IEE, / K /LTCEAL V LJUBLJANI 1850. Sfatisnll in založil Ignaci A> žlahtni lileinniajer. V natis teh bukev so milostljivi knez go¬ spod gospod ANTON ALOJZI, Ljubljanski škof dovolili J. dan veliciga serpana 184=1- 03000^8^ O g- o v o r. JLijubi moj kristjan! pred vsim drugim nam je nar bolj potrebno rediti, kdo smo, in zakaj smo tukej na zemlji. Gotovo zeli vsak umen človek to zvediti; zeli zvediti kaj mu je storiti, po čem se nar več prizade¬ vati, kaj upati, in perčakovati, in kaj de bo z njim. Kakosen je Bog, kaj hoče od človeka, čimu ga je stva¬ ri!, to vse vediti, je človeku silno potrebno. Vsiga te¬ ga pa nihče drugi ne zamore vediti, ko Bog sam, ki nas je stvaril, in nas pozna. Bog je pa tudi tako dobrotljiv, de se nam je razo¬ del, nas podučil s svojimi deli in nauki, v vsim karkoli nam je k zveličenju vediti treba. Po njegovih delih in naukih bote spoznali, kaj je že v stari zavezi (testamen¬ tu ) za nas storil, kako dober in ljubeznjiv je proti nam, kako svoje otroke uči, zgubljene ise, in tudi greš¬ nikov, ki so se po grehu od njega ločili, ne zapusti, de noče smerti grešnikove, to je pogubljenja, temuč de se spreoberne in živi. Še bolj očitno se bo pokazala njegova ljubezen do nas v Jezusu Kristusu, ki ga je na svet poslal nas odrešit od večniga pogubljenja; de mu ni prizanesel zavoljo nas, de je mogel terpeti in umreti, de bi nobe¬ den pogubljen ne bil, ampak večno življenje dosegel. Popravil je v nas, kar je bilo po grehu popačeniga na pameti, v sercu in na volji s svojimi nauki, izgledi in smertjo. De bi pa vsi, kteri bodo po njegovim v nebohodu na zemlji živeli, perložnost imeli se njegoviga odrešenja vdeležiti, je svojo sveto cerkev postavil, in ji svetiga Duha na svoje mesto poslal, de jo vlada in varuje vsili zmot, de peklenska hudobija nič ne zamore zoper njo. V njegovi cerkvi so ljudje od izvirniga greha in od lastnih grehov rešeni in posvečevani, v nji zadobi duša novo življenje po svetim Duhu. Po svetim Duhu pri¬ demo spet v zavezo z Očetam in Sinam. Ohrani nas v ti srečni zavezi, ker našo pamet razsvetljuje, de spo¬ zna voljo božjo, vžge naše serce, de to ljubi, kar Bog hoče; daje nam moč skušnjave premagati in storiti, kar Bogu dopade. Po njem premagamo slabe želje mesa, zapeljivost sveta in hudiča, in nas z našimi mislimi in željami z Rogam zedini, de mu vedno podobniši pri¬ hajamo. Kakor sveti Duh vse dobro v nas in z nami dela, tako stori to še posebno v svetih zakramentih, ktere je Jezus v naše zveličanje postavil, in svoji cerkvi zapu¬ stil. Tukaj nas otroke božje stori, in nas ves čas na- šiga življenja posvečuje, če si prizadevamo po volji bo¬ žji živeti, in se mu z grešnimi deli ne vstavljamo, tudi nas bo perpeljal v nebeško kraljestvo, kjer bomo Boga, svojiga ljubiga Očeta, od obličja do obličja gledali. I. POGLAVJE. BOG STVARNIK, OHRANIK IN UČENIK LJUDI V STARI ZAVEZI. Zgodbe iz svetiga pisma stare zaveze. 1. Bog stvarnik vsili reci. Dokler Bog ni vsiga stvaril, kar je, je le on sam bil. In kader in kakor je hotel, je vse bilo. Nebo in zemlja in vse, kar vidimo na nebi in na zemlji je s svo¬ jo vsigamogočno voljo iz nič stvaril, pa ne le samo vidnih reči, tudi nevidne duhove, angelje je stvaril. Hotel je, naj bodo ljudje na zemlji, in bila sta Adam in Eva. Vse to pa, nebo in zemlja in vse reči je Bog v šestih dneh stvaril. Godilo se je pa tako. V začetku je Bog vstvaril nebo in zemljo. Zemlja P a je bila pusta, prazna in pokrita z globokimi vodami, in tema je bila nad širjavo brezna, in duh božji je bil sprostren nad vodami. Pervi dan Bog reče: Bodi svit- loba in svitloba je bila, vse je bilo svitlo ob enim. Drugi dan Bog reče: Naj bo podnebje, to je ta lepi plavi veljb nad nami. Tretji dan Bog reče: Naj se steko vode na en kraj, in perkazi se suho. In tako je bila suha zemlja in morje, oživeli so studenci, potoki in reke. Bog zopove: Zemlja naj rodi travo, zeli in dre¬ vesa. Kar ob enim je bila zemlja lepo zelena in polna dreves. Četerti dan je Bog rekel: Naj bodo luči na nebu, i n na j ( I an j n noc r , in naj bodo v znamnja in čase in dneve in leta, in je stvaril sonce, luno in zvezde. Peti dan je Bog rekel: Rodite vode lazijoče živali, in kar leta nad zemljo in pod neham. In stvaril je ribe, vse 1 2 žive stvari, ki giblejo v vodi, ptice in vse, kar leta po svojim rodu. Sesti dan je Bog- rekel: Rodi naj zemlja ži¬ vali po svojih rodili, živino in lazijoče živali in zverine zemlje po svojim rodu. Poslednjič je človeka stvaril, Sedmi dan je pa Bog počival, to je, nehal nove stvari stvariti, in ga je posvetil. In vse kar je Bog - naredil, je bilo prav dobro. Ljubi Kristjani! preden je Bog vse stvaril je le on bil. Hotel je, in bilo je vse, zato pravimo je stvaril, ko je iz nič vse bilo, in Boga imenujemo tudi zato stvarnika nebes in zendje, ki je s svojo vsigamogočno voljo vse iz nič storil. Premišljujte večkrat njejove lepe stvari; zem¬ ljo, ki je s žilam in drugim živežem za nas napolnjena, pa ne le za nas, ampak tudi za živino, ktero je Bog iz ljubezni do nas stvaril, ki nam jo je treba, in v živež vsim drugim živalim, de se vsi ohranimo. Glejte nebo, ki je polno lepih zvezd, kjer gorko sonce seje, de nas greje, in s svojo gorkota zemljo rodovidno dela; luno, ki nam tudi po noči sveti, vse je lepo. Vse to nam pravi, kako mogočen, moder in dobrotljiv je Bog, pa ne le nam je dober, temuč vsim ljudem in vsim živim stvarem na zem¬ lji, v vodah in v globokim morji, vse preskerbi, vse živi in s svojo vsigamogočnostjo ohrani. Kdo, ki bo dela božjih rok premišljeval, se ne ho veselil svojiga Boga, svojiga tako dobriga Očeta. Kdo si ne bo tudi zraven mislil, kako močno me ti ljubiš, pa ne le mene, tudi vse druge ljudi; s svojo ljubeznijo me učiš vse ljudi ljubili, in jim, kar mi je mogoče dobriga storiti, ker to je tvoja volja, to ti je všeč. Kdo ne bo ljubil tako dobriga Očeta. Hvalimo ga za vse dobrote, ki nam jih da, in ljubimo ga iz ce- liga serca. Ali je nebo in zemlja in vsej kar jej vselej bilo ? Ni vselej bilo, le Bog sam je vselej bil, Bog je vse to naredil. 3 Iz koga je Bog vse to naredil ? Iz nic je vse storil, hotel je s svojo vsigamogoeno voljo, in vse je hilo stvarjeno. Kaj se pravi stvariti? Iz nic kaj storiti. sili zamore kdo drugi iz nič kaj storiti? Nihče drugi ko Bog sam, ki je vsigamogocen, nje¬ mu ni nic nemogoče. A’ koliko dneh je Bog svet stvaril? V šestih. Kako spoznamo božjo modrost po stvarjenih rečeh? Ko je vse tako dobro in lepo vstvaril, vse ve dobro ohraniti in storiti, de vse stvari po njegovi dobri volji v lepim redu ostanejo. Kako spoznamo njegovo dobroto ? Iz tolikanj dobrih reci, ki jih je za nas stvaril, in ki nam vsak dan veliko dobriga stori. Kaj se učimo iz tegaj ko je Bog vsigamogočen., dober in moder? Se učimo, vselej se le na nj zanesti, ki nam zamore pomagati, ki je vsigamogocen, hoče nam pomagati, ki je dober, in nam tudi dati, kar nam je treba, ve tudi pomagati nam, ki je moder, zato ga pa tudi ljubimo, in po njegovi volji vse storimo, gotovo bo vselej prav za nas. 2 Od angeljev- Bog je iz ljubezni tudi angelje stvaril, kteri so du¬ hovi , ki imajo um in voljo, teles pa ne. S. pismo nam veliko od angeljev pove. Pove nam, de so služabni du¬ hovi: „Ali niso vsi služabni duhovi, v službo po¬ slani tistim, kteri bodo zveličanje zadobili.“ Heb. 1, 14. Jezus pravi: „Njih angelji v nebesih vedno 1* A gledajo obličje mojiga Očeta, kije v nebesih.“ Mat. 18, 10. Angelji so vedno per Bogu, Boga bolj poznajo ka¬ kor ljudje, vedo dobro njegovo sveto voljo, zato imajo bolji um, in tudi Boga bolj ljubijo in veselo na tanjko spolnujejo, kar Bog hoče. Angelji nimajo teles, to Jezus sam pravi. Ko se je svojim aposteljnam po svojim od srnerti vstajenju per- kazal, so mislili, de kakiga duha vidijo, niso verovali, de bi Jezus bil, jim reče: „P o glej te moje roke in noge, sej duh nima kosti in mesa.“ Luk. 24, 39. Angelji božji vedno gledajo obličje božje v nebesih, o kako srečni so, ki so per Bogu, vživajo že večno zveliča¬ nje v nebesih, kteriga mi se le upamo zadobiti, če bomo božjo voljo, kakor oni, zvesto spolnovali. Angelji bodo večno živeli. Jezus sam to pravi: Ljudje ne bodo mogli več umreti, po svojini od mertvih vstajenji, bodo angeljem enaki. Luk. 20, 36. Ce pa ne bomo mogli več umreti, bo tudi telo neumerjoče, kakor je naša duša; in ker bomo an¬ geljem enaki, so tudi angelji neumerjoči, desiravno so stvarjeni, bodo vender večno živeli. Angelji so stvarjeni, de Boga molijo, hvalijo, časte in njegovo voljo spolnujejo. Zato nas Jezus uči v oče- nasu Bog!l prositi pomoči, de bi zamogli božjo voljo tako spolniti, kakor jo angelji v nebesih spolnijo. Angelji Boga molijo. Prerok Izaija pove; de je vidil serafme, ki so Boga molili in hvalili rekoč: „Svet, svet, svet gospod Bog vojskinih trum, polna je vsa zemlja njegove časti.“ Iza. 6, 2, 3. Ob rojstvu Jezusovim se je velika množica angeljov perkazala, kteri so peli: „Čast Bogu na visokosti, in mir na zemlji lju¬ dem svete volje.“ Luk. 2, 14. Bog je pa tudi angelje stvaril, de ljudi varjejo. Sveto pismo pravi: „Ali niso vsi služabni duhovi poslani v službo tistih, kteri bodo zveličanje 5 prejeli." Hebr. 1, 14. „Svojim angeljein je zapo¬ vedal zavoljo tebe, de te na vsili tvojih potili varjejo. Na rokah te bodo nosili, de se kje tvoja noga na kamin ne vdari." Psi. 90, 11. Pravoverni so vselej verovali, de angelji so naši varhi, za nas skerbe, sa nas Roga prosijo, de bi sveto živeli in verno zveličani bili. Jezus, ko zapoveduje se varovati, de nobeniga majhnih, ki va-nj verujejo, ne po- hujsamo, pravi: Glejte, de ne zaničujete kteriga teh malih, kar povem vam, de njih angelji v ne¬ besih vedno gledajo obličje mojiga Očeta, ki je v nebesih." Mat. 18, 10. Tudi mejhni imajo svoje an- gelje, ki za nje skerbe. Ko je kralj Herodež zapovedal s. Petra v ječo zapreti, de bi ga umoril, pride angelj Gospodov ga iz ječe rešit. Med tem čašam, ko je bil s. Peter v ječi, so verni molili in Boga prosili, de bi ga rešil. In res Peter iz ječe resen je k njim v hišo prišel. Ko je na duriterkal, niso verjeli, de bi on bil, so le rekli: Angelj njegov je. To priča, de so verovali, de ima vsak človek svojiga angelja varha. Lota so angelji iz Sodome rešili, de ni zgorel. Angelji nain dobro žele, žele, de bi zveličani bili, in so veseli, kadar grešnik pokoro stori, in se k Bogu verne. Jezus govori: „Vam povem, de bo veliko veselje med h ožjimi angelji nad gresnikam, kteri se spokori." Luk. 15, 10. Bog je angelje večkrat na zemljo poslal ljudem ve¬ like reči oznanovat. Ko je Agari v pusavi vode zmanj¬ kalo, je bilo njenimi! otroku Izmaelu od žeje umreti. Agar ga položi pod drevo, in gre za strelaj dalječ od otroka, zakaj rekla je: Ne morem gledati otroka od žeje umirati, in je milo jokala. Bog je uslisal jok otroka, in angelj božji je Agaro z nebes klical in rekel: Kaj de¬ laš Agara ? ne boj se, Bog je uslisal glas otroka. In 6 zagledala je studenec, in je otroku piti dala. 1. Mojz. 21, 15—19. Angelj je spremljal mladiga Tobija na poti, in ga je srečno starsem nazaj perpeljal. Angelj je Marii oznanil, de bo Sina božjiga, Odrešenika sveta rodila. Angelj se je Jožefu v spanji perkazal. Angelj je pastirjem oznanil rojstvo Jezusa Kristusa. Angelji oznanijo Jezusovo od smerti vstajenje. Angelji za nas Boga prosijo, in nase molitve Bogu zročujejo. ,,Kader si s solzami molil, pove angelj To- biju, sim tvoje molitve Bogu zročeval.“ Tob. 12,12. Angelji so tedaj sveti duhovi, ki Boga prav spo¬ znajo, njegovo sveto voljo vejo, jo zvesto spolnujejo, Boga ljubijo, in Bog jih ljubi, zato so v nebesih kjer Boga gledajo, in nebeško veselje vživajo. Perzadevajmo si jih posnemati, voljo božjo zmirej bolj zvediti, in jo zvesto spolniti, nedolžno, čisto in sveto živeti, kar tudi nam Bog zapove: „Bodite sveti, kakor sim jest svet.“ 3. Mojz. 11, 44. Kar tudi vsak dan v očenasu. Boga prosimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebe¬ sih tako na zemlji. Angelji nas ljubijo, imajo nas za odrešene Jezusove, ki smo namenjeni v njih drusino v nebesa priti, Boga gledat in večno zveličanje vživat. Zato se vesele, če se s pomočjo svetiga Duha poboljša¬ mo. O perzadevajmo si spokoriti se, ker brez pokore grešniku ni odpuscnja, ne zveličanja. Angelji so tudi naši varhi, skerbe odverniti vse hudo od nas, poslušajmo jih, in varimo se vsiga, kar nas od Boga odvračuje. Premislite kako nas Bog ljubi, de nam je angelje varhe dal, premislite pa tudi, kako imenitna je naša duša per Bogu, ki ji je zveličane duhove za varhe dal, de bi jo pred greham varovali. Koliko ostuden in nam škodljiv je pa tudi greh, ki Bog tolikanj stori nas obvarovati ga, kako skerbni moramo biti se ga varovati, pa ne le sami sebe, tudi drugih ne smemo v greh nape¬ ljati in pohujsati. 7 Častimo angelje, ker Bog jih je častitljivše vstvaril ko nas, in so per njem v nebesih; ljubimo jih kot svoje nar holji prijatle in močne pomočnike per Bogu; bodi¬ mo jim hvaležni, ker serbe za nas, in Boga za nas pro¬ sijo. Prosimo jih, de hi nas varovali, posebno pred gre- ham, in za nas per Bogu prosili. 3. Od htnlobiiili angelje v. Sveto pismo nam pove, de niso vsi angelji Bogu pokorni ostali, de se jih je veliko pregrešilo s napu- ham. Visoko mislili od sebe, kakor de bi bili vse po- polnamasti imeli sami od sebe, in ne od Boga, namest de hi bili Boga hvalili, ki jih je tako častitljive stvaril, so mu bili nepokorni. Bog jih je zavoljo njih nepokor- sine v pekel vergel, S. Peter pravi: „Bog tudi ange- Ijem, kteri so grešili, ni zanesel temne jih z pe¬ klenskimi ketnami v pekel potegnil, in v ter- pljenje z dal, de bodo k sodbi p er hr a nje ni.“ 2. Ptr. 2, 4.— ,,Angelje pa, kteri svoje p er ve ime¬ nitnosti niso ohranili, temne so svoj dom za¬ pustili, je k sodbi velikiga dneva z večnimi vezmi poj temo perhranil.“ Jud. 6, v. Jezus, ki od poslednje sodbe govori, tudi od njih pove, de so pogu¬ bljeni, ko pravi, de poreče pogubljenim: „P ob e rit e se od mene prekleti! v večni ogenj, kteri je per- pravljen hudiču in njegovim angeljem.“ Mat. 25, 41. Hudobni angelji so grozovitim nesrečni, pa vse ne¬ sreče so si sami krivi, ko svoje proste volje, ki jim jo je Bog dal, niso v dobro obernili, po volji božji niso storili, se od Boga odvernili, njegovi volji se vstavili, in se tako nesrečne storili in se popolnama popačili; polni so ne¬ voščljivosti, napuha, laži in želja ljudem škodovati in jih v greh zapeljati. Vedno bodo ostali v svoji hudobii, torej bodo tudi večno v peklu terpeli. 8 Hudiči pa z greham uma in volje niso zgubili, le svoj um in voljo v hudo obračajo, le hudo žele. Zato pravi s. Jakob: „Ti verješ, de je en sam Bog, in imaš prav, tudi hudiči verujejo in trepečejo.“ Jak. 2, 19. Vedo, de Bog dobre z dobrim in hude z hudim plačuje, čutijo štrafinge in se tresejo. Sveto pismo nam od njih pove, de resnice in kar je svetiga ne ljubijo, de so ljudem na zemlji, ki jih je Bog stvari), de bi na njih mesto v nebesa prišli, zavoljo velike sreče nevošljivi, jih žele v greh zapeljati, jih skušajo, in se vesele, ki jih vidijo greh delati, in božji volji vstavljati se. Boga ne ljubijo več, ne kar je po volji božji, torej tudi ljudi ne Jezus sam pravi to: „Hudič je bil od začetka vbijavec, ni v resnici ostal, ker ni resnize v njem, kadar laž govori, iz lastniga govori, ker je lažnik in uči laži. 44 Jan. 8, 44. Iz nevošljivosti hudicove je peršel pervi greh na zemljo, ki je perve starše zapeljal, in po tem grehu je peršlo vse hudo in vse popačenje na svet, in tudi smert. Buk. modr. 2, 23, 24. Ko je hudič naš velik sovražnik, uci s. Peter se varovati ga, ker pravi: „Bodite trezni in cujte, ker hudič vaš zopernik hodi okoli, ko rujoveč lev, in iše koga bi požerl, tedej mu zo- perstojte terdni v veri. 44 1. Petr. 5,9. Tudi s. Pavel nas uči, de zanesimo se na Boga in va nj in v njegovo moč upajmo: ,,Zakaj nam se ni vojskovati zoper meso in kri ampak zoper poglavarje in oblasti, zoper gospodovavce temniga sveta, zoper hu¬ dobne duhove v podnebji. 44 Efez. 6, 12. Hudič je v svoji hudobi! vterjen, torej skuša in zepeljuje ljudi v greh. Skušal je naše perve star¬ še, skušal je tudi Jezusa. Njegovo delo je greh ma¬ likovanja, le od njega je , deje tolikanj ljudi na zem¬ lji namesti praviga živiga, nevidniga Boga malike, to je stvarjene reci molilo in jim božjo časts kazo- valo. Torej je hudič tudi Jezusu rekel, ki gaje sku¬ šal: „Ce padeš na kolena in me moliš, vse kra¬ ljestva sveta in njih veličastvo ti hočem dati.“ Mat. 4, 9. Hudič je Judežu Iškarjotu v serce dal, deje Jezusa izdal. Jan. 13, 2. Po zadnji večerji pravi Jezus Petru: „Simon, Simon! glej, satan vas je hotel imeti, de hi vas presijal kakor pšenico, jest pa sim prosil za te, de ne jenja tvoja vera.“ Luk. 22, 31. Kakor ima hudič hudobno voljo, tako jo ima tudi hudoben človek pravi s. pismo: ,,Kdor greh stori, je iz hudiča, zakaj hudič od začetka greši.“ 1. Jan. 3, 8. Hudoben človek ne ljubi Boga, in torej tudi bliž- njiga ne. Hudoben človek si vse perzadene storiti, kar¬ koli ve, de bližnjiga razžali, ali ga boli v sercu, in takrat, je vesel, kadar meni, zdej sim ga prav do živi- ga pičil. Hudič je tedaj zažetnik greha, in vsi hudobni so z njim, ko so hudobne volje, in se božji volji vstavljajo kakor on, so po besedah s. pisma iz hudiča, torej so pa tudi v njegovim kraljestvu. Sveto pismo od dveh kra¬ ljestev govori, od kraljestva božjiga, kjer so tisti, ki po volji božji žive, in so z Bogam zedinjeni; in od kra¬ ljestva hudičeviga, v kterim so pa tisti, ki po volji božji ne žive, greh delajo, in imago slabo, hudo voljo kakor hudič, kteri božji volji ni pokoren kakor oni niso. Tega kraljestva vojvoda in poglavar je hudič, pravi s. pismo, in to kraljestvo imenuje kraljestvo teme, hudobije in kraljestvo sveta. Grešnike pa imenuje služabnike tega kraljestva, ker store, kar je hudiču všeč, in imenuje hu¬ diča njih očeta. Zato pa bo Bog grešnike ravno tako št rafal kakor hudobne angelje. Jezus jim poreče: po¬ berite se od mene prekleti v večni ogenj, kteri 10 je perpravljen hudiču in njegovim angeljem.“ Mat. 26, 41. Desiravno pa je greh po hudiču na svet peršel, ne pride vender vsak greh od njega, temne tudi od nas. S. Jakob pravi: ,,Vsak je pa skušan, kadar je od svojiga poželjenja vlečen in vabljen, potem ka¬ dar poželjenje spočne, rodi greh, greh pa kadar je storjen, rodi smert.“ Jak. 1, 14, 15. Čeravno nas hudobni duh skušati zamore, nam vender škodovati ne more, ako v Boga terdno zau- parno, skušnjavam s pomočjo gnade božje se vstavljamo, molimo in v greh ne dovolimo. Brez volje božje se nič ne zgodi, in Jezus mu je moč nam škodovati odvzel. Torej se ga ne bojmo. S. Pavel nas uči rekoč: „Ce je Bog za nas, kdo bo zoper nas.“ Rimi. 8, 31. In s. Jakob pravi: ,,Bodite Bog u podložni, hudiču se pa v bran stavite, in bežal bo od vas.“ Jak. 4, 7. Kristjani! učite se iz nesreče hudobnih angeljev greha varovati se, le greh je edina in velike nesreča človekova, greh človeka pogubi. Bog ni svojim angeljem zanesel, ki so grešili, tudi hudobnim ljudem ne bo zane¬ sel, v pekel jih bo pahnil, iz njega odrešenja ne bo več. Spomnite se ob času skušnjave, kaj vas čaka, če v greh pervolite, in lahko se ga boste obvarovali z božjo pomočjo. _z/ZZ je Bog le ljudi in kar vidimo vstvaril? Bog je tudi angelje, nevidne duhove, vstvaril. Kaj so angel ji? Angelji so duhovi, ki imajo um in voljo, telesa pa nimajo. Kakšine je Bog angelje vstvaril? Bog je angelje dobre v svoji gnadi in z velikimi popolnamastmi vstvaril. 11 Cima, je Bog angelje vstvaril? Bog je angelje vstvaril, de ga molijo, caste, ljubijo, njegovo voljo spolnujejo, ljudi na zemlji varjejo, in v nebesih večno zveličanje, vživajo. Kako pravimo angeljem zato„ ko nas varjejo? Angelje varhe jih imenujemo. Kaj dobriga nam store angelji varili ? Sveti angelji varhi: 1) nas varjejo mnogih skušnjav, nevarnost in škodljivih zavez, ktere bi nas pogubile. 2) Nas k pokori napeljujejo in se vesele, če se greš¬ nik spreoberne in spokori. 3) Za nas Boga prosijo, in nase molitve Bogu perpo- ročajo. Kakšine dolžnosti imamo do angeljev? 1) Moramo njih svarjenje poslušati, in nič storiti, kar bi jih žalilo. To nam Bog zapove, ker pravi: „Svo- jiga angelja pošiljam pred teboj, poslušaj ga, in bogaj njegove besede, in glej, de ga ne zaniču¬ ješ, ker moje ime je v njem. 2. Mojz. 23, 21. ~) 'Bh ljubiti, častiti in jim hvaležni biti, ker za nas skerbe. 3) Jih prositi, prosebno zjutraj in zvečer, de naj Boga prosijo, de bi nas pred telesnim hudim, posebno pa pred greham varoval, ki je nar veči za nas. Kakoršniga se nam je Bog razodel, ko nam je an¬ gelje varhe dal? Razodel se je, de je naš dobrotljivi Oče, ki nas hoče večno srečne ali zveličane imeti. Kaj se od angeljev učimo ? Tako Boga ljubiti, in njegovo sveto voljo spolno- vati, kakor jo angelji, de enkrat v njih srečno družbo 12 pridemo, in te žele vsako jutro ponoviti, in čez dan perzadevati, si jih spolniti. sili so vsi angelji tako srečni ostali? Veliko angeljev je gnado in ljubezen božjo zgubilo z greham napuha. Kaj je Bog storil z hudobnimi angelji? Bog je hudobne angelje, ki jim hudiči pravimo, večno zavergel, v pekel pahnil,- kjer bodo večne stra- finge terpeli. Kakoršini so hudobni angelji do ljudi? Ljudi iz nevosljivosti skušajo, de bi jih v greh za¬ peljali in večno pogubili. dli zamorejo hudobni angelji škodovati nam? Ne zamorejo, če Bog ne dopusti, in v Boga terdno upamo, molimo, se s pomočjo gnade božje skušnjavam vstavimo, in v greh ne dovolimo, ker je Jezus hudiču moč odvzel. C e pa Bog dopusti nas skusati? Bog, pravi s. Pavel, človeka nikoli čez njegovo moč skušati ne da. Joba je hudič z božjim dopuše- njem skušal, pa ga vender ni zmagal, de bi bil v greh dovolil. Kaj se učimo iz nesreče hudobnih angeljev? Učimo se, greha se skerbno varovati, ki človeka hudiču enakiga stori in večno pogubi. 4. Od stvaritve pci vili Staršev. Ljubi Bog je vstvaril nebo in zemljo in tudi an¬ gelje, čiste duhove, kteri njega spoznajo, ljubijo, molijo in njegovo voljo spolnujejo. Ali na zemlji je tolikanj reči' vstvaril, kterih angelji ne potrebujejo. Stvarnik je hotel tudi ljudi na zemlji imeti, kteri teh stvari za svoje 13 telo potrebujejo, de bi jih vživali, in s svojo pametno dušo svojiga svtarnika hvalili, in se ga veselili. Rekel je Bog: Naredimo človeka po svoji podobi, in gospoduje naj čez ribe morja, ptice pod neham in čez zverino in vso zemljo, in čez vse lazijoče živali, ki se na zemlji gibljejo. In Bog je vstvaril človeka po svoji podobi, moža in ženo. In jima je rekel: Rasita in množita se, in napolnita zemljo, in gospodujte čez vse, kar je na zemlji, in vživajte od vsiga, kar vam je treba. Naredil je Bog telo človeško iz parsti, ktero pa se ni živelo. Dihnil je va nj, mu je dušo dal, in telo je oživelo, in bil je pervi človek Adam. Tako ima človek telo iz parsti, dušo pa od Boga, ktera je po božji po¬ dobi. Zato kader človek umerje, se telo verne v zemljo, iz ktere je vzeto, duša pa gre k Bogu nazaj, ki jo je dal. Pridig. 12, 7. Bog je za človeka prav lep vert zasadil. V njem so rasle lepe drevesa, polne lepiga in dobriga sadja, in vse je bilo v njem, kar je bilo človeku treba. Temu vertu pravimo raj ali paradiž. V ta lepi vert pelje Bog Adama in mu reče, de naj ga obdeljuje in varje. Glejte kako prijazen in dober je Bog ljudem, kako lepo dela z Adamam, kakor oče s svojim dobrim otrokam. Med mnogim rodovitnim drevjem na vertu ste bile dve drevesi, eno drevo življenja, drugo drevo pa znanje dobriga in hudiga. Bog je hotel, de bi človek svojo voljo njegovi sveti volji podvergel, njega, svojiga stvar¬ nika in Gospoda spoznal, in se po njegovi volji rav¬ nal, tedej je Adamu rekel: Od vsiga drevja po vertu sad jej, od tega drevesa spoznanja dobriga in hudiga pa ne smeš jesti, če od tega ješ, ne boš več neumer- joč, boš umeri. Bog je hotel, pravi s. pismo, de so ži¬ vali in ptice pred Adama prišle, de jim je imena dal. Ker pa po celi zemlji ni bilo druziga človeka, ka¬ kor Adam sam, reče Bog: Ni dobro človeku, deje sam, 14 naredimo mu pomoč njemu enako. Bog- tedej da Adamu terdo zaspati. Zdej vzame iz njegoviga života eno rebro, stori iz njega telo, da mu dušo, oživelo je, in tako je bila Eva, mati nas vsili stvarjena. Od teh dveh člove¬ kov smo vsi ljudje, kar jih je že bilo, so zdej na zem¬ lji, in se bodo. Vsi smo otroci božji, bratje in sestre med seboj, ki imamo vsi eniga stvarnika, Boga Očeta, in tudi pozemeljskiga očeta in mater Adama in Evo. Torej imejmo se radi, pervosimo in storimo drugim, kar želimo, de bi tudi oni nam storili, in Bog nas dobri Oče nas bo vesel in nas ljubil. Potem Bog Adamu Evo perpelje in Adam reče : Leta je kost od mojih kosti, in meso od mojiga mesa, ona je od moža vzeta, zato bo človek očeta in mater zapustil, in se svoje žene deržal, in bosta dva v enim mesu. Tako je Bog že v paradižu zakonski stan postavil, de bi se človeški rod množil, de bi zakonski eden dru¬ gimi! v pomoč bili, de bi za svoje otroke, kteri dolge pomoči starsev potrebujejo, skerbeli, jih ljubili, in jih po lepih in dobrih naukih dobre, pametne in pravične ljudi, in zveste služabnike božje izredili: otroci pa svoje starše ljubili, jim hvaležni in pokorni bili. Svet vam bodi za¬ konski stan, čisto ohranite zvestobo eden drugimu, in živite v vsim po božji volji, de boste s svojimi otroci sveta, božja družina. Vidili smo, kako ljubeznivi Bog- za človeka skerbi, vse mu je poprej stvaril in perpravil, kar mu je treba, potlej ga je še le stvaril po svoji podobi, malo manj imenitniga kot angelje. Ze per stvarjenji Bog razodene človeka visokost in imenitnost. Vse stvari je stvaril s svojo vsigamogočno voljo, hotel je in vse so bile. Ko je pa človeka stvaril je rekel: Storimo človeka po svoji podobi. Komu je pa te besede govoril? Sveti oča¬ ki pravijo: Drugima dvema peršonama v sveti Tro- 15 jici, kteri ste mu v natori in tudi v delili popolnama enaki. Desiravno je človeško telo iz parsti storjeno, mu je vender Bog' dal lepo podobo, počutke, de vidi, sliši, govori in občuti, zdrave ude, s kterimi giblje, dela in si potrebni živež perdobi. Pa še bolj se pokaže nje¬ gova imenitnost, ko mu je Bog živo neumerjočo dušo dal, ktera ima um, pamet in prosto voljo. Po pameti spozna človek, kaj je res in dobro, in kaj je laž in hu¬ do; njegova volja je tako močna, de ga nobena moč ne zamore posiliti, de bi hotel, kar noče, telo se da persi- liti, ali volja ne. Človek se spomni reci, ki so se že kdaj zgodile, in si jih tako živo pred oči postavi, kakor de bi se zdej pred njim godile, in posname si po svoji pameti nauke iz pričijočiga v prihodno. Dal je Bog človeku vest. Koderkoli človek misli kaj storiti, čuti glas v sebi, kteri mu pravi, to stori, ali nikar ne stori. Ce kaj taciga stori, kar ni po volji božji, občuti nemir v svojim sercu, skerbi ga, peče ga, in boji se, če pa stori, kar je po volji božji, občuti mir in veselje v sercu, in nič se ne boji. Bog govori po vesti človeku, torej človek vselej greši, kadar po svoji dobri vesti ne stori. Bog je človeka gospodarja zemlje in vsiga na zem¬ lji vstvarjeniga postavil, in vse njegovi oblasti pod- vergel, ker človek je nar imenitniši stvar na zemlji. Storimo človeka, je Bog rekel, po svojim obrazu in po¬ dobi, in naj bo gospodoval čez ribe morja in ptice pod neham, čez zverino in celo zemljo, in čez vso lazijoco žival, ktera giblje na zemlji. Bog je pa tudi hotel, de bi človek njegoviga zve¬ ličanja deležen bil, zato mu je dal živo neumerjočo dušo, ktera zamore Boga spoznali, ga ljubiti, sveto pravično živeti, in z božjo pomočjo, zmiram svetejši in Bogu po- dobniši perhajati. Pervi človek je bil tudi na telesu 16 časno srečen. Stvaril mn je Bog- vse, kar ga zamore tudi časno osrečiti. Postavil ga je v lep vert veselja, kjer je vsiga imel v obilnosti, skerbi ga niso motile, ker mu v nobeni reči pomanjkanja ni bilo. Mraza in vročine ni terpel, tudi žeje in lakote ne. Zdrav in mo¬ čen na telesu je iz božjih rok persel, vsi njegovi udje so bili gibčini, voljni, lahko ga je vsako delo stalo, ni¬ koli se ni utrudil. Bolezni in bolečine ni nobene občutil, smerti se ni hal, ker njegovo telo bi ne bilo umerlo, ko bi grešil ne bil. Neizrečeno dobro mu je bilo: ,,Zakaj Bog je človeka neumerjočiga stvaril, in ga je po svoji podobi storil.