasnosti in nedoslednosti, analiziramo, dobimo ta-le zastareli izrodek: Privzgojeno versko prepričanje, kvarno razumu, svobodi in napredku, je treba iztrebiti. Z dejanjskim bojem proti cerkvi, stari in mogočni nasprotnici vsake svobode. Pravo Voltairejevo načelo — ecrasec Pinfame presajeno na slovenska tla. Vera ni znanost! O njunem ozkem stiku se je tudi pri nas že mnogo pisalo in razpravljalo. Opozarjam le na »Rimskega Katolika« in »Katoliškega Obzornika«. Vera ne izključuje znanosti, prava znanost ne izključuje vere. Vera more iskati svojo upravičenost v dognani znanstveni resnici. Vera kot znanost je dejanje razuma, razum pa ustvarjen za spoznanje. Odrekati razumu možnost spoznanja, bi se reklo, živemu človeku odrekati življenje. Spoznanje ni druzega, kot soglasje razuma s pred-stavljajočim se mu predmetom. A to soglasje je resnica. Razum po svoji 2 naravi teži po resnici kot fiziško telo vsled težnosti po središču zemlje. Fiziško telo najde svoj cilj v zemlji, iz katere je prirastlo, duhovno telo pa ima svoj končni smoter v svojem vzroku, v Bogu, v večni resnici, ki se je v čutni Obliki razodela človeštvu. Itn smoter prave znanosti, ali ni tudi spoznanje resnice! Saj je resnica najzvestejši kažipot k pravici, a pravica trdna podlaga blagostanju. Razvidno je, da prava znanost ne more biti pristrižena po veri, obe, vera in znanost, imata skupno najlepšo hčerko — resnico. Zato pa pravo naravno spoznanje ne more voditi »do velike duševne krize« in tudi ne »podpirati fundamenta, na katerega je katoliško vzgojen dijak opiral svoje katoliško svetovno naziranje«. Znati je treba prej nego verovati. Slepe vere Cerkev ne tirja in ne »postavlja vse fantazije po spoznanju hrepeneče duše nad vsako resnico, ki je dostopna podzemeljskim duhovom«. Ampak »principielno podrejanje razuma pod dogmo«! Kaj pa si predstavljate pod dogmo? Kaj je dogma? »Ali ni izraz spoznav, brez katerih človeštvo ne more živeti, ki si jih pa samo, če sploh, vsaj zlahka ne more pridobiti«. (»Kat. Obzornik« 1905, str. 1.) In ta »izraz spoznav« naj je kvaren »političnemu, duševnemu ali nravnemu napredku«! Zanimiva je slovesna izjava velikega matematika in prirodo-slovca Louis Cauchy-a: »Jaz sem kristjan, to je, verujem v božanstvo Jezusa Kristusa, s Tyhom, Brahom, Kopernikom, Descartes-om, New-tonom, Fermatom, Leibnitzem, Pascalom, Grimialdom, Eulerom, Guldi-nom, Boskcvičem, Gerdilom, z vsemi velikimi astronomi, z vsemi velikimi fiziki, z vsemi velikimi matematiki prošlih vekov. Jaz sem katoličan; in ako bi me kdo vprašal, kakšne razloge imam za to, bi mu drage volje odgovoril. Takrat bi se izkazalo, da moje versko prepričanje ni rezultat starih predsodkov, ampak rezultat temeljitega raziskavama. Jaz sem iskren katoličan, kot so bili Corneille, Racine, La Bruyere, Bourdaloue, Fenelon, in kakor so bili in so še mnogi in najrazboritejši možje naše dobe izmed onih, ki so najvišje proslavili eksaktne vede, filozofijo, književnost, in ki so najlepše rešili naše akademije.« (Valson, Vie de Cauchy, I., 173.) Krivda nevere in boj proti Cerkvi ne tiči v »nesoglasju vere in znanosti«. Ubrana harmonija ni nesoglasje. »Površno znanje«, je rekel Bakon Verulamski, osnovatelj moderne znanosti, »odvrača od Boga, globoka in temeljita znanost vodi k Bogu.« V Cerkvi je doma resnica, ki je osvobodila človeštvo. Komur strast še ni popolnoma zatemnila razuma in ima le nekoliko vpogleda v zgodovino preteklosti, mora priznati, da je prav Cerkev v vseh stoletjih bila edina nositeljica prave kulture. Res je, krščanska znanost, krščanska kultura je vzrastla: na poganskih razvalinah. Na polju znanosti in umetnosti, ki so ga obdelovali grški in rimski modrijani, srečavamo v krščanski dobi cerkvene očete. Mnogi izmed njih — Ambrozij, Hieronim, Avguštin, Zlatoust i: dr. — so pred vstopom v krščanstvo pohajali poganske šole in dobro poznali pogansko znanost in jo tudi visoko cenili. Vsprejeli so kleno zrno, a odločno zavrgli in pobijali nezdrave nauke epikureizma in stoicizma, Pitagore in neoplatonizma. Schopenhauer, in za njim tudi eden znanih modernih filozofov na dunajski univerzi, označuje ta odpor krščanskih filozofov nasproti tedanjemu, preperelemu klasicizmu za najstrožji pesimizem, ki je edini krščanstvu pripomogel do zmage nad grškim in rimskim poganskim svetom. Za tema ponavljajo taisto »omladinaši« in tako tuje blago prodajajo za svoje nove pridobitve. In tu jim ne manjka »znanstvene vesti in poštenja«!? Krščansko svetovno naziranje, krščanska morala ni pesimistična; v krščanstvu je nafblažji optimizem doma. V francoski revoluciji tako profanirano načelo svobode, enakosti in bratstva je pognalo na krščanskih tleh. Iz spisov novega zakona diha duh, ki edini zna ceniti zmisel življenja in ki edini more odgovoriti na velika vprašanja — o Bogu in posmrtnosti, na katera poganska filozofija ni dala in ni mogla dati zadostnega odgovora. Pa najboljši dokaz o Cerkvi, o katoliški velesili nosite »omladinaši« v samih sebi. Vi dobro uvidite, da religioznega čuta ne morete zatreti ne v sebi, ne v svojih učencih, ne v dobrem, globokovernem slovenskem narodu. »Bojevati se danes naravnost proti temu čutu, bi se reklo, pognati človeka v boj proti samemu sebi.