»
»
Glasilo jugoslovansko socialne demokracije.
Naročnina za avstro-ogrske k aje za celo leto 10-40 K, z¿ pol lata 5'20 K, za Četrt leta 260 K, mesečno 90 »in.; s-i Nemčijo za celo leto 12 K, za pol Ista 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za Celo leto 14 K, za pol leta 7 K. — Reklamacije so poStnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inseratl. Enos topna potit-vrslica, (širina 72 mm) Izhaja vsako sredo in soboto.	20 vin., pogojeni prostor 25. vin., poslana in razglasi 30 vin.	Posamezna številka 10 v.
V soboto dne 3. junija 1911 izide dnevnik „Zarja".
Socialnodemokratična stranka potrebuje svoj dnevnik. To se naglasa dan na dan. Posebno ob vsakih volitvah se nam pokaže velika potreba po delavskem dnevnem časopisju, ker nam brez njega ni mogoče dajati niti ne pojasnil in kaj šele zavračati neštevilne zlobne napade na socialnodemokratično stranko.
A tudi tedaj, če nimamo tako velikanskih političnih bojev, kakršne imamo sedaj, nam utegne dnevnik služiti, da pospešujemo z njim napredek stranke, širimo socialistično zavest in naobrazbo med tlačenim in izkoriščanim ljudstvom.
Izvrševalni odbor se je zaraditega odločil, da začne stranka v soboto, dne 3. junija 1911 izdajati socialistični dnevnik.
Ime novemu dnevniku bo
MMM
ki bo izhajal vsak dan ob 11. uri dopoldne razun nedelj in praznikov.
Cena mu bo za Avstrijo na mesec le 1 K ,50 h s pošiljanjem na dom ali pa po pošti.
Posamezne števiike bodo po 6 vin. v administraciji in po trafikah.
Sodrugi! Ob tem važnem koraku apeliramo na vse somišljenike in so-mišljenice, da naročajo naš dnevnik, da agitirajo zanj in ga zahtevajo v gostilnah in kavarnah, kamor zahajajo, da ga tudi gostilničarji, kavarnarji in brivci naroče. Le zvesto sodelovanje sodrugov in prijateljev nam bo porok, da bo dnevnik res izpolnil svojo nalogo. Le če bo dnevnik primerno razširjen povsod. če ga bodo čitali tudi v vsaki delavski družini, le tedaj se bo mogla stranka lepo razvijati, le tedaj bomo imeli od njega tiste blagodejne uspehe v razvoju socialnih razmer na Slovenskem in v razvoju socialne demokracije, ki jih smemo pričakovati
Sodrugi, organizacije, skrbite, da se list razširi povsod, skrbite, da potom našega lista ves nazadnjaški in demagoški tok politike krene na pot poštenja!
Bodočnost mora biti naša'
V ta namen gremo vsi na delo, na delo sveto!
Izvrševaini odbor,
jugoslov. soc. demokratične stranke.
Narodno in socialno vprašanje?
Na nekaterih shodih nasprotnikov, zlasti v takih krajih, v katerih ima socialna demokracija večino, slišimo od posameznih na-rodnjaških govornikov zopet znane besede, da niso nasprotniki socialne demokracije, da jo smatrajo za resno stranko, da celo soglašajo z njo, ampak — da je najprej treba rešiti narodno vprašanje. Med temi govorniki so nekateri, ki govore tako iz čisto navadne demagogije, drugi, ki enostavno brez misli ponavljajo, kar so slišali, tretji pa, ki sami sebi verjamejo, četudi ne popolnoma. V teh je močno socialistično nagnenje, bodisi da je prišlo vanje iz gospodarskih razmer, ki pritiskajo tudi nanje, bodisi da se je porodilo iz opazovanja in teoretičnih študij. Kljub temu nagnenju pa nimajo v sebi : oliko moči, da bi storili odločilni korak, in se pridružili socialni demokraciji. Ravno to pa so ljudje, ki bi brezobzirno morali postati socialni demokratje, če bi hoteli in znali biti dosledni.
Da tega ne store je kriva usodepolna zmota o pogojih narodnega vprašanja. Če bi natančneje preudarili vzroke krivic, ki se delajo narodom, bi morali spoznati, da je formula »naprej narodno vprašanje, potem šele socialno« popolnoma zgrešena. Ravnajoči se po tem napačnem geslu pomagajo, da se ohranjujejo tisti viri, iz katerih teče neprenehoma, kakor da je neusahljiva, poleg drugih krivic tudi narodna krivičnost. Z namenom, da bi koristili svojemu narodu, mu škodujejo. Da bi mu resnično koristili, bi se morali z vso odločnostjo postaviti na socialistično stališče. Prav posebno pa bi morali mali narodi koncentrirati vse svoje moči, da bi pospešili rešitev socialnega vprašanja, zakaj od tega je odvisen obstanek malih, v sedanji družbi siromašnih narodov.
Da si pojasnimo stvar, ostanimo pri Slo vencih. Kakšen je naš narodni cilj? Tudi narodnjaki nam bodo menda odgovorili, da enakopravnost. Vemo sicer, da je med njimi dosti takih, ki mislijo potihem drugače; ali nanje se na tem mestu nimamo ozirati. Vzemimo, da je javno izrečena zahteva odkritosrčna in da gre narodna politika res za narodno enakopravnostjo. Tedaj pa moramo v prvi vrsti spoznati: V čem nismo enako-
pravni? In kaj je krivo, da nismo enakopravni ?
Da nismo enakopravni, je pač tako znano, da ni treba posebnih dokazov za to. Toda naša neenakost v pravicah ni tako enostavna, kakor se zdi površnemu opazovalcu na prvi pogled. Vsakdanja plitkost zna povedati, da imajo Nemci in Italijani večje pravice kakor Slovenci. To pa je splošna fraza, s katero ni veliko povedano, še manj pa dokazano. Tako generalno bi lahko govorili, če bi bili Nemci in Italijani enotna masa, ki ima vsaj sama v sebi enake pravice. Ali niti Nernci niti Italijani niti Slovenci niso enakovrstne množice. Nemški kapitalist in nemški delavec nista enakopravna-, nemški veleposestnik in nemški bajtar, nemški rentje in nemški učitelj, nemška dama in nemška dekla tudi ne. Nemškemu proletarcu ni dostopna tista izobrazba, do katere je odprta pot nemškemu bogatinu; kulturnih zakladov nemškega naroda ne more nemški siromak tako uživati kakor nemški milionar. Na sodišču najde nemški buržoa »ljudske« sodnike iz svojega, nemški delavec pa take iz tujega razreda. Družabne pravice nemškega grofa so stokrat večje od onih, ki jih uživa nemški plebejec. Nemški študent opravi z enim letom kasarno in gre kot praporščak ali lajtnant na dopust, nemški delavec nosi tri leta puško in ko je star oče družine, ga goni novopečen kadet po vežba-lišču gor in dol.
S katerim delom nemškega naroda torej slovenski narod ni enakopraven ? S katerim delom nemškega — ali italijanskega ali kateregakoli naroda hočemo postati enakopravni ?
Če bi hoteli Slovencem reči, naj iščejo tiste pravice, ki jih uživajo nemški delavci, bi nas menda grdo pogledali. Zakaj že danes je mnogo Slovencev, ki imajo več pravic kakor nemški delavci. Ali pa hočemo tiste pr.-.vice, ki jih imajo nemški — ali italijanski — kapitalisti ? Če hočemo to, tedaj so naše zahteve enake z zahtevami nemških, italijanskih, čeških — in čez meje naše države enake z zahtevami razredno zavednih delavcev vsega sveta.
Vprašanje enake pravice je socialno vprašanje. Za enakopravnost se morajo bojevati vsi, ki je nimajo, to pa so »nižji« sloji vseh narodov.
LISTEK.
K volitvam.
Piše dr. Josip Tomšič.
(Konec.)
Neprecenljive vrednosti so pa oni predlogi, katere je parlament na inicijativo naših poslancev odobril.
Nemogoči je na tem mestu opisati vse to pledenosno in tako obširno delovanje socialno demokratičnega kluba. Navajati hočemo na kratkem le najvažnejše predloge, katere so stavili naši sodrugi v parlamentu ; nekateri teh predlogov so biii v parlamentu sprejeti, drugi niso postali zakon, ker je bila poslanska zbornica razpuščena predčasno.
1.	Zakon v varstvo žensk in mladostnih delavcev. V socialno političnem odseku je zastopal sodrug dr. Adler predlog, da se prepove jemati v n o č 11 o delo pod 16 let stare delavce v rudokopih. (12. februarja 1911 odklonjen).
2.	Poslanec sodrug Hanusch je parlamentu predložil zakonski načrt, s katerim bi se naj v vseh podjetjih uvedel lOurni, po preteku treh let de ve tur ni in končno čez nadaljna tri leta osemurni delavni čas. (Ta predlog je vsled intrigiranja meščanskih strank ostal še vedno v socialno-političnem odseku nerešen).
Poslanec sodrug dr. A d 1 e r je predlagal v trajno delujočih podjetjih uvesti 8urni delavni čas, tako da bi na dan imeli dela 3 šihti delavcev in ne samo dva, kakot doslej. (Ta predlog je doletela ista usoda, kakor onega pod 2).