“ Buk. mod. 2, 23. Kakor srečen je bil po telesu, tako srečen je bil tudi na duši. Um njegov je bil razsvetljen, nevednosti in zmote ni poznal. Razsvetljen od luči resnice, je vedil vse, kar mu je bilo treba vediti, brez vse zmote, hudiga za dobro ali pa dobriga za hudo ni mogel spoznati, ker je ločil dobro od hudiga po svojim razsvetljenji, ki mu ga je Bog dal, in ga tudi sam učil, kakor oče svojiga otro¬ ka. Tudi ni bila pamet njegova motena od nagnjenja, in želj do hudiga, kakor se per nas godi, tudi se mu ni bilo treba vojskovati za svetost kakor nam. Serce per- viga človeka je bilo tudi prav dobro, ni moglo slabiga ljubiti, kar bi ne bilo po volji božji, ljubil je le vse, kar je po svoji zdravi pameti spoznal za dobro, in kar mu je Bog povedal, de je po njegovi volji. Bog je perva človeka nedolžna in sveta vstvaril, zato je pa človek le hotel kar je bilo dobro, prav in po volji božji. Prost je bil nagnjenja in želja do hudiga, lahko mu je bilo 'dobro storiti, ali po volji božji živeti, ker le to samo ga je veselilo, in hudiga tudi ni poznal. Po otročje sta ljubila Boga, kot svojiga dobriga očeta, vse veselje sta imela do njega, in zedinjena sta bila z njim, in Bog j 11 j e ljubil- Ker sta bila v ljubezni božji, sta imela mirno vest, nič se nista bala. Dobra vest je prava 17 sreča človeka na zemlji. Srečna bi pa ne bila, ko bi bila vedila, Bog - naji ne ljubi, desiravno sta bila v pa¬ radižu. Zares sveta, nedolžna in v gnadi božji sta bila, vse sta storila, kar je Bog hotel; stvari so jima bile pokorne, ona dva pa z dušo in telesam Bogu. Bog hotel, de bi mi vsi tako Boga ljubili in mu pokorni bili! Ktere so za angelji nar imenitniši stvari božje? Za angelji so ljudje nar imenitniši stvari božje. 'Kdo je perva dva človeka Adama in Evo vstvaril? Bog J u j e stvaril. Kdo je nas vstvaril? Bog. Kako je Bog Adama vstvaril? Telo mu je Bog iz parsti naredil, in vstvaril mu je va-nj živo neumerjoeo dušo, in telo je oživelo. Kako je Bog Evo vstvaril? Bog je vzel rebro iz Adamoviga telesa, iz njega je naredil Evino telo, vstvaril je va-nj živo dušo in je tudi oživelo. Kam je Bog naše perve starše postavil? V lep vert, kjer sta imela vsiga obilno, karkoli sta potrebovala. Zakaj je Bog naše perve starše v vert postavil? Zeto de bi ga bila obdelovala in varovala, in tam svojiga stvarnika hvalila in molila. Po čigavi podobi je Bog človeka vstvaril? Po božji podobi je Bog človeka vstvaril. Koga je Bog po svoji podobi vstvaril dušo ali telo ? Dušo j« Bog po svoji podobi vstvaril, ker Bog telesa nima. 2 18 F čem je človeška duša Bogu podobna? \ tem, de je zgol duh, ne bo umerla, bo večno živela, ima um, pamet, ve dobro od hudiga ločiti, de ima prosto voljo, če dobro stori bo sveta in pride v ne¬ besa večno zveličanje vživat, in človek je s svojo dušo gospodar vsiga, kar je Bog vstvaril na zemlji. Zakaj je Bog človeka vstvaril? Bog je človeka vstvaril, de bi ga spoznal, ga lju¬ bil, in iz ljubezni do njega po njegovi volji storil, in v nebesa prišel. Kako smo pa zvedili, zakaj nas je Bog vstvaril? Bog sam nam je povedal in nam tudi po naši vesti vedno perpoveduje. Kako nam je per sercu, kadar storimo, kar Bog hoče ? Veseli smo, in prav dobro in lahko nam je v sercu, mirni smo, ker nam vest pravi, de tega je Bog vesel. Kako pa nam je per sercu, kadar storimo, kar Bog noče ? Težko nam je, v strahu, nemiru in v skerbi smo, in vest nas peče. Koga, moramo vselej poslušati, de bomo Bogu dopadli? Svojo vest moramo vselej poslušati in storili, kar vest pravi, ker Bog po vesti k nam govori, kaj storimo in kaj opustimo. JU Bo" že na zemlji človeku vselej dobro plačuje, kar zavojj Boga stori ? Nekterikrat, pa ne vselej, v večnosti pa bo vsakimu po zasluženji povernil. K kakošnim stanu so bili naši pervi starši vstvarjeni? V gnadi božji in v nedolžnosti,in tudi na telesu močni, zdravi, in ne bili bi umerii, ko bi ne bili grešili. Njih um 19 je bil razsvetljen, njih volja je le dobro hotla, in je bila močna dobro storiti, bila sta brez slabiga nagnjen¬ ja, Bogu podobna in vecniga zveličanja vredna 5. Od greha pervili Staršev. Bog je nase perve starše dobre vstvaril, in lahko bi bili z božjo pomočjo voljo božjo popolnama spolno- vali in se zveličali. Ljubil jih je kakor svoje nedolžne in pokorne otroke, z njimi je govoril in jih učil, in oni so ga ljubili kakor dobri otroci, in vedno bi se jim bilo dobro godilo. Bog je Adamu in Evi povedal, kaj jima je škodljivo, dal jima je lahko zapoved: Od vsaciga dre¬ vesa na vertu sad jejta, sadu od drevesa znanja dobriga in hudiga pa ne smeta jesti, zakaj kteri dan koli bosta od njega jedla, bosta umerla. Hudobni duhovi, ktere je Bog zavoljo nepokoršine v pekel vergel, so bili človeku nevošljivi zavoljo zveli¬ čanja, ki niu g a j e j} O g- v nebesih perpravil, želeli so ga nesrečniga storiti, in ga v greh zapeljati. Eden iz med njih se v podobi kače Evi perkaže na drevesu, in ji leče: Zakaj vama je Bog prepovedal, de bi ne jedla sadu od vsaciga drevesa tega verta? Zena je kači od govorila: Midva jeva od sadu dreves verta, le sadu tega drevesa nama je Bog zapovedal, de bi ne jedla, in de bi se ga clo dotaknila ne, de bi ne umerla. Kača pa je rekla ženi: Kratko nikar ne bosta umerla. Zakaj Bog ve, de kteri dan koli bosta od njega jedla, se varno bodo oci odperle, kot bogovi bosta, in vedla dobro in hudo. Zena je verjela kači, gleda lepi sad, mislila si je, mora tudi že dober biti, vzela gaje, in jedla, in tudi dala svojimu možu, kteri je tudi jedel. Tako sta grešila, se od Boga ločila, hudiču več kot Bogu verovala, in tako sebe in nas vse časno in večno nesrečne storila. 2* 20 Mi so naši pervi starši tako dobri in sreč]li osta i^ kakor so iz božjih rok peršli? Niso, od hudiča z in tako grešili, ker so hudiču i so prepovedani sad jedli več kot Bogu verjeli. Koga bi bdi mogli ubogati? Boga, ki je bil njih dobri kar človeku škodje, zapove pa, era res srečniga stori. C3 oče, in le to prepove, kar mu je koristno, in Kako je zapeljala kača Adama in Evo ? r L lažjo in goljufniin obetanjem, de ne bosta uinerla, temuč Bogu enaka, in vedila ločiti dobro od Imdiga. Ko bi nas kdo napeljeval storiti,, kar Bog prepovej ali ga smemo slišali ? O Ne smemo, temuč božje zapovedi se moramo spom¬ niti, in storili, kar Bog’ zapove, on sam prav ve, kar nam v zveličanje pomaga, on je naš dobri Oče. Ljubi moji! varujte se perložnosti greha, ne poslu¬ šajte slabih pogovorov, ne želite, kar je prepovedaniga, clo ne ozrite se na tisto. Ne dajte se motiti s slabimi zgledi grešnih, posvetnih ljudi, ki po željah mesenih ži¬ ve. Adam je grešil, ki je vidil Evo jesti. Ce vas hoče kdo, kakor kača Evo zapeljati, in vam pravi: To ni tako greh, kakor se govori, ta greh na se vzamem; Bog nas ljubi, sej on ve, de smo slabi, to ti ne bo toliko škodovalo, spomni se božje zapovedi, in beži pred zape- Ijivcam. Tak človek je namesti hudobe, laže, kakor je hudič Evi lagal, de je grešila. Jezus sam nam pove, de hudič je ubijavec od začetka in hoče laž; kdor laže je iz hudiča. Od Štrafinge perviga greha. Bog je dal človeku prosto voljo, de je zamogel sto¬ riti, kar je hotel ali opustiti, kar ni hotel. p a volja 21 človekova ni vsigamogočna in popolnama, kol je božja. „Gospod je vse, kar je hotel v nebesih, na zem¬ lji in v morji, storil. 44 Psi. 134, 6. Bog sam od sebe hoče, kar hoče, in vselej le dobro hoče, ko je svet, člo¬ vek pa je vselej nagiban po kaki reci, de potlej hoče ali pa noče storiti, kamor je napeljevati. Torej mn je mogoče, de svojo prosto voljo v hudo oberne in greši, kakor so angelji in naši pervi starši grešili. Človek pa je vstvarjen, Bog je njegov Oče in Gospod, njegova volja ni tako prosta, de bi storil, kar hi hotel, on je pod oblastjo svojiga Stvarnika, njegova duša mora želeti, kar Bog hoče, in s telesam mora to storiti, ker zato mu je Bog dal dušo in telo. Naši pervi starši so bili nedolžni in v gnadi božji brez vsiga nagnjenja do hu- diga, dobro jih je veselilo, iz svoje dobre proste volje so radi vse'storili, kar so vedili, de Bog hoče, in od svoje dobre natore niso bili v hudo napeljevani. Pa hudobni duh ju je zapeljal, de sta storila, kar jima je Bog prepovedal, Bogu sta nepokorna postala, in tako neiz¬ rečeno velik greh storila. Pa komej sta božjo zapoved prelomila, in prepovedani sad okusila, sta že spoznala, de ni prav Bogu nepokoren biti, čutila sta se vsa spreme¬ njena in popačena, postala sta na telesu slaba in mner- joca, kakor jima je Bog prej povedal. Duša je bila niertva za Boga, ker sta se od njega, svojiga Stvarnika in dobriga Očeta ločila, in bila hudiču pokorna. Zgubila sta nedolžno, torej veselo, srečno življenje. Paradiž ju ni več veselil, zakaj vest ju je silno pekla, ni jima dala miru, vedno jima je očitala, kaj sta storila, kakosno štrafingo sta zaslužila, zakaj sta Bogu nepokorna in nehvaležna postala, grevalo ju je. Sramovala sta se, ker greh jima je odvzel nedolžnost in svetost, ktero jima je Bog v vstvarjenji dal; slabe želje so se obudile, kterih poprej čutila nista; pokrivala sta svoje telo z ve¬ jami, v telesni nagoti sta spoznala, de tudi nju duša 22 je zgubila oblačilo svetosti. Bala sta se Boga in tresla 'se pred njim, kteriga sta bila prej vesela, in ga močno, cez vse ljubila, in bezala sta pred njim, ki je z njima prijazno govoril, prej sta sladkost zveličanja v sercu občutila, »dej se pa vsa zmotena pred njim v germovje skrivata, kakor de bi bilo mogoče Bogu se skriti, ki je povsod, in njegovi pravici nihče ne more oditi. Glejte, kako slabo že 'na tem svetu greh plačuje, kako nesre¬ čen je človek že tukej, kaj bo še le na unim svetu, kjer bo za vselej od Boga odločen. Zdej smo se prepričali, kako nesrečne je greh naše perve starše storil. Ali kako je vender mogoče, de sta grešila, bo nekteri mislil, ki sta bila nedolžna, sveta v gnadi božji vstvarjena? Sama sebi si je Eva začela čopasti, mislila si: če bom Bogu enaka, bom vedila sa¬ ma kar Bog, sad ji če dalje bolj dopade, poželi ga, kača se ji perlizuje, ljubezen do Boga začne že bolj omerzovati v' njenim sercu, uterga ga, ga je, in možu da kteri je tudi jedel. Tako je bil napuh, ali nezmerna ljubezen samiga sebe v sercu obeh, in padla sta v nesrečo. Razžaljeni Bog še svoje usmiljene oei na zgublje- niga otroka oberne. Hudobne angelje je precej po stor¬ jenim grehu v pekel vergel, in jim ni perzanesel. Zgre- vaniga, osramoteniga Adama in Evo pa še ne čaka, de bi »a odpušanja prosila, usmili se ju precej, in Adama pokliče- Adam kje si? Adam odgovori: Slišal sim tvoj Has v vertu, in‘sim se zbal in skril, ko sim nag. Bog mu reče- Kdo ti je povedal, de si nag? Si le jedel sad, kteriga sim ti jesti prepovedal? Adam odgovori: Zena, klero s mi za tovaršico dal, mi je dala prepovedamga sadu, in sim jedel. Bog je hotel iz zgolj usmiljenja in dobrote Adama napeljati, de bi spoznal m obstal, de je ffrešil, in ga za odpušanje prosil, pa oslepljen skozi greh se zgovarja, in se na Evo zgovon, de ga je zapeljala. 23 Bog tedej Evi reče: Zakaj si to storila? Eva reče: Kača me je zapeljala, de sim jedla. Nobeden noče kriv biti, napah je motil oba, de sta eden na druziga zmeto- vala. Ko hi bila svoj greh obstala, in ga resnično ob¬ žalovala, bi jima ga bil Bog odpustil. Bog sprejme zgre- vaniga grešnika kot nedolžniga in pravičniga, pravi pre¬ rok Ezehiel. Milostljivi sodnik, ko nobeden noče svojiga greha kriv biti, in ga odpušanja prositi, izreče sodbo, in štra- fingo napove, zakaj ker je svet in pravičen nemore drugač, kot greh strafati, nad tistim, ki ga stori, kakor nad tistim, ki v greh zapelje. Pa tudi v štrafingah, s kterimi je Bog nase perve starše vical, se kaze njegova dobrota, ker jim je že po njih perložnost dal, se pobolj¬ šati, in po njih svoj greh spokoriti. K zapeljivi kači Bog reče: Ker si to storila, boš prekleta med vsimi živalmi na zemlji! Po trebuhu se boš plazila in vse svoje žive dni parst jedla. Sovraštvo bom postavil med teboj in ženo, med tvojim in njenim zarodam. Ona ti bo glavo sterla, in ti boš njeno peto zale¬ zovala. Pa med tem, ko je Bog pravično kletev izrekel čez kačo, to je čez hudiča, ki je v podobi kače perve starše zapeljal, je iz zgol usmiljenja pervini staršem in nam vsim Odrešenika obljubil rekoč: Ti boš nje peto zolezovala in ona ti bo glavo sterla. S temi besedami Bog obljubi, de, kakor si ti hudobni duh ženo zapeljal, bo enkrat ena žena rojeva, Marija, prečista devica, ktere sin bo tebi glavo sterl, ti moč odvzel. Kako dober je Bog, še prej, ko Adamu in Evi štrafingo napove, mu že pove, kaj hoče storili, de bo popravljeno, kar sta za se in za nas vse popačila, de nam hoče Odrešenika poslati. Potem Bog - Evi reče: Veliko boš terpela per poro¬ dih in s svojimi otroci, pod oblastjo svojiga moža boš, in on bo čez te gospodoval. Ko je žena moža zapeljala, 24 jo je Bog pod njegovo pokorsino djal, de se mora možovi volji podvreči. . . Adamu pa Bog reče: Ko si svojo ženo poslušal, in jedel prepovedani sad, bo zemlja prekleta zavoljo tebe, s trudam se bos živil na nji vse žive dni. Ternje in osat ti bo rostel na nji. S potam v obrazu bos svoj kruh jedel, dokler se ne povernes v zemljo, iz ktere si vzet. Zakaj ti si prah, in v prah se bos spet povernil. Božja milost se pa tudi po štrafingi Adamovi ra¬ zodene. Delo je popačenimi! človeku koristno, zakaj lenoba, postavanja je vsiga hudiga začetek, če človek v trudu delati mora, je pred veliko hudim obvarovan, ker nima časa misliti na slabo, in s težkim delam pokori svoje grešno poželjenje in greh na svojim telesu. Pa tudi smert, ki mu jo je Bog za štrafingo napove¬ dal, in je sicer nar hujši štrafinga za človeka, ima vender se kaj dobriga. V pozemeljske dobrote zaljubljeni človek najde pomoč v spominu na smert. Njegov napuh bo ponižan; ko se spomni, spet bom prah, iz kteriga sim vzet, vse časno blago mi bo nič, ko bom umeri, kaj ho¬ čem’ po njem tako hrepeneti. Pa smert mu je zdej tudi potrebna, če hoče k Bogu priti, mora umreti, in če vo¬ ljan umerje, svojo smert Bogu daruje, de bi z njo božji pravici zadosti storil za svoje grehe, mu je tudi nar zdravsi pomoč odpusanje grehov zadobiti. Bog ju se s živalskimi kožami obleče, in ju pahne iz raja in zapre jima ga za vselej, kakor jima je bil tudi nebeški raj zapert. De bi se več ne vernila v raj, ga je angelj varoval s švigajočim mečem. Tako plačuje greh. Varite se vselej greha, ne mi¬ slite lahkovoljno, kaj je že to, če tudi grešim, po božji volji ne živim, sej se mi ne bo tako hudo godilo, kakoi mi perpovedujejo. Tudi Adam in Eva nista mislila, de bo tako hudo, ali po grehu sta ojstre strafinge občutila, in svojo veliko nesrečo objokovala. 25 Skozi greh sta se Adam in Eva od Bog odločila, njemu nepokorna, hudiču pa pokorna bila, zapadla sta zemeljski paradiž in ravno tako tudi nebeški raj. Ko sta se od Boga, večne resnice ločila, je nju pamet otamnela. Serce ni več ljubilo Boga, ljubilo je stvari, iskala sta srečo v pozemelskih stvareh, ktere minejo; želela sta po svojim skaženim nagnjenji, kar je bilo volji božji zoper. Volja je bila slaba storiti, kar je Bogu všeč. Nagnje¬ nje ju je napeljevalo v hudo, in volja je bila perprav- Ijena kmalo storiti, kar je bilo mesenim zeljem prijetno. Bila sta otroka jeze božje. Efez. 2, 3. Iz svoje moči nista mogla več k Bogu priti, ker storjeniga greha ni¬ sta mogla nestorjeniga storiti, le strafinge sta bila vred¬ na, ne svoje skažene natore popraviti, to je le Bogu mogoče, kteri je človeka vstvaril. Pa tudi na telesu ju je štrafinga zadela. Težave, trud sta občutila per delu, zemlja jima je plevel, osat in ternje rodila, v potu svojiga obraza sta si mogla potrebni živež perdobiti, slabe letine so ju zadele, mraz in vročino, žejo in la¬ koto sta terpela. Telo je slabelo, bolečinam in bolezni sta bila podveržena, in veliko mnogih težav in britkost sta mogla terpeti, in zadnjič se umreti. 7. Od izvirnica ali poverbaniga greha. Nepokoršina naših pervih staršev ni samo njim, ampak tudi nam vsim škodovala, vsi smo njih greh in strafinge greha poverbali, ker smo njih rodu otroci. Vsi smo v pervih starših grešili, gnado božjo in nedolž¬ nost zapravili, podobo božjo v sebi omadeževali, torej smo na duši in na telesu popačeni, zgubili pravico do nebes, padli smo pod oblast hudičevo, in si mnoge nad¬ loge, in stiske zaslužili, in umreti moramo. To verno resnico nas sveto pismo uči. „V hudo bii sim spočet, in v grehu me je moja mati spočela. 44 Psi. 50, 7. S. Pavel pravi: „Kakor je po enim človeku greh 26 na svet peršel, in po grehu smert, tako je tudi smert na vse ljudi peršla po tem, v kteriin so vsi grešili/ 4 Kirni. 5, 12. In mati katoljška cerkev je vselej to verovala in urila, de smo vsi v grehu rojeni, ko govori: „Kdor pravi, Adam je le sebi, ne pa vsim zgubil pravičnost, ali pravi, njegova nepokoršina je le smert m časne strafinge, ne pa smerti duše zaslužila nam, preklet naj bo ta.“ Trient. zbor sej. 5. Tudi sami skušamo, de je naše telo slabo, občuti¬ mo belezni, bolečine in umreti moramo. Tega se še per otrocih prepričamo. Mladi otroci, pravi s. Avguštin še ne morejo grešiti, pa koliko liudiga morajo večkrat ter- peti, in več jih tudi v mladosti umerje. Tako so tudi oni v štrafmgi greha, ktero je Bog nad pervimi starši izrekel. „Zakaj Bog je človeka neumerjočiga vstvaril in ga je po svoji podobi vstvaril. Iz nevošljivosti hudi¬ čeve pa je smert na svet peršla.“ Buk. mod. 2, 23. Ko bi ne izvirale vse nadloge, težave in brhkosti iz greha, bi Bog ali ne mogel pomagati nedolžnimi! iz tacih britkost, ali pa bi jih po krivici terpeti pustil, ker pa je Bog vsigamogočen in pravičen, moramo spoznati, de je greh že poprej storjen bil, ko so nedolžni otroci rojeni bili, in de zavoljo njega in po njem vse hudo na svet pride, in de vse to je le štrafinga izvirniga greha. Pa tudi naš um je otemnjen, in noben človek si ga ne zamore sam od sebe razsvetliti, de bi zastopil, kar je bozjiga, in to malo, kar ume, še tega prav čislo ne; postavim Boga ne spozna, resnice od neumerjočnosti duše, od večniga življenja pravičnih v nebesih, od več¬ niga pogubljenja grešnikov, od perpomočkov k zveliča¬ nju i. t. d. po svoji pameti ne ve, in sploh ne ume, kar je bozjiga, nebeškiga. Ko je pa v vsim tem neveden, je njegovo serce tudi merzlo proti neznanim rečem. Zra¬ ven je pa v človeku tudi še nagnjenje do hudiga, on ljubi sam sebe, le tega želi, in si perzadeva doseči, kar se 27 njegovim zeljem perliže, in ga veseli. Volja človekova tudi ne zvoli tega, kar um in pamet ne spoznata, volja človeška to stori, kar ji pamet za dobro pove. In ko bi pamet se kaj dobriga spoznala, de je po volji božji, je tudi 5olja oslabljena, ni več tako prosta, ko je bila v pervih starših pred greham. Poželjenje zmaga človeš¬ ko voljo, desiravno človek prostosti ni zgubil, tako de pravi s. Pavel: ,,Meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso, ker oba sta eden drugimu nasproti: de ne storite, kar hočete. Gal. 5, 17. Kakor si Adam in Eva nista mogla popraviti, kar sta na duši in na telesu skozi svojo nepokoršino poka¬ žita , tako nista mogla tudi svojim otrokam popraviti, in sami otroci tudi ne, tako so ostali popačeni, in od Boga odločeni. Le Bog sam, ki nas je vse stvaril, ki je vsigamogočen, zamore nas um razsvetliti, našo voljo močno storiti, nas prenagniti, de dobro želimo, in hudo, greh sovražimo, in po njegovi volji storimo, le on za¬ more podobo božjo, ki jo na duši imamo, prenoviti, nas s seboj zediniti, in nas v pravico nebeškiga kraljestva postaviti, to je, nam greh zbrisati. Bog je pa tudi ob¬ ljubil že pervim staršem in v njih nam vsim odrešenika poslati, kteri bo vse popravil kar je greh popačil, in ga je tudi štiri tavžent let po storjenim grehu na svet po¬ slal, Jezusa Kristusa, kar s.Pavel uči, rekoč: „Kakor je tedej skozi greli eni ga na vse ljudi pogub¬ ljenje prišlo, tako tudi opravičenje življenja skozi pravico eniga na vse ljudi pride.“ Rimi. 5, 18 Ves tisti čas, ki je pretekel od stvarjenja sveta do Kristusoviga prihoda na svet, imenujemo stari testament ali staro zavezo. Ali so našipervi starši e svetosti in v gnadi božji vedno ostali ? Niso. Eva od hudiča zapeljana je prepovedani sad jedla, in ga tudi Adamu jesti dala in tako sta grešila. 28 Kaj je greh pervima človekama škodoval? Greh nepokorsine je pervima človekama na duši in na telesu veliko škodoval. 1) Gnado božjo in svetost sta zgubila. 2) Zgubila sta pravico do nebeskiga kraljestva, in zaslužila si večno pogubljenje in večne štrafin M e lastnosti in zapovedi,' premišljuje svoje življenje, spoznava svoje orehe, prosi Boga za odpušenje; potoži mu svoje nad- hxre fa prosi mu dati, kar mu je se treba za dušo in tek, 1 dobre sklepe obudi in ponovi, si z vso močjo per- zadevati v prihodnjim tednu vse po volji božji zvesto storiti kar je po volji božji; vse, karkoli se mu bo zo- perniga ali hudiga zgodilo na voljo božjo prepustiti in voljno preterpeti, ker ve, de se brez volje božje nič ne zoodi, tudi las z glave ne pade, in tako si perzadeva se večniga počitka v nebesih vredniga storiti. Naši pervi starši so Boga ljubili kakor svojiga do- briga Očeta, in se zavoljo svoje pregrehe z obljubo to¬ lažili, de Odrešenik bo vse popravil, kar so za se in za svoje otroke popačili. Svojo hvaležnost in ljubezen so želeli Bogu še s posebnimi zunanjimi deli pokazati. Bo<»- jih je vse učil, ko družili staršev niso imeli, gotovo jim*je povedal, de naj mu daritve darujejo, in z njim naj skažejo svoje češenje, ljubezen in hvaležnost do njega. Oltarjev, cerkva in duhovnov še ni bilo, torej so hišni očetje, napravili iz kamnja oltar, vzeli so boljši živali od svoje čede, ali pa od zemeljskih perdelkov, po¬ ložili na oltar in zažgali, molili in Boga veseli hvalili. Večkrat se je pa zgodilo, de je Bog od nebes njih da¬ ritev zažgal, in s tem pokazal, de mu je dopadljiva. Vedili so, de Bog ne potrebuje mesa, kruha, žita in vina, zato so svoje daritve zažigali, in s lem spoznavali, de Bog jim vse da, de, kar darujejo nočejo več za se perhraniti, in žele memo vsiga druziga mu s tem svojo ljubezen in hvaležnost saj nekoliko razodeti, in prosili so ga, de naj ta dar z dopadajenjem sprejme. Pa Bog ni gledal na dar, temne na njih dobre misli, želje in dobro voljo, ktero so per daritvah imeli. Tudi per nas, ljubi moji Kristjani! Bog ne gleda toliko na zunanje dela, temne na naše serca in na našo voljo, zakaj sto- 31 rimo, ali iz ljubezni do njega ali iz kakiga druziga na¬ mena. To je David spoznal, ki je molil, rekoč: „Ko bi ti dar hotel, bi ti ga rad dal, ali nad žganimi daritvami nimaš dopadajenja, Bogu dopadljiv dar je žalosti polni duh, potertiga in ponižaniga serca, o Bog ne boš zaničeval. “ Psi. 50, 18, 19. Iz vsiga do zdej povedaniga se učimo, de prava vera se je že v paradižu začela. Adam bi ne bil vedil, de ga je Bog vstvaril, de ne sme jesti sadil od drevesa spoznanja dobriga in hudiga, de če bo jedel, bo umeri, de bo Odrešenik peršel na svet, kteri bo vse popravil, kar je on popačil i. t. d. ko bi mu Bog ne bil povedal. Adam bi bil po svojim umu sodil, de zemljo in vse, kar je, je mogel kdo storiti, pa de sam Bog' je vse iz nič stvaril, de je le en sam Bog, in kakšine lastnosti ima, kaj od človeka hoče, de naj stori, bi ne bil vedil, ko hi mu Bog ne bil povedal. Kar je Bog Adamu povedal, in ga je učil, je Adam tudi svojim otrokam in vnukam povedal, in jih učil, kteri so mu tudi verjeli. Bog pa ni le pervim staršem svoje volje in svojih lastnost raz¬ odel, on jo je še potlej, ko so odmerli, po perkaznih, po angel j ih in po svetih možeh ljudem razodeval, in v poslednjih časih po svojim Sinu, Jezusu Kristusu na tanjko razodel. Tako se je prava vera na zemlji začela, in se v katoljški cerkvi ohranila. Kaj je JBog sedmi dan storil? Posvetil ga je, in počival je. Kteri dan so pervi starši posvečevali? Sedmi dan vsakiga tedna. Kako so sedmi dan posvečevali ? Počivali so od dela, in spomin obhajali, de v šestih dneh je Bog nebo in zemljo in vse, kar je, stvaril, Boga so hvalili, molili in mu darove darovali. 32 Kako so pervi starši darovali? Vzeli so nar boljši, kar so imeli od živine ali od družili perdelkov zemlje, so na oltar položili in zažgali. Kaj vo kotli pervi ljudje na zemlji Bogu z daritvami pokazatii Ljubezen, hvaležnost in pokoršino so Bogu kazali z daritvami, in so tudi spoznali, de vse imajo od Boga, Bog je Gospod vsiga. Kako je Bog nekterikrat razodel, de mu je daritev dopadljiva? Z ognjem od nebes jo je zažgal. Zakaj so daritve zažgali? De so pokazali, de vedo, de Bog vsiga tega ne potrebuje. Kaj so naši pervi starši verovali? Vse kar jim je Bog sam razodel, in upali so v pri- hodnjiga Odrešenika. 9. Kajn umori svojiga brata Abelj na. Adam in Eva sta dobila dva sina. Staršimu je bilo ime Kajn, mlajšimi! pa Abelj. Desiravno sta bila oba v grehu rojena, je bil vender Abelj dober. Adam in Eva s ta ju učila v Boga verovati, sta jima perpovedovala, kaj je Bog z njima govoril, ju učil, učila sta ju Boga molili, o-a*7< daritvami častili, mu v vsim pokorna biti in v prihodnjiga Odrešenika verovati in upati. Ali kadar se človek od Boga loči, ga zapusti, za njegovo opomi- novanje ne mara , nraven se od nature poln slabosti in hudiga poželjenja, in nezmožen dobro storiti; le hudo raji poželi in stori kakor dobro. To se vidi per Kajnu, kije per nar svetejšim delu, per darovanju svoje hu¬ dobno serce pokazal. 33 Kajn je bi] kmet, Abelj ovčar. Bog je dal srečo Kajnu per kmetii, Abeljnu per čedah. Kajn je bil hu¬ doben, ljubil je bolj blago kot Boga, daroval je Bogu od perdelkov zemlje. Abelj krotak, ves Bogu vdan, je daroval Bogu iz hvaležnosti nar boljši jagueta od svoje cede. Bogu, ki gleda na serce, je bil Abeljnov dar všeč, in morebiti ga je od nebes zažgal v spričevanje, de mu dopade. Kajnov mu pa ni dopadel. Kajna je to peklo, in ni mogel več svojiga krotkiga brata ljubiti, več ga z dobrim očesam ne pogledati. Ves bled je v obrazu, in od same nevošljivosti so mu lica vpadle. Us¬ miljeni Bog je Kajna svaril in mu rekel: Zakaj si jezen? in zakaj je tvoj obraz prepaden ? Ali ne boš plačila prejel, če boš dobro storil, če pa hudo, bo greh precej pred d urini. Pa če le hočeš, zamoreš poželjenje do hu- diga premagali in gospodariti čez-nj. Kajn Boga ni poslušal. Enkrat se Abeljnu soseb- ho prijazniga dela. Pojva, mu reče, malo na polje. Vesel gre nedolžni Abelj z njim, tam ga Kajn zgrabi in ga ubije. — Vidite, kako dalječ ste ga jeza in nevo- šljivost zapeljale, de je svojiga dobriga brata umoril, ko mu ni nikoli nič žaliga storil. Koliko hudiga se iz jeze in nevošljivosti stori! O! kako so njegovi starši žalo¬ vali in jokali, kadar so ga vidili perviga merliča, zdej so se spomnili na besede božje, če boš jedel, boš umeri. Milo jim je bilo, ko so vidili, de se njih greh že v otro¬ cih kaže, ki so ga od njih podedili ali poverbali. Za kmalo reče Bog’ Kajnu: Kje je Abelj, tvoj brat? Kajn, kakor pred hudoben človek, Bogu zoperno odgovori: Kaj jest vem: Kaj sim jest varh svojiga brata? Bog mu reče: Kaj si storil? Kri tvojiga. brata vpije iz zemlje do mene. Zdej boš preklet na zemlji, ktera je pila kri tvojiga brata. Ko jo boš obdeloval, ti ne bo sadu dala, v begu boš, in po svetu se boš klatil. In Kajn je vidil svojo veliko pregreho, in je djal Go- 34 spodu: Moja pregreha je tako velika, de ni odpušenja vredna. Pobegnil je v samoto, in rekel je Bogti: Ko se bom po svetu klatil, me bo vsak ubil, kteri me bo vidil. Bog mu pa reče, de ne, in de kteri bo Kajna ubil, bo sedemkrat toliko stralan. In Oospod mu je se znaminje naredil, de bi ga nobeden ne ubil. sim tvo- po stor- V Kajnu vidimo grešnikovo zaderžanje. Prederzno Boo-ii odgovori: Kaj sim jest varh svojiga brata? Po tein obupa in reče, de mu greh nemore odpušen biti. Precej potlej skerbi za svoje življenje, de bi ga kdo ne ubil, in hoče se pred božjim obličjem skriti. Tako greš¬ nik dela, vstavlja se Bogu, ne mara, kar mu Bog zapo¬ veduje, in kadar spozna svoj greh, obupa, namesti de bi Boga za milost prosil, in k njemu perbežal. Vidimo pa tud? kako neizrečeno dober in milostljiv je Bog, kako prijazno grešnika v dobro obrača. Kajna je se prej opominjal, nikar se ne jezi, tvoja jeza te bo v greh zapeljala; sej hočem tudi tebi dober biti, kakor sim tvo¬ jima bratu Abeljnu dober, če dobro storiš. In po stor¬ jenim grehu še za-nj skerbi, de bi ga kdo ne ubil. O, kdo bi tako dobriga Očeta ne ljubil, kdo bi njegovih zapoved ne derzal! ker le zvesto spolnjenje njegovih za¬ poved človeka mirniga, veseliga in srečniga stori. Ali kdo se pa tudi ne bo bal grešiti, ko greh človeku mir duše odvzame, in nepokojno vest napravi, ktera vedno očita storjeno hudobijo. Kteri so bili pervi otroci Adamovi? Kajn in Abelj. Kaj nam je znaniga od Kajna ? Oe je bil hudoben, togoten, nevošljiv, in je svojiga brata Abeljna ubil; de je zbezal iz hiše svojima očeta in se po svetu klatil. 