List 68.
Gospodarske skušnje.
(Kako se dajo kapuse alt kolarabeskozi celo zimo do velike noči in še dalje ohraniti?^) Znano je, da vertnarji kolarabe konec jeseni v zemljo za-grebejo tako, da so glave spod, korenine pa en pavec skoz zemljo ven gledajo, da se lahko najdejo, kadar jih je treba. Se ve da se morajo korenine dobro s slamo ali gnojem pokriti, da se ne posuše ali pozimi ne zmerznejo. Na to vižo v zemljo zakopane glave res debele je prihajajo, in res je tudi, da take kolarabe so še bolje, kakor druge, ki smo jih poleti ali v jeseni jedli, in nikdar nobena ne postane lesena. Neki vertnar v „Frauend. BI." pa priporoča še posebno sledeče ravnanje: On vse večje perje poterga in glave tako globoko pod zemljo zakoplje, da so več kakor za pol pavca ž njo pokrite in da le konci serčnih peres ven mole. Kolarabe rastejo na to vižo, da je veselje, in glave so še veliko debelejše kakor so bile pred, ko niso bile z zemljo zadelane; sicer pa so okusne bile, in ne ene lesene ni bilo med njimi. Edina napaka je pri temle, da okoli glav včasih korenine požend in da glave potem niso tako lepo gladke.
(Moc osoljene vode pri kuhi sočivja in zele-njadi.~) Če kuhamo sočivje ali zelenjad (Gemuse) v navadni vodi, ne bo nikdar tako dobrega duha in okusa, kakor če ga kuhamo v o s olj eni vodi. Sila velik razloček je v tem! Kdor ne verjame, naj da, postavim,  čebulo kuhati v navadni vodi: skor
brez duha in okusa bo! — naj jo pa da kuhati v osoljeni vodi, bo vidil: kako cukrenat okus bo imela in kak močnega čebulnatega duha bo! In v čem je ta razloček? V tem le: Sol vzame vodi razkrojivno moč; osoljena voda tedaj tistih drobcov ne more sočivju in zelenjadi vzeti, od kterih imajo duh, okus in rahlost, ki je prijetnih stori. Iz tega se lahko zapopade, kar vsaka kuharca ve, da ni vse eno: kakošno jed ob kuhi soliti ali po kuhi. Naj solimo potem še tako, ne bomo vendar več dosegli tega, kar seje doseglo, ko je jed ob kuhisoljena bila.
—   270   —