.4-;Dive 23. junija 19Q9 je parlament odklonil predlog poslanca sodruga Seitza, da se naj na obrtno-nadalievalnih šolah odpravi nedeljski in pa večerni poduk.
5.	Dne 29. novembra 1910 je poslanec sodrug Schafer predlagal parlamentu pozvati vlado, da zbornici v najkrajšem času predloži zakonski načrt zavarovanja za slučaj brezposelnosti.
6.	Poslanec sodrug Reumann je predlagal zbornici zakon, ki normira, da morajo vsi delavci pri stavbiščih biti zavarovani, bodisi da delajo pri stavbi ali v delavnicah ali kje drugje za stavbo. Dne 21. decembra 1909 je pa z ornica sklenila proti glasovom naših sodrugov, da morajo biti zavarovani le delavci, ki delajo na stavbiščih.
7.	Sodrug M u h i t s c h je vložil predlog, da se v p e k o v s k i h o b r t i h za pomočnike in vajence zakonito določi manjši delovni čas in upelje v te obrti razne zdravstvene uredbe. (1. marca 1910).
8.	Sodrug Cingr je v zbornici zastopal celo vrsto predlogov v varstvo in korist rudniških delavcev.
9.	Predlog sodruga S mit ka, da se odpravi delavske bukvice, je zbornica odklonila (2. junija 1910),
10.	Na pritisk socialno demokratičnih poslancev je zbornica sklenila zakon za stanovanjsko preskrbo, po katerem se bo iz v ta namen ustanovljenega fonda po 25 miljonov kron za 10 let c ajalo občinam in^ stavbenim zadiugam za graditev malih hiš poroštvo do 90°/o vrednosti nameravane stavbe, oziroma se bodo tudi naravnost dajala v posameznih slučajih ugodna posojila.
11.	Na predlog naših sodrugov je parlament končno sklenil odpraviti kazen za prelomitev delavne pogodbe, kakor jo določa § 85. o. z. Gosposka zbornica pe je branila te reforme in ni vzela tega predloga v razpravo ter je radi tega tudi ostal nerešen vsled razpusta zbornice.
12.	Cela vrsta drugih socialno političnih zakonskih načrtov, katere so naš1, poslanci predložili, pa razpravlja delavni svet (Arbeits-beirat). kakor varstven? odredbe za tiskarne, črkolivarne, papirne tovarne, sladkorne tovarne, tovarne steklenih izdelkov itd.
13.	V odseku 7/, službeno uradniško pra-gmatiko so se naši sodrugi upirali uspešno nazadnjaškim določbam, ki jih je hotela vlada uveljaviti. Zborovalna in p.eticijska pravica uradništva se mora varovati in uradništvu zakonito zajamčiti svobodno izvrševanje državljanskih pravic. Naši sodrugi so zahtevali, da so uradne pomožne sluge po enoletnem provizoričnem službovanju nastavi definitivno.
14.	Parlament je odklonil naslednje predloge naših sodrugov: a) predlog sodruga Beera, da se dovoli 2 miljona kron za zboljšanje plač delavstvu v državnih podjet-jetjih; b) predlog sodruga Hybeša, da se zviša za državne uslužbence določen prispevek po 4 5 miljonov kron na 6 miljonov, da se tudi pomožnim slugom, jetniškim paznikom in cestnim popravljal-c e m zvišajo dohodki; c) predlog sodruga Forstnerja, da se slugam vračuni provi-zorična službena doba pri uvrstitvi v plačilne vrste, katerih dohodki naj se zvišajo in d) predlog sodruga Seitza, da se naj sluge in
poduradnike vsaka tri leta brezpogojno po rr.akne v višji plačilni razred.
15 Zgoraj smo že navedli predloge naših sodrugov, ki so imeli namen vedno naraščajočo draginjo kolikor toliko polajšati.
D.\ se razbremeni kmeta, katerega nastala draginja in indirektni davki ravno tako tlačijo kakor vse druge delavne stanove, sta sodruga Renner in Dnmand zahtevala od vlade :
.Predložiti novelo k zemljiSko-davčnemu zakonu, ki naj parcelni kataster izpremeni v kataster skupne kmetije, kmetije z čistim katastralnim donosom do 300 K, ki jih kmet sam obdeluje, naj bodo davka proste, večje kmetije pa naj se progresivno tako obdavči, da bode znašal temeljni zemljiško-davčni donos 80 miljonov kron, ki bi se zvišal vs*ko leto za 2"/„."
Ta predlog je bil odklonjen z vsemi glasovi naših slovenskih klerikalcev.
16. Sodrug Winarskyje zastopal predlog, da se zviša dohodninskega davka prost eksistenčni minimum od 1200 K na 20(30 K ali vsaj 1600 kron, katerega predlog pa tudi ni zbornica sprejela.
Kdo bi našteval še vse druge poskuse naših sodrugov, ki so hoteli ž njimi razbremeniti delavno ljudstvo, uradništvo in trpeče kmečko ljudstvo. Vselej in povsod so naši sodrugi zastopali to stališče, naj se odpravijo vsi indirektni davki osobito na živila in življenske potrebščine sploh, uvede pa en edini progresivni davek na dohodnino. Njihovi predlogi so bili glas vpijočega v puščavi; konkreten predlog naših sodrugov, naj se letni dohodki, ki znašajo več kot 200 tisoč kron, višje obdavči, je bil tudi odklonjen.
Neenakost razredov je med Slovenci ravno taka kakor v vsakem drugem narodu, v katerem se je družabno življenje tako razvilo, da so nastali različni razredi. Ali razlika je ta, da so se drugi narodi v državi — ne vsi! — gospodarsko boli razvili kakor slovenski, vsled česar je tudi socialna demokracija pri njih večja ; kapitalistične moči je pri njih ne le absolutno, ampak tudi relativno več kakor pri Slovencih. Poleg ru-sinskega — in če smatramo Furlane za poseben narod, tudi poleg tega — je slovenski narod poprečno najbolj proletaričen v državi.
Tega dejstva ne smemo nikakor izgubiti izpred oči, kadar govorimo o narodnem vprašanju Slovencev. Da prevladujejo med Slovenci neposedujoči sloji, da so Slovenci po večini gospodarsko nesamostalni, je statistično ugotovljena resnica. Ali tudi med takozva-nimi samostalnimi prevladujejo proletarične in na pol proletarične eksistence. O velikem kapitalu pa se med Slovenci ne more mnogo govoriti. Tistih par milionarjev, ki se kolikor toliko štejejo za Slovence, ne prihaja za narod skoraj nič v poštev.
Naša gospodarska moč se ne more nikakor meriti z gospodarsko močjo drugih narodov. Če se je tudi ustanovilo nekoliko industrijskih in trgovskih podjetij ter nekoliko denarnih zavodov, se vsled tega vendar ni izpremenil splošni proletarski značaj naroda. Že ker smo manjši, smo slabejši od drugih narodov, ker pa smo povrh tega gmotno tudi sorazmerno slabejši, ne more biti naš narodni boj v sedanjih razmerah uspešen; zakaj v boju odločuje m o č. V kapitalistični družbi pa je vsaka druga moč odvisna od gmotne.
To razmerje, ki nam je narodno škodljivo, se v kapitalistični družbi ne more biv-stveno izpremeniti. Mogoče je pač, da postane ta ali oni mali kapitalist s časom velik kapitalist; ali to se ne zgodi v prid narodu, zakaj če se steče več vrednosti v njegovih blagajnah, jih mora vsaj toliko izteči iz žepov nižjih slojev. Slovenski narod ne pridobi s tem prav nič in njegova bojevna moč se niti najmanje ne poveča. Za nižje sloje pomeni tak proces ob ub oža vanj e , ki je pri nas združeno še z izseljevanjem. Jasno je, da nas to narodno slabi in da se tudi v tem oziru vsaka izguba bi nas bolj pozna kakor pri velikih narodih.
Odkod naj torej vzamemo tisto moč, ki bi bila potrebna, če bi hoteli v sedanjih razmerah doseči svoje narodne cilje ? Zakaj o tem se menda ni treba prepirati, da se brez moči ne doseže nič. Kako slabo se je obnesla tista taktika, ki je hotela s pretirano lojalnostjo — da ne govorimo še o slabših sredstvih — pridobiti vladno protekcijo, je pokazala izkušnja. In odkar se je pričela država vsaj nekoliko demokratizirati, bi bila vladna milost brez cene, tudi če bi nam bila naklonjena. S prošnjami ne moremo doseči ničesar, s silo ne opravimo nič, ker nimamo dovolj moči. Kako naj se torej reši narodno vprašanje nam v prid?
Le nekoliko bistrega premišljevanja je treba, pa mora dozoreti spoznanje, da so sedanje gospodarske razmere, utemeljene v kapitalističnem družabnem redu, krive, da manjši in gospodarsko slabejši narodi ne morejo doseči enakopravnosti z velikimi, gospodarsko močnimi narodi. Tedaj pa si moramo tudi reči, da je odstranitev kapitalističnega sistema p r e dp o go j za pravično
rešitev narodnega vprašanja. In tedaj se ne more reči: Najprej narodno vprašanje in potem socialno, ampak se mora priznati, da je rešitev socialnega vprašanja tudi v narodnem interesu najvažnejša naloga.
