Inserati se sprejemajo in velja tristopna vrata:
8 kr., če Be tiska lkrat,
m i» t> » - „
n u n n ^ •»
Pri večkratnem tiskanji so cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravniStvo (administracija) in ekspedicija na Dunajski eoBti št. 15 v Medija-tovi Li&i, II. nadstropji.
Političen lisi za slovoi&li a a r o fl.
Po poiti	prejeman	vel|a :
Za eeio ieto	. . 10	gl. — kr.
ta poiieta	. , 6	., — „
ta četrt ieta	. . S	„ 50 „
V administraciji veiia:
Za ceio ieto . , 8 gi. 40 kr ta pol ieta	i ,, 20 „
ta četrt ieta	2 ,, 10 „
V Lmbijani na dom nošilian velja 60 kr. več. na ieto.
Vredništvo je Florijans ulice št. 44.
Izhaja po trikra na teden \<n »icer v torek, četrtek in looou^
„Grande munus."
Tako se zove okrožnica ali enciklika sedanjega papeža Leona XIII. do vseh katoliških kristjanov o bv. Cirilu in Metodu, kteri bode prihodnji petek obletnica. Dana na svetlo 30. septembra 1880 v god sv. Ilieronima je vzbudila pozornost vsega sveta. Zanimati bo se jeli zanjo ne le katoličani, tudi nekatoličani, Slovani in Neslovani. Vzlasti poprijela je Slovane katoliške, da so hvaležni za toliko dobroto po-namestnikih iz vseh strani — od Krkonošev in Karpat, od Balkana, Velebita in Triglava — iz vsih rodov — Čehi in Poljci, Rusje (t. j. Malorusi ali Rusini) in Bolgari, Hrvatje in Slovenci — 1500 v številu — iz vseh stanov in vsaktere starosti, da so ondi v vseh svojih jezikih ali narečjih s svetim Očetom po Cirilu in Metodu slavili Boga. Kar svet stoji, kaj takega ni bilo, in v XIX. stoletji pripovedovala bode v prihodnje zgodovina o Slovanih kot o velikem narodu, o Slovanstvu. Po tem slavnem dejanji je sveta katoliška Cerkev, ktera je in hoče biti mati vsem narodom, slovanski narod povzdignila in počestila med narodi evropskimi. Odslej se med včlikimi narodi na svetovnem pozorišču prezirati ne morejo Slovani. Da se ohrani v spominu tudi bodočnosti, preskrbela je knjižna tiskarna ss. Cirila in Metoda v Pragi, ter dala na svetlo omenjeno okrožnico Leona XIII. poleg latinskega izvirnika v vseh narečjih Blovanskih v prijetni obliki za malo ceno i gi., in Benediktinci Itajhradski na Moravskem bo to encikliko ,,Graude munus", ktero je prošt V. Štulc v Rimu imenoval v svojem ogovoru 4. jul. očitno „Grandissimum inunus", dali na svetlobo razun besede latinske v sedmerih no-
vih ali modernih jezikih t. j. talijanskem, francoskem, nemškem, angleškem itd., češ, naj tudi ti olikani zapadni narodi izvedo, da Slovan gre na dan. V tem hvaležnem spominu o tej veliki sv6tovni zgodbi slovanski obhajajmo v petek v god bv. Jeronima pomenljivo obletnico z brati Slovani tudi mi katoliški S1 o-venci.
Naloga Kranjcev.
ZadoBti znaao je žalostno stanje slovenskega naroda po vseh pokrajinah ; povsodi mu nadvladuje in ukazuje tuj živelj, povsodi mu tujci kruh režejo. Vendar je še med slovensko paro razloček precejšen gledd na osodo njeno. Najhuje se godi Slovencem na Beneškem pod laško vlado in Slovencem na Ogerskem; oboji se svoje narodnosti niti spominjati ne smejo, da bi Be pa nanjo kaj oziralo, tega še upati ne morejo. To so Slovenci četrte vrste glede osode. V tretji vrati pridejo jpotem Korošci, kateri se amejo sicer še Slovence imenovati in zavolj tega po postavi ne more biti nihče kaznovan, ako se izpozna za Slovenca, sicer pa so brez vsakih narodnih pravic. V drugi vrsti stojč štajerski in primorski Slovenci; oni so že narodno zbujeni in se zavedajo, tudi so zastopani v zborih in občinskih svetih, oni imajo nekoliko narodnih ljudskih šol, ter čitajo tudi narodne časnike. O teh se zamore reči, da vsaj životarijo, če ne živijo. Najhuje jih tlači srednji, meščanski stan, ki je ves potujčen ali pa res tuj, na Štajerskem nemšk, na Primorskem lašk. Tudi so v deželnih zborih oboji v manjšini nasproti tujim sosedom in ne morejo nič izdatnega doseči. V prvi vrati gled6 osode, to je, primeroma najbolj srečni bo še Kranjci.