« In vendar napovedujete boj veri, verskemu prepričanju. Doslednost! Ali ne previdite zlih posledic za-se in za svoj narod! Ali se ne bojite, da vam zapeljani kličejo: »Vzeli stu nam nebo, dajte nam raj na zemlji!« Ali hočete zastrupiti narod in mu vzeti najdražjo svetinjo — sveto vero! Domoljubi! »Pravi, edini in najgloblji tema,« piše Goethe v zahodno-vzhodnem divanu, »ki se mu vse druge podrejajo, je konflikt nevere in vere. Vse epohe, v katerih vlada vera, so sijajne, srce dvigajoče in plodovite za sodobnike in potomce. Nasprotno pa vse epohe, naj se morejo tudi en trenotek ponašati z nekim sijajem in bliščem, izginejo pred potomci, ker se nihče rad ne ukvarja s spoznanjem nerodovitnega.« Vaše geslo je geslo Voltaireja: Pour et Contre — Boj za Kristusa in boj proti Kristusu. Kristusa nočete izbrisati iz verskega čustvovanja, ker občudujete v njem »občudovanja vrednega človeka, ki je s svojo energijo in zvestobo služil svojim vzvišenim idealom in sreči bližnjega, ter tako postal zvezda-vodnica vsem onim, ki spejo po isti poti«. Klanjati se Kristusu-vzoru človeka, proslavljati ga za ideal človeštva, a hkrati pobijati Cerkev, njegovo ustanovo, to je znamenje največjega nereda »neprecenljive lastnosti« mišljenja in presojanja. Seveda se vam ta »neprecenljiva lastnost« še ni razvila, ker je vaše »gibanje dete razmer v slovenski javnosti« — in otročja so njegova dejanja. * » * »Omladina«! Pred leti si čula svojo »dogmo«. Ostala si nema, nisi se zmenila za njo. Sla si mimo, zmajevala z glavo, šla si dalje v svobodi zmote. In prav to je najhujša kuga-svoboda zmote. F. J : Sestanek slovenskih katoliškonarodnih abiturientov v Velikovcu. (Dalje.) Tudi o tej najbolj dijaški zadevi se je vnela živahna debata. Omenjalo se je, da na eni strani dijaštvo duševno več dela kot prej, na drugi strani pa mnogo dijakov preveč zanemarja šolske dolžnosti. Tov. Zagoršak je omenil več slučajev ljubeznivosti nasproti narodnemu delu katoliškega dijaštva; omenjal je tudi, kako si znajo naši nasprotniki pridobivati somišljenikov. Tov. Jež obsoja preveliko strankarsko strast na obeh straneh; ljudje so mnogokrat prevečosebni. Prištevamo se h katoliški veri, k veri ljubezni. Tedaj naj vlada med nami ljubezen; začnimo pri nasprotniku z ljubeznijo, zata-jujmo svoje nagone proti njemu, ne zatajimo pa svojih načel. Ako ne bo potem boljše, nismo mi grešili. »Z ljubeznijo se premaga vse!« Tovariš Čemer omenja dejstvo, da naši nasprotniki nočejo pripoznati dela naše obmejne duhovščine: zabavljice so edina hvala; kjer pa v takem kraj u 5ami pridejo na krmilo, štejejo si vse prejšnje delo v svojo zaslugo, in po par tednih je njihova glorija že velika, takoj so prvi narodni delavci. Katehet Baumann pravi: »Če hočejo naši nasprotniki delati na Koroškem, bodo delali na naši podlagi, na delu naših krščanskih socialnih narodnih voditeljev.« Popoldne je referiral tovariš Šimenc: »Dijak in populariziranje umetnosti.« Referat priobčimo v celoti. Pri debati je omenil tovariš Mohorič, da bi bilo dobro, da Mohorjeva družba začne izdajati po vzgledu hrvaške Matice zbirke domačih slik s poučnim besedilom. Potem bodo izginile iz naših hiš tiste neumetniške podobe svetnikov in svetnic. Dejstvo je, da se je pri gospodarskem in političnem boju pozabila umetnost; čita se res mnogo več, a čita se hlastno, brez vžitka, ljudstvo vedno bolj sega po dnevnem časopisju in interesantnih povestih, ki so zanimive na račun umetnosti in estetike. Tov. Jež opozori na dejstvo, da ljudstvo kaj malo bere pesnike in dramatična dela. Iz svoje in tuje skušnje priporoča, da dijak prebira ljudstvu pesni in jih razklada in pokaže lepoto. Če si ljudstvu pokazal lepoto v verzih, bo ljudstvo segalo tudi po poezijah. Tovariš Munih je referiral: »Separatizem in dijaštvo.« Danes podamo le glavne misli. Separatizem je stremljenje po vedno večem razlikovanju. Separatizem ustvarja narodiče, dela visoke meje med provincami v posesti istega naroda. Po času taborov opazujemo med Slovenci neko centrifugalno nagnjenje. Želja in volja obmejnih Slovencev, stopiti s centrom v konkurenco. Ali imajo na Kranjskem zato prednost, ker so oni v sredi in mi na meji. Vzroka imamo iskati v geografičnih razmerah, v različnem historičnem razvijanju ene ali druge kronovine in tretjič v značaju Slovencev. Slovensko ozemlje tvori trikot, grebeni Alp tvorijo ločene okraje, prehodi so bili težki. Sedaj so odstranjeni tečai 1908/9 sledeči odbor: predsednik phil. Dimitrij Vae; odborniki: Deželic, Eckert, Milunič, Neuhold, Prstec; revizorja: Belič in Rogulja. Slovenska dijaška zveza. Predavanja, ki so jih imeli člani »Slovenske dija-ške zveze«: Tov. iur. Ogrizek dne 13. sept. pri Sv. Emi »O razvoju kmečkega