Adam Zagajewski
Veter ponoči
Ponoči se je dvignil veter,
jezni, mladi veter,
peneče se vino, vzhodni princ.
Govoril je nerazločno, z glasovi
živih in mrtvih jezikov.
V njem je šumelo preklinjanje Babilona,
udarjali zvonovi Bizanca.
Pod njegovimi gospodovalnimi udarci so se drevesa ubogljivo upogibala in polkna naše krhke hiše so se tresla. Nepozorno smo poslušali te glasove, le malo razumeli.
Vrnili smo se v spanec, k ljubezni.
Vsako uro novice
Radio oddaja vsako uro novice. Napovedovalci vedo vse; nemogoče, bi se zdelo, da prav vsaka ura ubija, krade, vara. Pa vendar je tako, ure požirajo zaloge življenja kot levi. Resničnost spominja na sviter, zdrajsan na komolcih. Kdor posluša novice, ne ve, da se, čisto blizu, po vrtu, mokrem od dežja, sprehaja mali sivi muc in se igra in spoprijema s trdimi stebelci trav.
Zadnji dan v letu
Škrlatno sonce se pretika med črnimi starimi debli in se jih zaupljivo dotika. Nekje daleč laja pes in še dlje se rojeva zvezda z neznanim imenom. Svet se zdi gostoljuben in tuj obenem, tesen in neskončen, ravnodušen do prerokb. Tiho drsijo sani, tiho drčijo kolesa.
31. 12. 1983
Moč
Ta moč, ki utripa v objemajočih vejah dreves in v sokovih rastlin je tudi v pesmih ampak umirjena
Ta moč, ki je skrita v poljubu in želji je tudi v pesmi čeprav utišana
Ta moč, ki rase
v Napoleonovih sanjah
in ga sili v osvajanje Rusije in snega
je tudi v pesmih
samo da negibna.
Franz Schubert, tiskovna konferenca
Da, živel sem kratko, da, ljubil sem,
čutil, kako rase svetloba, pod
mojimi prsti so se rojevale iskre,
da, imel sem malo časa, nisem vedel,
koliko, sočustvoval sem z Gretchen, mlado
umrlimi in nesrečno zaljubljenimi.
Da, plamen ni bil nem, da,
bežal sem skozi ledene gozdove,
zasledovali so me sneg, rumene zvezde
in tujost stila, ne, ne policija,
ne vem, če hudič. Ni bilo obdobja,
trava je zelenela, hrasti, stvari so bile
negibne, nad ribniki kačji pastirji,
nobenega obdobja ni bilo, leseni pod,
redkobesedni stoli, da, Dunaj,
okus kave enak kot zdaj,
golobi na okenskih policah. Ne,
nisem predvidel pomladi narodov,
ne vem, ne spominjam se, to vprašanje
je preveč osebno. Ne, ne poznam
Wagnerjeve glasbe. Če se lahko
sporazumemo? Zamera, celo ljubosumnost,
ne vem, če usoda, rokavica,
snežinke, ki so tako nežne, če
se ne spremenijo v metež.
Zelene oči tistega dekleta.
Moja usoda je bila prevelika, kot šotor,
srce je v sobanah nerodno in divje
udarjalo. Da, nadarjenost,
grenko kavino zrno, razgrizeno.
Ne, bal sem se, vse je šlo nadme,
najete vojske so pritiskale,
ah, gospodje, kako me morete
primerjati z generalom Nelsonom,
ne, sence so se razraščale, šepeti
so bučali kot zvonovi katedral, prividi
so lajali, res, priznam, včasih
sem se motil, odkod naj bi vedel,
da sem Schubert, jaz sem nastajal,
iskal sem pot, barvo, zato
me ne morete poznati, samo odmev.
Da, bil sem v tesni, kjer
se trpljenje spreminja v pesem,
ja, večno zeleni gozdovi, nikoli
vračana ljubezen in radost
ravnodušnosti, hotel sem
reči sreča izražanja, na pol
poti med življenjem in smrtjo,
natanko na pol poti, ja, še do sem
prihajajo vzkliki plešočih,
ampak obglavlja jih želatina spomina.
Ne obračaj se proč, ne zmoti se v smeri,
seveda, življenja se ne da stlačiti
v pesem, to je samo mala Noetova barka,
saj veste, ne ljudje, ampak
vrste, ne rože, ampak primerki,
ne vonji, ampak imena, mi pa
smo živeli divje in bujno kot velika loka,
kot regrat in veter, vetrnica in plevel,
v ogromni pluralnosti barv in zvokov,
strastno in nemo, poslušno prošnjam
zasopljenih slov, v veselju,
v grehu in molitvi, zjutraj
in zvečer, v dolgčasu in smehu,
bil je večni ples, maj, junij,
toliko se je dogajalo, strah in zabava,
ranjeni prsti, odprta usta,
poljubi, resnični ali samo
sanjani, kite, klasi,
tvoj pogled, veranda, tišina
in nič, jesenski škrlat, ja, vsega
se spominjam, škrjančki na dolgih nitkah,
maki, leske, v mestu tople opeke,
zamirajoči glasovi polmraka, noč —
škatlica, kamor otroci spravljajo
zaklade, budnost in sen, Venera na bledem
nebu, ki se trese od mraza.
Ja, zdaj je celo bolje, v pesmi,
samo dve ustnici si šepetata,
zraven bleščeči smoking klavirja,
res, utrujen sem že, ne, to
ni pritoževanje.
Adam Zagajewski, roj. 1945 v Gliwicah v Šleziji. Študiral filozofijo in psihologijo v Krako-vu, kjer je zelo intenzivno deloval v študentovskem gibanju, ki se je začelo z demonstracijami leta 1968 in se potem v literaturi uveljavilo kot t. i. »novi val«. V sedemdesetih letih je predaval marksistično filozofijo študentom rudarstva, obenem pa je s Kornhauserjem napisal programsko knjigo esejev Nepredslavljeni svet, kjer sta napadla poezijo in prozo predhodnikov. Sam je prvo pesniško zbirko izdal leta 1972 (Komunikat), naslednja seje imenovala Mesnice (1975),
roman pa Toplo, mrzlo (1975). Pri katoliški založbi Znak sta izšli še knjigi literarnih kritik Druga sapa (1978) in proze Tenka (rta (1983), že leta 1979 je v ilegalni krakovski založbi KOS (Krakowska Oficyna Studentow) izšla pesniška zbirka Pismo, leta 1982 pa, v podobni založbi, skupaj z njo še zbirka Oda na mnogoterost. Ta knjiga je z enako vsebino in naslovom izšla še leta 1983 v Parizu, kjer pesnik od vpeljave vojnega stanja na Poljskem živi (občasno tudi v ZDA) in kjer je dosegel velik mednarodni uspeh. Tu tudi sourejuje revijo »Zeszyty Literackie« (Književni zvezki), v založbi te revije sta izšli še dve njegovi knjigi: zbirka esejev Solidarnost in samotnost (1986) ter pesniška zbirka Platno (1990). V Londonu (založba Puis) je leta 1985 izšla njegova pesniška zbirka Iti v Lvov.