UDK 821.161.1.09
Aleksandr B. Krinicyn
Filološka fakulteta Moskovske državne univerze
M. V. Lomonosova, Moskva
O SPECIFIKI VIDNEGA SVETA PRI DOSTOJEVSKEM IN SEMANTIKI
»VIDENJ« 1 V ROMANU IDIOT
Razprava se ukvarja s funkcijami in pomenom upodabljajočih sredstev v romanu Idiot
F. M. Dostojevskega. Posebna pozornost je posvečena funkcijam in pomenom »videnj«. Pri
tem so upoštevane upodobitve »videnj« osrednjih literarnih junakov (predvsem kneza
Miškina in Ippolita) - tako pri neposrednih »budnih« srečanjih z ljudmi kot v sanjah (pred¬
vsem »preroških«) in blodnjah.
The paper deals with the functions and meaning of means of visual presentation in F. M.
Dostoevsky’s novel Idiot. Attention is particularly focused on the functions and meaning of
»visions.« It includes visual presentations of »visions« of the main literary characters (in
particular of Duke Mishkin and Ippolit) in their direct »waking« contacts with people as
well as in their dreams (particularly »professing«) and hallucinatory dreams.
V modemi literarni vedi upravičeno prevladuje mnenje, da imata v delih
Dostojevskega vidna zaznava in opis stvarnosti veliko manjšo vlogo kot pri
njegovih sodobnikih-realistih - recimo, pri Tolstoju ali Turgenjevu. Romani
Dostojevskega so res grajeni na napetih dvogovorih junakov in nanje je usmerjena
vsa bralčeva pozornost. Pomembno je tudi, da vidnih likov in podob Dostojevski
ne podaja v pripovedovalčevem imenu, ampak skozi zaznavanje junakov, z
njihovimi besedami in gledano z njihovimi očmi. Pri tem se poudarek premakne s
podobe same na način, kako podobo junaki sprejemajo in kaj jim pomeni. To
karakteristično potezo umetniškega mišljenja Dostojevskega je točno opisal K.
Močulski: »Naravni in predmetni svet pri Dostojevskem ne obstaja sam po sebi; ta
svet je do kraja očlovečen in oduhovljen. Ambient je vedno prikazan tako, kot ga
dojema zavest, kot funkcija zavesti .«2 Zato predmet pri Dostojevskem ni opisan
sam po sebi, ampak samo toliko, kot je potrebno, da nam postane jasno, kaj čuti
junak, ko ta predmet opazuje. Včasih (redko) je ta opis poln in podroben, pogosteje
pa je opazovani predmet označen le z eno samo krepko metaforo, ki nakazuje
junakovo doživetje, brez opisa same podobe (»lepljivi zeleni listi« kot simbol
ljubezni in življenja za Ivana Karamazova ali pa kratka pripomba Svidrigajlova,
češ da ima Sikstinska madona obraz žalostne, bolne slaboumnice).
Od notranjščin Dostojevski podrobno opisuje le bivališča revežev ali zloglasne
»umazane beznice«,3 v drugih primerih pa le bežno nakaže bogastvo ali revščino
opreme. Pogosto naletimo v njegovih romanih na skice mračnih peterburških ulic,
1 Op. prev.: Videnja so poseben psihološki pojav, značilen za nekatere junake F. M. Dostojev¬
skega. V prevodu Idiota Janko Moder uporablja za to izraze privid, prikazen, slika, tudi videnje.
2 K. B. MouyJIbCKHft, /],OCTOeBCKIlft. }KH3HI> H TBOpueCTBO, V: K. B. MouyJIbCKHH,
Fororib. JlocToeBCKHH. MocKBa, 1995, 363.
3 So seveda tudi izjeme, na primer podroben opis Tihonove celice v »Stavroginovi izpovedi«.
400 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
ki jih je imel tako rad, medtem ko skoraj ne najdemo pejsažev: v vseh petih velikih
romanih bomo našteli podrobnih opisov narave komaj kakšnih deset - po enega ali
dva na vsak roman, pri čemer pa tudi ti opisi niso podani neposredno, ampak se
junakom prikazujejo v sanjah ali pa so podani z njihovimi besedami. Mnoge izmed
njih si je Dostojevski sposodil pri drugih pisateljih ali umetnikih, kot, na primer,
fantazija na temo zlatega veka v Stavroginovih sanjah in v Izpovedi Versilova, ki
predstavlja v besede preneseno podobo Asisa in Galateje Clauda Lorrena. Pejsaž z
gotsko katedralo v žarkih zahajajočega sonca iz Mladeniča navaja Trišatov kot
neposreden navedek iz Dickensovega Starinarja. Le v snu lahko Svidrigajlov vidi
omamno podobo poletnega vrta. Samo v epilogu Zločina in kazni se v skopih
dveh-treh stavkih pojavi pred nami panorama brezmejne pomladne stepe. Kot
spominjanje junakov sta vključena v romane švicarski alpski pejsaž, ki ga dojema
Miškin kot utelešenje »gostije in simfonije« življenja, pa tudi podoba sončnega
zahoda na Ostri gori, kot ga opiše Hromonožka v Besih. Vsi ti pejsaži so izrazito
literarni in so simbolna projekcija duševnega stanja junakov na zunanji svet, včasih
pa so uporabljeni tudi kot vidno utelešenje njihove ideje.
Maloštevilnost in svojevrstnost pejsažev in opisov kažeta, da Dostojevski-
umetnik ne sprejema vidne stvarnosti tako silovito in polno kot Tolstoj ali
Turgenjev in jo podaja posredno - kot niz nenavadno močnih estetskih doživljanj,
pogosto dojetih že prek drugih umetniških del (slikarstvo ali književnost). Iz žive
narave jemlje Dostojevski samo posamezne podobe (list na drevesu, travna bilka,
čebela, žarki zahajajočega sonca), ki jih metaforizirajo junaki - dojemajo jih kot
čudo, ki se ga ne da razložiti, in v katerem se, kot v kaplji, odražajo božanska
lepota in globinske životvorne moči stvarstva (v samogovorih kneza Miškina,
Makara, Ivana, Markla in Zosime).
Tudi opisi zunanjosti junakov so pri Dostojevskem grajeni drugače kot
psihološki portreti, ki so značilni za kritični realizem. Vedno so močno shematični
in so le redkokdaj predstavljeni bralcu vizualno in reliefno. Nekateri med njimi se
celo ponavljajo iz romana v roman. Spomnimo se, na primer, takih enotipskih
portretov, kot je portret uradnika-pijanca (Marmeladov, Lebedev, Snegirjov),
»fatalne« lepotice (Dunja, Nastasja Filippovna, Liza Tušina) ali pa demoničnega
lepotca z obrazom-masko (Svidrigajlov, Stavrogin, Ganja Ivolgin, Lambert). Torej
ni junakov portret, kot ga izriše pripovedovalec, posebej pomemben za poetiko
Dostojevskega, ampak njegova vidna podoba, kakršna seje izoblikovala v zavesti
drugih junakov: kot primer, mnenje o neizmerni junakovi lepoti (pri Nastasji
Filippovni ali Stavroginu), brezmejno zaupanje, ki ga vzbuja njegov lik (pri knezu
Miškinu ali Aljoši) ali pa, nasprotno, skrajen odpor (pri starem Karamazovu) itn.
Dostojevskemu so vidne podobe pomembne samo v njihovem duhovnem
izraznem modusu, pri tem pa je konkretnost njihovega bivanja v romanu čisto
neobvezna - zadovoljuje že samo dejstvo njihove prisotnosti v junakovi zavesti.
Zato okolica lahko dojema in ocenjuje zunanjost junakov skrajno subjektivno.
Namesto resničnih podob narave pa se pojavljajo podobe, ki so jih junaki našli v
knjigah ali pa so sijih izoblikovali v domišljiji.
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 401
Za delovanje tega načela, pa tudi za opazovanje nekaterih posebnih značilnosti
likov Dostojevskega se nam zdi najbolj primerno gradivo romana Idiot, kjer je
vidni svet prikazan tako živo in polno kot v nobenem drugem romanu, z vsemi
potezami, značilnimi za poetiko Dostojevskega.
Vidno dojemanje resničnosti je pri junakih »Idiota« neverjetno intenzivno.
Lahko bi rekli, da vsa njihova čustva teko prek vidnega živca. Junaki spoznavajo
svet prek posameznih likov, ki jim pridejo pred oči; njim izkazujejo skrajno napeto
pozornost, opazujoč jih dolgo, boleče in strastno, tako nekako, kot je Miškin na
usmrtitev v Lyonu »gledal kot pribit in sploh ni mogel odtrgati oči« (8; 54//72).4
Cel mesec kasneje ima ta prizor še »ravno tako živo pred očmi. Vsaj petkrat se
mu je že sanjalo o njem« (8; 20/121).
Največjo stopnjo emocionalne napetosti dosega v romanu Rogožinovo do
samopozabljenja prignano gledanje na Nastasjo Filippovno. Že sam prvi pogled
nanjo je usoden: »Tistikrat sem tekel čez Nevski ..., ko je ona ravno stopila iz
trgovine in sedla v kočijo. Bilo mi je, kot bi me ogenj presunil« (8; 11//15).
Istega dne zvečer je »za eno uro naskrivaj ušel in še enkrat videl Nastasjo Fili-
povno; potlej vso noč ni zaspal« (8; 12//16). In tako v vsem romanu že ob samem
pogledu na Nastasjo Filippovno »vse drugo zanj preneha obstajati« (8; 135//178).
Vendar pa je strastnost »gledanja«, ki je čisto naravna, kadar gre za izvršitev
smrtne obsodbe ali predmeta brezumne strasti, razširjena pri Dostojevskem skoraj
na vse scene v Idiotu , kjer junaki drug drugega dobesedno »požirajo« z očmi.
Dostojevski je v resnici neizčrpen v opisovanju »osredotočenega motrenja«: pri
srečanju z Nastasjo Filippovno je bil knez »tako na vso moč oslepljen in prese¬
nečen, da ni mogel niti besedice spraviti iz sebe« (8; 118); še naprej ji ves večer zre
v obraz »z otožnim, ostrim in predirnim pogledom« (8; 138//182); Aglaji knez
izjavi: »Tako ste čedni, daje človeka kar strah pogledati vas« (8; 66//88), vendar
se knez sam znova in znova »strmo zagleda vanjo« (8; 355//464); pogled Ganje
Ivolgina »je bil ne glede na vso njegovo veselost in očitno prostodušnost nekam
preveč uprt in preiskujoč« (8; 21//29). »Uprto«, s smehom blazneža zre na
Lizaveto Prokofjevno bolni Ippolit v gosteh pri knezu (8; 246//323); v napet
dvoboj z očmi se sprevračajo vsi pogovori kneza z Rogožinom5 (»Kako čudno
4 Vsi navedki iz Dostojevskega so po akademski izdaji zbranih del v 30. knjigah 1971-1990; v
oklepaju je navedena knjiga, za podpičjem pa stran. V navedkih so moji poudarki označeni s krepkim
tiskom, poudarki samega Dostojevskega pa s poševnim. Op. prevajalca: Prevod navedkov je iz
Modrovega prevoda Idiota (DZS, Ljubljana, 1979). Zaradi boljše vključenosti navedkov v besedilo
razprave je ponekod malenkostno spremenjen besedni red, kakšna slovnična oblika ali posamezna
beseda. Na katerih straneh najdemo navedke v slovenski izdaji Idiota, je nakazano za dvojno
poševnico.
5 Knezov obisk pri Rogožinu se v začetku drugega dela prične s čudno in zloveščo sceno:
»Medtem ko je (Rogožin) pripeljal gosta k naslanjačem in ga posadil za mizo, seje knez po naključju
obrnil proti njemu in se ustavil pod vtisom izredno čudnega in morečega pogleda. V spominu se
mu je obnovilo nekaj nedavnega, morečega in mrkega. Ne da bi sedel, seje negibno ustavil in nekaj
časa gledal Rogožinu naravnost v oči; v prvem trenutku so nekako še posebej močno zabliskale.
Navsezadnje se je Rogožin nasmehnil, a nekolikanj v zadregi in kakor nekam zmeden. - »Zakaj me
pa tako strmo gledaš?« je zamrmral. »Sedi!« (8; 171//227).
402 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
sprašuješ in ... gledaš!« je nehote pripomnil knez (8; 182//241); »Rogožin je mrko
in grozeče premeril kneza in ni nič odgovoril« (8; 175//231); »Kako moreče me
zdaj gledaš, Parfjon!« (8; 179//238); »Kaj si se pa spet nasmejal proti očetovemu
portretu?« je vprašal Rogožin, ki je izredno pazljivo spremljal vsako spre¬
membo, vsako bežno potezo na knezovem obrazu« (8; 178//236) itn.
Še več, občutek potrebe, da bi nekaj ali koga videli, motivira večino dejanj
junakov Idiota, hkrati pa iz tega raste tudi zgodba. Tako, na smrt bolni Ippolit
nalašč odpotuje h knezu v Pavlovsk, »da bi videl drevje« (8; 246//323). Kasneje, v
svoji Izpovedi, vendarle prizna, da je prišel v glavnem zato, da bi videl kneza (8;
322//421). Kasneje v romanu Ippolit, ko se odloči, da se bo ustrelil, časovno
navezuje konec svojega predsmrtnega samogovora na sončni vzhod, da bi pred
smrtjo obvezno še enkrat uzrl košček sonca: »Ko bom prišel do teh vrstic, bo
verjetno sonce že vzšlo in bo 'zapelo na nebu’ in po vsem osončju se bo razlila
velikanska, neobsegljiva moč. Kar naj se! Umrl bom in gledal naravnost v vir
moči in življenja in ne bom maral tega življenja!« Takoj nato kliče k sebi kneza:
»... Tiho bodite; nič ne govorite; stojte ... rad bi vam pogledal v oči ... Tako stojte,
da vas bom gledal. Poslavljam se od Človeka« (8; 348//455).
Nastasja Filippovna vrže v kamin sto tisočakov samo zato, da bi videla, kako bo
Ganja ponižan: »No, potlej me pa poslušaj, Ganja, še zadnjikrat ti bom pogledala
globoko v srce; ti sam si me cele tri mesece trpinčil; zdaj sem jaz na vrsti. ... Za
koliko ti bo to zaleglo! Jaz pa si bom napasla oči nad tvojo dušo, ko boš lezel po
moj denar v plamene« (8; 144//191). In prične se enkraten prizor, ki pritegne vse
prisotne: »Vsi so se zgrnili okoli kamina, vsi so hoteli videti, vsi so vzklikali ...
Nekateri so celo skočili na stole, da bi gledali drugim čez glave« (8; 145//192).
»Sam Rogožin se je ves spremenil v nepremičen pogled. Ni se mogel odtrgati od
Nastasje Filippovne« (8; 146//193). Nastasja Filippovna ni odmaknila »ognjevitih,
strmečih oči« od Ganja, ki prav tako ni mogel odmakniti pogleda od ognja in od
vnemajočega se zavitka. Na koncu Ganja ne vzdrži več in pade v nezavest.