Zaradi tega seveda ni treba popolnoma zanemarjati narodnega dela. Tega pa socialna demokracija tudi ne zahteva. Posame2-nosti se lahko dosežejo v sedanji družbi; socialna demokracija je s svojimi predlogi o narodni avtonomiji, o manjšinskem šolstvu, o ustanovitvi narodnostnega odseka itd. dosti jasno pokazala, da hoče tudi na tem polju resno delati. In če bi se n. pr. pri Slovencih tisti, ki imajo vedno le dobre svete in kritiko, rajši pridružili socialni demokiaciji, bi v tem oziru lahko veliko uspešneje delala. Ali kar se da sploh doseči v kapitalistični družbi, je omejeno. Kdor pa ne misli samo na posamezne točke, ampak na trajno in obširno rešitev narodnega vprašanja, se ne more zadovoljevati s takimi posameznostmi, z na-meščenjem kakega slovenskega uradnika ali sodnika, z milostnim podržavljenjem kakšnega cirilmetodovskega razreda, z malenkostno subvencijo za kak slovenski zavod in ne sme zaradi takih drobtin ovirati rešitve socialnega vorašanja, temveč mora ravno narobe vse moči posvetiti socialnemu vprašanju; zakaj njega rešitev je predpogoj za resnično rešitev narodnega vprašanja. Gospodarska enakopravnost je pogoj kulturne in jezikovne enakopravnosti. Le kdor se bojuje za socialno enakopravnost, se že s tem bojuje za narodno enakopravnost. Tako je kljub vsemu nasprotniškemu zavijanju in zasmehovanju socialna demokracija res n a j b o j š a narodna stranica. Z osvoboditvijo delovnega ljudstva pride tudi osvoboditev narodov. Samo s padcem razredne sužnosti se konča tudi narodna sužnost.
Volitve za državni zbor dajejo tudi slovenskemu narodu priliko, da napravi velik korak na poti, ki drži do te osvoboditve.
Kmet in socialna demokracija.
Na kakšen način so socialni demokratje sovražniki kmeta? Kdaj in kje so mu škodovali ? Nasprotniške stranke in med njimi v prvi vrsti klerikalna stranka, ki se rada imenuje »kmečko«, dovoljujejo od leta do leta nove milione za vojaške in mornariške zahteve, za puške, ladje, kanone itd.
Proti militarizmu se bojuje socialna demokracija. Al« je morda zato sovražnica kmeta ? Kdo pa plačuje stroške za vojaščino ? Ljudstvo jih plačuje, in sicer največ delavsko in kmečko ljudstvo, kateremu nakladajo zaradi vojaščine vedno nove davke. Če se socialna demokracija bojuje zoper militarizem in zoper nove indi-rektne davke, se bojujejo za kmeta ravno tako kakor za delavce. Tudi na kmetih se dandanes ne živi več recimo brez kave. A glejte! Carina podražuje kmetu ravno tako kakor delavcu deset dekagramov kave za 12 vinarjev, kilo sladkorja podražujejo davki za 38 vinarjev. Vsled teh davščin je osminka žganja za 7 vin., kila soli za 2 vin., liter piva za 10 vin., liter petroleja za 13 vinarjev predrag. Za cent železa, ki ga potrebuje kmet za plug, za brano, za motiko, za sekiro, za poljedelske stroje, se plačuje 1 K 50 vin. carine. Če se socialni demokratje
bojujejo proti carinam in indirektnim davkom, tedaj pač menda po pravici lahko pravimo, da se ne bojujejo samo za delavce, ampak tudi za kmeta.
A tudi na drug način so socialni demokratje hoteli pomagati kmetu. Vložili so v državnem zboru predlog, da bi se
zemljiški davek za male posesti popolnoma odpravil, za srednje posesti znižal, zato pa primerno zvišal bogatim veleposestnikom, ki plačujejo sedaj razmeroma najmanj davkov. Kje so bili takrat »kmečki prijatelji?« Dne 1. junija 1910 je v finančnem odseku večina zavrgla ta predlog. Mali kmetje naj pa sami premislijo, če jim ne bi bilo to, kar so zahtevali socialni demokratje, več koristilo kakor vse lepe besede, ki jim jih pri volitvah dajejo nasprotniki.
Poslanec dr. Renner je v imeni socialnih demokratov vložil v državnem zboru nujen predlog, ki je zahteval med drugim: Zložitev raztresenih zemljišč, da se pospeši poljedelstvo in živinoreja; ureditev pravice do občinskih zemljišč in občinskih gozdov, tako da se zagotovi tudi malim posestnikom pravica do njih; zagotovitev kmečkih služnosti do lesa in pašnikov na državnih in gosposkih posestih; varstvo planin proti lovski gospodi; reformo lovske pravice v prid kmetom ; porabo državnih posestev za narodno gospodarstvo. Z ozirom na pomanjkanje živine so socialni demokralje zahtevali, naj se uredi uvoz živine na ta način, da se preprečijo živinske bolezni, da se pa tudi malim kmetom omogoči nakup potrebne živine po ceni. Država naj bi pospeševala kmečke zadruge za porabo živalskih produktov. Socialni demokratje so zahtevali tudi splošno, enako volilno pravico za občine, da bi glas malega kmeta toliko veljal kolikor glas bogatega veleposestnika.
Toda dne 28. novembra 1907 je večina v državnem zboru zavrgla vse te socialno demokratične predloge.
Kmetje pa naj sodijo: Kdo je bil takrat pravi prijatelj in kdo pravi sovražnik kmeta?
Nasprotniki uganjajo na kmetih največje burke s
carino,
češ da je ta potrebna in koristna za kmeta. Nekoliko smo že pokazali, kako škoduje carina na razna živila, na železo itd. tudi kmetu. Oglejmo si pa še drugo stran. Najbolj hvalijo carino na žito. Gospodje veleposestniki imajo že prav 1 Tak gospod, kateremu pridelajo delavci po 10.000 centov pšenice na leto, napravi vsled carine 63.000 kron več profita kakor bi ga brez carine, ker znaša ta 6 K 30 vin. za cent. Toda mi vemo, da je danes na tisoče malih kmetov, ki morajo kupovati moko. Na tisoče je drugih, ki sicer po žetvi prodajo nekoliko žita, da morejo plačati davke in obresti, ampak za setev ga morajo zopet kupiti. Vsi ti imajo škodo od carine, ker morajo moko in setev predrago plačevati!
Nič boljše ni s carino na živino. Veleposestniku nese debele tisočake dobička. Ali kmet, ki ima živino največ za svoje polje, za delo, za mleko, za gnoj, ima od carine škodo. Kadar mora mali kmet prodati kos živine, mu že huda prede. Če pa ima par kron, je zanj boljše, če more kupiti živino po ceni kakor pa drago. Gotovo je zanj bolje, če
Novi zbornici je vlada predložila vsled neprestanih pozivov od strani naše stranke predlog za starostno zavarovanje in zavarovanje za slučaj invaliditete. Poslance socialno demokratične stranke je stalo veliko truda, da se je ta obširna predloga že v toliko rešila v odseku, da bi ga lahko zbornica v poletnem zasedanju razpravljala. Kakor so pa že takoj spočetka meščanske stranke v parlamentu skrito in očito kazale mržnjo proti ti predlogi, tako jim tudi sedaj ni bilo mnogo na tem, da bi parlament rešil to nad vse važno predlogo, po kateri bi bilo 5 miljonov delavstva preskrbljenih za starost in onemoglost. Računajoč na brez-vestnost meščanskih strank je bilo vladi aprila meseca lahko razpustiti prvi državni zbor in pokopati ž njim toliko upov in nad, katere je stavilo ljudstvo v njegovo delovanje.
4, Nove volitve.
Dočim so meščanske stranke odklanjale v parlamentu vsak predlog, ki je imel namen razbremeniti nižje sloje prebivalstva, so vladi dovoljevale radovoljno že iz vsega početka neizmerne miljone za militarizem. Vladi so dovolile meščanske stranke od februarja 1909 pa do januarja 1911 nič manj kot 688 miljonov za nove vojaške izdatke in za nove vojne ladje. Vsak dan je vlada napravila
2 miljona novih dolgov za militarizem. In komaj je bil razpuščen parlament, že si je vlada izposodila novih 76 miljonov kron.
Za vse te nove miljonske izdatke hoče država novih virov in sicer namerja vsa ta bremena naložiti ravno najrevnejšim slojem v
državi. Davek na žganje hoče vlada zvišati za 50 vinarjev pri litru, obdavčiti hoče za 3 vinarje več liter piva, za 10 vinarjev liter mineralnih vod, za 6 vinarjev liter soda-vode, motorski bencin, vino, vžigalice, zvišati tobačne cene in davek na vozne listke.
Meščanske stranke računajo na to, da nima ljudstvo vpogleda v državno gospodarstvo, da ne sprevidi, od kod izhaja vsa neznosna draginja, vsled tega da se bo ljudstvo znova dalo premotiti njih narodnostnim frazam ter jih poslalo zopet v parlament, kjer bodo lahko zopet vladi dovoljevali neizmerne miljone za neproduktivne vojaške izdatke, od katerih imajo profit le velika kapitalistična podjetja, dočim ubogo ljudstvo propada in zastaja v razvoju na vseh koncih in krajih.