Oni živč v deželi, ki je z malimi izjemami vwa slovenska; ker bo štajerski in koroški Slovenci odbijali naval, ostala je osrednja Krajina še zdravo slovansko jedro. Ker bo Slovenci na Kranjskem v toliki večini nasproti tujcem, znali bo Bi vedno še ohraniti neko veljavo v deželi, tujcem ae ni posrečilo, Kranjcem vzeti ves ponos ; Kranjec se šteje in smatra za gospodarja te dežele, med tem ko je Štajerc in Primorec na lastni zemlji nekako tujec, ker si Štajersko prilastujejo Nemci, Primorsko pa Lahi, tam živeče Slovence pa Bmatrajo kot deželane druge vrste, kot nekove sužnje, kar izražajo z zaničljivim izrazom ,,ščavo" ali pa „bindi8cher". Slovenec na Kranjskem še ni toliko ostrašen, kakor po drugih slovenskih deželah , on ie nekako bolj „čuti" in to je že velik dobiček v moralnem oziru. Slovenski fantje na Štajerskem in Koroškem le bolj tiho in otožno zapojo, ter si ne upajo zavriBkati, vedoči, da smejo le toliko veseli biti, kolikor jim tega nemška gosposka dovoli ; Kranjec pa veBel zavriska, ker je doma, v svoji deželi, ter ae na tej ne pusti od nikogar atrahovati. To ae v<5, da se ne sme po črki vzeti, je le ena primera za vse druge, da se bo Bpoznalo, v koliko so Kranjci na boljem. Velika Breča je za Kranjce tudi to, da se tukaj meščanstvo še ni potujčilo. Na Štajerskem in Koroškem govore v mestih in trgih le nemški, na Primorskem večinom laški, slovenščino le za silo tolčejo, ter jo sovražijo. Na Kranjskem pa bc tudi meščan s ponosom Slovenca ali vsaj „Kranjca" imenuje, Nemec ali Lah vendar nečebiti, če sicer prav po neumnosti pripada k takozvani nem-škutaraki Btranki. Domači, hišni jezik je po
Flavija.
Prizori krščanskega življenja iz Četrtega stoletja.
A. Ilurel. Pred. Vilinski.
IX.
......Doluero crucnto
Dentc lacessiti.......
(Dalje.)
Sprevidi Be, da taka zavračanja niso bila primerna poravnati prepira. Pripetljej, ki bc je bil nekaj dni pozneje primeril, razunel je še bolj duhove in razdor Btrahotno povečal.
Bogata gospa ibfirakega rodu, ki se je bila nekdaj v Rimu naselila in z nekim iz Aleksandrije došlim Grkom poročila, zgubila je man na mah moža in dvoje utrok. Mislili so, da bode žalovala brez kraja in konca in da jo bo na vse zadnje še pobralo. Velika je bila torej iznenada videvšim, kako da mirnega čela, Buhih oči malo da ne kljubljivo iu stoisko, razpetih rok k razpelu hiti in krepkim glasom govori: „zahvalujem bb ti, moj gospodin Bog, da Bi pretrgal toliko vezi, ki ao me od tebe
ločile. Sedaj sem prosta, sedaj čem služiti edino le tebi".
Še ni bile vse. Z najmlajim Binčekom na rokah je šla pred rakevjo, v kteri bo ležali trije mrtveci; vse tri je mirno v grob položila.
Tako junaštvo šlo je preveč čez ženske moči, posebno poganke, da ne bi se fji zdelo protinatorno, nedoumno, neprimerno celo pri kristjanki. Iz čudenja nastala je Berditost. In ko je ta gospa po pogrebu, v veliko pohujšanje in ne marajoča za prošnje, rekla, da bode Rim zapustila, za zmerom daleč kamo se podala in ko je prihodnjega dne zares zginila, popustivši otroka, da mu je moral mestni pretor, kakor brezstaršni siroti, varha postaviti, vskipela je razjarnost in razdraženost do najvišje stopinje. Vse mesto bilo je pokonci. Taka prenapetost, taka trdosrčnost, ki pozablja najsveteje natorne postavo in najpotrebneje družinske dolžnosti, je priklicala menitve, kte-rim ugovarjati Bi niso upali niti kristjani in samostanstvo, tako se je sploh sodilo, je skupilo nov, strašanski udarec.
Temu bc je pridružila še ta okolnost, da je bil Eusebij izdal knjigo o devištvu, v kteri
je hotel svariti duhovščane, ne pa spodbujati , da bi Be trgale družinske vezi, zaničeval zakon, črtil vse pogoje državljanske družbe. Seveda, očitno obrekovanje so spoznali vsi tisti (pa kolika jih je bilo?), ki so se potrudili knjigo odpreti. Brali ao v njej le dvojno zbadanje. Eusebij je bičal tiste samo-stance, kterih edina zasluga je bila ta, da so nosili ohlapna rokala, alabo obutev, grobo halo, pri tem pa živeli nevredno avojega Btanu in duhovBtvo zaBramovali; bičal je tudi one duhovščane, ki bo hlepeli po diakonščini in ma-šništvu iz malo čistih, če ne slabih namenov.
če se je ljudstvo z ozirom na to knjigo zadovoljilo da je oštevalo nasprotnike, je bilo pa res po drugi strani, da so med ljudstvo prišli pravi prepisi ne knjige, ampak nekega kratkega pisma, ki je bil skrivaj odnešen. V tem pismu je bil Eusebij svoje misli povedal, okolnosti in mnenja razvijal, ktere bi bila žo uresničila ostra Melauija, kakor je bilo videti. Pisano je bilo nekemu prijatelju, ki si ga jo hotel pridobiti za večjo popolnost.
„Kaj delaš v svoji dedni Btanici, mu je pisal, ti mehkužni vojak? Kje bo trdnjavo
celi Krajini le slovenski; zato pa je tudi slovenska narodnost v tej deželi precej utrjena in zavarovana. Na boljem so Kranjci pa tudi zato, ker jim je lahko mogoče, pridobiti si večino v kranjskem deželnem zboru in pri drugih javnih skupščinah te dežele.