stanu«. Obenem je ustanovil »Mladeniško zvezo« in aranžiral izvrstno uspeli mladeniški tečaj; — 20. septembra je imel pri cesarjevi jubilejni slavnosti v Podčetrtku slavnostni govor. — 27. sept. v čitalnici pri Sv. Križu tik Slatine »O važnih kmečkih vprašanjih«. — Popoldne isti dan v Šmarju pri Jelšah »O kmečkem vprašanju«. — 4. oktobra pri Sv. Emi »O narodnem vprašanju«. Tov. med. Arnšek dne 25. avgusta na Gorenji Ponikvi »O tnladeniškem gibanju« in ustanovil istotam »Mladeniško zvezo«. — 13. sept. aranžiral ravno tam »Občinskega tepčka«. Tov. phil. Puntar 14. sept. v Postojni »O časopisju«. — 20. sept. v Galiciji pri Celju »Slovenci v dobi 601etnega vladanja našega cesarja«. Tov. phil. Breznik v izobraževalnem društvu v Ihanu »O človeškem organizmu« dne 14. oktobra. Tov. bogosl. Filipič v izobraževalnem društvu na Trati: 1. Zgodovinski razvoj socialnega vprašanja. — 2. Zakaj se izseljujejo Slovenci in kam se izseljujejo. — 3. Rafaelove družbe. — 4. Slovenski svobodomisleci, slovenska mladina in slovenska izobraževalna društva. Tov. tehn. Rueh je nabral za knjižnico Slov. dijaške zveze v Kostanjevici 450 knjig in 50 K- Otvorila se je dne 11. oktobra. Tov. iur. Malnerič je aranžiral dne 8. septembra v Črnomlju tridejanko »Zaklad«. Tudi klerikalna bisaga! — Od več strani smo čuli pritožbe, kako so nekateri radikalni dijaki izrabljali zadnje počitnice potovalno knjižico »Slovenske dijaške zveze«. Naznanilo se nam je n. pr. imeni dveh takih nesramnežev, ki sta hodila z našo listo v roki od farovža do farovža po Soški dolini in nabirala — kronce. Seveda sta vestno zatajila svojo liberalno dušo in se hlinila za strašno pobožna »klerikalca«, ker jima je tako boljše kazalo. Za danes imen še ne priobčimo, ali povemo pa, da bo »Slovenska dijaška zveza« že vedela zanaprej preprečiti tako zlorabo naše potovalne knjižice. Neusmiljeno bomo priobčili vsakega takega človeka s polnim imenom, da ga spozna vsa javnost. Radikalcem pa Drav radi prepuščamo take čiste značaje. Nabirajte jubilejne znamke! Tovariši, dijaki in somišljeniki! Znaten dohodek lahko naklonite »Slov. dijaški zvezi« in s tem pomagate obmejnim Slovencem, ako nabirate jubilejne znamke in jih pošljete zvezi. Nabirajte torei povsod jubilejne znamke in jih pošljite zvezinemu predsedniku: Jurist Marko Natlačen Dunaj, VIII., Strozzigasse 42. Slovanska Liga katoliških akademikov. — Za prve potrebe, ki jih ima Liga pri svoji ustanovitvi, je daroval premil. g. knezoškof ljubljanski 100 K- Takole pa pise premil. g. knezoškot v priloženem pismu: »Kolika tolažba za mene, ko vidim, da katoliški akademiki spoznajo potrebe in nevarnosti naših dni in jih je ravno to spoznanje napotilo v tesnejšo zvezo za obrambo in razvitek pravic slovanskih m resnic krščanskih. Le pogumno naprej!« — Za blagodušni dar in bodrivne besede se premil. g. knezoškofu najtopleje zahvaljujemo. Pravila Lige so med tem tudi že potrjena; ustanovni občni zbor bo koncem novembra. PTO^ üistek Naš koledarček. — Kako .ie bil naš koledarček potreben in zaželjen. kaže najbolj to, da je že skoro ves razprodan. Prijatelje in somišljenike, ki ga še niso nabavili, opozarjamo na to, da si ga lahko še pravočasno preskrbe Dobiva se v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani, pri Florianu v Kranju in pri Krajcu v Novem mestu. Izvod stane 90 h. »Dijaški almanah« se je precej zakasnil. O njegovem članku o veri kot privatni zadevi, primerjaj uvodnik v tej številki. Več o celem almanahu izpre-govorimo prihodnjič. Auf Österreichs hohen Schulen. Ein freies Wort an die christlich deutsche Bevölkerung Österreichs. Von Dr. Rectus. Wien 1908. — Ta 16 strani broječa brošura seznanja širše občinstvo s kulturnim bojem na avstrijskih visokih šolah v preteklem letu, zlasti z "Wahrmundovo afero. Knjižica nudi marsikaj dobrega. Omeni kratko ustanovitev katoliških akademičnih društev ter kaže, da je večina svobodomiselnih akademičnih društev nastala pozneje kakor katoliška. Peča se z resolucijo nemškega svobodomiselnega dijaštva dne 8. marca 1908, da naj visoke šole prepovejo katol. društvom nositi kuler in orožje ter sploh ne dovolijo več ustanovitve novih katoliških društev. Čudi se slabosti voditeljev avstrijskih visokih šol, ki ne morejo napraviti reda, dočim je v Nemčiji lep mir po univerzah, dasi je tam 200 katoliških društev. Dijaštvo vseh barv praznuje včasih skupaj svoje slavnosti, in predsedniki se menjavajo po društvih, oziroma strujah. Protestantovski rektorji in profesorji pozdravljajo slavnosti katoliškega dijaštva ter se jih udeležujejo. Knjižica je namenjena nemškemu dijaštvu, zato udarja tudi zelo na narodno struno: Judje in Slovani so tisti »tertius gaudens«, ki se veseli, da so si Nemci med seboj v laseh. No, tu se je pisatelj zmotil. Slovani se niso veselili, da trpi vsled boja nemški narod (to je tudi še vprašanje), ainpak veselili so se prilike udariti po katolicizmu. Kako velik strah ima pisatelj pred zvezo Judov in Slovanov, kaže stavek na st. 16: »Vielleicht wird einmal dann der Zeitpunkt kommen, wo die Gleichberechtigung, welche heute die deutschnationale Studentenschaft der katholischen deutschen versagt, der ersteren von den vereinigten Juden und Slaven nicht mehr zuerkannt wird.