35 Kaj vemo od Abeljual De je bil nedolžen, krotak in ves po volji božji. Kaj se učimo od Kajna ? De se moramo slabim mislim in željem precej bra¬ niti in jih odganjati, kakor se v nas obude, sicer v greh pademo, in nesrečni postanemo. Kaj se učimo od Abeljnal De naj vselej nedolžno brez greha živimo, in Bog nas bo ljubil. Kako pa vse to vemo., kar je bilo do zdej povedanigal Mozes je v svojih pervih bukvah vse to popisal. Mozes je sicer več ko dva tavžent let pozneje živel, ka¬ kor se je vse to godilo, pa je vender slišal vse to per- povedovati. Perve ljudi je Bog sam učil; kar jim je Bog povedal, so drugim perpovedovali. Kako se je pervim staršem godilo, so sami drugim pravili, in šlo je vse od ust do ust, ko pisati še niso znali. Živeli so pervi ljudje tudi po veliko sto let. Adam je živel devet sto in trideset let; koliko ljudem je sam lahko povedal. In če ni kakošna resnica tako perpovedovana bila, kakor je bila razodeta, ali kakor se je kaj zgodilo, je lahko po¬ pravil, ko je tako dolgo živel. Več družili pobožnih mož je živelo za Adamam in po več sto let, ki so tudi svojim mlajšam povedali, tako de je Mozes ob svojimu času vse to lahko slišal in zapisal, de se ni pozabilo. Zraven je pa Bog Mozesa posebno razsvetlil in učil, de se v teh resnicah ni mogel zmotiti. Tako vemo vse te resnice po njem ud perviga časa sveta. 10. Spačenost in pokončanje perviga sveta s potopam. Po smerti Abeljna je Bog’ dal Adamu, ki je že sto in trideset let star bil, druziga sina, Seta. Set je bil 3* 36 pravičen, in je živel v strahu božjim, ravno tako njegovi otroci. Bil ‘je vsim lep zgled bogaboječiga življenja. Kajn je pa 'hudobno živel, ravno tako tudi njegovi otroci,' pozabili so Boga, njegove zapovedi, in so le po svojini poželjenji živeli. Setovi otroci so se znanili s Kajnovimi otroci, in se per njih ženili, si vzeli ženske, ki 'so jim dopadle, in kinali so bili pohujšanj in popačeni. Zdej že vidimo dvojne ljudi po zaderžanji, dobre in hudobne.' Dobre, ki so storili, kar je Bog zapovedal, in opustili, kar je Bog prepovedal, imenuje sveto pismo otroke božje, in hudobne otroke človeške. Dobri so Boga ljubili, in so mu bili pokorni, z njim zedinjeni, so bili tedej tudi v njegovim kraljestvu, llubobni pa so bili nečisti, eden do druziga krivični, neusmiljeni in ne- vošljivi, za Boga niso marali, in delali so po svoji volji, kakor hudobni angelji, torej so bili pa tudi v kraljestvu hudolmiga duha. Ravno taka je še dan današnji. Dobri ljudje Boga ljubijo, in si perzadevajo po volji božji rav¬ nati, ti so božji otroci, otroci božjiga kraljestva; drugi pa le svoje mesene želje spolnujejo, posvetne dobrote in veselje neizmerno ljubijo, pozabijo na Boga, jim niso mar božje zapovedi, v nepokoršini do Boga žive, so otroci hudičeviga kraljestva, ki po njegovi volji delajo, dokler taki ostanejo in se ne poboljšajo in spokore. Ifenoh, Setov sin, je sveto živel, in ko je vidil, kako ljudje vsak dan hudobniši postajajo, jih je učil, sva¬ ril in si veliko perzadeval jih poboljšati, pa vse ni nič z dalo. Hudoben človek se boji pogubljenja, pa vender greh le ljubi. Kadar človek v hudobijo zabrede, se je pervadi sc le z velikim perzadevanjem in trudam in le počasi poboljša. Bog je Henoha, svojiga zvestiga slu¬ žabnika k sebi vzel, de si m umeri, ki je bil tristo pet in šestdeset let star, ko ga hudobni niso hotli poslušat!. S. Pavel pravi: „Zavoljo vere jo Henoh pi enesen bil, de bi smerti ne bil vidil, in ni bil najden, 37 zato ko ga je Bog prenesel. “ Hebr. 11, 5. „Henoh je Bogu dopadel, in je bil v paradiž prestavljen, de bi nevernike k pokori opominjal.“ Hirali44, 16. Pravičnima človeku se večidel tudi tako godi, vidi hu¬ dobneže, in zdihuje čez njih slepoto in hudobijo, ko vidi, de njegovo opominovanje nič ne zda, in ga še zato so¬ vražijo, moli za nje, Bog mu pa obilno plačo da, če do konca zvest ostane, vzame ga v nebeški raj, kakor Henoha. Bil je še pravičen mož Noe med spačenim Ijud- stvam na zemlji. Bog se milo čez hudobne ljudi potoži in reče: Nič več si ne puste ljudje reči. Vsi spačeni so. Pa vender jim bom dal časa še sto in dvajset let, če se hočejo poboljšati. Noe je bil takrat pet sto let star. Njemu je Bog rekel: stori si veliko barko, de bo tristo komolcov dolga, pet deset široka in trideset viso¬ ka. Jest bom vso zemljo potopil. Kar živi pod neham, vse bo potonilo in poginilo. S teboj bom pa prijazno zavezo storil. V barko pojdeš s svojimi sinovi, s svojo ženo, in s ženami svojih sinov. Noe je barko sto let v pričo ljudi delal, hudobne svaril in učil, pa hudobni niso za-nj marali, posmehovali so se, ko je Noe barko delal, in ostali so v svojih hudobijah nepoboljšani, kar sam Jezus pravi: „V dneh Noeta pred potopam so jedli, pili, se ženili in možili, in niso spoznali, dokler ni peršel potop in vsih vzel.“ Mat. 24, 38, 39. Kadar je bila barka dodelana, reče Bog Noetu: Zdej pojdi v barko ti in kar je tvojih. Vzemi tudi k sebi po sedem parov čistih, in po dvoje nečistih žival, ki so na zemlji in živeža. Ko so bili Noe, njegova žena, trije sinovi, Sem, Kam in Jafet in njih žene in živali v barko šli, je Bog sam duri za njimi zaperl, in per ti priči so se studenci veliciga brezna odperli, in je na zemljo štirideset dni in štirideset noči dež lil, in voda je bila petnajst komolcov viši ko nar visokejši gora, in 38 vse je v vodi potonilo. Vsi drugi ljudje, ki niso bili v barki, so jokali in od grozniga strahu vpili, vsi prestra¬ šeni verh his, ali dreves, ali gora hiteli, de bi ne bili uto¬ nili, pa vse prepozno je bilo. Vse je bilo po zemlji po¬ končano, bodi človek ali živina, ali ptica pod neham ali kar se je gibalo ali lazilo po zemlji. Sam Noe je bil ohranjen, in kar jih je bilo z njim v barki. Hudobija ljudstva je bila velika, torej tudi velike strafinge vredna. V Šestnajstim stoletju po stvarjenju sveta je Bog svet s potopam strafal. Ljudje so po ve¬ liko sto let živeli na zemlji, znano jim je se bilo, kar jih je Bog učil, ki so eden drugima perpovedovali in niso verovali, če so pa tudi verjeli, niso storili, vera brez del, je pa mertva. Bog jih je končal, de je veliko hudobijo iz sveta odvernil, kam bi bilo pa tudi perslo s tako hudobnimi ljudmi. De je pa per potopu teles se ne¬ koliko dus ohranjenih bilo, ki so svojo pregreho spoz¬ nale, in jo obžalovale, nas s. Peter uči ker pravi, de je Jezusova duša, ko se je na križu od telesa ločila, sla pridigovat duhovam, kteri so v ječi bili, kteri so nekdaj maloverni bili, ki so se v dneh Noeta na božjo poter- pežljivost zanašali, ko se je barka delala, v kteri jih je bilo malo, to je osem dus ohranjenih. 1. Pet. 3, ‘19, 20. Sto in pedeset dni je voda po zemlji stala, barka plavala po vodi, in Noe poln zaupanja v Boga je bil brez vse skerbi v nji. Bog posije gorek veter, in voda je začela vpadati, gore se kazati in barka ostane na gori, na Armenskim. Noe odpre okno, in izpusti orla, de bi zvedil, ali so se vode na zemlji ze dosti posušile ali ne. Orla ni več nazaj. Potlej izpusti goloba. Golob se nima kam vsesti, perleti nazaj, in Noe ga vzame v barko. Sedem dni potlej ga spet izpusti, in se le zve¬ čer nazaj pride in pernese oljkino vejico s zelenimi pe¬ resci v kljunu. To je bilo veselo znamnje resenja, de je 39 voda že vpadla. Sedem dni podlej goloba se izpusti, in ga ni več nazaj, ker je bila zemlja že suha. In zdej gre Noe po božjim povelji iz barke, z njim tudi, kar je bilo njegovih, in živali. Kako mu je moglo takrat per sercu biti, kadar je spet na suho zemljo stopil, in je vidil svet prazen od ljudi, vidil le sam sebe z drugimi sedmirimi tako čudno ohranjeniga. Iz hvaležnosti oltar napravi, in Bogu dari daruje. Darovanje Noetovo je bilo Bogu prijetno za¬ voljo njegove žive vere. Bog je z njim pri jazno govoril, ga učil, in ga očeta noviga ljudstva postavil. Glejte! reče Bog Noetu in njegovim sinovam prijazno zavezo naredim z vami in z vsimi ljudmi, kar jih bo za vami rojenih. Nikoli več nočem zemlje prekleli zavoljo člo¬ veka: žakaj počutki in misli človeskiga serca so k hu¬ dima nagnjeni od njegove mladosti. Ne bom več po¬ moril vsiga, kar je živiga s potopam, kakor sim storil. Dokler bo zemlja stala, nima prenehati setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne noč ne dan. In Bog je blagoslovil ali požegnal Noeta in njegove sinove in jim rekel: liasite in napolnite zemljo. Vse ribe morja in vse, kar se giblje in živi vam bo v jed, kakor tudi zelene zelisa, vse vam dam. Kervi, in mesa s kervjo ne smete jesti. V vedni spomin lete prijazne zaveze z Noetam, in obljube, sveta ne več s potopam končati, je Bog mavrico na nebu postavil, de kadarkoli jo bodo vidili na oblakih, naj se spomnijo na obljubo božjo. Bog je pa Noetu prepovedal meso s kervjo, m samo kri jesti zato, de bi bilo človeško serce bolj krotko in usmiljeno, in se človeku gjnusilo nad kervjo, m bi ljudje eden druziga ne morili, ko je zraven rekel: „Kteri koli bo človeško kri prelil, tega kri bo prelita, zakaj človek je po božji podobi stvarjen.“ 1. Moz. 9, 6. Sveti očaki pravijo: Noetova barka je podoba ka- 40 oljske cerkve, vkteri sami človek živlenje duše in zve¬ ličanje zadobiti zamore. Ljubi moji! spomnite se več¬ krat na grozno strafingo, kako ojstro je pravični Bog hudobne ljudi štrafal. Velike pregrehe, nečistost, nevero, togoto, neusmiljenje, krivico in navosljivost so morale Boga ljudi končati. Ce si grešnik tako hudoben, de Boga ne ljubiš, ki je tolikanj dober, tresi se saj pred njegovo sveto pravico, kteri živa duša ne uide. Čudite se pa tudi nad njegovo ljubeznijo in perzanešljivostjo, ki je toliko časa perzanašal in čakal, de bi se bili ljudje poboljšali, pa se niso hotli. In glejte kako prijazen je Bog z dobrimi in bogamolnimi ljudmi. Ali je imel Adam še več sinovi Adam je imel veliko otrok, med njimi je bil pa Se pobožen sin njegov. Kakošni so bili Setovi otrocil Pobožni in bogamolni, kakor oče so bili tudi nje¬ govi otroci. Ali so Setovi otroci zmirej tako dobri ostali! Niso, soznanili so se s Kajnovimi otroci, in zape¬ ljani in pohujšani so bili od njih. Kaj pa je Bog storil., de bi jih, bil od hudobije od- vernil 1 Bog jih je po Ilenohu, svetim možu, in po Noetn svaril, de bi hudobije zapustili, v Boga verovali, po volji božji živeli, in si perzadevali Bogu podobni hiti, pa niso nič marali, temuč le po svojih mesenih željah so živeli. Kako se je zgodilo., de so se Setovi otroci dali za¬ peljati ? Nagnjenje do hudiga je v človeku močnejši kakor do dobriga, kar od izverniga greha pride, torej so lahko 41 hudo posnemali, ki se je njih mesenim zeljem bolj per- lefflo. o Zakaj se pa Kajnovi otroci niso dali od Setovih poboljšati! Tudi zato ne, ker so od rojstva bolj k hudima ka¬ kor k dobrima nagnjeni bili. Kaj je pa Bog storil s hudobnimi ljudmi j ki niso hotli va-nj verovati j in po njegovih poveljih živeti! Vse je potopil in pomoril, in s tem pokazal ljudem, de sam je Gospod, svet in pravičen Bog, kteri hudobne strafuje, dobre pa varije. ■dli je tudi svetiga moža Henoha in Noeta pustil v vodi konec vzeti! Henoha je Bog že prej iz sveta vzel v paradiž, brez de bi bil smert okusil, in v njem ljudem pokazal, de je se drugi boljši svet, kamor pravični pridejo. Noeta je pa z njegovo družino v barki ohranil, in ga očeta noviga sveta storil, od kteriga smo vsi ljudje na zemlji. Kaj je Noe storil, ki je iz barke stopil! Boga je veselo hvalil, ki ga je v barki ohranil, in iz hvaležnosti mu je daroval. Nli je bila Noetova hvala Bogu prijetna! Močno prijetna mu je bila. Bog je z njim govoril, in mu več lepih naukov dal, kaka naj živi s svojimi otroci; obljubil mu je sveta nikoli več z vodo končati, in v znaminje te obljube mu je lepo mavrico na nebu pokazal Kakšniga smo Boga v teh zgodbah spoznali! Spoznali smo, de je Bog dobrotljiv, usmiljen, per- zanasljiv, pa tudi svet, pravičen in vsigamogočen. Kako se je Bog razodel j de je dobrotljiv usmiljen in perzanašljiv 1 Ko je Henoha in Noetu zapovedal ljudi svariti in 42 učiti, de bi se poboljšali in k njemu vernili, in je čakal na njih poboljšanje. Kako spoznamo j de je Bog sveti Ko je greh v hudobnih in njih sovražil, Henoha in Noeta in nju družino pa ljubil, ker so po njegovi volji vse storili. Po čem spoznamode je Bog pravičen! Ko je vse hudobne s polopam končal. Po čem je Bog svojo vsigamogočnost razodeli Ko je dal tolikanj dežja na zemljo in vode iz zemlje, de je vsa zemlja z njo pokrita bila, in jo je spet posušil, kadar je hotel, in zemljo z vsim tako napolnil, kakor je bila pred potopam, de so ljudje in živali s potrebnim živežem preskerbljeni. Kaj se pa iz vsih teh zgodeb posebnega učimo ! Učimo se voljo božjo vselej spolnovati, de nas bo Bog ljubil; hudobnih ljudi se ogibati, de bi ne bili od njih zapeljani, na slabe zglede družili ne gledati, in z njimi svojih grehov izgovarjati, de drugi tudi tako store; na božjo poterpežljivost se ne zanašati, ker ne vemo, ne dneva ne ure svoje smerti, zakaj Bog bo nespokorje- niga grešnika gotovo pogubil, perzadevati si pa po volji božji storiti, in Bog nam bo dal svojo pomoč, če ga bomo za njo prosili. 11. Ejiidjč po potopu. Po tako hudi kazni ali štrafmgi bi bilo misliti, de bi se mogel ves nov svet začeti. Vsi so bili prepričani od svete in ojstre pravice božje, de Bog hudobne s hu¬ dim, in dobre z dobrim plačuje, vsi ljudje bi bili mogli saj zdej po volji božji živeti. Ali štrafmga nagnjenja do hudiga človeku ni odvzela. Hudobni človek, kadar ga hude želje napadajo, pozabi Boga, njegovo-sveto voljo, 43 ne posluša svoje vesti, le po svoji volji stori, in po svo¬ jih mesenih željah. To vidimo poterjeno v Noetovim sinu Kamu. Po potopu je Noe spet kmetoval, in vino¬ grad zasadil. Ko moči vina še ni poznal, ga je pervič preveč pil, in se vpijanil, in razodet ležal. Kam svojiga očeta ležati viditi, se mu zaničljivo posmehuje in hratama pove. Sera in .lafet sta bila pametnih mišek Z ober- njenima obrazama gresta k očetu, in ga z odejo zager- neta. Ko se Noe prebudi in zdrami, in zve gerdo ob¬ našanje Kamovo, je bil žalosten, in prerokuje Kamu, de se mu bo vse žive dni hudo godilo, ker je svojiga očeta zaničeval in zasramoval, kar Bog ojstro prepove. Šema in Jafeta je pa Noe blagoslovil, in jima prerokoval, de se jima bo vedno dobro godilo, ker je vedil, de Bog hoče, de naj otroci svoje stariše vselej spoštujejo, in clo njih slabosti in pregreške poterpežljivo preterpe. Noe je še živel po potopu tristo in petdeset let. Njegovih mlajšev je bilo če dalje več na svetu, zmirej dalje so se mogli razprostovati po zemlji. De bi se pa ne zgubili na zemlji, si mislijo turen zidati, kteriga verh bi do oblakov segel, in potlej so mu rekli babilonski turen. Pa ko z Bogam niso začeli, ga tudi niso dokončali. Bog da, de so začeli več jezikov govoriti, tako de eden dru- ziga niso umeli, mogli so zidanje popustiti, in razšli so se semtertje po zemlji. Desiravno je bil Bog ves svet štrafal, so vender ljudje kmalo Boga pozabili, živeli so po svoji slabi volji v grehih, želeli in iskali so svojiga veselja le v pozemeljskih rečeh. Ljubili so stvari, in njih serce je bilo le va-nje zamišljeno, padli so v grozen greh malikovanja. Sonce, luno, zvezde, ljudi, clo ži¬ vali in mertve neobčutne stvari so za bogove molili. Na- rejali so si malike iz kamna, lesa, izlili so si jih iz rude, napravili so jim oltarje in tempeljne, kjer so jim dari darovali. Ko so ljudje živiga in nevidniga Boga pozabili, se 44 je per njih še darovanje ohranilo, kakor so pravoverni od začetka sveta pravimo Bogu dorovali, tako so never¬ niki svojim rnalikam darovali. In ta grozno pregrešna zmota se je zmirej hujši razširjala po vsi zemlji. More¬ biti bi mislili, kako se je moglo zgoditi, de so ljudje svoji ga dobriga Boga in njegove nauke tako naglo po¬ zabili, in se v take neznane zmote zapledili? Njih um je bil po izvirnim grehu ves omračen, oslepljen, de nar potrebniših resnic niso vedili, živeli so le po svojih slabih, mesenih željah nečisto, hudobno, tako so tudi lahko Boga in njegove nauke pozabili, kakor se še dan da¬ našnji per grešnikih godi. It, Poklic Abrahama. Bog je hotel, de bi se vera v va-nj in njegove ra¬ zodete resnice ne zgubila. Pošiljal je po svoji milosti od časa do časa pobožne in verne može, kteri so ljudi učili prav živeti, in so jim s zgledi pravičniga življenja svetili. Med neverniki je živel pravični mož Abraham, kteri je terdno veroval v ediniga živiga Boga, in upal v obljub- Ijeniga Odrešenika. Njega je Bog zvolil očeta ljudstva, ktero bo pravo vero ohranilo. Abraham je bil rojen v mestu Ur na Kaldejskim, okoli dveh tavžent let po stvarjenji sveta. Bog se mu perkaže, in mu zapove iti iz dežele, iz hiše očetove in od žlahte v deželo, ktero mu bo pokazal, in mu reče: Očeta te bom storil veliciga ljudstva. Blagoslovil te bom, in ti boš blagoslovljen. Kteri bo tebe blagoslovil, ti- stiga hočem blagoslovili, in kteri bo tebe klel, ga bom prekel, in vsi rodovi zemlje bodo v tebi osrečni. Na težko skušnjo ga Bog dene, vse zapustiti, v drugi kraj iti, ki ga ne pozna, kteriga mu bo še le Bog pokazal. Pa Abraham verje in pokoren je bil. Abraham gre, vzame seboj svojo ženo Saro, svo¬ jiga očeta Tareta, Lota, bratoviga sina, svoje hlapce, 45 dekle in svoje cede, in pride v mestu Karan mi Mezo¬ potamskim. In po smerti svojiga očeta gre na božji ukaz na Kanonsko. Tukej se mu Bog perkaže, in mu reče, de mu hoče to deželo v last dati. Abraham na¬ redi oltar in iz hvaležnosti Bogu daruje. Bog se Abra¬ hamu spet perkaže, in mu ponovi večkrat storjene ob¬ ljube. De bo število njegovih mlajšev tako pomnožil, de jih ne bo sosteti, kakor zvezd na nebu in peska ob morji, de jim bo lepo in rotovitno deželo v last dal, de bo od njegoviga rodu Odrešenik rojen, kteri ho ves svet srečen storil, to je, po njem bo ljudem spet sprava z Bogam došla. V znaminje te obljube pa Bog Abra¬ hamu zapove, de more sebe in vse moškiga spola, kar jih je njegove družine, obrezati, zapovedi zdej in tudi potlej pel¬ je storil po božji vsili svojih otrocih moš¬ kiga spola. Zakaj Bog mu je zapovedal rekoč: Vsak otrok moškiga spola mora osmi dan obrezan hiti, kteri ne bo obrezan, naj bo zveržen zmed svojiga ljudstva. Abraham je vse veroval, kar mu je Bog rekel, in vse tudi storil, kakor mu je Bog zapovedal, in se je terdno zanesel na vse obljube božje. Bog je bil pa tudi povsod z njim, ga je očitno varoval, ga srečniga storil, in ga na blagu obilno poblagoslovil. Abraham je želel tudi s svojim bližnjim v miru živeti. Abrahamovi in Lotovi pastirji so se večkrat za boljši spašnike prepirali. To je Abrahama zlo bolelo. Zatorej je Lotu djal: prosim te, de ne bo nobeniga prepira med nama in med najinimi pastirji, ločiva se. Zberi si kraj dežele, če greš ti na levo, grem jest na desno, če se pa ti na desno oberneš, grem jest na levo, Lot si zbere lepši stran ob reki Jordana, kjer ste bile Sodornsko in Gomorsko mesti. Abraham mu pusti lepši stran dežele, de je mir med njima, in v bratovski ljubezni sta ostala. Lot gre v Sodomo, Abraham pa na Kananskim ostane, kjer ni imel ne hiše, ne svoje dežele, ampak ko ptujec 46 je prebival na Kananskim, kamor ga je bil Bog po¬ klical. Nektere leta po tem, ko sta se ločila, se je več kraljev vojskovalo, zoper Sodomskiga in Gomorskiga kralja, kteriga so premagali, Sodomo obropali, in tudi Lota vjeli, in nni vse premoženje pobrali. Komej Abra¬ ham to zve, ze vzamo svoje hlapce, in gre za njimi, jih z božjo pomočjo premaga, resi Lota, njegovo dru¬ žino in Sodomljanov premoženje. Ko Abraham po pre¬ maganih sovražnikih na dom gre, mu pride Sodomski kralj naproti. Melhizedek, kralj Salemski, duhoven Nar- višiga, ki je kruh in vino Bogu daroval, je Abrahama blagoslovil; Abraham mu je pa desetino dal od vsiga, kar je sovražnikam vzel. Od Melhizedeka nikjer več ne spomni s. pismo, in ne ve se, od kod de je bil, ali kdo so bili njegovi starši ali njegova žlahta, kdaj je bil rojen, ali kdaj je umeri. S. Pavel (Uebr. 7.) imenuje Melhizedeka podobo Jezusa Kristusa, kteri je kruh in vino svojimu nebeskimu Očetu daroval, in se se vzaki dan per s. masi pod po¬ dobama kruha in vina el ar uje. Čas spolnjenja Abrahamu storjene obljube, de bo Bog njegov rod pomnožil, se je perbližal. Abraham je enkrat sedel opoldne pod drevesam v senci. Trije ptuji možje pridejo proti njemu. Nar imenitnisimu med njimi reče Abraham: Gospod! če me hočeš razveseliti, ostani per meni. Ostali so vsi trije, kteriin je z velikim vesel¬ jem postregel z vsim kar je imel nar boljšiga. Po jedi, ko so se poslovili, reče Gospod Abrahamu: K letu oso¬ rej spet pridem, takrat, bo Sara sina povila. Abraham spremi ju je popotnike, to so bili Gospod Bog in dva an- gelja v človeških podobah. In Gospod Abrahamu pove, de bo Sodomo in Gomoro zavoljo velicih grehov štra- fal. Abraham prosi, de bi Gospod perzanesel. Bog mu obljubi perzanesti, če je le deset pravičnih v teh mes- 47 tih. Ali vsi so bili hudobni, še deset jih ni bilo pravičnih. Le Lot, njegova žena in njegovi dve hčeri so bili na pro¬ šnjo Abrahamovo ohranjeni, in po dveh angeljih iz So¬ dome izpeljani, in se žena Lotova se je nazaj ozerla, kar so ji angelji prebovedali, in per ti priči se je v solno skalo spremenila. In Bog je s žveplenim ognjem štiri mesta in s prebivavce požgal in vse končal. Slano morje, polno žvepla je še dan današnji na tistim Bog je hotel vero v sebe živiga Boga ohraniti in razširiti po zemlji, hotel je, de bi ljudje, njegove lastnosti spoznali, de ko so po njegovi podobi stvarjeni, bi si perzadevali njemu s posnemanjem njegovih lastnost in »polnjenjem njegove volje vedno podolmiši perhajati. Stralal je hudobni svet s potopam, Sodomo in Gomoro z ognjem od nebes, poleni je pokazal svojo svetost, de hudo hudiga človeka sovraži, ljubi pa dobro in dobre ljudi, in razodel je svojo ojstro pravico, ki je hudobne štrafal, dobre pa obvaroval, in jih vedno srečne storil. Iz tega bi bili lahko ljudje sklenili, de je en živi in ne¬ vidni Bog, ki vse vlada, vse ohrani, po kteriga volji se na zemlji vse zgodi, ki je že prej povedal, kaj bo storil; in de ta le dobro ljubi, hudo pa sovraži in štrafuje, de treba se je poboljšati, ne več po svoji spačeni natori greha delati, temne po spoznani volji božji vse storiti. Ali um človeški je bil otemnjen in želje človeškiga serca so bile le v slabo obernjene, torej so ljudje kmalo po¬ zabili nar ojstrejši štrafingo, in so bili Bogu nepokorni, koker poprej. Ko je Bog - Abrahamovo vero že več časa skusal, in Abraham je stanoviten ostal, mu je Bog dal sina, ko je bil Abraham že sto, in Sara pa devetdeset let stara bila. Dal mu je ime Izak, in obrezal ga je osmi dan po rojstvu. Izak je bil sin obljube, de od njegoviga rodu bo Odrešenik rojen. 48 Vec let pozneje postavi Bog Abrahama na težko skušnjo, zapove mu Izaka, ki ga je močno ljubil, na goro Morija peljati, tam ga zaklali in sežgati mu ga v dar. Abraham, kakor je bil v vsim Bogu pokoren, mu je bil tudi v tem. Precej vzame Izaka, in gre kakor mu je Bog zapovedal, zakaj mislil si je, Bog mi ga je dal, ker ga hoče imeli, mu ga pa tudi dam. Vzame tudi seboj dva hlapca, in obloži oslja z dervmi. Tretji dan doidejo do hriba. Hlapcama reče pod hribam ostati, Abraham in Izak gresta na goro. Izaku zadene derva na ramo, on pa nese ogenj in mec. Po poli reče Izak očetu. Tukej so derva in ogenj, kje pa je jagnje? Abraham odgovori: Za jagnje bo že Bog skerbel. Ka¬ dar sla bila verh hriba, naredi Abraham oltar, zloži derva na nj, zveže svojiga sina Izaka, in ga dene na germado. Izak ves Bogu, torej tudi očetu pokoren, terpi vse voljno, in se nic ne brani. Ze stegne Abra¬ ham roko zaklati svojiga sina, pa angelj božji zavpije z nebes: Abraham stoj, in nic žaliga ne stori mladencu. Zdej vem, de se bojiš Boga, ker iz ljubezni do njega še svojimu sinu nisi perzanesel. Abraham se na stran ozre, in vidi eniga ovna, ki je med ternjem tičal, ga vzame, in ga zakolje in Bogii v dar zažge namesti svojiga sina. Zavoljo velike pokoršine ponovi Bog Abrahamu dano obljubo rekoč: Sam per sebi sim persegel, ker si ti to storil, bom tvoj zarod pomnožil kakor zvezde na nebu in ko pesek, ki je ob kraji morja. In v tistim, ki od tebe pride, bodo poblagoslovljeni vsi rodovi zemlje, ker si bil moji besedi pokoren, in Abraham gre domu. Bog Abrahamu ponovi obljubo, de po tistim, ki bo iz njegoviga rodil rojen, to je po Mesija, ne bodo le otroci njegoviga rodil, ampak tudi ajdje, neverniki, ki so Boga pozabili, spet srečni; zakaj Odrešenik jih bo spet k spoznanju praviga Boga perpeljal, on bo njih 49 Bog kakor Abrahamov, ki bodo v Boga, kot Abraham, verovali in mu bodo tudi pokorni, in ti bodo po veri tudi Abrahamovi otroci, namenjeni v obljubljeno deželo, to je v nebesa priti, od ktere je bila Kananska le po¬ doba. Ko bi Bog hotel, de bi bili tudi mi med tiste srečne persteti, kakor smo tudi srečni v Jezusovi veri zrejeni biti. De bomo pa večno srečni, mora naša vera in upanje tako terdno in stanovitno biti, kakor Abraha¬ movo. Bodimo Bogu v majhnih skušnjavah zvesti, in dal nam bo svojo pomoč , de mu bomo tudi v velicih zvesti, in dal nam bo svojo pomoč, de mu bomo tudi zvesti ostali. Abraham je vedil, de Bog sam bo nje¬ govo veliko plačilo v večnim življenji, zato je vse, se tako težko ko je bilo, v tem veselim upanju lahko pre- terpel, ker se je zanesel na božjo obljubo, de enkrat mu bo vse povernil v večnim življenji. Zato je zmirej mi¬ slil, de na tem svetu je le popotnik, in nič druziga ni imel od obljubljene dežele lastniga, kakor eno jamo, ki si jo je bil kupil, de je svojo ženo Saro va-njo pokopal, ki je bila umerla, sto sedem in dvajset let stara. Ravno takih misel je bil tudi njegov sin Izak, tudi on je mislil in živel kakor ptujec na zemlji, in boljsiga življenja v nebesih perčakoval. Po govorjenji svetili očakov je hrib Morija, kjer je imel Abraham svojiga sina Bogu darovati, hrib Kal- varje, kjer se je Jezus Bogu Očetu v odrešenje sveta na križu daroval. Tudi sveti očaki pravijo, de je bil Izak bodoba Jezusova. Izak je bil pokeren Rogu in svojima očetu. Izak nese sam derva na hrib, radovoljno se vleže na nje, perpravljen je bil se dati zaklati m svo¬ jih ust ni odperl. Ravno tako je Jezus svoj težki križ nesel na goro, in se je dal perbiti na-nj: vse to je vo¬ do voljno storil, in svojih ust ni odperl, ker je bil poko¬ ren svojima Očetu do smerti na križu. To malo od Abrahama povedano nas prepriča, kako 4 KO močno ga je Bog ljubil, kakor nar ljubšiga svojiga pri- jatla ga je imel, in se mu razodeval. Pa tudi Abraham je Boga serčno ljubil, vse, se tako težko naj je bilo storiti, je storil, kakor mu je Bog rekel, terdno se je zanesel na božje obljube, ker vedil je; de Bog je res¬ ničen, vse je res, kar Bog govori. Prebival je vKananski deželi po ptujsko v šotorih in ni mu bilo mar misliti na svoj dom na Kaldejskim, ker je boljši dežele po svoji smerti tipljivo pričakoval. Ko je že sto in štirideset let star bil, Izak pa štiri¬ deset, ga je še to skerbelo svojima sinu dobro in po¬ božno ženo dobiti. Deklice Kananske so bile razujzdane, nobene teh ni hotel svojima sinu zbrati. Torej pošlje svojiga zvestiga hlapza Eliecarja v Haran na Mezopo¬ tamsko, kjer je Abrahamov brat Nahor prebival, in mu reče: Gospod Bog, kteri me je izpeljal iz hiše mojiga očeta, in iz kraja mojiga rojstva, ki mi je govoril in persegel rekoč: Tvojima zarodu bom to deželo dal, on ho svojiga angelja pred teboj poslal, in od tam boš ženo za mojiga sina vzel. Hlapec mu more perseči, vse prav opraviti. Vzame deset kamel, jih obloži z mnogim bla- gam in gre. Srečno, pride do mesta Harana, in pred mestam zraven studenca ostane, kamor so ženske iz mesta po vodo hodile, in že je bilo zvečer. Tam moli tako: Gospod! Bog mojiga gospoda Abrahama, prosim te, pomagaj mi danes, in usmili se mojiga gospoda Abrahama. Stojim zraven studenca, hčere iz mesta bodo peršle vodo zajemat. Stori mi znaminje, de pravo izvolim. Naj bo ta deklica, kteri porečem: nagni svoj verč, de pijem, in mi bo odgovorila, pij, hočem tudi tvo¬ jim kamelam piti dati, tista, ktero si izvolil za svojiga hlapca Izaka. Po tem bom spoznal in bom vedil, de si mojima gospodu milost storil. Ko je hlapec ravno od¬ molil, pride Rebeka z verčem. Slopi k studencu, in nalije vode. Hlapec se ji perbliža in reče: Daj mi piti 51 iz verča. Pij, mu reče prijazno. Kadar odpije, mu pravi: Čakaj se tvoje kamele bom napojila. Postrežnost njena mu je bila všeč. Mislil si je: ta je, ta! Ko so se ka¬ mele napile, jo obdaruje iz hvaležnosti, in vpraša: De¬ klica! čigava si? povej mi, ali je prostor prenočiti v hiši tvojiga očeta? Mu odgovori: Batvelova hči sim, sinu Nahorjeviga, ki je bil Abrahamov bral. Slame in sena je obilno per nas, in prostora dosti. Tedaj se mož per- klone, moli Boga in reče: Bodi hvaljen Gospod! Abra¬ hamov Bog, kteri me je tako naravnost v hišo brata mojiga gospoda perpeljal, Rebeka pove doma, kaj se je zgodilo. Čez malo časa že pride Laban, brat Rebe¬ kin, in spremi moža v mesto k sebi, in ondi je prenočil. In Eliecar ni prej drobtinice kruha okusil, preden je povedal, pokaj je peršel, de hoče Rebeko za Izaka snubiti Če tedej dobro hočete mojima gospodu, in vam je resnica Rebeko dati, tako povejte, če pa ne, pa tudi, de se vem kam oberniti. Mati in njeni brat, Laban odgovorita: Tvoje govor¬ jenje je vse po božji volji, glej Rebeko! stoji pred te¬ boj, vzemi jo, in pojdi z njo, de bo žena simi tvojiga gospoda, kakor je volja božja. Ko hlapec to sliši, po¬ klekne in hvali Boga. Bogaboječ človek vse le z Bogam dela. Potlej je obdaroval Rebeko s zlatnino in srebernino in z lepimi oblačili. Obdaroval je tudi mater in njene brate. Zdej še le sede k mizi, jedo in pijo dolgo časa v noč. Zjutraj zgodej vstane hlapec in vse napravi. Rebeka se odpravi, in na kamelo vsede, z njo gre pestina in dekle; mati in brat jo blagoslovita, in gredč k Izaku na dom, in bila je njegova žena. Abraham je od starosti oslabil, izroči vse svoje blago Izaku in je umeri, sto pet in sedemdeset let star. Izak in Izmael sta ga pokopala zraven Sare. Abraham je Izaku silno veliko blaga zapustil, in 4* 52 kar je nar imenitniši, vero v Boga, ktero je Izak za se in za svoje otroke cisto ohranil in sveto živel. .Ali so Noetovi otroci verni in bogaboječi ostali ? Niso, Že Kam je svojiga očeta zasramoval. Poza¬ bili so Boga, hudobno so živeli in malike molili. Kaj Je Bog storil malikovanju nasproti? Izvolil si je posebno ljudstvo, ktero je učil, svaril, kaznoval, mu dobrote delil, kar je bilo treba, de bi ga bili vedno svojiga Boga spoznali, po njegovi volji delali in se zveličali in tudi drugi po njih Boga spoznali. Očeta tega ljudstva je Abrahama postavil. Kaj je Bog Abrahamu zapovedal ? Zapovedal mu je iz očetove hiše, od zlahte in iz rojstniga kraja iti na Kaminsko, kar je Abraham tudi storil. Kaj je Bog Abrahamu obljubil? Obljubil mu je, de njegoviga rodu otroci bodo božje izvoljeno ljudstvo, de jim bo Kanansko deželo v last dal, de jih bo varoval, in de iz njegoviga rodii bo eden peršel, ki bo vse narode srečne storil. Kdo je ta j ki bo vse ljudi srečne storil? Obljubljeni Odrešenik sveta, Jezus Kristus. Kaj je Bog Abrahamu zapovedal storiti v spomin in znaminje obljube ? Zapovedal mu je, de naj sebe in vse možke svoje družine obreže, in tudi potem vsaciga fanta osmi dan po rojstvu, de bo imel znaminje na telesu njegovih otrok, de je zvoljenimu ljudstvo perštet. Ali je Abraham veroval; kar mu je Bog obljubil? Vse je veroval, ker je vedil, de je Bog vsigamo- gocen, vse lahko stori, in de je resničen in zvest v svo¬ jih obljubah. 