Meščanski državnozborski kandidati ne prihajajo ob volitvah med ljudstvo, da bi mu raztolmačili z odkrito besedo, kam nas vodi tako gospodarstvo. Dne 16. februarja 1911 je pač poslanec Steinwender, glavni proračunski poročevalec, priznal, da drvi država v katastrofo. A zdaj so že ti glasovi utihnili in «vse meščanske stranke se združujejo v volilnem boju v sovraštvu proti socialistom, kajti le ti so vladi na poti, da ne more iz ljudstva izžeti še več miljonov za militarizem, socialisti so vladi in meščanskim poslancem tisti, ki jih vedno in vedno opozarjajo, naj vendar enkrat vlada poseže v žepe kapitalistov in ščiti široke ljudske sloje.
Toda volilci morajo vendar že spregledati to protiljudsko politiko meščanskih strank. Sprevideli bodo volilci, da je v resnici edi-
nole socialno demokratična stranka poštena ljudska stranka; saj je to s svojim delom v parlamentu dovolj jasno pokazala.
Leta 1917. bo zbornica, ki jo sedaj volimo, razpravljala o novem carinskem tarifu. Če bodo volilci poslali meščanske zastopnike v parlament, zastopnike veleagrarcev in denarnih kapitalistov, vemo, da se taki poslanci ne bodo ozirali na potrebe delavnega ljudstva. Premislite volilci, da so vam ti zastopniki s carinami in indirektnimi davki podražili vašo vsakdanjo hrano, vsak grižljaj, vsak požirek pijače, vaše stanovanje in vse življenske potrebščine, premislite, da hočejo zdaj vse te davke še zvišati. Z volilnim listkom v rokah se lahko uprete ti politiki.
Zato bo pa vsak volilec, ki želi ljudstvu dobro, ki želi, da se naše narodno gospodarstvo in naš narod materijelno povzdigne in opomore, volil dne 13. junija
socialno demokratično.
Nobenega glasu vladnim koritarjem! Nobenega glasu meščanskim strankam, ki rede militarizem.
Nobenega glasu strankam, ki dovoljujejo nove davke.
Volilci! Že stari pregovor pravi: »Kdor ne uboga, ga tepe nadloga« ; Kdor bo slabo volil, bo to drago plačeval!


Sodrugi, spominjajte se ^Volilnega sklada'!
more za enak denar dobiti tri kose kakor
pa dva.
Res je torej, da so socialni demokratje povsod nastopali proti bogatim veleposestnikom ravno tako kakor proti fabričnim in bančnim kapitalistom. Res je pa tudi, da so povsod in vedno nastopali za koristi malega kmeta kakor za koristi delavca.
Pri volitvah pa naj kmetje sodijo sami. Če hočejo, da se jim položaj zboljša, bodo volili socialno demokratično. Le na ta način bodo koristili sebi in svojim otrokom!
Koalicijska pravica.
Vsak delavec, ki mu ni hlapčevstvo popolnoma izglodalo možgan, bo pri volitvah za državni zbor gotovo v prvi vrsti vprašal: Kaj ima državni zbor opraviti z mojimi delavskimi pravicami? Kaj imam kot delavec pričakovati, česa se imam bati od državnega zbora. To vprašanje bo za vsakega delavca tem važnejše, ker zapeljujejo nasprotniki tudi sedanje volilno gibanje kolikor le morejo na napačen tir. Če se delavec pripravlja za volitve, ne sme nikdar pozabiti na to, da bodo v parlamentu na eni strani zastopniki kapitalizma, na drugi pa zastopniki delavnega ljudstva, da se bo v parlumentu vodil boj med kapitalističnimi in delavskimi interesi in da se je v tem boju zanašati samo na tiste, ki stoje odločno in popolnoma na eni strani, nikakor pa ne na tiste, ki hočejo sedeti na dveh stolih, zastopati »vse sloje« in biti »prijatelji« vsem. Delavstvu ne morejo in ne smejo zadostovati nobene splošne obljube pred volitvami, ampak natančno mora vedeti za vsakega kandidata in poslanca: »Ali stojiš v vseh vprašanjih, ki se delavstva tičejo, na naši strani ali ne ?
Kako je to potrebno, nam dokazujejo nekateri dogodki ravno iz zadnjega časa, katerih ne sme delavstvo na noben način prezreti, Že znani krščansko-socialni princ Liech-tenstein (katerega je naš Gostinčar v starejših časih imenoval princa Dunkelsteina), je na nekaterih shodih na Dunaju ščuval proti koalicijski pravici delavcev, ki je podjetnikom že davno trn v peti. Sentimentalno se izkoriščevalci spominjajo na tiste čase, ko je bil štrajk prepovedan in je vsak delavec, ki je na shodu predlagal stavko ali pa tovariša nagovarjal nanjo, marširal v zapor. Po teh blaženih časih se jim toži in med seboj vodijo veliko agitacijo za odpravo ali omejitev koalicijske pravice. Ali stvar postaja resna, ker ne agitirajo v tem zmislu le delodajalci privatno, ampak ker opazujemo take muhe tudi v krogih Bienerthove vlade. Na nekem shodu na Dunaju so trgovinskega ministra dr. Weisskirchnerja vprašali, kakšno stališče zavzema napram »zakonu o štrajkih«. Na to je Weisskirchner odgovoril, da »priznava koalicijsko pravico delavcev in delodajalcev«, da pa »obsoja vse brutalnosti in izgrede« in da zahteva posebno varstvo »za tiste, ki so voljni delati.« To je precej jasno. »Tisti, ki so voljni delati,« se imenujejo v navadnem delavskem jeziku stavkokazi ali krumirji. Kadar ni boja, so vsi delavci voljni delati in so prav zadovoljni, če je dela za vse. Ker pa imajo kapitalisti take navade, da bi najrajši naprtili vsakemu delavcu toliko dela kakor konju ali volu, pri tem pa mu ne plačali niti toliko, kolikor velja krma za konja ali vola, so delavci včasi prisiljeni, da ustavijo delo in si skušajo priboriti boljše pogoje, po katerih bi res vsi delavci lahko prišli do dela in zaslužka. Kdor gre v takem času delat, tega smatrajo delavci pač za izdajalca.
Ravno za take delavce pa hoče minister Weisskichner vpeljati »varstveni zakon«. Ker ne more direktno prepovedati štrajka, ga hoče po ovinkih onemogočiti. Ker ne more zapreti delavca zaradi štrajkanja, mu žuga z zaporom, če bo stavkokaza pozoril, da je v njegovi delavnici stavka in da je krumirstvo nepošteno. Če bi imel tak zakon priti do vezave, ne bi bilo treba kapitalistom nič drugega, kakor da bi najeli par kompa-nij stavkokazov, katere bi vedno razpošiljali tja, kjer je kakšna stavka, pa bi na ta način v najkrajšem času spravili nekoliko tisoč delavcev v zapore, pa po stari metodi s policijo premagovali stavke.
Tak »varstveni zakon« ne more imeti druzega namena. Kajti čemu je stavkokazu treba posebnega varstva? Saj uživa itak vse tisto varstvo, ki ga more zahtevati vsak državljan, in oblasti pač navadno brižno skrbe, da se takemu junaku ne skrivi noben las na glavi. Če se pa hoče za nje napraviti poseben varstven zakon, tedaj se hočejo vpeljati privilegiji za stavkokaze. Temu pa se mora delavstvo upreti z vso močjo. Kajti če se delavstvu omeji svoboda stavke, tedaj zraste izkoriščevalcem greben tako, da izgube delavci v par mesecih, kar so si priborili v dolgih, težkih letih.
Delavci potrebujejo torej v državnem zboru poslance, ki bodo v takih vprašanjih brezpogojno stali na njihovi strani, torej take, ki nimajo nič opraviti s kapitalizmom. Pravica stavke mora ostati nedotaknjena in
H. SUTTNER, LJUBL/JfINR
MESTMI TRG (NASPROTI ROTOVŽR) IN SV. PETRR C. 8.
Največja zaloga ur, zlatnine in srebrnine.
Pripravna birmanska darila. Lastna tovarna ur v Švici. Tovarniška znamka ;IKO'. Cenik zastonj in poštnine prosto.	—
koalicijska svoboda se mora razširiti, zakaj če hočejo delavci voditi boj, si morajo predvsem ohraniti sredstvo za boj. Pred štiridesetimi leti so si delavci priborili koalicijsko pravico na ulici. Danes imamo parlament s splošno volilno pravico in v njem se mora danes voditi boj za najvažnejše pravice delavstva. Zato naj skrbe delavci, da bodo imeli v parlamentu delavske zastopnike 1
Volilci!
Delavci! Vaši dolodajalci, Vaši predstojniki bodo zopet pritiskali na Vas. Ne poslušajte jih, ker nimajo nikakršne pravice do Vaših glasov. Volitev je tajna in Vi niste politični sužnji meščanskih strank nego ste svobod ni delavci, svobodni državljani, ki imate v svojem interesu dolžnost svobodno voliti delavske kandidate.
Domače vesti.
Ljubljana in Kranjsko.