« No. tega pač ne verjame dr. Rectus sam, sicer ni vreden svojega psevdonima. I. D. Protestant o katoliški cerkvi. Protestantovski univerzitetni profesor dr. Fr. W. Foerster graja v «Jahrbuch moderner Menschen« (Jhrg. 1907, str. 112 do 134) neznanstveno lahkomiselnost, s katero se zaganja toliko visokošolcev proti pristašem strank, ki zastopajo nasprotno mnenje. — Med drugim govori o katoliški cerkvi sledeče: »Nihče naj ne misli, da je zastopnik znanstvenega presojanja, dokler ni preštudiral socialnih, psiholoških in pedagoških temeljnih vprašanj, s katerimi so v zvezi vse cerkvene naredbe, dokler ni prebral njenih klasičnih avtorjev in apologetov, dokler se ni povsem vestno prizadeval spoznati bistva in zmisel njene teorije in prakse. V sedanji dobi se omikanci živahno zanimajo za verske običaje fidžiških otočanov in Tibetancev. Glede katoliške cerkve pa vlada celo med resnimi možmi vnebovpijoče neznanje — in to o inštituciji, ki ni samo od danes do jutri, ki je ne vodi kaka sekta, par norcev ali par pedantov, temveč o instituciji, ki je mati vse kulture, o njej, ki je navduševala tekom stoletij največje in najzrelejše duhove in ki prišteva tudi danes med svoje pristaše pri vseh rasah nebroj resnih in izkušenih mož ter žena, o njej. ki tudi danes kaže v svojih redovih doma in na tujem občudovanja vredno požrtvovalnost, za katero jo zavidajo vsi, ki niso udje te institucije, javno in natihoma.« I. F. PRVI CVETI Leposlovna priloga „Zore' :: Izhaja na vsaka dva meseca Cirilov: ... očem brez sani.. • i. / Dejal sem grlici: prinesi mi bilja, ki ljubav rodi, pod indskimi cvete nebesi; golob golči: ne znam poti! Dejal sem orlu: Vzdigni krila: po žarek vzpluj v nebesni hram, % da srca grud se bo talila: veli mi ptič: poti ne znam! Ti čuj, kragulj: izruj iz grudi spoznanje bridko, bol pregrozno! začni, zasekaj, se ne mudi ; a ropar-ptič veli: prepozno ! ... 2. V bolesti temni pokopan: moj drug je mrak, moj vrag je dan; po nebu meteor šumi v brezbrežnost večnosti... Ko ti... Ko ti... Od sten odbija mrak: „proklet!" V temo odet se roga vrag ... 3. Jaz svetle smehe bom sejal, da boš ti bridke solze žela! „O, da bi bridki kes spoznal, prej ko prevar krdela!" Zdaj luč zatisni in zaspi... Tvoj sin je srečo vzrl: v oči so mrtve prišli sni, O mati — jaz sem umrl... Zorislav: Brodnik Matija. Slika. Kakor da je zavpil izza Gorjancev mlad fant nad starko Zimo, da naj vzame svojo belo haljo in se umakne proti severu, je ta tesno privila svojo belo obleko k sebi in zbežala iz Bele Krajine. In od Kolpe sem je „ prihajala na njeno mesto mlada deklica, cvetoča Pomlad. Kakor da je samo življenje ž njo, je začelo kliti iz tal na tisoče cvetk. Vsa Bela Krajina se je prebudila iz spanja; na polju in travnikih, na njivah in vrtovih je vse oživelo. Priden, neutrudljiv kmetic je izvlekel iz kolnice že skoro zarjavel 1 plug in odšel ž njim na njivo, da razor je pomlajeno zemljo; dekleta so začela pridno obdelovati 'svoje vrtove, da čim preje poženo na njih rdeči nageljni in razvesele srca brhkih mladeničev. Da, deklica Pomlad je prinesla novo življenje v Belo Krajino in jo prebudila iz mučnih sanj o preteklih stoletjih. Krutih Turkov, ošabnih Francozov se je spominjala belokranjska zemlja v dolgem trimesečnem spanju, odeta s sneženo haljo. Na misel so ji hodili divji pohodi rdeče-hlačarjev; še zdaj so ji zveneli po ušesih pretresljivi klici mater, ko jim je Turčin davil otroke; še zdaj ji je bila v spominu rdeča kri, ki je tekla takrat v potokih po nji. O, imela je o čem sanjati draga domovina, romantična Belokranjska! Ob temnozeleni Kolipi je stala majhna kočica, last brodnika Matije. Revna je bila ta koča, in reven njen gospodar. Na vseh koncih in krajih je zrlo iz nje uboštvo in revščina: streha je kazala sumljiva rebra; prednja stena se je zbočila na notranjo stran in pretila, da se vsak čas podere :j velike luknje, da bi človek zdaj pa zdaj lahko potisnil svojo pest skozi, so gledale na eni strani v temno Kolpo, na drugi v prelepo Belo Krajino. Težko je bilo Matijčetu prebivati po zimi v ti koči. Zeblo ga je, da bi kmalu zmrznil. Nič ni pomagalo, da je kuril celi dan; skozi luknje, dasi jih je mašil in mašil, je vseeno uhajala gorkota na piano in mraz notri. Ljudje so ga vabili, da naj se preseli v vas, a on jih ni ubogal. Ni hotel zapustiti koče, kjer ,mu je jeseni umrl oče, kjer je pred patirni leti izdihnila mati. In ko ga je nekdo vprašal, ga-li ni strah, se je v resnici razjezil prvič v svojem življenju: »Koga me naj bo strah? Mar očeta ali matere?