V tretjem delu romana Nastasja Filippovna pripravi skrivno srečanje s knezom
samo zato, da bi ga videla: »Jutri odidem, kot si ukazal. Ne bom ... Zadnjikrat te
vidim, zadnjikrat! Zdaj pa res čisto zadnjikrat!« - Željno je upirala oči vanj in se
oklepala njegovih rok (8; 382//495).
Prav tako tudi Aglaja ne more biti mirna glede svoje sreče s knezom, dokler
sama ne vidi svoje tekmice Nastasje Filippovne in ji ne izkaže svojega prezira v
njegovih očeh, kar tudi pripelje do usodnega srečanja, ki poruši usode vseh
junakov romana.
* * *
Navsezadnje to nenehno »zažiranje« junakov drug v drugega začne popolnoma
določati njihove medsebojne odnose, pa tudi njihovo dojemanje resničnosti v
celoti. Vidni svet zadobi v romanu Idiot načelno novo dimenzijo, saj se Dosto¬
jevski v njem prvikrat dotakne teme božanskega izvora zemeljske lepote. Zato je v
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 403
romanu cela vrsta zelo svojstvenih vidnih likov, pomembnih za splošno miselno
raven romana. To so simbolne podobe, pa tudi »videnja«, kijih te podobe porajajo
v zavesti junakov.
Podobe v Idiotu
V povezavi z estetsko problematiko romana je čisto naravno, da se v njem
obravnava tema slikarstva. Še v prvem delu, skoraj na samem začetku romana,
Adelaida Jepančina, ljubiteljska umetnica, toži Miškinu, da že dve leti ne more
dobiti motiva za slikanje, in ga prosi:
»... Poiščite mi, knez, motiv za sliko.«
»O tem nimam niti pojma. Zdi se mi, daje treba samo gledati in slikati.«
»A ne znam gledati« (8; 50//67).
Adelaida nato ironično-užaljeno pripomni, da seje knez očitno »v tujini naučil
gledati«, ta zamišljeno odgovori:
»Ne vem; tam sem si samo zdravje popravil; ne vem, ali sem se kaj naučil gledati.
Sicer pa sem bil skoraj ves čas zelo srečen.«
»Srečen! Vi znate biti srečni!« je vzkliknila Aglaja. »Zakaj pa potlej pravite, da se
niste naučili gledati? Še nas naučite« (8; 50//67).
Tako se izkaže, da zmožnost »gledanja« ni samo sposobnost, ki je lastna vsa¬
kemu umetniku, ampak je to tudi filozofsko videnje sveta, ki se pojavi kot rezultat
spoznanja neke filozofske resnice. Kdor se dokoplje do lastne resnice na svetu,
uzre ves svet, preoblikovan v njeni luči, in doseže duhovno umiritev in srečo.
In knez ume tako videti svet. Ko na večeru pri Jepančinih razglaša svojo sveto
»glavno idejo«, jo opisuje tako, da prikazuje vrsto vidnih podob, prek katerih je
edino mogoče doseči Boga in resnico:
»Poslušajte! Vem, da ni dobro govoriti, bolje je dati zgled ... O, kaj mi neki pome¬
nita gorje in trpljenje, če sem lahko srečen? Veste, ne razumem, kako je mogoče iti
mimo drevesa in ne biti srečen, ker ga vidiš. Govoriti s človekom in ne biti srečen,
ker ga imaš rad! O, samo povedati ne znam ..., a koliko stvari je na vsakem koraku
tako čudovitih, da se celo najbolj izgubljenemu človeku dozdevajo prelepe!
Poglejte otročička, poglejte božjo zarjo, poglejte travico, kako raste, poglejte oči,
ki vas gledajo in vas imajo rade ...« (8; 459//597).
To je zelo pomemben niz podob, ker nam posreduje knezove najskrivnejše vtise
o svetu, na osnovi katerih se je izoblikovala njegova predstava o božanski
harmoniji. In zdaj se knez trudi, da bi videl na svetu samo te »rajske like«: otrok
pomeni v tem simbolnem nizu otroško, angelsko nedolžno bistvo človekove duše
(knežje v vsakem človeku sposoben videti otroka), travna bilka, drevo - naravo,
čudo Božjega sveta, ljubeče oči - ljubezen v njeni najvišji, duhovni pojavnosti.
Pomembno vlogo v njegovem umetnostnem sistemu imajo tudi same umet¬
niške podobe. V Idiotu jih najdemo kar pet - toliko jih ni nikjer drugje pri
Dostojevskem in zato predstavljajo pomembno posebnost poetike romana in so
404 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
zanj značilne. Navedli jih bomo in na kratko pregledali njihovo umetniško
vsebino:
1. Nenavadno poetično pomenljiva je v romanu portretna fotografija Nastasje
Filippovne, ki vse gledalce s svojo lepoto tako pretrese, da Aglaja, ko jo vidi,
vzklikne: »Kakšna moč! ... s tako lepoto bi človek lahko ves svet prevrnil!« (8;
69//93). Miškin pa doda zagonetno: »... ne morem vedeti, ali je dobra. Oh, ko bi
bila dobra! Potlej bi bilo vse rešeno!« (8; 32//43). Tako je prvič zastavljeno
vprašanje o lepoti, s pomočjo katere je mogoče »svet rešiti« ali pa ga pogubiti.
Obraz Nastasje Filippovne na fotografiji je večkrat opisan zelo nadrobno,
vsakokrat gledano z očmi Miškina, tako da venomer poudarja nezemski izvor
njene lepote: »čudna lepota«, »nenavadna lepota«, »ta obraz, nenavaden po svoji
lepoti in še po nečem drugem« (8; 68//91). Kakšne vrste lepota je pri tem mišlje¬
na, je eno najbolj zapletenih vprašanj v umetnosti Dostojevskega. Za nas je sedaj
pomembno le eno: to ni preprost ženski obraz, ampak podoba, polna neke mistične
sile, ki kakor da uteleša lepoto samo po sebi.
2. Posebno pozornost junakov vzbuja tudi portret Rogožinovega očeta, ki visi
pri njem doma: »Podajal je človeka pri petdesetih letih, v suknji nemškega kroja, a
z dolgimi škrici, z dvema odlikovanjema na vratu, z zelo redko in sivkasto bradico,
nagubančenega in rumenega obraza, nezaupljivega, potuhnjenega in žalostnega
pogleda« (8; 172//229). Vemo, daje bil to grozen človek, neverjetno skopuški in
okruten, ki sije nagrabil milijone, svojo družino pa je držal zelo trdo in malo da ni
ubil svojega sina, ko je ta kupil Nastasji Filippovni diamantne obeske. Zato portret
nenavadno močno pritegne tudi pozornost Nastasje Filippovne in Miškina, ki - ne
da bi se med seboj dogovarjala - ugotavljata, da bi tudi Parfjon bil po značaju in
življenjski usodi prav tak kot oče, če bi se mu ne »zgodila ta ljubezen«. Knez pri
pogledu na sliko takoj prepozna demoničen izvor Rogožinove nezadržne
strastnosti, ki žari iz oči njegovega očeta. Ta portret posredno prikliče asociacijo na
Gogoljev Portret, pri katerem predirni pogled čarovnih oči naslikanega trgovca
ostaja živ še naprej in prinaša nesrečo v vsako hišo, v kateri to sliko obesijo na
steno.
3. V romanu sta tudi dve podobi, ki sta nastali samo v domišljiji junakov, sta pa
tako nadrobno opisani, prav do detajlov v kompoziciji, da bralec ne čuti prav
nobene razlike med tema dvema opisoma in opisi slik, ki »resnično obstajajo« v
romanu. Ena izmed njiju je obraz na smrt obsojenega trenutek pred usmrtitvijo,
kakor ga knez opisuje Adelaidi v odgovor na njeno prošnjo, naj ji pomaga najti
motiv za sliko:
»Prejle sem resnično pomislil ..., da bi vam dal tole snov: naslikajte obraz na smrt
obsojenega, in sicer eno minuto, preden bo sprožena giljotina, ko stoji še na
morišču, tik preden ga položijo na tisto mizo. ... Naslikajte morišče tako, da bo
razločno in od blizu videti samo zadnjo stopnico na oder; obsojenec je ravno stopil
nanjo; v glavo, v obraz je bled ko stena, duhovnik mu ponuja križ, obsojenec
pohlepno steguje k njemu modrikaste ustnice in gleda, in vse ve. Križ in glava -
vidite, to je slika, obrazi duhovnika in rablja in njegovih dveh pomagačev in nekaj
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 405
glav in oči spodaj, - vse to je mogoče naslikati nekako v tretji oddaljenosti, v megli
... kakšna slika« (8; 56//76).
Videti je, da hoče knez podati v zgoščeni, koncentrirani in zato vidno dojem¬
ljivi obliki tako usodo obsojenca kot tudi svoja dolgotrajna razmišljanja o smrti:
»Tedaj se je ozrl proti meni; zagledal sem se mu v obraz in v trenutku vse doumel
... Sicer pa, kako naj vam vendar o vsem tem pripovedujem? Strašno, strašno rad bi
videl, da bi vi ali pa kdo drug to naslikal! ... Veste, iz tega bi se dalo razbrati vse,
kar je bilo poprej, vse, vse« (8; 55//74).
4. Drugo podobno sliko izrisuje Nastasja Filippovna v svojem pismu Aglaji, v
katerem tekmici izpove ljubezen in jo nagovarja, naj se poroči s knezom. Pismo v
celoti odraža duha Miškinovega svetovnega nazora in nekako poskuša vzpostaviti
na zemlji rajske odnose. Zato Nastasja Filippovna nehote privzame knezov način
razmišljanja v obliki vidnih podob:
»Ko sem vas včeraj srečala, sem se vrnila domov in si zamislila podobo. Kristusa
upodabljajo slikarji zmeraj po evangelijskih izročilih, jaz pa bi ga naslikala drugače:
upodobila bi ga samega - saj so ga včasih učenci pustili samega. Pri njem bi
naslikala samo majhnega otroka. Otrok bi se igral zraven njega; mogoče bi mu kaj
pripovedoval v svojem otroškem jeziku. Kristus bi ga poslušal in potlej bi se
zamislil; roka bi mu nehote, pozabljeno ostala na svetlolasi otročkovi glavici.
Gledal bi v daljavo, v obnebje; misel, velikanska kot ves svet, mu počiva v pogledu;
... Otroček je utihnil, se mu s komolci naslonil na kolena, si podprl z ročico lice,
vzdignil glavico in zamišljeno, kakor se včasih zatopijo otroci, in zaverovano
gledal vanj. Sonce zahaja ... Vidite, to je moja slika! Vi ste čisti in v vaši čistosti je
vsa vaša popolnost. O, mislite samo na to!...« (8; 380//492).
V vsebini njene podobe se zaradi intuitivnega spoznanja nazorno odraža
Miškinov notranji svet in sistem njegovih religioznih nazorov: na njej so v eno
povezani Bog, Človek in narava: človeštvo, utelešeno v podobi otroka, se zaupno
obme h Kristusu in ga dojame. Kristus pa s svojim duhovnim pogledom objema
ves svet... Obenem je v tem izraženo tudi bistvo kneževe narave: Kristus in otrok
sta dva ključna lika za razumevanje njegove osebnosti.
5. Najbolj temeljito je v vedi o Dostojevskem razčlenjena za njegov miselno-
umetnostni sistem najpomembnejša podoba: Mrtvi Kristus H. Flolbeina. Ne bom je
podrobno opisoval, ampak se bom omejil le na nekaj osnovnih pripomb:
- ta podoba prav tako kot preje opisane vzbuja pri vseh junakih veliko
pozornost in terja temeljito opazovanje (kot portreta Nastasje Filippovne in
Rogožinovega očeta);
- na njej je prestavljena cela zgodba, ki jo pojasnjuje Ippolit:
»... A čudna reč, ko gledaš to truplo iztrpinčenega človeka, se ti porodi neko poseb¬
no in zanimivo vprašanje: če so vsi njegovi učenci, njegovi poglavitni poznejši
apostoli videli natančno tako truplo ..., kako neki so potlej še mogli verjeti, če so
pogledali na tako truplo, da bo ta mučenec vstal od mrtvih? Pri tem se ti nehote
vsiljuje vprašanje: če je smrt tako strahotna in če so naravne postave tako mogočne,
406 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
kako neki jih je mogoče premagati? Kako bi jih bilo mogoče premagati, če jim ni
mogel biti kos niti ta, ki je premagoval naravo še za svojega življenja, da se mu je
uklanjala ... Človeku se dozdeva, kakor daje ravno na tej podobi prikazana ta
temna, nesramna in nesmiselno večna moč, ki ji je vse podrejeno, in se vam nehote
vsiljuje« (8; 339//444).
- pri vseh, ki jo ogledujejo, sproži popolnoma enako reakcijo in popolnoma
enaka razmišljanja (kot tudi portret Nastasje Filippovne) - na primer, dvom o veri:
»To sliko pa v resnici rad gledam,« je po premolku zamrmral Rogožin ...
»To sliko!« je mahoma zaklical knez pod vtisom nepričakovanega domisleka. »To
sliko! Ob tej sliki vendar lahko marsikdo še celo vero izgubi!«
»Tudi to se dogaja,« je mahoma nepričakovano potrdil Rogožin (8; 182//241).
Ta podoba je torej viden izraz ali opredmetenje abstraktne ideje - ideje skepse
in ateizma.
Tako lahko na likih vseh podob odkrijemo skupne strukturne prvine: vsi se - na
eni strani - razgrinjajo v cele, nenavadno intenzivne zgodbe, na drugi strani pa
porajajo pri vedoželjnem opazovalcu neko globalno misel ali filozofsko idejo.
Druga pomembna ugotovitev je dejstvo, daje na vsaki podobi v kompozicijsko
središče umeščen človeški obraz, posebej poudarjene pa so na njem oči, katerih
pogled skriva v sebi nekaj tajinstvenega, neizraznega, brezmejnost misli in čustev.
Vse podobe so statične, prizor na njih pa kaže junaka, s svojskim, skrivnostnim
obrazom, ki nekaj gleda ali napeto opazuje.
Edina izjema v tem nizu je Holbeinova slika, ker je na njej upodobljen mrtvi
Kristus, so pa tudi pri njem posebej in zelo natančno opisane oči:
»njegov obraz je strašno razmesarjen zaradi udarcev, otekel, poln strahotnih,
nabuhlih in krvavih podplutb, oči so odprte, zenice gledajo navzkriž; velike,
odkrite očesne beline se svetijo v nekakšnem mrtvaškem, steklenem sijaju« (8;
339 //443).