53 Kdaj je Bog Abrahamu sina dal? Ko je Abraham že sto let in Sara devetdeset stara bila. Kako je Abraham svojiga sina imenoval? Izaka. Kaj je Bog Abrahamu zapovedal z Izakam storiti? Zaklati ga, in Bogu v dar dati. Ali je bil Abraham tudi v tem Bogu pokoren ? Tudi v tem je bil Bogu pokoren. Pa angelj, ko ga je ravno zaklati hotel, je z nebes zaklical rekoč: Abraham stoj, Bog je vidil, de vse storiš, kar on hoče. Zakaj pa je Bog to hotel? De se je Abraham od svoje vere v Boga in od pokoršine prepričal, ko je bil perpravljen tudi svojiga sina Bogu, ko je to hotel, v dar dati; ker Bog je vedil, de bo Abraham vse storil po božjim povelji, Abraham se je pa še le, ko je bil perpravljen, precej storiti. 13. Ezav in Jakob. Izak živi sveto po zgledu svojiga očeta s svojo ženo. Bog mu da veliko srečo. Bog mu tudi ponovi obljubo, ktero je njegovima očetu storil, de bo dal nje¬ govimi! rodu obljubljeno deželo v last, de, njegovo ime bo delječ slovelo, in de iz njegoviga rodu pride tisti, po kterim bo ves svet osrečen, ker je njegov oče po¬ koren bil, in vse spolnil, kar mu je zapovedal. Bog je pa tudi Izaka skušal, obljubil mu je velik zarod, pa dvajset let nista nobeniga otroka, imela. Pro¬ sila sta Boga, de bi jima otroka dal. Bog usliši nju prošnje, in Rebeka je dvojčike povila ali rodila, Ezava in Jakoba. — Pravoverni človek ve, de Bog vse da, de brez volje božje se nič ne zgodi, tudi las z glave 54 ne pade, zato se v vsaki potrebi po molitvi k Bogu oberne. Ezav je bil kosmat, rijav in neperljuden. Jakob pa tih, krotak, perljuden in ves po božji volji. Ezav je bil lovec in je zemljo obdeloval. Jakob pa pastir. Enkrat je Jakob lečo skuhal, ko ravno Ezav iz lova domu pride. Ezav Jakobu reče: Daj tudi meni malo te jedi. Jakob mu reče: Ce mi pravico svojiga pervorojstva daš za njo. Ezav brez vsiga pomislika odgovori: Čemu mi bo pervorojstvo, če od lakote umerjem. Na to mu s per- sego prepusti pravice pervorojeniga sina, je in pije, in gre, in ni mu mar za svoje pervorojstvo. Bog je bil sicer to Jakobu namenil, ker sveto pismo pravi: Ezava je zavergel, Jakoba je ljubil, kar mu je tudi dal. V svojih starih dneh reče Izak Ezavu: Glej sin! star sim, in ne vem, kdaj bom umeri. Pojdi na lov, in če kaj do¬ biš perpravi, kakor ves, de rad jem. Potlej te bom blagoslovil, preden umerjem. Ezav gre berž. Rebeka je to /slišala, perpravi naglo dva kozlička; kakor je Izak divje živali perpravljene rad jedel, obleče Jakoba v Ezavo lepši oblačilo, ovije Jakobu vrat in roke s kos¬ matimi kožicami, in mu reče: Nesi jed očetu. Izak, ki od starosti ni vidil, popraša: Kteri si ti mojih sinov? Jakob odgovori, kakor ga je mati naučila, Ezav sim. Storil sim, kakor ste mi rekli, jejte: in blagoslovite me. Izak reče: Stopi sem, de te pošlatam, če si moj sin Ezav. Izak ga pošlata in reče: Glas se mi zdi .Jako¬ bov, pa roke so Ezavove. Ni ga poznal, je jedel, roke na nj položil, in ga blagoslovil, de je bil posvečen, de od njegoviga, ne od Ezavoviga rodu pride obljubljeni Odrešenik sveta, po kterim je imelo vsim narodam zve¬ ličanje priti. To božjo obljubo so v Abrahamovi rodovini za kaj veliciga in posebno imenitniga imeli. Zato si je Rebeka toliko perzadjala, de bi Izak Jakoba oblagoslovil ali 35 požegnal, kteriga je serčnejši ljubila kot Ezava, de bi od njegoviga, ne pa od Ezavoviga rodil Mesija rojen bil. Desiravno je lačni Ezav rekel, kaj mi je za per- vorojstvo, sej tako od lakote umerjeni, je potlej, ko je zvedil, de je oče Jakoba požegnal, vse drugači mislil. Ljubeznjivi! tudi mi pravico do nebes, ktero nam je Jezus zaslužil, tolikokrat zaverženio, kolikorkrat po slabih željah svojiga spačeniga serca, in ne po zapovedi božji storimo. Komej je oče odjedel, pernese Ezav svojo divjo zver, in jo perpravi očetu po volji. Pernese mu jo in reče: Vstanite oče in jejte. Izak reče: Kdo si pa? Ezav odgovori: Ezav sim. Na to se prestraši Jakob, ker vidi, de njegova zvijača se je pokazala. Mati ga pa tolaži, de bo že vse poravnala. Ko oče Ezavu pove, de je že Jakoba požegnal, na ves glas rijove, in prosi očeta: Blagoslovite, tudi mene oče moj! Izak pa pravi: Tvoj brat je z goljufijo peršel, in tvoj blagoslov prejel. O ti goljufivec! je djai, pervič me je ob pervorojstvo in zdej še ob očetov blagoslov perpravil. Tako je Jakob Abrahamov blagoslov po Izaku prejel. In Bog je poter- dil Jakobu to obljubo. Iz togote je Ezav sklenil Jakoba umoriti. Rebeka to zve. Tedej svetje Jakobu bežati k njenimu bratu Labauu v Ilaran. Izak tudi v to pervoli. Reče tedej Jakobu k sebi priti, mu na serce govori in prepove, nobene Kananskih hčer za svojo ženo vzeti, temne Labanovih hčer eno. Zakaj zlo je bolelo Izaka in Rebeko, ker si je bil Ezav zoper voljo očetovo Ka- nansko žensko vzel, ktera ni imela prave vere. Jakob gre iz pokoršine v Ilaran. Po poti ga noč prehiti. Ves truden se pod milim neham 'leže, dene kamen pod glavo in zaspi. V spanji se mu Bog prav prijazno razodene, in poterdi blagoslov Izakov. \ idil je lojtro, ktera je na zemlji stala, in do neba segla. Vidil je tudi angelje božje po nji gori in doli hoditi. 56 Verh nje je bil Bog, kteri mu govori: Jest siin Gospod, Bog tvojih očetov, Abrahama in Izaka, zemljo, na kteri spis, bom dal tebi in tvojima zarodu. Tvoj rod se bo razširil po zemlji, in v tebi in v tvojim zarodu bodo vsi rodovi zemlje požegnani. Jest bom tvoj varh, kamor pojdes; spet te bom v to deželo perpeljal, in te ne zapustil. Ko se Jakob zbudi, reče; Gotovo je Gos¬ pod na tem kraji, in nisim ‘vedil. Kako častitljiv je ta kraj, tukej ni druziga ko božja hiša in vrata nebeške. Ko Jakob vstane, vzame kamen, ki gaje pod glavo imel, ga za znaminje postavi, in v spomin, de je Bogu posvečen z oljem oblije. Stori pa tudi Bogu obljubo, de Gospod bo njegov Bog, ta kamen hiša božja, in de hoče od vsiga desetino dajati, če ga bo Bog varoval, in mu potreben živež in obleko dal. Iz tega se vidi, kako hvaležen je bil Jakob Bogu, in kako gorečo lju¬ bezen do Boga je v svojim sercu imel. Poln zaupanja v Boga gre Jakob naprej, in pride do vodnjaka na polji per mestu Haran, kteri je bil z velikim kamnam pokrit. Zraven leže tri čede ovac. Jakob vpraša pastirje: Od kod ste? Iz Harana mu odgovore. Vpraša jih: Poznate Labana? Dobro ga poznamo, mu rečejo. Se vpraša: Ali je zdrav? Zdrav je, pravijo, in glej Rahel, njegova hči, pride ravno s čedo. Ko jo Jakob zagleda, hitro kamen znad vodnjaka odvali, ji napoji drobnico, in jo prijazno pozdravi. Od veselja joka, in ji pove, de je Rebekin sin, sestre njeniga očeta. Rahel berž teče povedat očetu. Laban mu berž pride naproti, ga objame, kušne in ga pelje na dom. Jakob je več let per njemu služil, čede zvesto pasel, in je mogel veliko terpeti. Zavoljo njega je dal Bog Labanu veliko srečo, pa tudi Jakobu, tako de si je Jakob veliko čed drobnice in živine perredil. Laban mu je dal Lijo in Rahelo za ženi za plačilo. Zavolj velike sreče, ko mu jo je Bog dal, mu je bil Laban nevošljv, in mu je velike krivice 57 delal, tako de je Jakob sklenil ne več per njem biti, ker nni ni bilo več obstati. Torej mu Bog' reče: Poverni se v deželo svojih očetov, jest te bom varoval na poti, s tvojima ženama, hčerama Labanovima, Lijo in Rahelo, z vso tvojo družino in s tvojimi čedami. Tri dni potlej, ko je Jakob odšel, se le Laban zve. Hiti za njim in ga misli s silo verniti, ali Bog mu reče: Varovaj se Ja¬ kobu kaj hudiga reči. In Laban ga v miru spusti, bla¬ goslovi svoji hčeri, in se verne na svoj dom. Tako je Bog svojiga zvestiga služabnika varoval. Komej je eni nevarnosti odšel, že drugo pred seboj vidi. Ezav gre Jakobu s štiristo možmi naproti, in Jakob se ga je bal. Terdno se je zanesel na božjo ob¬ ljubo, ali tudi pravičen, če se tako terdno na Boga kob reče: pak Izrael imenovan, bil, koliko nič žaliga storil, stori, : deta, se ga Ezav silno oveseli, ga objame, kušne in od veselja joka. Ezav se verne na dom, in Jakoba prego¬ varja, de bi precej z njim sel, pa Jakob se zgovori, de zaupa, svoje občutljivosti ne zgubi, ker zmiram človek ostane, torej ga tudi strah obide, kadar nevarnost vidi. Jakob moli in prosi Boga, de bi ga pred njegovim ser- ditim bratam obvaroval. Medtem, kije Boga pomoči prosil tudi sam stori, kar je mogel, de hi brata potolažil. Pošlje mu daritve pred seboj. Kader potok, imenovan Jakobov, prebrodi s svojo družino in s svojimi čedami, ostane sam per potoku in moli, in prosi spet Boga pomoči. En mož pride k njemu, bojuje se z njim do sončne zarje, m ni mogel Jakoba premagali. In ko se neha bojevati, se dotakne kite na Jakobovi nogi, ktera se precej posuši, in Jakob ošepi. Ko ga je hotel mož zapustiti, mu Ja¬ kob reče: Ne izpustim te, dokler me ne blagosloviš. Blagoslovi ga in mu reče: Posihmal ne boš Jakob am- , zakaj, če si zoper Boga močan boš zoper ljudi, in Ezav ti ne bo Ko mož od njega zgine, in se dan že vidi Ezava proti njemu hiteti. Ko vkup pri- 38 precej ne more z njim, pa prišel bo za njim. Jakob gre na Kanansko, ker je kos njive od Hemorja kupil, tam je svoje sotorje razstavil, in oltar postavil, d oje tukej svojiga Boga s svojimi molil. Kmalo po tem mu Bog reče v Betel iti, kjer se mu je bil Bog v spanji perkazal, ko je v svojim begu pred Ezavam pod golim nebam prenočeval. Jakob po božjim povelji gre, in ko do tam pride, postavi oltar in Bogu daruje. Bog se mu tukej spet razodene, in ponovi vse obljube. Tudi od tukej kmalo gre, in pride do Efrata, kterimu mestu so pozneje Betlehem rekli. Tukej mu Rahel Benjamina rodi in umerje, in Jakob jo pokoplje. Zdaj gre k svo- jimu očeta, kteri se ga je močno oveselil, in je se tri in dvajset let po tem živel. Umeri je sto in osemdeset let star. Ezav in Jakob sta ga Po smerti očetovi ostane Jakob naKananskim, kjer je zvesto po volji božji živel, in čakal »polnjenja božjih obljub. Zakaj si je Jakob tolikanj perzadjal blagoslov svojiga očeta prejeti! Zato, de bi bil iz njegoviga rodil Mesija rojen. Ka j je Bog storil de bi bila vera v Boga in v pri¬ hodnji ga Mesija v Jakobovi hiši oh ranjena! Bog se je večkrat Jakobu razodel, z njim govoril, in mu obljubo ponovil, de bo iz njegoviga rodu Odre¬ šenik rojen; de ga bo varoval na poti, ga srečniga sto¬ ril, in ga spet v deželo njegoviga očeta perpeljal. Kakošen je bil Jakob proti Bogu! Bogii je bil v vsitn pokoren, skerbel je voljo božjo vselej spolniti, vanj je veroval, upal, ga molil, mu dari daroval, in v vsim je bil poterpežijiv, se tako hudo naj se mu je godilo; ker zanesel se je v Boga, de ho vse dober konec imelo. 59 Ali smo tudi mi dolžni Boga hvaliti za tOj kar je Abrahamu j Izaku in Jakobu storil? Tudi, ker po njih je Bog - pravo vero na svetu ohranil, in za zveličanje nas vsili skerhel, ker brez prave vere ne more nobeden zveličan biti 14. Jožef Jakobov sin. Do zdej smo vidili, de so le nekteri po samim, m Abrahamova, Izakova in Jakobova družina praviga, živi- ga, nevidniga Boga spoznali in verovali. Pa volja božja je bila, de hi vsi ljudje na zemlji va-nj verovali, nje¬ govo voljo spoznali in po nji živeli. Zato je Bog Abra¬ hamu, Izaku in Jakobu velik zarod obljubil. In nad Jakoham se že vidno začne spolnovati. Jakob je imel dvanajst sinov, kteri so bili očetje dvanajst Izraelovih rodov. Imena njih so bile: Ruben, Simon, Levi, Juda, Izahar, Cabulon, Dan, Neftali, Gad, Asar, Jožef in Benjamin. Po njih se je Jakobov rod če dalje bolj in bolj namnožil. Vsi od tega rodu so verovali v praviga Boga, zakaj vsi so vedili, kaj je Bog Abrahamu, Izaku m Jakobu razodel, in to so tudi svojim otrokam pravili, tako »e je razširilo spoznanje božje in ohranilo v Ja¬ kobovim rodu. Pa kar smo že večkrat vidili, koliko hudiga so ljudje P° svoji spačeni natori storili, se bomo tudi v Ja¬ kobovih sinovih prepričali. Desiravno so vidili nar lepši zglede prave bogaboječnosti per svojim očetu, od mladih dni, slišali perpovedovati od svetosti Abrahamove in Izakove, vživali dobrote božje, ki jim jih je Bog vidno delil, vedili, de iz njih rodu bo Odrešenik rojen; vender so veliko hudiga delali, v kar jih je njih izvirna spače¬ na natora napeljevala. Nečistost, nevošljivost, sovražtvo in morija in več družili pregreh se je tudi per njih znaj- dilo. Kako malopridno so že s svojim bratain Jožefam delali. 60 Jakob je svojiga dobriga sina Jožefa posebno ljubil, ker mu je bil vselej pokoren, in pred Bogam nedolžen in svet. Šestnajst let star je očetovo čedo z brati pasel. Njegovi bratje so nekaj prav hudiga storili. Jožef je imel tanjko vest, groza ga je obšla, pove svojima očetu, de bi se greh ne delal. Napravi mu oče pisano suknjo. Bratje pa so ga čerlili, ker ga je oče ljubil. Pa se huje so ga zavidili, ker jim je enkrat povedal, kako.šne sanje je imel, po kterih so sklepali, de bo on nekdaj njih gospod. Pove jim v svoji nedolžnosti, ker nič sla- biga ni mislil. Zakaj bolj nedolžen ko je človek, boljši misli od svojiga bližnjiga, hudobniši ko je, huje misli od bližnjiga. Reče jim: Zdelo se mi je, de vežemo snopje na polji, moji snopi so vstali in se po koncu po¬ stavili, vasi snopi so pa moje ostopili, in se jim per- klanjali. Bratje so mu rekli: Ali bos morebiti nas kralj in mi tvoji podložni. Za tega voljo so ga se huje so¬ vražili. Enkrat je se druge sanje imel, ktere jim je v svoji nedolžnosti tudi povedal. Jest sim vidil, pravi, ka¬ kor de bi se mi sonce, luna in enajst zvezd perklanjalo. Na to mu oče reče: Kaj pomenijo te sanje? Ali bom jest in tvoja mati in tvoji bratje pred tabo poklekovali in te častili? Oče je pa vse te besede v svojim sercu premišljeval, in sam per sebi rekel: Morebiti je Bog res mojiga ljubiga Jožefa za kaj veliciga odločil. Bratje so mu bili nevosljivi in so iskali prilike, kako bi ga iz poti spravili. Glejte, kako gerda je duša sovražniga človeka. Kmalo so najdili perložnost Jožefu škodovali. Enkrat gredo Jožefovi bratje s svojimi čedami delječ od doma Oče pravi Jožefu. Pojdi in poglej kako je per bratih in čedah. Jožef pre¬ cej gre. Ko ga bratje priti vidijo, berž pravijo med seboj: Glejte, sanjač pride, ubimo ga, in verzimo ga v kapnico in recimo, divja zver ga je snedla. In vidili bomo, kaj so mu sanje pomagale. Hudobneži niso po- 61 mislili, naš brat je, kako žalosten bo oče po njem. Me¬ nili so ovreči, kar je Bog sklenil z njim storiti, ga po- vikšati, de bi kdaj njih gospod bil. Alj zastonj se grešnik vpira božjim sklepam. Bog je sklenil Jožefa povikšati in speljal je svoj namen. Ako je Bog za nas, kdo more biti zoper nas! Hub en, nar starji brat, ki v njih hudobijo ni per- volil, si perzadeva ga rešiti. Reče jim: Nikar ga ne- morite, raji ga verzite v kapnico. Pa to je le zato rekel, ker je mislil nui skrivaj pomagati, ga rešiti, in k očetu domu peljati. Ko tedej Jožef do bratov bride, berž pisano suknjo z njega potegnejo, in ga veržejo v vodnjak, kteri je k sreči suh bil. Potlej sedejo k jedi, kakor de bi ne bili nič hudiga storili. Ruben pa od skerbi in mogel jesti. Gre in misli, kako bi brata iz kapnice rešil. Kar pridejo Madjanski kupci s svojimi kamelami. Juda tedej reče svojim bratam: Kakšen dobiček imamo, če brata umorimo, raji ga prodajmo, saj je vender le naš brat. Ko tedej kupci blizo pridejo, bratje Jožefa iz kapnice potegnejo, in jim ga za dvajset srebernikov prodajo, kteri ga peljejo v Egipt. Ruben vsiga tega ni nič vedil. Ko pride h kapnici, ne najde mladenča, silno je žaloval. Bratje pa tega niso nič porajtali, kozlička zakoljejo, Jožefovo suknjo v kri pomočijo, in vso ker- vavo očetu pošljejo in sporeče: To suknjo smo najdili, poglej, če je suknja tvojiga sina ali ne. Jakob pa precej pozna, in ves žalosten na glas joka in reče: Suknja n *ojiga sina je. Dereea zver je mojiga Jožefa razter- gala. Dolgo časa je svojiga sina obžaloval, in se ni dal potolažiti. O kako velika in ostudna pregreha je nevošljivost, in v kako velike hudobije človeka pri pravi, ee se ji precej v začetku ne vstavlja, in jo z Jjubeznijo do bližnjiga iz serca ne odganja. Pa Bog svojih vender le ne zapusti, 62 če jim hudobni še toliko perzadenejo, kakor tudi nedolž¬ nima Jožefa ni zapustil. Kupci so Jožefa v Egipt perpeljali, in ga puti- farju, imenitnimi! kraljevimi! služabniku prodali. Jožef služi svojimu gospodu zvesto. Bog ga je ljubil in tudi njegov gospod, ker mu je vse po sreči šlo. Gospod mu je vse svoje premoženje zaupal, in mu vse na zveste roke izročil. Pa nesramna žena putifarjeva se mu per- lizuje, in ga v greh napeljuje. Jožef se je ogiblje, ali ko sta enkrat sama bila, ga zgrabi za plajš in ga v greh nagiblje. Jožef pa ji reče: Kako bi mogel kaj taciga hudiga storili, in zoper svojiga Boga grešiti. Sterga se ji iz rok, popusti ji plajš v rokah in zbeži. Tukej da Jožef lep izgled, kaj je v tacih perložnostih storiti. Zena se na to silno raztogoti, zatoži ga možu, kakor de bi bil Jožef hotel storiti ž njo, kar si is ztrahu božjiga še misliti ni upal, in je iz serca sovražil. Wož ženi verjame, in per tej priči ukaže Jožefa v ječo vreči. Jožef zavoljo svoje nedolžnosti in svetosti mora v ječi med hudodelniki biti. Ali Bog Jožefa tudi v ječi zapustil ni, in Jožef je tudi tam v Boga zaupal in pobožen ostal. Ječar ga je knialo tako ljubil, kakor prej njegov gospod, in dal mu je oblast čez vse v ječi, vse se je moglo po Jožefovi volji zgoditi. Bgo vedno s svojimi zvestimi služabniki tako dela, ne daje jim vedno dobriga, de se ne prevza¬ mejo, pa tudi ne zmiram hudiga, de ne obnemagajo. V ječi je imel pobožni Jožef perložnost veliko jetnikam od svojiga Boga povedati, ki ga Egipčani niso poznali. V ječi sta bila tudi dva imenitna kraljeva služabnika, tisti, ki je kralju pijačo natokoval in veliki pek, zaperta. Enga jutra ju vidi Jožel žalostna. Vpraša ju, kaj uma je, ker se tako gerdo deržita. Odgovorita mu: Sanje sva imela, pa nimava nikogar, de bi nama jih razložil. Reče jima: Sanje razlagati je božja reč, le Bog sam ve, 63 kaj nase sanje pomenijo. Pa vender povejta, kaj seje vama sanjalo? Veliki ključar tedej pove: Sanjalo se mi je, de vidim vinsko terto s tremi mladikami. Raslla je, odgnala in grozdje dozorita. Jest pa sim imel kraljevo kupico v rokah, vzamem grozd, ga ožmem v kupico in podani kralju. Jožefu je Duh božji razodel, kaj sanje pomenijo, torej mu reče: Tri mladike pomenijo tri dni, čez tri dni se bo kralj na tvojo službo spomnil 1 in te spet v poprejšnjo službo vzel. Pa spomni se takrat tudi na me, in prosi kralja, de me resi iz te ječe. Velikimi! peku dopade ta razloga sanj, tedej reče Jožefu: Meni se je pa sanjalo, de imam tri jerbase na glavi. V zgornjim jerhasu so bile jedi iz moke pečene za kralja in ptice so mi jih iz jerbasa jedli*. Jožef reče: Cez dri tni bo kralj ukazal te obesiti, in ptice bodo tvoje meso jedle. Tri dni pol lej je bil kraljev god, in vse se je zgodilo, kakor je Jožef povedal. 15. Jožef povikšan. Jožef prosi velikiga ključarja se nanj spomniti, ka¬ dar bo kralju službo opravljal, ker po nedolžnim v ječi sedi. Ali nehvaležni pozabi nedolžniga Jožefa. Pa Bog, k* g a j e za kaj velikiga odločil, ga ni pozabil. Zgodilo se je, de je kralj sanje imel. Zdelo se mu je, de je stal per vodi. Iz vode pride sedem lepih debelih krav, in se po travi pasejo. Za njimi pride pa sedem gerdih, kumernih krav iz vode. Sedmere kumerne krave so unih sedem debelih pojedle. Precej se mu sped sanja od sedem polnih klasov, ki so iz ene bilike zrastli, in od ravno toliko družili drobnih in snetjavih klasov, kteri so unih sedem lepih in polnih požerli. Ti sanji ste kralja zlo prestrašile. Ko je bil dan, je poslal po modre po Egiptu, de bi mu povedali, kaj pomenite ti sanji, pa no¬ beden mu jih ne more razložiti. Spomni se zdej veliki ključar na Jožefa v ječi in reče kralju: \ ječi je he- 64 brejski mladeneč, kteri je meni in peku sanje na tanjko razložil, vse se je tako zgodilo, kakor je povedal. Kralj posije per tej priči po Jožefa. Preoblekli so ga v lep¬ ši oblačila, in postavili pred kralja. Kralj mu reče: sanji sim imel, pa ni človeka, de bi mijuvedil razložiti. Od tebe pa slišim, de veš sanje modro razlagati. Jožef mu ponižno odgovori: Jest sam iz sebe nič ne vem, le Bog ve, le Bog zamore kralju prijeten odgovor dati. KraIj mu pove oboji sanji. Tedej mu Jožef prerokuje: Bog oznanuje kralju, kar misli storiti. Sedem debelih krav in sedem polnih klasov pomeni sedem rodovitnih letin; sedem kumernih krav in sedem snetjavih klasov pa pomeni sedem nero¬ dovitnih letin, ktere bodo za rodovitnimi peršle in njih obilnost pojedle. Strašna lakota in dragina bo po de¬ želi vstala. To pa bo Bog gotovo in skorej storil, kar je skle¬ nil storiti. Kralj naj tedej modriga in delavniga človeka poiše, in naj mu da oblast čez Egiptovsko deželo, kteri bo v sedmih rodovitnih letinah obilnost perdelkov v žitnice spravljal, de bo perhranjeno za prihodno lakoto v sed¬ mih nerodovitnih letinah, de ljudje od lakote ne porner- jejo To govorjenje je kralju dopadlo, torej reče: Kje dobimo koga, de bi bil kakor ti od Boga razsvetljen? Glej postavim te čez svojo hišo in čez vse svoje ljud¬ stvo, čez vso Egiptovsko deželo. Vsi morajo tvojim pove¬ ljem pokorili biti. Viši od tebe v nobeni reči nočem biti, le samo kraljev sedež si perhranim. Na to sname kralj svoj perstan, in ga Jožefu na perst natakne, obleče ga v drago oblačilo, obesi mu zlato ketnico na vrat, posadi ga v svojo drago kočijo in zapove klicati pred njim ; Deželni oče je ta. In kralj mu je ime premenil, ime¬ noval ga je odrešenika dežele. Tako je nedolžnost hu- odbijo zmogla. Koliko hudiga je mogel Jožef preter- peti, do osramoten v ječi zapert biti, desiravno ves ne- 65 dolžen. Tako ga je božja previdnost peljala v odločeno čast ’in srečo. Bog ga pusti terpeti, Jožef je bil v ter- plenji voljan, v Boga je terdno upal, de se ho za-nj vse dobro izšlo, in ni bil v. svojim upanji goljufan. Bodimo v terplenji vselej pnterpežljivi, in zanesimo se na Boga, on vedno za nas skerbi kakor dober oče, na zadnje se bo vse dobro za nas izšlo. Kdor v Boga zaupa, ne bo osramoten IB. Jožefovi bratje v ječi. Jožefovo prerokovanje se je spolnilo. Sedem ro¬ dovitnih letin zdej pride. Jožef spravlja žito v žitnice po vsili mestih Egiptovskih, bilo ga je ko peska. Pa tudi nastopile so po sedmih rodovitnih letinah sedem ne¬ rodovitne letine. Velika lakota vstane po deželah. V Egiptu je bilo žita obilno, iti Jožef ves Egipt preskerbi ž njim. Tudi v Kananski deželi velika lakota in dra¬ gimi vstane. Jakob reče svojim sinovain: Pojdite v Egipt in nakupite nam kruha ali žita, de od lakote ne pomerjemo. Deset Jakobovih sinov gre v Egipt žita kupovat. Benjamina nar mlajšiga sina pa oče doma ob- derži, ker se je bal, de bi se mu na poti kaj hudiga ne pergodilo. Srečno pridejo v Egipt do Jožefa, pa ga ne po Jožef ojstro prišli ogledoval Vsi prestrašeni mu odgovore: Gospod! pošteni ljudje smo, le živeža pridemo kupit. Dvanajst bratov nas je, naš oče še živi na Kananskim. Nar mlaji brat je doma per očetu, eniga pa ni. Gotovo je, vam ni upati, reče Jožef. Kakor gotovo jest in kralj živi¬ va, ne pojdete od tod, dokler svojiga nar mlajšiga. brata lukej ne bo. Pošlile eniga zmed vas po njega, drugi ostanete ta čas v ječi. Lkaže jih v jeeo perpreti. Jo¬ žef, pravičen človek, se ni maševal nad njimi, hotel je M a znajo, m z veliko častjo popadajo pred-nj na obraz, jih precej spozna, pa se neznaniga dela proti njim, jih ogovori in reče: Ogledovavci ste, deželo ste 66 le vediti, če so se poboljšali. Čez tri dni jih ukaze iz ječe perpeljnti in jim reče: Jest se Boga komur krivice ne delam, ee sle pošteni ljudje, in ni- pustite eniga zmed sebe ttikej v ježi, vi drugi pa pojdele s ži- tam domu, perpelite potlej svojiga mlajšiga brata, in ver¬ jel vam bom, in vas per življenji pustil. Zbudi se jim vest, desiravno je veliko let proteklo, kar so z Jožefam neusmiljeno delali in reko si med seboj: Vsiga tega smo nad svojim bratam Jožefam pregrešili se; vidili smo brhkost njegove duše, milo nas je prosil, pa ga nismo uslišali, zato pride ta nadloga na nas. Mislili niso, de jih Jožef vse zastopi, zakaj govoril je po tolmaču z njimi, oberne se od njih in joka. Milo se mu je zdelo, ker je čutil, de jim je zal. Pa de bi zvedil, ali jim je resnica ali ne, se spet proti njim ober¬ ne in zapove Simeona, ki je bil nar neusmiljenši proti njemu zvezati in v ječo zapreti ga. Svojim služabnikam pa reče jim vreče ali Žaklje s žitam napolniti, in va-nje vsakimu njegov denar djati, in jim še živeža za po poti dati. Potlej gredo doimi. Doma povedo vse očetu, kar se jim je zgodilo. Stari oče žaluje in pravi: Ob vse otroke me bote