« In skoro solze so ga polile pri spominu na ti dragi bitji, ki ju je v resnici bolj ljubil kakor svoje lastno življenje. Po vasi je bilo razširjeno splošno mnenje, da je Matija pust in oduren fant. V druščino ne zahaja, deklet se ogiblje, vedno premišljuje o svoji usodi. Fantje, dekleta in sploh vaščani niso dosti govorili ž njim. Kadar je prišel kdo k njemu, da ga prepelje, je odvezal čoln in odveslal na drugo stran. In če se je hotel dotični spustiti ž njim v razgovor, je odgovarjal vedno na kratko in zamišljeno. »Kako kaj, Matijče?« »Hm, bo že!« »Ali ti dosti nese?« »Toliko, da se živi!« Dospela sta do nasprotnega brega, in oni mu je plačal, če ni bil vaščan — vaščani so mu dajali biro — in odšel, čudeč se zamišljenemu Matijčetu. # =» * Brodnik Matija je veljal torej za čudaka. Toda nekdo je pa le bil, ki je poznal Matijčeta skozi in skozi. Bila je to Škofova Rezika, hči bogatega vaščana, ki je imel obilo polja in gozdov in v hlevu nad dvajset glav goveje živine. Vedela je Rezika, da Matijče ni hudoben, da je mehkega in dobrega srca, da ni tak, kakršnega so ga risale vaške 'babnice in klepetulje. Edino ona je vedela, da Matijče ni sam kriv, da se je tako odtujil vsem vaščanom. Že kot deček ni smel zahajati med svoje sovrstnike, ker mu je to prepovedal oče, dobro vedoč, da ga bodo otroci bogatih starišev dražili z uboštvom in bi to imelo slabe posledice Tako je odrasel v mladeniča, ne da bi bil stopil v dotiko z drugimi fanti, ki so začeli že popivati in vasovati. Vse to je bilo Reziki znano in dobro ji je delo, ko so nekatere matere postavljale njega 'za vzgled svojim sinovom. »Ej, saj ni tako hudoben, kakor se kaže!« so sklepale včasi deklice na potoku. »Žaluje, žaluje po očetu!« »Pravijo, da ima že precej denarja prihranjenega!« »Mogoče, saj ne pitje nikoli!« »Takega bi jaz rada za moža!« je vzkliknila Rezika, vesela te pohvale, ki se je tikala Matijčeta. »Hoj, Škofova Reza ima Matijčeta! Reza — Matijče, hoj, lep par!« so zagostele deklice kot grlice. »Ej, saj nisem mislila ravno njega!« je zardela Rezika in se kesala, da je izrekla tako nepremišljene besede. »Ne, ne! Ti ga imaš, pa ga imaš!« Rezika je jezina pograbila škaf ter odšla. »Čuj, čuj! To moram povedati Matijčetu,'bom videla, kakšen obraz bo naredil!« »Le povej, le povej! O, lep par, on reven, ona bogata!« In razšle so se, razgovarjajoč se o tej najnovejši novici. * * * Še tisti večer je nesla Petranova Mica to vest Matijčetu na nos. »Ali se boš res ženil?« »Ka—aj ?« »No, če se boš ženil?!« »S kom? Mari s teboj, klepetulja?!« »I, ne z menoj, ampak s Škofovo Rezo!« »Kaj? Kdo je to rekel?« je zavpil Matijče in skočil proti Petranovi, da se je strahoma umaknila. »I, i, sama je rekla, da te ima rada!« Matijče se je vsedel nazaj na klopico in se globoko zamislil. Neko neznano, mehko čustvo mu je napolnilo vso dušo. Kakor v sanjah: Sama je rekla, da te ima rada . . . Oh, če je to res, če se ni Petranova zlagala? Ne, ni mogoče, saj je bila Rezika ž njim vedno prijazna, saj je ž njo po očetovi smrti največ govoril in ji skoro vse zaupal . . . Luna je splavala 'že visoko na nebo, ko je Matija še vedno slonel • na klopici in mislil na Reziko. Glava mu je bila polna lepih mislij in načrtov: Kupil bo s svojim denarjem par njiv, kravo in vinograd. Nekaj bo prinesla Rezika s seboj; in živelo se bo veselo, srečno in zadovoljno. Matija se je zdramil iz zamišljenosti. Pogledal je na nebo: Tisoč zvezd, rdečih kot kri, rumenih kot cekini, je gledalo nanj; veličastna luna mu je sijala naravnost v obraz, kakor bi hotela reči: »Srečno boš živel, Matija!« Matijčetu je postalo mehko pri srcu. Ozrl se je po Beli Krajini, obsijani od bledih luninih žarkov. Mirno spanje je spala ožja njegova domovina in on jo je motril z veselozačudenim pogledom. Še nikdar se mu ni zdela tako krasna, tako čudovito lepa. Bledi mesec je obseva! vasico v obližju, temni gozd v daljavi, rosno planjavo pred njim . . . Zdelo se mu je, da čuje v daljavi, v gozdu, lahen šepet... Gotovo so vile, o katerih je čul že toliko praviti. Polje se ni ganilo, srebrni biseri so se svetili na zelenih travicah in delali planjavo podObno raju, kijer je baje vse posejano z biseri . . . Kolpa je rahlo šumela in se vila kakor kača po polju . . . Matija je gledal in se čudil. Začutil je v srcu, kako ljubi to zemljo, kako mu je prirastla k srcu ta ožja domovina. Stresel se je pri miisli, da bi moral zapustiti svoj rodni kraj; ni mogel razumeti, kako nekateri z lahkim srcem zapuščajo to zemljo in odhajajo v daljno Ameriko za srečo... »Ne, ne hotel bi te zapustiti, za vse svet ne!