Kranjci pa ne smejo misliti, da so si ta boljši položaj sami priborili, ampak le srečna njih lega jih je obvarovala. Ko bi bilo nem-štvo na Kranjce Bkoz stoletja tako pritiskalo, »kakor je na Korošce in Štajerce, potem bi ^ bila tudi že Krajina na poi ponemčena in le doli ob hrvaški meji bi se morda še kaj slovenskega slišalo. Ker so pa Štajerci in Korošci s pasivnim uporom ponemčevanje zadrževali, zato do zdaj do Kranjske še ni prišlo z vso naravno močjo, ampak se le nekako umetno goji in pospešuje po šolah iu uradnijah. Kranjci toraj svojih bratov na Koroškem in Štajerskem nikakor ne smejo z višine gledati, ampak še hvalo jim morajo vedeti in spoznavati, da je tudi na Kranjskem slovenska narodnost v nevarnosti, kedar enkrat popolnoma omaga na Koroškem in Štajerskem.
Na Koroškem že nismo več daleč od onega dne, ko se bo reklo, da tam Slovencev — ni več; iu kaj potem? G o r en j ska stran pride na vrsto, da se ponemčil Ker je osoda Kranjcev navezana na osodo Korošcev, Štajercev in Primorcev, zato kliče Kranjce lastni dobiček in Bkrb za lastno življenje v boj za slovensko narodnost po vseh slovenskih pokrajinah. Naši rojaki ob mejah stražijo Kranjcem narodnost in samostalno življenje, ker odbijajo, bodisi aktivno ali pasivno, napade in navale tujih narodov, zato pa smejo tudi p o pravici od Kranjcev zahtevati, da jim ti v njihovih težkih borbah na pomoč pridejo, Kranjce toraj kliče tudi dolžnost hvaležnosti, da so svojim bratom na Koroškem, Štajerskem in Primorskem v pomoč, spodbudo in zavetje. Kranjce pa bi morala klicati tudi čast, da se postavijo na čelo slovenske duševne vojske, ter da pomagajo najprej sebi, potem pa še svojim bratom. Če Kranjci zavzemajo odlično mesto med Slovenci, veže jih po pregovoru „noblesse obiige" tudi čast, da so prvi med borilci za našo narodnost. To je častna naloga za Kranjce. Prosto ljudstvo to nalogo in dolžnost bolje umeje, nego izobraženci; kajti če, Kranjec pride
na Koroško, Štajersko ali Koroško, povsodi je pionir slovenstva, buditeij in prvi boritelj za narodno stvar. Na Koroškem so priseljeni Kranjci skor edini zastopniki narodne ideje.
Kaj pa naj Kranjci storč, da bodo to svojo nalogo izpolnovaii? Oni naj si najprej utrdijo svojo narodnost doma na Kranjskem, naj si prilastijo moč in gospodarstvo v tej deželi faktično in postavno, naj si priborš ravnopravnost v šolah in uradnijah, naj iztrebijo iz dežele nemškutarsko zalego. Ko bodo tako enkrat na trdnem, potem bodo lahko pomagali tudi svojim bratom na Štajerskem, Primorskem in Koroškem, da si bodo tudi ti svojo narodnost laglje ohranili, kar bo v korist tudi Kranjcem, ter da se bodo v gospodarskem oziru ohranili, da njih zemlja ne pride v tuje roke, kakor na Poznanskem, kjer imajo Nemci nalašč za to društvo, da vse poljske kmetije, ki pridejo na boben, pokupijo, in tako lahko prvobitne prebivalce Poljake iz dežele izganjajo. Duševno in materjelno blagostanje in neodvisnost moramo toraj vedno skupno pred očmi imeti.
Mnogi pa bo rekel: „Kako bodo Kranjci drugim pomagali, saj še sami sebi ne morejo pomagati, kajti njim samim še tujci ukazujejo, pa se jih ne morejo odkrižati ?•' V tem je že nekoliko resn ce; pa mi menimo, da je krauj-sko ljudstvo krepko dovolj, da bi se brez velikega napora lahko znebilo tujega jerobstva, samo ko bi njegovi voditelji imeli nekaj več eneržije. Zato ravno obžalujemo rahlo-stopo in slabotno obnašanje naših poslancev uaproti nemškutarski večini deželnega zbora, naproti deželnemu šolskemu svetu itd. Treba je samo nekoliko eneržije, pa bi se ta maloštevilna četa nemškutarjev kranjskih na vse strani razkropila ; treba samo nekaj bolj možatega povdarka naproti vladi, pa bi nam dala ta kmalo zaželjeno ravnopravnost v šolah in uradnijah.
Kadar bi Kranjci enkrat to V3e dosegli, potem bi bila Kranjska za Slovence to, kar je Galicija za Poljake. V Galicijo pribeže preganjani Poljaki, v Galiciji se šolajo poljski mladenči iz Rusije, Nemčije in Šlezije. Tako bi se lahko tudi na kranjskih slovenskih šolah učili mladenči iz Koroškega, iz Primorja, iz Rezijanije (beneški Slovenci) in iz Oger-iskega. Če bi drugače ne šlo, napravile bi se
deželne ustanove ali štipendije za študente iz zapuščenih in tlačenih slovenskih pokrajin, da bi se v Ljubljani v narodnem duhu izobražili in potem kot aposteljui šli v svoje kraje, ter ljudstvo budili. Napravile pa bi se lahko tudi druge ustanove, ki bi slovenske posestnike pred gospodarskim poginom obvarovale. Kranjcem je toraj dana velika in častna naloga; uaj se je krepko poprimejo, ter naj popusti politiko strahu oportunstva, samopridnosti in popustljivosti! Kranjci! oči vaših zatiranih bratov na Koroškem in Štajerskem, na Goriškem in v Trstu, v tužni Istri in v rezijanskih hribih na Beneškem, na Ogerskem in v Prek-murji, obrnjena so na vrb, od vas pričakujejo! pomoči! Ohrabritese, lotite se te častne zadače, opravičite zaupanje, ki se v vas stavi!