»SI. N.« se jezi na naš list, ker smo v zadnji številki objavili par vrsic glede zakulisnega pehanja v narodno-napredni Stanki. Naš ljst se pač ne more ozirati na-to, kaj je liberalni gospodi prav, da mi pišemo, Naša stranka vodi-povsod boj proti vsem meščanskim strankam tedaj tudi proti obema meščanskima strankama v Ljubljani ter ni prav nobenega povoda, da bi prizanašali ravno narodno-napredni stranki, osobito pa ne o času volitev. Sicer pa smo pisali samo golo resnico. Liberalci so zdaj vendar dobili državnozborskega kandidata. Še nikoli se ni kaj tacega pripetilo, da bi kaka ponujala kandidaturo možu, ki sploh ni pristaš stranke. Dr. Ravnihar je še-le tedaj vstopil v stranko, ko so takozvani zaupniki njagovo kandidaturo sprejeli. Zdi se, da so liberalci ubogali dr. Šuštersič-a, ki je klical na čelo napredne stranke novih mož. »Slovenec-u je dr. Ravnihar prav všeč, saj je svojčas bil kleri-kalno-nemski-gospodarski kandidat v družbi z dr. Gregoričem. Klerikalci so polagali o priliki zadnje deželnozborske dopolnilne volitve z dr. Gregoričem kierikalno-liberalni most, ki naj bi meščanstvo konečno spravil v en sam tabor. Dr. Gregorič ni bil za ta most pripraven materijah Pač pa vidi »Slovenec« v sedanjem liberalnem kandidatu tacega moža. Vsa liberalna radikalnost čedalje bolj izginja. Kmalu bo ljubljansko meščanstvo tvorilo eno čredo pod enim pastirjem; ta čreda pa bo združena v boju proti socialni-demokraciji. Tako je pač moralo priti ter je nam popolnoma všeč.
—	Ljubljanskim gostilničarjem! Pri nas v Ljubljani je gostilničarski stan tako v službi političnih strank kakor malokje. Gostilničar agitira v svojem lokalu in na volišču za liberalce, klerikalce in Nemce. Prava zaslomba je ta stan političnim strankam in sicer domala se peha samo za proti-delavske stranke. Ali se to izplača ali ne, to vedo možje že sami. Toda predrznost, s katero so začeli nastopati nekateri gostilničarji proti delavstvu, pa že presgd vse meje. Delavcev ne potrebujejo, pravijo, če hočejo ti napraviti shod v njihovem lokalu; a to še ni dovolj. Hujskajo celo svoje sosede, da bi delavstvu ne dovolili svojih prostorov za seje ali zborovanja. Kaj takega delavci ne bodo vtaknili mirno v žep. Kdor ne potrebuje delavskih gostov, naj razobesi tablo in napiše nanjo, da v svoji gostilni ali kavarni ne mara delavcev. Sploh pa vsak delavec lahko sam ve, kje ga marajo, kje pa ne. Kjer nimajo naših časopisov, tam so gotovo veseli, če ni nobenega delavca; enako tudi tam, kjer govore lažnjivo o delavcih in o delavski politični stranki ter o delavskih interesih. Delavci 1 To je nekaj čisto naravnega. Kdor ne mara naših časopisov, ta ne mara nas; kdor ne mara vaših shodov, ta ne mara tudi vas! Delavstvo vendar ni sloj, iz katerega naj bi se klerikalni in liberalni birtaši norčevali. Geslo bodi: Kjer naš list, tam mi; kjer pa so naši sovražniki, tam mi nimamo ničesar iskati.
v	'
Škandal za vsakega delavca, ki se da smešiti od ljudi, ki so najmanj poklicani, da bi sodili o delavstvu in njega politiki.
—	Klerikalna olika. Po občinskih volitvah ljubljanskih je neznan zlikovec posvi-njal hišo neke liberalne volilke v Kralcovem. Splošno mnenje je bilo, da je to storil kak klerikalec. »Slovenec« se je seveda silno raz-koračil ter je dejal, da je to storil le kak liberalec, ki da se je v hiši zmotil ter jo zamenjal z ono klerikalne lastnice, ki stoji v bližini. Zdaj se nam poroča o skoro enakem slučaju z Dobrove, o katerem pa »Slovenec« ne bo mogel trditi, da ga niso izvršili njegovi pristaši. V noči od srede na četrtek so bila tu potrgana vsa vabila, ki so naznanjala volilni shod, mesta, kjer so se prej
nahajali lepaki, pa je čedna klerikalna roka pomazala z živalskimi odpadki. Ker so se lepaki nahajali precej visoko, je izključeno, da bi to storil kak otrok, da, nekateri so celo mnenja, da je tO storil sam kaplan, ki je pred shodom prav živahno letal po občini in agitiral za udeležbo s klerikalne strani. Zelo značilno za klerikalno stranko, ki se poslužuje že — d .. .a!
—	Nov slučaj klerikalne olike. Ko grem v soboto 20. t. m. pozno zvečer po Florijanski ulici, priplazi se iz šentjakobskega župnišča temna moška postava ter začne drezati s palico ali nekim drugim orodjem v reklamno desko Petra Mateliča, na katero se naleplja lepake. Radoveden, kaj se godi, stopim bližje in zapazim, da je možu bil na poti lepak, ki je vabil na socialno demokratični shod v »Mestnem domu«. Enako raz-praskani so bili vsi neklerikalni lepaki. Kogar stvar zanima, si jo lahko ogleda. Tako početje ni več otročje, ampak pobalinsko I
Argentinsko meso. V soboto je zopet prišlo v Trst 700 ton argentinskega mesa. Enaka pošiljatev je pa že na potu in pride v Trst 22. junija. Argentinsko meso dela skrbi vladi in vsem meščanskim strankam, kakršna je naša V. L. S. Dr. Weiskirchner, trgovinski minister in velik krščanski socialec, je trdil zadnjič, da občinstvo ne mara argentinskega mesa. Iz najrazličnejših poročil pa je posneti, da so mesarji tisti, ki otežkoču-jejo prodajo argentinskega mesa, se ga bra-nij°i ga graJaj° in z nj'm tudi slabo postre-zajo naročnike. Marsikje ga sploh ne dobiš. Krivo je torej razprodajanje argentinskega mesa, da se ne udomači, tako kakor bi bil kdo pričakoval. Prav slično ravnajo tudi pri nas. Lepše kose argentinskega mesa prodajajo na debelo hotelirjem in gostilničarjem, ostanke pa ponujajo občinstvu. Razentega pa zabavljajo, kako zanič da je in kako rado se kvari. Kar ne morejo doseči mesarji s svojo hinavščino, ker bi se radi otresli prodajanja argentinskega mesa, jim pa pomagajo drugi, ki verujejo vse, če bi jim kdo ne vem kaj natvezil. Argentinsko meso je baje škodljivoj ni redilno in pa, o gorje, kdor ga je, ima greh, zato se pa gospodje bore proti argentinskemu mesu. Tako pripovedujejo pobožne Ljubljančanke. Mi Slovenci smo torej še posebno »kunštni«. To nam torej dokazuje dejstvo, da je treba najprej spraviti razprodajo argentinskega mesa v druge roke, v roke faktorjem, ki bodo res pospeševali olajšanje draginje. Dr. Weiskirchner, njegovi pristaši in naši ljubi klerikalci so pa zastopniki veleagrarcev in proti delavstvu škoda-željni hinavci, ki nočejo ničesar storiti proti draginji, niti ne, da bi se odpravila carina na uvoz mesa, od katerega je treba plačati za vsak kilogram 30 vin. carine, ki popolnoma po nepotrebnem še podražuje ameriško meso. Storite vse to, pa se nič ne bojte za zdravje občinstva.
—	Ključavničarski mojster R. Gayer v Ljubljani je jako vzoren mojster. Pomočnikov ne potrebuje posebno, pač pa ima večje število vajencev, ki jih porablja za prekopavanje in obdelovanje svojega vrta in parka ter za snaženje greznic, to je za taka dela, ki nimajo s ključarstvom prav nič opraviti. Vzrok, da morejo mojstri tako ravnati z vajenci, je tudi često malomarnost staršev, ker se ne pobrigajo prav nič za svoje sinove, čim so jih spravili v uk. Starši bi pač že tudi morali vedeti, da imamo mnogo takih delodajalcev, ki izkoriščajo mladino štiri ali tri leta, kakor le morejo in, ko je vajenec končal učno dobo, ga pa postavijo na cesto, ker bi ga bilo treba plačati, naučili ga pa nisD ničesar.
—	Požar v Zagorju ob Savi. Dne 26. t. m. ob 2. popoldne je izbruhnil ogenj pri kmetu Končanu. Zgorela sta hram in kozolec. Zažgala sta dva 51etna otroka, ki so ju pustih doma brez vsacega varstva. Požarna bramba je bila takoj na mestu z brizgalno in edino tej se je zahvaliti, da ni pogorelo tudi drugo poslopje Končana in sosedovo. Pri tem nastopu požarne brambe pa se je pokazalo, kako koristno je to društvo, katerega pa zagorski gospodarji še vedno sovražijo zato, ker so njega člani večinoma socialisti.