« je vstajalo v Matijevi duši. Odšel je v kočo in se vlegel na trdo ležišče. Podprl si je glavo z roko in zr! skozi majhno okno na piano; v sobi je bilo napol svetlo, ker je kukala notri luna radovedno pri oknih in špranjah, spi li njen znanec, brodnik Matija. A on ni spal. Misli so hitele k Reziki, odtod k čolnom, h Kolpi in zopet k Reziki. Šele proti jutru so mu začele trepalnice lesti skupaj, in glava mu je omahnila na ležišče. Brodnik Matija je zaspal; sanje pa so mu obiskale Reziko. * * * Počasi so tekli dnevi Matijčetu po onem večeru. Nestrpno je pričakoval, kdaj bo prišla Rezika, da jo prepelje. Toda zastonj je čakal. Minuli so dnevi, minuli so tedni, potekel je v večnost celo mesec, ne da bi prišla Rezika Matijčetu pred oči. Kdo drugi bi se na njegovem mestu razjezil, toda njemu ni prišlo niti na misel, da bi se jezil na Reziko. Zakaj naj bi se pa tudi jezil nad njo? Gotovo ima mnogo dela in ne utegne priti, ali pa nima ničesar opraviti na hrvaški strani. Matrjče je mirno in tiho čakal. Prišlo mu je na misel, da bi šel zvečer, in potrkal na okno, poklical Reziko in ji razodel svojo ljubezen. Toda pri sami misli, da je morda laž, kar je povedala Petranova, da ga Rezika ljubi, se je stresel. Lepše, veliko lepše se mu je videlo ljubiti tako na skrivnem, da o tem nihče ne ve. In posedal je ob tihih, mirnih večerih na klopici pred kočo, opazoval temno Kolpo, občudoval krasno naravo in mislil na Reziko. Tiste dni po Veliki noči pa je naenkrat počil glas. da snubi Papežev France Škofovo Reziko. Ta usodepolni glas je dosegel tudi Matijčeta. »Ka-a-aj ?« je zazijal in topo pogledal Meto iz Krstine, raznaševalko novic na Belokranjskem in klepetuljo prve vrste. »No, omožrla se bode! Ali je to kaj čudnega? Kaj si pa tako zazijal, ali ne veš, da se mladi ljudje radi ženijo, in da me starke posredujemo med zaljubljenci in jih ženimo, samo da malo odrastejo? Tudi med Francetom in Reziko sem jaz posredovala, le da . . ,« »Molči, baba! Če ne, ti izbijem še tistih par zob!« »Kaj, kaj? Jaz, jaz, baba?« »Klepetulja, prokleta!« »Jezus, Jezus, še preklinja me! O, kaj sem jaz sirota doživela na stare dni! Ta mladič, ki se ga še mleko drži krog ust, me proklinja. zmerja s klepetuljo, z babo, oh!« »Poberi se, če ne te vržem v Kolpo!« »O, mati božja trifarška!« Ir, Meta je pobrala svoje stare kosti in Odhitela v vas razširjat najnovejšo novico, ki se je zgodila v blaženi Bali Krajini: Brodnik Matija, ta mladič, jo zmerja s klepetuljo, z babo; ji celo — Bog in Mati božja trifarška mi odpustita grehe — pravi prokleta. Matija pa je sedel potrt na klopici pred kočo. Temne misli so mu rojile po glavi. Čutil se je najnesrečnejšega pod solncem. Tedaj se je naenkrat spomnil, da Re'ziki pravzaprav še ničesar zinil ni o svoji ljubezni. Hipoma mu je bilo jasno, zakaj misli Rezika na možitev. »Moram ji povedati, moram, o svoji ljubezni, saj me ima ona tudi tako rada, kakor jaz njo!« si je mislil ubogi Matijče in sklenil, da pojde ponoči pod okno Rezikino, da ji odkrije svojo vročo ljubezen. * * * Bleda luna je sijala in obsevala temno postavo našega brodnika, ko se je plazil pod okno Rezikino. Sicer ni bilo luni to nič nenavadnega — oj, koliko takih prizorov je že videla; koliko ljubezenskih spletk so že gledale njene bistre oči, koliko poljubov je bilo že oddanih v njeni navzočnosti. In tudi koliko hudobije in pregrešnosti se je storilo za časa njene ponočne vlade! Vse to je vedela luna, — vendar pa je danes posebno pozorne obračala svoje oči za Matijčetom. Jasno je svetila in se v duhu že veselila zadrege, v kateri bo odkril Matijče svojo ljubezen. Matijče je dospel do Škofove hiše. Naslonil se je na staro jablano in dolgo časa premišljal, ali bi, ali bi ne. Slednjič se mu je srce vendar ohrabrilo. Vzel je lestvico izpod kozolca ter jo prislonil k podstrešnemu okencu. Počasi je zlezel gor, potrkal na okno in s trepetajočim glasom šepnil: »Rezika!« Molk. »Rezika! Oglasi se, jaz sem, Matijče!« V sobici se je cul majhen šum in čez nekaj časa se je okence odprlo. »Rezika, ali boš huda, ker sem prišel k tebi?« jo je prašal s tihim glasom. »Ne bom!« je odgovorila Rezika. s »Ali je res, da se boš možila?« »Snubi me res! Tudi1 oče me silijo!« »Oh, Rezika! Kako te imam rad!« »Saj ga ne vzamem rada! Le očetovi volji se moram pokoriti!« »Ali bi mene ne hotela vzeti?« »Bi, toda ti nimaš premoženja, ni denarja!« »Pa te imam tako rad! Bolj kot France!« (Dalje.) Beseda mladim prijateljem. — Vam, mladi prijatelji, so namenjeni »Prvi cveti«, da dobite tu priliko, kjer lahko poskusite svojo pisateljsko zmožnost; semintja pa bodo prinašali tudi sestavke iz dozorelih peres. Le pridno pošiljajte svoje »prve cvete« v oceno; mi bomo skrbeli, da bo vedno poučna. »Zorin« namen ni in ni bil namen gojiti leposlovja v )kakem večjem obsegu^ vendar pa je pri naših razmerah neizogibno, da se je morala tudi na to ozirati in priobčevati semintja leposlovne sestavke. S »Prvimi Cveti« pa si je ustanovila oddelek, pri katerem bo vso skrb posvetila leposlovnim poizkusom mladih prijateljev. Pridno pošiljajte svoje sestavke in pesmice v pregled, lahko se obrnete tudi z vprašanji tičočimi se leposlovja na nas, radi vam bomo ustregli. Le pogum in pridno se vadite! Uredn. Jovan Danič Slavkov. — Poslali ste nam precej pesmi, a vkljub temu je težko izreči sodbo o Vaši umetniški zmožnosti. Življenje se Vam giblje še v ozkih mejah; niste še menda dosedaj doživeli večjih peripetij v življenju, da bi si sami določevali pot, da