Politični pregled.
V Ljubljani 28. septembra.
Avstrijske deieie-
Mranjskemu dežel, zboru je
vlada predložila tudi vprašanje, kaj on misli o žumberškem okraji, spada li ta okraj pod Kranjsko ali pod Hrvaško. Ne vemo, kako bodo sodili o tej zadevi naši narodni poslanci. Da spada omenjeni okraj pravno pod Krajino, to je dokazano. Nasprotno pa se ne da tajiti, da so prebivalci hrvaško-srbske narodnosti, etnogralično toraj spada okraj pod Hrvaško. Povdarjalo se je enkrat, naj bi naši poslanci odrekli se prostovoljno te puste, nerodovitne zemlje, da si s tem pridobe prijateljstvo Hrvatov, kterim je na tem ožraji kaj ježeče, nam pa nič. Temu bi se dalo pa ugovarjati, da je tudi mnogo Slovencev (na štajerski meji) pod hrvaško vlado upadajočih, da se pa hrvaška vlada čisto nič ne ozira na njih jezik, ampak jim v šolah povsodi le srbsko narečje usiluje, da bi jih prej pohrvatila. če že kedaj žum-berški okraj Hrvatom odstopimo, nečemo ga dati zastonj, za sedaj pa menimo, da naj branijo naši poslanci imetje naše dežele, ebj se v poznejši podobi lahko b Hrvati pobotamo.
„Triibini'1 se iz Ljubljane poroča, da bodo slovenski poslanci vsigdar dvorano zapustili, kedar bo vit. Vestenek govoriti začel, ali pa kot poročevalec na oder stopil. Tako je prav!
Usltivoverci ali nemško-liberalci so
zidovi, kje prekopi, kje zima v šatorih prebita? Kaj se nisi rotil dan svojega krsta, da ne bodeš gledal ne na očeta ne na mater? Naj se ti sin okoli tvojega vratu ovija Ijubko-vaje te, naj mati tvoja razpuščenih las obleko svojo trga, naj ti oče leže na prag tvojega
stanovanja.....kaj je na tem? Odpravi
sina, ne maraj za materine solze, prestopi svojega očeta in teci h križu. Bodi grozen, to je pobožnost. Lepogovorci ti bodo pravili: Na-te Be opira, na tebi sloni tvoja hiša, toda ljubezen do Boga in strah pred peklom bo take vezi lahko pretrgal .... Pridi vendar, skupaj čemo odpotovati in v puščavo se podati. Kaj delaš med svetom, ti, ki si večji ko svet! Kako dolgo bo težila senca hiš tvojo glavo? Kako dolgo boš čepel doma, ko jetnik? Pridi in svobodno k luči priletiva....."
Kolika zloraba 8e je mogla goditi s takimi samostanstvo branečimi besedami ? Kmalu so jih čitali na vseh cestnih vogalih in slišati jih je bilo na javnih prostorih. Od vseh strani vzdigne se grozen hrup. Če se je Eusebij na cesti prikazal, kmali so ga pitali z zerkom, sleparjem, strankarjem in državskim sovražnikom. Tako sramotivno upitje ga je Bpremijevalo
skoro povsod, pa tudi leteči kameni so ga dohitevali. Nobeno zavetje mu ni dajalo več varnosti, celo altarji ne. Hoteli so ga celo papežu iz rok iztrgati in kakor je ,ta želel, da bi ga pridržal, mu je vendar svetoval, da odpotova.
Odpotoval je, toda sam in žaloBten, iz negostoljubno postavših zidov. Pustil je ondi Bonosa, ki je bil preboječ, da bi šel za njim. Pustil je ondi ves krog svojih prijateljev v solzah in posebno je pustil tu hči svojega srca, dušo svoje duše, svoje veselje in svoj ponos pred Bogom, Plavijo, ktere solze dolgo niso mogle usahniti in ktere srce jfe vedno krvavelo, odkar je moral pot pregnanstva nastopiti. Za-nj ni bilo druge domovine ko Rim, ne druge družine kot krog aventin-ske gore.
X.
,,Initia dolorum".
Galija, kamor je bil Eusebij pribegnil, kazala je v takratnem trenotku zgodovine čuden prizor.
Naštete trume barbarjev so jo preplavile. Med Pirenejami in Alpami, med oceanom in Renom opuščavljali so deželo Kvadi, Vandali,
Sarmati, Gepridi, Alani, Heruli, Saši, Burgundi, Alemani, Panonci. Lepo mesto mogunsko bilo je uzeto in oplenjeno. Tisočero ljudi je ru-dečilo tlak svojih cerkva, tako remska, amien-skn, araska, eska. Akvitanija, kakor tudi li-onska in narbonska okrajina, uzuzemši neka meat, bila je strahovito pokončana. Od zunaj meč, od znotraj glad. Osoda tuluskega mesta bila je taka, da bi se jokal. Nje škof Eksupčr, ki je uesel sv. rešeno telo v košku, sveto kri pa v stekleni posodici, on edini ga je obvaroval, da ni bilo do tal razdjano. Celo Španija bi bila Bkoro pokončana po selivni povodnji Kimbrov.
V tem stanju vseobče bolesti, ko je bila britkost tako nezmerna, čutili so nekteri po trebuost, da preiskavajo, v čem da obstoji naloga antikristova od providnoBti mu dana; iz tega pa je nastala vera, ki se je bolj in bolj razširjala, da ima kmalu priti.