Potrebno je poudariti, da za miselno raven vseh podob v romanu ni pomembno,
ali so to v resnici slikarska dela. (Lepota, ki mora odrešiti svet, nikakor ni sila
umetnosti, bolj verjetno je to lepota samega Božjega sveta.) Umetniške podobe v
Idiotu so popolno utelešenje prelomnih trenutkov v življenju, gledanem in obču¬
tenem na svojski način. Prav nič pomembno ni, kako je to utelešenje doseženo,
bodi da je to izdelek genialnega umetnika (Holbeinova slika) ali posrečen portret
nikomur znanega mojstra (portret Rogožinovega očeta) ali dagerotipni portret-
fotografija Nastasje Filippovne ali pa »idealna« podoba-videnje, ki obstaja samo v
domišljiji junakov (»Obsojenec« in »Kristus z otrokom«). Eksistencialnih razlik
med liki na podobah in liki romaneskne realnosti ni: knez je očitno videl obso¬
jenca, ki ga opisuje, zatem pa tudi resnično Nastasjo Filippovno, apostoli so morali
videti »prav tako truplo« Kristusa, kakršno vidimo pri Holbeinu (v oklepaju je celo
pripomba: »in ni dvoma, daje moralo biti natančno tako« - 8; 339//444).
Pa vendar, pri vsej svoji živosti in včasih še posebej poudarjeni realističnosti,
vse te podobe segajo prek roba realnosti - dotikajo se onstranskega sveta, vanje je
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 407
vtisnjena neka skrivnost, ki presega človekovo »evklidovsko« zavest: poslednje
vprašanje na smrt obsojenega o bivanju po smrti, dvomljenje v možnost vstajenja
ob pogledu na mrtvega Kristusa, skrivnost-uganka nezemskega izvora lepote, ki
žari na obrazu Nastasje Filippovne, skrivnost božanske zamisli človeka - Kristuso¬
va misel, »velika kot ves svet«. Vsebina teh slik je izhod iz realnega življenjskega
časa in predstavlja neko mejno črto med življenjem in smrtjo, med božanskim in
človeškim. Resničnost je prisotna na slikah v nekakšnem otrpnjenem stanju, kaže
se nam v znamenju večnosti - sub specie aetemitatis.
Na slikah upodobljeni liki imajo v romanu vlogo mistično-filozofskega
podteksta, ki se nam prikazuje izza vseh njegovih vnanjih dogajanj. Hkrati s tem pa
ti liki sodijo v zajetno vrsto pojavov vidnega sveta, na katerem so tako zelo
osredotočeni junaki romana Idiot?
Poudariti je še treba, da v romanu te podobe vidi le izbran krog junakov:
Miškin, Nastasja Filippovna, Rogožin in Ippolit. Ti junaki imajo tudi videnja, ko se
jim prikazujejo čisto svojevrstne vidne podobe.
Videnja v Idiotu
Maloštevilnost in bledost opisov v romanih sta neposredno povezani s tem, da
junaki Dostojevskega (v njihovem imenu, kot je že bilo omenjeno, so navadno ti
opisi tudi podani) - čeprav napeto, osredotočeno opazujejo vrsto pojavov v
obdajajoči jih stvarnosti, te stvarnosti kljub vsemu ne uvidijo v vseh njenih
podrobnostih - ampak se od nje abstrahirajo in iz uvidenega iztrgajo svoj
»domišljijski« vtis; ta se nato tako vraste v njihov notranji svet, da ga od njega ni
več mogoče oddvojiti. Hkrati s tem vtisom se jim v duši naseli neko čustvo ali
prepričanje, ki ga z logiko ni mogoče pojasniti. Tako v feljtonu Peterburški sanjski
prividi v verzih in v prozi (1861) eden izmed junakov, naravnost neverjeten
skopuh, doživi potrditev svoje ideje brezobzirnega kopičenja imetja po neki
nenadni razsvetlitvi: »Morda je kdaj doživel kakšen trenutek, ko je nenadoma
nekaj spregledal in gaje nečesa postalo strah« (19; 74).
Za najbolj karakteristična med takšnimi opazovanji-premišljanji v delih
Dostojevskega se v strokovni literaturi uporablja izraz »videnja«. Samo to besedo
je imel pisatelj zelo rad in jo je uporabljal v najrazličnejših zvezah in pomenih. To
je lahko pomenilo krajino, podobo iz sanj, vtis, ki ga zapusti nenadejano srečanje -
če je to, kar je bilo »videno», naredilo neizbrisen vtis na junakovo osebnost in
6 Tako (za Dostojevskega avtobiografski) opis ceremonije ob izvršitvi smrtne kazni na Semjo-
novskem trgu, prikazan kot spominjanje enega izmed Miškinovih znancev, govori o poslednjem,
neverjetno močnem vtisu obsojenca dve minuti pred pričakovano usmrtitvijo:
»... kako je neki s tole rečjo: poglejte, zdajle še je in še živi, čez tri minute pa bo že nič, nekdo ali nekaj - a kdo
neki? Kje neki? Vse to je mislil dognati v tistih dveh minutah! Nedaleč Stranje bila cerkev in vrh zvonika s
pozlačeno streho seje bleščal v sončnih žarkih. Spominjal seje, daje grozno trdovratno strmel v to streho in
sonce, ki se je odbijalo od nje; kar ni se mogel odtrgati od žarkov: zdelo se mu je, kakor da so ti žarki njegova
nova narava, da se bo čez tri minute nekako spojil z njimi... Negotovost in odpor pred tem novim ... sta bila
strahotna... (8; 52//70).
To že ni več slika, miselna logika junakova pa se odvija po prav taki shemi, kot dojemajo junaki
preje razčlenjene slike.
408 Slavistična revija, letnik 48/2000, št, 4, oktober-december
njegovo dojemanje sveta. Kot ponazoritev: v prav teh Peterburških sanjskih
prividih avtor pripoveduje, kako se mu je nekega mrzlega večera Peterburg zazdel
podoben »fantazijskim, čarnim, blodnjam, sanjam, ki se takoj izgubijo in kot
jutranja megla izpuhtijo v temno-sinje nebo.« Ta podoba mesta v hipu spreobrne
dušo opazovalca:
»Zadrgetal sem, srce pa kot da mi je oblil v tem trenutku vroč vrelec krvi, ki je
vzkipel hipoma od navala mogočnega, vendar doslej še nepoznanega občutenja. Kot
da sem v tem hipu sprevidel nekaj, kar seje v meni dotlej komaj nakazovalo, ne da
bi že bilo osmišljeno; kot da se mi je pred očmi prikazalo nekaj novega, popolnoma
nov svet, meni neznan, za katerega sem vedel le po govoricah, po nekih skrivnostnih
znamenjih. Mislim, da sem prav v tem trenutku začel obstajati ... In glejte, od
tega časa, prav od tega privida dalje (temu, kar sem občutil na Nevi, pravim privid)
so se začele dogajati z menoj same take strašne reči...« (19; 69-70).
Opisani prizor je zanesljivo avtobiografski, ker se analogen prikaz Peterburga
kot »dozdevnega«, »izmišljenega mesta« v romanih še velikokrat ponovi. Tako
nam Dostojevski sam razkrije naravo »videnj« in prikaže njihovo vplivanje na
duše junakov.
S podobnim pojavom se nekajkrat srečamo tudi v Zločinu in kazni. Sonji
Marmeladovi je po srečanju s sestro Raskolnikova »prekrasna podoba Dunje <...>
za vekomaj ostala v duši <...> kot eno najlepših in nedosežnih videnj v njenem
življenju (6; 402). Ko se gre Raskolnikov prijavit na policijo,
»... se je spotoma njegovim očem za hip pokazala slika, ki se ji sicer ni začudil, saj
je že naprej slutil, da mora tako priti. Tisti mah, ko seje na Senenem trgu v drugo do
tal priklonil in se obrnil na levo, je kakih petdeset korakov od sebe zagledal Sonjo.
... Torej gaje spremljala že vso njegovo žalostno pot! Raskolnikov je ta mah začutil
in enkrat za vselej spoznal, daje Sonja zdaj na veke njegova in pojde z njim tudi na
konec sveta, kamorkoli ga zanese usoda. Vse srce se mu je obrnilo ...« (6; 406//586).
V obeh primerih se vidi, kako pomembno je sobesedilo, v katerem se pojavi pri
Dostojevskem pojem « videnje«. V romanu Besi, ki je napisan za Idiotom, je tako
poimenovan privid pokojne Matrjoše, ki se pogosteje prikazuje Stavroginu:
»Poslušajte, oče Tihon: odpustil si bom sam in glejte, to je moj glavni namen, edini
namen, ki ga imam!« je zdajci povedal Stavrogin z mračnim zanosom v očeh.
»Vem, da šele tedaj izgine privid. Poglejte, zato iščem brezmejnega trpljenja, prav
zato ga iščem sam. Ne strašite me vendar« (11; 27//533).
Toda ravno v Idiotu so »videnja« še posebej pogosta in je zato priložnost, da jih
konkretneje obravnamo. Najpomembnejše sobesedilo - iz njega bo bralec lahko
razbral smisel tega izraza - je Puškinova pesnitev Nesrečni vitez, ki jo navaja
Aglaja in kije v njem podan simbolni pralik Miškina:
Bil nekoč je reven vitez,
ves ponižen in molčeč,
mrk in pust in bled na videz,
v duhu močen in goreč.
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 409
Videl je prikazen sveto,
kot ne zrejo jih ljudje,
vtisnilo se razodeto
mu globoko jev srce.
V svoji vnemi ognjeviti
ženske več pogledal ni
in z nobeno govoriti
maral vse do konca dni.
Ko se v rodni grad je vrnil,
se je tožen vanj zaprl,
ne besede ni več črhnil
kot brez uma je umrl (8; 209//276).
Dostojevski ni imel v rokah tiste različice Puškinove pesnitve, kjer je
pojasnjeno, daje vitez videl Mater božjo (»Ko seje bližal Ženevi,/je ob vznožju
križa/ videl Marijo Devico,/ Mater Gospoda Kristusa«), na voljo je imel le
skrajšano besedilo iz izdaje Prizori iz viteških časov, kjer te štirivrstičnice ni.
»Videnje, umu nedosežno« pridobi tako abstrakten splošnopoetični pomen, hkrati
pa se vseeno pokaže, kako sta se tedaj vitezu v celoti spremenila značaj in usoda.
»Odtlej nič več« ne vidi realnega sveta: »ženske več pogledal ni «(to je pomembno
zato, ker tudi knez »po bolezni ne mara več za ženske»), »jeklenega naličja pred
nikomer ni odkril», zatekel se je v samoto »oddaljenega gradu». Dejansko je to
posplošen oris vseh, »ki se jim je duša vnela«, vseh molčečih in mizantropičnih
»vizionarjev« Dostojevskega, ki so se umaknili iz sveta in se zaprli v svojo idejo.
V različici, ki jo je uporabil Dostojevski, je ohranjen samo en namig, daje vitez
v službi Device Marije: »A.M.D. na ščit železni si zapisal je s krvjo», toda Aglaja,
ko deklamira pesem, kot daje ta vitez knez Miškin, namerno zamenja črke »A. M.
D.« (Ave Mater Dei) v »N. F. B.« (»Nastasja Filippovna Baraškova»), namigujoč s
tem, da je prav Nastasja Filippovna tisto sveto knezovo videnje, v čemer je bilo
dejansko veliko resnice. Iz Aglajine interpretacije je jasno, da je vitez sam »poln
brezmadežne ljubezni in presunjen s slo sladko», njegov ideal, »podoba čiste
krasote« pa je »nekako mračen, nedopovedljiv», kar tudi pripravi junaka do tega,
da zblazni.
Miškin je v romanu nedvomno glavni »vizionar« in ima poleg sposobnosti, da
na poseben način »gleda, še en vir za svoja videnja«: nekaj prvih sekund pred
napadom je v stanju »avre«, »ko se mu občutek življenja in samozavesti skoraj
podeseteri« (8; 188//249), »ko mu pamet in srce razsvetli nenavadna luč« in ko,
končno, uzre »najvišjo lepoto in harmonijo«. Knez samega sebe v teh prenutkih
primerja s prerokom Mohamedom:
»Verjetno ... je to natanko tisti trenutek, v katerem se ni mogel izprazniti prevrnjeni
vrč vode epileptika Mohameda, ki se mu je pa posrečilo, da je v taisti sekundi
pregledal vsa Alahova bivališča« (8; 189//250).
410 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
V luči tega uzrtja božanske krasote nam postane razumljivo, zakaj je knez
prepričan, »da bo lepota odrešila svet«. Videnje, ki ga je doživel, postane
neizbrisljivo dejstvo duhovnega življenja, prav tako pa tudi nekaj, kar se je
dogodilo v stvarnem svetu. Nič ne spremeni stvari, daje podobo resnice uzrl knez
v svoji bolni domišljiji: ne glede na to, po kateri poti je prišla v junakovo zavest,
prek njega prihaja v svet. 7
Podobno kot knez v stanju avre vidi nekaj, kar je zanj resničnejša resničnost,
kot tisto, kar vidi v normalnem stanju, tako on tudi v vsakdanji resničnosti pri
ljudeh takoj uzre njihovo duhovno bistvo, odkrije vse njihove notranje nagibe, in je
na tej osnovi tudi zmožen napovedati njihovo nadaljnjo usodo. Ker pa goji do vseh
v svoji okolici pristna krščanska čustva, pri občevanju z njimi upošteva samo
najboljše v njih in zavestno spregleda temne strani njihove narave (ki pa lahko
vanje prav tako prenikne brez truda). Od tod izhaja njegov po svoje edinstveni
prenicljivi ton v občevanju z ljudmi, z njegovo navidezno naivnostjo, tako
posmeha vredno v očeh drugih, ki vidijo v knezovem govorjenju zmes globokega
prezira in otroških norčij.
Knez pa se s svojim poglabljanjem v duševne globine drugih, vidne le njemu
samemu, včasih tako zelo oddaljuje od realnosti, da že izgublja zmožnost, da bi jo
pravilno ocenjeval in v njej deloval. Kot primer: ko se Aglaja v odnosu do njega
nepričakovano spremeni in postane ljubosumna, »knez kljub temu ni bil zaradi
nobene stvari nič v zadregi in je bil še naprej ves blažen. O, seveda, tudi sam je
včasih opazil nekakšno mrkost in neučakanost v Aglajinih pogledih; vendar je bolj
verjel nečemu drugemu in tako je mrkost sama od sebe izginila. Kakor hitro gaje
prešinila trdna vera, ga ni mogla nobena reč več premakniti« (8; 431//561). Prav
zato Miškin gleda na ljudi včasih tako, kot bi bila to le videnja ali portreti:
Včasih je nenadoma začel pogledovati po Aglaji in po pet minut ni mogel odtrgati
pogleda od njenega obraza; a njegov pogled je bil preveč čuden: videti je bilo, dajo
gleda kot predmet, ki je oddaljen dve vrsti od njega, ali kot njen portret, ne pa
njo samo.
»Kaj me pa tako gledate, knez?« je nenadoma rekla in pretrgala veseli pomenek in
smeh z okolico. »Kar strah meje; kar naprej se mi zdi, da hočete stegniti roko in se
s prstom dotakniti mojega obraza, da bi ga potipali. Ali ni res, Jevgenij Pavlovič,
da tako gleda?« (8; 287//378).