bi sami stali klubujoč v sredi življenja, čigar valovi od vseh strani butajo v Vas in Vas hočejo odnesti v eno ali drugo smer. Toda baš to je tisti trenutek, to so razmere, ki se v njih umetnik zave svoje osebnosti in svoje naloge in si skuša sam določiti prihodnjost. Zato ne najdemo v Vaših pesmih in navadno sploh v proizvodih naših mladih srednješolskih prijateljev onih markantnih osebnih potez, ki bi posebno vzbujale pozornost in zanimanje. Iz vseh teh pesmi veje tisti duh, tisto razpoloženje, ki smo v njem živeli pred nedolgo časa tudi mi, duh srednješolskega lepega življenja, polnega neke nejasne nedoločene poezije; predvsem preveva srce mladega fanta ljubezen do naroda, ki jo vzpalijo v srcu vseh mladih Slovencev Jenko. Gregorčič, Meško in drugi naši geniji; dalje živi dijak navadno v zelo ozkem stiku z narodom in njegovo poezijo in to najde v njem tudi lep odmev, brez ozira na to, da ga tudi šola navaja, da v to smer obrača svojo pozornost; razven tega je v tem prehodnem položaju, ki ga živite, ko vse kipi v duši, ko doživljate vedno več novih vtisov, ko trgate stare vezi in Vas vlečejo nove, — v duši dijakovi neka smer, ki stremi za tem, da se dijak poglobi sam vase in skuša po možnosti rešiti probleme, ki mu v toliki množini razburjajo misli. To prizadevanje, ti poskusi brez pravega načrta in brez jasnih ciljev in seveda od začetka tudi brez vidnih uspehov, vse to se zrcali v mladi dijaški poeziji... Zato pa v taki dijaški poeziji ni pričakovati kaj samostojnega, za trajno veljavnega, ker je le produkt viharne prehodne dobe. — Po tem, kar sem ravnokar povedal, ki velja istotako za Vas kakor tudi za Vaše več ali manj srečne tovariše na slovenskem Parnasu, se Vam pač ne bo zdelo preveč čudno, če Vam povem, da v Vaših pesmih nisem našel ničesar, kar bi Vas prav špecijelno označevalo pred drugimi Vašimi tovariši; vse, kar ste nam poslali, je le nekak odmev ali spomin na tisto, kar ste čitali, ne pa doživeli ; Nemec bi rekel, da je to »Nachempfindung«. Podobna misel, kot ste jo izrazili v »Roži«, se dobi pri mnogih naših pesnikih, recimo pri Jenku, čigar ritem ste tudi posnemali, kajne! Sicer to ni nič slabega, kajti vsak se mora učiti in tako tudi Vi; obenem pa morate seveda stremiti za tem, da se osamosvojite, da bodete vstvarjali iz svoje duše, da napravite kaj, kar bodete lahko s ponosom imenovali svojo last, košček svoje duše. — Isto velja za »Dom na tujem«. To smo brali že pri Gregorčiču, Mešku in Jenku, le v nekoliko drugačni obliki. Težišče Vaše pesmi, ki ste ga tudi še prav posebno hoteli povdariti v naslovu, je obenem tudi hiba pesmi: Oj, jasni grobovi, prejasni, ki v tuji deželi leže, oj, dom, kjer vaš bil je začasni na tujem . . . zdaj trupla trohne. Kaj ste hoteli povedati v prvem verzu z besedico »jasni«. In v tretjem verzu govorite o »začasnem« domu, kar nam tudi ni popolnoma jasno in ne vemo, kaj ste hoteli s tem izraziti. Morebiti krščansko resnico? To bi bilo sicer lepo, vendar bi pa motilo harmonsko celoto, ki mora biti v vsaki umetnini. Morebiti ste rabili to samo zaradi rime? Nečem sicer ničesar trditi, vendar se mi zdi, da ste tu zagazili na tisto nevarno mesto, ko zunanja oblika uklene pesnikovo misel tako, da postane umetnina nejasna. Pesem »Soča«, posebno verzi: »Soča ob meni šumela, mesec na nebu sijal« — nas spominjajo na znano narodno pesem. Narodna pesem izraža nekaj, Vaša pa — nič. Zdi se mi, da samo to, če se Vam je zdela Soča čista kot kristal in če Vam je bilo hudo pri srcu — zakaj Vam je bilo, tega ne poveste! — pač ni vredno, da se opeva v pesmi. — »Ospeli cvet« je čustvena pesem, ki odgovarja precej pozni jeseni, ki živimo v njej. Vendar bi pa pripomnil, da če posnemamo narodno pesem, jo posnemajmo samostojno, to se pravi, da položimo v tako pesem tudi kaj svojega, sicer lahko nastane umotvor, ki je žalibog le profanacija naše prelepe, tako globokočustvene narodne umetnosti. Človek mora ohraniti vedno pravo mejo med idealom in med praktičnimi razmerami. To bi bila nekako glavna misel, ki se mi je pojavila pri čitanju Vaše pesmi »Ideal«. Ideali, najvišji in najlepši, se dobe v našem svetovnem naziranju in ti ideali »ne potope« nikdar! O tem smo prepričani! Seveda ima vsak še drugo, bolj človeško stran, tu je pa treba biti v izberi idealov previden in ogibati se ekstremov, v čemer posebno mladi ljudje tolikokrat greše. »Ob jezeru« je nejasno in tudi v formalnem oziru slabo. Poskušal sem na vse mogoče načine skandirati, pa ni šlo. »To lek moiih je srčnih ah! ran!