Hilarij v Galiji, Basilij na vshodu, Ambrož v Lombardiji, Sulpfcij Sevčr v Rimu, HriBO-stom v Carigradu, Gregor veliki oznanovali so enoglasno, da knez teme nastopi, kterega bo pa Kristus uničil zdihom svojih ust. Eusebij, kot priča tolikih nesreč zelo pretreseni misli
mož, s kterimi je hotel UBtaiioviti „osrednjow stranko. Ako pride vsled tega Taaffe do ta-cega spoznanja, potem se zamore odstop Wid-manov in Dubakijev za nas še sreča imenovati. Da si pa Taaffe tudi v gosposki zbornici večino pridobi, to ima sam v rokah, naj le zopet nekaj novih udov od naše strnnke imenuje. Po tem, kar je skusil z Widmanom, bo to morda zdaj rajši storil.
Pri volitvi državnega poslanca v Steyru na gorenjem Avstrijskem je zmagal konservativni kandidat PlaB z 130 glasovi; liberalni aJi kandidat „kmečkega družtva" je dobil 59 glasov.
Umrl je na Češkem grof Friedrich Tliun, ud gosposke zbornice, ustavoverec. Njegov naslednik, grof Franc Tliun je pa naroden in ima pravico ustopa v gosposko zbornico. Dozdaj je bil ud zbornice poslancev, odslej pa Btopi v gosposko zbornico, in bo ta za enega avtonomista več imela. Zbornica poslancev pa tudi nič ne zgubi, kajti kompromis, pe kterem je bil Franc Thun voljen, (velja še nadalje, in so ustavoverci primorani, zopet za avtonomista glasovati. Nemški listi pa usta-vovernim grajšakom prigovarjajo, naj zdaj svojo besedo prelomijo. To bi bili lepi kavalirji!
Iz Itusne in Hercegovine dohajajo čudne poročila. V Hercegovini se „ro-parji" tako muožd, da je oklicana hitra (vojaška) sodba za vse zločine. Mnogi hočejo vedet;, da to niso ,,roparji", ampak „ustaši", ki z avstrijsko vlado niso zadovoljni, ker ta preveč Turke podpira, kristjanom pa še vedno naklada, da morajo turškim begom tlako delati in tretjino plačevati. Če je to res, potem bo pač treba stvar sprožiti v državnem zboru, da se uprava v Bosni tako spremeni, da ne bodo dežele vladali Madjari (Szlavy), lahoni (Lapena) in Nemci, jezika nezmožni in slovanskemu narodu sovražni. Žalostno zareB, da Avstrija neče umeti svoje naloge na slovanskem jugu!
Vnanje države.
Novica o snidenju našega cesarja z ruskim se ne potrjuje, nasprotno pa je razvidno iz brzojavk, ki jih je madjarski list „Egyetertes" ukradel, in kjer se naš in ruski car pozdravljata prav prijazno, iz teh brzojavk je razvidno, da se ni treba bati vojske med Avstrijo in Rusijo, in ta vest je za nas tolažilna.
delilo. Taki darovi so ljudstvo, v čegar prid so bili obrnjeni, z njimi nekaj poprijaznili; a višji stanovi so se nad tem še bolj hudovali. Čutili so se osramotene, ponižane in potisnjene v neznosno položje. Razljuteni so bili, da sloveča rimska imena prostovoljno oddavajo svoje bogastvo; čutili so pa tudi, kako nevarnosti-polna da je razlika med tako radodavnostjo in njih lastno skopostjo. Odtodi vsakdanja, neprestana preganjanja zoper Metelo in nje tovarišice.
Kraški katoliki hočejo pokazati, da Italija ni še tako brezverBka in popačena, kakor se sploh misli, zato hočejo napraviti veliko romanje katolikov iz vseh krajev Italije k papežu v Rim še to jesen.
Albanci stoje še vedno Turkom oboroženi naproti ter jim odpovedujejo pokorščino. Derviš paša ima osem bataljonov vojakov, pa si ne upa Albancev prijeti.
Izvirni dopisi.
Novoinesto. 25. septembra. (Zlata maša.) PretečeDO nedeljo obhajal je veleča-stiti starosta med duhovščino o. Matevž Piberuik v cerkvi č. oo. frančiškanov, kolikor naj bolj mogoče slovesno zlato sveto mašo.
Ime mnogospoštovanega o. Matevža znano je po celem Dolenjskem, njega čisla in visoko ceni vsakdo, o njem se zamore reči, da nima ne jednega sovražnika na svetu, on drži se resničnega prigovora „nomen amicitiae et barbara corda movet". Častiti Btarček pridobil si je v petdesetih letih svojega delovanja v vinogradu gospodovem, naj bode že kot učenik kršanskega nauka, katerega podučeval je pet in dvajset let na čveterorazrednej šoli v No-vomestu, naj bode kot duhovni oče: posebno kot spovednik pri prostem ljudstvu, kakor tudi pri gospodi tolikanj zaslug, da bode še po smrti slovil njegov spomin. Da je v resnici čislan od vsih ljudi, o tem prepričali smo se prešlo nedeljo, kajti k zlatej maši došlo je iz vsih krajev toliko ljudstva, da je moralo polovico ljudi zunaj cerkve ostati. Ob 10. zjutraj naznanjalo je zvonenje izvanredno svečanost, važno opravilo „daritev svete maše", katero je imel opraviti častiti oče posebno slovesno, kajti na ta dan je preteklo 50 let, kar daroval je Vsegamogočnemu prvikrat božje jagoe. Pred krasno okinčanem velkem oltarjem te zelo veliko azistencijo duhovnikov in druge odlično gospode, kajti tudi tovarši njegovi so hoteli pokazati kolikanj Čislajo svojega pobožnega Bobrata in prijatelja, se je začela po pridigi sv. maša. Pridgar zlatomašnika je bil novomeški kanonik prečastiti gospod Vovk. V svoiem izvrstnem govoru je omenil lepih čednosti častitega očeta in skrasuo zbranimi besedami popisal njegovo življenje, katero je bilo od otročjih let do dneva, ko je obhajal zlato mašo v posebni izgled mladim in starim. Ta dan ni bil samo za zlatomašnika dan radosti in posebnega veselja, kakor izrazil se je sam gospod, ampak tudi vsim, ki so bili pri slovesnosti nazoči „vsim njegovim prijateljem, znancem in duhovnim otrokom, posebno pa nam njegovim nekdanjim učencem, katere častiti gospod „kot svoje fante" posebno ljubi in katerih se vsaki dan v molitvi spominja.
