Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredni¬
ški odbor: Jože Čuden, Vukadin Ivkovič, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Amand
Papotnik, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Matjaž Zupan, Tončka Zu¬
pančič • Odgovorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja deset¬
krat letno • Polletna naročnina 1000 din, posamezna številka 200 din • Re¬
vijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/x, tel. 213-733 •
Tekoči račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo so¬
financirajo: Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skup¬
nost in Skupnost za zaposlovanje Slovenije.

TIMOVE

ČIRE-ČARE

Veriga

Čarovnik pokaže gledalcem dvojno verigo, sestavljeno iz kovinskih členov. Drži jo za zgornji
člen, nato pa s prsti prime enega izmed naslednjih členov in spusti vrhnji člen, ki se po verigi
spusti navzdol in zveneče pade v posodo. To večkrat ponovi. Nato obrne posodo in gledalci
vidijo, da je posoda prazna, padli členi verige pa so izginili.

Skrivnost čarovnije se nahaja v sami zgradbi verige. Tukaj je navodilo za izdelavo. Sestavljati
jo pričnete pri gornjem členu. Nanj nadenete dva člena. Vse naslednje člene priključite na
ta način, da bo prvi člen šel skozi dva zgornja člena in enega spodnjega, drugi pa skozi
enega zgornjega in dva spodnja. S postopkom nadaljujte, dokler verige ne izdelate do konca.
Sedaj pa sama čarovnija. Da bi pri gledalcih ustvaril iluzijo padajočega člena verige, čarovnik
prime enega izmed spodnjih členov, ki gre skozi en naslednji spodnji člen in ga potegne
navzgor, zgornji člen pa spusti. Na ta način člen, ki ga je prijel, postane v verigi gornji člen,
prejšnji vrhnji člen pa pade navzdol in sprosti naslednji člen, ki sprosti nato člen, ki je naslednji
na vrsti in tako naprej. Členi padajo eden za drugim, kar ustvari vtis, da pada samo en člen
od vrha do posode.

TIM 1 • 1  • 86/87

SLIKA NA NASLOVNI STRANI
Še pred nekaj leti bi si težko predstavljali, da
bozmajarstvo tudi pri nas doživelo takoneslu-
ten razmah. To potrjuje tudi naša tokratna na¬
slovnica

Izdaja Tehniška založba Slovenije. 61000 Ljubljana,
Lepi pot 6 • Ureja uredniški odbor: Jože Čuden.
Vukadin Ivkovič, Andrej Jus, Jan Lokovšek, Amand
Papotnik, Matej Pavlič, Marjan Tomšič, Anka Vesel,
Matjaž Zupan, Tončka Zupančič • Odgovorni in teh¬
nični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja desetkrat
letno • Polletna naročnina 1000 din, posamezna
številka 200 din O Revijo naročajte na naslov: TIM,
Ljubljana, Lepi pot 6, p.p. 541'/x, tel. 213-733 »Tekoči
račun: 50101-603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske
pravice • Revijo sofinancirajo: Raziskovalna skupnost,
Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skupnost
za zaposlovanje Slovenije

NAS

POGOVOR

Na letošnjem republiškem srečanju
mladih tehnikov Slovenije v Celju mi
je padel v oko simpatičen črnolas fant.
Sodeč po zresnjenem izrazu na njegovem
licu, tu ni bil na ogledih, temveč, da
pomeri svoje moči in znanje z ostalimi
tekmeci iz vse Slovenije. Že po nekaj
besedah se je izkazalo, da se nisem
zmotil.

Marjan Gutnik iz Sinje gorice pri Vrhniki
je bil na notranjskem regijskem srečanju
v tekmovanju z jadralnimi letalskimi
modeli v razredu A1 prvi in se tako
uvrstil na zaključno srečanje. Ker je
bilo očitno, da je Marjan podlegel tekmo¬
valni vročici, ga seveda nisem mogel
kar na kraju samem nadlegovati z rado¬
vednimi vprašanji. Dogovorila sva se,
da ga po končanem tekmovanju obiščem
v njegovem rojstnem kraju, oziroma
na šoli, v katero hodi.

Po kratkem telefonskem pogovoru sem
se lepega sončnega dopoldneva v
juniju odpravil na pot. Tistim, ki ne po¬
znate Ljubljanskega barja, moram pove¬
dati, da me je ves čas spremljal mogočni,
s soncem ožarjeni Krim. Osamelci,
ta znamenitost barjanske pokrajine,
so kot zeleni otočki v morju obdelanih
polj nanizani v verigo vzdolž moderne
avtoceste, ki pelje na primorsko stran.

Na Vrhniki sem brez težav našel osnovno
šolo Ivana Cankarja, v kateri je Marjan
tiste dni preživljal zadnje vznemirljive
in garaške ure pred poletnimi počitnicami.
S pomočjo prijazne tajnice sem kaj
hitro našel 7. c,  v katerem so pravkar

TIM 1 • 2  • 86/87

končali pouk. Na zvoncev signal se
je iz razreda udri pravi hudournik nado¬
budnih sedmošolcev, med njimi tudi
naš Marjan. Sklenila sva, da se pogovo¬
riva kar pri njem doma. Sinja gorica
je pravzaprav predmestje Vrhnike, njeno
pokrajino je v svojih delih pogostokrat
opisoval naš znameniti pisatelj Ivan
Cankar. Kmetija, na kateri živijo in si
v potu svojega obraza služijo, ali bolje,
pridelujejo svoj vsakdanji kruh Marjanova
mati, dva brata in sestra, leži tik ob
regionalni cesti Ljubljana — Vrhnika.

Tu sva moško sedla za mizo v kuhinji,
kot se na kmetih spodobi in že je stekel
pogovor. (Kar slišim vas, kako ste vzklik¬
nili: Saj je že skrajni čas!)

»Kdaj si se pričel ukvarjati z modelar¬
stvom, kdo te je navdušil zanj?«

Našo modelarsko sekcijo vodi tovariš
Miloš Rijavec, ta me je tudi pridobil
za to zvrst izvenšolske dejavnosti. Z
letalskim modelarstvom in seveda tudi
s tekmovanji se ukvarjam letos že četrto
leto. Pred letošnjim prvim mestom na
regijskem tekmovanju v razredu A1
kakšnih vidnejših uspehov še nisem
dosegel. Na istem tekmovanju se je
na drugo mesto uvrstil Sebastjan Japelj,
ki obiskuje šesti razred na naši šoli
in je tudi član naše sekcije.

In kako je z gradivom, ki ga potrebuješ
pri svojem delu, kako se oskrbujete
z balso in drugimi dragimi materiali,
brez katerih ni letalskega modelarstva?
Koliko vas je v vaši sekciji?«

V naši sekciji nas je trenutno 32, od
teh je dvanajst začetnikov, ostali imamo
nekaj več »prakse«. Pravzaprav moram
povedati, da je naša sekcija vključena
v Klub letalcev Vrhnika, ki nas oskrbuje
tudi s potrebnimi materiali, šola pa
nam nudi prostore za delo.

(Tu se mi je nemudoma utrnilo vpraša¬
nje, če Marjan ne cilja še kam više

Najbrž ste takoj uganili. Marjan je seveda tisti točno
v sredini

in si želi morda kdaj kasneje tudi
zares poleteti pod sinje nebo.)

Ne, o pravem jadralnem letalstvu doslej
še nisem razmišljal, je odvrnil. Rad
bi se najprej izpopolnil tudi v zahtevnej¬
šem A2 razredu, tako v izdelovanju
modelov, kot tudi v tekmovanju. Pri
spuščanju modela izkušenj ni nikoli
preveč, dogaja se marsikaj nepričakova¬
nega in za prizadetega neprijetnega.

Lani poleti sem na svojo roko spuščal
model na bližnjem barju. Ob ugodnem
vetru mi je že prvi start lepo uspel.

No, kaj hitro se je izkazalo, da jo je
model sklenil mahniti po svoje, zavil
je nekam v smeri proti Ljubljani in poslej
se nisva videla nikoli več. Kdor ve,
koliko ur dela in potrpežljivosti je potrebno
za izdelavo jadralnega modela, si lahko
misli, kako mi je bilo pri srcu. Vendar
moram povedati, da me je tovariš Rijavec
še tisto popoldne potolažil tako, da
mi je podaril nov model.

TIM 1 • 3  • 86/87

Saj res, bralce bo gotovo zanimalo,
kako si se odrezal na republiškem
srečanju v Celju?

Žal nisem imel srečne roke. Pogoji
za tekmovanje niso bili najboljši, pihal
je za jadralna letala premočan veter,
tako da smo imeli kar vsi tekmovalci
po vrsti velike težave. Mene je spremljala
še posebna smola, tako da sem celo
t razbil model, ki sem ga pripravil za
to tekmovanje. Seveda pa mi to ni vzelo
poguma in se bom poizkusil bolje odre¬
zati prihodnje leto. V ta namen sem
si že v Celju kupil komplet materiala
za gradnjo novega modela.

Mislim, da sva o Marjanu modelarju
povedala kar precej. Kaj pa te poleg
modelarstva še zanima?

Rad se ukvarjam tudi z drugimi ročnimi
deli. Ker sem doma na kmetiji, pogosto¬
krat izdelam tudi kaj koristnega za dom.
Sploh imam veselje do dela z lesom

in mislim, da bo to tudi moj bodoči
poklic, če mi bo le uspelo napraviti
ustrezno šolo.

Za konec sem si prihranil še običajno,
za sogovornike včasih malce neprijetno
vprašanje:

In kako kaj uspeh v šoli? Od tega
je navsezadnje odvisno, ali boš lahko
nadaljeval ustrezno šolo in uspel
v svoji želji postati lesar.

Tu se je pogovor nekoliko zataknil.
Izkazalo se je, da je imel zadnje čase
v šoli nekaj težavic, tako da njegov
letošnji uspeh ne bo najboljši. Ker pa
ni naš namen, da bi pregloboko brskali
po intimnih stvareh naših sogovornikov,
še posebej ne zdaj na začetku naše
rubrike, sva družno sklenila, da je za zdaj
najinega pogovora dovolj. Za konec sem
mu zaželel še veliko uspehov in veselja
pri njegovem konjičku in seveda tudi
boljši uspeh v prihodnjem šolskem letu.

Aleksander Lilik

IX. srečanje mladih
tehnikov Ljubljane

Saditev osmih lip v parku OŠ Toneta Trtnlka-To-
maža so opravile delegacije mest herojev

Maja meseca letos je bilo že deveto srečanje mladih tehnikov osnovnih šol ljubljanskih občin, katerega
gostitelj je bila OŠ Toneta Trtnika-Tomaža v Sostrem, Srečanje, katerega udeleženci iz leta v leto do¬
segajo boljše rezultate, so si ogledale tudi delegacije Ljudske tehnike mest herojev iz vse Jugoslavije in
tako še posebej obeležile to tradicionalno prireditev. Na otvoritvi, ki so seje udeležile tudi vse delega¬
cije (iz Zagreba, Beograda, Novega Sada, Drvarja, Prilepa, Prištine in s Cetinja), so zasadili osem dre¬
ves, s čimer je prireditelj želel poudariti bratstvo in enotnost narodov in narodnosti Jugoslavije. Pred¬
stavniki mest herojev so ob tej priliki položili tudi venec pred spomenik na Urhu pri Ljubljani.

Na obisku posameznih tekmovalnih področij so se delegati lahko prepričali, da je tehnična kultura pri
nas na zavidljivi stopnji razvitosti in da bi bilo stanje še boljše, če bi posamezne panoge ljudske tehnike
pri nas imele boljše tehnične in materialno finančne pogoje.

Zmagovalka IX. srečanja mladih tehnikov Ljubljane je bila lanskoletna gostiteljica srečanja OŠ Jože
Moškrič, druga je bila OŠ Prežihov Voranc, tretja pa OŠ Franceta Bevka. Na tekmovanju je bila tudi
izbrana ekipa, ki je zastopala ljubljansko regijo na republiškem srečanju mladih tehnikov v Celju.

TIM 1 • 4  • 86/87

Letalski veterani so na Ljubljanskem barju s svoji mi
ekshibicijami navduševali staro In mlado

Tekmovanje v obrambi In zaščiti je tokrat potekalo v okolici Urha. Ekipo so sestavljali štirje tekmovalci

TIM 1 • 5  • 86/87

Učno Izdelani modeli plovil so bili prava paša za oči. Kaj je narobe? Mladi tehnik, kolesar, je moral pod
Eden najprivlačnejših je bil model torpednega čolna budnim očesom mojstra odkriti In popraviti napako

na kolesu

Član AMD Moste, osemletni Tomaž

Gorenc je

bil

zmagovalec demonstracijskega karting tekmovanja

TIM 1 • 6 • 86/87

Računalnik na dom

Poskusili bomo z nečim, kar verjetno ne ponuja nobena revija. Na dom vam bomo posodili
pravi mikroračunalnik (Spectrum). Na žalost bo na voljo en sam in bomo verjetno morali
žrebati, kdo bo lahko z njim delal. Izžrebancu ga bomo poslali na dom. Ta ga bo čez čas
vrnil in na vrsto bo prišel naslednji izžrebanec.

Nobenih posebnih omejitev ne nameravamo postavljati. Pomembno je le, da ste naročeni
na revijo TIM (to vam bomo verjeli na besedo), in da obiskujete osnovno šolo (verjeli bomo
pečatu vaše osnovne šole).

Če torej doma nimate računalnika, pa bi se vseeno želeli spoznati z njim, potem izpolnite
spodnjo prijavnico (lahko jo tudi lastnoročno prepišete). Ne zahtevamo torej veliko. Kako pa
bo akcija stekla in se tudi nadaljevala, je odvisno od vas oziroma vašega zanimanja.
Upamo, da bo računalnik vzdržal številna potovanja. (Če se bo pokvaril, ga bomo popravili
na naše stroške.)

Računalnik boste prejeli po pošti (ob prejemu boste poravnali le poštne stroške). Po 14
dneh ga boste vrnili z obratno pošto. In če se boste kaj naučili, nam to lahko kasneje tudi
sporočite.

Berilo o uporabi računalnika boste prejeli nekaj dni prej, da se boste pripravili na sprejem
računalnika.

Računalnik je nov (še v garanciji). Upamo, da boste z njim lepo ravnali, bili točni pri vračanju
in sploh... Saj razumete, kaj si želimo.

TIM, Tehnična založba Slovenije, Lepi pot 6, 61000 Ljubljana
PRIJAVNICA ZA RAČUNALNIK REVIJE TIM

Ime in priimek:___

Popolen poštni naslov:____

Šola:_—

Razred:__ _

Podpis:_

Izjava šole:

Potrjujemo, da učenec obiskuje našo šolo
(Žig in podpis)

TIM 1 • 7  • 86/87

PRVA

IGRAČA

Akroba¬

tovo

dvokolo

Če verjamete ali ne, se takle
klovn resnično »vozi« po na¬
peti vrvi. Pri tem mu pomaga
ravnotežna palica, ki jo drži v
rokah. Z nekaj truda ga lahko
sami izdelamo. Posamezne
sestavne dele kaže slika na
desni, njihovo sestavo in vezje
pa ponazarja spodnja slika.