Knez torej dojema svet skozi svoja videnja. Videnje lahko sedaj opredelimo kot
celovito, idejno pomembno podobo, ki vznikne pred notranjimi očmi junakov in ki
se v njem trajno odtisne eden izmed tistih trenutkov življenja, prek katerih življenje
dobiva filozofsko-religiozno pojasnitev. Pri tem pa ni pomembno, ali se junaku ta
podoba prikaže v sanjah, ali je to privid, ki ga obišče v budnem stanju, ali obstaja le
7 »Kaj pa sledi iz tega, daje to bolezen?« je navsezadnje preudarjal. »Kaj pa to komu mar, daje ta
napetost nenormalna, če je pa sam rezultat, če je minuta občutkov, ki si jo prikličeš v spomin in o nji
razglabljaš potem, ko si že zdrav, posebno izpopolnjena harmonija in lepota in če daje nezaslišan in
dotlej še nesluten občutek popolnosti, uravnoteženosti, sprave in zanosnega zlitja v molitvi z
najizbranejšo sintezo življenja?« (8; 188//249).
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 411
v junakovi domišljiji ali pa je to morda na poseben način uzrt in osmišljen resnični
predmet. Pomembna je njegova vsiljiva, vztrajna prisotnost v junakovi zavesti in
izjemno silovita pomenljivost za oblikovanje njegovega gledanja na svet.
Za semantiko »videnja« je pomembno tudi, da se vedno pojavi kot živ človek in
da je vsa junakova pozornost usmerjena na njegov obraz, ali še natančneje - na
njegove oči, in po tem se videnja povezujejo s simbolnimi podobami, ki smo jih že
razčlenjevali (kot najbolj živ primer lahko služita portret Nastasje Filippovne ali pa
Mrtvi Kristus Hansa Holbeina). Dalo bi se reči, da so tudi vse umetniške podobe, ki
smo si jih ogledali, videnja v našem pomenu besede, vendar šele na začetni stopnji
nastajanja. Nato lahko pride do skrivnostnega postopka oživitve podobe v zavesti
junakov, ko začne podoba funkcionirati sama po sebi, pri tem pa pogosto doživlja
pomembne transformacije. Poskušajmo slediti temu postopku ob konkretnem
primeru.
Knez, ko prvikrat vidi portret Nastasje Filippovne, takoj ostrmi ob njeni lepoti,
pa je ta lepota videti povsem zemska:
Fotografija je v resnici podajala žensko izredne lepote. Fotografirana je bila v črni
svileni obleki nenavadno preprostega in izbranega kroja; lase - kakor je bilo videti,
temno rjave - je imela počesane navadno, po domače; oči je imela temne, globoke,
čelo zamišljeno; z obraza ji je bilo brati ognjevitost in nekakšen ponos. V lica je bila
nekam suha, mogoče tudi bleda ... (8; 21/131).
Čeprav je čutiti neko težnjo k hiperbolizaciji, je portret vendarle čisto
realističen. Ko si knez drugikrat ogleduje fotografijo, močno potencira barve;
»Čudovit obraz!« ... In prepričan sem, da njena življenjska pot ni ena navadnih.
Obraza je veselega, pa vendar je strahotno trpela, ali ne? O tem govorijo oči,
poglejte, tile dve koščici, tile dve piki pod očmi na vrhu lic. To je ponosen obraz,
strahotno ponosen, in poglejte, ne morem vedeti, ali je dobra. Oh, ko bi bila dobra!
Potlej bi bilo vse rešeno!« (8; 31//43).
Opazili smo, daje sama beseda »ženska« sedaj izginila iz opisa, sedaj se govori
o obrazu, na katerem so posebej poudarjene oči. Izrazu teh oči se že pridaja
mističen pomen. Kasneje v romanu bo omenjeno, da so tudi Tockega že dolgo prej
včasih obhajale »čudne misli ... ob pogledu na te oči«. »Kakor da bi slutil v njih
nekakšno globoko in skrivnostno temo« (8; 38//52). Končno, pri knezovem
tretjem pogledu na portret, je ta že povsem »spremenjen«;
Imelo gaje, da bi nekako dognal tisto nekaj, kar seje skrivalo v tem obrazu in gaje
poprej tako presenetilo. ... Zdaj gaje ta obraz, nenavaden po svoji lepoti in še po
nečem drugem, še bolj presenetil. Na njem sta bila nekakšna nedopovedljiva
prevzetnost in zaničevanje, skoraj sovraštvo, obenem pa nekaj tako zaupljivega,
nekaj tako čudovito prostodušnega; ti dve nasprotji sta prebujali celo nekakšno
sočutje, če si pogledal te poteze. Ta bleščeča lepota je bila kar neznosna, lepota
bledega obraza, skoraj majčkeno vdrtih lic in žarečih oči; nenavadna lepota!
(8; 68//91).
412 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
Knez odnese fotografijo Nastasje Filippovne k luči, da bi si jo še bolje ogledal,
in jo skrivoma poljubi.
Tako portret dokončno dobi idealne, splošno romantično-demonične poteze.
Nič več ne vidimo tega obraza kot realnost. Pred nami je že skrivnosten, nadnara¬
ven lik - videnje. Poljub deluje kot potrditev večne skrivnostne povezanosti. Knez
poljubi portret, nikoli v romanu pa ne bo poljubil Nastasje Filippovne.
Ko kneza predstavljajo Nastasji Filippovni, se vede, kot dajo davno pozna:
»A kako ste vendar spoznali, da sem to res jaz?«
»Po fotografiji in ...«
»In še?«
»In še zato, ker sem si vas tudi zamišljal natančno tako ...Tudi jaz sem vas menda že
nekoč poprej nekje videl.«
»Kje? Kje?«
»Tako se mi zdi, ko da sem vaše oči že nekje videl ... Mogoče kdaj v sanjah ...« (8;
89//119).
Vtis, ki ga je naredil portret, se je v knezovi duši zlil z nekim drugim likom,
katerega je že dolgo nosil v sebi.
Na svoj poseben način gleda knez tudi na Aglajo. Prav na začetku že govori, da
ne bo poskušal razvozlati njenega značaja, zato ker je vsaka »lepota -uganka«,
Aglaja pa je »nenavadna lepotica«, v pismu pa ji potem piše, da hrepeni po
srečanju z njo in da od vseh treh sester »vidi samo njo«. Kadar sta skupaj, jo je cele
ure sposoben gledati tako pozorno, da se temu drugi že posmehujejo. Kmalu tudi
samemu knezu in vsem njegovim bližnjim postane jasno, da zares ljubi Aglajo, pa
vendar ni v tej ljubezni nobene čustvene osnove: knezu zadošča, daje vsak dan pri
Jepančinih in da se pogovarja, sedi ali pa se sprehaja z Aglajo. »Kaj se ve, mogoče
bi mu to zadoščalo, da bi ostal zadovoljen vse žive dni!« (8; 429//559). Aglajin lik
torej ne postane »videnje«, ki bi pognalo korenine v knezovi duši, kot je to pri liku
Nastasje Filippovne. Dokaz za to je prizor na železniški postaji, ko Miškin, ki
nenadoma zagleda Nastasjo Filippovno, v hipu nekako pozabi na Aglajo, ki jo je še
minuto prej tako moteče napeto gledal. Ko ga je Aglaja vprašala, kaj se z njim
dogaja, je »obrnil glavo k nji, jo pogledal, se zastrmel v njene črne, zanj ta trenutek
nedopovedljivo iskreče se oči in seji poskusil nasmehniti, a na mah, kakor da jo je
v hipu pozabil, je spet obrnil oči proti desni in spet začel spremljati svoje
nenavadno videnje« (8; 289-290//382). Ta prizor nam že napoveduje izid zadnjega
srečanja obeh tekmic, ko Nastasja Filippovna s čudovito lahkoto »prevzame«
Miškina Aglaji.
Bolj zapleteno genezo ima videnje Rogožina, ki se prikaže Ippolitu in mu
odločilno pripomore k odločitvi, da si bo vzel življenje. Sam Ippolit piše v svoji
Izpovedi , da se ni za to odločil iz kakšnih logičnih sklepov, »temveč zaradi kaj vem
kakšnega čudnega sunka, zaradi nekakšne čudne okoliščine, ki mogoče sploh ni
bila v nikakršni zvezi s potekom dogodka« (8: 337//441). Ippolit pride k Rogožinu
na dom in tu vidi Mrtvega Kristusa H. Holbeina. Umetnina ga napelje - kot tudi
Miškina - na misli o krutih zakonih narave, po katerih je vse živo obsojeno na smrt
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 413
in spričo katerih vsakršno zemsko bivanje na svetu izgublja smisel. Iz drugega dela
romana vemo, da so se ob pogledu na Mrtvega Kristusa enake misli porajale tudi
Rogožinu, zato z Ippolitom nenadejano uganeta skrivne misli drug drugega. Zato si
Ippolit, ne glede na ves kontrast med njim in Rogožinom,8 dovoli pripomniti, češ
»les extremites se touchent«, tako da morda [Rogožin] tudi sam sploh ni tako daleč
od [njegovega] 'zadnjega prepričanja’, kot se mu dozdeva (8; 338//442) - z
drugimi besedami torej naj bi tudi Rogožinu čudne misli o smrti in samomoru
sploh ne bile tuje. Čim pa Rogožin sliši ta namig, »zelo čmerikavo in s kislim
obrazom« pospremi Ippolita iz hiše.
Ponoči Ippolita v spanju tlači mora. V naravi, ki neusmiljeno »požira lastne
otroke«, Ippolit sprva vidi »nekakšno velikansko, neusmiljeno in nemo zverino«,
nato »nekakšen velikanski stroj najnovejše izdelave, ki brez misli, gluho in
brezčutno grabi, drobi in golta vase veliko in dragoceno bitje«, in na koncu
»ogromnega in odvratnega pajka«.
Ko se mimo Ippolita v njegovi zavesti zvrstijo te podobe, se nenadoma prikaže
pred njim podoba Rogožina, ki je na nek skrivnosten način prišel skozi vsa zaprta
vrata. Parfjon, ne da bi črhnil besedo, samo posmehljivo in zlobno gleda
nesrečnega bolnika. Ta od kraja niti malo ne dvomi, »da je to v resnici sam
Rogožin, ne pa prikazen, ne blodnja«, in sprejme ta nočni obisk kot nekaj čisto
naravnega, tako močno se je v duhu že zbližal z zloveščim likom trgovca. Šele
proti jutru Ippolit z grozo ugotovi, daje bila to le sanjska mora.
»Vidite, in ravno to posebno naključje, ki sem ga tako nadrobno opisal, je bilo
razlog, da sem se dokončno 'odločil'. Dokončne odločitve potemtakem ni povzro¬
čila logika, ne logično prepričanje, temveč gnus. Človek vendar ne more še naprej
ostajati v življenju, če to dobiva tako čudne oblike, ki me žalijo. Ta prikazen meje
ponižala. Ne morem se podrejati temni moči, ki privzema obliko tarantele« (8;
341//447).
Liki, ki jih vidi Ippolit v morastih sanjah, so po svojem pomenu diametralno
nasprotni »rajskim podobam«, o katerih knez Miškin govori povabljencem na
večeru. Vidni svet v očeh Ippolita zadobiva zlovešče, »zanj žaljive oblike«, zaradi
katerih se zanj življenje spreminja v pekel. Karakteristično pa je, da ravno
Rogožinov »obisk« tako usodno učinkuje na Ippolita; odloči se, da si bo vzel
življenje, ker ne prenese srepega in posmehljivega pogleda prikazni. Prikazen
Rogožina je za Ippolita zadnja v vrsti sanjskih prikazni smrti, v njej so zgoščene in
zbrane vse poprejšnje prikazni, ki jih je vzbudilo Holbeinovo platno. Tako se
Rogožinov lik združi v Ippolitovi zavesti z vtisom te slike. Žarišče videnja, v
katerem je zgoščena vsa njegova duhovna energija, je živ pogled, združujoč v sebi
vsa posmehovanja, žalitve in sovraštvo, s katerimi umirajočega nenehno in
8 »... jaz sem bil človek, ki so mu bili že šteti dnevi, on pa je živel kar se da vsestransko, neposredno
življenje, življenje tistega trenutka, brez kakršnih koli skrbi za 'zadnja’ dognanja, številke ali kar si
že bodi, kar ni bilo v zvezi s tistim, zaradi česar ... se mu je zmešalo...« (8; 337//442).
414 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
neusmiljeno zasipa samozadovoljni, zmagujoči in do njega popolnoma ravnodušni
svet.
Kasneje Ippolit sprašuje resničnega Rogožina, zakaj je prišel k njemu ponoči.
Rogožin se mu v odgovor samo posmehne, vendar nekam čudno, kot daje v resnici
imel nekaj s tem, kar seje pripetilo Ippolitu. Še čez nekaj tednov se Ippolitu sanja o
Rogožinu, kako ga ta skuša v spanju zadušiti z mokro cunjo (8; 465//605), v čemer
lahko vidimo eno izmed projekcij njegovega premišljanja o krivični, absurdni in
do ponižanja žaljivi smrti, ki ga čaka.
Po enakem mehanizmu se razpletajo tudi druga videnja v zavesti junakov, le da
v ostalih primerih ni prikazan ta proces v njegovem prvem stadiju. Meja med
resničnostjo in domišljijo je pri tem zabrisana. Ippolit na lastne oči vidi Rogoži-
novo prikazen, Miškin pa lahko resnične ljudi doživlja kot svoja videnja v sanjah
ali kot portrete, ki nenadoma oživijo.
V obliki videnj poteka miselni proces tudi pri Nastasji Filippovni. Ko spozna
kneza, ga poistoveti z idealno podobo, ki se ji je že dolgo tega izoblikovala v njenih
fantazijah:
»... zakaj tudi jaz sem sanjarka ... Kaj misliš, da jaz sama nisem sanjarila o tebi?
Imaš prav, že zdavnaj sem sanjarila, še pri njem na deželi, kjer sem preživela pet let
čisto sama; premišljuješ, premišljuješ, kolikokrat je bilo tako, sanjariš in sanjariš -
in sicer sem si kar naprej slikala takegale dobrega, poštenega, lepega in ravno tako
prismuknjenega, kakor si ti, kako bo na vsem lepem prišel in rekel: »Vi niste nič
krivi, Nastasja Filippovna, in jaz vas obožujem!« In včasih sem bila že tako pri
koncu svojega fantaziranja, da je le malo manjkalo, da nisem znorela ...« (8;
144//190).
Kljub temu pa beži pred njim, ker se zdi popolnoma nevredna sreče s knezom.
Kasneje v teku vsega romana gleda nanj z oboževanjem in ga časti kot svetnika ali
najvišjo duhovno avtoriteto (spomnimo se samo prizora, ko ob srečanju v
Pavlovsku zdrkne pred njim na kolena, »kakor zmešana« in mu hoče poljubljati
roke ...-8; 381-382//494), ker ga kar naprej hoče videti podobnega skoraj Kristusu
- edina med vsemi drugimi junaki romana (to potrjuje tudi njena upodobitev
»Kristusa z otrokom«).