V Št. Petru na Krasu je železničarska organizacija sklicala na nedeljo 28. t. m. volilni shod, na katerem je poročal sodrug dr. Tomšič. Zbranim volilcem je govornik obrazložil pomen vršečih se državnozborskih volitev, navzoče je vzpodbujal v boju za cilje socialistične stranke in končal s pozivom, da vsi agitirajo in delajo za kandidata Josipa Kopače v Trstu.
Postojna se probuja. To je pokazal naš volilni shod, ki se je vršil dne 28. t. m. v prostorih sodr. Burgerja pod predsedstvom sodr. Stražišarja. Na shodu je poročal
sodr. dr. Tomšič. Številnim volilcem je poročevalec obrazložil protiljudsko delo meščanskih strank v razpuščeni zbornici. Dokazal, da se je edino naša stranka potegovala za ljudske koristi in potrebe. Potem ko je še pojasnil, za kako važne stvari bo šlo v novi zbornici, je zborovalce pozval, naj oddajo svoje glasove delavskemu kandidatu sodr. Josipu Kopaču v Trstu,
Ilirska Bistrica. Dne 25. t. m. so volili tržani nov občinski zastop. Stara liberalna gospoda je pri volitvah v vseh razredih propadla ter je bila izvoljena kompromisna lista protistranke. V tretjem razredu so bili izvoljeni sami socialnodemokratični (delavski) odborniki in sicer sodr. Raj. Tomšič, Alojzij Žnidaršič, Robert Bile in Anton Šlene. Naprej v znamenju dela in v korist trga 1
V	idrijski mestni občinski zastop je bilo izvoljenih 11 socialnih demokratov, 11 na-prednjakov in 8 klerikalcev. Soc. dem. imajo 10 mest v 3. razredu in eno v 2. razredu.
Poročilo o volilnem shodu v Vevčah prinese prva številka »Zarje«, ki izide v soboto. Za danes bodi le toliko povedano, da je poskrbljeno, da bo nekaj najbolj navdušenih klerikalcev romalo v bržon. Marijapoljski kaplan je pač mislil, da velja svoboda samo za dr. Susteršičeve shode, na socialnedemokratičnih pa da se lahko uganja »portugalske in francoske« razmere po klerikalnem kopitu. Ampak to pot se je klerikalna drhal temeljito urezala, in če bo radi nedeljskega shoda kdo zobal ričet, naj se gre zahvalit tistemu, ki ga je nahujskal. »Slovenčevo« poročilo od ponedeljka je zlobno zavito in ne odgovarja resnici. Ker kaplanu ne zadostuje poraz, ki ga je doživel na shodu, bomo poskrbeli, da se bo v soboto vse smejalo njegovi »učenosti«. Ampak to ne bo socialnodemokraška, pač pa njegova blamaža.
Štajersko.
—	Pišece. Dne 28. vršila sta Be pri nas dva volilna shoda. Zjutraj ob 8. v gostilni gospe Pres-ker v Pavli vasi, katerega se je udeležilo okoli 80 volilcev in opoldan pri gosp. Ilažu na Bregu, katerega se je udeležilo okoli 100 volilcev. Na obeh shodih je poročal sodrug Č o b a 1. Z velikanskim navdušenjem so se izrekli pišiški volilci za kandidaturo sodruga Čobala. Na zadnjem shodu je skušal utrjevati Benkovičevo polomljeno kandidaturo občinski stražnik seveda brez uniforme, ki je obenem tudi tajnik pišiške klerikalne posojilnice in pravi, da je samo zato klerikalec, da se drži pri klerikalnem koritu, ki mu bojda prečej nese, ne da bi se trebalo preveč potiti. To njegovo utemeljevanje programa dr. Benkoviča pa je bilo tako zabavljivo, da se mu je vse smejalo. Trdil je tudi med drugim, da so sočialdemokratje v državnem zboru glasovali za povišanje davkov na vino. Čobal ga je seveda z lahkoto zavrnil ter dejal, da ostane infamen obrekovalec, če trdi take laži. Nato pa se je seveda začel umikati, da se je mogoče zmotil. Ob istem času pa je seveda tudi Benkovič hodil po Pišecah s svojim tovarišem Gtecom. V gostilni Kastelca jih je precej zvedel od zavednih Pišečanov.
—	Župlevce. Dne 28. maja ob 5. popoldne se je vršil v gostilni Premličer velik volilni shod, katerega so obiskali volilci občin Bosne, Bizelsko in Globoko in tudi nekateri iz Kapele. Pod predsedstvom sodruga Baraga sta zbranim poročala sodruga Čobal in Molan iz Bosnega. Kandidaturo sodruga Čobala so volilci z velikim navdušenjem odobrili.
—	Videm. Dne 25. maja dopoldne se je vršil pri nas jako lep volilni shod. Na shodu je poročal kandidat Čobal. Volilci so z navdušenjem odobravali izvajanja sodruga Čobala.
—	Brežice, Dne 25 maja popoldne se je vršil v gostilni Volčanjšek volilni shod, na katerem je razvil socialdemokratični program sodrug Čobal. Njegova kandidatura je bila z navdušenjem sprejeta
—	V Razborju se je vršil dne 25. t. m. volilni shod Poročal je sodrug Mrak iz Zagorja, ki je v jedrnatem govoru orisal 4letno delovanje krščanskih strank v državnem zboru, med katerimi je bil tudi dr. Benkovič zraven. Udeležba shoda je bila sijajna, bilo je približno 200 do 2n0 volilcev, med katerimi je bilo tudi šest Benkovičevih posi-Ijenčev, ki so mislili, da bodo shodu škodovali; zmotili so se, ker je govornik tako v jedernatem govoru vse nasprotniko tako pobijal, da so se kmalu slišali klici: .Živio Čobal!" Ko so to Ben-kovičevi nasprotniki slišali, so jo pa hitro odku-rili in mi smo mirno naprej zborovali. Potem je še govoril občinski odbornik Pečnik, ki je orisal, kaj zna dr. Benkovič v prid kmetu koristiti in kako je med temi štirimi leti kmetom marsikak desetak iz žepa spravil Zavračal je tudi trditve občinskega odbornika klerikalnega Juka. Skupila jo je tudi farovška kuharica, ki se je ujedala čez argentinsko meso, češ da smrdi. Lahko faiovžem to meso smrdi, ker imajo teletne dovolj, toda delavno ljudstvo bi pa bilo zadovoljno, če bi tega mesa prav veliko in po ceni imelo.
V	Širjah je dne 28. t. m. dobro obiskanemu zboru volilcev poročal sodrug Mrak iz Zagorja. Govornik je povdarjal, da je dr. Benkovič na shodu na Blanci izjavil, da je bil on za kanone in da bo še in da je za vse vojaške potrebe glasoval z obema rokama in bo tudi še. Na zadnjem shodu v Širjah pri Čibeju tik cerkve je kmet Skorja iz Velikega Širja Benkoviča vprašal, zakaj da mu je 12 kron računal in da ga ne bo volil drugače, če mu tistih 12 kron ne odpusti, kar naj izjavi črno na belem, kar je dr. Benkovič storil. Shod je bil z velikim navdušenjem na Čobala zaključen.
—	Pragersko. Dne 25. maja sta se vršila dva volilna shoda, na katerih je poročal naš kandidat sodrug Alfred Pičinin, in sicer ob 9. zjutraj v gostilni Klampfer v Novi
vasi (Neudorf) in ob 3. popoldne v gostilni Braunig na Pekarjah. Oba shoda, ki sta bila prav dobro obiskana, sta soglasno odobrila kandidaturo sodruga Alfreda Pičinini-a.
Primorsko in Trst.
Velik manifestacijski volilni shod.
V nedeljo dopoldne se je tržaški zavedni proletariat zbral na trgu Donadonni na volilni shod v takem številu, da je tudi v tem mestu, kjer delavski nastopi niso ravno redki, ta množica že sama po sebi demonstrativno učinkovala. Težko je na tako ogromnem prostoru ceniti maso. A če nasprotniki računajo, da je bilo na tem shodu deset tisoč ljudi, si sami lahko prihranimo kalkulacijo. Kakor pa je množica že po svoji velikosti napravila na vsakega gledalca globok vtisk, tako ga je še povečalo navdušeno razpoloženje, ki se je pokazalo takoj pri sprejemu kandidatov in neštetokrat med zborovanjem ob besedah govornikov.
Shod je otvoril sodrug Doff Sotta, ki ga je tudi vodil v imenu volilnega odbora, Vpričo ogromnega dela, ki ga je socialna demokracija izvršila v parlamentu in izven parlamenta, vpričo navdušenega zanimanja tržaškega delavstva, vpričo krasnega razpoloženja tržaškega zavednega proletariata je pač po pravici izrekel ne le svoje, ampak splošno delavsko prepričanje, da bo dne 13, junija rdeča zastava mednarodnega socializma zmagovito vihrala nad Trstom. In gro-movito ploskanje silne množice je pritrjevalo, da ji je govoril iz duše.
Za njim so po vrsti govorili sodrugi Pittoni, Kristan, dr. Puecher, Oliva, in Cerniutz. Za sodrugom Puecherjem je sodrug Baumlich v imenu nemških delavcev podal kratko izjavo, da bodo tudi oni zvesto izpolnili svojo dolžnost.