Dele 1,3,4, 5, 7 in 9 izžagamo
z žago rezljačo iz 3mm debele
vezane plošče, del 2 pa je iz
vezane plošče debeline 8 mm.
Dela 6 in 8 sta iz bele lepenke,
debele 1 mm ter ju nalepimo na
vsaki strani koles 7 in 9. Tako
dobimo kolesi akrobatovega
bicikla. Točno v sredini izvr¬
tamo s svedrom luknjo s pre¬
merom 1 mm. Potem prilepimo
na del 2 oba dela, in sicer po
enega na vsaki strani, za osi
koles pa izvrtamo luknjo s
premerom 1,5 mm. Za os
sprednjega kolesa, ki je isto¬
časno tudi gonilo dvokolesa,
uporabimo 65mm dolg kos že¬
lezne žice s premerom 1 do

1,2mm. Najprej izoblikujemo
samo eno gonilo, nato pa poti¬
snemo ravni del žice skozi luk¬
njo in izoblikujemo s ploščatimi
kleščami še drugo gonilo. Dela
4 in 5 spojimo s primerno de¬
belo žico, in sicer tako, da se
lahko premikata. Za zadnjo os
uporabimo 15 mm dolg kos
žice s premerom 1 do 1,2mm,
ki ga vtaknemo skozi ustrezne
luknje v okviru dvokolesa in
skozi luknjo v središču zad¬
njega kolesa. Nazadnje prile¬
pimo na telo še roke. Pritrditi jih
moramo tako, da lahko skozi
luknji, ki ju naredimo na spod¬
njem delu roke, speljemo kos

. r*.

m  . |

:

• * !

•

železne žice dolžine 75mm in
debeline 1,5mm. Žico enako¬
merno na obeh straneh pol¬
krožno zakrivimo navzdol. Kot
težišče za vzdrževanje ravno¬
težja služita dve leseni kroglici
s premerom 3 mm, ki ju
nataknemo na konca žice.

Naš klovn-akrobat je narejen.
»Naučimo« ga še akrobatskih
veščin. Za preizkušnjo posta¬
vimo akrobata na dvokolesu
na rob mize, in sicer v kot, tako
da ravnotežni uteži visita pro¬
sto navzdol čez rob mize.
Uravnamo ju toliko časa, da
dvokolo z akrobatom stoji brez
naše pomoči.

Sedaj napnemo 1,5mm de¬
belo vrv, na primer med dvema
naslonjačema. Vrv je lahko
dolga tudi do 20 metrov, ven¬
dar je ne smemo preveč nape¬
ti. Klovna z dvokolesom posta¬
vimo na začetek razpete vrvi in
ga spustimo. Zdrsel bo po vrvi
navzdol in zaradi zagona se bo
še nekaj časa vzpenjal po njej
navzgor, dokler se ne bo usta¬
vil in zopet spustil navzdol. Da
bo dvokolo bolje drselo po vrvi,
mora biti vrv precej gladka in
ne vlaknata. Lahko jo tudi pre¬
mažemo z voskom.

TIM 1 • 8 • 86/87

TIM 1 • 9  • 86/87

1. Vzamemo od 25 do 30cm dolgo letvico,
ki naj bo široka 3 do 4 mm in visoka 7 do
8mm.

2. V to letvico naredimo zarezo za gumo
(elastiko), ki naj ne bo globlja od 4 mm.

3. Nato izdelamo krilo (rep) iz furnirja (0,7
do 1 mm), tako da je dolg od 13 do 15cm in
širok od 5 do 6cm. Na vogalih naj bo zaob¬
ljen (zaokrožen).

4. Nato naredimo še smerno krmilo, ki naj
bo enake širine kot krmilo, visoko (dolgo) pa
naj bo 5 do 6cm.

5. Nato oba dela damo skupaj tako, da plo¬
čevino (čim tanjša) damo čez rep in jo pri dnu
ukrivimo in prilepimo na spodnje krilo. Vse
skupaj z elastiko (gumico) pritrdimo na
konec letvice, kjer ni zareze.

Gumica ali elastika, s katero startamo rake¬
to, napnemo v zarezo, drug konec pa imamo
pritrjen na palici, ki jo držimo v roki, naj bo iz
zračnice za avto ali traktor (3 ali 4 mm), če pa
te ni, naj bo iz močnejše elastike, ki jo ima
mama v šiviljski košari.

Raketo naravnamo v zrak!

TIM 1 • 10  • 86 87

MODELARSTVO

Tadej Komavec

Ikarus

Ikarus je električni jadralni model, ki ima kljub
neobičajnemu pogonu tudi dobre letalne lastno¬
sti. Električni motor tipa Mabuchi 550, ki nastopa
pri različnimi proizvajalci z različnimi imeni npr.
Robbe EF 76 II, Graupner Jumbo 550, Carrera
91008, z eliso B x 4 (20 x 10) in 7 ali 8 celicami
NiCd 1,2Ah mu da zadosti moči, da z enim pol¬
njenjem poleti dvakrat ali trikrat do višine 100 me¬
trov, kar je dovolj, da poiščemo ugodne vetrovne
tokove. Ker pri tem nimamo težav kot pri zaganja¬
nju motorčka z notranjim izgorevanjem, je to kar
ugodna rešitev.

Zdaj pa besedo ali dve o opremi letala. Ker vemo,
da so baterije kar precej težke, se moramo potru¬
diti, da drugje prihranimo pri teži, zato uporab¬
ljamo čim lažje servomehanizme (30 gramov ali
manj); sam uporabljam 25-gramske; dobro je, da
si sami naredimo vezje za vklop pogonskega mo¬
torja (teh je že bilo več objavljenih izpod peresa J.
Lokovška in moram reči, da odlično delujejo); rele
naj bo napajan iz pogonske baterije, da ne obre¬
menjujemo sprejemniške baterije. Sprejemniška
baterija naj bo zaradi manjše teže po možnosti
1/4 A ure (225 mAh).

Pogonske baterije sestavlja 7 ali 8 1,2Ah NiCd
akumulatorjev s sintranimi elektrodami; sam
imam dobre izkušnje z Vartinimi RSH-1,2, ki
imajo ugodno ceno; žal se jih dobi le v tujini. Če se
nam zdi, da je 6 minut motornega letenja premalo,
potem si lahko kupimo ali naredimo polnilec za
hitro polnjenje. Tudi ta načrt je bil objavljen v TIM.
Ko vgradimo akumulatorje v model, jih nikakor ne
smemo zaviti v penasto gumo ali kaj podobnega,
ker se med obratovanjem zelo grejejo.

Motorje Mabuchi 550, kot sem že omenil, in zelo
primeren zaradi nizke cene in kar solidne moči.
Tudi zanj moramo oskrbeti hlajenje in predvsem
električno blokiranje, da nam ne moti sprejemni¬
ka. To storimo takole:

Zdaj pa preidimo k izdelavi modela.

KriSa

Krilo je enostavne pravokotne oblike in ima profil
Epier 193. Za začetek si izrežemo obe šabloni iz
vezane plošče 3 mm. Med šabloni vpnemo dva¬
krat po 14 reber iz balse 3 mm in jih dodobra obru¬
simo. Nato zarežemo utore 3 x 6mm. kot je nari¬
sano na skici. Paziti moramo na prva štiri rebra, ki
jim je treba prerezati 6 mm širok trak (kot na skici).
Potem pripnemo rebra na ravni deski 7,5 cm na¬
razen, jih poravnamo ter zalepimo zgornjo smre¬
kovo letvico 3x6mm, prednjo 10x10mm
(balsa) in zadnjo trikotno 25x3mm; pri tem si
pomagamo z bucikam, lepimo pa z belim lepilom.
Za zdaj zalepimo samo prednji polovici reber (A).
Pri lepljenju pazimo na odvečno lepilo. Ko se nam
to posuši, prilepimo zgornji del torzijskega nosu iz
balse debeline 1,5mm ter tanke trakove iz balse
iste debeline po vrhu druge polovice reber. (Pri

TIM 1 • 11 • 86/87


KŽ-

Model pri vzletanju...
...in visoko v zraku

spodnji strani ni ravno.) Ko se nam to posuši, obr¬
nemo krilo in zalepimo spodnjo smrekovo letvico
6x3mm. Nato zalepimo t.i. škatlasti nosilec iz
balse 2mm do 8. rebra. Zdaj zalepimo še spodnji
del torzijskega nosu in preostali del reber (A).
Na začetku krila zalepimo še dve 7,5cm dolgi
6 x 3 mm balsini letvici in vezano ploščo 1 mm. V
tako dobljeno škatlo zalepimo z dvokomponent-
nim lepilom ali epoksi smolo aluminijasto cevko,
ki ima notranji premer 5mm. Nato zalepimo zad¬
njo letvico (trikotna balsa 15x5mm), krajnike,
prvo rebro iz 3 mm vezane plošče. Krilo obrusimo

Prostora nam očitno ne ostaja dosti (pogled v trup
modela)

Poskrbeti moramo tudi za hlajenje!!!

in ga pokrijemo s folijo ali japonskim papirjem.
Drugo krilo naredimo na isti način, le da je prezr¬
caljeno in da vanj namesto aluminijaste cevke
vlepimo jekleno palico (debeline 5mm), ki je na
sredi zvita za 6° na vsako stran. (Glej načrt.)

Trup

Trup ie preproste škatlaste oblike. Najprej izre¬
žemo obe stranski opiati, dno in vrhnji del iz baise
3 mm. Ne pozabite izvrtati lukenj 5mm na ozna¬
čenih mestih. Nato izrežemo še ojačitvena dela
trupa pod krili (balsa 3 mm), rebra trupa in smučko
(vezana plošča 3 m m)—prvo rebro je še boljše iz
vitroplasta. Nato se lotimo lepljenja. Na ravno
desko pribijemo dno in zalepimo rebra na ozna¬
čenih mestih in stranski opiati. Ne pozabimo na
ojačitve trupa na začetku iz 5 x 5 baise. Nato po¬
krijemo še ostali del trupa z balso. Pazimo, da so
stranice med sabo pravokotne in ravne, zato pod¬
ložimo zadnji del s kocko visoko 3,3cm. Prilepiti
moramo še ojačitve za višinsko krmilo in ojačitve
za krila. Ko se to posuši, izrežemo še luknje za
vzvode za povelja in zalepimo nosilce za servo
motorje. Nato zalepimo še smučko (V. P. 3 mm) in
ojačimo nos s stekleno volno (tkanina 40g/m 2 ) in
epoksi smolo. Tako je trup v grobem narejen.
Ostal nam je še rep.

PRVO REBRO (V. P. 3 mm)

TIM 1 • 12 • 86/87

TIM 1 • 13 • 86/87

6x3mm

EPOKSl +TKANINA

BALSA 3 mm

BALSA 5mm

VIŠINSKO KRMILO
BALSA 5 mm

TRUP IN VIŠINSKO KRMILO V MERILU 1 = 3,3

BALSA 3mm

Razpetina kril
Dolžina
Površina kril
Teža

Obremenitev kril
Motor

Akumulator

2080 mm
970 mm
42 dm 2
1250 g
30 g/d m 2
Mabuchi550
8 x Varta RSH 1,2

TIM 1 • 1  6 • 86/87

Rep

Smerni rep in višinski rep izrežemo po načrtu iz
5mm balse, višinsko krmilo pa iz 3mm baise. V
višinski rep izrežemo zaradi teže luknje, kot je
označeno. Nato vtepimo še škarnike in privijemo
vzvode za krmila. Ko smo to lepo pobrusili, zale¬
pimo z dvokomponentnim lepilom rep na trup. Pri
tem pazimo, da sta repa pravokotna eden na dru¬
gega in da je višinski rep pravokoten na trup. Tako
smo že pri končni obdelavi.

Končna obdelava

Najprej na fino obrusimo trup in ga dvakrat polaki¬
ramo z redkejšim lakom in nato pokrijemo z ja¬
ponskim papirjem. Prav tako rep; višinsko krmilo
lahko pokrijemo tudi s folijo. Modeia raje ne bar¬
vajte, saj bo tako prihranek pri teži večji. Nato
vgradimo v model motor in vzvode za povezavo
med krmili in servomehanizmi. Teža trupa naj ne
bi presegala 450 gramov (brez pogonskih aku¬
mulatorjev). V trup vlepimo še lesene palice za
pritrditev kril debeline 5mm in izvrtamo luknje za
hlajenje motorja. Nato pregledamo še kot nagiba
kril, ki naj bo 3° proti višinskemu krmilu. Tako pri¬
pravljeno letalo je že pripravljeno za polet. S
prvim poletom ne bi smelo biti težav, saj model
lepo in stabilno leti, če pa ste začetniki, potem po¬
prosite izkušenejšega modelarja, da ga vsaj prvič
starta namesto vas. Poglejmo še podatke.

Še besedo ali dve o akumulatorjih. Če so novi,
ali so več časa ležali, jih moramo izprazniti z av¬
tomobilsko žarnico, 0,8 V na celico (6,4 V) in ga
polniti s stalnim tokom 120 mA na temperaturi
večji od 5°C; to nato še enkrat ponovimo in tako
so akumulatorji pripravljeni za večje tokove.

Epoksi smola, tkanina, škarniki in ostale potrebščine

Amand Papotnik

Drobir za
ustvarjanje

Nekaj napotkov:

1. Izbira materiala

— izdelek je iz letvic smrekovega lesa,
pomemben element za spajanje je utorjena le¬
tvica preseka 20 x 30mm, ki ima utor na vseh
štirih straneh,

spojni element za vrata pa so »klavirske spone«.

2. Izbira orodja:

— električno in ročno

Notranjost elementa s predali

TIM 1 • 17 • 86/87

DALJINSKO

VODENJE

Jan Lokovšek

TIM LVII (I)

Uvod

Ob koncu preteklega šolskega leta smo naredili
prve korake v tako imenovano aktivno vodenje
letal ali če hočete po angleško »Fly by wiro« vo¬
denje.

Naj ponovim na kratko.

V začetku letalske ere je pilot preko vzvodov, žic
in kasneje hidravlike sam premikal krmila.

Pri aktivnem vodenju pa so krmilni vzvodi (palica,
pedala itd.) povezani s posebnim računalnikom
(angl. Flight Computer), kateremu povedo, kaj
pilot želi. Ustrezna krmila, ki so potrebna za izva¬
janje želenega manevra, pa premika računalnik.
Medtem ko so manjša in športna letala še vedno
vodena na stari način, pa si sodobnih velikih pot¬
niških, predvsem pa vojaških ne moremo več
predstavljati brez aktivnega vodenja.

V konstrukciji letal je le to sprožilo pravo revoluci¬
jo, saj daje računalnik poleg »pameti« še hitrost in
nenehno spremljanje izvajanja manevrov.

Sedaj konstruirajo bojna letala (npr. Mirage 2000)
tako, da je v osnovi čimbolj nestabilno, ker tako
pridobijo na okretnosti. »Navadno« pilotiranje ta¬
kega letala bi bila prava muka, vendar pa sedaj
»garanje« prevzame računalnik, ki obenem po¬
skrbi tudi za brezhibnost najzahtevnejših mane¬
vrov in obenem preprečuje tudi razne neumnosti,
ki bi jih sicer zagrešil človek v trenutkih nepazlji¬
vosti ali manjše prištevnosti. Taje lahko čisto ob¬
jektivne narave, posledica velikih pospeškov ipd.