Bog ohrani ga zdravega in veselega največjega dobrotnika človeštva in zvestega sina cerkve in države"!
praktični možje. Vedno se kažejo v drugi podobi, kakor se jim ravno bolj koristno zdi. Že za časa svojega vladanja hoteli so biti vladarji in nasprotovalci vlade vbo ob enem, ter bo za to nasprotovali lastnim ministrom. Zdaj pa kažejo zopet dvojno lice. Kedar Btopijo pred ljudstvo, da bi ga navduševali za sebe, tačas povdarjajo v prvi vrsti svoje nemštvo, tačas bo le nemško narodni, ter kličejo na boj zoper vlado, zoper vse narode, in celo zoper avstrijsko državo I ,,Avstrija naj se razbije, če mi nismo gospodarji v njej"! tako kličejo narodnim nemškim volilcem, in ti se vesele, da imajo tako pogumne zastopnike. Toda boja in katonske nesebičnosti so se ti možje že odvadili, zato imajo za praktične potrebe zopet drug program in druge besede. Kedar je treba kako mastno službo dobiti in državo vladati, tačas zopet pravijo: ,,Mi smo UBtavoverci, mi smo državna stranka, nam pristoja gospodarstvo, ker smo Avstriji najbolj zvesti, ker jo le mi skupaj držimo". Navzgor so tedaj „ustavoverci", nav-dol pa „nemško liberalci'4. Kako dolgo bodo če ljudi slepili s tem dvojnim obličjem?
Obrtniški slio«l v Gradcu je sklenil, naj se trgovinske zbornice, ki so do zdaj ob enem tudi obrtnijstvo zastopale, razdvojijo na trgovinske in obrtnijBke zbornice, da bodo obrtniki svoje zadeve Bami oskrbovali.
Nemško-liberalci imajo svoje veselje, da sta grof 19ubsky in baron H^riniann, ki Bta dozdaj eden v gosposki, drugi v zbornici poslancev, zastopala Taaffejevo osrednjo stranko, zopet popustila to stališče, ter se povrnila v naročje ustavoverne stranke. 8 tema dvema, ki sta že prej najrajši z ustavoverci glasovala, pač liberalcem ne bo dosti pomagano; grof Taaffe pa bo zdaj vedel, koliko se zamore zanašati na take omahljive ljudi, s kakoršnimi je on hotel nekako vago držati med centralisti in avtonomisti. Sprevidel bo zdaj, kar so že drugi davno pred njim, da se z omahovanjem na dve plati nič ne doseže , ampak da se je treba opirati le na trdno večino. Tako večino ima Taaffe v zbornici poslancev, in on se gotovo ne more pritožiti , da mu ta večina ni doBti požrtovalno služila, morda še s prevelikim 8amozatajevanjem. Te večine naj se oklene in naj popusti zibanje med dvema Btrankama, božanje centralistov inlovenje tistih omahljivih
je, da jih ne bode konec preje kot s pokončanjem sveta in zatorej si je zdel sam sebi popotnik na ladiji, ki se v valovih pogrezuje. On je le to prašal, od kod da pride antikrist, kje da bode Bkazoval svojo pogubovalno moč in o kterem času prav da nastopi.
Njemu Be je zdelo, da se to vprašanje hitro jasni. Pridši v Pariz in zvedevši, da biva cesar Julian v svojih toplicah ne daleč cd mesta na levem bregu Sene, polasti se ga zvedavnost, da bi videl tega človeka. Ugle-davšemu ga, biio mu je vse razodeto. Ni mu bilo dvoja: to nizko čelo, ta nemirni pogled, podoben roparsko živaljemu, stisnjeni ustni, ta vegasto neprijetna postava kazala mu je antikrista. Ta je bil tedaj, sovražitelj Boga, satanov sin, krilatec breznov. „Videl sem ga in se prestrašil. Lasje na glavi bo se mi strahu ježili. Moj strah je bil tolik, da mi je zastajal um in duša medlela".
Lahko je uganiti, koliko vznemirjenosti so napravila taka pisma — pisal je bil to svojim prijateljicam v Rimu — v sredini bo-goljubnega kroga. Pripravljali so se tamo na strašno nesrečo. Mnogo gospa poprodalo je Bvoja dobra in utrgovano med uboge raz-
Tudi Flavija imela je zbog tega dokaj trpeti. Saj tudi ona je poprodala biserje, kra-Botine, vse kar je imela. Upala je namreč, da s tako znebitevjo bode osramotila namere svojih rodovincev in zalege snubiteljev. V tem se je pa motila. Odkar je Eusebij odpotaval, bila je silniši nadlegana. Prestajati je morala, bi rekli, redno oblego. Ko je bila večkrat utrujena samega upiranja, pisala je o tem EuBebiju. Odgovarjal ji je v pismih na Metelo naslovljenih in sicer v tako splošnih izrazih, da ni bilo dobiti, komu da veljajo.
(Daljo prih.)
Domače novice.
V Ljubljani, 29. septembra.