Nismo tako srečni, da bi mogli objaviti po vsebini zanimive in po obliki krasne govore naših sodrugov govornikov, ker nam tega prostor ne pripušča, pa se moramo omejiti na kratko poročilo. Tržaški kamori je leta 1907. krvavelo srce, ko so vsi 4 mestni mandati prišli v socialne demokracije. Ona je smatrala Trst za svojo domeno in je idejno vedno živela v tistih časih, ko so po italijanskih mestih »signoric absolutno gospodovali. Izguba državnozborskih mandatov jo je tembolj bolela, ker so zmagali mednarodni socialni demokratje, s čimer ni bilo razbito le razredno gospodstvo signo-rije, ampak izpodkopan tudi nacionalni šovinizem samolaške kamore. Najboljši dokaz, da so socialni demokratje svoje delo s stališča delavskih interesov in mednarodne solidarnosti dobro opravljali, je besno zaganja-nje nacionalističnega časopisja v naše italijanske sodruge in socialne demokrate sploh.
Na nedeljskem shodu pa so italijanski sodrugi temeljito obračunali s kamoro. S silnimi argumenti so naslikali njene protide-lavske tendence, ki se izražajo posebno tam, kjer ima še moč v rokah, zlasti v tržaškem mestnem in deželnem zboru. Vehementno so nastopili proti nacionalnemu šovinizmu, ki pospešuje militaristične tendence in postavlja svetovni mir v nevarnost, a proti nacionalističnemu ščuvanju so naglašali narodno solidarnost in vzajemno spoštovanjem Sodrug Etbin Kristan je v svojem govoru pokazal, da bo prihodnji parlament moral odločati o velevažnih vprašanjih, ki se tičejo delavstva vseh narodov in da si bosta v njem stala nasproti kapitalizem in proletariat. Weisskirchner napoveduje zakone za varstvo — stavkokazov, zveza industrialcev ščuje zoper socialno zavarovanje, mednarodno organizirani podjetniki zbirajo volilne sklade za boj proti socialni demokraciji; to so za delavstvo najboljša znamenja, kako jim je treba voliti. Tudi on je pokazal, kako neosnovani so napadi na socialno demokracijo v narodnem oziru, kajti njeno delo za gmotno in kulturno povzdigo proletariata vseh narodov in za narodno avtonomijo je ne le delavsko, ampak v najplemenitejšem zmislu narodno delo.
Po shodu je množica napravila demonstrativen obhod do Delavskega doma, kjer so govorili še nekateri sodrugi.
— V Rojanu je bil v pondeljek zvečer javen volilen shod, na katerem se je zbralo več kakor 400 volilcev. Narodnjaki, ki so zadnji čas postali v okolici silno nervozni, so dirigirali na ta shod g. dr.Mandiča, s katerim je prišla tudi nekaka varstvena četa njegovih pristašev. Shod je vodil sodr. Gaspari; pod njegovim predsedništvom je sodrug Etbin Kristan v obširnem govoru pojasnil programatična načela socialne demokracije in njene aktualne zahteve, potem pa podal poročilo o delovanju zadnjega par-
lamenta, o namenih vlade in njenih strank ter o sedanjem političnem položaju, po katerem je lahko presoditi, kakšni boji se bodo v bodočem parlamentu razvijali med kapitalizmom in delavskimi zastopniki. Dotaknil se je tudi narodnega vprašanja in pokazal, da je socialna poVždiga naroda prvi pogoj za rešitev drugih narodnih vprašanj. Ogromna večina poslušalcev je burno pritrjevala govorniku in lahko se je poznalo, da so v vsakem ozira soglašali z njegovimi besedami. Gospod dr. Mandič, ki je na to dobil besedo, je imel težko stališče, ker se Kristanovo izvajanje sploh ni dalo pobijati. Zato se je postavil na najtesnejše narodnjaško stališče in pravil, da se socialne razmere zdaj sploh ne dajo izpremeniti, če bi pa res hoteli najprej reševati socialno vprašanje, bi to pomenilo, da se hoče socialno pravičnost uresničiti »na razvalinah slovenskega naroda«. Vrag vedi, če je g. dr. Mandič sam verjel svojim besedam, poslušalci jim niso verjeli. A če jim verjame, tedaj moramo že reči, da bi bilo dobro, ako bi enkrat prav na miru premišljal, kako naj narod, ki nima vsakdanjega kruha, rešuje ideale, kako naj še roka, ki nima fizične moči, bojuje, kako naj noga, ki vsled lakote ne more stati, maršira. In če očita socialnim demokratom, da o narodnostnih vpšraanjih nimajo vseskozi enotnih nazorov, naj blagovoli premisliti, katera narodnostna formula pa je veljavna za buržoazijo. Spoznal bo, da je narodno vprašanje tudi znanstveno še nerešeno vprašanje. Materiala za znanstveno rešitev tega vprašanja pa so ravno socialisti nabrali razmeroma največ in imena Rennerja, Bauerja i. t. d. ostanejo za teorijo o narodnostih za vse čase pomembna. — Narodnjaki so menda imeli tihi namen razbiti ta shod. To se jim ni posrečilo. V Rojanu ne manjka mnogo, pa bo ves rdeč.
— Narodnjaški strah. Tržaški narodnjaki se grozovito boje 13. junija. Strah jih je pametnih in poštenih okoličanskih socialističnih volilcev. Strah jih je pred napredujočo socialistično idejo. Ta strah jim narekuje divjaške sklepe in laž proti socialnim demokratom. Poslušajte n pr. na narodnih shodih dr. Rybara. V začetku bodete mislili, da hoče v laži in obrekovanju delati konkurenco kranjskim klerikalcem. Pozneje bodete spoznali, da je kranjske klerikalče prokosil. Čitajte „Edinost", mislili bodete, da imate pred seboj ljubljanskega „Slovenca". In ko se spomnite, da imate pred seboj „Edinost", veste, daje „Edinost" „Slovenca" že prekosila. Tedaj tudi izveste, da si je „Edinost" prevzela to odijozho nalogo lažnjivca samo zato, da bi se prikupila tržaškim klerikalcem. Kaj ima pričakovati ljudstvo od poslanca in stranke, za katero agitirajo klerikalci, ve vsak, ki je imel priložnost zvedeti, da so klerikalci največji sovražniki delavstva in naroda. Ampak mi smo mislili, da bo narodnjakom laž in obrekovanje na shodih dovolj. Motili smo se. Zaupna oseba nam je povedala, da so v petek narodnjaki sklenili razbiti v okolici vsak naš socialistični shod. Tako daleč jih je tedaj dovedel strah pred resnico. Tako so narodnjaki z barbarišnim sklepom odgovorili na pomirjevalne besede, ki smo jih napisali v zadnji številki našega lista in kjer smo izrazili željo, da bi se ves volilni boj izvršil mirno in dostojno. Narodnjaki nočejo dostojnega boja. Nič ne de. Mi narodnjakov ne bomo posnemali. Mi gremo naprej po jasnih višavah. Na lep način smo hoteli izvojevati boj z veliko narodno gospodo. Toda ta narodna gsspoda želi umreti raje v blatu, po katerem je gazila do sedaj. Če je to prav narodnjakom, je tudi nam. Okoličani pa naj sedaj izbirajo med pošteno socialno demokratično stranko in med narodno gardo, ki hoče narod poživiniti. Mi smo prepričani, da je zmaga na naši strani. Oko-ličansko ljudstvo, ki je pokazalo do sedaj, da hrani v sebi veliko poštenega in dobrega razuma, to ljudstvo bo odklonilo blato, ki prihaja med nje iz tržaškega .Narodnega doma". Našim sodrugom in zaupnikom po okolici pa priporočamo: Izvršite delo za volitve kakor je bilo rečeno. Ako ga bodete izvršili, tedaj bodemo tudi želi tiste vspehe, ki jih pričakujemo.
—• Shod na Greti. V soboto 27. t. m. seje vršil na vrtu društvene gostilne na Greti volilni shod, ki se ga je udeležilo preko 300 oseb. Shod je otvoril sodrug Regent, ki je takoj podal besedo sodrugu Etbinu K r i s t a n u , ki so ga navzoči pozdravili z viharnimi živio-klici. V dolgem krasnem govoru je raztolmačil važnost volitev za delavstvo, povdarjajoč posebno, kako morajo biti delavci tudi pri volitvah mednarodno združeni in skupaj voliti kandidate stranke, ki jim bo edina skrb delavsko blagostanje. S pozivom na solidarnost in r.a vstrajno delo je sodrug Regent zaklju-
čil ta lepi shod, ki je jasno dokazal, da bodo 13. junija slovenski in italijanski delavci volili socialistično.
—	Politično društvo „Edinost" kandidira v I. Sv. Jakobskem volilnem okraju znanega profesorja M a n d i č a, ki je v delegacijah zagovarjal potrebo novih kanonov. novih pušk in novih bojnih čolnov. Slovenski delavci naj si to dobro zapomnijo. Tudi slovenski kandidat v okolici je kandidat političnega društva .Edinost", in nam se zdi, da ne more imeti to društvo za okolico drugačnega programa kakor za mesto Soditi moramo torej, da stoji politično društvo .Edinost« na stališču militarizma. In da to ne more biti delavsko stališče, se razume samo po sebi.