Nastasja Filippovna ustvari tudi idealno podobo Aglaje, ko jo oblikuje v
pismih:
»Ne imejte mojih besed za bolno zavzetost bolnih možganov, a vi ste zame nekaj
popolnega! Videla sem vas, vsak dan vas videvam. Saj vas ne obsojam; nisem
prišla po razsodnosti do sklepa, da ste popolni; to kratko in malo verjamem. A na
vesti imam tudi greh zoper vas: imam vas rada. Popolnosti pač ni mogoče ljubiti;
popolnost lahko samo občuduješ kot popolnost, ali ne res? ...
Zaljubil se je v vas, ko vas je samo enkrat videl. Omenjal vas je kot ’luč’, to so
njegove lastne besede, slišala sem jih pri njem. A tudi brez besed sem ugotovila, da
ste vi zanj luč. Jaz sem ves mesec živela ob njem in pri tem spoznala, da ga imate
tudi vi radi; vi in on sta zame eno.
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 415
... Veste, zdi se mi, dame morate celo radi imeti. Zame ste isto kakor zanj: svetlo
bitje; angel ne more sovražiti, pa tudi ljubiti ne more (8; 379//491-492).
Vidi se, kako se postopoma Nastasja Filippovna vse bolj vnema za to podobo
popolnosti, ki si jo je ustvarila (vizualni naravi fantazij Nastasje Filippovne lahko
čisto jasno sledimo po navedkih), tako da pride celo do prepričanja, dajo tekmica
»mora« imeti rada. Opaziti je tudi, da je ta podoba, ki jo je Nastasji Filippovni
»sugeriral« knez, v njeni duši nekakšen odraz njenega lastnega videnja Aglaje.
Kasneje se izkaže, da resnična Aglaja čisto nič ne ustreza temu videnju in daje
čisto navadna ženska, vzvišena, kapriciozna in včasih naravnost kruta, da sovraži
svojo tekmico in da je nanjo besno ljubosumna zaradi kneza. Kot da bi vnaprej
slutila, kako se bodo stvari razpletle, ji Nastasja Filippovna piše: »O kako bridko bi
bilo zame, ko bi izvedela, da čutite zaradi mene sramoto ali jezo! To bi bil vaš
konec: v trenutku bi bili izravnani z menoj« (8; 379//492). To se na koncu romana
tudi zgodi: »Gledali sta druga drugo in že nista nič več prikrivali ihte. Ena teh
žensk je bila tista, ki je še prav pred kratkim drugi pisala taka pisma. In glej, ob
prvem srečanju in pri prvih besedah seje vse razkadilo« (8; 470//611).
Za semantiko »videnja« je pomembna tudi njegova sorodnost s sanjami, ki se
kaže v tem, da se porodi in deluje v zavesti tako kot sanje in pridobi simbolni
pomen prav tako kot sanjske podobe. (»Prikazen/vit/eme« se torej lahko pojavi kot
gledanje, privid in sanjski privid.). Pripovedovalec v romanu nekajkrat omenja, da
se nam v sanjah pogosto razkriva prikrita resnica - »nekaj, kar je v zvezi z vašim
resničnim življenjem, nekaj, kar je resnično in kar je bilo zmeraj živo v vašem srcu;
dozdeva se vam, kakor da so vam sanje povedale nekaj novega, preroškega, kar ste
pričakovali; vaši vtisi so močni, bodi že veseli ali moreči, a kaj so ravno obsegali in
kaj vam je bilo povedanega - vsega tega ne morete ne doumeti ne si priklicati v
spomin« (8; 378//490).
Knezu se zaradi njegovega vizionarstva resničnost pogosto prekriva s
sanjskimi prividi. Pri srečanju z Nastasjo Filippovno - in to ni samo naključje - se
mu zazdi, da je njene oči nekoč že videl »... mogoče kdaj v sanjah« (8; 90//119).
Resničnost sama se mu predstavlja kdaj pa kdaj kot fikcija:
»Včasih se mu je zahotelo, da bi odšel, kamor koli že, da bi popolnoma izginil od
tod, in všeč bi mu bil celo kakšen mrk, pust kraj, samo da bi bil v njem lahko sam s
svojimi mislimi in da bi nihče ne vedel, kje je... Tu pa tam kdaj so mu prišli na misel
tudi hribi in še posebej neka znana postojanka v hribih ... O, kako strašno rad bi bil
zdajle tam in premišljeval samo o nečem - o! vse življenje bi premišljeval samo o
tem - in to bi mu zadostovalo za tisoč let! In naj ga kar, naj ga kar tu popolnoma
pozabijo. O, to je celo potrebno, še celo bolje bi bilo, če bi sploh ne vedeli zanj in da
bi se mu to vse skupaj pritaknilo samo v sanjah. Sicer pa, ali ni popolnoma vseeno,
ali v sanjah ali bede?« (8; 287//378).
Vendar pa videnja, ki jih ima knez, niso kot »kaj vem kakšni prividi kakor od
hašiša, opija ali vina, ki ponižujejo razsodnost in skrunijo dušo in so nenormalni in
nestvarni« (8; 188//249). Razen blodnih sanj poznajo junaki Dostojevskega tudi
višje, preroške, podobne sanjam, ki jih je imel Smešni Človek:
416 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
Naj bodo to sanje, vendar ni mogoče, da bi vsega tega ne bilo. Veste, zaupal vam
bom skrivnost: vse to, morda, sploh niso bile sanje! Kajti tu se je zgodilo nekaj
takega, tako grozno resničnega,, da se kaj takega v sanjah ne bi moglo prikazati (25;
115).
Kot nekaj »sanjam podobnega« je knez doživljal tudi pisma, ki jih je Nastasja
Filippovna pisarila Aglaji. Povedali smo že, da je ta pisma navdihovala njena
ljubezen do Miškina. Njihova vsebina je dejanski svet videnj, ki jih ima Nastasja
Filippovna: ko prizna Aglaji ljubezen, jo Nastasja Filippovna v resnici zamenjuje s
svojim idealom prosvetljene, posvečene ženskosti in čistosti, ki ji nenehno žari
pred njenimi duhovnimi očmi in s katerim stalno primerja globočino svojega
moralnega propada. Simbolna podoba Kristus in otrok predstavlja, kot smo že
poskušali dokazati, simbolno utelešenje bistva kneza Miškina. Poleg tega sta v
pismih predstavljena tudi sama Nastasja Filippovna in Rogožin, ki ju bomo
razčlenili malo kasneje.
Ni naključje, da se knez teh pisem nekako boji, hkrati pa jih tudi občuduje kot
sad nekakšnih skrivnostnih spoznanj, ki jim razumsko ni mogoče priti do živega:
»Da, seveda, to so bile sanje, moraste in nore; obenem pa je bilo v tem nekaj takega,
kar je bilo mogoče resnično in trpinsko pravično, kar je opravičevalo sanje in moro
in norost. Nekaj ur zapovrstjo se mu je nekako bledlo o tem, kar je bral... Tu pa tam
gaje kdaj celo mikalo, da bi si rekel, kako je vse to že vnaprej slutil in pričakoval;
dozdevalo se mu je celo, kakor da je vse to že prej nekoč bral, nekoč davno davno,
in vse, zaradi česar se mu je tožilo odtistihmal, vse, s čimer seje trpinčil in česar se
je bal - vse to je bilo zaobseženo v teh pismih, ki jih je bil že zdavnaj prebral« (8;
378//490—491).
Tako smo pri celi vrsti junakov v romanu Idiot- 'm sicer pri Miškinu, Ippolitu,
Nastasji Filippovni in Rogožinu - odkrili tako bistveno karakteristično potezo, kot
je razmišljanje na osnovi videnj. Ta svojskost njihove zavesti jim določa
medsebojne odnose in jih vodi v smeri tragičnega razpleta, kajti v zavesti junakov
pogosto prihaja do tragične razdvojenosti med živim, resničnim človekom in
njegovim prividom, kar je vedno nespremenljivo, posplošeno in simbolno in sega
onstran meja resničnosti. Videnje je neizpodbitna resnica duševnega življenja
junaka, ki je to videnje imel, pri čemer pa se pri videnju razkrije le del resnice o
živem človeku (takšna so, kot primer, tri pravkar opisana videnja). Kako se videnja
projicirajo na resnični svet, v kakšnem odnosu so z resničnostjo: ali so le igra
domišljije, bolestna fantazija junakov ali tragična napoved prihodnosti?
Miškin kot vizionar
Če si pobliže ogledamo odnose, kakršni se razvijejo med knezom na eni strani
in Nastasjo Filippovno ali Rogožinom na drugi, ugotovimo, da so čisto svojevrstni
in da jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od kategorij, kot so preprosta ljubezen,
ljubosumnost ali sovraštvo. Ti junaki drug drugega privlačijo, kot bi jih »vezala
neka čudna blizkost«, občevanje med njimi poteka na nekakšni intuitivni ravni,
razumejo se brez besed. Vnaprej slutijo in uganejo trenutek medsebojnih srečanj,
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 417
in kadar se srečata dva izmed njih, je vedno čutiti tudi nevidno ali bližnjo
navzočnost tretjega,9 ki jo oba vnaprej zaslutita in odkrijeta . 10 Vsakdo izmed njih
treh gleda drugega v luči svojih videnj in projicira nanj fantazijsko podobo,
vtisnjeno v svoji zavesti. Ker se ta podoba ne ujema z resničnim junakom, se
njihovi odnosi nepredvidljivo in usodno spreminjajo ob vsakem njihovem novem
srečanju. Nastasja Filippovna, potem ko ji knez ponudi roko v zakon, zbeži od
njega z Rogožinom. Rogožin, ko zagleda blizu hiše Nastasje Filippovne Miškina, s
katerim seje ravnokar pobratil in ki mu je bil pripravljen odstopiti svojo ljubico, se
odloči, da ga bo ubil. Knez pusti Aglajo zaradi Nastasje Filippovne, katere trpeči
obraz je napravil nanj nepremagljiv vtis. Ta spet uide knezu izpred oltarja in zbeži
k Rogožinu, kakor hitro le-tega zagleda v množici ljudi. Od tod se porajajo vsi
preobrati v zgodbi in sam razplet romana.
Knezova videnja so posebno značilna, živa, določna in stanovitna. On bolj kot
kdor koli drug živi v svetu svojih videnj. Karakteristična se zdi tudi vzporednica
med Miškinom in Don Kihotom, ki jo avtor vztrajno poudarja (Aglaja zatakne
knezovo pisemce v Cervantesovega Don Kihota in se potem temu dolgo smeje).
Blaznost Don Kihota (po prepričanju Dostojevskega je to »eden najbolj popolnih
pozitivnih likov v krščanski literaturi« 11 ) izhaja prav iz tega, da so se pred
njegovimi očmi nenehoma pojavljale prikazni, ki mu jih je navdihovalo branje
viteških romanov, tako da se je domišljijski svet v njegovi zavesti dokončno
premešal z resničnim (v mlinih na veter vidi velikane, čreda koštrunov mu je
sovražna vojska itn.). Razmišljanje v obliki videnj je za tega Miškinovega
španskega predhodnika temeljna značilnost, izhodišče celotne njegove življenjske
filozofije.
Če bi knez enostavno živel v svojem domišljijskem svetu, bi bil pravi norec,
tako pa vsi iz njegove okolice, ki mu na tihem sicer pravijo »idiot», v resnici gojijo
do njega izredno spoštovanje in neverjetno hitro postanejo duhovno odvisni od
njega. (Spomnimo se samo, kako se spremeni odnos do kneza pri Ganji ali pri
Burdovskem ali kako ponosna Nastasja Filippovna pri srečanju v Pavlovsku pade
pred njim na kolena in mu poljublja roke.) Pri vseh uživa ugled, vsi mu zaupajo
svoja najbolj skrivna čustva in načrte. Njegove besede in sodbe jemljejo vsi
neverjetno zares. Knez nikjer v romanu ne nastopa kot dejavna oseba, skoraj vedno
pa deluje kot nekakšen katalizator, katerega prisotnost da vsakemu dogajanju večjo
ostrino in mu pogosto vnaprej določi tragičen razplet. Seveda pa obstaja tudi neka
nasprotna zveza med knezom in svetom, saj se podobe, ki jih vidi, spreminjajo v
resničnost. Medtem ko videnja Rogožina in Nastasja Filippovne neizprosno
9 Na Rogožinovem domu lahko Rogožin in Miškin govorita samo o Nastasji Filippovni, vsako
snidenje Miškina in Nastasje Filippovne v Pavlovsku se konča tako, da se pojavi Rogožin, isto velja
tudi za neuspelo knezovo poroko. Zaključni prizor Miškina in Rogožina poteka ob truplu Nastasje
Filippovne.
10 Tako je Rogožinu slutnja povedala, daje knez dopotoval v Peterburg, in gaje poiskal na postaji,
Miškin je tako slutil, da se bo v Pavlovsku srečal z Nastasjo Filippovno in Rogožinom, Nastasja
Filippovna je začutila, da se bo pred njeno poroko v množici ljudi pred cerkvijo pojavil Rogožin itn.
11 Iz pisma S. A. Ivanovi, 1868 (28; 251).
418 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
propadajo, pa knezova videnja postajajo resnična, in to proti njegovi volji in
pogosto na kar se da tragičen način. Po eni strani lahko govorimo o knezovem
nenavadnem preroškem dam, ki mu omogoča, da jasno vidi prihodnost. Po drugi
strani pa knez s svojimi vpogledi v bodočnost sam nehote vpliva na prihodnje
dogodke, da se res uresničijo. Izpolnjuje torej vlogo medija, skozi zavest katerega
videnja vstopajo v svet.
V romanu ni o tem nič rečeno naravnost - v njem sploh ni nobena stvar
povedana do konca, pazljivo razčlenjevanje psihologije vedenja junakov pa
pomaga razkriti prikrite vzroke njihovih nepričakovanih ravnanj. Zaustavimo se ob
enem izmed prelomnih trenutkov teh skrivnostnih odnosov - ko Rogožin poskusi
umoriti kneza v drugem delu romana. Ves ta del pisatelj pripoveduje skozi prizmo
knezovega doživljanja. Knez je bil tedaj v stanju posebne živčne napetosti pred
epileptičnim napadom, zato je bilo tedaj njegovo dojemanje resničnosti nekoliko
domišljijsko premaknjeno. Zgodba o poskusu umora je prikazana v luči tega, kako
se razvija in kako prehaja v knezovo zavest grozljivo videnje Rogožinovih oči.
Takoj po prihodu v Peterburg, »ko je stopil z vlaka, se mu je nenadoma
zazdelo, da se je srečal s čudnim, ognjevitim pogledom kdo ve čigavih oči iz
množice, ki seje zgrnila okrog ljudi, prispelih z vlakom ... Kajpada, samo zazdelo
se mu je; vendar mu je ostal neprijeten spomin« (8; 158//21 lj.Rogožinovo ime tu
še ni omenjeno, in to seveda ne naključno, ker za tem videnjem ne stoji Rogožin
kot oseba, ampak le tisto, kar žari iz teh oči - brezmejno sovraštvo, ljubosumje in
morilska želja. Knez zavestno noče istovetiti tega, kar je v duhu videl, z
Rogožinom, ne sprejema misli, da le-ta goji do njega takšna čustva in da bi ga bil
sposoben ubiti. Zato ob srečanju z Rogožinom izreče čudne besede, kot da bi hotel
oči oddvojiti od njihovega lastnika:
»Malo prej, ko sem stopil z vlaka, sem zagledal dvoje natanko takih oči, s kakršnimi
si me ti zdajle pogledal od zadaj.«
»Poglej si no! Čigave oči so bile neki to?« je nezaupljivo zagodrnjal Rogožin ...