perpravili, Jožefa ni več, in Simeon sedi zapert, zdej mi hočete se Benjamina vzeti. Jožef in Benjamin sta bila prava brata, oba ene matere Rahele, ktero je Jakob močno ljubil. Benjamin, jim reče Jakob, ne pojde z vami v Egipt. Ko Žaklje spraznejo vsak svoj denar najde v njih, in vsi se grozno prestrašijo, kaj de mora to biti. Ko je žito pošlo, pošlje Jakob spet svoje sine v Egipt. Pa ker niso smeli brez Benjamina pred Jožefa priti, so pro¬ sili očeta ga z njimi spustiti, kar jim oce ni odrekel. Rekel jim je pa tudi: Vzemite seboj, kar raste nar boljšiga v de¬ želi, in nesite možu v dar, vzemite se toliko denarjev seboj in tudi denarje, ki ste jih v Žakljih našli, morebiti je kaka pomota. Bog pa vsigamogoeni vam daj milost zadobiti per možu, de vam da nazaj zapertiga brata in tudi mo- 67 jiga Ijubiga sina Benjamina. Jožefovi bratje pridejo srečno v Egipt. Ko Jožef zve, de je Benjamin per njih, zapove svojima hišniku jim dobro južno napraviti. Pervo je bilo od denarjev povedati, ki so jih v Žakljih našli. Pa reže jim, zavoljo tega bodite brez skerbi, in perpelje jim Simeona, tudi jim reče: opoldne boste tukej jedili. Preden je Jožef domu peršel, so svoje dari perpravili. Ko v hišo stopi, pokleknejo pred njim, vsak s svojim darain v roki. Jožef jih lepo pozdravi in jih vpraša, če oče se živi. Odgovore mu: Zdrav je nas oče, tvoj hla¬ pec se živi, in dobro se mu godi. Jožef zagleda Ben¬ jamina in vpraša: Ali je ta vas mlaji brat? Bog ti daj dobro moj sin! mu reče in gre iz hiše, milo se mu stori v sercu iz ljubezni do njega, in se na strani izjoka. Ko si je Jožef obraz umil, pride nazaj, se prema¬ guje, in reče jed pernesti. Ukaže jih posaditi po versti, nar staršiga od zgorej, in nar mlajšiga pa od spodej- Nad tem se vsi čudijo, kako njih starost ve. Od jedi pa dobi Benjamin petkrat več kakor drugi. Jedli so, pili in bili veseli. Potlej pa svoje brate se terdo skuša, ali so poboljšani ali ne. Svojima hišniku zapove jim Žaklje s žilam napolniti, verh žita vsakima njegove de¬ narje djati, v mlajsiga Žaklje pa tudi še svojo sreberno kupo. Hišnik stori po zapovedi. Drugo jutro gredo na pot. Komej so iz mesta odšli, ukaže Jožef hišniku za njimi iti, in jih zavoljo kupe terdo prijeti. Ko jih dojde, jim reče. Kupo, iz ktere moj gospod P>je, ste vkradili. Tako dobrote s hudim povraeujete. Na to vsi osterme in odgovore: Kaj mi bi bili kaj tako hudiga storili? Umerje naj tisti, per kterim se kupa najde, in vsi naj bomo tvoji sužni. Njih vest je bila dobra, torej so lahko tako serčno govorili. Hišnik prei¬ skuje vse Žaklje, in najde kupo v Žaklji Benjaminovim. Vsi prestrašeni gredo nazaj k Jožehi, Juda pred njimi. Vsi padejo na kolena pred Jožeta. Jožef jih vpraša: 5* 68 Zakaj ste tako narelili? Juda odgovori: Gospod, kaj ti, hočemo odgovoriti? Bog je našel krivico nad nami, zato- se nam tako godi. Glej, on, ki se je kupa našla per njem, in mi vsi smo tvoji sužni. Jožef reče: Tega me Boff O p vari, on, ki je kupo v krade), bo moj sužen, vi drugi j k očetu domu. Juda prosi za nj ispustiti ga, de gre k očetu, oče ga ljubi, ko svoje življenje, kakosno britkost bi oče imel, ko bi brez njega donui persli. Oče ga ni hotel rad pustiti, jest sim porok za-nj, de ga domu perpeljam, jest naj bom tvoj sužen, de le mladeneč gre domu. Jože! se ni mogel več premagovati, reče Egip- čanam iz hiše iti. Ko ni bilo nobeniga ptujiga zraven na ves glas joka in reče: Jožef vas brat sim jest. Se živi moj oče. Bratje osterme, kar besede ne morejo pregovoriti. Jožef jim pa reče ves prijazen: Jožef sim, ki ste me bili na Egiptovsko prodali, pa nikar se ne bojte zato. Bog me je vam v dobro pred vami sem po¬ slal, de bi vi od lakote ne pomerli. Zato me je za kra¬ ljem perviga naredil po vsim Egiptovskim. Hitite, do¬ mu in povejte mojima očetu: Jožef vas sin se živi in vam sporoči: Bog me je Gospoda postavil vse Egip¬ tovske dežele. Pridite k meni, v nar lepšim kraji Egip¬ tovske dežele boste prebivali. Dve leti ste, kar je lakota, in se pet let bo, de se ne bo moglo ne orati in ne žeti, kmalo pridite nazaj, in mojiga očeta seboj perpeljite. Objame svojiga brata Benjamina, ga kusne in oba jo¬ kata od veselja. In vse brate kusne in jih spusti na dom, rekoč, de nikar se po poti ne kregajte. Koliko sinov je imel Jakob! Dvanajst. Kteriga je nar bolj ljubili Jožefa, ki je bil nedolžen. 69 Ali so bratje Jožefa ljubili? Niso ga ljubili, le sovražili so ga in nevošljivi so mu bili, in preganjali so ga. Zakaj so ga sovražili ? Zato ko jim je v svoji nedolžnosti povedal, de je sanje imel, de bo enkrat njih gospod, in ko ga je oče bolj ljubil. Kaj hudiga so bratje Jožefu storili? Ko je po povelji svojiga ožeta prijel gledat , kako se jim godi, so ga v vodnjak vergli in potlej v Egipt prodali. Kako so pa svojiga očeta nalagali? Suknjo Jožefovo so s kervjo kozličevo pokropili, in očetu so poročili, de ga je zver požerla. Kako se je Jožefu v Egiptu godilo? Sužen je bil, pa Bog je bil z njim, in njegov go¬ spod ga je ljubil, in mu vse svoje premoženje zaupal. Ali. je bilo Jožefu zmirej dobro ? Ni mu bilo. Žena gospodova gaje hotla v greh napeljati v kar Jožef iz strahu božjiga ni perVolil, zato gaje per možu zatožila, kakor de bi Jožef hudoben bil, in vergel ga je v ječo. Kako se je Jožefu v ječi godilo? Jožef je imel dobro vest, nobenimu ni nič žaliga storil, voljno je terpel in visi čez jetnike ga je ljubil. Koli ko časa je bil Jožef v ječi? Štiri leta. Kaj mu je it ječe pomagalo? Duh božji ga je razsvetil, de je dvema jetnikama, ki sta bila kraljeva služabnika sanje razložil, in de se je ravno tako zgodilo, kakor je povedal. Kako mu je to iz ječe pomagalo ? Kralj je imel sanje, kterih mu ni nobeden vedil raz¬ ložiti, in velik ključar kraljev pove kralju, de je en mladenec v ječi, kteri ve modro sanje razlagati, ker jih je tudi njemu razložil, ki je v ječi zapert bil, in kralj posije po Jožefa. Kakošne sanje je kralj imeli Sanjalo se mu je, de sedi per vodi, in vidi sedem debelih krav iz vode priti, potlej pa sedem kumernih, in te so pojedile onih sedem debelih. Ravno tako je vidil sedem polnih klasov žita iz ene bilke zrasti in se¬ dem snetjavih, praznih, kteri so unih sedem polnih požerli. Kako Jožef kralju sanje razložil Prerokuje mu, de sedem debelih krav in sedem pol¬ nih klasov pomeni sedem rodovitnih let, in ktere bodo precej persle; sedem kumernih krav in sedem praznih klasov pa pomeni sedem prav nerodovitnih let, in ktere za sedmimi rodovitnimi pridejo, v kterih bo vse pojedeno, kar bo od rodovitnih perhranjeniga. Kaj svetjc Jožef kralju storiti ? De naj se kralj s žilam preskerbi v rodovitnih le¬ tinah za se in za ljudstvo, de ga bo imel v ner letinah, in naj se tudi preskerbi z modrim možem, kte- rimu bi vse to zamogel zročiti. Kaj je kralj po tem svetovanji storili Jožefa je na to zvolil, kterimu je vso oblast dal, in mu ves Egipt podvergel. ^tli je sanjem verjeti? Sanjem ni verjeti. S. pismo pravi: „Kdor lažnji- vim perkaznim verjame,je kakor tisti, ki po senci sega, razun če pridejo od Narvisiga. Zakaj 71 sanje so jih veliko zmotile, in spodletelo jim je, kteri so se na sanje zanesi i.“ Sirah 34, 2—3. Ali Bogii ni mogoče po sanjah svojo voljo nekterimu razodeti ? Bogu je mogoče, in večkrat je tudi to storil, kader je bilo treba. Ali je bila lakota v Egiptu., kakor je Jožef prero¬ kov ali Ne le v Egiptu tudi v druzih deželah je velika la¬ kota vstala in tudi na Kananskim, kjer je Jakob prebival. Kaj je Jakob storil j ko je tudi na Kananskim dra~ gina in lakota vstala! Svoje sine je v Egipt poslal žita kupit. Ali so Jakobovi sinovi svojiga brata Jožefa poznali! Niso ga poznali, pa on jih je poznal, in jih terdo imel. Zakaj je Jožef s svojimi brati tako terdo delal! De se je prepričal, če so se poboljšali, in ko se je prepričal, de svojo krivico spoznajo in so poboljšani, jim je tudi odpustil, in jih bogato obdaroval. Ali bi se bil Jožef nad svojimi brati lahko maševal! Lahko bi se bil maševal, pa ni hotel hudiga s hu¬ dim povračevati, ker je Boga ljubil, Bog pa maševanje prepove. Kaj jim je Jožef rekel storiti ? Rekel jim je v Egipt priti, in očeta seboj perpe- Ijati, kar so tudi storili. 17. Jakob pride v Egipt. Ko je kralj zvedil, de so Jožefovi bratje peršli, se jih je močno oveselil in vsa njegova družina. Rekel je Jožefu, de naj jim da obilno žita, in naj gredo na Ka- 72 nansko, perpeljajo naj očeta in vso svojo /jahto v Egipt, in dal jim ho od vsiga Egiptovskiga blaga in vse nar boljši bodo v živež dobili. Dal jim je vozove seboj, de se bodo, je rekel kralj, otroci in žene peljale, in hitro naj pri Jejo. Kralj je bil Jožefu hvaležen, ker je spoznal koliko dobriga je po Jožefu prejel, torej je zapovedal tudi Jo¬ žefovi žlahti dobro storiti. To je kralj lepo storil. Do¬ brotnikom smo dolžni po svoji modi dobro storiti, in jim hvaležni bili. Ni gersiga kot dobrotnikov ne porajtati. Kteri dobrotnika ne ljubi, tudi druziga bližnjiga ne ljubi, in tudi Boga ne. Nehvaležen človek ni nikoli bogabo¬ ječ, nehvaležnost priča od njegoviga slabiga serca. Jožef stori kakor mu je kralj ukazal. Da jim pa se vsakima po dvoje prazničnih oblačil, Benjaminu pa po petero in se tri sto srebernikov. Ravno toliko je tudi očetu poslal in zraven tega se deset oslov s žitain in deset oslic s živežem za po poti obloženih. Tako jih je odpravil na pot. Ko h očetu pridejo, mu rečejo: Jožef tvoj sin se živi, in gospoduje po vsim Egiptovskim. Jakob jim pa ne verjame, dokler ni vidi! kraljevih voz in toliko dru¬ žili darov. Zdej njegov duh oživi in re.ee: Dosti mi je, de le Jožef moj sin se živi, pojdem, de ga pred svojo smerljo se vidim. Jakob gre z vso svojo družino v Egipt. Ko pride k studencu v Berzabo, kjer se je bil Bog Izaku perkazal in ga poblagoslovil, in kjer je bil Izak v spomin oltar postavil, tam Bogu daruje in moli, de bi mu Bog svojo voljo razodel. Jakob ni nikoli kaj storil, preden se ni z Bogam posvetoval. Skerbelo ga je iz Kananske de¬ žele v Egipt iti, ktero je Bog njegovima rodu obljubil v oblast dati. Pa se listo noč zasliši glas: Jakob, Ja¬ kob! Preč spozna, dobri Bog me klice, oglasi se, tukaj sim. Bog mu reče: Jest sim mogočni Bog tvojiga 73 očeta, nikar se ne boj v Egipt iti. Iz tvojih otrok hočem v Egiptu velik narod storiti, jest pojdem s tabo, in te hočem spel nazaj perpeljati, in Jožef ti ho s svojimi rokami oči zatisnil; to je, on bo per tvoji smerti. Učimo se od Jakoba vselej; kadar sklenemo kaj storiti, Boga prositi, nam svojo voljo rozodeti, ali nam bo, kar hočemo storiti v zveličanje zaleglo ali ne, in če ho, de bi nam dal svojo pomoč srečno speljati. Ko Jakob zve, de je njegov pot po volji božji, gre s svojo družino v Egipt. Ko se Egiptu perbliža, po¬ sije Judata naprej Jožefu povedat in mu reči, de naj mu pride v Gesen naproti. Jožef 'desiravno velik go¬ spod se svojiga očeta ne sramuje, zapove napredi svojo kočijo, in hiti svojima očetu naproti. Komej očeta za¬ gleda, plane iz kočije, ga objame, kašne in od veselja joka. Oče pa mu reče: Rad zdej umerjem, de te le se enkrat vidim. Jakobove družine je bilo sedem in šestdeset duš, to je on, njegovi otroci in njegovih otrok otroci, brez žen njegovih sinov. Jožef je imel dva sina, tako je bilo vsili skupej sedemdeset. Jožef pelja svojiga očeta pred kralja. Pove kralju, de oče in njegovi bratje so ovčar¬ ji. Kralj se ga je o veselil. Ukaže mu dati nar lepši deželo. Gesen, in reče jih z vsim potrebnim živežem pre- viditi, kar je Jožef z veseljem storil. Jakob je bil sto in trideset let star, ko je v Egipt peršel. Živel je v Egiptu še sedemnajst let. Ko je čutil, de se perbližuje njegova smert, pošlje po Jožefa. Jožef pride, in perpelje svoja dva sina, Efrajma in Ma- naseta, de ju je oče blagoslovil. Jožefu pa še reče: Glej, jest umerjem, pa Bog bo per vas, in vas bo spet perpeljal v deželo naših očetov. Kadar pa umerjem, ne pokoplji me v Egiptu ampak na Kananskim, kjer Abraham in Sara, Izak in Rebeka počivajo. Pokliče pa tudi svoje druge sinove k sebi, nad vsakim moli in jih 74 blagoslovi. Judatu pa posebej reče: Juda! tvoji bratje te bodo hvalili — sinovi tvojiga očeta se ti bodo per- klanjali — kraljeva palico ne bo od Judata vzeta, tudi ne vojvoda od njegovih ledi, dokler ne pride tisti, ki je namenjen poslan biti, in ta je tisti, na kteriga narodi čakajo. Tisti, ki ga je Bog obljubil poslati, in po kterim bodo vsi narodi po blagoslovenji, je Mesija, Jezus Kri¬ stus, Odrešenik sveta. Po njeni bodo ljudje opravičeni, sveti: storil bo iz grešnikov pravične, on jim bo voljo božjo na tanjko razodel, v njega bodo verovali, in bo tudi storil, de mu bodo zvesto služili. Vsi rodovi na zemlji bodo zamogli po njem zveličanje doseči, ktero jim je izvirni greh odvzel. To je tisti blagoslov ali že- gen, kteriga je Bog Abrahamu, Izaku in Jakobu oblju¬ bil. V tem prerokovanji Jakob že čas zaznamova, kdaj de pride obljubljeni Mesija, ker pravi: Kraljeva palica, to je kraljeva oblast, ne bo prej od Judovigo rodu vzeta, de pride tisti, na kteriga vsi rodovi čakajo. To se je tudi zgodilo. Ko je bil Jezus rojen, so bili Judje pod oblastjo kralja Herodeža, kteri je Idumejec in ni iz Judoviga rodu bil. O . • Ko je Jakob svoje otroke poblagoslovil, in jim svoje zadnje nauke dal, se popravi na postelji in v Bogu umerje, kakor je tudi vedno le za Boga živel. Jožef spolne zadnjo voljo svojiga očeta, in ga pokoplje na Kananskim. Jožef, njegovi bratje in ves Egipt je žalo¬ val po Jakobu. Ker mora vsaki človek umreti, tako se je tudi Jožefu dan smerti perbližal. On pokliče svoje brate k sebi, in jim reče: Glejte! jest zdej umerjeni, pa Bog vas bo varoval, in vas bo v deželo perpeljal, ktero je našim očetam obljubil. Tisti čaz vzamite tudi moje košice seboj. In umeri je sto in deset let star, poln žive vere v Boga, kteriga je v vsim svojim življenji čez vse ljubil. Velika žalost je bila po vsim Egiptu za njim. 75 V celim življenji Jožefovim vidimo očitno božjo pre¬ vidnost, kako je Jožefu vse dobro obračala. Božja volja je bila zvoljeno ljudstvo v pravi veri ohraniti, in ga pred malikovanjem obvarvati. Na Kaminskim so ljudje malike molili, in živiga ediniga Boga niso poznali. De bi Izra¬ elci sčasama ne bili zapeljani, je Bog Jakoba in njego¬ ve otroke v Egipt speljal. Egipčani so scer tudi raali- kovavci bili, vsigamogočniga Boga niso poznali; pa pa¬ si irjev niso terpeli, so jih zavidili, in se z njimi kar niso pečali. Jakob in njegovi otroci so bili pa pastirji, tako ni bilo nevarnosti zapeljanim bili v pregreho mali¬ kovanja. Izraelci so tako živino klali in jedili, ki so jo Egipčani sveto za bogove častili in ji daritve darovali, in zato se je Egipčapam gnjusilo nad njimi. De je Bog svoj namen speljal, je zvolil Jožefa nar boljšiga sina Jakoboviga v Egipt naprej poslati. Bratje sovražijo Jožefa, sklenejo ga umoriti, kar bi bili tudi storili, ko bi jim Ruben ne bil odsvetoval, in jih ne bil napravil, de so ga v kapnico vergli, ktera je bila tisti čas k sreči suha. Mislil pa ga je iz kapnice izleči, ga oteti in očetu domu poslati. Ali božja volja ni bila ga k očetu več spustiti, temuč v Egipt poslati ga. Tako ve Bog tudi iz hudiga dobro storili. Naklonil je Bog, de ravno tisti čas ptuji kupci iz Madjana memo gredo, pro¬ dajo jim ga, in odpeljajo ga v Egipt. V Egiptu ga prodajo putifarju, velikima služabniku kraljevima. Jožef je zvesto služil. Bog in njegov gospod ga je ljubil. Ali nezvesta gospa, gospodinja njegova ga v hudo na- P eI j ll je, v kar Jožef ni dovolil. Iz tagote ga putifarju po krivim zatoži, kteri ga je dal v ječo perpreti. Ne¬ dolžni Jožef je mogel štiri leta v ječi bili. Duh božji mu je dal modrost kralju posebne sanje razložiti. To ga je rešilo iz ječe, in kralj, ga je postavil perviga poglavarja za seboj čez ves Egipt. Po zasramovanji in velikim terpljenji je Jožef visoko povikšan v čast in 76 oblast. Dragina in lakota mora Jakoba poslati svoje sinove v Egipt žita kupit, in na zadnje gre sam Jakob v Egipt 'i. vso svojo družino, kakor je Bog hotel, in že Abrahamu dve sto let prej povedal. Kralj jim je dal lepo deželo Gesen, kjer so svoje cede pasli. Egip¬ čani se pa niso nič z njimi pečali. Prebivali so tukej ko ptujci, dokler, jih ni Bog v obljubljeno deželo peljal. Tako božja previdnost z ljudmi dela, in jih vodi, de svoje dobre namene dovede. Torej terdno se vselej na Boffa zanesimo. V Jožefu pa tudi vidimo, pravijo s. očaki, podobo Jezusovo. Veliko zgode!) priča od tega. Nektere ho¬ čem omeniti. Jožefa so bratje sovražili, ki ga je oče ljubil, ki mu je povedal, kaj hudiga de so bratje tsorili in ko jim je povedal, de bo enkrat njih gospod. Judje so Jezusa sovražili, ki jih je zavoljo pregreh ljubeznjivo svaril, jim povedal, de je sin božji, de ga bodo vidili na desnici božji soditi celi svet Oče pošlje Jožefa za brati gledat, kako de jim je. Ka¬ kor ga vidijo, sklenejo ga umoriti, prodajo ga za dvaj¬ set denarjev, in njegovo suknjo v kri pomočijo. Oče nebeški pošlje Jezusa Kristusa na svet iskat zgubljenih ovac Izraelske hiše. Judje sklenejo ga umo¬ riti, Judež jim ga proda za trideset srebernikov, Judje ga ajdain izdajo, kteri so ga na križu umorili. Jožef je po nedolžnim v ječo verzen, nobeden se za-nj ne potegne, nobeden ga ne zagovarja, voljno vse terpi. Med dvema hudodelnikama je v ječi, enimu pove, de bo v svojo prejšnjo čast povikšan, drugimn pa de bo umorjen. Po velikim zasramovanji in poniževanji je po¬ vikšan do kraljeve časti in oblasti. Hudobni Judje Jezusa po krivici tožijo, obsojen je bil k smerti, in ni ga, kteri bi ga zagovarjal. Veliko zasramovanje, preganjanje in druziga hudiga je preter- pel na duši in telesu, pa ni odperl svojih ust, obešen 77 na križu visi med dvema razbojnikoma v sredi, enima obljubi nebeški raj, druziga pusti v* hadobli umreti. Tri dni je bil v grobu, in potlej je poviksan bil. Jožef je ostal v svoji časti do konca svojiga živ¬ ljenja. 1 Ji! je gospod kraljeve hiše in celiga kraljestva, sam kralj je bil še vikši od njega. Vse ga je klicalo očeta, odrešenika dežele, vse se mu je perklanjalo. Povsod je bila lakota, le v Egiptu per Jožefu je bilo kruha obilno, vsak je mogel le k Jožefu iti žita prosit. Tudi bratje njegovi pridejo k njemu, poklekujejo pred njim, spoznajo ga, deje njih brat, pridejo k njemu v Egipt in vsiga dobriga so imeli v obilnosti pod njegovo oblastjo. Jezus, ki je od smerti vstal, je poglavar vse cerkve, čez vse je poviksan, vsi smo pod njegovo obla¬ stjo, imenujemo ga Jezusa ali Odrešenika sveta, njego¬ vima imenu se vsako koleno perklone. Ni resnice, ni milosti najti kakor v cerkvi, kjer Jezus, kraljuje. Vsako ljudstvo, ki želi zveličano biti, mora v Jezusovo cerkev priti, ker sam pravi: Jest sim kruh življenja, kdor k meni pride, ne bo lačen, kdor v mene veruje, nikdar več žajin ne bo. je sel Jakob s svojo družino v Egipt? Jakob je šel v Egipt. Kaj je Jakob se prej storil, preden se je na pot spustil'! Boga je še prej prosil, de bi mu razodel, če mu je všeč, de gre v Egipt. ■dli mu je Bog svojo voljo razodel 'l Bog mu je rekel, de naj le gre v Egipt, de tam ga bo veliko ljudstvo storil, in de ga bo spet peljal v obljubljeno deželo. 78 Kaj se učimo tukej od Jakoba? De naj vselej skerbimo voljo božjo zvediti, in po volji božji vse, in zoper voljo božjo pa nikoli nič naj ne storimo. Kako Je bil Jakob sprejet p Egiptu? Kralj je njega in njegove otroke veselo sprejel, in mu je dal lepo deželo Gesen v prebivali.se. Zakaj je Bog svoje ljudstvo v Egipt poslal? De bi od Kananskih malikovavcov zapeljano ne bilo, se tam narastlo v veliko ljudstvo, in de ga potlej nazaj peljal v obljubljeno deželo in mu jo v last dal. /!li so Egipčani praviga Boga molili ? Niso ga poznali, in torej tudi ne molili, so le svoje malike molili. Ali je bil Jakobov rod. v Egiptu tudi v nevarnosti zapeljan biti? Ni bil v taki nevarnosti, zakaj Jakob in njegovi sinovi so bili pastirji, Egipčani se pa s pastirji niso pe¬ čali, ko so take živali klali in jedili, ktere so oni za bogove molili, o Kaj še posebniga vemo od. Jakoba pred ko je umeri? Vemo, deje vse svoje sinove blagoslovil, vsakima povedal, kako se mu bo godilo, in Judu je se posebej povedal, de od njegoviga rodu bo rojen Mesija, in ob tistim času bo rojen, ko njegov rod ne bo več imel kral¬ jeve oblasti. Kaj je Jožef svojim bratam pred svojo smertjo naročil? De spet pojdejo v obljubljeno deželo, de takrat naj vzamejo njegove ko.sice seboj. Kaj se učimo iz vsili teh zgodeb ? Učimo se na božjo previdnost se vselej terdno za¬ nesti, ker brez božje volje se las z glave ne pade, 79 godi naj se nam kakor si bodi, bo Bog tistim, ki ga ljubijo, vselej v dobro speljal. is. Zvoljeiio ljudstvo v EgipHs. Abrahamova rodovina ima v s. pismu več imen, pa vselej je ravno tisto ljudstvo imenovano. Pravi se mu zvaljeno ljudstvo, ko ga je Bog zvolil, per njem vero v njega ediniga živiga Boga ohraniti, in se po njem tudi družim ljudstvam znaniga storiti, imenujemo jih Izraelce ali Izraelov rod, ko je Bog Jakobu ime v Izrael spremenil. In Judje jim pravimo po sinu Jakobovim, ki mu je bilo ime Juda. Po sinerti Jožetovi so se Izraelci silno pomnožili. Kralj, ki je z Jožefam živel je umeri, drugi kralj, ki je čez vee let v Egiptu kraljeval, ni hotel nič vediti od Jo¬ žefa, kaj dobriga je Egipčanam storil. Kralja skerbi, kaj bo počel s tako velikim ptnjim ljudstvam. Sklene ga zatreti, de bi se zmanjšalo. Obklada ga s težkim de¬ lam v cegovnicah, na polji in z drugimi deli, kot sužne ga je imel. Zlo težko jim je bilo v sužnosti živeti. Bog jo pa vse to hudo dopustil, de so želeli iz Egipta iti v obljubjeno deželo, kar bi ne bili storili, če bi se jim bilo zmirej dobro godilo. Tako so pa Boga prosili, de bi jih skorej rešil. Ko kralj vidi, de jih s hudo tlako ne more zmanj¬ šati, de jih je zmirej le vee, zapove babcam vse Izraelske otroke možkiga spola precej per rojstvu po¬ moriti. Kar pa babce niso storile. Kralj razser- den pošlje svoje služabnike, de naj vse novorojene fante Izraelskih mater v vodo pomečejo. Tisti čas je bil Mozes rojen, materi se je otrok smilil, tri mesce ga skriva pred kraljevimi služabniki. Pa nič več ga ne more perkrivati. Splete tedej iz bičevja jerba.šček, položi otroka va-nj, in dene ga per kraji v Nil. Sestra pa je od delječ stala in gleda, kaj se bo z 80 otrokam zgodilo. Bog pa — je tako naklonil, de je ravno tisti čas kraljeva hči s svojimi deklami k vodi peršla se vmivat. Zagleda jerbašeek v bičevji in precej reče svojih dekel eni po-nj iti. Ko ga odpre, zagleda otroka v njem, ki veka. Kraljevi hčeri se smili otrok in reče: izraelskih otrok bo kteri. Kadar je Mozesova sestra od delječ vidiki, de je kraljeva hči tako prijazna, in de se ji otrok sinili, stopi k njej in ji reče: Hočeš, de grem in kako hebrejko pokličem, de ho dete dojila? Odgovori ji: Le pojdi. Vesela, gre po otrokovo mater samo, kteri kraljeva hči reče: Vzemi tega otroka, in redi mi ga, ti bom že dobro plačala. Mati vesela, ga vzame in ga redi. Kraljeva hči mu ime Mozes da, ko ga je iz vode vzela. Mati ga je odredila in kraljevi hčeri dala, ktera ga je kot svojiga otroka ljubila, in ga izučiti skerbela, Mozes prebiva v kraljevi hiši, de. je bil štirideset let star. Slišal je večrat. kako hudo se njegovim bratam godi. Mozes noče več sin faraonove hčere hiti, zavoljo svoje vere zapusti njeno hišo in šel je k Izraelcam ka¬ kor s. Pavel pove: De si je zvolil raji z ljudstvom bož¬ jim terpeti kot časno veselje greha imeti, in ljubši mu je zavoljo Jezusa zasramovan biti, ko vse bogastvo Egipčanov, zakaj gledal je na plačilo. Zanesel se je na Boga nevidniga, bal se ni serditosti kraljeve, in ponaša se za svoje brate. Hebr. 11. Zgodi se enkrat, de nek Egipčan eniga Izraelca tepe, Mozes brani svojiga brata in Egipčana ubije. Drugi dan vidi, de se dva Izraelca bojujeta, tedej reče krivičnimi!, kaj biješ svojiga brata. Ta mu pravi: Kdo te je sodnika postavil, ali hočeš tudi mene ubiti, kakor si včerej Egip¬ čana ubil. Mozes se na te besede vstraši in si misli, kako se je moglo to tako naglo zvediti. Pa tudi kralj je zvedil, kaj de je storil, zapovedal ga je iskati, de bi ga umoril. Mozes je pa zbežal na Madjansko. Truden 81 in shojen sede per studencu. V tistim kraji je prebival bogaboječ duhoven, kteri je imel sedem hčer, ki so ovce pasle, in ravno takrat so cede pergnale k studencu na¬ pajat. Drugi pastirji so tudi pergnali svoje cede, in niso dekletam pustili napajati. Mozes brani deklet, in jim ovce napoji. Ko so domu persle, se oče čudi, kako je, jih vpraša, de ste tako hitro persle? Povedo očetu, en Egipčan nas je pred pastirji branil, in se nam ovce napojil. Oče reče: Zakaj niste tega moža perpeljale, ki vam je dobro storil? Pokličite ga, de znami je. Berž ga pokličejo, in Mozes pride. Ostal je per bogaboječim Jetrn, pasel mu je čedo, in Jetro mu svojo hčer Seforo da za ženo. Prebival je štirideset let per Jetru, de ga je Bog poklical v Egipt iti Izraelce iz sužnosti rešit. Kako se je godilo Izraelcam v Egiptu po Jožefovi smertil Po Jožefovi smerti, ko je drugi kralj v Egiptu kraljeval, kteri od Jožefa nič vedil ni, je Izraelce hudo imel, jih z nar težejsimi deli per cegovnicah in na polji obkladal. Zakaj jih je tako hudo imel i Preveliko ljudstvo seje bilo že narastlo, hotel jih je zatreti, ker se je bal, de bi vsiga Egipta pod se ne spravili. Kaj je še hujiga zapovedali Babcam je zapovedal vsaciga novorojeniga fantiča per Izraelcih umoriti, kar pa niso storile, ker so se Boga bale. je potlej kralj storil., ko babce njegove volje niso spolnile ? Zapovedal je svojim služabnikam vse Izraelske no¬ vorojene fantiče v vodo pometati. 6 82 Kaj je storilci mati Mozesovdj ko seje Mozes rodil? Skrivala ga je tri mesce, in ko se je bala, (le bi se ne zvedilo, ga je v jerbašček s smoljo zakapljen djala, in na vodo položila. Mii je Mozes na vodi utonil": Ni, Kraljeva hči ga je iz vode vzeti ukazala, in ga njegovi materi v rejo dala in za nj dobro plačilo obljubila, potem pa ga je v svojo hišo vzela, in v vsim potrebnim izučiti dala. Kdo je vse tako obračal z Mozesam? Bog, ki ga je zvolil učenika in vojvoda Izraelskiga ljudstva, klero bo nekdaj iz Egiptovske sužnosti v ob¬ ljubljeno deželo speljal. Koliko časa je živel Mozes na kraljevini dvoru ? Do štiridesetiga leta. Kje je potlej živel? V Arabii, kjer je per bogatim možu Jetrn čedo pasel. 19. Mozcsov poklic. Božja obljuba, de se Abrahamov rod bo tako na- rastel, de ga ne bo sošteti, se je že v Egiptu spolnje¬ vala. Izraelcov je bilo že tolikanj, de so se jih že Egipčani bali, in jih kralj zaterati začel. Pa Bog jim je tudi povedal, de ne bodo zmiram v Egiptu ostali, de jih bo peljal v obljubljeno deželo, in jim jo bo v last dal, kjer so njih očetje Abraham, Izak in Jakob, kot ptujci prebivali. Odrešenika Izraelcov iz Egipta je Bog Mozesa zvolil, kteri je bil moder in učen mož. Enkrat žene Mozes svojo čedo delječ v pušavo clo do gore Horeb. Čas božjiga usmiljenja Izraelce rešiti iz suž¬ nosti je prišel in Bog' se perkaže Mozesu v gorečim germu. Mozes vidi germ goreti in ne zgori. Hotel je 83 viditi, kaj je de germ ne zgori, gre bližej njega. Go¬ spod ga pa iz srede germa zakliče: Mozes! Mozes od¬ govori: Tukej sim. Bog reče, ne hodi blizo, izuj svoje čevlje, kraj kjer stojiš je svet, »lest sim Bog tvojiga očeta, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Mozes poln svetiga strahu, obraz skrije. Bog pa dalje govori: Vidil sim nadlogo svojiga ljudstva v Egiptu, in slišal njegovo vpitje čez njih neusmiljene perganjavce per delu. Rešiti jih hočem iz rok Egipčanov in jih pe¬ ljati v dobro prostorno deželo, ki se mleko in med po nji cedi; na Kanansko jih popeljem. Pridi, tebe hočem k Faraonu poslati, de izpelješ moje ljudstvo iz Egipta. Mozes ponižen reče: Kdo sim jest, de bi k Faraonu šel in Izraelske otroke iz Egipta speljal? Bog mu reče: Jest bom s teboj, in to ti ho v znamnje, de sim te jest poslal. Kader boš moje ljudstvo iz Egipta peljal, boš na ti gori Bogu daroval. Mozes odgovori: Hočem iti in jim reči: Bog vaših očakov me je k vam poslal. Če mi pa reko: Kako pa mu je ime? kaj hočem reči? Bog mu pravi: Reci, jest sim, ki sim. Tisti kteri je, me je k vam poslal. Reci Izraelovim otrokam: Gospod Bog vaših očakov, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov me je k vam poslal, to je moje ime na vekomaj Pojdi in pokliči starašine Izraelovih otrok in jim reci, Bog vaših očakov se mi je perkazal in mi je rekel: Jest sim vidil nadlogo, ki se vam je v Egiptu pergo- dila, hočem vas rešiti in perpeljati v deželo, ki se mleko in med po nji cedi. In poslušali te bodo, in pojdejo s teboj h kralju, kterimu reci: Bog Izraelcev nas je po¬ klical, tri dni hoda delječ od tukej hočemo iti Gospodu svojimu Bogu darovat. Pa vem, de kralj vas ne bo spustil, dokler ne bom svoje roke stegnil in Egipta vda- ril s čudeži, ktere hočem storiti med njimi. Ljudstvo bom pa prijetno storil Egipeanam, in ne pojdete prazni od tod. Vsaka žena, pravi Bog po Mozesii, naj od svoje 6* 84 sosede in od svoje gospodinje sprosi zlate in sreberne posode in oblačila, in naj jih položi na svoje sinove in hčere, in tako boste Egipt ob vse perpravili. Mozes vpraša Boga, če me pa vprašajo, kako pa mu je ime? Kaj hočem reči? De Mozes to vpraša se ni čuditi, Egipčani so imeli brez števila bogov ali mali¬ kov,vsakteriga so drugači imenovali, praviga Boga pa niso poznali. Zato mu Bog reče! Reci jim, jest sim, ki sim. Jest sim Boo- vaših očakov, Boo- Abrahamov, Iza- kov in Jakobov Po tem so vodili kdo de je. Bog mu tukej razodene, de ga ni imena za nj. On je tisti, ki je. On je, kteri je vselej sam od sebe od vekomaj do vekomaj. Vse drugo je, kar je, le zato, ker on hoče, de je. Angelji ga poznajo, zato padajo na svoje obraze in ga molijo. Vse kar v celi stvarjeni natori le vidimo, de so stvari, de vsaka stvar kako moč v sebi ima. Vi¬ dimo, postavim, terto, de raste, zeleni, cvete, grozd na¬ redi , nam vino da, kako se pa to zgoditi zamore, ne vemo. In če vse stvari po svojim redu premišlujemo, nič več ne vemo ko per terti, reči moremo v ponižnosti svojiga serca, to vse je kaj božjiga, božja vsigamogoč- nost vse to stori. In res je, kar s. Pavel uči: „V njem živimo, in se gibljemo in smo.