(Obrtnijsko druztvo za Ljubljano.) „Laib. Zeitg." poroča, da mislijo nekteri ustanoviti v Ljubljani posebno obrtnijsko družtvo. Tako družtvo je bilo zdaj v Gradcu, ter je zastopalo notrajne avstrijske dežele, letos pa sklicalo Bkod obrtnikov v Gradec Ker pa to mesto ni primerno središče za naše slovenske dežele, priporoča se vsakako ustanova posebnega obrtnij-Bkega družtva v Ljubljani.
(Obrtniškega shoda v Gradcu) bo se vde« ležili iz Ljubljane gospodje Šturm, Železnikar in Žitnik.
(Konfiskacija.) „Slov. Narod" od torka bil je zopet koofisciran.
(Program za prvo dolenjsko „kmetijsko razstavo1' v Novomestu.) Razstava se bode vršila v prostorih prvega narodnega doma „v Novomeškej čitalnici", pričela se bode 2. okt. in trajala do 4. oktobra 1881. Dnevni red: V nedeljo 2. okt. ob 9. zjutraj se bode razstava slovesno odtvorila, ob 12. opoldne predavanje in demonstriranje o preiskavah mošta in vina; ob 4. popoludne, predavanje o trtni uši in demonstriranje dotičnih preparatov. Nadaljevanje demonstr. o moštnih in vinskih preiskavah. V pondeljek 3. oktobra ob 8. zjutraj začetek, ob 12. predavanje o kisanji vina in demonstriranje, predavanje o sadjoreji; ob 2 popoldne tombola na velkem trgu pred mestno hišo. Za dobitke odločil je razstavni odbor k m e t i j b k e stroje in posode. Ob 5. zvečer predavanje in demonstriranje; ob 8. zvečer banket v čitalničnej restavraciji. V torek 4. oktobra ob 8. začetek, ob 12. opoldne razdelitev dobitkov. Ob 6. zvečer konec. — Vstopnina 10 kr.
(Kmetijsko predavanje.) Gosp. R. Dolenec pride 4. oktobra v Semič, kjer bode predaval o trtoreji in kletarstvu. Pozneje bo g. vodja predaval v Črnomlji in Metliki. Natančneje poročilo nam je obljubljeno.
(Konj se splet Šil in pobil.) Nekemu vojaku od tukajšne artilerije se je Bplašil lep vojaški konj, vrgel jezdeca raz sebe, potem pa dirjal tako dolgo, da se je zabodel na kol ter se hudo ranil. Konja so še včeraj pobili, ker ni bilo upanja, da bi se še ozdravil.
Razne reči.
— AmerikanBko. Iz britiške Amerike piše P. Lecog (r. Lekok), misijonar v Kumber-land-u, o ondotnem misijonu. Sporočilo je od 6. prosenca tega leta (Kathol. Miss. od sept.). Naš neizrečeno veliki misijon, pravi, obsega nezmdrne gojzde, jezera in kamenite hribe (kamnitnike); pa ne enega orala ledine, ki bi bila pripravna za obdelovanje. Tako imamo vero oznanovati pastirskemu narodu, ki neprenehoma kroži sem ter tje za pašo in živežem. Tudi misijonar je na popotovanji brez pre-stanka , po leti in po zimi, zdaj na ladiji, zdaj na sančh, da ob kratkem rečem: on sam mora divjak biti, da bi divjake pridobil za krščanstvo. Tako sicer se zgodi, da tu in tam postavimo kako kočo, ki nam na našem popot-vanji služi za kuhinjo, za ležiše, za cerkev, in kjer vsako leto po en ali dva meseca stanujemo, od koder išemo divjakov, kteri se daleč od nas pečajo z lovom in ribštvom.
Dalje popisuje, kakošni bo ti divjaki, ki niso sicer vdani vsim nečednostim amerikan-8kih poljan (prerij), pa vendar tudi nikakor niso svčtci; prevzetni so, zaspani, leni, pa tudi priprosti kakor otroci; radi slišijo govoriti od sv. vere in kadar so spreobrnjenj, poBtanejo dobri kristjani. Škoda pa, da tudi tam manjka misijonarjev; le samo trije mašniki so za on-dgtne nezmerne prostore.
Meseca vinotoka lanskega leta je prišlo veliko število divjakov k Pelikarskemu jezeru in ostali so tam Bkor mesec dni. Ondi bivajoča missijonarja, oo. Lekok in Bonald, sta to priliko dobro in divjakom v prid obrnila, oznano-novala sv. vero ter dosegla toliko, da sta krstila osem odraščenih in več otrok. Ubogi divjaki, pravi misijonar, bo bili z oznanovanimi, njim čisto novimi resnicami, tako ginjeni, da so naji še le zapuščali, ko sva jim čisto do molklosti pela in govorila. Nekteri izmed njih
so imeli prav dober Bpomin; ali pri drugih je bil poduk misijonarju prava poskušnja v potrpljenji.