»Ne vem; bilo je v množici in še celo tako se mi zdi, da se mi je samo tako pritakni¬
lo ...« (8; MV1221).
Nato knez opazi, da imajo oči Rogožinovega očeta na portretu prav tak izraz.
Sam Rogožin pa se v prisotnosti kneza spremeni in njegove oči nič več ne
izžarevajo sovraštva:
»Kakor hitro te ni več pred menoj, se takoj začnem jeziti nate, Lev Nikolajevič ...
Tako, da bi kar šel in te s čim zastrupil! Vidiš, tako. Zdaj še niti četrt ure ne sediš pri
meni, a meje že vsa jeza minila in si mi spet po starem drag. Posedi pri meni...«
»Po očetu si se vrgel!« je odgovoril knez, se prijateljsko nasmehnil in skušal prikriti
čustvo (8; 174//230).
Ko je knez odhajal od Rogožina čisto pomirjen z njim, »... mu je ... nenadoma
nekako prišlo nekaj na misel, kakor da se mu je mahoma obudil nekakšen spomin,
nekaj čudnega, kar gaje že dolgo vznemirjalo ... Že nekaj ur ... je ... spet na vsem
lepem od kraja začenjal, kakor da nekaj išče okrog sebe« (8; 186-1877/247).
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 419
»Neverjetna, nepremagljiva želja, malone skušnjava, mu je mahoma vklenila vso
voljo.« »Speljala ga je nekakšna druga mračna, moreča radovednost« (8;
189//251). In odšel je proti hiši Nastasje Filippovne, da bi videl, ali ga bo tam čakal
ljubosumni Rogožin.
S tem sam zavestno izziva videnje sovražnih Rogožinovih oči. In tokrat uvidi
vse še veliko bolj jasno:
»Pa seje res potrdilo? Pa seje res uresničilo? Zakaj spet to drgetanje, ta mrzli znoj,
ta duševni mrak in mraz? Ali mogoče zato, ker je spet zagledal tiste oči? Pa saj je
vendar odšel iz Poletnega vrta sem samo zato, da bi jih videl! Saj to je ravno bila
njegova »nepričakovana misel«. Po vsi sili je hotel videti te »pravkaršnje oči«, da
bi se do kraja prepričal, dajih bo prav gotovo srečal tu, pri tej hiši. To je bila njegova
krčevita želja ... Da, to so bile taiste oči (in o tem, da so res taiste, zdaj že ne more
biti več nobenega dvoma!), ki so se zabliskale proti njemu davi, v množici...« (8;
192//255).
Zdaj, bi se zdelo, pa nima smisla govoriti samo o očeh, saj se Rogožin nič več
ne skriva:
»Ta nesrečnež se zdaj niti skrival ni več. Da, Rogožin seje poprej kdo ve zakaj tajil
in lagal, a na postaji je stal skoraj povsem očitno. Prej bi se dalo reči, da se je skrival
on sam, knez, ne pa Rogožin. A zdaj, pri hiši, je stal na dragi strani ulice, kakšnih
petdeset korakov napošev ... in čakal. Tu je stal že popolnoma očitno in je
namenoma hotel biti viden. ... (Da, oči so se jima ujele! In spogledala sta se.) (8;
193//256).
Vseeno pa knez v svoji zavesti še vedno noče povezovati teh sovražečih,
grozljivih oči s samim Rogožinom. Kajti te oči so zanj znamenje neizbežnega
umora.
Ali pa je bilo v resnici kaj takega na Rogožinu, to se pravi v vsej današnji podobi
tega človeka, v vsej celotnosti njegovih besed, gibov, ravnanj in pogledov, kar je
moglo opravičiti knezove strahotne slutnje in hujskajoče prišepetavanje njegovega
demona? Nekaj takega, kar je samo po sebi vidno, a ker je težko razčleniti in
prikazati, česar ni mogoče z zadostnimi razlogi opravičiti, kar pa kljub vsemu, ne
glede na vse te težave in nemogočosti, napravlja popolnoma celoten in nepre¬
magljiv vtis, ki nehote prehaja v najtrdnejše prepričanje? .. (8; 193//256).
Tako lahko natanko spremljamo proces nastajanja videnja v knezovi duši.
Popolnoma možen pa je seveda tudi nasproten potek misli: ne prihaja h knezu le
videnje samo, tudi knez sam to videnje izziva.
Naj že bo zavestno ali podzavestno, vendar knez očitno pomaga Rogožinu, da
se v njem zakorenini grozljiv naklep, in sicer najprej s tem, da obišče samega
Rogožina, nato pa še, ko pride k hiši Nastasje Filippovne. In vsakokrat, ko Miškin
vidi to svoje grozljivo videnje, (zdi pa se, kot da ga nekdo znova in znova vleče v ta
videnja), mu postopoma daje vse bolj telesno podobo, videnje postaja vse bolj
realno in se vse bolj spaja s samim Rogožinom. Kolikor bolj postaja knez
prepričan, da so njegove slutnje pravilne, toliko bolj prevzema Rogožin tisto
420 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
vlogo, katero mu pripisuje knez v svojem sumničenju. Po srečanju pri hiši Nastasje
Filippovne že ni ničesar več mogoče popraviti. - Rogožin se odloči, da bo kneza
ubil. In tako ga zaloti v gostilni: v temi na stopnišču knez opazi človeka, ki se
skriva, zasluti, daje to Rogožin, vendar, kot v nekakšnih morastih sanjah, ne more
drugače, kot da teče za njim: »Zdaj zdaj se bo vse odločilo!« je s čudno
prepričanostjo spregovoril sam pri sebi« (8; 194//258). Ko že pride na stopnišču do
človeka, ki ga je v temi komaj mogoče opaziti, se knez nenadoma odloči, da ga
sploh ne bo pogledal, kot da bi se dalo s tem kaj preprečiti. Toda ...
»Naredil je že prvi korak, a se le ni mogel premagati in se je obrnil.
Dvoje oči, dvoje taistih prejšnjih oči se je nenadoma srečalo z njegovim pogle¬
dom... Za trenutek sta stala skoraj tikoma drug pred drugim. Mahoma ga je knez
prijel za rame in ga obrnil nazaj, proti stopnicam, proti svetlobi: hotel si je bolje
ogledati njegov obraz« (8; 195//258).
Težko je na kak logičen način pojasniti to paradoksalno gesto. Razložljiva pa je
na poetični ravni: knez mora svoje videnje pripeljati do maksimalne živosti in
razločnosti. V istem trenutku videnje dokončno postane realnost.
Rogožinu so oči zabliskale in blazen smeh mu je spačil obraz. Desna roka se mu je
vzdignila in nekaj seje zasvetlikalo v nji; knežje ni mislil zaustaviti (8; 195//258).
Reši pa se knez tudi na paradoksalen način: zanika svoje videnje, noče mu več
verjeti in ga izžene iz svoje zavesti:
Spominjal seje samo, daje menda zaklical:
»Parfjon, ne verjamem! ...« (8; 195//258).
V tem trenutku knezu zavest ugasne, in k njemu pride drugo, višje videnje ...
nebeške harmonije v avri pred epileptičnim napadom:
Potem seje mahoma kakor nekaj razgrnilo pred njim: nenavadna notranja luč mu je
razsvetlila dušo ... Potem mu je zavest v hipu ugasnila in nastala je popolna tema (8;
195//258).
Kot zanimivost bi kazalo poudariti, da je knez podobno, kot je trikrat videl
Rogožinove oči, pri tem pa v svojem videnju odkrival vsakič več »resničnega«,
prav tako poprej trikrat gledal portret Nastasje Filippovne, in pri tem vsakokrat
močneje dojemal v njem demonične poteze. Ko si portret ogleduje v tretje, ga
prinese »k oknu, bliže k luči«, da bi ga bolje videl. In prav to gesto obračanja
Rogožinovega obraza proti svetlobi, kot da je to portret ali knjiga (je pa to tudi
tretjič, ko Miškin vidi te od sovraštva žareče oči), srečamo v prizoru poskusa
umora, kakor čudno že učinkuje v tej situaciji ta otroška gesta.
* * *
Najbolj skrivnostni in napeti pa so v romanu nedvomno knezovi odnosi z
Nastasjo Filippovno. Osmislimo si jih lahko samo, če - na eni strani - upoštevamo
nerazložljivo moč, ki jo ima nad knezom njen lik, na drugi pa silen vpliv, ki gaje
imelo knezovo videnje o njej na samo Nastasjo Filippovno.
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 421
Na začetku si knez po portretu izdela idealno podobo Nastasje Filippovne. Ne
glede na to, da se ta lik na portretu kaže knezu v dvojni luči, sprejema realno
Nastasjo Filippovno kot zgled popolnosti, in to ne samo lepote, ampak tudi
dobrega. Ko praznujejo god, ji knez skorajda v obliki ljubezenske izpovedi
pripoveduje, kako se je v njegovem srcu izoblikovala ta podoba - nosilka ideje:
»Na vas je vse popolnost ... še celo to, da ste suhi in bledi ... Vas si človek sploh
ne more predstavljati drugače ...«, na kar dobi nejasen odgovor: »... Potemtakem
me imate torej za popolnost, kajne?« »Da.« »Kakor ste mojster za ugibanje, ste se
pri tem vendar zmotili. Še nocoj vas bom spomnila na to ...« (8; 118//156). Tako
torej podoba, ki si jo je ustvaril knez, naredi na Nastasjo Filippovno izredno močan
vtis; takoj začne primerjati z njo sebe in svoje vedenje. Na primer, ko Miškin opazi
njeno izzivalno obnašanje do Ganja in ji vrže v obraz čuden očitek:
»Da vas le ni sram! Kaj ste res taki, kakor so vas ravnokar prikazali? Kaj je to sploh
mogoče?« (8; 99//132).
Nastasja Filippovna nepričakovano zašepeta v odgovor: »Saj tudi res nisem
taka, uganil je,« in naredi konec škandalu, ki ga je sama zasnovala.
V nadaljevanju knezova prisotnost še naprej opazno (v teku pripovedi zmeraj
močneje) vpliva na Nastasjo Filippovno, ki ga, po eni strani, takoj prizna za svojo
duhovno avtoriteto, po drugi strani pa si prizadeva razbiti svojo podobo v knezovi
domišljiji, ker jo le-ta vse bolj obremenjuje. Pogosto se nalašč posmehuje
knezovim idealnim predstavam in mu izzivalno dokazuje, kako globok prepad
lahko zija med lepoto in dobroto. Da bo zavrnila Ganja, je nedvomno načrtovala že
prej, k temu, da je zbežala z Rogožinom, pa jo je odločilno spodbodla prav
knezova nepričakovana snubitev:
»Mogoče sem tudi jaz sama ponosna, nič ne de, če sem nesramna! Malo prej si mi
rekel, da sem poosebljena popolnost; lepa popolnost, če gre v pogibel samo zato, da
bi se lahko pobahala, daje poteptala milijon in kneštvo! No, kakšna žena bi ti neki
še mogla biti po vsem tem?« (8; 143//189).
Nadalje, v presledku med dogajanjem prvega in drugega dela, knez preživi cel
mesec na samem z Nastasjo Filippovno na deželi, po njenem pobegu od Rogožina.
Kaj se je med njima dogajalo v tem času, ostaja za bralca skrivnost, iz skopega
Miškinovega pripovedovanja pa zvemo, da so njuni odnosi zašli v krizo: izkazalo
seje, da ne bosta mogla biti skupaj, ker bosta sicer drug drugega psihično uničila.
To v osnovi spremeni razpostavitev junakov v romanu. Knez do kraja spozna
naravo Nastasje Filippovne in je ne more več imeti rad, kar kasneje čisto naravnost
pove Aglaji:
»Če ste prišli, ne da bi vedeli, zakaj, potemtakem jo imate gotovo zelo radi,« je
navsezadnje spregovorila.
»Ne,« je odgovoril knez, »ne, nimam je rad. O, ko bi vedeli, s kakšno grozo se
spominjam časa, ki sem ga prebil ob nji!« Pri teh besedah gaje celo srh spreletel po
životu (8; 361//470).
422 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
... O, rad sem jo imel; o, kako sem jo imel rad ... a potem ... potem ... potem je vse
odkrila.«
»Kaj je odkrila?«
»Da se mi samo smili in daje ... sploh nimam več rad« (8; 362//471).
Pa vendarle knez ne more zapustiti Nastasje Filippovne. V Pavlovsk pride prav
k njej, a ne k Aglaji, ki jo ima v resnici rad. V čustvih, ki ga k temu spodbujajo, ne
moremo videti zgolj krščanske »ljubezni in usmiljenja«:
»Bog mi je priča, Aglaja, da bi rad dal svoje življenje, samo da bi ji vrnil dušni mir
in jo osrečil, vendar ... ljubiti je ne morem več, in ona to ve!«
»Potem se žrtvujte, saj to se vam čisto poda! ...«
»Ne morem se kar tako žrtvovati, pa čeprav sem se nekoč sam hotel in ... se mogoče
še zdaj želim. A dobro mi je znano, daje bo ob meni konec, in zato sem se odmaknil
od nje« (8; 363//472).
Še naprej pa ima nad njim skrivnostno moč njen obraz. Ta podoba ga venomer
spremlja, to je njegova bolečina in mora. Čim se mu prikaže, Miškin izgubi oblast
nad seboj in pozabi na vse druge svoje srčne in človeške vezi.
Vendar dobiva videnje sedaj v njegovih očeh popolnoma drug smisel. Obličje
Nastasje Filippovne postaja v njegovih očeh mračno in ne predstavlja več
poosebljenje ideala. Za Miškina je to sedaj utelešenje neizmernega trpljenja, ki pa
ga - zaradi prav tako neizmernega ponosa - ne razsvetljuje ponižnost ali skesanost.
Ta podoba postaja usodna za Miškina in postavlja pod vprašaj vso njegovo
življenjsko filozofijo. Pred njo se čuti nemočnega, izgubljajo pa trdnost tudi vsa
njegova prepričanja in vsa njegova vera. Zato sedaj ob pogledu na obličje Nastasje
Filippovne Miškina spreleti »groza«, nepremagljiva in skoraj mistična:
»... Dostikrat si je v teh šestih mesecih priklical v spomin tisti prvi občutek, ki gaje
prebudilo v njem obličje te ženske, še ko ga je zagledal samo na fotografiji; pa še
celo v vtisu zaradi fotografije, se je spominjal, je bilo vse preveč neprijetnega.