Aktivno vodenje je torej mešanica daljinskega
vodenja, robotike, računalništva in morda še
česa, seveda na svoj način.

Sistemi takega vodenja so prodrli tudi med mode¬
larje. Pri zahtevnem vodenju modelov helikop¬
terja si že dalj časa pomagamo z miniaturnim ži-
roskopom. Kasneje so ugotovili, da je ta zelo pri¬
praven tudi pri letalskih modelih (krilca) in celo v
ladijskih (smer), kjer pomaga pri stabilnosti na¬
giba oziroma pri držanju smeri pri vožnji po raz¬
burkani površini.

Stari TIM LVI (TIM št. 8, 9—10, 1985—86) je
vezje, ki skrbi za smerno krmilo letalskega mode¬
la, tj., zagotavlja brezhibnost zavojev, ioopingov
ipd. Do določene mere torej podpira lenobo mo¬
delarja.

Stopimo korak naprej in naredimo novo vezje, ki
pa naj preprečuje najbolj pogosto napako letal¬
skih modelarjev — prevlečenje modela. Tako
imenujemo izgubo vzgona zaradi prevelikega
vpadnega kota (angl. Angle of attack).

Model lahko prevlečemo tako pri vzletu kakor tudi
pri pristanku, in sicer, če tiščimo palico preveč
nase v želji čimprej vzleteti oziroma pristati s čim
manjšo hitrostjo. V obeh primerih model omahne
z majhne višine in posledice so lahko katastrofal¬
ne.

Opis delovanja

Vsak tak sistem predstavlja zaključen krog, v teo¬
riji vodenja (upravljanja) se je udomačil izraz
zanka (angl. Loop: povelje), enostavni računal¬
nik, servomehanizem in seveda »čutilo«, tj. sen¬
zor vpadnega kota. Poleg tega želimo to vezje
včasih tudi izključiti pri izvajanju raznih figur.
Skico sistema prikazuje slika 1.

Slika 1. Blok shema aktivnega vodenja višine

Višinsko krmilo deluje normalno, dokler se ne pri¬
bližamo kritičnemu vpadnemu kotu. Takrat po¬
seže vmes računalnik in popravi položaj višin¬
skega krmila. Torej model ne preseže dovolje¬
nega vpadnega kota ne glede na to, kako tiščimo
krmilno palico nase. To velja seveda le, če...

TIM 1 • 1  8  • 86/87

Slika 2. Skica senzorja

Takih če-jev je kar nekaj. Če boste vezje dobro
naredili in uravnali in seveda predvsem, če bo
senzor dobro deloval.

Senzor

Senzor vpadnega kota je slej ko prej ključni del si¬
stema. Če je senzor slab, je ves preostali del brez
haska!

Ta senzor meri vpadni kot modela. To je kot med
vzdolžno osjo modela in zračnimi tokovnicami, ko
gledamo na model s strani. Praktično je lahko
velik do 14° (17°). Če ga še povečujemo, se
začne zračni tok ob krilu trgati in slednje izgublja
vzgon. Velikost kritičnega vpadnega kota je se¬
veda odvisna tudi od profila nosilnega krila. Če pa
uporabljamo predkrilca, se velikost kritičnega
vpadnega kota še poveča. Slednja namreč pre¬
prečujejo pojav, da bi se zračni tok prezgodaj
začel trgati ob prednjem robu nosilnega krila.

Senzor naredimo s pomočjo potenciometra in ve¬
trnice podobno, kot smo naredili pri sistemu za
smerno krilo. Tudi ta senzor ne sme biti v nepo¬
srednem zračnem toku pogonskega vijaka. Ve¬
deti moramo še to, da občutljivost senzorja s hi¬
trostjo upada, tj., slabše deluje takrat, ko ga naj¬
bolj potrebujemo, torej pazljivost pri izdelavi ni
odveč.

Trenje potenciometra je tisto, kar dela največ
preglavic. Nekaj trenja je nujno potrebno, če ho¬
čemo, da potenciometer sploh deluje, saj ima
drsnik. Ne glede na to so Iskrini klasični poten¬
ciometri za naš namen popolnoma neuporabni.
Najbolje je vzeti kako miniaturno izvedenko s 3 ali
2,5mm debelo osjo in po možnosti z ogljenim drs¬
nikom. Poleg tega ga moramo še malo prirediti.
Spoli rati moramo os in ležaj ter zmanjšati pritisk
drsnika. Tu moramo paziti, da ne pretiravamo, saj
ne smemo izgubiti stika. Preverimo s pomočjo
ohmmetra, ali je stik res dober v vseh legah drsni¬
ka. Da lahko naredimo vse to, moramo seveda
potenciometer razstaviti in nato ponovno sestavi¬
ti, in to z vso pazljivostjo. To je nujno potrebno, saj
nikjer nisem mogel najti potenciometra, ki bi ga
lahko kar takoj uporabil.

Vrednost je lahko od 5 pa do 10 kohm in ni kritič¬
na. Sam sem uporabil potenciometer z 10 kohm
upornostjo. Potek mora biti linearen.

Senzor je skiciran na sliki 2.

Poseben nosi lec, narejen iz vitroplasta, nosi lopu- 81

to, ki je uravnotežena. Tudi uravnoteženje mo¬
ramo izvesti z vso pazljivostjo. Glede tega je sen¬
zor vpadnega kota veli ko bolj občutljiv kakor sen- *
zor bočnega drsenja, ki ga poznamo od prej! Lo¬
puta je navadno iz prozornega celuloida ali pleksi
stekla, da ne kvari preveč videza modela. Na os
potenciometra pritrdimo nosilec s pomočjo vijaka;
kasneje, tj. pri uravnavi, bo potrebno določiti pra¬
vilno lego in ga utrditi.

Senzor s pomočjo lopute ima celo DC-9, in to dva
ob trupu. Seveda sta profesionalno izdelana in
električno ogrevana, da je delovanje zares za¬
nesljivo; poleg tega pa računalnik še primerja
stanje obeh. Če je vse v redu, morata namreč da¬
jati enake podatke.

Mi se zadovoljimo z enim samim, ki ga montiramo
na poseben nosilec ob prednjem robu nosilnega
krila, saj ga moramo odmakniti od neposrednega
toka zračnega vijaka. Ob trupu bi ga lahko monti¬
rali le v primeru, če bi imeli dvomotorni model ali
pa uporabljali potisni vijak namesto vlečnega.

(Se bo nadaljevalo)

TIM 1 • 19 • 86/87

ELEKTRONIKA

Matej Pavlič

Zabavna

elektronika

Uvod

Dandanašnji si poslušanja moderne zabavne
glasbe ne moremo več predstavljati brez raznih
svetlobnih efektov. Verjetno si je že marsikdo
izmed vas zaželel takšne ali podobne efekte imeti
tudi doma in z njimi popestriti poslušanje glasbe v
svoji sobi, kjer ni takšnega hrupa, dima, gneče in
vročine kot v pravem disco klubu (četudi bi šli ma¬
teram ob pogledu na utripajoče, živopisne luči
lasje še vseeno pokonci in bi očeta bolela glava).

Vse te aparature delimo v dve skupini, v prvo
spadajo efekti, ki jih dobivamo s pomočjo nizko¬
frekvenčnega (NF) signala in sovpadajo z ritmom
glasbe, drugo skupino pa sestavljajo naprave, ki
delajo neodvisno od njega. Ene in druge so lahko
zelo komplicirane, lahko so pa tudi prav preproste
in jih je mogoče brez večjih problemov in izdatkov
narediti doma.

Prav to je tudi namen letošnje serije prispevkov s
skupnim naslovom »Zabavna elektronika«, v ka¬
teri bodo objavljeni pregledni, enostavni in po¬
drobno opisani načrti za izdelavo različnih light-
showov, running-lighta, reflektorjev, stroboskopa
in še česa. Kdor o elektroniki že nekaj več ve ali
kdor je v lanskem letniku Tima spremljal »Malo
šolo elektronike« (in si iz nje tudi kaj zapomnil), ne
bo imel pri gradnji nikakršnih problemov, novi
elementi, kot so triac, tiristor, diac itd., pa bodo
tako ali tako vsakokrat sproti predstavljeni.

Za začetek si poglejmo, kako izdelati

Skica 1. Shema štirikanalnega light-showa

štirikanalni light-show

Shema te naprave, ki nam daje utripanje v ritmu
glasbe, je na skici 1 .Akustični NF signal na vhodu
dobimo iz izhoda ojačevalnika ali kar iz priključnih
sponk zvočnika. Peljemo ga na potenciometer
P1, s katerim reguliramo napetost na primarju
transformatorja T. S spreminjanjem položaja
drsnika potenciometra Pi torej spreminjamo ja¬
kost NF signala. S sekundarnega transformatorja
T (ki poleg transformacije NF signala rabi tudi za
galvansko ločitev tokokroga light-showa od
izhodne stopnje ojačevalca) vodimo signal na štiri
potenciometre P 2 —Ps, ki so vezani kot delilniki
napetosti. Potenciometrom sledijo vezja iz upo¬
rov in kondenzatorjev, ki jim pravimo RC filtri. Le¬
ti, odvisno od vrednosti, prepuščajo samo dolo¬
čen frekvenčni pas NF signala. Prvi kanal bo torej
prepuščal le visoke frekvence (visoke tone), drugi
kanal nižje, tretji še nižje in četrti zelo nizke.
Izhodna napetost iz posameznega filtra je spe¬
ljana na krmilno elektrodo G (angleško gate =
vrata) triaca Tn—T m. S spreminjanjem amplitude
na vratih triaca bo skozenj enkrat tekel večji, dru¬
gič pa manjši tok. In ker je v tokokrog vsakega
triaca vezana žarnica, bo ta v prvem primeru sve¬
tila bolj, v drugem pa manj. Vse žarnice so preko
varovalke V in stikala S zvezane na omrežno na¬
petost 220 V. Delovanje je torej popolnoma pre¬
prosto in očitno najbolj odvisno od triaca, o kate¬
rem bomo zato povedali še nekaj stavkov.

TIM 1 • 20  • 86/87

TRIAC je bistabilen polprevodniški elektronski
element s tremi priključki G, A in A 2 . Ko je na njem
visoka upornost, to predstavlja stanje »izkloplje¬
no«, ko pa je na njem nizka upornost, to pomeni
stanje »vklopljeno«. Triac prevaja tok v obe smeri
— od anode A 2  proti anodi A 1  in obratno, blokira
pa se, ko tok pade na neko določeno minimalno
vrednost!, ki ji pravimo tok neprevodnega stanja.
Zaradi vseh opisanih lastnosti se triac največ

uporablja v vezjih z bremeni, vezanimi na izme¬
nično napetost (žarnice, grelci, motorji ipd).
Triace izdelujejo za različne napetosti in tokove,
maksimalno pa jih lahko obremenimo z nekaj več
kot 200 W na amper. Iskrin triac KT 207/400, ki je
narejen za 400 V in 5 A, torej lahko obremenimo z
bremenom (žarnico) moči 1000 W ali manj, kar je

Skica 2. Oblike ohišij Iskrinih trlacov in tabela nji¬
hovih karakteristik

1

2

3

TIM 1 • 21  • 86/87

I

k

bolj priporočljivo, saj se pri večjih obremenitvah
triac precej greje in ga je treba hladiti. V ta namen
so triad narejeni tako, da se jih da priviti na hladi¬
lo. Ker ima večina triacov anodo A 2  vezano tudi na
ohišje, morajo biti hladilniki posameznih triacov
med seboj izolirani, ali pa uporabimo sljudne pod-
ložke, da ne pride do kratkih stikov. Oznake vred¬
nosti, razpored priključkov ter oblike ohišij triacov,
ki jih izdeluje Iskra v Trbovljah, so na skici 2 in v
tabeli. Kdor bo triace kupil na oni strani meje (kjer
so cenejši), jim mora obvezno prekontrolirati raz¬
pored nožič in jih po potrebi nekoliko drugače pri-
spajkati v vezje, saj bo sicer triace uničil.

Skica 5. Montažna shema llght-showa

220V

TIM 1 • 22  • 86/87

Izbira materiala in
gradnja tiskanega vezja

Ker smo o triacih povedali že dovolj, si poglejmo
še ostali elektronski material, potreben za grad¬
njo. Upori Ri—FU naj bodo 0,5 W, potenciometri
Pi—Ps pa naj bodo čim kvalitetnejši. Kondenza¬
torji morajo biti papirni, folijski ali stirofleksni. ni¬
kakor pa ne elektronski! Potrebne vrednosti, ki
lahko nekoliko odstopajo, je mogoče dobiti z
vzporednimi vezavami (kapacitivnosti vzporedno
zvezanih kondenzatorjev se seštevajo!), tiskano
vezje pa je narejeno tako, da je nanj mogoče
spraviti kondenzatorje vsakršnih oblik in velikosti,
ki so delani za napetost vsaj 250 V. Zanj lahko
uporabimo kakršen koli izhodni transformator iz
odsluženega transistorskega sprejemnika ali pa
običajen transformator za zvonec, ki ga vežemo s
sekundarjem (8, 10 ali 12 V) na Pi, s primarjem
(220 V) pa na P 2 —Ps. Ploščico tiskanega vezja z
merami 100 x 120 mm, ki jo prikazuje skica 3, iz¬
delamo iz pertinaksa ali vitroplasta po enem od v
Timu že neštetokrat opisanih postopkov. V izvr¬
tane luknje prispajkamo najprej upore in dva krat-
kospojnika, nato kondenzatorje in na koncu še
transformator, katerega pa moramo pritrditi tudi z
vijaki ali objemko. Za triace iz Al U profila ali 2 mm
debele Al pločevine, ki jo ukrivimo po skici 4, izre¬
žemo štiri hladila. Nanje z majhnimi vijaki in mati¬
cami pritrdimo triace, ki jih pred montažo lahko po
stični ploskvi namažemo s silikonsko pasto (če jo
imamo), ki omogoča boljšo toplotno prevodnost.

Gre seveda tudi brez nje. Na hladilna telesa pri¬
vite triace sedaj pazljivo potisnemo v pripadajoče
luknjice v tiskanem vezju in zaspajkamo. Izgled
montiranih elementov kaže slika 5.

Če kdo ne potrebuje vseh štirih kanalov in je za¬
dovoljen samo s tremi, naj enostavno izpusti ele¬
mente kanala C (P4. FU, C 4 , Cs, Tr3, Ž 3 ).

Ostala je še izdelava ohišja ter montaža stikala,
potenciometrov (s kontrolnimi lučkami), varoval¬
ke, priključkov za žarnice ter vhodov za NF signal
in omrežno napetost. O tem pa prihodnjič!