—	Shod na Katinari. Na željo naših sodru-gov na Katinari se je vršil tam pretočeno nedeljo naš shod. Vršil se je ravno tam, kjer je teden poprej dr. Rybar obrekoval socialne demokrate Shoda se je udeležila ogromna množica domačinov, katerim so se pridružili nekateri narodnjaki iz Sonjerja, ki niso bili prišli s preveč čednimi nameni. Shod je otvoril sodrug Petejan. Govorila sta Petejan in Milost. Neki gospod Ivan Marija (Sv. Jožef in Kristus) Čok bi bil rad delal zgago. Naši sodrugi so mu takoj dali razumeti, da Ka-tinara ni več to, kar je bila. Sodr. Milost ga je pozval, da ako želi govoriti, naj pride k govorniški mizi. Toda čok ^Homen Omen) se ni odzval pozivu sodruga Milosta. Rad bi se bil pokazal velikega, pa je zavpil: Kdor je z nami, naj gre z menoj ven iz shoda. In z njim so odški 4 (reci štirje) narodnjakarji. Se razume, da so jim naši sodrugi naredili koncert z žvižganjem ter so jim smejali za blamažo. Potem je Milostu in Petejanu odgovarjal oče blamiranega Čoka iz Sonjerja. Kvasil je navadne narodne laži in klobase. Odgovoril mu je, kakor se spodobi, sodr. Petejan. Končno je bila kandidatura E. Kristana sprejeta z gromovi-timi živio-klici.
—	S-Miskovica. V četrtek dne 25. t. m. smo imeli pri nas prvi socialistični shod, ki je bil prav dobro obiskan. Predsedoval je sodrug Andrej Žerjal, poročal pa je sodrug K r i š t o f i č iz Trsta. Ljudstvo je z zanimanjem poslušalo govornika, ki je poljudno razlagal pomen državnozbor-skih volitev in škodljivo delovanje slovenskih meščanskih poslancev v prvem ljudskem parlamentu. Kandidatura J. Kopača je bila z navdušenjem sprejeta. Kakor je razvidno, prodira ideja socializma tudi v najmočnejših trdnjavah klerikalizma.
Sodrugi, spominjajte se ,Tisk. sklada'!
Listnica upravništva.
Cleveland 0.: SI. N. C. plačano do 30. junija t. 1. Morgan Pa. Alojz Glažar: Od poslanega denarja imamo še 65 K 90 vin. Kaj naj torej napravimo ? *
Delavsko gibanje.
Za zidarje so zaprti sledeči kraji zaradi plačilnih gibanj: Rovinj, Poreč, Sarajevo, Beljak, Bolcan, Meran.
Slikarji naj ne iščejo dela v Trstu in Spljetu, ker je tam plačilno gibanje.
Za knjigoveze je zaprta Reka.
Natakarjem se priporoča, naj ne hodijo po delo v Spljet, ker so ondotni natakarji v boju.
Za peke je Trst zaprt.
Klesarji naj ne iščejo dela v Furlauiji, v Reki in Budimpešti, ker so povsod v mezdnem gibanju.
Tramvajski uslužbenci so v plačilnem gibanju v Opatiji.
Tržaškim zidarjem se naznanja, da je vsak četrtek sestanek zaupnikov, vsak torek pa seja društvenega odbora. Zaupniki in odborniki so vabljeni, da se teh sej pridno udeležujejo. Nadalje se opozarjajo sodrugi zidarji, da se ne sme nobeno gibanje pričeti brez posvetovanja in brez soglašanja organizacijskega tajništva. Organizacija ne more podpirati nobenega gibanja, ki bi se storilo brez njenega dovoljenja.
Pokrajinski tajnik: Petejan.
Za tiskovni sklad: Sodrug Pekle 1 K; sodrug Gantar 1 K; sodrug Verbič 1 K; nabrano v veseli družbi 1 K 10 vin; sodr. Ropret K 1'—.
Za volilni sklad : Sodrug Režek v Tržiču od majske veselice 13 K 17 vin.; N. N., Kokra 3 K; nabrano pri raznih prilikah 11 K; železničarji v Borovnici 20 K; Kokra 6 K.
Volilni sklad v Trstu. Samostalni darovalci. Pangerc Štefan 2 K, Kopač Josip 10 K, Gašpari Avgust 8 K, Sparošič Peter 3 K, Merkelj An-
drej 5 K, Toplak Konrad 5 K, Bugerle 2 K, Vrabec Dragotin 2 K, Skobl Franc 5 K, Renčelj Alojzij 5 K, Skapin Ivan 2 K, Počkar 5 K, Mezinec Ivan 1 K, Cer-melj Anton 4 K, Golouh Rudolf 1 K, Biziak za skupino železničarjev 10 K, Stojačič Štefan 10 K, dr. Ferfolja 22 K, Susič 10 K. — N a b i r a 1 n e pole: Peršak Jakob, pola št. 62 K 210, Počkar Josip, pola št. 69 K 2, Jernejčič Anton, pola št. 77 K 16 60, Kopač Anton, pola št. 81 K 7, Rtosa Angel, pola št: 107 K 4-04, Riosa Angel, pola šiev. 108 K 4-10, Godina Ivan, pola št. 109 K 3 50, Godina Ivan, pola št. 110 K 5 90, Sodrugi iz Sv. Križa na račun K 50. Skupaj K 207-24. — Vse sodauge prosimo, da nadaljujejo nabirati ter da kmalu odračunajo.
Častiti gospoa
Gabrijel Piccoli
lekarnar
v Ljubljani.
Vašo tinkturo za želodec sem	že vso
i velikim uspehom porabil, katero	iz srca
priporočam v veliko korist vsaki	družini
ter se Vam iskreno zahvaljujem in	prosim, blagovolite mi poslati še 24 stekleničic Vaše tinkture za želodec.
Z odličnim spoštovanjem
Josip S čeri e
Posestnik in premirani medvedji lovec v Koritnicah, pošta Knežak pri Št. Petru na Krasu.
Nobena kapljica ne koristi tako želodcu, kot požirek
pristnega „FLORIAN-a"!
Človek!
Pomni treh besed
želodca red
dostavno varovano.
Širite, naročajte in priporočajte „RDEČI PRAPOR"!
Produkt zadruga ijublj. mizarjev
registrovana zadruga z omejeno zavszc
s sedežem v Ljubljani, Marije Terezije c. 11 (Kolizej) |p
lastnega izdelka in Izvršujs vsa isLarska staviina
—_rtcia. _~
tapetmškega blaga. Lastna tovarna na Glincah pri Ljubljani,
fin. ^■wy^-a'Vir--,^, 11 —»irfi Hji.
W	J
ANTON ZUPANČIČ.
priporoča se za prijazna naročila na vsakovrstna v knjigoveško stroko spadajoča dela. — Izdeluje tudi jako ===== okusne okvirje in passepartout, prikladne vsakovrstnim podobam. -
KNJIGOVEZ, LJUBLJANA
SLOMŠKOVA ULICA ŠT. 31
i VZAJEMNO ZAVAROV. BANKA V PRAGI,
f	¥ Sfe^i"^. ki je največji slovanski zavarovalni zavod v Avstriji, se naj-
topleje priporoča ter vabi p. n. slovensko občinstvo, da sklepa zavarovalne pogodbe, bodisi za življenje, proti požaru, proti ulomu ali pa proti razbitju stekla in ogledal, le pri njej. - BANKA .SLAVI J A« ima posebno ugodne pogoje in prikladne načine za zavarovanje življenja. Njeni tarifi za preskrbljenje za starost, za slučaj smrti roditeljev, za doto otrokom, so najcenejši. Ona razdeljuje ves čisti dobiček svojim členom. Banka „Slavija* je res slovanska zavarovalnica z vseskozi slovansko-narodno upravo. Življenske police banke „Slavije" so neizpodbitne in nezapadljive. Gmotno podpira banka „Slavija" narodna društva in organizacije, prispeva k narodnim dobrodelnim namenom instremi za izboljšanjem in osamosvojitvijo narodnega gospodarstva Ogromni reservni fondi K 54,000.000-- jamčijo za popolno varnost. Čistega dobička je do sedaj izpla-V Snn^i« oie,nom živlienskega oddelka K 2,495.719--. Kapitalij in škod pn je do sedaj izplačala K 109,350-861-—. — Vsa pojasnila daje ter cenike in razkazila razpošilja drage volje in poštnine prosto
GENERALNI ZASTOP ,SLAVIJE'
VZAJEMNO ZAVAROVALNE BANKE "V LJUBLJANI.
I nO Mestni trg št.
Stari trg št. 8.
skladišče oblek pp- domačega izdelka is§ za gospode in dečke. — Velika izbera tu- in ino-— zemskega blaga za obleke po meri. —
Solidna postrežba. — Vedno nizke cene.
Delniška družba združenih pivovaren Žalec in Laški trg
Telefon štev. 168- \f Li J U B L J fif4 I Telefon štev. 168,
priporoča svoje
izborno pivo v sodcih in steklenicah.
ZALOGA V SPODNJI ŠIŠKI.
Kavarna
,Unione v Trstu'
ulica Caserma in Torre Blanca
se priporoča. |
mmmmwmmmmm^mm