“ Mozes še daljej z Bogam ponižno govori: Verjeli mi ne bodo in rekli mi bodo: Gospod se ti ni perka- zal. Bog- mu na to da moč čudeže storiti. Reče mu, kaj deržiš v roki? Odgovori: Palico! Gospod mu reče: Verzi jo na tla. Vergel jo je , in kača je bila iz nje, in Mozes beži pred njo. Gospod mu reče: Primi jo. Jo prime, in iz kače je bila spet palica. Gospod mu daljej reče: Vtakni svojo roko v nederje. Ko jo je vtaknil, je bila polna gob. Gospod reče: Spet jo vta¬ kni v nederje. On je storil, in bila je čista. (Je ti pa na te čudeže ne bodo verjeli, in tvoje besede ne poslu¬ šali, mu daljej Gospod reče: Vzemi tekoče vode in zlij 85 jo na suho, in bo kri iz nje. Mozes še le več govori in pravi: Težko govorim. Gospod mu reče: Kdo je človeku usta vstvaril? Kdo je mutca in glušca, ali kdo njega, ki vidi, in ki je slep vstvaril? Ali nisim jest vsili vstvaril? Le pojdi, jest bom v tvojih ustih in te uril, kaj boš govoril. Bog ga svari zavoljo nevere in mu reče: Tvoj brat, Aron, ti bo peršel naproti v pušavi, in te bo vesel. Njemu vse povej, kar ti bom rekel. Mozes vzame slovo od Jetrota, vzame svojo ženo, hčer in sinova in svojo palico v roko in gre v Egipt. V pušavi ga njegov brat sreča. Mozes mu povej, po kaj ga Bog pošlje. Oba gresta v Egipt, in tam skli¬ četa vse starašine Izraelskiga ljudstva. Aron jim per- poveduje vse besede, ki jih je Bog govoril. Mozes dela čudeže s palico, in a se ljudstvo je verovalo in Boga molilo. 20. Mozes čudeže dela. De bi Izraelci v veri v praviga Boga terdni ostali, in po njih tudi druge ljudstva na zemlji praviga nevid- niga Boga spoznale, je Bog tudi čudeže delal, po kte- rih se je razodel, de je, in de je vsigamogočen. Vidih so, de vse stvari so mu pod oblastjo, vse se zgodi, kakor on hoče. Ker pa še ni zadosti le verovati v Boga, temuč se mora tudi po njegovih zapovedih živeti, se jim je Bog tudi svetiga in pravičniga razodeval, ko je Izraelcam oznanil: Ce boste po moji volji storili, vas bom srečne storil, dal vam bom dobre letine, mirne čase in sovražnike vaše v roke, in srečni boste v vojskah. b'e pa ne, se vam bo pa hudo godilo. Večkrat jim je že štralingo prej povedal, kakoršno jim bo poslal, de niso mislili, po tem ko se je že zgodilo, de se je le tako permerilo, temuč so spoznali, de je od Boga prišlo hudo ali pa tudi dobro, kakor jim je prej oz¬ nanil. Vse kar je Bog storil v Egiptu se je po 86 Egipčanih tudi po družili deželah razglasilo. Kamor so po svojih kupčijah peršli, so od Izraelcov in od njih mogočniga Boga perpovedovali, kakoršne čudeže je v Egiptu delal. Jozuetu so na Kanonskim rekli: „Siišali smo od mogočnosti tvojiga Boga in od vsiga, kar je v Egiptu storil.“ Joz. 9, 9. Mozes in Aron gresta h kralju, in napovesta božje povelje. Rečeta mu: Tako pravi Gospod: Spusti moje ljudstvo, de gre v pušavo mu darovat. Kralj odgovori: Kdo je Gospod, de bi mogel njegovo besedo poslušati, in Izraelce spustiti. Ne poznam nobeniga Gospoda, in ljudstva ne dam iz dežele. Od tistiga dneva je ljudstvo se terdisi per delu imeti zapovedal, in če ob času ni bilo storjeno, so ljudstvo pretepali. Starasini so Mo- zesu in Aromi očitali, kaj sla nam naredila, zdej nam je se hujše, ko poprej. Mozes Bogu potoži in reče: Zakaj si ljudstvo v nadlogo perpravil, zakaj si me po¬ slal? Od tistiga časa, kar sim per Faraonu bil, de bi v tvojim imenu govoril, z njimi še hujše dela. Gospod mu odgovori: Zdej krnalo boš vidil, kaj bom Faraonu storil, zakaj zavoljo močne roke jih bo spustil, in na mod moje roke jih bo gonil iz svoje dežele. Jest sim Go¬ spod, kteri sim se perkazal Abrahamu, Izaku in Jakobu ko vsigamogočni Bog. In jest sim z njimi zavezo sto¬ ril, de jim hočem deželo Kanaan dati, v kteri so kakor ptujci živeli. Povej Izraelskim otrokam: Jest sim Go¬ spod, ki vas hočem iz Egiptovske ječe, iz sužnosti re¬ šiti. Jest jih bom imel za svoje ljudstvo, in bom vaš Bog. Jest hočem kralju serce vterditi, in veliko čude¬ žev v Egiptu storiti. Kralj vaju ne bo poslušal, jest pa bom v daril Egiptovsko deželo, in Egipčani se bodo učili, de jest sim Gospod. Bog pošlje Mozesa in Arona, oba že po osemdeset let stara, h kralju, in Mozes je v Gos imenu več čudežev storil, kralja prepričati, de ga je Bog po- 87 slal. Aron verze palico pred kralja na tla, in zvergla se je v kačo. Ali kralj ni na to porajtal. Mozes udari s palico na reko Nil. Vsa voda se je v kri sprevergla, Vse ribe so pocerkale, in nihče jo piti ni mogel. Kralj gre proč, in ni mu bilo mar. Mozes vzdigne palico čez vode, in brez števila žab je peršlo iz vode in jezer. Po polji, po hišah, po posteljah, po shrambah in clo po kra¬ ljevi hiši jih je bilo vse živo, vso zemljo so pokrile. Na to poklice kralj Mozesa in Arona in jima reče: Prosita Gospoda, de žabe odvzame, in spustil bom ljudstvo. Mozes reče kralju: Kdaj hočeš, de Boga prosim, de jih odvzame? Odgovori kralj: Jutri. Mozes mu reče: Storil bom kakor hočeš, de spoznaš, de ni taciga, ka¬ kor je naš Bog. Mozes je storil in žabe so zgi¬ nile. Farao pa vterdi svoje serce, in ni storil, kar je obljubil. Mozes še le huje stiska Egipt s komarji, muhami, s živinsko kugo, s černimi mehurji, ki so se spah- nili po ljudeh in po živini. Strašno vreme pošlje Bog eez ves Egipt, treska, gromi in toča pobije vso zelen¬ javo na polji, in tudi ljudi in živino. Per Izraelcih je bilo pa zinirej lepo, desiravno so v sredi med Egipčani prebivali, jih vender nič hudiga ni zadelo. Potem so spoznali, de njih nevidni Bog je res vsigamogočen, ki Egipčane tako hudo stiska, njih pa varuje, de se jim nar manjši hudo ne zgodi. Bog pošlje neznano veliko število kobilic, ktere so vse pojedle, kar toča še ni zdro¬ bila, tako de po celim Egiptu ni nič zeleniga ostalo. Strafal je Bog- Egipt s tamo tako veliko skozi tri dni, de eden druziga niso vidili, per Izraelcih je pa nar lepši sonce sijalo. Kralj se razserdi, pošlje po Arona in Mo¬ zesa in jima reče: Pojdite vsi z otroci vred v pušavo svojimu Bogu darovat, le živino popustite. Mozes pravi, tudi vso živino bomo seboj vzeli. Na to ves togoten kralj spusti Mozesa, in mu zapove nikdar več pred nje- 88 gov obraz priti, sicer ga bo umoril. Mozes mu reče j Kakor si rekel, tako se bo zgodilo, nič ver ne pridem pred tvoje oči. Mozesa so pa Faraonovi služabniki in vsi ljudje visoko častili. Heče še Mozes kralju: To govori Gospod: Opolnoči pojdem po Egiptu in pomoril bom vse pervorojeno od kraljeviga sina noter do pervo- rojeniga zadnje sužne, in tudi vse pervorojeno od živine bo pocerkalo. (n veliko vpitje bo po celim Egiptu, ka- koršniga se ni bilo in ga ne bo. Per Izraelskih otro- cih pa kar pes ne bo cerknil, de boste vedili skozi kak¬ šen čudež Gospod Egipčane od Izraelcov loči. In vsi tvoji hlapci bodo k meni peršli, pred me poklekovali, in me prosili, pojdi vim s svojim ljudstvam, in Mozes je šel od kralja jezen. Kralj pa je ostal terdovraten. Zakaj se kralj ni vdal ljudstva Izraelskiga spustiti, desiravno gaje zatiral, in ga ni mogel terpeti? Zato, ko mu je vse težke dela opravilo, in se je bal, de bi se ne vernilo, in z vojsko eez-nj ne peršlo in vsiga Egipta pod se ne spravilo, ker so močni bili. Ali božji moči se ves svet ne vstavi, kar Bog hoče, to spelje. Bog je hotel, de bi ga ljudje spoznali in verovali v vsi- gamogočniga Boga, in de družili bogov zraven njega ni. Po tolikih čudežih so Egipčani in Izraelci vidili, kako mogočen je Izraelcov Bog, de maliki Egipčanam v vsih nadlogah in stiskah nič pomagali ne zamorijo. Izraelci so se tudi prepričali, ker so vidili, de Egipčani so okoli njih vsi hudo tepeni s tolikanjiini štrafingami, njim se pa nič žaliga ne zgodi, de njih Bog je pravi Bog, maliki Egipčanov so pa nič. Kralj sam je večkrat Mozesu rekel: Grešil sim zoper vašiga Boga, ali prosi za me, de mi štrafingo odvzame. In Mozes, de bi bil kralj bolj prepričan od praviga Boga, je tudi kralju rekel: Kdaj hočeš, de ga prosim? In kakor mu je kralj rekel, je Mozes Boga prosil, in Bog je štrafingo odvzel Po vsim tem bi bil tudi kralj lahko prepričal se, še 89 imam Gospoda višiga od mene, in on je moj pravi Bog, njemu moram pokoren biti. Ali ne v dimo i v kralju izgled terdovratniga grešnika, kteri v svojim sercu še ima nektere žarke prave vere, ker v bolezni, ali ko čuti, de se mu smert perbližuje, ga grevajo grebi, obeta jih opustiti in novo življenje po volji božji začeti, ko pa ozdravi je spet tako hudoben ko prej. Grevenga ni bila serčna žalost, je bila le v ustih, ker se je pravice božje bal, greha ni sovražil, Boga ni ljubil, zato pa spet greši. Kaj se je zgodilo en dan., ko je Mozes na gori Horeb ovce pasel ? Vidil je germ goreti, pa ni zgorel. Kaj je Mozes storil i K germu je hotel iti gledat, Bog mu je pa prepo¬ vedal blizo iti, ker tisti kraj je bil svet. Kij mu je Bog tukej zapovedal? Zapovedal mu je v Egipt h kralju iti, in mu v bož¬ ji* 11 imenu reči, de naj spusti božje ljudstvo, de gre tri dni hoda od tukej v pušavo svojimu Bogu darovat. Kakošno oblast mu je Bog dal? Bog mu je dal oblast čudeže delati. sužnosti od njega perpo- vedovali, ker so jih vidili, kako mu tudi zunanjo službo opravljajo; in po tem so tudi verovali v Jezusa, kteriga so Izraelci za svojiga Odrešenika perčakovali, kar je Samarjanka Jezusu per Jakobovim vodnjaku rekla, de čakajo Mesija, kteri jih bo učil, kako se Bog prav Ul moli, kako se zamore spet z Bogam zediniti, od kteriga se je človek po grehu ločil in ga nehvaležen zapustil. Kakor se še danes ta dan godi, de so med hudob- nimi tudi vselej še nekteri dobri vmes, tako so med vje- timi Izraelci tudi nekteri bili, ki so praviga Boga molili in mu pokorni bili. Res je, tudi pravični božji otroci s hudobnimi vred morajo terpeti, kadar Bog zavoljo hu¬ dobnih štrafingo pošlje, terpe sišer po nedolžnim, pa Bog je vsigamogočen in pravičen, in jim v boljšim življenji na unim svetu vse obilno z dobrini plača. Živel je sosebno pravični in bogaboječi mož To- bija v mestu Ninive. Kralj Senaherib ni mogel Judov ter¬ peti, premoženje jim je jemal, zapiral in tudi moril jih je. Vjete Izraelce je Tobija obiskoval, jih opomina!, tolažil, in jim od svojiga premoženja delil. Živil je lačne, obla¬ čil nago in mertve pokopaval. Kadar je slišal, de kak ubit Izraelec na kakim kraji leži, je šel po truplo, ga nesel na svoj dom, in ga je ponoči pokopal. Zavolj nje- goviga pravičniga življenja z dobrimi deli združeniga ga je Bog ljubil. Vse to je zapisano v svetim pismu v bukvah Tobijevih. Bog pa Izraelcov tudi v sužnosti ni zapustil, dajal jim je preroke, kteri so jih učili, de so svoje pregrehe spoznavali, zavoljo klerik so v sužnosti in jim obetali odrešenje po obljublenim Vlesiju. Nesreča Izraelcov bi bila mogla tudi druga dva rodu Judatova zmodriti, ali nič ju ni zmodrilo, vedno sta bila hudobniši. Glejte! kaj Bog stori za neumerjočo človeško dušo, de bi jo večno zveličal. Zveličan pa nihče drugač biti ne more, kakor de Boga in njegovo sveto voljo spozna in jo v djanji dopolne. Kteri preroki so sosebno Izraelce od malikovanja odvračevalil Elizej, Ozej, Amos, Mihej in Jona. 142 Kako se je Izraelcam godilo, ker niso prerokov po¬ slušali in se niso poboljšali? Na Asirsko so bili v sužnost odpeljani in niso vec v obljubljeno deželo prišli. JU je Izraelcam sužnost v kaj dobriga na duši za¬ legla? Vee iz njih se jih je poboljšalo, k Bogu obernilo in se zveličalo. JU je nevernikam kaj dobriga perneslo, koso Izraelci med njimi prebivali? Neverniki so se učili praviga Boga spoznati, in se perpravljali v sveti evangeli verovati, kteri jim je bil pozneje oznanjen. 3-5« Judov sIio jcstvo in čemenje boije v njeni. Znano vam je, de se je Salomon zoper Boga hudo pregrešil, ker je Boga zapustil in malike molil. Bo«- mu je dal po preroku na znanje, de po njegovi smerti se bo kraljestvo razdelilo, kar se je tudi zgodilo. Deset rodov je odpadlo, in so si izvolili Jeroboama kralja, in temu kraljestvu so rekli Izraelsko kraljestvo. Dva rodu sta pokorna ostala Roboamu, simi Salomonovima, Juda in Benjamin, in temu kraljestvu so rekli Judovsko. Sli¬ šali ste, de Izraelsko kraljestvo je končano, Judovsko je se sto let ostalo. Pa kakošna se je Izraelskimi! kraljestvu zavoljo njegovih grehov zgodila, ravno taka se je tudi Judovskimi! kraljestvu zavoljo njegovih ore¬ hov pripetila. Greh je vselej nar veei nesreča človeko¬ va. Judje so tudi le malo imeli pobožnih kraljev, kteri so za božje cesenje skerbeli. Bog je pošiljal preroke, kteri so Jude svarili in jim žugali s hudimi stralingami, ce se ne poboljšajo, pa vse zastonj. Prerokovali so jim, de bodo v sužnost odpeljani. 143 Prerok Miliej jim je sto in petdeset let prej povedal, de bodo na Babilonsko v sužnost odpeljani, ker je rekel: ^Zavoljo vas bo Sijon kakor njiva zoran, in Je¬ ruzalem bo kakor groblja in hrib, na kterim je tempelj, bo gozdna visocina.“ Mih. 4, 12. „Terpi in je c i S i j o n s k a hči kak o r por o dna, z a k aj z d e j pojdeš iz mesta in boš na polji prebivala in do Babilona peršla.“ Mih. 4. 10. Ecehijel pove vse na tanjko, kako se bo godilo, elo od kralja Sedekija, de bodo mestno zidovje prederli, de bo zbežal iz Jeruzalema, pa sovražniki ga bodo došli, vjeli in v Babilon odpeljali, dežele pa ne bo vidil, in tam bo umeri. Eceh. 12, 3—13. Ravno tako tudi prerok Jeremija vse okoljšine, ktere se bodo godile, prej pove: Govori, de bo dežela obro- pina, Jeruzalemsko obzidje razvaljano, mesto razdjano in tempelj, de bo velika lakota v deželi. Judje bodo v sužnosti merli, in nihče jih ne bo pokopal. Povedal je tudi, de sedemdeset let bodo v sužnosti na Babilonskim, in po tem bodo boljši čase doživeli. Izaija Judam vso nesrečo in hude zgodbe perpoveduje, ktere so se vse zgodile, kakor jim je pravil. Nabuhodonazar, Babilonski kralj je prišel s svojo vojsko v Judovsko kraljestvo, premaga mesto Jeruzalem, pelje kralja in podložne v sužnost na Babilonsko in požge mesto in tempelj, in ga razdene. Kralja Sedekija oslepi. Tako se je spolnilo prerokovanje nad njim, de na Babilonskim je bil, dežele pa vender vidil ni, in tam je tudi umeri. Pobral je vse zlate in sreberne cerkvene posode, jih seboj vzel, in od¬ peljal ljudstvo na Babilonsko. Prerok Jeremija je milost najdel per kralji in je še v Jeruzalemu ostal, tolažil in učil je stare, kteri so po Judeji sem ter tje še ostali, in zemljo in vinograde obdelovali. Vidil je Jeremija, kako sta lepo mesto in tempelj zlo razvaljana in groblja postala, objokuje in obžaluje ga s svojimi žalostnimi 144 pesmi, ktere so v svetim pismu v njegovih bukvah za¬ pisane. O kako nesrečne je storil greh Jude! Koliko je Bog poterpil i. njimi, in koliko dobriga jim je iz lju¬ bezni storil, vse zato, de bi biti Judje za se in za druge spoznali, de le en sam Bog' je pravi, in de le v vero¬ vanji v njega in s življenjem po njegovi sveti volji se človek zveličati zamore, pa za vse božje opominovanje niso marali, ostali so terdovratni v svojih grehih tako dolgo, de so mero svojih hudobij napolnili, in Bog jih je mogel hudo štralati. Terdovratni grešnik glej v Ju¬ dih svojo nesrečo! Po človeško misliti bi mogli reci, zdej je Judovsko kraljestvo končano, in ves Judovski rod zatert. Ali božja volja je bila, de bodo »Judje spet na Kanansko prišli in svoje kraljestvo imeli. Se Mozes jim je naprej povedal, ko jim je zadnje nauke pred svojo sinertjo dajal, de Gospod Bog jih bo med druge ljudstva razkropil, in ko se bodo poboljšali, oni in njih otroci se k Bogu iz celiga serca spreobernili, in njegove zapovedi deržali, jih bo iz sužhosli rešil in se jih usmilil, in ko bi tudi bili po vsih pokranjah zemlje razkropljeni se bodo spet vkup zbrali, de jih bo peljal v njih deželo, jih blagoslovil, in se bodo bolj narašali kakor njih očetje. Omečil jim bo serce, de ga bodo iz celiga serca ljubili in njemu živeli, o. buk. Mojz. 30, 1—6. Prerok Izaija govori od tega tako le: „Gospod se bo usmilil Jakoba, odbral si bo ene iz Izraela, n jim bo dal v njih deželi prebivati, ptujci se ij i m bodo p er dr užili, in bodo v Jakobovi hiši. Ljudstva jih bodo v njih dežele peljal e.“ Izaj. 14, 1—2. „To govori Gospod tvoj Odrešenik in tvoj stvarnik: Jest Jeruzalemu oznanim; v tebi bodo prebivavei in inestam »Judovskim, ve boste sezidane. Čiru rečem: pastir moj si in spolnil 145 bos vso mojo voljo. Jeruzalemu oznanim: sezi¬ dan bos, in tempeljnu: uterjen bos.“ Izaj. 44, 24, 28. „To govori Gospod Čiru, kteriga sim za de¬ snico prijel, de mu narode v oblast dam. »lest pojdem pred njim, on bo zidal moje mesto, in moje vjete izpustil, pa ne za denar ne za darove. Izaj. 45, 1—13. Jeremija pove celo koliko let bodo v sužnosti: Gospod to govori: Kadar bo sedemdeset let h koncu slo, vas bom obiskal in svojo dobrotljivo obljubo nad vami spolnil, de vas spet perpeljem na to mesto. Iskali me boste, in tudi našli, ker m e b o ste iz cel i g a s e r ca iskali. I n n a j d l i m e b o t e, in naza j bom peljal vase vjete.“ Jerem. 29, 10—14. Ravno to so tudi se drugi preroki Judam veliko let prej oznanovali, kar sami iz sebe niso vedili, temne Bog jim je povedal, kaj hoče storiti. Bog je hudo strafal Jude, ki mu niso bili pokorni, pa ojstra šiba božja je Jude tudi zmodrila, in neverni¬ kom k spoznanju božjim veliko pomagala. Veliko Judov je seasama v sužnosti spoznalo svojo hudobijo, so se k Bogu spreobernili, in po volji božji živeli, in se tako poboljšali, de, ko so iz sužnosti na Kanansko prišli, niso več v greh malikovanja padli, temuč vedno le v eniga Boga verovali. Neverniki so se pa od njih učili Boga spoznati, in so z njimi vred Zveličarja sveta upali in perčakovali; in kadar so aposteljni v tiste kraje per- šli sveti evangeli oznanovat, so jih ljudstva z veseljem sprejele in jih verno poslušale. Tako je Bog modro obernil, ki skerbi za zveličanje vsih svojih otrok, kakor so prepričamo po več zgodbah. Kralj Nabuhodonazar zapove mn nar imenitniši in perljudniši mladenče zmed Judov odbrali v njegovo po¬ strežbo. Daniel, Ananija, Acarija in Mizael in več dru¬ žili je bilo odbranih za kralja. Babiloneani, med kterimi 10 146 so Judje v sužnosti živeli, so bili tako nespametni, de so mertve podobe in divje zveri molili. Kralj je naredil zlato podobo šesheiet komolcev visoko, in je zapovedal jo moliti, in listo uro, ko bodo zaslišali glas trobente, naj vsi pokleknejo in naj molijo zlato podobo. Kteri pa je ne bo molil, mora v pee polno ognja verzen biti. Babi lončani so storili, kakor jim je kral j zapovedal. Trije Ju¬ dovski mladenei, Sidrali, Vlizah in Abdenag, ki so bili v kraljevi službi, niso podobe molili. Zatožili so jih kralju. Kralj jih pred se poklice, in jim zapove podobo molili, če ne, bodo v razbeljeno pee verženi, in kteri Bog, jim reče kralj, vas bo iz mojih rok rešil. Odgovore mu mladen¬ ei: Naš Bog, kteriga častimo, nas zamore iz tvojih rok rešiti. Ce pa to ni njegova volja, vedi kralj, de tvojih bogov ne častimo, in zlate podobe ne molimo. Kralj se razserdi, zapove peč sedemkrat močnejši zakuriti, kakor sicer, in zapove jih va njo reči. Vergli sojih va-njo in može, kteri so jih v peč vergli, je plamen zadušil. Vlla- denčam pa nič ni bilo, angelj Gospodov je bil per njih, hodili so v sredi plamena in Boga hvalili. Kralj, ki to vidi, ostermi in reče: Kaj ne, tri mladenče smo zvezane vergli v peč, zde j pa vidim štiri? Odgovore mu: Res je, tri smo vergli. Kralj stopi pred peč in reče: Hidrah, Mizah in Abdenag, služabniki visociga Boga, stopite iz peči in pridite. Precej pridejo, ogledujejo jih vsi in vi dijo, de le en las se jim ni persmodil na njih glavah, in njih oblačila še celo po smodu niso dišale. Na- huhodonazar kralj zavpije in reče: . Ce.šen bodi njih Bog, kteri je poslal svojiga angelja in rešil svoje slu¬ žabnike, ki so va-nj verovali, in se kraljevima povelju vstavili, de niso druziga Boga zunej svojiga molili. Potlej zapove svojim podložnim po celim kraljestvu, de ni nobeniga druziga Boga, kteri bi zamogel tako po¬ magati in rešiti, in kdor ho praviga Boga klel, bo umor¬ jen, in njegova hiša bo poderta. 147 Babilončani so imeli v svojim tempeljnu boga, bro- nosto podobo, Bala so ga imenovali in drakona. Tega so molili in vsaki dan mu darovali. Tudi kralj g’ a K šel vsaki dan molit. Daniel ga ni molil. Eniga dne, vpraša kralj Dari Daniela, zakaj ne moliš Bala? Da¬ niel mu odgovori: kaj bom malika molil, kteriga so člo¬ veške roke naredile. Jest molim živila Boga, kteri ie O o 7 je po smerti Aelieini- Jevi do prihoda Kristusovima Ko so Judje iz Babilonske sužnosti v svojo deželo prišli, so bili podložni ptujiin kraljem, svojiga niso ime¬ li. Več časa so bili pod Perzijanskim, in ker je Gerški kralj Aleksander Perzijanskiga kralja premagal, so padli tudi Judje pot njegovo oblast. Ko je pa Aleksander umeri, so bili Judje kmalo pot oblastjo eniga, kmalo druziga kralja. Vojske so bile vedno in Judje so veliko terpeli; začeli so pa tudi med seboj nemirno živeti. Nar hnji je bil Sirski kralj Antijoh: Ta pride s svojo vojsko v Judovsko deželo, obleže Jeruzalem in ga vžuga; vse svete posode je pobral iz tempeljna, in vse ljudstvo je silil postavo božjo prelomiti in malike moliti, po sili je hotel vero zatreti. Prepovedal je pod zgubo življenja pra- viga Boga častiti. V tempeljnu, kjer so Judje Boga častili, so neverniki nar huji pregrehe dopernašali. Judje niso imeli praznikov in tudi Bogu niso več darovali, še elo pokazati niso smeli, de v sercu vero imajo. Antijoh je zapovedal Jude mučili ali martrati, kteri malikov niso molili, in so po zapovedih božjih delali. Se zapove sveto pismo jim pobrali, in ga sožgali. Nekteri .so se dali zmotiti, pa veči del jih je Bogu zvestih ostalo; upali so boljšiga življenja na unim svetu, zato so se dali raji martrati in moriti kakor božji postavi nepokorni biti. 11 162 Tako še je spolnilo, kar jim je Daniel slin' sto let napre j povedal. Dan. II. Med drugimi, ki so zavoljo vere umorjeni bili, nam je Eleaear, že devetdeset let stari siveek lep zgled. Siljen je bil svinsko meso jesti, on je pa raji hotel častito umreti, kakor zoper božjo postavo grešiti. Njegovi stari prijati! so ga iz usmiljenja pregovarjali, de mu bodo mesa dali jesti, in de bi se. hlinil, kakor de bi po kralje¬ vi zapovedi malikam darovano meso jedel, in tako bo lerpljenja in smerti rešen, Vli on in nedolžno življenje od svojih premisli svojo starost let in odgovori po sveti božji zapovedi, de hoče raji pred čašam v grob iti. Nespodobi se, reče, de bi se hlinil v svoji starosti, in veliko mladih ljudi pohujšal in jih zapeljal. De bi si ravno svoje strohljivo življenje perhranil in terpljenja re¬ šen bil, ktero mi ljudje nakladajo, vender ne odidem roki vsigamogočniga Boga ne živ ne mertev. Ker pa bom serčno umeri, bom storil, kar se moji starosti spo¬ dobi, in mladenči bodo nad mojo pošteno smertjo močen zgled imeli, ki jo zavoljo nar svetejši postave preterpim. Na te besede ga zgrabijo in do smerti bijejo. Ko je že od tepenja pojemal, je zdihnil k Bogu in rekel: Gospod, ti dobro veš, de bi lahko smerti odšel, de na životu ve¬ like bolečine terpim, ali v duhu to rad terpim, zavolj strahu pred tabo, de tvojih zapoved ne prelomim. In tako je srečno v Gospodu zaspal. Kralj Antijoh, pokliče tudi e. n o mater s sedmerimi sinovi pred se, in jim zapove svinsko meso jesti, kteriga jesti jim je bilo v postavi prepovedano. Nje nar starji "sin reče kralju: Perpravljeni smo raji umreti, kakor bo¬ žjo postavo prelomiti. Kralj se raztogoti, zapove ga biti, jezik mu izruvati, iz kože ga djati, mu roke in noge odsekati. Potlej ga denejo na razbeljen ražinj, in ga živiga peko. Drugi bratje in mati so mogli gledati, in so eden druziga opominovali serčno umreti in so re- 163 kli: Bog bo nas gledal in vidil, de po krivici terpimo, in bo nad nami, svojimi služabniki, veselje imel. Polu zaupanja v Boga je stanovitno umeri. Zdej so druziga brata perpeljali in ga ravno tako martrali zato, ko je rekel, de ne stori ničesar zoper božjo zapoved. In umi- raje je tako govoril: Ti nar hudobniši nam scer telesno življenje vzameš, ali kralj celiga sveta, ker za njegovo postavo umerjemo, nas bo per vstajenji k vecnimu živ¬ ljenju obudil. Potlej so tretjiga, cetertiga, petiga in še- stiga ravno tako hudo martrali in umorili. Vsi so sta¬ novitno v Boga upali, in od vecniga življenja govorili, de jim ga bo Bog dal, ker zavoljo njegovih zapoved umerjejo. Potlej perpeljejo sedmiga nar mlajšiga. Njega kralj pregovarja, de ga bo sreeniga storil, če bo njegovi zapovedi pokoren. Ker pa mladenič per svojim naprejvzetju ostane, zoper božjo voljo nič ne storiti, reče kralj materi, de naj ga pregovori. Mati obljubi, de mu bo svetovala. Stopi k njemu in mu reče: Moj sin! usmili se, glej, jest sim te nosila, dojila in do starosti zredila. Prosim te moje dete! poglej na nebo in zemljo in spoznaj, de Bog je vse vstva- ril, kakor tudi človeški rod, in ne boš se bal tega ra- beljna, temne boš s svojimi brati vreden vecniga življenja, ker te spet najdem. Na to je mladeneč rekel: No, koga čakate? nisim pokoren kraljevi zapovedi, ampak božji! Ti pa, ki si vse hodo domišluješ zoper Jude, ne boš roki božji odšel. Moji bratje, ki so malo bolečin preterpeli, so v večno življenje prišli, ti pa boš po sodbi božji za svojo prevzetnost pravično plačilo prejel. Jest pa dam za božjo postavo svojo dušo in telo, in Boga prosim, de bi se skorej usmilil svojiga ljudstva, tebe pa s terpljenjem persilil spoznati, de on sam je Bog. In tako je tudi v velikim terpljenji umeri. Za njim so tudi mater umorili, ktera je s tako stanovitnostjo kakor nje sinovi svoje živ¬ il* 164 Ijenje za Bog'a dala. Nad stanovitnostjo teh so se vsi čudili. Glejte, kaj živa vera v Boga zamore! Bodite tudi vi tako stanovitni v veri, de raji življenje zgubite kakor zo¬ per Boga grešite. Jezus uči: De nič ne pomaga svoje življenje ohraniti, dušo pa pogubili, in de se ne bojimo tistiga, ki nam zamore življenje vzeli, ampak Boga, ki zamore dušo in tolo v večni ogenj vreči. Antijoha, kije tako hudo, neusmiljeno z drugimi delal in se ni bal ne ljudi ne Boga, je tudi kmalo zaslu¬ zena šiba božja zadela. Bog mu je ostudno bolezen poslal. Ziv je začel gnjiti, červovi so se po njem zalegli, in tako hudo je Smerdel, de niso mogli ne on, ne drugi smrada prestati. In tako je umeri brez vsiga upanja med grizenjem svoje težke, vesti. Med čašam, ki je A preganjal in moril Jude zavoljo vere v Boga, je Matalija, pravičen duhoven zbe¬ žal s svojimi sinovi iz Jeruzalema v mesto Vlodin. Gnju- soba, ktera se je v tempeljnju dopernašala, je njegovo serce tako vnela, de orožje zgrabi in reče: Kdor je mo¬ jih misel, naj se z mano združi. Veliko se jih je z njim vzdignilo in bojevalo za božjo čast. Po njegovi smerti je bil njegov sin Juda, vojvoda vojske. Bog jih je srečne storil, zmagali so sovražnike, .Jeruzalem dobili, očistili tempelj, ga blagoslovili, in z velikim veseljem Bogu spet v tempeljnu dari darovali. \ žugali so svoje sovražnike, z bližnjimi sosednimi ljudstvi v prijaznosti stali, in do z Rimljani so se zvezali. Ali na zadnje med seboj niso mirovali, Rimljani pridejo z vojsko nad nje, in spravili so jih pod se, in Rimski cesar jim pošlje kralja Uerodeža, kteri je Idumejec, ptujec bil. <’as božjiga usmiljenja je prišel, kraljeva oblast je bila odvzela Judovskima narodu, ptujec je bil zdej Judov¬ ski kralj, Odrešenik sveta je imel zdej priti, kakor je Bog’ po prerokih oznanil, kteriga so vsi pravični z močnimi željami perčakovali, de jim bo mn razsvetlil, de bodo Boga 165 prav spoznali, de bo greli končan, de bodo po njeni moč zadobili, na tanjko spolniti božjo voljo in se zveličali. Vse karkoli je Bog storil od začetka sveta do prihoda Zve¬ ličarja, nas prepriča, kako imenitna je človeška duša v božjih očeh. Kako močno Bog ljudi ljubi, de hoče vse zveličati. Kterikoli so njegovi volji pokorni, jih bo tudi zveličal. Iz vsiga do zdej povedaniga smo se prepričali, de je naša vera od samiga Boga dana, je zares dar božji. Judje bi ne bili bolj čisto Boga spoznali, ko drugo ljud¬ stvo, ako bi se jim Bog ne~ bil razodel, in zraven še vse s čudeži poterdil, de so vidili njegovo ljubezen, dela njegove vsigamogočnosti, svetosti in pravice. Bog je učil ljudstvo po očakih, po prerokih, in dal je duhovne, klen’ so jih postave božje učili, jih k spolnjenju božje volje napeljevali, in po daritvah z Bogam spravljali in za-nje molili, de bi jim grehe odpustil in svojo milost spet dodelil, jih v prijaznost vzel in ljubil, dokler ni pri¬ šel, kteriga so željno čakali in v kteriin se je očetova ljubezen do vsili ljudi popolnoma skazala, Jezus Kristus, Odrešenik celiga sveta. 