Seznam materiala:

Upori:

R 1 , R 2  = n

R 3  = 220 Q
R 4  = 47 Q
Potenciometri:

Pi = 1 Kfl linearni
p 2  - p 5  = 4K7 linearni
Kondenzatorji:

C 1 , C 2  = 4,7—10 ^F/250 V
C 3 = 0,1 /iF/250 V

0 4  = VF/250V
Cs = 0,22/#/250 V
Cs = 0,6C/tF/250V
Trlaci:

Tn — Tr4 = KT 207/400 ali podoben
Ostali material:

T = transformator (glej tekst)

V = varovalka 4A-hitra (za 5 A triac)

Ž 1  — Ž 4  = žarnica (glej tekst)

5 = vklopno-izklopno stikalo za 220 V

IZDELEK

ŽADOM

Prevedel Bojan Rambaher

Športni

samostrel

O načrtu, ki vam ga predstavljamo
danes, smo se v uredništvu veliko
pogovarjali. S pomočjo tega načrta
si boste lahko izdelali zgodovinsko
orožje, ki bo dejansko delovalo.
Obstaja torej nevarnost, da pri
streljanju s samostrelom pride do
raznih nezgod, obstrelitev in po¬
dobno. Po drugi strani pa lahko re¬
čemo, da ni tako izdelan samostrel
nič bolj nevaren kot športni lok za
otroke, ki ga lahko mimogrede ku¬
pite v vsaki trgovini, ali pa zračna
puška. Lahko rečemo celo to, da si
nekateri znate doma sami izdelati
loke z velikim dometom in veliko
hitrostjo puščice. Vsekakor pa
velja, da morate z našim samo¬
strelom ravnati prav tako previdno,
kot s katerimkoli drugim strelnim
orožjem.

Samostrel je v zgodovini veljal za
tiho, zavratno in nevarno orožje.
Mogoče je to nekoliko pretirana
ocena, vendar je treba vsekakor

priznati, da so bili stari lovski sa¬
mostreli izredno natančni in učin¬
koviti; pravzaprav so bili na
splošno samo nekoliko popolnejši
od tega, ki vam ga predstavljamo
na našem načrtu. Zatorej še enkrat
— ko si boste samostrel izdelali,
ravnajte z njim kot z zelo nevarnim
strelnim orožjem.

Streljanje s samostrelom je tudi
poceni priprava za vajo za drugo
športno streljanje, na primer za
streljanje z zračno puško. Če ho¬
čete dosegati dobre rezultate in
natančne zadetke, morate samo¬
strel vsekakor izdelati zelo na¬
tančno in skrbno, še posebej meri¬
la, ki jih morate nujno umeriti po
svojem očesu. Vsi navedeni ele¬
menti namreč močno vplivajo na
natančnost streljanja.

Zaradi izdelave same, ki vam ne bi
smela delati težav in ne vzeti pre¬
več časa, odvisno od vaše spret-

TIM 1 • 23  • 86/87

nosti, smo poskušali izdelek kar se
da poenostaviti. Morda bi lahko
rekli, da je poenostavljena verzija
otroškega samostrela.

Material

Pričakujemo, da pri nabavi mate¬
riala ne boste imeli prevelikih
težav. Potrebujete lep suh kos
lesa, v katerem naj bo čimmanj
grč. Najbolje je, da je košček iz tr¬
dega lesa, velik pa naj bo 600 x
200 x 30 mm. Nadalje potrebujete
koščka pločevine debeline 1 mm,
velikosti 120 x 70 mm in 130 x
30 mm in pločevinast trak debeline
3 mm, velikosti 120 x 12mm.
Morda nekoliko teže boste dobili
jeklen trak za lok dimenzij 570 x
20 x 2 mm. Namesto tega lahko
uporabite dele ribiške palice ali pa
najdete kakšno drugačno rešitev z
ustreznim prožnim materialom.
Potrebujete še tri vijake M 3 x 10,
vijak M 6 x 35 z imbus glavo, štiri
vijake 2,5 x 35 in dva vijaka 2,5 x
10 in nekaj drugega materiala.

Zaklep

Mehanika zaklepa ni tako zaplete¬
na, kot se zdi na prvi pogled. Del 6
— kolesce — je iz mehkega jekla,
najbolje dimenzij 30 x 15mm. V
njem napravite križema dve zarezi
globoki 10 do 12 mm in luknjo pre¬
mera 6 mm. Na spodnji strani je del
oboda odpiljen v obliki zobca, kot
vidite na sliki. Del številka 7 — za¬
pora — je iz jeklene prizme 50 x
15 x 10 mm in del številka 8 —•
sprožilo — iz jeklene prizme 38 x
14x15  mm. Vse naštete dele pre¬
vrtajte in obdelajte po navodilih na
sliki. Pripravite si tri vijake M 6 x 30

z oblo glavo — del številka 10 — in
še en vijak M 6 x 30, iz katerega si
naredite sprožilec (del številka 9).
Vijak M 4 x 20 uporabite kot di-
stančnik med zaporo in sprožilom.
Na sliki je vijak prikazan kot del 11.
Vzmet — del 12 — po možnosti s
premerom 8 mm. boste našli v tr¬
govini, lahko pa uporabite tudi
vzmet starega zvonca.

V olesju samostrela izdolbite le¬
žišče za zaklep (glej sliko) tako, da
bo mehanizem vanj lepo legel in ga
boste sestavili brez težav. Posa¬
mezne dele zaklepa (deli številka
6. 7, 8,9 in 11) sestavite in položite
na olesje na mesto, kjer ste izdolbli
odprtino za mehanizem. Na po¬
sameznih delih si z iglo označite
sredino. V teh točkah nato skozi
dele izvrtajte odprtine premera
6mm za vijake M6 x 30 (del 10).
Sedaj lahko mehanizem vložite v
vdolbino in ga pritrdite s pomočjo
vijakov. Seveda pa lahko rečete
hop šele takrat, ko ste skočili, tako
da vam svetujemo, da najprej do¬
končno obdelate in izgotovite le¬
seni del samostrela, to je olesje.

Olesje samostrela

Izdelava olesja—del 1 — ni zaple¬
tena, če znate prerisovati in po¬
snemati slike s pomočjo kvadratne
mreže. Na deščico si boste
osnovne dele samostrela namreč
najlaže prerisali s pomočjo mreže.
Kvadrat na papirju ustreza kva¬
dratu 30 x 30 mm v naravni veliko¬
sti. Postopek dela je naslednji:
najprej si na polo papirja narišite
mrežo s kvadrati 30 x 30 mm.
Nanjo narišite osnovne dele sa¬
mostrela, in to zunanji in notranji

obris. Šele to risbo nato prekopi¬
rajte na les. Telo samostrela paz¬
ljivo izžagajte in z nadaljnjo obde¬
lavo zaoblite robove.

Predlagamo, da pred dokončno
zunanjo obdelavo izdolbete le¬
žišče za dele mehanizma zaklopa
in sprožila. Na zgornji strani si na¬
pravite žleb za usmeritev puščice.
Ta je na načrtu narisana črtkano.
Žleb je 10mm globok in 3,5mm
širok. Zaželeno je seveda, da žleb
izdelate čimbolj natančno in ravno.
Morda ni odveč priporočilo, da ga
izžagate na ustrezno nastavljeni
krožni žagi. Les nato zgladite.

V sprednjem delu olesja samo¬
strela izvrtajte luknjo premera
20 mm za lok, s prednje strani pa
odprtino za vijak premera 6mm.
To je vijak z imbus glavo, ki gre
skozi sredino odprtine za trak loka.
Ko ste izvrtali vse odprtine, s smir¬
kovim papirjem zgladite, zaoblite
in dokončno obdelajte vse dele in
odprtine olesja samostrela. Pripo¬
ročamo vam, da gotovo olesje sa¬
mostrela namočite v eno izmed
barv beltopa in ga nato prelakirate
še z brezbarvnim lakom. Ramen¬
sko oporo si izdelajte po želji. Veli¬
kost opore je odvisna od ramena
strelca, zato je na načrtu nismo na¬
risali.

Pločevinasti deli

Merila in pločevinaste pokrove
morate izdelati zelo pazljivo. Mu¬
šica (del 2) je trak iz pločevine 120
x 12 x 3mm, ki je upognjen tako,
da nastane neke vrste streme, v
sredino katerega izvrtajte luknjo za
vijak M 3 za merilno mušico. Na
konceh stremena izvrtajte odprtine
za pritrditev stremena k olesju sa¬
mostrela. Pločevinasti pokrov za¬
klepa (del 5) je iz pločevine 120 x

TIM 1 • 24  • 86/87

70 mm, merilec (del 4) pa je iz plo¬
čevine 130 x 30 mm. Naštete dele
izrežite in upognite v obliko, ki jo
vidite na sliki. Pregibi na pločevini
so označeni črtkano. Dele sesta¬
vite in za pritrditev uporabite vijak
M3. V zgornjem delu izvrtajte štiri
odprtine za vijake. K spodnjemu
delu prispajkajte vzmet in cel sklop
privijte nad ležišče zaklepa. V sre¬
dino zgornjega roba merilca (del 4)
izpilite trikotno zarezo globine
2—3 mm.

Lok samostrela

Lok (del 3) napravite iz jeklenega
traku 570 x 20 x 2 mm ali iz po¬
dobnega materiala. Na koncih loka
morate napeti tetivo. Na sredini
teče lok skozi valj (del številka 13),
ki je 30 mm dolg in ima premer
20 mm, vložite pa ga v prečno luk¬
njo spredaj v samostrelu. Valj raz¬
režite na dve polovici brez vrtanja
sredinske odprtine, ki jo tudi vidite
na sliki dela 13. Ta je predvidena
za primer, če namesto jeklenega
traku uporabite na primer prožno
cev ali kos ribiške palice. Med tako
razrezana dela vložite trak loka
(del 3) in vse vstavite v odprtino v
samostrelu. Lok oziroma valj obr¬
nite za približno 10° iz osi in si skozi
luknjo spredaj označite, kje bo
skozenj tekel vijak. Na tem mestu
skozi en del valja izvrtajte odprtino
za navoj M 6, ki jo nato obdelate.
Komplet potisnete ponovno nazaj
v samostrel, vložite v odprtino
spredaj vijak M 6 z imbus glavo in
ga dobro zategnete. Na ta način
dosežete, da se lok pri streljanju in
pri naključnem sunku ne premak¬
ne.

Puščice si izdelajte iz lokostrelskih
puščic, ki jih skrajšajte na dolžino
380 mm, ali iz aluminijastih cevi
premera 6 mm, na katere na koncu
nataknete konico iz trdega lesa ali
podobnega trdega materiala, ki se
da oblikovati v konico. Puščice
morajo biti popolnoma ravne, če
nočete biti pri streljanju razočarani.

Tetiva

Tetivo si izdelajte iz tapetniške vr¬
vice na naslednji način: v deščico
na razdalji 570 mm zabijte dva
žeblja in med njima približno
20-krat nategnjeno zavijte vrvico.
Konca zategnite s pentljo s kroš-
njarskim vozolom, nato pa v smeri
proti sredini nitast snop omotajte
na redko z enako nitjo tako, da se

TIM 1 • 25  • 86/87

TIM 1 • 26  • 86 87

bo napet snop nategnil v trd okro¬
gel pramen tetive. Na mestu, kjer
se bo tetiva drgnila ob vodilo puš¬
čice in se zadevala vanjo, niti na-
motajte bolj na gosto. Nazadnje te¬
tivo snemite z žebljev in jo za pent¬
lji zataknite za konca nategnje¬
nega loka. Na sliki vidite, kako
mora biti oblikovan konec traka
loka. Če tetivo zataknete za ko¬
lesce zaklepnega mehanizma,
sprožilca, se bo mehanizem sam
zataknil za zob. Ko pritisnemo na
sprožilec, se sprosti tudi tetiva,
skoči naprej in požene puščico po
vodilu proti cilju.

Za cilj sl ne smete izbrati nobe¬
nega živega bitja, niti človeka
niti živali. Streljajte samo na
tarčo, najbolje na papirnate lo¬
kostrelske tarče. Tarčo pripnite
na stiropomo ploščo, položite
na kup peska ali podobno.
Pesek je pravzaprav dobra reši¬
tev, ker se puščica pri nena¬
tančnem streljanju ne uničijo. S
samostrelom je najlepše stre¬
ljati z razdalje okoli 10 m. V bli¬
žini tarče ne sme stati nihče, vsi
morajo vedno stati le za tisti m, ki
strelja s samostrelom. Streljajte
vedno na takem mestu, kjer ne

more nihče po naključju stopiti
pred samostrel ali v bližino tarče
(na primer skozi vrata hiše, iz
stranske ulice ali podobno). Če
se boste držali vseh teh navodil,
boste imeli s samostrelom vese¬
lje, ne pa skrbi in probleme.

Pa še naslednje. Glede samo¬
strela ni nujno, da se popolnoma
dosledno držite vseh dimenzij in
oblik delov. Načrt vam je lahko tudi
samo za osnovo za nadaljnje
ustvarjalno razmišljanje.

(Po češki reviji ABC mladih teh¬
nikov in naravoslovcev)

Andrej Jus, Amand Papotnik, Božo Kunstelj

Jubilejno srečanje mla¬
dih tehnikov Slovenije

Srečanja mladih tehnikov so v šol¬
skem letu 1985/86 potekala po
občinah, nato po regijah in regij¬
ske ekipe so enoletno aktivnost pri
množičnem vključevanju učencev
osnovnih šol v znanstveno-teh-
nične, proizvodno-tehnične, kon-
strukcijsko-tehnične in tehnično-
operaterske dejavnosti klubov
mladih tehnikov predstavile 30. in
31. maja 86 na republiškem sre¬
čanju mladih tehnikov v Celju.

10. srečanje je potekalo pod ge¬
slom jugoslovanskih pionirskih
iger »PIONIRJI VESELO NA
DELO«, v okviru delovnega praz¬
novanja 40-letnice Ljudske teh¬
nike Jugoslavije in z njo Ljudske
tehnike Slovenije ter delovnega
praznovanja mednarodnega leta
mladih. Prikazali so rezultate eno¬

letne aktivnosti mladih fotografov,
modelarjev, fizikov in kemikov v
tehniki, elektronikov, izumiteljev,
računalničarjev, radioamaterjev,
mladih v obrambi in zaščiti, kon¬
struktorjev itd.

Program srečanja je obsegal tek¬
movalno in razstavno dejavnost
ter udeležbo na razpisih delovnih
organizacij.

Poudarimo lahko, da je 10-letnica
tovrstnih srečanj potrdila pomen,
mesto in vlogo tehniške ustvarjal¬
nosti ter pokazala nove poti in me¬
tode dela pri množičnem vključe¬
vanju učencev v to področje dela.
O vseh novostih, ki jih načrtujemo
za 11. republiško srečanje, bomo
šole in mentorje pravočasno ob¬
vestili ter jih za te novosti tudi
ustrezno animirali in usposobili.

V zaključku bi se radi iskreno za¬
hvalili občinski zvezi organizacij
za tehnično kulturo Celje za pomoč
in izvedbo tega srečanja.

Rezultati

V panogi »SPOZNAVANJE PROIZ¬
VODNEGA PROCESA« sta
3. mesto osvojila Jaka ŽVAN in Nataša
ZAPLOTNIK iz gorenjske regije.

2. mesto: Nataša BRGLEZ in Urška
RAZPOTNIK iz Zasavja

1. mesto: Jasmina MARKOVIČ in An¬
dreja LUŽNIK iz koroške regije
Nagrade sta prispevali delovna organi¬
zacija AERO iz Celja in tovarna doku¬
mentnega papirja iz Radeč.