Neka 84letna babica je imela kaj dober spomin za brezštevila „vestorje" od Btrahov; imela bi bila dosti pripovedovati ves ljubi dan. Naj kdo govori o lovu, naj praša, kako se medvedi zasačijo, zajci pobijajo — vse to na-tauko vč ; ako pa se začne z vero, ako jo hočeš naučiti naj manjši molitvico, jo zapusti ves Bpomin. Rekel ji je misijonar neki dan, da je nikakor ne more pustiti k sv. krstu, ker je vse prenevedna. Ženica pa se je vrgla na kolena in je jokaje prosila usmiljenja. „Kako, moj vnuk", je rekla, „boš mogel to prenesti, da me tudi še po smrti izročiš revšini, mene, ki sem že v svojem življenji toliko mogla pretrpeti?' Kazala je tako živo vero, pravi misijonar, da Bem obljubil jo krstiti. Od tistega časa je bila vsako jutro že veliko prezgodaj pri kočnih vratih in je čakala bv. maše, pri kteri je bila s toliko pobožnostjo, da je slehernega ganila. (Kaj, ko bi marsiktere mlačno-bradne in tudi brkaste naše „štucarje" k nji poslali v šolo?) Ob nedeljah je razen navadne obleke iz jelenjih kož nosila v rokah tudi usnjato vrečo, v podobi nekake pastirske mavhe. Prvo nedeljo me je to jezilo, vendar nisem nič rekel (pravi misijonar); ko pa drugo nedeljo zopet vidim to vrečo v njenih rokah in sem mislil, da ima v nji „zdravilne zeliša", to se pravi, vražje pomočke, sem jo precej ojstro poprašal, če še zmeraj pri hudobnem duhu po moči iše. „0h moj vnuče", je rekla, ,,ne bodi hud na mene I Rekel si mi, da 8em najbolj nevedna ženBka na zemlji in to je pač res, ker tudi najmanjše molitve ne znam k Bogu mo-(liti. In to je, zakaj da vrečo v roci nosim." Nato izvleče velik zavitek brezjega lubii iz vreče, v tem je bil drugi in v drugem še tretji zvezčič; nato se je prikazal popir in posled-njič zala podoba Božje Matere s prelepo mo-litvo. Zdaj pripoveduje: ,,Ker med mašo nič ne vem govoriti, prosim Boga usmiljenja takole: Moj Bog! jaz sem tako nezumna, kakor živinče ; ti pa veš vse dobre in lepe reči, ki so na tem papirji pisane, in vse te lepe in dobre rečf rečem k Tebi — sprejmi j:b 1"
Potem je sprejela sv. krst, in do solz gi-njen je bil misijonar, ko je v nekakem čolnu iz lubja daleč proti domu odrinila, kjer je po
zimi brez koče in živeža si morala Bpod snegs in ledu jedila iskati. — Tudi 151etnega mla-denča iz rodfi, imenovanega „Podganje glave," je krstil. Le-ta je prvi svojega naroda, ki je vidil katoliškega duhovna in je postal kristjan, V začetku svečana se je imel misijonar podati k temu daljnemu narodu — nekje na severu, blizo Hudsonsbai-a.
Vabilo k naročevanjii
»SLOVENCA".
Po pošti prejeman velja	pri trikratnem* izhajanji list za celo leto . . 10 gl. — kr.
„ polleta . . 5 „ — „ „ četrt leta . 2 „ 50 „
V administraciji sprejeman;
Za celo leto......8 gl. 40 kr.
„ pol leta......4 „ 20 „
„ četrt leta . . . Posamezne številke
10
•	n ■ n'
Za bogoslovce, dijake in učitelje: Za četrt leta .... 1 „ 50 „
V	Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto.
V	zadnjem četrtletji ostane še vse pri starem, tedaj se na „Slovenca" naroča kakor pred.
List pošljemo vsem dosedanjim naročnikom. Kdor se ne misli naročiti, naj ga pošlje nazaj, ker ga sicer smatramo kot naročnika. Tudi prosimo tiste gospode , ki naročnine še niso poravnali, da bi to storili prej ko mogoče, da tudi mi poravnamo račun v tiskarni.
Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postanweisungen)
Kdor je kaj na dolgu, naj vendar v tem času poravna.
Vredništvo in opravništvo.
Telr*r»llcne <trnnrne cene 28. septembra. Papim« renta 77.20 — Srenerna renta 78.— —* Zlata renta 94.95 — 18601etno državno pnnoiilo 133.-—
Bankine akcije 833 — Kreditne akciie 362 --London
117.--— Cen. irr. cekini 5.61. — iO.frankov 9.36.
Umetne
zobe ia zobovje
postavlja po najnovejšem amerikanskem sostavu v zlato, vulkanitu brez bolečin. Plombira z zlatom itd.
Zobne operacije izvršuje popolno brez bolečin s prijetnim mamilom.	(12)
A. Paichel,
zobni zdravnik poleg Hradeckega mosta v I. nadstr.
Važno za vsako liišo!
po
o
n
rt
o ©
© PH
Cela mina oprava iz tiritanskeaa srebra
za le 8 gld.
Elegantno delo, ne zarujavi, in so vedno tako ohrani, v podobi in barvi pravega srebra, In jo najboljša tvarina za mizno opravo, razun srebra. Za 8 gl. se dobi cela mizna oprava iz najboljšega britanskega srebra. Dobri stojimo, da ostane oprava vedno bela. 6 nožev iz britanskega srebra z angležko jekleno ostrino, G vilic iz britanskega srebra, fina in težka roba, (i žlic iz britanskega srebra, 12 žličie za kavo, iz britanskega srebra, 1 mlečni zajemnik iz britanskega srebra,
1	zajomalnik za juho iz britanskega srebra, težko, dobro blago,
2	lepa svečnika, 8 jajčne posodice, 6 tac, lepo izdelane, 1 posoda za poper ali sladkor, 1 presejalnik za čaj, 6 tačic za nože in vilice
(14)
51 kosov.
Naroči so proti poštnemu povzetji, ali ;pa da se denar naprej pošlje.
Zaloga britanskega srebra C. Lan ser,
Wien, II. obere Donaustrasse 77.
Opomba. Komur bi oprava no ugajala, pošlje naj jo v 10 dnoli nazaj in bo dobil svoj d ena?- nazaj razun poštnih stroškov.
►t) o
<5 <9
a
p* o a1 >t o
Važno za vsako hišo!