« — Ali ne čutite, kako je ta »ah« prisiljen in neokusen. _ Pesem »Plani« mi ie nejasna. Predvsem se varujte besed, kot »plam«. Koseskenui so ploskali za take pristriženke — toda danes — ne! — Splošno bi Vam še omenil, da Vam še ni popolnoma jasna raba posameznih besedi. Besedico »pa« rabite zelo velikokrat, kadar bi Vam sicer zmanjkala ena stopica v verzu; rabite pa to besedico tako, da nastane popolnoma neprimeren adverzativen pomen. (»V boli pa svoji« ... »ospel se pa cvet«...) — Za besedico »ah« sem Vam že omenil. Dalje tudi niso kaj posebno čislane rime, ki jih kujete iz posameznih glagolskih končnic; takih rim se lahko napravi na cente. Treba je kaj sainostalnejšega, pristnejšega. Vzemite si n. pr. za vzgled Otona Zupančiča. Če hočete biti moderni, ni treba pisati vsakega verza v začetku z veliko začetno črko, ampak se lahko držite splošno veljavnih pravil. Poglejte v naše moderne! — Pošljite nam še kaj in veselilo nas bo, če bomo zapazili napredek. Izor Etran. Vaše pesmi napravijo precej ugoden vtis. Zdi se, da imate v sebi tisto hrepenenje po nečem novem, boljšem, poleg tega pa tudi energijo, ki jo potrebuje človek na svoji poti k ciljem. Bodite le vedno bodri in neutrudni in potem Vam »vihre ne potro vesel«. Poznamo tisto hrepenenje, ki ste ga precej dobro izrazili v pesmi »Te črne noči«, tisto hrepenenje, ki spi v srcih mladih ljudi, a se zbudi naenkrat in bukne z vso silo na dan. »Pa jih ni nikjer — vodilnih mi zvezd«... — tožite. So tu, dragi prijatelj, vodilne zvezde, in upam, da jih kmalu uzrete popolnoma jasno, da iih že slutite. Pesem »Ivas?« mi ni ugajala; človek pričakuje vse kaj druzega, naposled pa dobi vtis, da ste motiv takorekoč za lase privlekli v pesem. Stvar bi se dala na drugačen način mogoče lepše izraziti. »Moči dežek« ... bi nam splošno ugajala, čeprav se nam zdi, da je Vaše čustvo nekoliko prištudirano. Nekaj bi pa le opomnil, kar se mi zdi važno. V zadnjem času se uvajajo v naš jezik tujke, posebno iz ruščine, ki pravzaprav ne vemo, kaj pomenijo. »Batjuška« je izza Zupančiča postal pri nas modern in se rabi v zvezah, kjer popolnoma nič ni mestu. Pri Vas se je to zgodilo pri imenu »hetman — mlad kozak«, kar Vi istovetite. Čitajte Sienkiewicza, kjer je jasno povedano, kaj so bili hetmani in kako ulogo so igrali. — Ker smo že pri tej pesmi, naj Vas takoj opozorim na rusko literaturo, ki se mi zdi, da se zanimate zanjo. Le po tej poti naprej. To je najboljša šola za mlade slovanske umetnike. »Ob pozni uri« mi že še ugaja, a vendar ni za natisk. So pač težave s kompozicijo, kar ste menda čutili sami. Dve dejanji, eno na mrzli cesti, drugo v sijajni plesni dvorani, tu nnika in nesreča, tam brezmejno veselje, nad vsem pa tista ravnodušna lepa noč, ki se zdi, da se ne briga za nič, kar se godi v njenih krilih, ki z nekim preziranjem zre na pritlikave Zemljane... To bi se dalo v mali črtici ala Turgenjev »Poezija v prozi« veliko lepše obdelati. ■— Formalna stran Vaših pesmi je zadovoljiva: menda ste si vzeli nekoliko za vzgled Aškerca. Pošljite še kaj ! Poljanovič. — R. P. Vaš sonet »Studenec življenja« mi je splošno ugajal. Misel, ki ste jo hoteli izraziti, je lepa; saj je to naša vodilna misel! Toda formi pa niste kos! Sonet je eden izmed najtežjih pesniških oblik in največji geniji so merili v sonetu z različnim uspehom svoje moči. Na par mestih Vašega soneta sem se spomnil na sličnosti iz Prešerna. Apostrof je, kakor Vam bo znano, od Stritarjevih časov sem pregnan iz naše literature. Poskusite se mogoče v lažjih oblikah! T. — »Bog ne pusti več, ne pusti!« ... Sami ne smemo pustiti in potem šele nam bo Bog pomagal. Vsak ima tu svojo nalogo, dijak, politik, gospodar, delavec in nemalo ulogo ima pri tem ženska, posebno mati, ko se gre za vzgojo mladine, ki je prihodnjost našega ljudstva... Vidite na koliko strani se Vam odpira perspektiva. Tu treba govoriti odločno novo besedo. To pa, kar smo čitali v Vašem proizvodu, se dobi pri Jenku, Gregorčiču,1... Skušajte v tej naznačeni smeri in odprla se Vam bo cela vrsta problemov, ki jih skušajte rešiti osebno, samostojno. Veselilo nas bo, če se bomo prepričali o napredku! Zorislav. »In cruce salus«. Vaše stvari, ki jih pošljete, dokumentirajo jasno, da imate lep talent, ki se Vam ga mora takoj priznati. Črtica pa vendar ni zrela za natisek. Nejasen nam je tisti trenotek, ko Leon v razburjenosti sproži samokres. Zakaj naj bi kroglja zadela ravno Krista? To ni verjetno! Zgodba se nam ne zdi v vsakem oziru dobro utemeljena. Pišete z neko živahnostjo in temperamentom, ki ga občudujemo. Sicer pa sami menda ne verjamete, da bi to zanimalo čitatelje »Zore«. Napišite kaj iz dijaškega življenja, ki se vendar v njem gibljete, kjer ste doma. To bo zanimalo! F. S. B. — Zakojca. Vaša »Lavorika« Vam zaenkrat še ne prinese lovorik v pesniškem svetu. S tem Vam seveda nikakor nočem odrekati zmožnosti — nasprotno! Zmožnost imate. Toda čemu spravljati v svojo poezijo Prešerna in njegovo življenje. Možje, ki so celo življenje zakopani v knjigah, si niso na jasnem o marsikaterih problemih, ki jih Vi rešite z neko nenavadno lahkoto. Pesem, ki jo položite Prešernu v usta, je anahronizem, ne spada v tisto dobo, pač pa je neko jecljanje za čustvi, ki dandanes prevevajo naša srca. Skušajte v drugi smeri poskusiti svoje zmožnosti, ki Vam jih nikakor nočem odrekati, in prav veselilo nas bo, če bo mogoče kaj priobčiti v »Zori«. J. M—c.