FOTOGRAFIJA

3. nagrada za kolekcijo: dolenjska re¬
gija

2. nagrada za kolekcijo: zasavska regija
1. nagrada za kolekcijo: gorenjska re¬
gija

1. nagrada za posamezno fotografijo:
Monika GAŠPERIČ — »SAM«

2. nagrada: Simon TANŠEK — »ZA¬
VEZNICA II«

Tekmovanje avtomobilov na električni pogon

Prikaz uporabe Leskomodelarja

TIM 1 • 27  • 86/87

3. nagrada: Nives MOHAR — »TINA
NE VERJAME«. Razstavljenih je bilo
109 fotografij.

V panogi »RAČUNALNIŠTVO« sta

3. mesto osvojila Miha JAKOVAC in
Luka NABERGOJ iz Ljubljane

2. mesto: Samo PODLOGAR in Robert
MIHALIČ iz gorenjske regije

1. mesto Leon MLAKAR in Matej MA¬
RINKOVIČ iz celjske regije
Nagrade je prispevala Zveza organiza¬
cij za tehnično kulturo Slovenije.

V panogah »MODELARSKI ZMAJI«

A) Škatlasti zmaji:

3. mesto je osvojil Borut TURŠIČ iz
Ljubljane

2. mesto Gregor BLATNIK iz gorenjske
regije

1. mesto Bogdan MAJER iz Celja

B) Deltoidni zmaji:

3. mesto Jaka CMOK iz celjske regije

2. mesto: Damjan JANČAR iz Ljubljane

1. mesto: Aleš ROZMAN iz Podravja
Nagrade je prispevala Delovna organi¬
zacija AS TECHNOCENTAR iz Zagre¬
ba.

V panogi »AVTOMOBILSKO MODE¬
LARSTVO« je

3. mesto osvojil Matej ČER iz Pomurja

2. mesto: Sašo BRKIČ iz celjske regije

1. mesto: Boštjan RAT iz celjske regije
Nagrade sta prispevala Tovarna brusov
»Comet« iz Zreč in Tovarna nogavic
Polzela.

V panogi »LADIJSKI MODELI MČ 1« je

3. mesto osvojil Martin GREGORIN iz
Ljubljane.

2. mesto Robert ŠPACAPAN iz Sever-
no-primorske regije in

1. mesto: Miroslav KOVAČEVIČ iz celj¬
ske regije.

V panogi »MLADI FIZIKI« sta osvojila

3. mesto Roman PEVEC in Jurij ZDOL¬
ŠEK iz celjske regije.

2. mesto: Janez BEDEN in Primož
DOLAR iz gorenjske regije in

1. mesto: Mateja ŠIKOVEC in Marko
ŠETKOVIČ iz Ljubljane

Nagrade je prispevala ISKRA-Kiberne-
tika.

V panogi »SESTAVLJANJE KON¬
STRUKCIJ MEHANOTEHNIKA« je
osvojil

3. mesto Andrej STEPIŠNIK iz celjske
regije.

2. mesto: Tomaž GREGORIČ iz obal-
no-kraške regije

1. mesto: Boštjan MARUŠKO iz Po¬
dravja

Nagrade sta prispevala tovarna noga¬
vic Polzela in AS-TECHNOCENTAR iz
Zagreba.

V panogi »MLADI ELEKTRONIKI« sta

3. mesto osvojila Branko BOŽIDAR in
Sašo PAVLIČ iz Pomurja

2. mesto: Uroš ILIČ iz Ljubljane

1. mesto: Marko PLANKARA in Tilen
DOMINKO iz gorenjske regije
Nagrade je prispevala ISKRA-KIBER-
NETIKA.

V panogi »MLADI IZUMITELJI« je
osvojil

3. mesto Gordan KOTNIK iz Koroške,

2. mesto: Primož PRINČIČ iz Ljubljane

1. mesto: Sandi POLUTNIK iz celjske
regije

Nagrado je prispevala Ljubljanska
banka Splošna banka Celje.

V panogi »SESTAVLJANJE KON¬
STRUKCIJ FISCHER TEHNIK«

3. mesto: Aleš JERANT iz Zasavja

2. mesto: Rok KOROŠEC iz Pomurja in

1. mesto: Metod ČUK iz kraško-no-
tranjske regije

Nagrade sta prispevala AS-TECHNO¬
CENTAR iz Zagreba in tovarna nogavic
Polzela.

V panogi »SESTAVLJANJE KON¬
STRUKCIJ Z LESKO MODELAR«

3. mesto: Gorazd ZATLER iz celjske
regije

2. mesto: Primož BERČIČ iz Ljubljane

1. mesto: Jani DARIŠ iz Zasavja
Nagrade je prispevala tovarna lepil
MITOL.

V panogi »MLADI KEMIKI« sta osvojila

3. mesto Boštjan BAGATEL in Klavdija
MUŽINA iz severno-primorske regije

2. mesto: Peter PUNCER in Ksenja
HRUSTELJ iz celjske regije

1. mesto: Irena SIRK in Elena DRNOV¬
ŠEK iz Zasavja

Nagrade je prispevala Zveza organiza¬
cij za tehnično kulturo Slovenije.

V panogi »SESTAVLJANJE ELEK¬
TRONSKIH VEZIJ«

3. mesto je osvojil Matej GRADIŠEK iz
gorenjske regije

2. mesto: Gregor GORŠEK iz celjske
regije in

1. mesto: Mitja PREGEL iz Ljubljane
Nagrade so prispevali tovarna brusov
Comet iz Zreč in tovarna dokument¬
nega papirja MUFLON iz Radeč ter
ISKRA KIBERNETIKA.

V panogi »UPORABA ELEKTRIČ¬
NEGA ORODJA« sta osvojila

3. mesto Robert PROGAR in Anton
JAKŠE iz Dolenjske

2. mesto: Erih ZIDAR in Roman SANA-
BOR iz kraško-notranjske regije in

1. mesto: Bogdan SRPČIČ in Primož
ŠKUFCA iz gorenjske regije
Nagrade je prispevala ISKRA Industrija
za električna orodja.

V panogi »RAKETNO MODELAR¬
STVO« je osvojila

3. mesto Valerija HORVAT iz Pomurja,

2. mesto: Boštjan NOVAK iz Ljubljane

1. mesto: Marjan KURENT iz kraško-
notranjske regije

Nagrade je prispevala revija TIM.

V panogi »LETALSKO MODELAR¬
STVO« je

3. mesto osvojil Miran REPOLUSK s
Koroške

2. mesto: Uroš KOČEVAR iz celjske re¬
gije in

1. mesto: Gregor GOBEC iz celjske re¬
gije

Nagrade je prispevala revija TIM.

V panogi »Projekcija pionirskih filmov«
je

3. mesto osvojil Simon DOBERŠEK iz
gorenjske regije

2. mesto je osvojila Osnovna šola »Ed¬
varda Kardelja« iz Ljubljane in

1 . mesto: Romana PUGELJ iz Ljubljane

V »AMATERSKO RADIOGONIOME-
TRIRANJU« je osvojil

3. mesto Damjan BEVC iz dolenjske
regije

2. mesto: Blaž MIHELJAK iz koroške
regije

1. mesto: Boštjan ROBIČ iz gorenjske
regije

Nagrade: tovarna COMET iz Zreč in
MITOL iz Sežane.

V tekmovanju »OBRAMBA IN ZAŠČI¬
TA« so osvojili

3. mesto Jani KOVNIK. Matej ŠIMON
in Uroš PETROVIČ iz koroške regije,

2. mesto: Peter KUKOVIČA. Igor
MOHOR in Boštjan ABINA iz celjske
regije in

1. mesto: Izidor MIGLIČ, Jaka GO-
NJAR in Branko BAŠ iz Zasavja.
Nagrade: revija »NAŠA OBRAMBA«

V letu 1985 je na IX. srečanju mladih
tehnikov Slovenije v Ravnah na Koro¬
škem osvojila ekipno

1. mesto ekipa GORENJSKE REGIJE
in zato prejme nadomestni pokal.
Ekipno je 3. mesto osvojila ekipa GO¬
RENJSKE REGIJE z 823 točkami.

2. mesto je osvojila ekipa LJUBLJANE
z 864 točkami.

1. mesto in prehodni pokal pa je osvo¬
jila ekipa CELJSKE REGIJE z 964 toč¬
kami.

Prehodni pokal bo eno leto v lasti celj¬
ske regije, po tem času pa ga bomo
prenesli v prostore Zveze organizacij
za tehnično kulturo Slovenije. Ekipa
celjske regije bo prejela nato nado¬
mestni pokal.

OB

LETNICE...

TIM 1 • 28  • 86/87

Matej Pavlič

Nikola

Tesla

(Ob 130-letnici
rojstva)

»Če bi Tesla zahteval, da se mu vrne vse tisto, kar je dal današnji
kulturi in civilizaciji, tedaj bi se pomračila svetloba, prenehalo bi
vsako delo, ki se opravlja s prenašanjem energije iz daljave,
ustavili bi se električni vlaki in tramvaji, prenehale bi obratovati to¬
varne in mlini, zavrto bi se skoraj vse pridobitno, socialno in kul¬
turno življenje in človeštvo bi se povrnilo nazaj, v regres, v bar¬
barstvo.«

(VValther Rathenau)

Letos spomladi smo na malih zaslonih lahko v nedelj¬
skih popoldnevih spremljali zanimivo nadaljevanko o
Nikoli Tesli — geniju in pionirju elektriške dobe, ki se je
rodil pred 130 leti (10, 7.1856) v liški vasici Smiljan pri
Gospiču. Njegov oče Milutin (1819-1879) je bil pravo¬
slavni duhovnik in zelo izobražen mož, mati Duka
(1821-1892) pa je bila sicer iz odličnega rodu, a se za¬
radi objektivnih razlogov ni mogla izšolati, vendar pa je
bila zelo bistra in je imela izreden spomin ter je znala na
pamet vse ljudske pesmi in cele odlomke iz Njegoše¬
vega Gorskega venca. Po materi je Nikola podedoval
pesniško nadarjenost ter ljubezen do narodne pesmi in
poezije nasploh. Starša sta ga morala večkrat nadzirati,
da ni prebedel cele noči pri branju knjig iz bogate oče¬
tove knjižnice, v kateri so bila poleg cerkvenih tudi lepo¬
slovna in znanstvena dela. Že pri petih letih je skonstrui¬
ral mlinček na vodi, čeprav nikoli poprej ni videl česa
podobnega, z dedovim dežnikom je skočil s skednja,

čeprav še nikoli ni slišal za padalstvo (in se tudi precej
polomil) in razdrl je dedovo uro. pri sestavljanju pa mu je
hodilo nekaj delčkov iz mehanizma odveč... Zanimivo
pri tem je, da seje trideset let pozneje Nikola (poleg dru¬
gega) izučil tudi za urarja. Ko je šel s šestimi leti v šolo, je
znal že brati in pisati, leto kasneje pa se je cela družina
po tragični smrti najstarejšega sina Daneta, ki ga je ubil
konj, preselila v Gospič, kjer se Nikola dolgo časa ni
mogel vživeti. Po končani osnovni šoli se je vpisal na
nižjo realko v Gospiču. Razen prostoročnega risanja, ki
mu je delalo probleme, je vse ostale predmete obvlado¬
val z lahkoto. Najraje je imel fizikalne poskuse, ki jih je
potem doma ponavljal s pripravami, ki jih je sam izdelal.
Tako je naredil tudi model vodne turbine, ki ga je zelo
spominjal na prvi mlinček. Prav zaradi Plitvičkih jezer in
znamenitih slapov na njih, komaj narejene turbinice in
spričo stvari, ki jih je prebral o Niagarskih slapovih v
ZDA. se je v njem vse bolj začela oblikovati ideja o izko-

TIM 1 • 29  • 86/87

riščanju energije, ki jo nosi s seboj padajoča voda.
Stricu je leto ali dve kasneje rekel: »Odšel bom v Ame¬
riko in uresničil svoj življenjski sen!« V svoji domišljiji je
že gradil ogromna vodna kolesa, ki jih obračajo slapovi
Niagare. »Čez 30 let so bile moje ideje na Niagari (ob
kateri sedaj stoji tudi njegov spomenik) uresničene in
jaz se nisem mogel načuditi neizmerni skrivnosti člove¬
kovega uma,« piše Tesla v svoji knjigi.

Leta 1871 je Nikola nadaljeval šolanje na višji realki v
Karlovcu, kjer se je dokončno odločil, da se posveti
elektrotehniki in postane inženir. Oče je bil dolgo časa
proti temu, saj je mislil, da bo šel sin po njegovih stopi¬
njah in tudi on postal pravoslavni duhovnik. Med epide¬
mijo kolere v Gospiču. za katero je zbolel tudi Nikola, pa
si je oče premislil in mu obljubil šolanje na Politehnični
šoli v Gradcu, kamor je fant jeseni leta 1875 tudi res
odšel. Študij je vzel zelo resno, izpite je opravljal z naj¬
boljšimi ocenami in zaradi nepretrganega študija so se
resno začeli bati za njegovo zdravje. Po dveh letih in pol
je Tesla zaradi pomanjkanja denarja za šolnino zapustil
Gradec in njegov kolega ga je šele pol leta kasneje po¬
vsem slučajno srečal v Mariboru, kjer je služil denar v
neki tehnični tovarni. Ko je oče izvedel za to, ga je pre¬
pričal, da naj nadaljuje študij v Pragi, kar je Nikola leta
1880 (po očetovi smrti) tudi storil, vendar o času, ki ga je
tam preživel, vemo le malo. Predpostavljati je mogoče
le to. da je v Pragi ideja o novem elektromotorju, ki se je
porodila že v Gradcu, napredovala in postala tako
močna, da je potisnila v ozadje vse ostalo — tudi na¬
mero o končanju študija — in Tesla je Prago zapustil
brez inženirske diplome. Leta 1881 se je zaposlil v Bu¬
dimpešti, kjer mu je stric našel delo v podjetju, ki je izde¬
lovalo telefonske centrale. Zaradi stalnega razmišljanja
o motorju na izmenični tok in zahtevnega dela je zbolel
—■ mučila ga je preobčutljivost živčnega sistema in z
njim povezana nespečnost, vendar se je zaradi velike
želje po življenju in delu spet izmazal. Nekega februar¬
skega dne leta 1882 mu je med sprehodom po mestnem
parku šinila v glavo dokončna ideja njegovega novega
elektromotorja. V tistem trenutku je prišel do odkritja vr¬
tilnega magnetnega polja in pet let trajajoče intenzivno
razmišljanje o velikem problemu s področja elektroteh¬
nike je končno obrodilo sad. Jeseni 1882 je šel Tesla v
Pariz, leta 1883 pa v Strassburg, kjer je izdelal prvi
model svojega indukcijskega motorja. Z njim se je poleti
leta 1884 vrnil v Pariz, kjer pa jih njegov izum ni zanimal,
zato je sprejel vabilo glavnega direktorja Edisonovega
kontinentalnega društva in šel v Ameriko, kjer je v Edi¬
sonovih tovarnah v New Yorku v enem letu skonstruiral
ali izpopolnil kar 24 različnih dinamo strojev. Ker pa se z
Edisonom, ki se je čutil ogroženega, ni najbolje razumel,
je ustanovil svoje podjetje »Tesla Are Light Company«,
v katerem je razvil znamenito žarnico na enosmerni tok.
Leta 1887 je v ZDA patentiral svoj indukcijski motor.
Predavanje znanstvenikom na Ameriškem institutu za
elektrotehniko v New Yorku je Teslo 16. 5. 1888 do¬
končno potrdilo za sijajnega teoretika in praktika. Med
tistimi, ki so takoj spoznali velik pomen indukcijskega
motorja in njegovega večfaznega sistema, je bil tudi
ameriški industrialec George VVestinghouse, ki je med
prvimi pomislil na to, da razvoj industrije zahteva veliko
električne energije, ki jo je treba prenašati na velike raz¬
dalje in je odkupil Tesline patente. Leta 1891 je firma
VVestinghouse na slapovih Niagare začela gradnjo ve¬
like električne hidrocentrale, ki je trajala pet let in v kateri

je do popolnosti prišel do izraza Teslin večfazni sistem
izmeničnega toka ter njegove prednosti pred enosmer¬
nim tokom. To je bil začetek splošne elektrifikacije
sveta.

