— 125 — Kalin ali popkar. -^r Ealin ali popkar(Fria- 9 ffl JiraHjfliilHliilF' Hf popolnoma sposoben, da lušči ne pozna in ljudje pravijo, da je neumen, ker se da lehko ujeti. V resnici pa kalin ni neumna ptica, kar se iz tega lehko razvidi, da se nauči težke melodije ponavljati in se sploh ljubeznjivo obnaša. V naših krajih živi kalin najraje po gorskih lesovih, posebno v jelovji. Gnjezdo si nareja po košatih mladih smrekah, še rajše pa na širokih vejah kakega starega drevesa. Iz suhljadi si naredi najpred podlago, potein postavi na-njo svoje rahlo gnjez-dice, ki je spleteno iz vitkih koreninic in lišajev, ia je znotraj z dlakami obloženo. Samica sedi na 4 ali 5 okroglastih, teukolupinastih, černomaro-gastih jajčekih, on jej pa skerbi za hrano. Mladiče pitata oba, iz začetka z različnimi žužki, pozueje pa z razmočenini semenjem. — Ko zapade na ziino sneg po gorah, zuiaujka xnu hrane in takrat pride v večej družbi v naše niže hoste, v vertove in gennovje, kjer so veje golega drevja obložene z jagodaini, iz kterili prav spretno lušči jederca. V sili tu iu tam odterga tudi kako berst ali popek, a škoda vendar m. nikoli tako velika, kakor ne-kteri ljudje mislijo. Odtod je berž ko ne dobil tudi ime popkar in b e r s t n i k. Petje, ktero se kalin nauči od svojih starih, ni ravno veliko prida. Svojo kratko pesmico tako okorno škriplje, da človeka skorej ušesa bole; ako pa pride kalin pravemu umetniku v roke, izuri se kinalu v takega pevca, da ga je veselje poslušati. Naučeno pesmico odžvižga s tako ugodnostjo, z mehkim, čistim in zvonečim glasom, da se ga človek ne more z lepa naslušati. To se vč, da vsi kalini nimajo enakega talenta za petje; nekteri se učč lehko ia hitro, drugiin gre zopet težko v glavo; nekteri izpojejo vso pes-mico, ktero so se naučili od konca do kraja, kakor se spodobi, drugi — 126 — zopet začn6 berž kaj druzega peti, kar jim ravno v glavo pade. Tudi se dobč taki kalini, kteri to, kar so se z velikim trudom naučili, prav hitro zopet pozabijo. — Po nekterih krajih na Nemškem se ljudjč posebno radi ukvarjajo z odrejo in priučenjein kalinov, ktere potem izučene prav drago prodajajo dalec po svetu, cel<5 v Aoieriko. Najdraži so taki, ki pojo zmerom, kedarkoli jim človek zapovfi; cenijo je večkrat po 15 do 20 gold. in še tudi po vee. Pri izurjevanji kalinov je največ na tein ležeče, da zna mojster sam fepo in oisto žvižgati in da mu popevko po večkrat na dan, vselej brez presledka in prav dobro prrižvižga. Kalin kmalu začne posnemati, s podetka nekako tiho in boječe, pozneje pa čedalje pogumniše in glasnejše, ter napo-sled prekosi cel6 svojega mojstra. ,¦ ......________ E. Vinska terta. Vinska terta (Vitis vinifera), ki nam daje žlahno iii sladko grozdje, je Azije doma. Pokrajine, ki leže pod Kavkazom med čeniim in hva-linskiin morjem, so prava domovina vinske terte. V teh krajih se dobi še dandanes vinska terta v svojem pervotuem sfcanu, ki rodi prav dobro in tečao grozdje. — Čas ali doba, kedaj se je prav za prav vinoreja začela, ne more se natanko določiti, kajti v starodavnej zgodovini jo omenjajo najstareji zgo-dopisci. Iz zgodovine sv. pisma nam je zuano, da si je bil Noe po ve-soljnem potopu zasadil nograd, ter se je pečal z vinorejo. Kato, najstareji pisatelj vinoslovja, našteva saino osein tert, ki so bile tedanjemu ljudstvu znane. Ltiksenburško tertoslovje pa šteje dandanes že nad 1400 različnih versti tert. V obče je pravo poznauje terfc zeW težavno, ker je mnogo tert zel<5 različnih, še več pa imen za posamna pleinena; skorej v vsakej okolici so druga imena ne samo za različne verstf, nego tudi za ravno isto verst, ktera se nahaja ttidi pri nas. Vinoslovci še daudanes prav ne vedd, po kterem načelu bi to stvar sledili. Iz južne Azije se je udoruačila terta najpred po Gerškem ie v gorkej Italiji, odkoder so je pozneje razplodila po vsej južuej in srednjej Evropi takd, da jo najdeino daiidanes skorej povsod tudi v Afriki in Ameriki. Terta ima koljeucaste veje, ki se, ako se ne porežejo, spenjajo jako visoko na druge terte in drevesa, kterih se derže s svojimi ročicami ali vi-ticami, ki stoje listom ravno nasproti. Listi so dolgopeceljnasti, okvoglasto-serčasti, globoko-kerpi in debelo napiljeni; dokler so mladi, so spodej kos-mati. Majheni rumenkasto-zeleni cveti izrastejo v gostih kitah, so zeld ob-čutljivi in mraz jini veliko škoduje. Grozdove jagode so krogljaste ali po-dolgasto jajčaste in lešnikove debelosti. Kolikor veče in debeleje so jagode, toliko veči in lepsi je tudi grozd. Dobe se nekteri grozdi, ki so čez čevelj veliki in tehtajo nekoliko fuatov. V sočnatej grozdovej jagodi leži 2—5 se-menskih zernic, nektera pleinena jik pa prav nič nimajo. Jagode so ru-menkaste, svitlo-zelene, rudečkaste ali pa modre barve.