Tisti mesec na deželi, ko sta se skoraj dan na dan srečavala, je napravil nanj
strahoten vtis... Že na obrazu te ženske je bilo zanj zmeraj nekaj morečega ... ta
obraz je še po fotografiji prebujal v njegovem srcu trpeč občutek pomilovanja; tak
občutek usmiljenja in kar trpljenja zaradi te ženske se mu nikoli ni odselil iz srca,
zato ga tudi zdaj ni zapustil.... Šele zdaj, v trenutku, ko je nenadoma stopila predenj,
je sprevidel, ... česa ni bilo v njegovih besedah Rogožinu. Manjkali so izrazi, ki bi
mogli obnoviti grozo; da, grozo!... Če bi človek, ki ima kakšno žensko rajši kot vse
drugo na svetu, ... nenadoma zagledal taisto žensko v verigah, za železnimi križi,
pod ječarjevo palico, bi bil tisti občutek nekolikanj podoben temu, ki ga je knez ta
trenutek občutil (8; 289//381).
Ker je čisto nemogoče »razgnati mrak«, ki seje vgnezdil v tej bolni duši, knez
zasluti, da jo čaka grozljiv in neizbežen konec - smrt, na katero se kot na smrtno
kazen Nastasja Filippovna obsodi sama s tem, ko »pričakuje verjetno nož v
Rogožinovih rokah«. In tako se podoba Rogožina-smrti spoji v knezovi zavesti s
podobo Nastasje Filippovne. Ti dve videnji - kot dve osebi v resničnem svetu
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 423
(česar pa Miškin ni vedno zmožen razločevati) - vznikata sedaj pred njim vedno
skupaj: na železniški postaji, v parku, pri srečanju Nastasje Filippovne z Aglajo:
... v množici, nedaleč od kraja, kjer je sedel, nekje ob strani - nikakor bi ne bil vedel
povedati, kje ravno in na katerem kraju - je mignil mimo obraz s skodranimi
temnimi lasmi, z znanim, zelo znanim nasmeškom in pogledom - mignil je in
izginil. Cisto mogoče je bilo, da se mu je to samo zazdelo; od vse prikazni so mu
ostale v spominu samo skremžen nasmešek, oči in svetlo zelena gizdalinska
ovratnica, ki jo je imel zavezano ...
A čez trenutek seje začel na vsem lepem hlastno in nemirno ozirati okrog sebe; prvo
videnje je utegnilo napovedati in pripravljati drugo. To je moglo biti čista resnica
(8; 288//379).
Tako vidi Miškin Nastasjo Filippovno po treh mesecih ločitve prvič spet v
Pavlovsku. Moč, s katero učinkuje obličje Nastasje Filippovne na kneza, je še
vedno tolikšna, da se, čeprav je prišel v Pavlovsk posebej zaradi nje, da bi preprečil
neko nesrečo, ki bi se ji lahko pripetila, v resnici skrbno izogiba srečanj z njo, kot
bi se bal, da bi njegovo videnje lahko spet doseglo »skrajno živost« in se s tem
spremenilo v realnost. Čisto instinktivno, iz samoohranitvenega nagona se Miškin
ves čas trudi, da bi videnje potisnil iz zavesti. In tedaj se mu videnje začne
prikazovati v snu:
Navsezadnje je prišla k njemu neka ženska; poznal jo je, poznal do bolečin; vsak čas
bi jo bil lahko poklical in pokazal - a čudno - zdaj je imela nekako čisto drugačen
obraz, kakor gaje sicer zmeraj poznal, in mukoma sije prizadeval, da bi jo vendarle
priznal za isto žensko. Na tem obrazu je bilo toliko kesanja in groze, da je bilo
videti, ko da je to strahotna hudodelka in da je ravnokar zagrešila grozen zločin.
Solza ji je trepetala na bledem licu; pomignila mu je z roko in položila prst na
ustnice, kot bi ga opomnila, naj gre tiho za njo. Srce mu je zamrlo; za vse nič, za vse
nič je ni maral imeti za hudodelko; vendar je čutil, da se bo vsak trenutek zgodilo
nekaj strahotnega, pomembnega za vse njegovo življenje. Videti je bilo, kakor da
mu hoče nekaj pokazati, nekje tu v bližini, v parku (8; 352//460). 12
Ob tem odlomku je možnih veliko konotacij. Prvič, tuje očitno označeno, da se
v Miškinovi zavesti resnična Nastasja Filippovna ne ujema več z njeno podobo-
videnjem (»zdaj je imela nekako čisto drugačen obraz«). Drugič, vloga »strahotne
hudodelke« ni pojasnjena samo s kroničnim kompleksom krivde, ki ga ima
junakinja v sebi. To je obenem tudi napoved njenega tragičnega konca.
Stvar je v tem, da gibanje Nastasje Filippovne v teh sanjah do posameznih
gibov natanko posnema obnašanje Rogožina tedaj, ko v zadnjem poglavju vabi za
seboj kneza, naj pride pogledat truplo Nastasje Filippovne. V teh preroških sanjah
se lika Nastasje Filippovne in Rogožina na čuden način prekrivata, tako da se iz
njiju obeh porodi enotno videnje zločinskega dejanja.
12 Če se spomnimo, daje knez Nastasjo Filippovno vedno imel za noro, potem je to preroški sen:
Nastasja ga vabi, naj ji sledi v svet blaznosti.
424 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
To se sanja knezu potem, ko sta se z Nastasjo Filippovno srečala na postaji.
Vsega skupaj se bosta v Pavlovsku srečala prav tako trikrat, kot si je trikrat knez
tudi ogledoval fotografijo Nastasje Filippovne, trikrat so se pojavile pred njim
Rogožinove oči v Peterburgu (če pri tem ne upoštevamo same katastrofe - poskus
umora). Tri srečanja v Pavlovsku so zgrajena po isti logiki: obličje Nastasje
Filippovne se vse bolj jasno izrisuje pred knezom, vse bolj izstopajo v njem
tragične, usodne poteze, in, končno, ob zadnjem, tretjem srečanju katastrofa
postane neizbežna.
* * *
Zanimivo je spremljati, kako se v romanu pripravlja drugo srečanje kneza z
Nastasjo Filippovno. Najprej se Nastasja Filippovna knezu prikaže v sanjah:
Ko se je že zgodaj dopoldne na svojem divanu izgubil v nemirno spanje, se še
zmeraj ni odločil, da bi bil odprl katero koli izmed treh ovojnic in tako je spet imel
hude sanje in mu je spet prišla pred oči tista »hudodelka«. Spet ga je gledala z
iskrečimi se solzami na dolgih trepalnicah, spet ga je vabila za seboj in spet se je
prebudil kakor malo prej in se mukoma spominjal njenega obraza. Hotel je že
nemudoma oditi k nji, a ni mogel; navsezadnje je malone v obupu odprl pisma in jih
začel prebirati (8; 377//489).
Pisma Nastasje Filippovne Aglaji, kot smo že omenili, so tudi polna videnj in
nam razkrivajo notranji svet Nastasje Filippovne. Končujejo se z izjemno
pomembnim in nejasnim priznanjem:
Slišala sem, daje vaša sestra Adelaida rekla tistikrat o moji fotografiji, daje mogoče
s tako lepoto svet postaviti na glavo. A jaz sem se odpovedala svetu; ... skoraj
nisem več živa in se tega zavedam; bog si ga vedi, kaj namesto mene živi v meni
(8; 380//493).
Tako Nastasja Filippovna prizna, da nima več svoje osebnosti - in da jo vodi
neka čudna sila ali volja. Zaradi lastne notranje izpraznjenosti postaja takšna, kot si
jo zamišlja knez. Dejansko namesto nje obstaja utelešeno knezovo videnje: sprva
je bil to privid lepote, ki rešuje svet, nato pa privid le še navidezne lepote, moralno
propadle in žrtvovane. O tem piše Nastasja Filippovna v istem odlomku:
To berem dan na dan iz dveh strahotnih očes, ki me neprenehoma spremljata, celo
takrat, kadar ju ni pred menoj. Te oči zdaj molčijo (kar naprej molčijo), vendar
poznam njihovo skrivnost. Ima mrko, pusto hišo in v nji je skrivnost (8; 380//493).
Na Rogožina sedaj gleda v luči Miškinovega zloveščega videnja (»taiste oči»),
ki je torej očitno kot neizbrisno dejstvo zapisano tudi v njeni zavesti. In takoj za
tem se pred Miškinom pojavi Nastasja Filippovna - istočasno kot podaljšek
njegovih sanj in kot podoba iz pisem, ki jih je pravkar prebiral -, zato zares
učinkuje kot videnje, ki ga je knez sam priklical v življenje:
Srce mu je tolklo, misli so mu begale in zdelo se mu je, kakor daje vse okrog njega
podobno sanjam. In nenadoma, kakor že poprej, ko seje obakrat prebudil ob taisti
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 425
prikazni, se mu je ista podoba spet postavila pred oči. Taista ženska je stopila iz
parka in obstala pred njim, kakor da ga je tu čakala. ... Prijela ga je za roko in jo
krepko stisnila. »Ne, to ni prikazen!«
In glej, navsezadnje je stala pred njim iz obličja v obličje, prvič po njuni ločitvi;
nekaj mu je pripovedovala, a jo je molče gledal; srce se mu je prenapolnilo in ga
zaskelelo od bolečine (8; 381//494).
V liku »nje« (v celem prizoru sta za junakinjo uporabljena le izraza »ista
ženska« ali »ona«) je poudarjena nekakšna neresničnost, breztelesnost, njeno
vedenje pa po teatraličnosti in ekscentričnosti spominja na vedenje sanjske figure
(»zdrknila je pred njim na kolena, kar na cesti, kakor zmešana; odmaknil se je v
grozi, pa ga je lovila za roko, da bi mu jo poljubila, in ravno tako, kakor se mu je
pokazalo poprej v sanjah, soji tudi zdaj solze lesketale na dolgih trepalnicah« (8;
382). Tu se že razločno vidi, kako se Nastasja Filippovna čisto zlije s knezovim
videnjem o njej, čeprav knez sam nima več moči, da bi se zoperstavil oblasti, ki jo
ima nad njim ta usodni lik, kot tudi nima moči, da bi Nastasjo Filippovno odvrnil
od pogube.
Tako šele naslednje, tretje srečanje enkrat za vselej določi tragičen razplet, s
tem da vsa knezova videnja spremeni v grozljivo resničnost. Knez se z vsemi
močmi trudi preprečiti to srečanje.
In že spet - »ta ženska«! Zakaj neki se mu je zmeraj dozdevalo, da bo ta ženska
prišla kakor nalašč v zadnjem trenutku in pretrgala vso njegovo usodo kot preperelo
nitko? ... Kaj je torej: ima to žensko rad ali jo sovraži? Tega vprašanja si ta dan ni
niti enkrat zastavil; glede tega mu je bilo srce čisto: vedel je, koga ima rad... [Aglajo
- A. K.] ... Ni ga bilo tolikanj strah njunega srečanja, ne nenavadnosti in vzrokov
njunega srečanja, ki ni vedel zanje, tudi ne tega, kako se bo pač vse skupaj končalo -
bal se je same Nastasje Filippovne. Še pozneje, čez nekaj dni se je spominjal, kako
so se mu v teh vročičnih urah skoraj kar naprej prikazovale njene oči, njen pogled,
kako je slišal njen glas - nekakšne grozne besede ... (8; 467//608).
To srečanje pa je tudi podobno sanjam:
Knez, ki bi še prejšnji dan ne verjel, da bi bilo mogoče kaj takega vsaj v sanjah
videti, je zdaj stal, gledal in poslušal, kakor da je vse to že zdavnaj slutil. Najbolj
fantastične sanje so se mahoma spremenile v najokrutnejšo in najostreje izobliko¬
vano resničnost (8; 470//611).
Miškin bi se moral odločiti ali za Nastasjo Filippovno ali za Aglajo. Namesto
tega je pa z norimi očmi le gledal zdaj Aglajo, zdaj Nastasjo Filippovno. Voljo je
imel popolnoma paralizirano. Ob prvem klicu Nastasje Filippovne plane k njej,
čeprav ga Aglajino obličje, na katerem se izraža »tolikšno trpljenje in hkrati
brezmejno sovraštvo«, prav tako vznemirja.
Knez se pa mogoče niti ni zavedal vse daljnosežnosti tega izzivanja... Videl je pred
sabo samo obupani, nori obraz, ki mu je zaradi njega, kakor se je nekoč zareklo
Aglaji, »za vekomaj srce presunjeno« (8; 475//616).
426 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
Kasneje knez takole pojasnjuje Jevgeniju Pavloviču, zakaj se je tako izneveril
Aglaji:
... ko sta si takrat stali iz obličja v obličje, sploh nisem mogel prenesti obraza
Nastasje Filippovne ... Vi ne veste, Jevgenij Pavlovič (je skrivnostno stišal glas),
tega nisem še nikomur povedal, še nikoli, niti Aglaji ne, a ne prenesem in ne pre¬
nesem obraza Nastasje Filippovne ... Prejle ste po pravici povedali o takratnem
večeru pri Nastasji Filippovni; a pri tem je bilo še nekaj /.../: gledal sem ji v obraz!
Že dopoldne, na fotografiji, ga nisem mogel prenesti, ... njenega obraza me je
strah!« je dodal z neverjetno grozo (8; 484//628).
Ko ga Jevgenij Pavlovič takoj nato spomni, kakšen je morala tedaj imeti obraz
tudi Aglaja, očitajoč mu brezčutnost (»... In kje ste imeli takrat srce, svoje
'krščansko srce’! Saj ste vendar tisti trenutek videli njen obraz: da gotovo ni nič
manj trpela kakor le-ona, kakor vaša druga, vaša ločenka!« -8; 483//627), knez, ki
se je do tega trenutka le medlo in le nekam na pol pri zavesti strinjal z Jevgenijem
Pavlovičem; nenadoma in izredno silovito začuti, daje kriv (»... Oh, moj bog, moj
bog! Pripovedujete mi o njenem obrazu v tistem trenutku, takrat, ko je pobegnila...
Oh, moj bog, spominjam se! Pojdiva, pojdiva /.../ k Aglaji Ivanovni, takoj zdaj
pojdiva!...« -8; 483//627). To mesto potrjuje domnevo, da je knez situacijo
doživljal kot nasprotje dveh svojih videnj ali dveh oseb, in ena od njiju je bila
močnejša, kar je bilo odločilno, ne glede na to, daje knez v resnici ljubil Aglajo.
Na koncu je videti, kot da je smrt Nastasje Filippovne nehote povzročil sam
knez, zaradi tiste iracionalne moči, ki jo je nad njim imelo videnje Nastasje
Filippovne. Naj bo tako ali drugače, z Nastasjo Filippovno seje zgodilo vse tako,
kot je o njej predvidel knez. In morda ravno zato, ker je predvidel?
* * *
Razplet dodaja še nekaj zanimivih nadrobnosti k sestavu vidnih likov, ki smo
ga opisali.
Tako knezu kot tudi Nastasji Filippovni se začne vse pogosteje prikazovati
podoba Rogožina-ubijalca. Malo pred svatbo se Nastasji Filippovni nejasno
prikaže na vrtu Rogožin, ki jo hoče ubiti.
Ta »zadeva seje dala razložiti, kot daje to kratko in malo bila prikazen« (8;
491//637).