Druga velika stvar, po kateri slovi Tesla, je njegov trans¬
formator na električni tok zelo visoke frekvence, ki daje
ogromne napetosti (10 do 12 milijonov voltov) in se
danes uporablja v elektromehaniki, radiotehniki, radar¬
ski tehniki in elektromedicini. Tesla velja za začetnika
visokofrekvenčne tehnike, pa tudi za izumitelja brezžič¬
nega prenosa el. energije, tehnike razsvetljave, delal je
z X žarki (ki jih je Rontgen odkril in opisal šele kasneje),
slutil je že elektronski mikroskop, neonske cevi, radar,
predlagal je oddajanje signalov z dolgimi valovnimi dol¬
žinami v vesolje, na razdaljo nekaj km je brezžično vodil
model ladje, ki se je odzivala na ukaze s kopnega in s
tem postal začetnik tehnike daljinskega vodenja...
Požar, v katerem mu je 13.3.1895 zgoral znameniti la¬
boratorij z vsemi dragocenimi aparati, stroji ter vso do¬
kumentacijo vred in ki še vedno ni čisto pojasnjen, je
Teslo zelo prizadel in sredstva, ki bi jih sicer porabil za
razvijanje novih idej, je moral vložiti v opremljanje no¬
vega laboratorija v New Yorku. Njegovi tekmeci in ne¬
voščljivi nasprotniki so mu »ukradli« tudi precej idej, vr¬
stili so se pravdni spori glede prioritete odkritja magnet¬
nega vrtilnega polja in podobno. Krivice pa so vendarle
postopoma izginjale in danes Tesli nihče več ne opo¬
reka njegovih odkritij.

V letih 1906—1922 je Tesla patentiral več izumov s pod¬
ročja strojništva, metalurgije in elektromehanike. Med
njimi je najpomembnejši izum turbine, ki deluje na prin¬
cipu trenja tekočine, pare ali plina.

Leta 1937 ga je med sprehodom po New Yorku podrl
avto. Poškodbam pa se je kasneje pridružila še pljučni¬
ca, saj organizem ni več zmogel tolikšnega fizičnega in
psihičnega napora. Na pol poti je obstalo precej projek¬
tov, med njimi tudi velik antenski stolp na Long Islaiidu,
s katerega je nameraval vzpostavljati radijsko zvezo z
vsemi kraji na Zemlji.

Nikola T esla je umrl kot samotar 7. januarja 1943 v svoji
hotelski sobi v New Yorku, star 87 let. Znanstveniki z
vsega sveta so si edini, da je bil Tesla resnično genij,
kakršnih je malo in da je človeštvo z njim veliko izgubilo.
Leta 1912 so hoteli Teslo predlagati za Nobelovo na¬
grado, vendar jo je Tesla odklonil, ker je bilo mišljeno, da
naj bi jo delil z Edisonom. Njegova domovina, kateri jev
času NOB dajal vso podporo in na katero je bil vedno
zelo ponosen, pa se mu je oddolžila z muzejem v Beo¬
gradu in spominskim muzejem v rojstnem Smiljanu. Po¬
kojni prof. dr. France Avčin pa je dosegel, da je v Sl
(mednarodnem sistemu merskih enot) 1 Tesla (1 T)
osnovna enota za gostoto magnetnega pretoka.

Kdor bi rad o tem našem rojaku, ki ga kljub njegovim 700
prijavljenim patentom vse prevečkrat zapostavljamo in
pozabljamo, izvedel še kaj več, naj v knjižnici poišče ka¬
tero izmed knjig:

inž. Milan Pertot: Nikola Tesla — pionir elektriške dobe,
Ljubljana 1962,

inž. Vojislav M. Popovič: Nikola Tesla, Beograd 1951,
0'Neill, J. J.: Nenadmašni genije
in avtobiografsko delo My inventions (Moji pronalasci),
Zagreb 1977

TIM 1 • 30  • 86/87

MALE

ŽELEZNICE

Vlado Zupan

Pokrajina

Ko se vozimo z vlakom po naši lepi deželi, vidimo
skozi okno pestro in zanimivo pokrajino, hribe in
doline, gozdove, vinograde in njive, vasi in mesta,
tovarne in cerkve na hribih. Le redko kdaj teče
proga po enolični in pusti pokrajini. Taka naj bo
tudi naša maketa male železnice. Če bodo na
plošči le tiri, kretnice in signali, bodo vlaki res
lahko vozili, vendar bo pogled na maketo veliko
prijetnejši, če bodo na njej tudi drevesa, hiše,
kakšna tovarna, pa njiva, travnik in ljudje ter
kakšne živali.

Že ko si zamislimo načrt makete, moramo pri¬
bližno predvideti, kje bo prostor za hrib s predo¬
rom, kje bodo hišice, kje drevesa in podobno. Ko
smo torej položili tire in kretnice ter jih povezali s
transformatorjem, preizkusimo delovanje in nato
tire dokončno pritrdimo. Iz stiropora ali na kak
drug način smo izdelali hribe, vso površino ma¬
kete smo primerno pobarvali ali jo celo »posejali«
z narezanimi zelenimi vlakenci, ki dajejo videz
trave. Tako je prvi, recimo »tehnični« del makete
končan in prične se, lahko bi rekli, »okraševalno«
delo, ki bo še bolj kratkočasno kot samo postav¬
ljanje proge. Od nas bo zahtevalo dosti iznajdlji¬
vosti in večkrat dobro mero potrpežljivosti, ampak
na koncu, ko bo maketa verna slika resnične po¬
krajine, bo veselje veliko. Paziti moramo, da bo
vladala na maketi določena enotnost — kot v na¬
ravi. Če bodo ena drevesa še v cvetju, ne morejo
biti na drugih že rdeča jabolka ali pa celo brez list¬
ja, kot v pozni jeseni. Tudi ne bo lepo, če bomo
mešali primorsko hišo z gorenjsko ali v vas posta¬
vili visok moderen blok. Zato si moramo dobro
ogledati okolje, v katerem živimo in skušati kopi¬

rati to, kar vidimo. Nikar ne tlačimo na maketo
gradov, ki zavzamejo veliko prostora, pa še prav
značilni niso za našo deželo. Raje postavimo na
vrh hriba cerkvico. Pozabiti ne smemo na kakšen
kozolec, pa znamenje ob cesti, na kateri bo nekaj
avtomobilov. Na pobočju bo zrasel vinograd, v
ravnini spodaj pa morda nasad hmelja, zraven pa
požeta njiva z žitnimi snopi. Za čimbolj resnični
videz makete so posebno pomembne številne
podrobnosti. Ob hiši bomo postavili stojalo s pre¬
progo. ki je pripravljena za stepanje, pred hišo
nekaj posod za smeti, na drugo stran živilski trg s
stojnicami sadja in zelenjave, pred gostilno bodo
mizice in klopi, stran od hiš bo v travi bazen, zra¬
ven pa kiosk, kjer prodajajo osvežilne pijače in
sladoled. Seveda izdelovanje teh majhnih po¬
drobnosti zahteva veliko dela in precej iznajdlji¬
vosti, ampak ravno te podrobnosti vnašajo življe¬
nje v maketo.

Če bi živeli, na primer v Nemčiji, bi šli enostavno v
trgovino z igračami in si hišice, drevesa, avtomo¬
bilčke, ljudi in živali enostavno kupili ter vse to po¬
stavili na maketo. V inozemstvu je cela vrsta to¬
varn, kot na primer Kibri, Faller ali Vollmer. ki de¬
lajo samo opremo za makete. Katalog tovarne
Faller ima preko 200 strani in tam res dobiš vse za
svojo maketo. Seveda pa so ti izdelki za naše
žepe zelo zelo dragi, saj že preprosta hišica stane
okoli 6000 din. večji kolodvor pa tja do 20.000 din.
Nekatere tovarne prodajajo tudi samo sestavne
dele hiš, kot stene, strehe, okna, vrata in drugo
opremo, nakar iz teh delov sami sestavimo po¬
ljubno hišico po svoji zamisli. Taki zavitki so ce¬
nejši, delo pa prav zanimivo. Vse je iz plastike in
potrebno je le prirezovanje in lepljenje. No, ker ne
živimo v Nemčiji, ker nima vsakdo strica na delu v
inozemstvu in ker moramo varčevati z denarjem,
pozabimo na te drage izdelke in poglejmo, kako
bomo iz nam dostopnih materialov pričarali na
našo maketo čimbolj verno sliko naše okolice.
Najprej, kakšen material bomo uporabili za izde¬
lavo hišic, dreves, grmov, saj živali in ljudi, žal, ne
bomo mogli sami izdelati. Ko izbiramo gradivo,
moramo misliti že tudi na to, kako ga bomo prede¬
lovali. Kakšni deli iz plastike bi bili za marsikak iz¬
delek zelo primerni, a kaj, ko obdelava ni vedno
preprosta. Za izdelavo hišic bomo v prvi vrsti vzeli
karton debeline 1 ali 2 milimetra, debelejši papir,
tenke lesene folije — najbolje kak furnir — lesene
paličke, okrogle in oglate, debele kak milimeter
(večkrat ustrezajo daljše vžigalice), tenko alumi¬
nijasto pločevino, ki se lepo reže z navadnimi
škarjami. Za druge predmete bomo rabili tudi

TIM 1 • 31  • 86/87

Med viaduktom In progo je rafinerije, narejena Iz le¬
senih palic in pobarvana s srebrno bronzo

Drevje, bazen, kopalci in Igralci tenisa dajejo maketi
vemo podobo

Nesreča kombija, ki se je prevrnil in raztresel zabo¬
je, je na fotografiji videti kot resnica

prazne valjaste škatlice od zdravil, prazne mine
od pisal, žico z več vlakni za drevesa, penasto
plastično gobo, plastične cevke ali slamice, pa
barve in lepila. Od barv bomo največkrat rabili kar
tempero ali pa malo sinkolita, ki bo ostal po belje¬

Malenkostl poživijo maketo: človek na balkonu, ži¬
vilski trg In še kaj...

Iz deloma kupljenih, deloma doma narejenih hišic
postavljeno mesto

Tiri, kretnice in signali sicer omogočajo vožnjo,
vendar ne pričarajo pravega življenja

nju stanovanja. Prav bo prišel tudi mavec ali še
bolje plastofil. Od lepil bomo uporabili kakšen
OHO-univerzal, pa kontaktno lepilo neostik, vča¬
sih vinilacetatno za les in redkeje dvokompo-
nentno za bolj čvrsto zlepljenje. Izbrali smo tak

TIM 1 • 32  • 86/87

material, ki se dobi v naših trgovinah, še večkrat
pa bomo pobrskali med tem, kar smo že namenili
za smeti — debelejša kartonska škatla, alumini¬
jasti pokrov konzerve, plastično ohišje pisala,
prozorna plastična škatla od piškotov in podobno,
vse to bomo s pridom uporabili. Sicer pa rabimo
za naše modelčke le malo materiala, pa več
dobre volje in iznajdljivosti.

In s kakšnim orodjem bomo vse to obdelovali? Nič
strahu, delavnice z dragimi obdelovalnimi stroji
ne bomo rabili! V prvi vrsti je potrebno ostro rezilo,
najboljši je japonski nožič za papir. Dobijo se v
naših trgovinah. Zraven sodi kakih 30 centimetrov
dolgo jekleno ravni Ice, ob katerem bomo s tem
rezilom izrezovali stene naših hišic. Rabili bomo
tudi majhen oster nož, ker bo treba včasih kakšen
lesen »tram« stanjšati ali ošiliti. Seveda ne bo šlo
brez ostrih Škarij, vendar raje ne vzemite tistih, ki
jih rabi mama pri šivanju. Potrebna bo tudi ločna
rezljača. Z močnejšo gumico, lahko jo izrežemo iz
neuporabne zračnice, bomo model speli, dokler
lepilo ne »prime«. Pri roki mora biti tudi čisto
vsakdanje orodje, kot kladivce, klešče kombinir-
ke, izvijač, manjše dleto, pila, ročni vrtalni stroj¬
ček, pa primež. Rabili bomo kdaj pa kdaj tudi
tenke željičke ali še bolje bucike, fin brusni papir in
samolepilni trak. Če bomo delali kar v kuhinji,
bomo rabili kake pol metra veliko desko, na kateri
bomo izrezovali karton, saj bi mama ne bila vese¬
la, če bi ji z ostrim nožem razrezali kuhinjsko
mizo.

Ko začnemo načrtovati izdelavo hišic in podob¬
nega, moramo upoštevati merilo makete in pra¬
vilno velikost naših izdelkov. Železnico HO, ki je
najbolj pogosta, je v merilu 1 :87, kar pomeni, da
so vlakci 87-krat manjši kot v resnici. Vagon, ki
meri v resnici 10 metrov, bo na maketi dolg le 11,5
centimetra. Tudi pri izdelavi hišic, dreves in kar še
pride na vrsto, seje treba vsaj približno držati tega
razmerja, se pravi, da bo tisto, kar meri v naravi en
meter, dolgo na maketi približno 11 milimetrov.
Seveda bo treba včasih od tega pravila malo od¬
stopiti, enkrat navzgor, drugič navzdol. Če so
drevesa v naravi največkrat visoka od 15 do 20
metrov, bi morala na maketi meriti kar 17 in več
centimetrov, kar pa bo večkrat previsoko in po¬
sebno pri višinah bomo morali včasih naravo
malo »popravljati«. Oddaljenejše hiše so v naravi
videti manjše; ker na maketi ne bo takih pravih
razdalj, bomo hišice, ki bodo stale dlje od pred¬
njega roba makete, delali malo manjše.