36. Bukve svetiga pisma stare zaveze. V se kar je Bog nebeški oče od stvarjenja sveta do Jezusoviga prihoda na svetu storil, in ljudem, svojim otrokam razodel, de so vodili storiti in svoje duše zve¬ ličati, je zapisano v bukvah svetiga pisma stare zaveze. Ktere so bukve stare zaveze, in kaj popišejo! Petere Vlozesove bukve. Perve popisujejo stvarje¬ nje nebes in zemlje in človeka: greh pervih staršev in njih pokorjenje, nauke, ki jih je Bog pervim oeakam dal in njih življenje, in končanje pervih hudobnih lju dl i. t. d. 166 Druge bukve. Te popisujejo veliko nadlogo Izrael- cov v Egiptu, njih resenje po Mozesu, in čudeže, ki jih je Bog storil, jih prepričati, de on sani je pravi Bog, in de on je Mozesa poslal; prihod Izraelcev v pušavo, njih čudno ohranjenje v pušavi skozi štirideset let, njih nepokorsino in pokorjenje. Tretje bukve popišejo kakošna mora bili unanja služba božja. V četertih so popisani rodovi Izraelskiga ljudstva, in razdeljenje Kananske dežele, ki jo bodo v last dobili. Pete bukve popišejo vse zapovedi, ki jim jih je Bog dal, de jih Izraelci ne pozabijo, ampak spolnujejo. Jozvetove bukve. V teh je zapisano, kaj se je go¬ dilo po Mozesovi smerti pod vojvodam Jozvetam, kako so Izraelci z vojsko dobili obljubljeno deželo. Bukve sodnikov. V njih je zapisano, kako se je Izraelcam godilo pod sodniki, ki so njih vojvodi bili. Butine bukve. Te povedo, de iz rodovine pravične Bute je bil David, in iz Davidoviga rodu Jezus Kristus. Cvetere bukve kraljev V teh je popisano, kako se je Izraelcam pod kralji godilo, njih vojske, nepokoršina in zvestoba, njih sreča ali nesreča, ktero jim je Bog dal po njih zasluženji. Dvoje bukve Kronike. Te popisujejo rodovino od Adama do Abrahama, in kako so se Izralci namnožili. Dvoje bukve Ezdrove in Nehemijeve popišejo, kar se je Judam pod kraljem (hram godilo, in resenje iz Babi¬ lonske sužnosti, zidanje tempeljna in mesta Jeruzalema. Tobijeve bukve popišejo kako pravično sta živela stari in mladi Tobija, in kako jima je Bog pomagal po angelju Rafaelu. Juditne bukve. \ njih je zapisano, kako je Bog Judam pomagal po vdovi Juditi, ki je mogočnimi! voj¬ vodu Holofernu glavo odsekala. 167 Esterne bukve povedo, de je Bog Estero povikšal, zato, de je preganjanim .Judam pomagal. Jobove bukve popisujejo veliko poterpežljvost pra- vicniga Joba v ferpljenji vsim v izgled. Bukve psalmov, pripovesl, pridigarjev, visoka pesem, modrostim? bukve in Sirahove so pa polne lepih naukov, kako se Bogu prav služi in va nj upa. Bukve prerokov, štirih velikih in dvanajst malih prerokov, kteri so že zgorej povedani. V njih so pre¬ rokovanja, kako se bo Izraelcam in drugim Ijudstvam go¬ dilo, in od Mesija, od njega povedo vse okolšine njegoviga življenja, terpljenja in smerli. Dvoje bukve Mahabejev. Te so zadnje bukve stare zaveze; popisujejo pa velike vojske Mahabejcov z never¬ niki, njih velike nadloge, in nesrečno sinert hudobniga kralja Antijoha. V se te bukve skupej se imenujejo sveto pismo stare zaveze, ktere so sveti možje od svetiga Duha navdihnjeni spisali, in so jih Jezus, njegovi aposteljni in katoljška cerkev za take spoznali in poterdili. 168 II. POGLAVJE. JEZUS KRISTUS, ODREŠENIK IN ZVELIČAR SVETA. Zgodbe svetiga pisma nove zaveze. ROJSTVO, ŽIVLJENJE, TERPLJENJE, SMERT IN VSTAJENJE JEZUSA KRISTUSA. I Odrešenik je potreben. w prednjih naukih smo se učili, de je Bog človeka po svoji podobi vstvaril, de človek je bil ves z Rogam zedinjen, veselje mu je bilo vse po božji volji storiti. Po grehu pervih staršev je človek ves popačen, in podoba božja v njem je omadežena. Prostovoljna nepokoršina pervih staršev je nam vsim škodovala, ker smo vsi njih rodti otroci; um je olemnjen, človek ne spozna prav Boga, ne kar je dobro ali hudo. V sercu ljubi le tele¬ sne, časne dobrote, ktere minejo, ne pa kar je resnično in dobro. Volja njegova ne spolnuje božje volje, ampak le ker popačeno poželjenje hoče tako, de človek vedno vojsko v sebi čuti, poželjenje poželi zoper duha, in duh zoper po že sam govoril z njimi in jih učil svoje lastnosti, in kako morajo živeti, de iz kraljestva hudičeviga spet v božje kraljestvo pridejo. Potlej jim je pošiljal očake, po Mo- zesu jim je dal postavo, pošiljal jim je od časa do časa preroke, vse zato, de hi jih spet na pravo pot perpe- Ijal, na kteri bi se zamegli zveličati. Žugal jim s po¬ koritvami, in obetal jim je srečo, dobre in vesele čase, de bi jih spodbodel po njegovi volji živeti. Dal jim je Ijenje. Bog se je usmilil človeka, na pervo je 169 duhovne, kteri so jih učili, zanje molili in jih z njim spravljali, pa ljudje so le greli ljubili. Tako skaženiga človeka tudi nihče perpravili ne za¬ more, to je le Bogu mogoče, kteri je človeka vstvarrl. Ce se tudi človek poboljša, storjeniga greha ne more nestorjeniga storiti, sveti in pravični Bog ga mora štra- lati. Uma si človek nemore razsvetliti, serza z ljubeznijo do dobriga ne napolnili, poželjenja do napčniga ne ukro¬ tili, de bi le želel in storil, kar ga zamore zveličati. Strafinge greha tudi ne zamore zbrisati in za svoje gre¬ he zadostiti. To le Odrešenik zamore, kterioa svet silno potrebuje, in Bog nebeški Oče je obljubil svojiga Sina poslati, kteri bo vse popravil, kar je greh zkazil, de bi nobeden, kteri bo va-nj veroval, pogubljen ne bil, ampak večno življenje zadobil. Jezus, Sin božji pride na svet, vzame človeško na- toro na se, ah’ kakor sveti Pavel pravi: Bog se je v me¬ su pokazal, de je človeka, kteri je tako globoko padel, in se od Boga ločil, spet k Bogu povzdignil in z Bogam spravil, de nas je Bog po njem iz kraljestva teme, v kraljestvo svojiga ljubiga Sina speljal, ker smo skozi njegovo kri odrešeni odpušenje grehov zadobili, ker jih je na-se vsel, in božji pravici za nje zadostil. Učil, in pokazal je s svojim živlenjem, kako more otrok božji živeti; zaslužil nam je tudi božjo pomoč, ki nam jo je po svetim Duhu poslal, in jo v njegovi cerkvi zadobi- varno, klera nas močne stori, de zamoremo živeti kakor pravi otroci božji in zveličani bili. Desiravno je pa Odrešenik vsim ljudem potreben bil, ga Bog ni precej po obljubi, temne še le čez štiri tavžent let poslal, de so ljudje njega sprejeli perpravlje- ni, in prepričani bili, kako de so ga potrebni. Pravični vsih časov so ga tudi silno želeli, in vedno Boga pro¬ sili, de bi jim ga skorej poslal , de bi po njem prejeli milost po volji božji živeti, in svojo k hudimu nagnjeno 170 naturo premagati. To resnico Jezus poterdi rekoč: „ Resnično vam povem, de veliko prerokov in pravičnih je želelo v idili, kar vi vidite, in niso vidiii, in slišati, kar vi slišite, in niso slišali. w Mat. 13. 17. Jezus je prava luč, on je živijetije živih, ker je po¬ slani učenik, ki s svojim natikam razsvetluje ljudi, on je poln milosti in resnice. Po njegovi milosti smo vsi pre¬ jeli milost za milost. Zakaj postava je po Vlozesu dana, milost in resnica je po Jezusu Kristusu peršla. In Boga ni nikolj nobeden vidil, le Jezus njegov edinorojeni Sin, kteri je per Očetu, on ga je vidil iti oznanil, in v Jezu¬ su, v človeški podobi se nam je pokazal. Torej poslu¬ šajmo ga, kar nas uči, on ima besede večniga življenja, in v nikomur drugim ni zveličenja ko v Jezusu, ker ni nobeniga druziga imena pod neham daniga, v kterim hi ljudje zamogli zveličani biti. Po njem smo spet zadobili pravo življenje duše, po njem in z njim združeni smo otroci božji postali, in smo pravico do nebeškiga kralje¬ stva dosegli. 3. Caliarija in Elizabeta. Ob času Ilerodeža, kralja v Judeji, jev hribih Ju" dovske dežele v mestu Juda živel duhoven, Caharija po imenu, od Ahijeviga reda, in Elizabeta od Aronovih hčer Oba sta pravično po zapovedih božjih /živela, in brez ma¬ deža bila. Pa otrok nista imela. Brhko jima je bilo grozno, prosila sta vedno Boga, de bi jima sina dal. Ali stara sta že oba bila, de je bilo misliti, de vse prošnje bodo zastonj. Pergodilo se je eniga dne, ker je Caha¬ rija duhovsko službo po versti svojiga reda Bogu oprav¬ ljal, in ga je ravno versta zadela kadilo zažgati, šel je po svoji dolžnosti v tempelj Gospodov, v sveti kraj tempeljna, kamor ljudstvo ni smelo. Vsa množica 171 ljudstva je bila zunej in molila ob uri kajenja. In ko Caharija kadi, na enkrat zagleda na desni strani oltarja angelja. Strah ga preleti. Angelj ga prijazno ogovori in mu reče: Ne vstraši se Caharija. L slišana je tvoja molitev. Tvoja žena Elizabeta bo simi povila, in Janez ga imenuj. \ esel ga bos, in veliko se jih bo njegoviga rojstva veselilo, ker velik bo pred Gospodam. Vina in močne pijače ne bo pil, in še pred rojstvam bo s svetim Duham napolnjen. Veliko Izraelcev, ki so svojiga Boga zapustili in hudobno žive, bo k Gospodu njih Bogu spre- obernil. In pojde v duhu in mori preroka Elija pred Odrešenikam , de bo ljudi učil, neverne k modrosti pra¬ vičnih perpeljal in perpravil Gospodu popolnama ljudstvo. Caharija od strahu in veselja oslermi in reče angelju: Po čim bom pa to spoznal? Zakaj jest sim star, in moja žena je že perletna. Angelj mu odgovori : Jest sim angelj Gabrijel, ki pred sedežem božjim stojim, in Bog me pošlje ti oznanil to veselje. In glej, ker nisi veroval mojim besedam, boš mutast do dneva, ko se bo to zgo¬ dilo. Angelj zgine in Caharija je res mutast , ker je premalo upal v Boga. Ljudstvo čaka Caharija in se čudi, de se tako dolgo mudi v tempeljnu. Ko je pa vun prišel, ni mogel z njimi govoriti, vidili so nad njim, de je perkazin vidil z nebes v tempeljnu. Ko so dnevi nje¬ goviga opravila minili, gre z veselim sercam domu. Po tem, ko je Elizabeta spočela, se je silno veselila, de je Bog- nje prošnjo uslišal, in ji nečast nerodovitnosti odvzel. Perkrivala se je pet mescov, in nobeni duši ni razodela, kako veliko usmiljenje ji je Bog storil, v njeni veliki starosti. 3. Jezus človeško natoro na se vzame. Cas prihoda Mesija, ki so ga preroki oznanili, je stekel, Judje so čakali Odrešenika. Ob času, ko je Rim¬ ski cesar Avgust Judovsko kraljestvo pod svojo oblast 172 spravil, in Ilerodeža kralja v Judeji postavil, se je pre¬ rokovanje Jakobovo spolnilo, de Mesija bo takrat rojen, kadar kraljeva oblast ne bo več per »Judovim rodu. Ravno tisti čas je prebivala v Nacaretu, majhnim mestu na Galilejskim cista nedolžna, pa uboga devica Marija od rodovine kralja Davida. Zaročena je bila Jožefu, ubo¬ gimi! tesarju, ki je bil ves pravičen in Bogii ljub , tudi iz Davidoviga rodu Bog je Davidu obljubil, de iz njegoviga rodu bo rojen Mesija, kteri bo večno sedel na svojim kraljevim sedežu. Jezus pa ni prišel na svet kraljestva tega sveta postavit, temne ljudi klicat in jih perpeljat v večno kra¬ ljestvo. Zalo je mogel Davidov rod na nič priti, de je Jezus ubog in ponižen na svet prišel. Marija je vsa hrepenela po Odrešeniku z nebes, in premišljevala veliko zveličanje, ktero bo po njem Izraelski¬ ma ljudstvu do.šlo. In angelj Gabrijel je prišel k nji in ji rekel: Cešena si Marija, milosti polna, Gospod je s tabo, žegnana si med ženami! Marija se prestraši an- gelja, in še bolj njegoviga govorjenja, in mislila je, kaj bi pomenilo to pozdravljenje. Angelj jo prijazno potolaži rekoč: Ne boj se Marija! ker milost si našla per Bogii. Glej spočela boš v svojim telesu in rodila simi, kterimu ime Jezus daj. Ta bo velik in Sin nar višiga imenovan, in Gospod Bog mu bo dal sedež Davida njegoviga očeta, in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj, in njegoviga kraljestva ne bo konca. Bogaboječa, za ohranjenje devištva skerbna devica misli, de to ni skorej mogoče, sramežljivo reče angelju: Kako se bo to zgodilo, ker od nobeniga moža ne vem. Angelj ji odgovori in reče: Sveti Buh bo peršel v tebe, in moč nar višiga te bo obsenčila, in zato ho sveto, kar ho rojeno iz tebe, Sin božji imenovano, in premisli Eli zabeta, tvoja teta, ki je bila nerodovitna imenovana, je tudi v svoji starosti spočela in sicer v šestim mescu bo 173 tudi sina povila; Bogu ni nič nemogoče. Marija polna pokoršine in ponižnosti se božji volji podverže in reče : Glej! dekla Gospodova sim, zgodi se mi po tvoj? besedi. In angelj je zginil. Ta zgodba je za ves človeški rod nar bolj vesela, Sin božji v nar svetejši devici človeško natoro na se vzame skozi čudež božje vsigamogočnosti, on je Bog in človek, Odrešenik in Zveličar sveta. Mati katoljška cerkev nas vsaki dan triknat na ta veliki čudež domisli, kadar angeljsko češenje zvoni, in nas opomni Boga hva¬ lili in moliti, de se nas je usmilil in nas prišel odrešit. Nad Marijo vidimo zdej spolnjene besede preroka Izaija, ktere je Bog po njem govoril: »Glej deviza bo spo¬ čela in sinil rodila, in njemu bo ime Emanuel (Bog z nami) dano.” 7. 14. Iz tega se tudi prepričamo de Jezus, ko človek, nima očeta, ker je skozi čndež božje vsigamogočnosti s svojo božjo natoro človeško združil, le ko Bog ima očeta Boga, on je večni sin ve- čniga Boga. Sveti Jožef'je bil mož Marije in le kru¬ šni oče Jezusov, desiravno so ljudje mislili, de Jezus je Jožefov sin, dokler se po njegovih naukih in delih niso prepričali, de je božji Sin. 4. Marija ia Elizabeta Kako je Marii per sercu bilo, ko jo je angelj za¬ pustil, si lahko mislimo. Ona, ki je silno želela Odre¬ šenika sveta viditi, od sebe pa nič mislila ni, ko je bila iz serza ponižna, pa na enkrat zve, de je ona tista sre čna devica, de clo ona bo mali Sinu božjiga. Take velike sreče tudi ni mogla tako v sercu ohraniti, de bi jo svoji sveti teli Elizabeti ne razodela, nad klere je Bog tudi čudež milosti storil, kakor ji je angelj povedal. Precej se vzdigne in gre čez goro k svoji leti Elizabe¬ ti, de bi se z njo vred '■ Bogu veselila in ga hvaliva. Tretji dan pride neprevidama v hišo Elizabete, jo po- 174 zdravi, in ji vosi srečo zavolj milosti, ktero je Bog Eli¬ zabeti storil. Elizabeta, ko zasliši to pozdravljenje, je bila od svetiga duha razsvetljena in je zavpila z velikim glasam in rekla : Zegnana si med ženami in žegnan je sad tvojiga telesa. Od kod mi je ta čast, de pride mati mojiga Gospoda k meni? Zakaj glej! ko je prišel glas tvojiga pozdravljenja v moje ušesa, je dete poskočilo od veselja v mojim telesu. In blagor ti, ki si verovala, ker se bo dopolnilo, kar ti je Gospod povedal. Ko se Marija, mater Gospodova sliši imenovati, se čudi, de je Bog ne le nje Elizabetino skrivnost, ampak tudi Elizabeti njeno skrivnost razodel. Spomni se na obljube Abrahamu storjene, na srečne čase, ki bodo pri¬ šli po Jezusu, njeni duh ves vnet proti nebesam od ve¬ selja serce kipi, na glas začne Boga hvaliti, in poje vsa v Boga zamaknjena: »Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu mojim Zveličarji, ker se je ozerl na nižost svoje dekle, zakaj glej! odsihmal me bo¬ do srečno imenovali vsi narodi. Zakaj velike reči mi je storil, on ki je mogočen, in sveto njegovo ime. In nje¬ govo usmiljenje jim je od roda do roda, kteri se njega boje. Moč je skazal s svojo roko, in raskropil je na- puhnjene v misli svojiga serca. Mogočne je iz sedeža vergel in ponižne povzdignil. Lačne je z dobrim na¬ polnil, in bogate prazne spustil. Sprejel je Izraela svo¬ jiga služabnika, in se je spolnil svojiga usmiljenja. Kakor je obljubil našim očakam Abrahamu in njegovima zarodu na vekomaj.» Blagor človeku, kteri je nedolžen, ponižen, Bogti pokoren, poln zaupanja va nj in mu v sim vdan, kar mu Bog pošlje se kakor nedolžna Marija v Bogu veseli, in z veselim sercam ga prav časti. Marija je ostala blizo treh mescov per Elizabeti, in težko se je ločila od nje; le hogamoljne duše so prave 175 prijatlice božje: kjer grdi gospoduje, tudi nikolj pravi- ga prijatelstva ni. 5, Rojstvo svetiga Janeza Kmalo po odhodu Marije je Elizabeta sinu rodila. Caharija in Elizabeta sta bila vesela in Blaga hvalila za dar božji, z njima so se sosedje in žlahta prav veselili, de jima je Gospod svoje veliko usmiljenje skazal. Osmi dan po rojstvu pridejo obrezovat dete, in so ga ime¬ novali po imenu njegoviga očeta, Caharija. Elizabeta pa je rekla: tega ne, ampak Janez mu bo ime. Rekli so ji: Sej ni nikogar v tvojim rodu, kterimu bi bilo tako ime. Pomignili so očetu, kako hoče, de bi se imenoval. Ukazal si je dati tablico in je zapisal: Jenez je njegovo ime, in per tej priči je tudi spregovoril. Vsi so se ču¬ dili, in strah je vse napadel, in to se je razglasilo po vsili Judovskih gorah. Vsi, kteri so slišali, so premi¬ šljevali in rekli: Kaj ho iz tega deteta? Roka Gospo¬ dova je bila z njim. Caharija njegov oče je bil napol¬ njen s svetim Duham, in začne Boga hvaliti in prero¬ kovati rekoč: Hvaljen Gospod Izraelov Bog; ker je ob¬ iskal in storil odrešenje svojimu ljudstvu, in nam je po¬ stavil podporo zveličanja v hiši Davida svojiga služabnika, kakor je obetal po svojih svetili prerokih, kteri so od nekdaj živeli, odrešenje od naših sovražnikov, in iz rok vsili, kteri nas sovražijo, usmiljenje storiti našim oča- kam in spomniti se svoje svete zaveze in persege, ktero je Abrahamu našima očetu pcrsegel nam dodeliti, de iz rok svojih sovražnikov rešeni njemu brez straha služimo v svetosti in v pravici pred njim vse svoje dni. In ti dete boš prerok nar višjiga imenovano, pred obličjem Gospodovim poideš njegove pota perpravljat, dati znamje zveličanja njegovima ljudstvu ' odpušanje njih 'grehov po perserčnim usmiljenji našiga Boga, po kterim nas je 176 obiskal, on (Odrešenik), ki se izhaja iz visokosti, de razsvetli te, kteri v temi in »inertni senci sede, in nam noge na pot mini zaoberne. »Otrok pa je rasle! in mo¬ čen perhajal v duhu, in je bil v pušavi do tistiga dne, de je začel učiti, de naj delajo pokoro, nebeško kralje¬ stvo se je perjdižalo. v Tako je bil rojen prednik Zveličarjev. Prečudno je Bog storil, de nam je svojo ljubezen do nas pokazal, in vse to je le zavolj nas storil. Kdo ga bo hvalil, ali kdo bi se v vsili zgodbah Bogu ne podvergel, ker on vse vlada v dobro človeka. <>• Rojstvo Jezusa Kristusa. Ko je Marija v Nacaret nazaj prišla in Jose! nič vedil ni, kaj se je z Marijo zgodilo, Marija mu tudi skrivnosti ni razodela, temneje Bogu prepustila, naj stori, kakor je njegova sveta volja, jo je hotel skrivej zapu¬ stiti. Ko je to mislil, se mu je angelj Gospodov v spanji perkazal, in mu rekel: Jožef, Davidov sin! ne boj se k sebi vzeti Marije svoje žene, zakaj kar je v nji rojeno, je od svetiga Duha. Rodila bo pa sina in imenuj nje¬ govo ime Jezus, ker bo svoje ljudstvo od njih grehov rešil. In Jožef je storil, kar mu je angelj rekel. Tako je bila nedolžnost Marije Jožefu znana, in zvedil je kakšniga otroka bo Marija rodila, ker je vidil, de ona je tista či¬ sla in nedolžna devica, od ktere je prerok Izaija govo¬ ril, de bo spočela in sinu rodila, kteri bo Emanuel ime¬ novan, to je Bog z nami. Živela sla v Nacaretu a sveti in čisti ljubezni, vsa nedolžna, in vedno sta Boga hvalila ker se je svojiga ljudstva usmilil. Preroki so povedali, de Odrešenik sveta bo v Bet lehemii rojen. Božja previdnost je vse tako obernila, de sla »Jožef in Marija mogla v Betlehem ili. Cesar Avgust zapove, de morajo vsi podložni celiga Rimskiga 177 cesarstva popisani biti. Tudi Judje so mogli popisani biti, samo s tem razloekam, de vsaki mora v svojim rodit zapisan bili. Judje so imeli svoje rodovine vse popisa¬ ne. Vsi so 'sli k popisu, vsaki v svoje mesto , kjer je bil njegov rod. David ja bil v Betlehemu rojen, tedej so mogli vsi, ki so bili iz/Davidove rodovine, v Belle- hem iti. Sla sta Vlarija in Jožef, ki sta bila iz Davi¬ dove rodovine, iz Nacarela v Betlehem. Ko prideta v Betlehem, je bilo vse polno ljudi, kteri so prišli k popi¬ sovanju. Jožef iše za se in za Marijo kake hiše, de bi prenočila v njej, ali ni ga bilo prostora najti, vse duri so jima bile zaperte. Žalostno je bilo sa »Jožeta in ša¬ rijo. Pa z vsim zadovoljna, kar jima le Bog da, se tu¬ di v to vdasta. Tedej gresta iz mesta in najdeta hlev, kamor so pastirji tisliga kraja svoje čede soganjali. V ta hlev gresta čez noč. In tukej na tem kraji je prišel Jezus Kristus na s-vet. Marija povije dete božje v ple¬ nice, in ker ni boljšiga kraja, ga v jaslice položi. Bogu bodi čast in hvala, de pride Bog z nebes na zemljo, in stori spravo z Bogam in človekam , ker vse grehe na se vzame, de bo za nje terpel in umeri, grešnikom od- pušenje in milost zaslužil. V taki revšini, brez vsiga šuma je bil Sin božji po¬ noči rojen, štiri tavžent let po storjenim grehu pervih staršev. Gospod nebes in zemlje, kteri je vse stvaril, ne najde prostora v hiši, leži v jaslih , ker je hotel pre¬ cej pokazati, de ni prišel na svet, de bi se mu streglo, temuč de bi on drugim stregel, in nam dal zgled poniž¬ nosti , krotkosti in ljubezni do uboštva, in nas učil s tem zadovoljnim biti, kar nam Bog da. Zakaj v kraljestvu, kateriga je Jezus peršel napravit, drugi ne veljajo kakor pravični in sveti ludje, naj so bogati ali pa ubogi. Tako se je po volji božji zgodilo, de je bil .Jezus v Betlehemu rojen, kakor je Bog po preroku oznanil. Za¬ poved neverniga cesarja v Bitmi je storila, de je Mari- 12 178 ja pokorna zapovedi v Betlehem sla ravno ob tistim času, ko je Jezus imel roditi se, Iz te zgodbe se spet pre¬ pričamo, de božja previdnost vse viza, desiravno človek po svoji prosti volji stori. Bodimo vselej z božjo pre¬ vidnostjo zadovoljni, in podverzimo se božji volji z mir¬ nim sercam. thidimo se pa tudi nad ljubeznijo božjo, Jezus postane človeku enak, de bi tudi človek Bogu enak z njim sklenjen bil, in de bi nas spet dobre in zveličane storil. Njegova ljubezen more vžgati nas ga ljubiti: njegovo uboštvo nas uči s svojim ubostvam za¬ dovoljnim in poterpezljivim biti, in vselej božjo voljo spolniti, in Bog nas bo ljubil, bodimo ubogi ali bogati. Ali .je Bog ljudi zavergel kot hudobne angelje., potem ko so grešili? Bog jih ni zavergel, učil jih je sam svoje lastnosti, in kaj de naj store, de bodo zamogli zveličani biti, in Odrešenika poslati jim je obljubil, po kterim zamorejo pravičnost, božjo gnado in zveličenje doseči. Zakaj je bil Odrešenik potreben ? Zato, ker smo vsi v Adamu grešili, smo od natore otroci jeze božje in večniga pogubljenja vredni, in bolj k hudimu kot k dobrimu nagnjeni; Odrešenik je pa vse to popravil, kar je bilo v nas skozi greh popačeniga. Kdo je naš Odrešenik ? Jezus Kristus edinorojeni Sin Boga Očeta, pravi Bog od vekomaj. Kako je Jezus Kristus edinorojeni Sin Boga Očeta? Ker je njega samiga Bog Oce rodil od vekomaj. Kdaj je Odrešenik prišel na svet? Štiri tavžent let po storjenim grehu pervih staršev. Zakaj je Jezus človeško natoro na se vzel ? 179 Iz ljubezni do nas, de je zamogel terpeti in umreti, in nas od grehov in vecniga pogubljenja odrešiti. So ljudje želeli Odrešenika! Pravični vsih časov so želeli Odrešenika, in prosili Boga, de bi ga hitro poslal. Zakaj pa ga je Bog še le čez štiri tavžent let poslal? Zato, de so ljudje svojo veliko dušno revšino spo¬ znali, in jih je Bog perpravljal na prihod Odrešenikov, de so ga spoznali, ko je prišel na svet. rili so zamogli ljudje zveličani biti, ki so prej na zemlji živeli, ko je Jezus svet odrešil? Zamogli so zveličani biti, ec so verovali, de jih bo Jezus odrešil, ker jim je Bog pomoč dal zavoljo odre¬ šenja Jezusoviga po volji božji živeli, in se vecniga zvelicenja Maninih storiti. ^Jli so Judje vedili, kdaj Odrešenik na svet pride! Judje so čas vedili po prerokih, kdaj Odrešenik pride. Kdo j e oznanilde bo Odrešenik kmali prišel ? Angelj Gabrijel Cahariju. Kaj je angelj Cahariju povedal! Povedal mu je, de bo sina dobil, kteriga naj Janez imenuje , de on pojde pred Odrešenikom mu pot per- pravljat. Je veroval Cahariju angelju? Ni mu veroval, zato je mutast postal do dneva roj¬ stva Janezoviga. Kdo je Marii oznanil'prihod Odrešenika sveta! Angelj Gabrijel je bil od Boga poslan k Marii v Nacaret, in ji je veliko skrivnost oznanil, de ho Sin bo¬ žji človeško natoro na se vzel. 12* 180 Koko je angelj Marijo ogovorili Rekel ji je: Cesena si Marija, milosti polna, Gospod je s tabo, žegnana si med ženami! Glej spočela bos v svojim telesu in rodila sinu, imenuj ga Jezus. Ta bo velik in Sin nar visiga imenovan, in Gospod mu bo dal sedež Davida njegoviga očeta, on bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj, in njegoviga kraljestva ne bo konca. Kaj je Marija a n ge!ju. odgovorila? Marija je angelju odgovorila: Kako se bo to zgo¬ dilo , ker od nobeniga moža ne vem. Kaj je angelj na ta odgovor Marii razodel? Angelj ji pove: Sveti Duh bo prišel v tebe, in moč nar višiga te bo obsenčila, in zato bo sveto, kar bo ro¬ jeno iz tebe, Sin božji imenovano. Glej tudi tvoja teta Elizabeta je v svoji starosti spočela, in bo sinu rodila. Bogu ni nič nemogoče. Čigav sin je tedej Jezus ? Sin božji. Od koliko božjih peršon angeli govoril Od treh: od Boga Očeta , Boga Simi in od Boga <77 O svetiga Duha. Kaj je na to Marija angelju rekla! Pok orna je bda božji volji in rekla: Glej dekla Gospodova sim, zgodi se mi po tvoji besedi. Takrat je S n božji človek postal. Ali je bila Eva tudi Bogii pokorna ? Ni bila Bogu pokorna, zato smo po nji vsi popa¬ čeni, hudobni in nesrečni postali. Kaj nam. je pa Marija dobriga storila, ko je bila Bo¬ gu pokorna 1 Ko je bila Marija Bogu pokorna, je prišel Odre¬ šenik in Zveličar sveta na svet, kteri nas bo pravične in večno srečne storil. 181 Kdaj nas mati, katoljška cerkev na to veliko skrivnost spomni j deje Jezus človeško natoro na se vzeli Vsaki da», ko zjutrej, opoldan in zvečer k angelj- skirnu pozdravljenju zvoni. Komu je bila Marija zaročena! S. Jožefu. Zakaj je bila Marija prečisla devica s. Jožefu zaro¬ čena ? Zato, de so ljudje mislili, de Jezus je Jožefov sin. Kam je šla Marija po tem veselim oznanilu ! Svojo teto Elizabeto obiskat. Kaj je Elizabeta Marii rekla , ko je k njej v hišo stopila ? Pozdravila jo je z besedami: Zegnana si med že¬ nami, in žegnan je sad tvojiga telesa! Od kod mi je ta čast, de pride mali mojiga Gospoda k meni? Od kod je Elizabeta to zvedita, kar se je z Marijo zgodilo'! Sveti Duh ji je razodel. Za čigavo mater je Elizabeta Marijo počastila l Za mater Sina božjiga, ker jo imenuje mater nje- niga Gospoda. Kdo j je Elizabeta verovala , de je otrok Marije'! De je pravi Bog, ker Bog je nas Gospod. Koliko časa je ostala Marija per Elizabeti! Tri mesce. Kaj se je zgodilo po odhodu Marije od Elizabete? Janez je bil rojen. Kaj se je zgodilo per rojstvu Janezovim. 