Tedaj ponovno vidi Rogožinove oči tudi knez v cerkvi na pogrebu generala
Ivolgina, - ne da bi videl samega Rogožina - kakor je bilo že tudi prej, ob poplavi v
Peterburgu.
Treba je opozoriti, da so tik pred svatbo bila edina stvar, ki je na Nastasjo
Filippovno napravila močan vtis, razkošna poročna oblačila, ki so prispela iz
Peterburga. »Knez sploh ni pričakoval, da jo bo vse spravilo v tako neznansko
razburjenost.« Vedela je, da vsi gledajo na njeno poroko kot na javen škandal in
»ravno zato se ji je zahotelo, da bi zdaj še posebej vzdignila glavo pred njimi in vse
zasenčila z okusom in bogastvom svoje toalete. Povrh tega pa je imela še eno
skrivno željo, a je ni na glas nikoli povedala: sanjarila je o tem, da bi bila Aglaja ali
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 427
pa vsaj kdo izmed njenih zastopnikov ravno tako med množico, nespoznan, in tudi
v cerkvi, da bi gledal in vse videl, zato seje naskrivaj pripravljala na to« (8;
491//638). To pomeni, da se Nastasja Filippovna hoče v očeh okolice pokazati v
novi, lažni podobi.
Tik preden seje na dan poroke odpravila iz hiše, seje Nastasja Filippovna »še
enkrat ozrla v ogledalo, s »skremženim« nasmeškom,... omenila, daje »bleda kot
mrlič«, ... in odšla na verando«.
Ven je prišla »v resnici bleda ko zid; a velike črne oči so ji bliskale po
množici kakor žareče oglje; njenih pogledov niti množica ni mogla prenesti;
nejevolja seje sprevrgla v navdušene vzklike« (8; 493//640). Bledico Nastasje
Filippovne in nenavadni lesk v njenih očeh je omenjal knez pri tretjem opisu
portreta (»...lepota bledega obraza, skoraj majčkeno vdrtih lic in žarečih oči;
nenavadna lepota!« - 8; 68//92). Sedaj so te poteze prignane do skrajnosti, bledica
pa celo že spominja na mrtveca.
Bralec je že pripravljen, da bo zdaj zdaj prišlo do katastrofe, in to se v resnici
zgodi: Nastasja Filippovna uide izpred oltarja - ko za hipec ujame v množici
Rogožinov pogled in takoj plane k njemu ...
Po umoru Nastasje Filippovne Rogožin sam poišče Miškina in ga vabi k truplu
Nastasje Filippovne skoraj kot soudeleženca: knezova videnja uboja je Rogožin
izpolnil, ker ni bilo druge izbire. (Spomnimo se, da je Miškin prvi napovedal ta
uboj že na samem začetku romana, potem pa ga je ves čas proti njegovi volji
zasledoval strašen privid - privid Rogožina z očmi morilca). Sedaj, v tem
zaključnem prizoru, se končujejo vse zgodbe, izginejo vsa videnja. Nastasje
Filippovne ni več, njeno truplo leži v temni sobi, čez glavo pokrito z mrtvaškim
pregrinjalom, njenega obraza, ki je tako bolestno deloval na kneza, tudi ni več, in
uganka o lepoti ostaja nerazrešena.
Za portret - privid, ki mu je »nesrečni vitez« ostal do konca zvest, se je
izkazalo, da ni samo »mračen in nekako prikrit«, ampak naravnost grozljiv. Noči
se, vse vidno se izgublja v mraku, v temo se pogrezajo obrazi:
... v sobi je bilo zelo temno; poletne »bele« peterburške noči so že začenjale temneti
in ko bi ne bilo polne lune, bi bilo v Rogožinovih temnih sobah s spuščenimi zastori
težko kaj razločiti. Že res, obraze se je še dalo razločiti, čeprav zelo nejasno.
Rogožinov obraz je bil po starem bled; oči so bile srepo uprte v kneza in so se
močno, a nekako nepremično svetile (8; 502//652).
Rogožinov obraz spet postaja nepremičen kot na portretu, nato pa se kmalu
izgubi v temi. Ta tema sovpada z dokončno pomračitvijo knezove zavesti, v kateri
je tudi zavladala tema, obenem pa so ugasnila tudi vsa videnja.
* * *
Skušali smo razumeti mehanizem, po katerem junaki Idiota sprejemajo svet. Ta
mehanizem je v mnogočem vizualen. V mnogem je s tem mehanizmom mogoče
428 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 4, oktober-december
razjasniti uganke romaneskne vsebine, v kateri so odnosi med junaki tako zelo
skrivnostni.
Iz ruščine prevedel
Jože Sever.
PE3KDME
O cnepncpHKe BH3yajibHoro MHpa y floeroeBCKoro h ceMaHTHKe «BH^eHHtt» b
poMaHe «H^,hot»
B poMaHe «H^hot» BH3yajibHbift MHp npHočpeTaeT npHHpnnnajibHO HOBoe
ocMbicjieHne, h6o b HeM flocToeBCKHH BnepBbie 3aTparHBaeT TeMy 6oxecT-
BeHHOrO np0HCX03K^eHHH 3eMHOH KpaCOTbI. B poMaHe npHCyTCTByiOT pe/IblM pH,r
BeCbMa Cneit,H(J)HUeCKHX 3pHTeJIbHbIX O0pa3OB, BajKHbIX TOJIbKO B HX flyXOBHOM,
Bbipa3HTejibHOM Mo,o(yce. 3to - CHMBOJiHuecKiie KapTHHbi, a TaK*e «BH^eHna»,
nopo/KvtaeMbie 3thmm KapTHHaMH b co3H3HHH repoeB.
3pHTejIbHOe BOCripHHTtte fleftCTBHTeJIbHOCTH repOHMH «M^HOTa» HHTeHCHBHO
,n,c Henpa b^ono^oohh . Pepon nocraraioT m h p uepe3 OTfleJibHbie, dpocatoipnecH
hm b rjia3a o6pa3bi, k kotophm npoaBJiHioT KpattHe npncTajTbHoe BHHMaHiie,
rjia^a Ha hhx ^onro, MyuHTejibHo h cTpacTHO. HecMorpa Ha hx npHCTaJihHoe
BrjiH/jHBaHHe b pafl a trnehn it oKpy:xaiomeH /teiicTBMTe/i bhocth, ohh oraioflb He
nocTHratOT ee c npe^ejibHO bo3moxhoh OTueTJiHBocTbio, a HaodopoT -
a6cTparHpyioTca ot Hee, bhhoch H3 yBH^eHHoro ceoe, «tpaHTacTHuecKoe»
BnenaTeJieHHe, opraHHUHO Bxo^Hipee 3aTeM b hx BHyTpeHHHit MHp h 6ojiee
HeoTbeMJieMoe ot Hero. 3to othochtch b nepByio ouepe,zjb k jkhbohhchhm
KapTHH3M H JHOflUM.
HeMaJi0Ba3CHyro pojib b xyfloxecTBeHHOH cHCTeMe poMaHa nrpaioT
acHBonHCHbte o6pa3bi. B «H^HOTe» mbi Hait^eM penbix nuTb icapTMH - thk
MHoro, Kax Httr^e 6ojiee y /jocToeRCKoro. 3to nopTpeT HacTacbH CDHJiHnnoBHbi,
nopTpeT OTij,a PoroatHHa, jihu,o npHroBopeHHoro k CMepTH 3a MHHyTy Ka3HH,
«MepTBbift XpHCToc» F. roJibbefitHa. Bce sth KapTHHbi rrpHBJieKaioT
npHCTajibHeiimee BHHMaHiie repoeB, pa3BopauHBaioTca b hx co3HaHHH b pejibie
CIOJKeTbl HeodblKHOBeHHOH HHTeHCHBHOCTH h poat^aioT HeKyio rj!o6ajIbHyiO
MbICJIb HJIH CpHJIOCO(j)CKyK> HfleiO. B K0Mn03HpH0HHMH U,eHTp KaJK^OH KapTHHbi
noMeru,aeTCH uejiOBeuecKoe jihu,o, a Ha HeM b cboio ouepe,u,b ocodeHHo
Bbi^emiioTCH ma3a, B3rMfl kotophx 3aKJnouaeT b cede heuto TaHHCTBeHHoe,
HeBbipa3HMOe, SeCKOHeHHOCTb MblCJieft H HyBCTB. TaKHM o6pa30M, KapTHHbi
HrpaiOT b poMaHe pojib MitcTHKO-cpHJiococpcKoro no^TeKCTa. Ho BMecTe c TeM
ohh npHHa^jieacaT k orpoMHOMy pa,n,y oco6wx hbjichhh BH3yajiHoro MHpa
poMaHa «H^,hot». Ciie^yeT TaKxe obpaTHTb BHHMaHHe, uto b poMaHe sth
KapTHHbi BH^HT JIHIHb H36paHHbIH Kpyr repoeB: MbimKHH, HacTacbH
(DiumrinoBHa, Potoxhh h HnnojiHT. 3th xe repon bh^ht h coBepmeHHO
OCOObie 3pHTejlbHbie oOpaibl-BH^eHHB.
Bugenue Mbi moatem Tenepb onpe^eJiHTb KaK rjejiocTHbift, H^ettHO 3navhmmit
o6pa3, B03HHKaioiii,HH nepe,n B3opoM repoeB h 3aneuaTJieBaiouj,HH o^hh H3
MOMeHTOB Bbicmero ,n,yxoBHoro HanpaaceHHH xh3hh, uepe3 KOTopbie oHa
nojiyuaeT cj)HJioco(bcKo-peJiHrH03Hoe odbHCHeHHe. Plpn stom He BancHO,
HBJiaeTCH JIH 3TOT o6pa3 repoio B CHOBH,Il,eHHHX, CymeCTByeT JIH OH JIHUIb B
BooSpaiKeHHH repo« hjih ute 3to oco6mm o6pa30M VBH^eHHbiii h ocMbicjieHHbiit
Aleksandr B. Krinicyn, O specifiki vidnega sveta pri Dostojevskem ... 429
peajiLHbift oGteKT. BaacHa HeoTCTynHOCTb, ycTOHHHBOCTb ero npHcyTCTBna b
C03HaHHH repoa h ero HCKJHOHHTejibHaa immHMOCTb ^jih c|)opmhpobah hm ero
MHpoB033peHHa. 3to mo>kct 6biTb h neioa*:, h o6pa3 H3 cHa. B «H^hotc» ace
name Bcero sto no oco6oMy BocnpHh mtli m 3pnTejibHbin o6pa3 samoro nejioBeKa,
npnu,eM Bce BHHMaHne repoeB o6pam,aeTca Ha ero jimu,o, a em,e KOHKpeTHee - Ha
ero mata, hcm ohh h c6jiHxaK>TCH c cnmboji haeck hmh KapTHHaMH. ITo HameMy
MHeHHtO, KapTHHbl TO*e HBJ1HIOTCH BHfleHMMH, HO Ha HaHajIbHOH CTa^HH
cjaopMHpoBaHHH. HecKonbKO pa3 b poMaHe nponcxo^nT TaHHCTBeHHbift npou,ecc
oacHBJieHHa KapraHbi b C03HaHHH nepcoHa:»ceH, Kor^a o6pa3 ee čpyhkhhohhpyex
KaK BH^eHHe h cjiHBaeTca c BneaaTJteHHeM ot peaJibHbix jnofleft, nocTeneHHo
3aMernaa hx o6pa3 b co3HaHHH repoa. 3to TparHnecKM npeflonpe^ejiaeT
B3aHMOoTHomeHHH repoeB, h6o b co3HaHHH nepcoHaaceft nacTO B03HHKaeT
TparHnecKoe pa3flBoeHHe Mex^y jkhbhm, peajibHHM neJiOBeKOM h BH^eHneM o
HeM, KOTopoe Bcer^a HeH3MeHH0, o6ooll(chho, chmbojihhho h bbixo^ht 3a paMKH
^eHCTBHTejlbHOCTH.
OTHOmeHHH MOK^V MblUIKHHblM, HaCTaCbeft (t>HJIHnnOBHOH H PorOtKHHbIM
- sara^OMHbie, He no^xo^aiu,He noA KaTeropHH npocToft jho6bh, peBHOCTH hjih
HeHaBHCTH. Bce Tpoe BocnpHHHMaioT ,o,pyr ,a,pyra b CBeTe cbohx BH,n,eHHH,
npoeu,Hpya Ha ^pyroro <J>amacrkneck n ii o6pa3, 3anenaTJieHHbiit b hx co3HaHHH.
H3-3a HecooTBeTCTBHa stoto o6pa3a peaJibHOMy repoio, hx B3aHMooTHomeHHa
henpe^cka3vemo h c^arajibho H3MeHaiOTca tipu Kaac^oii hx hoboh BCTpene. TaK,
Hafl KHHBGM HeoSbHCHHMOKJ BJtaCTbK) o6jia^,ajI o6pa3 HaCTaCbH CDHJIHnnOBHbl,
o^Haac^bi yBH^eHHbiit hm Ha nopTpeTe. Bnocjie^cTBHH npn o^hom BH^e ee
jrau,a MbiniKHH TepaeT BcaKoe caMoo6jiaflaHHe h 3a6biBaeT npo Bce cboh nponne
cep^eHHbie h nejioBeaecKHe npHBH3aHH0CTH. KHH3b o^hobpcmchho He MoaceT
5KHTt 6e3 HacTacbH CDHJinnnoBHbi, ho b to xe BpeMH CTapaTeaibHO H36eraeT
Bcrpen c Heio. H3 tyBCTBa caMOCoxpaHeHHa oh nbiTaeTca BbiTecHHTb ee o6pa3 H3
co3HaHHH, oco3HaBaa ero pa3pynmTejibHocTb. H Tor^a BH^eHne HanHHaeT
HBJiaTbca eMy bo CHe. 3aTeM B03HHKaeT h o6paTHaa CBa3b: sto «BH,a,eHHe»
HanHHaeT oKa3MBaTb CHJibHeiiiHee B03,o,eftcTBHe Ha caMy HacTacbio
OHjrannoBHy.
KpoMe Toro, h nepe^ KHa3eM, h HacTacbeft cDHjmnnoBHoft Bce nanje
B03HHKaeT BHfleHHe cTpaiuHbtx rjia3 PoroacHHa-y6HHij(bi, h Korjja oho
CTaHOBHTca HeoTBH3HbiM, to TaHHCTBeHHMM o6pa30M BonjionjaeTca B
^eftcTBHTejibHOCTb: PoroacHH CHanaJia noKymaeTca Ha Ha3BaHHoro 6paTa
MbiniKHHa, a noTOM Heoacn^aHHo ,n,jia ce6a y6HBaeT BepHyBinyioca k HeMy
HacTacbio <X>HJiHnnoBHy.
TaKHM o6pa30M, MbiuuieHHe «bh/tenham h» HeKOTopbix repoeB (MbiniKHHa,
PoroatHHa, h HacTacbH OHJiHnnoBHbi) aBJiaeTca kjiiohom k oSbacHeHHio
MHOTHX 3ara^OMHbIX nOBOpOTOB B CfOKCTe «HflHOTa».