Preden končamo današnje uvodno pisanje, po¬
vejmo še, da bo uspeh našega dela boljši, če

Ko opremimo maketo s hišicami, drevjem in osta¬
limi podrobnostmi, je vožnja šele pravi užitek

bomo naša opravila predhodno skrbno načrtovali.
Tudi pozneje v vsakdanjem življenju nam bo
prišlo prav, če se bomo na tak način lotili vsakega
dela. Rekli smo že, da moramo že na začetku
predvideti, kje bo tekla proga, kje bo hrib, kje pre¬
dor in kje bo prostor za hiše in morda tovarno.
Nato si bomo zamislili, koliko in kakšne hišice
bomo postavili. V naši okolici ali pa iz kakšne fo¬
tografije bomo izbrali nekaj hiš in jih najprej s
svinčnikom narisali, jih izmerili in vpisali mere.
Nato jih bomo »predelali« na naše merilo in ugo¬
tovili, koliko prostora nam bodo hišice zasedle na
maketi. Če smo malo boljši v risanju, si bomo sku¬
šali hišice in okolico narisati v perspektivi. Tako
bomo ugotovili, da bi lahko kje še kaj dodali, ali hi¬
šico obrnili drugače. Nato bomo vsako hišico na¬
risali v taki velikosti, kot bo na maketi. Narisali
bomo posebej vsako steno z okni in vrati, pa stre¬
ho, obe polovici, če bo dvokapnica. Pripravili
bomo material, pa desko, na kateri bomo karton
izrezovali — in začela se bo gradnja, a o tem pa
več irr podrobneje v naslednjem članku.


TIM 1 • 33  • 86/87

ZA KANČEK
KEMUE

Bojan Rambaher

Recepti za
skrivna črnila

Ali bi hoteli med igro v razredu po¬
slati skrivno sporočilo? Lahko upo¬
rabite skrivne šifre, za katere ste
se predtem dogovorili, ali pa tako
imenovano skrivno črnilo. Po¬
znamo na desetine navodil za iz¬
delavo. Pismo, ki je napisano s
skrivnim črnilnikom, je nevidno, in
ga lahko preberete šele takrat, ko
papir obdelate z določenimi kemi¬
kalijami. toploto ali podobno. To
pomeni, da moramo snovi, s kate¬
rimi pišemo, »priklicati na svetlo« z
določenimi drugimi kemičnimi
snovmi ali toploto.

Najdostopnejša in najhitreje izde¬
lana »skrivna črnila« so tista, ki jih
lahko vidimo zaradi toplote, to je
tako, da jih zagrejemo. Med takšna
skrivna črnila spada na primer sok
limone, čebule ali grenivke, enako
pa velja tudi za kis ali kuhano
mleko. Čisto pero namočite v te
snovi in napišite besedilo, ki naj se
nato dobro posuši. Če ga hočete
prebrati, ga morate pazljivo segreti
nad enakomernim plamenom (na
primer svečo). Pod vplivom toplote
se prikaže napisano besedilo, ki je
v tem primeru rjavkaste barve.

Mladi kemiki v kemičnih krožkih
imajo več možnosti, da lahko pi¬
šejo skrivna sporočila z raztopi¬
nami kemičnih snovi, ki jih imajo v
laboratoriju. Pismo, napisano z
raztopino bakrovega karbonata
CuS04 (modre galice) ali železo¬
vega karbonata FeSC>4 (zelene
galice) ali nasičeno raztopino kali¬
jevega nitrata KNO3 oziroma natri¬
jevega nitrata NaNC>3, lahko prav

tako preberemo šele takrat, ko ga
zagrejemo in pred našimi očmi
porjavi. Pri nekaterih skrivnih črni¬
lih pa bi tekst zaman ogrevali —
besedilo se nikakor ne bo prikaza¬
lo. Vidno postane šele pri kemični
reakciji z drugo snovjo. Na primer
pismo, ki ga napišemo z eno- do
petodstotno raztopino silicijeve
kisline, lahko preberemo šele ta¬
krat, ko napisani tekst namažemo
z belo krpo, ki smo jo nekoliko na¬
močili z eno- do petodstotno raz¬
topino železovega klorida FeCIs.
Pismo, ki ga napišemo s kalijevim
jodidom, pa lahko preberemo s
pomočjo raztopine svinčevega ni¬
trata Pb(NČ3)2.

Raziskova¬
nje škroba

Eno izmed najpriročnejših preiz¬
kusnih sredstev, s katerim ugotav¬
ljamo prisotnost škroba, je jod. Za
naše poskuse zadostuje že okoli
dvajsetkrat razredčena jodova
tinktura, ki se v stiku s škrobom
pobarva modro ali temno modro.
To barvno reakcijo lahko preizku¬
site na škrobu, ki ga v trgovini pro¬
dajajo za škrobljenje perila. Neko¬
liko tega škroba pretresite v epru¬
veti z vodo in ga pazljivo ogrejte
nad plamenom (pozor, da se ne
vžge!). Vsebina epruvete se po¬
stopno spremeni v prosojen in lep¬
ljiv škrobov klej. Pustite, da se
ohladi, nato pa ga razredčite z
vodo in nazadnje zraven dolijte še
nekoliko jodove tinkture. Škrob
pomodri. Če ga ogrejete, modra
barva izgine, po ohladitvi pa se po¬
novno pojavi.

Pri nadaljnjih poskusih lahko od¬
krivate škrob v raznih plodovih,
semenih in rastlinskih gomoljih. Če
narezan krompir natremo v z jo¬
dovo tinkturo namočeno paličico
(ali pa to naredimo z zmečkanim
zrnom pšenice ali riža), škrob po¬
modri. Mordra barva se pojavi tudi
tedaj, če kapnete jodovo tinkturo
na košček kruha ali testa, kar je
dokaz za to, da vsebujeta škrob.
Včasih pa se pričakovana modra
barva ne pojavi in natrta mesta ne
porjavijo. V tem primeru morate
preizkusni vzorec zdrobiti, poškro¬
piti ž vodo in med stalnim stresa¬
njem zmes za trenutek podržati
nad plamenom. Po gretju škro-
bovo zmes odlijete. pustite, da se
ohladi in jo ponovno preizkusite z
jodovo tinkturo.

Naslednji poskus naredite z moko.
Pripravite si košček oprane plat¬
nene krpe in v sredino nasipajte
polno kavno žličko moke, tako da
jo lahko v krpi zvežete v majhen
vozel. Nato postavite na temno
podlago stekleno posodo, v katero
nalijte vodo centimeter ali dva vi¬
soko. Vozel z moko nato zapore¬
doma potapljajte do dna posode,
da se iz njega polagoma izluži bela
kalina. 5 ml bele kaline nalijte v
epruveto in jo zmerno segrevajte.
Brž ko se vsebina epruvete ohladi,
kapnite vanjo kapljico jodove tink¬
ture. Bela kalina se obarva modro,
kar je dokaz za to. da je v njej
škrob. Gosta sivo bela kaša. ki je
ostala v vozlu, je lepilo. Če ste
vozel izpirali temeljito in dovolj
dolgo, prisotnosti škroba v lepilu
ne moremo dokazati z jodovo tink¬
turo, ker škroba v lepilu pravzaprav
ni — ves se je namreč izlužil z
vodo.

Lepilo je rastlinska beljakovina, kar
lahko dokažemo z drugim postop¬
kom in drugimi kemičnimi snovmi.
Stvar lahko preizkusite pri kemič¬
nem krožku. V 5ml vode razme-

TIM 1 • 34  • 86/87

šajte košček lepila (velik naj bo kot
grahovo zrno) in dodajte 2 ml de¬
setodstotne raztopine natrijevega
hidroksida (pazite, snov je jedka)
in 2 ml razredčene raztopine
modre galice. Epruveto nekajkrat
stresite, nato pa jo pustite nekaj
časa stati. Nazadnje poglejte vse¬
bino proti svetlobi. Vsebina se
obarva modro vijolično, kar je
dokaz za prisotnost beljakovin.

Faraonov

vedeževalec

Na pločevinasto podložko posta¬
vite podstavek, ki ga podstavljate
pod cvetlične lončke. Na sredo
podstavka nasujte nekaj najdrob¬
nejšega pepela (na primer ciga¬
retni pepel), ki ga ovlažite z goril¬
nim špiritom. Ker je špirit vnetljiv,
steklenico takoj zamašite in jo
shranite na varno mesto. V navla-
žen pepel napravite jamico in

vanjo vsujte zmes zmletega slad¬
korja in jedilne sode (kemijsko je to
kisli natrijev karbonat NaHCCb).
Zmes si pripravite iz devetih delov
sladkorja in enega dela sode. Nato
špirit v pepelu prižgite. Sladkor se
začne v trenutku karamelizirati.
Ogljikov dioksid, ki se sprošča iz
sode, karamel napihuje in nape¬
nja, zato nastajajo vsakovrstne
tvorbe, ki se premikajo. Prav zato
to kemično igrico imenujemo »fa¬
raonov vedeževalec«.

NA

KRATKO

Ali lahko

vidimo

atom?

Tako so baje spraševali učenci sta¬
rogrškega filozofa Demokrita pred
2400 leti v Abderi, ko jih je učil, da
je vsaka stvar na svetu sestavljena
iz zelo majhnih delov snovi. Pri tem
je jedel sir in ga nazorno delil na
manjše in manjše koščke. »Na ta
način bi morali nazadnje priti do
tako majhnega koščka sira. ki se
ne bi več dal razdeliti,« je avtorita¬
tivno oznanil Demokrit. Ker pri tem
grški »a« pomeni »ne« in »te-
mnein« deljenje, je imenoval te
najmanjše delce atome—oziroma
»nedeljive«. Več kot 2000 let so si
ljudje predstavljali atome kot ne¬
kakšne miniaturne kroglice. Atom
je resnično osnovni strukturalni
delec snovi, vendar nam je mo¬
derna fizika pokazala, da ni nede¬
ljiv.

Na prelomu stoletja so odkrili
mnogo manjši elektron (A). Poka¬
zalo se je, da elektroni tvorijo nega¬
tivno nabiti obod atoma in krožijo
okrog desettisočkrat manjšega
atomskega jedra, v katerem je
zbrana domala vsa teža atoma.
Ugotovili so, da je jedro sestavljeno
iz dveh tipov nukleonov: iz pozi¬
tivnih protonov in nenabitih nevtro¬
nov. Vse se je krasno ujemalo —
za vsako prvino ali izotop je bilo
možno določiti sestavo v skladu s
tabelo elementov. Potem je bilo
seveda za kemike in fizike užitek
postopoma odkrivati desetine in
stotine delcev, ki jih je bilo treba
nato uvrstiti na določeno mesto
med strukturalne delce snovi. Toda

kam? Drama je dosegla višek pred
več kot desetimi leti, ko smo se ne¬
radi sprijaznili z dokazi o tem, da
niso niti protoni niti nevtroni
osnovni strukturalni delci snovi,
ampak da so najverjetneje sestav¬
ljeni iz treh posebnih drugih delcev
(danes jih pravzaprav poznamo
več), ki so jih poimenovali kvarci.
Znanstvenikom se je posrečilo, da
so te ugotovitve utemeljili, danes
pa fiziki s pomočjo orjaških pospe¬
ševalcev delcev in preciznih detek¬
torjev čakajo na trenutek, ko naj bi
se jim posrečilo registrirati osam¬
ljen kvarcni delec ali pa ga celo fo¬
tografirati.

Ob vsem tem pa moramo na tem
mestu priznati, da imajo prav uč¬
beniki, ki trdijo, daje atom za naše
oko neviden, kljub temu. da ga
dobro poznamo in uporabljamo na
tisoče načinov (elektronom se na
primer lahko zahvalimo za elektri¬
ko, radio, televizijo; atomskim je¬
drom za jedrsko energij, ki jo v
svetu uporabljajo za proizvodnjo
elektrike v že skoraj neštetih jedr¬
skih elektrarnah). Po eni strani
torej mehanično gledamo na
atome kot na nekakšne kroglice, je
pa ob tem treba pripomniti, da ima
eden izmed največjih atomov —
atom urana — zunanji premer po¬
lovico nanometra. Nanometer (nm)
je milijonti del milimetra. To je tako
mala mera, da je na primer pika na
koncu stavka debela 200.000 nm!

Vidimo lahko samo večje delce, ki
so vsaj nekaj večji od dolžine vala
svetlobe. V vsakem primeru je to
okoli 600nm. To pomeni, daje val
svetlobe 1000-krat daljši od atoma,
oziroma od atomove »kroglice«
urana, ki se v njem brezupno izgu¬
bi.

Ugovarjali boste — zakaj imamo
mikroskope? T udi mnogo boljši op¬
tični mikroskopi od tistih, s katerimi
delate v šoli, ne zadostuje za to, da
bi videli tako majhne stvari. Čeprav
imajo 20.000-kratno povečavo,
kljub vsemu ne razlikujejo podrob¬
nosti, manjših od 300 nanometrov.
Več upanja v tej smeri dajejo elek¬
tronski mikroskopi (B). V rekord¬
nih primerih povečujejo sliko do mi-
lijonkrat in teoretično bi morali v
tem primeru razlikovati že ome¬
njene atome. Ne glede na to pa
nam pogled skozi ta mikroskop po¬
nuja krasno sliko sveta mikroorga¬
nizmov, virusov in celic. Opazo¬
valne metode so tako izpopolnje-

TIM 1 • 35  • 86/87

Ali lahko vidimo atom?

Z elektronskim mikroskopom? Ne!

Z ionovim projektorjem? Da!

piezokristal

konica

Z raziskovalnim »tunelskim« mikroskopom? Da!

TIM 1 • 36  • 86/87

ne, da ne boste verjeli, da je na
rastlino spominjajoča slika (C)
samo 50.000-krat povečana po¬
škodovana zobna površina, kjer na
paličastih bakterijah vegetirajo
okrogli virusi. Na glavi mravlje
(slika C) lahko razlikujemo razgr¬
njene najmanjše podrobnosti ti¬
palke in se čudimo mojstrstvu na¬
rave. Posameznih atomov ne vidi¬
mo. Ti so v trdnih tvarinah vezani v
mrežicah. Na primer najtanjša, po¬
polnoma prosojna zlata ploščica
vsebuje še vedno pet tisoč plasti
atomov zlata! Ostale plasti »raz¬
mažejo« pogled na atom. Razen
tega se atomi pod vplivom toplote
gibljejo neizmerno bolj intenzivno.
Ne glede na te probleme so prišli
znanstveniki v položaj, ko se bo
nekomu prej ali slej posrečilo videti
atom. Pravzaprav bi lahko rekli, da
je profesor doktor Erwin Muller prvi
človek, ki je lahko oznanil, da se
mu je to posrečilo. V ta namen je
zgradil poseben ionski projektor
(E). Osnova projektorja je vvolfra-
mova igla z izredno naostreno ko¬
nico, ki na koncu ni debelejša od
10nm. Za takšno konico ne za¬
došča noben brus. Muller je nave¬
deno ostrino dosegel z jedkanjem
kovine. Iglo, ki jo je ohlajal s po¬
močjo kapalnega sistema vodika
oziroma helija (da bi z ohlajeva¬
njem dosegel zmanjšanje stopnje
gibanja opazovanih atomov), je
obrnil s konico proti trebušasti po¬
sodi, napolnjeni z redkim plinom.
Iglo je postavil pod napetost, ki je
preračunano na centimeter zna¬
šala pol milijarde voltov. Tako vi¬
soka napetost v posodi najprej io¬
nizira (razcepi) molekule plina in
pozitivne ione »izstreli« v obliki
snopa žarkov na slikovni zaslon,
premazan z luminiscenčno snovjo,
podobno kot televizijski ekran. Pa¬
dajoči ioni se zaiskrijo in na za¬
slonu zagledamo nekaj milijon-
krat povečano sliko atoma v
zgornji plasti konice. Vsaka žare¬
ča točka na sliki F je originalni
2,500.000-krat povečan posnetek
atoma vvolframa. Profesorju Mul-
lerju se je leta 1955 posrečilo na¬
praviti množico takšnih posnetkov.

Za drug način predstavljanja
atoma se je odločila skupina švi¬
carskih fizikov in tehnikov. Njihov
namen ni bil, da bi prikazali senza¬
cionalne posnetke atomov, temveč
da bi razjasnili pojave, ki se doga¬
jajo v najtanjših plasteh na površini
kovine. Tam namreč začenja kisik
napadati kovino in oblikovati

otočke rje, ki nazadnje uniči cel
predmet. Odrekli so se uporabi
vseh elektronskih principov, ker
elektroni med svojim padanjem na
zgornjo plast atomov le to ogrevajo
in posnetki nimajo prave ostrine.
Odločili so se za elektromehan¬
sko otipavanje površine pred¬
meta s superostro iglo (G). Samo
po sebi se razume, da je slika po¬
enostavljena. Vse se dogaja v va¬
kuumu na kamniti mizi v specialno
pridušenem okolju. Tam, kjer naj bi
igla »prestregla« skoke na površini
kovine, so razdalje precej manjše
od enega nanometra, zato je bilo
treba odstraniti tudi najmanjše
tresljaje iz okolice. Posebni pie¬
zoelektrični mehanizem ne dopu¬
sti, da bi ploščica pod »odjemal 1 -
cem podatkov« poskakovala. Igla
se površine podlage pravzaprav
direktno ne dotika. Med konico igle
in površino namreč preskakuje
tako imenovani »tunelski« tok, ki je
pri tako neznatni razdalji neposre¬
den odraz medsebojnega vpliva
elektronovega polja igle in pred¬
meta. Igla potuje okoli 1 nanometer
nad površino. Zadostuje, da pride
do odstopanja 0,1 nm, pa tunelski
tok že naraste desettisočkrat! Ni¬
hajoči piezokristal v trenutku po¬
seže vmes in zadrži iglo vselej
enako visoko nad mikroreliefom
predmeta. Menjajoči se tok po oja¬
čitvi na televizijskem zaslonu na¬
riše reliefne črte površine (H), na
katerih zares lahko spoznamo tudi
eno izmed plasti začetnih atomov.
Povečava je več kot milijonkratna.

Raziskovalni »tunelski« mikro¬
skop švicarske četverice ima še
veliko prihodnost. Med drugim bo z
njim mogoče opazovati tudi tiste
dramatične trenutke, ko molekule
kisika začno napadati trdnost kovi¬
ne.

Če ste razočarani zradi tega, ker
na posnetku ne vidite atomske
»kroglice«, se morate sprijazniti s
tem, da je resničnost pač takšna.
Atomi namreč niso kroglice, niti ne
krožijo elektroni okrog njih kot pla¬
neti. To bi bil s stališča današnje
znanosti sicer zelo nazoren, a do¬
cela naiven pogled. Danes vemo,
da je snov pravzaprav nevidno
polje, ki je na nekaterih mestih
neopazno redko (takšnemu mestu
rečemo vakuum), drugod pa se
močno zgosti do večjega števila
elektronov oziroma jeder in njiho¬
vih delcev, vse to pa se dogaja za¬
radi izredno živahnega gibanja.

Palice
za vsako
priložnost

Razen tega, da palica človeku
že od nekdaj rabi kot opora
pri hoji oziroma za obrambo,
so jo pogosto uporabljali
tudi v druge namene. Tako
sta na primer za časa cesarja
Justinijana (okoli leta 555)
prinesla dva meniha prelec
sviloprejke iz Kitajske dobesedno
v palici, pruski kralj Bedrih
II. je imel v palici vgrajeno
piščal in podobno.

Pravo poplavo mogočih
in nemogočih kombinacij
— palice in... — smo za
vas poiskali v časopisu,
ki ga je v Pragi izdajal znameniti
tiskar knjig in založnik F.

Šimočik leta 1895. Skorajda
za razvedrilo objavljamo
sliko z dvaindvajsetimi možnimi
kombinacijami palice in nečesa
drugega.

Ko gledate sliko s palicami
naših iznajdljivih prednamcev,
se morate zavedati, da tudi
dandanes poskušamo kombinirati
razne, navidezno popolnoma
nesorodne stvari, vendar
vsekakor na stopnji današnje
tehnike. Niti ni treba posebej
spregovoriti o raznih kombinaci¬
jah z elektronskimi napravami
in podobno, kjer se zdi, da
proizvajalci (pa ne samo
v zvezi s palicami) nikoli
ne bolehajo za pomanjkanjem
idej.

DROBNJA-

RIJE

TIM 1 • 37  • 86/87

1. Fotografsko stojalo

2. Palica s priborom

3. Geološka palica

4. Fotografska palica

5. Toaletna palica

6. Slikarska palica

7. Pisalna palica

8. Palica s sedežem

9. Palica s sedežem

10. Strelna palica

11. Palica s svečo

12. Revolver v palici

13. Kozarec v palici

14. Palica z lanterno

15. Cigaretna palica

16. Lekarniška palica

17. Palica s tobačnico

18. Palica z lampionom

19. Palica z vžigalicami

20. Palica kadilca

21. Palica z daljnogledom

22. Palica s kresilom

TIM 1 • 38  • 86/87

TIMOVI

OGLASI

IZDELUJEM razne vrste tiska¬
nega vezja, dobavljam perti-
naks in vitroplast poljubnih di¬
menzij. Prodam tudi LED diode
različnih barv po 50 din kos ter
upore, kondenzatorje, tranzi¬
storje, akumulatorje 12 V17 mA
in spajko.

Peter Kovač
Prežihova 7
64260 Bled

PRODAM napravo za daljinsko
vodenje in model formule 1 z
vso opremo.

Matjaž Grlec

Tomšičeva 52

69000 Murska Sobota

tel. (069) 23-332 ali (061)

314-705

PRODAM dva kristala
27,125 MHz po 600 din kos.
Roman Rep
Petanjci 97 b
69251 Tišina

PRODAM napravo za DV SIM-
PROP (8-kanalno). Komplet
vsebuje: 2 servomotorja,

oddajnik, sprejemnik, stikalo,
polnilec, akumulatorje. Prodam
tudi ameriški motorček COX
engine QRC 049 Black Widow
0,8 cm 3  z izpušno cevjo in eiiso
(Graupner). Motorček je čisto
nov. Prodam tudi železnico po
HO sistemu in elektromotor
Mabuchi 9 — 12 V.

Aleš Borak
Cankarjeva 24
62000 Maribor

UGODNO prodam novo fotote-
mnico (povečevalnik, luč, po¬
sode, kaseta...). Prodam tudi
japonski stereowalkman z ra¬
dijskim sprejemnikom ter fo¬
toaparat Beirette. Vse je v od¬
ličnem stanju.

Dušan Novak
Gor. Kamence 3/A
68000 Novo mesto

PO UGODNI ceni prodam kla¬
viaturo za izdelavo elektronskih
orgel, Greatzove B40 C 800, B40
C1500, B 80 C1000, B 80 C1500,
B 250 C1000, B 250 C1500. Pro¬
dam tudi integrirana vezja za
gradnjo najrazličnejših elek¬
tronskih efektov — SN 76477.
Anton Bizant
Žlebe 6

61215 Medvode
tel. (061) 612-653

KUPIM Graupner/GRUNDIG
sprejemnik Mini supermet Nr.
3739 ali 3820. Prav tako kupim
material za modelarstvo (bovd-
ni, žarilne svečke, elise).

Franc Kregar
Brestovška cesta 27
63250 Rogaška Slatina
tel. (063) 811-586

PRODAM CB postajo PRESI-
DENT B. JAKSON, predojače-
valnik za CB 27-1-ZETAGI EHO
naiva ES 880, mikrofon s pred-
ojačevalnikom KRIS+4M in
KOJAK sireno.

Stevan Damjanovič
Kneza Mihajla 62
18400 Prokuplje

PRODAM napravo za daljinsko
vodenje modelov Robbe in 5
servomotorjev in Supertigre
Goldcup (6,5 ccm).

Miran Tratnik
Pot na Jeranovo 19
61240 Kamnik

NOVO! Prodam skripta »Grad¬
nja svetlobnih efektov«. Skripta
imajo 100 strani in obsegajo 36
načrtov za gradnjo svetlobnih
efektov v ritmu glasbe: Licht-
takt, Lauflichtorgel, Disco che-
ling, 25-kanalni Matriks light
show, 32-kanalni light show,
disco Lichtorgel. Light showi 1,
2, 3, 4, 8 kanalov, stroboskopi,
leteča svetloba so samo neka¬
teri izmed mnogih načrtov iz
zbirke. V skriptih se nahajajo
navodila za izdelavo: el. shema,
montažna shema, popis mate¬
riala, načrt tiskane ploščice in
princip delovanja. Cena skript
2000 din. Pošljem pa jo po po¬
vzetju. Zahtevajte brezplačen
popis vseh načrtov iz skript,
kakor tudi podrobnejši opis
vseh efektov.

Bojan Lebar
Rudarska 8
69220 Lendava

KUPIM balso (1,5, 2, 3mm, koli¬
čina po dogovoru), platno za
prekrivanje kril, potrebujem
tudi načrte za letala po možno¬
sti vojaška ali letala nenavadnih
oblik. Kupim DV z opremo, ki naj
ima 4—6 servomotorjev. Nujno
pa rabim kolesa (2x0 40 — 50,
1 x 035 — 40), kupil bi tudi
knjigo o letalih oziroma mode¬
larstvu.

Damjan Barba
Sergeja Mašere 7
66000 Koper
tel. (066) 34-122

PRODAM železnico po HO si¬
stemu: veliko ravnih tirov (več
velikosti), krivih (več velikosti,
kretnice, križišča, hišice, travo,
mostove — več vrst), tunele,
vagone (tovorne, potniške —
dveh velikosti), lokomotive (to¬
vorne, potniške, tramvaj), se¬
mafor (nov). Našteti material
zamenjam ali kupim 3,5 ccm le¬
talski motorček, 6-kanalno na¬
pravo za daljinsko vodenje,
polmaketo letala z razponom
1,2 m.

Marjan Vičič
Gradnikova 4
66000 Koper

TIM 1 • 39  • 86/87

Z4 UPNO-DERMABION

OLAJŠA MLADOST-POLEPŠA STAROST

TIM 1 • 40  • 86/87

ZANKE
IN UGANKE

Dopolnjevanka

»LED«

LED je angleška kratica za
diode, ki emitirajo svetlobo
(Llght Emiting Diode). Mi jim
pravimo svetleče diode.

V posamezni vrstici dopolnite
vpisane besede LED tako, da
boste dobili besede nasled¬
njega porpena:

1 italijanska pisateljica, dobitnica
Nobelove nagrade za književnost
leta 1926 (Grazia, 1875—1936), 2
prebivalec na kopnem, na ledini, 3
medsebojni položaj glede na to,
kaj je prej in kaj kasneje, 4 dejav¬
nost organa vida, 5 kdor koleduje,
6 iz snega nastala velika gmota
ledu, ki v gorah počasi polzi navz¬
dol, 7 ozadje.

Ob pravilni rešitvi dobite na po¬
ljih s krogci, brano navzdol, an¬
gleški naziv za merilni Indikator,
ki je lahko konstruiran tudi na
osnovi LED diod.

Povratni

rebus

Povatni rebus rešujemo kot na¬
vadni rebus, le rešitev dobimo z
branjem nazaj, torej od desne proti
levi.

Glave
in repi

V osrednji del lika vpišite za šte¬
vilkami 12 besed s štirimi črka¬
mi, ki imajo naslednji pomen:

1 spoj, kontakt, 2 domača oblika
ženskega imena Iva, 3 del elek¬

trične napeljave, 4 enota za merje¬
nje, 5 kraška reka na Planinskem
polju. 6 smešnica, 7 očka, tatek, 8
velika luka v južni Italiji, 9 starejši
slovenski virtuoz na kitari (Stanko),
10 zdravilna rastlina ustnatica, ki
vsebuje mentol, 11 zagozda, 12
žensko ime.

V levo polovico lika vpišite pred
posamezno besedo eno, dve ali
tri črke, v desni polovici lika pa
jih dodajte na koncu, da skupaj z
že vpisanimi besedami dobite
nove besede naslednjega po¬
mena:

1 pristaš mistike, 2 ptica, ki pred
zimo odleti v južne kraje in se
potem spet vrne, 3 severni predel
Ljubljane. 4 naklep, nakana, 5
mlad skopljen goveji samec, 6 vi¬
slice, 7 mladinska povest Franceta
Bevka, 8 srebrno bela, mehka ko¬
vina (Ba), 9 pogovorni izraz za pe¬
roksid, 10 kovina, 11 bolnišnica,
kjer poleg zdravljenja tudi prouču¬
jejo bolezni, 12 navigacijska na¬
prava v letalih in na ladjah.

Ob pravilni rešitvi sestavljajo
navpično brane »glave« In
»repi« neko misel.

Prečitanka

MA, TE MATI KAJ KARA, KER
IMAŠ NEZADOSTNO OCENO IZ
TEGA ŠOLSKEGA PREDMETA"?

Vprašanje je zastavil Primorec,
vam pa ne bo težko odgovoriti z re¬
šitvijo uganke!

7

NAGRADNA

SLIKOVNA

KRIŽANKA

Pavle Gregorc

ZAUPANJE

KOS

CELOTE

SOIMENJAK

DAN PO
SOBOTI

..ALKO¬
HOL

NOGOMETNI

KLUB

RUDARJI

TEKMO¬

VALNE

SANI

OPAZKA

VALJEVO

BITKE

VRSTA

PRIKUHE

SLOVENSKI

ALPINIST (STANE)

SANJE

ŽLEB V
MATERIALU

ZDRAVILNA NAVIGACIJ
RASTLINA NAPRAVA

SADEŽ S

PEČKO

SISAK

ALAIN

DELON

ANTON

AŠKERC

ZAPOREDNI

Črki

NAPRAVA

ZA

SNEMANJE

FILMOV

SREMSKA

MITROVIČA

Šport

TRDIH

PESTI

PISATELJ

BOHORIČ

TANTAL

OBMOČJE

OBLASTI

SULTANA

IME ČRKE

M

ELEMENT

ZIBANJA

MAOŽAR

SKO

MESTO OB
OONAVI

NRAVNOST

RAZTRES

KRAJ POD
VELEBITOM

TIM JE
TVOJ

PRIJATELJ!

GREBEN

Iskra Delta

Iskra Delta

proizvodnja računalniških sistemov in inženiring, p.o.

61000 Ljubljana, Parmova 41
telefon: (061) 312-988
telex: 31366 YU DELTA