1 Ljudje so se njegoviga rojstva veselili, in Caharija je spregovoril, Boga hvalil in prerokoval, de njegov 182 sin pojde pred Odrešenikam sveta , in mn bo pot per- pravljal. Ali je Marija razodela s. Jožefu skrivnost, kaj se je z njo zgogilo? Ni mu povedala, de je mali božja postala, tennie Bogu je na voljo prepustila. Kaj je sveti Jožef na to mislil storiti ? Mislil je skrivej Marijo popustiti. Ali jo je tudi zapustil? Ni je zapustil; angelj mu je oznanil, de kar je v nji rojeno, je od svetiga Duha, de kadar bo Marija ro dila, naj svojiga sina Jezus imenuje, ker bo svoje ljud¬ stvo od grehov rešil. Kaj pomeni beseda Jezus? Toliko, ko Zveličar ali Odrešenik. Zakaj je Bog hotel svojiga sina Jezus imenovati ? Zato, ker po njem zveličanje dosežemo, ko nas je od dolga in štralinge greha in večne smerti odrešil, in nam gnado božjo zaslužil. Kje je Jezus rojen ? V Betlehemu, v hlevu ponoči je bil Jezus rojen. Kako je, de je Marija Jezusa v Betlehemu rodila, ko je e Nacaretu prebivala? Zato, ker je zavoljo napovedaniga popisa s svetim Jožefam ravno takrat v Betlehem šla. Kako se je zgodilo, de je Marija Jezusa v hlevu rodila ? Zaiti, de je nam dal izgled poterpežljivosti, ponižno¬ sti in ljubezni do uboštva, in de je že per rojstvu začel zadostiva!! božji pravici za naš napuh, in /,a vse naše grehe. 183 Čigav sin je bil tedej Jezusi Po božji nalovi je bil sin božji, po človeški natori pa sin Marije. Ali ni bil sveti Jožef oče Jezusovi Ni bil, bil je le rednik Jezusov. Od kuga je Marija spočela Od svetiga Duha. , Koliko nator ima Jezus? Dve, božjo in človeško, ker je Bog in človek skupej. Po kteri natori ima Jezus mater i Po človeški natori ima Jezus mater, Marijo pre- čisto devico, po božji nalovi pa nima mater, je od vekomaj, Ima Jezus po človeški natori očetal Jezus po človeški natori nima očeta, ker ga je Ma¬ rija skozi čudež od svetiga Duha spočela. Ali je Marija vedno devica ostala l Marija je vselej devica ostala. To je mati kaloljška cerkev vselej verovala in učila; in tistiga, ki bi drugač učil in veroval, bi ga za krivoverca imela. Zakaj Marijo mater božjo imenujemo ? Zato, ker je Jezusa rodila , ki je bil Bog in človek skupej Od kteriga rodil je bil tedej Jezusi Jezus je bil od rodil Abrahama in Juda, in je bil sin Davida, rojen v Betlehemu od device, kakor so pre¬ roki od njega pravili. Kdaj obhaja cerkev veseli spomin rojstva Jezusa Kristusa l Na sveti božični praznik. 184 Pastirji Jezusa molijo; iu obrezan je bil. Bilo je že pozno ponoči, ko se je Zveličar sveta, nebeška luč , ktera razsvetli um človeški, na svet rodil. Že je vse spalo ; le nekej pastirjev je bilo na polji per čedah še čtijeeih, ko so tukaj pasli, kakor nekdaj David, ki je tudi okrog Betlehema svoje cede pasel. Ko so tako v lemi Uden per drugim čnli, kar se jim perkaže angelj Gospodov v nebeški časti, in nebeška svitloba jih obseje. Vsi se prestrašijo. Pa angelj jim reče: Ne bojte se, zakaj oznanim vam veliko veselje, ktero bo vsimu ljudstvu, ker danes vam je rojen Zveličar, kteri je Kristus Gospod, v mestu Davidovim. De ga boste pa 'spoznali, vam bodi leto v znaminje: Našli boste dete, ktero je v plenice povito, in v jaslih leži. Komej angelj izgovori, že se je družili angeljev brez števila perkaza- lo. Vsi hvalijo Boga, in pojo sveto pesem: Čast Bogu na visokosti; in mir ljudem na zemlji, kteri so svete volje. Pastirji še niso nikdar kaj taciga ne vidili ne slišali, torej so se vsi prestrašili in čudili. To hvalno pesem mašniki vsaki dan per svetih ma¬ šah pojo ali molijo, kadar v černih ali višnjevih plajših ne mašujejo, de se vesti* vselej spomnili in hvaliti Boga Očeta zavoljo rojstva Jezusov iga. Obudile pa tudi vselej želje, čast božjo po svoji moči višali in bližnjima k zveličanju pomagati. Vidimo pa tudi, de se angelji vesele, ker nas ljubijo, de je Odrešenik rojen, po Merim nam bo zveličanje došlo, in prepričamo se, de smo tudi z an¬ gelji v nebesih v zavezi. Angelji so sli spet v nebesa. Pastirji pa pravijo med sabo: Pojdimo v Betlehem gledat, kar nam je an¬ gelj oznanil. Berž gredo. Pridejo v hlev, najdejo Jo¬ žefa in Marijo, in v jaslih zagledajo preljnbeznivo dete, in ga molijo. Marija in Jožef se čudita in veselita, de 185 že pastirji vedo rojstvo uebeškiga otroka, pa še le bolj sla se veselila, ko jima pastirji povedo, de jim ga je an- gelj božji oznanil. Veseli vsi skup Boga hvalijo, in vsi, kteri so slišali, so se čudili temu, kar so jim pastirji pravili. Marija pa je ohranila vse le besede in premi¬ šljevala v svojim sercu. Bog’, ko je iz ljubezni hotel ljudi učiti, njega spo¬ znati, si je izvolil pastirje, kterim se je razodeval, jim svojo voljo oznanoval, in obljubo penim staršem storjeno — odrešenika poslati- — - od časa do časa ponavljal. Abra¬ ham, Izak, Jakob in Mozes so bili pastirji, in z njimi je Bog nar več govoril. Ko je ras usmiljenja prišel, in Bog svojiga Sina na svet pošlje, je tudi ubogim pastir¬ jem po angeljti nar pervim povedal, de je Zveličar sveta rojen. Pastirji pridejo velikiga pastirja nudit. Bog ne gleda ne visokosti ne bogastva, ampak svetost. Pastirji so bili • bogaboječi, in zalo jim je nar pervim rojstvo svojiga Sina povedal. „ Kar je nes pamelniga pred s v elani, pravi sveti Pavel, je Bog izvolil, de bi modre osramotil.” 1. Kor. I, 27. Bog je Abrahamu obljubo storil, de iz njegov iga rodu bo rojen Odrešenik sveta, in v v eden spomin te obljube je mogel vsak otrok možkiga spola, osmi dan po rojstvu obrezan biti, in to je bilo znaminje božjih otrok, ali zaveze, ki jo je Bog z Abrahamam storil. Rekel je pa tudi Bog, de, kdor ne bo obrezan, bo iz števila bo¬ žjih otrok zveržen, in ne bo deležen obljube, ktero je po Abrahamu svojimu zvoljenimii ljudstvu storil. Jezus ker je bil pravi človek, in iz rodii Abrahama , je bil osmi dan po svojim rojstvu tudi obrezan, in mu je bilo ime Jezus dano, ktero mu je bil angelj še prej dal, ko je bil spočet. Spomin obrezovanja Jezusoviga mali katolj- ška cerkev noviga leta dan obhaja. 186 8 Modri pridejo Jezusa molit. Bog hoče vse ljudi zveličati, zalo je hotel, de bi ga vsi spoznali, njegovo voljo zvedili in po nji živeli. Raz¬ odel se je Judam, razkropil jih je po svetu, de hi po njih tudi neverniki — kleri so v nevednosti živeli — ga spoznali in prav častili. Judje so verovali, de se ho ob rojtsvu Jezusovim nova zvezda na nebu perkazala. To je bilo tudi nevernikam znano, med kterimi so Judje v sužnosti prebivali. Vidih so modri, učeni možje, novo zvezdo, spomnili so se na izročilo Judovsko. Dal jim je sveti Duh, de jim je na misel prišlo za zvezdo iti, šli so in zvezda jih perpelje do Jeruzalema. Tukej vprašajo: Kje je Judovski novorojeni kralj? Vidih smo njegovo zvezdo na Jutrovim in smo ga prišli molit. Vprašali so pa po kralju, ker so Judje verovali, de Mesija bo kralj, kar so preroki tudi pravih od njega. Ali Jezus ni bil kralj tega sveta, je le bil kralj svojiga večniga kraljestva v nebesih. Prihod imenitnih mož, ktere tri kralje imenujemo, in njih vprašanje je velik šum po Jeruzalemu napravilo. Kralj Herodež se prestraši in vsi Jeruzalemljani ž njim, ker so imeli slabo vest; in kralj je tudi mislil, de Me¬ sija bo kralj, in se je bal krone zgubili. Hudobni se ondi tresejo, kjer se pravični vesele. Nobeden ne ve modrim povedati, če je, in kje de je rojen Mesija. Herodež skliče vse velike duhovne in pismarje ljudstva, in jih je izpraševal, kje hi imel Kri¬ stus rojen bil. Oni so mu rekli: V Betlehemu na Ju¬ dovskim. Zakaj tako je pisano per Miheju preroku: »Ti Betlehem, zemlja Judova, nisi nikakor nar manjši mesto med vojvodi Judovimi, zakaj iz tebe ho prišel vojvoda, kteri bo vižal moje ljudstvo Izrael, kteriga iz¬ hod je od začetka in od večnih dni?’ Na to pokliče He¬ rodež modre skrivej k sebi, in jih prav na tanjko izpraša. 187 kdaj se jim je zvezda perkazala. Pošteni možje mu pove¬ do. Potlej jim reče v Batlehcm iti: pojdite jim pravi, in skerbno oprašujte po detetu, in kadar ga najdete, mi pridite povedat, de tudi jest pojdem ga molil. To pa je rekel iz hinavšine, ker je že poprej sklenil dete na skrivnim poiskati in umoriti, 'Pega pa dobri modri niso vedili, kaj hudobni kralj misli. Modri gredo od kralja v Betlehem, kteri je bil dve uri od Jeruzalema. In spet se jim je zvezda perkazala in je šla pred njimi, in ob¬ stala v Betlehemu nad hišo, kjer je Marija z detetam bila. Veselili so se in šli so v hišo, kjer najdejo dete in njegovo mater Marijo. Pokleknejo pred otroka in ga molijo. Po tem mu darujejo zlato, kadilo in miro. Iz serca so se veselili nad otrokam, in so hvalili Boga, kteri jim je dal dete najti in ga spoznati. Veseli, de so Zveličarja sveta najdili, mislijo zdaj h kralju Herodežu se verniti in mu vse povedati. Pa Bog, kteri je vidil Herodeževe hude naklepe, je modrim v sanjah rekel, de naj ne hodijo k Herodežu. Pokorni so bili božjima povelju in gredo po drugi poti v svoj kraj, in hvalijo Boga, ki jih je tako srečno vodil. Bog, nebeški Oee, je že Abrahamu obljubo storil, de Odrešenik sveta bo za vse ljudi na svet prišel, de vsi narodi bodo po njem srečni. Zato je Bog' modre, ki so neverniki bili, perve storil priti Jezusa molit, de je precej pokazal, de je njegov božji Sin tudi za neverne ljudstva na svet prišel jih rešit in njih um razsvetlit, de bodo Boga spoznali, po njegovi volji živeli in se zveli¬ čali. Modri spoznajo Jezusa kralja, zato mu darujejo zlato; ga spoznajo Boga, zalo mu darujejo kadilo; in človeka, zalo mu darujejo miro, to je tako smolo, s kte- ro mertve trupla namažejo, de jih v ec let pred gnjilobo obvarjejo.' Sveti Duh jim je dal to misliti, de umeri bo človek, vstal bo od smerti kol Bog, in sodil in kraljeval kot kralj vekomaj. 188 Posnemajmo jih in Bog nas bo ljubil, dajajmo ubo- gajme, molimo verno in zatajujmo svojo voljo, to bodo nar boljši darovi, ki jih bomo Jezusu v dar pernesli. Jezus v tcisapcljuii darovan. Ko je Jezus štirideset dni star bil, ga je Marija nesla v tempelj Bogu darovat. Dopolnila je zapoved, ki jo je Bog Izraelcam dal, ko so iz Egipta šli, ker so bili a si pervorojeni Egipčanov zadnjo noč pomorjeni, Izraelski otroci pa per življenju ohranjeni, de naj vsakiga pervorojemga otroka njemu darujejo, in naj se spomnijo de so bili sužni v Egiptu, Bog jih je pa rešil in per- vorojeno ohranil, kakor je bilo že povedano. Tudi Ma¬ rija je zapovedani dar pernesla dva golobca, ker je bila uboga, in ni mogla jagnjeta darovati, kakor bogate žene. Izgled Marije, dobre keršanske žene posnemajo in pridejo v cerkev Boga hvalit za otroka in ga Bogu izroče in za -nj prosijo, de bi ga Bog- v svoji milosti ohranil. Duhovni in ljudstvo, klen’ so dele Jezusa v tempelj pernesti v idili, ga niso spoznali, kdo de je. Le nekterim pravičnim dušam v Jeruzalemu je Bog to razodel. — Živel je pravičen starček, Simeon z imenam. Močno je hrepenel po Odrešeniku, in ga želel viditi. Sveti Duh, s kterim je bil napoljnen, mu je obljubil, de. ne bo umeri dokler Kristusa ne bo v idil. Ko sta Marija in Jožef z detetam v tempelj prišla, pride tudi Simeon od svetiga Duha opominjen va nj. Kakor hitro Simeon Jezusa za¬ gleda, precej spozna prihodnjiga Odrešenika nad njim. Vzel ga je na svoji* naročje, Boga hvalil in rekel: Zdaj spusti svojiga hlapca, Gospod, po svoji besedi v miru, ker moje oči so tvoje zveličanje vidile, ktero si perpra vil pred obličjem vsili narodov, luč v razsvetljenje ne¬ vernikom, in v čast Izraelu svojimu ljudstvu. Oberne se 189 k Marii in ji reče: Glej, ta jim je v Izraelu postavljen v padec in v vstajenje in v znaminje, kteriinu se bo zo¬ per govorilo. In tvojo lastno dušo bo mec presunil, de se misli razodenejo iz množili sere. Pride pa tudi v tempelj Ana, vdova, per štiri in osemdesetih letih. Bogii je zvesto sluzila, vse svoje dni veliko molila, se postila in zeljno perčakovala obljublje¬ nima Odrešenika. In Bog ji je storil veselje, de ga je pred smertjo še s svojimi očmi vidila. Po tem pa, ko se je vse po postavi zgodilo, sta šla Marija in Jožef v Betlehem nazaj, in potlej v Nacaret. Koko milostljiv je Bog! komej je svojiga Sina na svet poslal, že ga je oznanil več dobrim ljudem, in vsi oznamijejo velike prihodne reči, ktere se bodo po njem godile, angel j Gabrijel, Marija, Caharija, Elizabeta, an- gelji na polji, Simeon in Ana v tempeljmi. Vsi perpo- vedujejo, de kteriga ime je prečudni, vsigamogočni Oče prihodnih časov, vojvoda mirti leži v naročji Mariinim. Jezus, kralj nebeški, se podverže postavi obrezo¬ vanja, on, ki je postavo, in kar so preroki od njega go¬ vorili, na tanjko dopolniti hotel, nas uči, kako zvesto bi mogli vse spolniti, karkoli nam Bog’ zapoveduje, ko Je¬ zus še tako postavo dopolne, ktera le grešnike veže. Kavno to nas Marija uči z dopolnenjem postave očiše- vanja, ktera je ni vezala, ker je bil njeni sin, Sin Očeta nebeškiga, Bog in pravi človek. Takti spolnujejo otroci božji negovo sveto voljo, in po tem se pokažejo, de so zares božji otroci. IO. Beg v Egipt. Herodež čaka modrih, kdaj nazaj pridejo, mu pove¬ dat, če so najdli novorojeniga kralja Judovskiga ali ne, pa zastonj je čakal. Želel ga je umoriti, ker je napuh- njeniga in hudobniga serca bil. ledej zapove vse fan¬ tiče dve leti ali manj stare v Betlehemu in okrog njega 190 pomoriti. Vlislil je tudi Jezusa vmes dobiti. Ali Bocr je drugač obernil, in hudobni Ilerodež Jezusu ni škodoval. Angel j se v spanji Jožefu perkaže in mu reče: Vstani in vzemi dete in mater, beži v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečem; zakaj Ilerodež bo dete izkal, de bi ga umoril. Jožef precej vstane in pobegne v Egipt z de¬ tetom in njegovo materjo. Težko jima je bilo per sercu, ali Bog je hotel, in pokorna sta bila. Nikoli ne vprašajmo zakaj je Bog to zapovedal, le storimo vselej, kar on hoče, on nar bolj ve, kaj nam je k dobrimu. Bete Jezus je oteto in mo¬ rilci more po povelji llerodeževim otroke. O, kako so matere žalovale in grozno vpile one, in njih nedolžni otro¬ ci, ki so jim jih iz rok tergali in morili! Na. to zgodbo nas mati katoljška cerkev vsako leto spomni na sopraz- nik nedolžnih otročičev. Blagor jim je, ki so pervi kri prelili za Jezusa, že toliko sto let veseli vživajo per Je¬ zusu v nebesih. Bog hotel, de bi bili tudi mi tako srečni v njih dntšino priti! Kadar je bil pa Ilerodež umeri, se je angel j Jožefu spet perkazal v spanji v Egiptu in mu rekel: Vstani, vzemi dete in njegovo mater, in pojdi na Izraelsko, kralj, ki je hotel dele umoriti, je že umeri. Vstal je, vzel je dete in njegovo mater, in pride na mejo Izraelske zem¬ lje. Ko je pa slišal, de \rhelaj, sin llerodežev munest svojiga očeta kraljuje, se je bal daljej iti, pa angelj ji nia ukaže na Galilejsko iti. Tako sla prišla spet v Na caret, v svoje domače mesto, kjer sta od dela svojih rok živela, skerbno od Boga izročeno dete redila, in Bog je bil z njima. 81 Jezus star dvanajst let, gre v tempelj. Jezus je živel v Nacaretu, v hiši svojih staršev. Bil je ves ljubezniv in poln božje, modrosti. Rečeno vam 191 je bilo, de so Judje v Jeruzalemu tempelj imeli, kamor so ob velicih praznikih trikrat v letu hodili Boga molit, in dari darovat. Imeli so pa le en tempelj, kakor je tudi le en Bog, de se niso v malikovanje zgubili; ko bi bili več cerkva imeli, bi bili nekteri mislili, de je več bogov, kakor so per malikovavcili v idili, ki so več cer¬ kva imeli, pa v vsaki druziga malika častili. Torej so vsi mogli v Jeruzalem hoditi, kjer je tempelj praviga Boga bil. Marija in Jožef sta vsako leto hodila na ve¬ likonočni praznik v tajisti tempelj. Kader je Jezus dva¬ najst let star bil, sta ga tudi s sabo vzela. Kako je Jezusu moglo per sercu biti, ko je pervič v tempelj stopil, kako veselo je Boga, svojiga Očeta hvalil. Sedim dni so velikonočni praznik obhajali v hvalo Bogu za o- drešenje iz Egiptovske suznosti, in Jezus ga tudi obhaja, on, ki bo svet iz suznosti hudobniga Duha rešil, česar je bilo odrešenje iz Egiptovske suznosti le podoba. Praznični dnevi so h koncu šli. Izraelci so šli domu, ravno tako tudi Mari¬ ja in Jožef, Jezus je pa v tempeljnu ostal. Med potam ga starši pogreše, menili so, de je per tovarših, in so bili ze en dan hoda od Jeruzalema. Zvečer so ga iskali med žlahto in znanci, pa nobeden ne ve za-nj. In ko ga nista našla, gresta nazaj v Jeruzalem. Oba vsa v sker- bi ga povsod išeta po Jeruzalemu, in še le tretji dan sta ga v našla sedeti v sredi učenikov, jih po¬ slušati, popraševati in jim odgovarjati. Veliko ljudi je okoli njega, ga poslušajo, in vsak se čudi nad njegovo modrostjo in nad njegovimi odgovori. In ko sta ga zagle¬ dala, sta se zavzela, in njegova mati, ki je bila zavoljo njega v veliki skerbi, mu reče: Sin, kaj si nama tako storil? Glej, tvoj oče in jest sva te žalostna iskala. Je¬ zus je krotko in prijazno odgovoril: Cernu sta me iska¬ la? Kaj nista vodila, de moram biti v tem, kar je moji- ga Očeta? Cerkev je bila božja, Jezus Boga svojiga Očeta imenuje, tako se je že dvanajst let star, svoji materi Sina božjiga oznanil. 192 Iz Jeruzalema je Jezus spet v Nacaret sel. Tukej je prebival v svoji mladosti, in se živil od dela svojih rok. Bil je pokoren svojim staršem in je rastel kakor v starosti tudi v modrosti in ljube znjivosti per Bogu in ljudeh. Otroci! bodite mu že v mladosti podobni in po¬ snemajte ga. On vam je v izgled , in po njegovim iz- giedu morale tudi vi vedno modrejši prihajati, de vas bodo ljubili Bog in vsi dobri ljudje. Kdo Je rojstvo Jezusa Kristusa oznanil? Angelj pastirjem, ki so bili na ponočnih stražah per svojih eedah. Kaj jim je ajigelj povedal? Povedal jim je , de Jezus Sin božji se je v hlevu rodil, ki bo ljudi odreši! in zveličal. Kaj so storili drugi angeljil Hvalno pesem so peli na nebu, in so se veselili, de bodo zdej ljudje odrešeni, in po njem vsi zveličani, kteri bodo njega Zveličarja in Simi božjiga verovali, in radovoljno želeli in storili, kar bo učil in zapovedal. Kaj so na to pastirji storili? Šli so gledat v Betlehem, kar jim je angelj ozna¬ nil, molili so Jezusa in ga hvalili, ki jih je peršel odrešit. Kaj se je zgodiloko je bil Jezus osem dni stari Obrezan je bil po zapovedi, in Jezus imenovan. je Bog še komu drugima razodel rojstvo Je¬ zusovo ? Tudi modrim v jutrovi deželi, klerim trije kralji pravimo. Kako so modri zvedilij de je Jezus rojen ? 193 Zvezda se jim je perkazala, in sveti Duh jim je dal mi¬ sliti, de Jezus je rojen, in dosli so za njo, ktera jih je do Betlehema perpeljala. Kaj so modri iz hvaležnosti Jezusu e dar pernesli? Zlata, kadila in mire, in so ga molili. Kdaj obhajamo spomin, de so modri Jezusa molit peršli ? V praznik svetih treh kraljev Kaj se je zgodilo štirideseti dan po rojstvu Jezu¬ sovim ? Marija ga je nesla v tempelj, ga Bogu darovala, in zapovedani dar ubogih dala. Kaj sosebniga se je pergodilo, ko je Jezusa v tempelj- nu darovala 1 Pravični Simeon in vdova Ana sta po razsvetljenji svetiga Duha Jezusa spoznala Odrešenika sveta, in sta Boga hvalila, ki jima je milost skazal Zveličarja sveta viditi. sili so pastirji, Simeon in sina tudi drugim ljudem oznanili, de je Jezus rojen? Tudi drugim pravičnim ljudem so povedali, kteri so tudi tako željno čakali Jezusa na svet, in vsi so se ve¬ selili in Boga hvalili. Kaj je kralj Herodež storil, ki je slišal, de se je Me¬ sija ?;o(lil? Bal se je, de bi mu ne bil kraljestva vzel, je za¬ povedal vse fantiče, ki so bili po dve leti, in spod dveh let stari, pomoriti, ker je mislil, de bo tudi Jezus med njimi umorjen. Kaj je pa Bog storil* de bi ne bil Jezus umorjeni Po angelji je Jožefu zapovedal z Jezusam in nje¬ govo materjo na Egiptovsko pobegniti. 13 194 Koliko časa je bil Jezus v Egiptu ? Dokler je kralj Herodež umeri. Kje je potlej Jezus prebival ? V Naearetu, in zato je bil Nacarenčan imenovan. Kaj tedej vemo sosebniga od Jezusove mladosti! 1. De je Jezus, ko je bil dvanajst let star, na praz¬ nik v Jeruzalem s svojimi starši peršel. 2. De je v Jeruzalemu ostal, čez tri dni pa so ga starsi v tempeljnu našli sedeti med učeniki, jih poslušati, poprasevati in jim odgovarjati tako, de se je vsak čudil nad njegovo modrostjo in odgovori. 3. De se je Jezus spet v Nacaret vernil, de je on¬ di ostal, svojim staršem pokoren bil, in rastel kakor v starosti tudi v modrosti in ljubeznivosti per Bogu in ljudeh, Kaj je Jezus svoji materi odgovorilj ko mu je potožila de ga je žalostna iskala ? Zakaj ste me iskali, ji je rekel, ali ne veste, de moram biti v tem, kar je mojiga Očeta, vse storiti, kar¬ mi je Oče naročil. Kdo je ta Oče od kteriga Jezus govori? Bog, nebeški Oče, ker druziga očeta ni imel. Kaj je Bog Oče svojima Sinu Jezusu storiti naročil? Ljudi odrešiti, kar je tudi storil. AH je tudi nam Bog Oče kaj storiti zapovedal? Tudi nam je zapovedal njegovo voljo, ki nam jo je po Jezusu oznanil iz ljubezni do njega spolniti, de odre¬ šenja Jezusoviga deležni postanemo. Kaj je bila nar veči skerb Jezusova? Voljo svojiga Očeta Jezusovim tudi naša uar spolniti, kar mora po izgledu veči skerb biti. 195 13 Janez Kerstnik oznaimje Mesija. Čas se je perbliževal, de je Jezus Kristus imel očitno učiti. Do tridesetima leta je Jezus živel na tihim v Nacaretu, neznan kdo de je. Ravno tako je tudi sveti Janez Kerstnik, Caharijev sin, v samoti svoje leta v svetosti preživel, in se perpravljal na svoje opravilo. Sa¬ mota, to je ločitev od drusine hudobnih in spačenih lju¬ di, je vsakimu potrebna, v samoti le zamore človek Bo¬ ga in sebe premišljevati, pravično živeti in v svetosti in nedolžnosti se ohraniti. V sumu hudobniga sveta bo člo¬ vek ves razmisljen in poželjiv posvetniga veselja. Janez dobi povelje od Boga, ko je Tiberi cesar v Rimu bil, Ponči Piiatuž pa od njega postavljen oblastnik v Judeji, de naj začne učiti. Tedej je persel v kraje ob reki Jordana, kamor so ljudje že zahajali. Nosil je ob¬ lačilo iz kamelnih dlak in usnjat pas okoli ledja, kakor je nekdaj prerok Elija oblečen bil, bil je tudi poln nje- goviga duha. Jedel je kobilice in divji med. Vina in drugih pijač, ki vpijanijo, ni okusil. Per Jordanu je začel očitno oznanovati: Delajte pokoro, božje kraljestvo se bliža. To je: božje kraljestvo, Mesija, kteriga že dolgo časa zeljno čakamo, je že tukej; pa kdor hoče, de bož¬ je kraljestvo k njemu pride, in zveličanje doseže, mora greh zapustiti, ker Jezus bo svojim izvoljenim le večne, ne pa časne dobrote dal, ker njegovo kraljestvo ne bo tega sveta, kakor nekteri mislijo. Kteri so si njegove nauke k sercu vzeli, in obljubili se resnično poboljšati, jih je z vodo kerstil v znaminje, de se morajo od znotraj grehov očistiti. Zavoljo Janezoviga življenja in učenja je po širokim glas počil. Ne le, ki so okoli Jordana prebivali, so per- sli k Janezu, temne tudi iz Jeruzalema in skorej iz vse Judeje so vreli k njemu v pusavo, se dajo kerstiti in po¬ vedo svoje grehe. 13* 196 Tudi hinavski Farizeji in neverni Saduceji so hodili s svojim spačenim sercarn, pa niso imeli praviga duha pokoro delati, ki je h kerstu potreben. Torej jih Janez ojstro svari, rekoč: Gadja rodovina! Kdo vas je učil, ali vam reke), deje mogoče božje jeze ogniti se brez pokore in poboljsanja življenja? Storite vredni sad po¬ kore in ne recite: Abrahamovi otroci smo. Zavoljo tega samo, ko ste Abrahamovi otroci, niste nič bolji per Bo¬ gu, zakaj jest vam povem, de Bog zamore tudi iz teh kamnov Abrahamu otroke obuditi. Enaki ste nerodovit¬ nima drevesu, ki mu je sekira že namerjena. Drevo, kte- ro dobriga sadu ne rodi, se poseka, in v ogenj verze. To Janezovo govorjenje je veliko poslusavcov ome¬ čilo, in so želeli se poboljšati. Torej ga vprašajo, kaj bi jim bilo storiti? Janez pravi: Kdor ima dve suknji, naj da tistimi! eno, ki nima nobene. Kdor ima živeža obilno, naj ravno to stori. Tudi čolnarji so prišli, de bi kerseni bili, in so ga vprašali: Učenik, kaj nam je sto¬ riti? Janez jim je odgovoril: Nikar več nejemlite, ka¬ kor vam je postavleniga. Vprašali so ga pa tudi vojsa- ki: Kaj pa je nam storiti? Odgovoril jim je: Nikogar ne tepite, nikomur krivice ne delajte, in dovoljni bodite s svojo plačbo. Ljudstvo je od Janeza visoko mislilo in eni so me¬ nili, de more biti on Kristus, tedej so Judje poslali iz Jeruzalema duhovnov in levitov ga vprašat: Ali si ti Kristus, ali Elija, ali prerok? On pa je odgovoril: Nisim. Kdo si pa, mu rečejo, de jim vemo povedati, kteri so nas poslali. Odgovori jim: Jest sim glas vpijočiga v pu- savi, popravite pot Gospodovo, kakor je rekel prerok. Vprašajo ga daljej : Kaj pa kersujes ako nisi ne Kristus, ne Elija, ne prerok? Janez jim odgovori: Jest kersujem v vodi k pokori, v sredi med vami pa stoji, ki ga ne poznate. On je, kteri ima za mano priti, kteri je več kakor jest, ki je bil prej, kakor jest, kterimu jermenov 197 per čevljih nisim vreden odvezati, on pa vas bo kerstil v svetim Duhu in v ognji. Velnico ima v roki, očistil ho skedenj, in spravil bo svojo pšenico v žitnico , pleve sežgal z neugasljivim ognjem. Sveti Janez je učil, de njegov kerst je le kerst pokore, on le človeka umije v znaminje, de kakor voda človeško telo umije, tako mora, kdor želi v kraljestvo Jezusovo priti, svojo dušo s pokoro od grehov očistiti, kdor ho pa v Jezusovim kerstu kersen, v tega pa pride sveti Duh, kteri ga bo z gnado božjo napolnil, ga pre¬ rodil iz grešnika v otroka božjiga, ga bo vzel v kralje¬ stvo Kristusovo, in ga močniga storil po zapovedih kralja tega kraljestva živeti, kakor je prišel tudi binkuštno ne¬ deljo nad aposteljne in jih v ognji kerstil. Dekel je pa tudi sv. Janez, de Jezus je prej bil ko on, desiravno je Janez starji bil. Po teh besedah uči, de Jezus je že prej Bog bil kakor je človek postal, de on je Bog in človek. Uči nas pa tudi ponižnosti. Jezus sam pričuje od njega, de je nar svetejši med človeškimi otroci in je več kot prerok. Janez se pa poniža in pravi, de je le glas vpijočiga v pušavi. Napuhnjen človek se hvali s tem kar mu Bog da, kakor de bi si bil le sam perdobil, se več misli in dela, kakor je; ponižni pa le Boga hvali, za to kar mu je dal, se vsiga tega nevre- dniga misli, in vse le božji časti perpiše. Kdo je Judam na pervo oznanil j de se je božje kra¬ ljestvo perbližalo ? Sv. Janez Kerstnik. Kje je sv. Janez pridigoval* V pušavi ob reki Jordana. Kaj je on ljudi učili Učil jih je, de naj pokoro delajo, in se dajo kerstiti, če hočejo v kraljestvo Mesijevo vzeti biti. 198 Kaj je Janez storil s tistimi, ki so Kotli pokoro delati, de bi bili vzeti v kraljestvo Kristusovo^ Kerstil jih je v vodi. Ali so po kerstu Jazesovim zadobili odpušenje grehov? Niso, ker Janezov kerst je bil le kerst pokore, on ni delil ne odpušenja grehov ne gnade božje, to le deli sveti kerst, ki ga je Jezus postavil. Kaj je sv. Janez govoril od Jezusoviga kersta 'f De bodo keršeni svetiga Duha prejeli. Koga se je sv. Janez imenoval, ki so višji poslali vpra¬ šat ga, kdo de je% Imenoval se je služabnik Kristusov, pa ne Kristus ne prerok. 13. Kristus Je keršen, nebeški Oče ga svojiga Sina oznani, in potlej gre v pnšavo. Bog, nebeški Oče, je že po angeljih oznaniti dal prihod svojiga Sina na svet, kteri bo ljudi odrešil. Zdej pošlje svetiga Janeza pridigovat in ljudem oznanovat, de Kristus je že na svetu, poboljšajo naj se, spoznajo naj svoje grehe, in dajo iraj se kerstiti, in bodo vredni v njegovo kraljestvo vzeti biti. Ko se je ljudstvo Ja¬ nezu kerstiti dajalo, je tudi Jezus k njemu prišel, de bi ga kerstil. Janez pa se brani ga kerstiti rekoč: Jest potrebujem tvojiga kersta, pa ti k meni prideš. Jesuz odgovori: Naj bo za zdej, ker se spodobi, de se vsim božjim naredbam podveržemo. Janez ga je tedej v Jor¬ danu kerstil. Po kerstu stopi Jezus iz vode, in nebesa se ogpro nad njim, sveti Duh je z višave peršel v po¬ dobi goloba, nad njim obstal, in glas božji se zasliši z nebes: Ta je moj ljubeznivi Sin, ki imam dopadejenje 199 nad njim. Tako je nebeški Oče očitno oznanil, de Je¬ zus je njegov Sin. Sv. Janez in vsi, ki so glas z nebes slišali, so spoznali, de ta je Odrešenik sveta, in ker so svetiga Duha nad njim zagledali, so se vesili, de so ga v idili. Tukej vidimo tri božje osebe ali peršone. Nebeški Oče ga imenuje svojiga Sina, sveti Duh je nad Jezusam bil, in Jezus je na zemlji stal. Tako so tri božje per¬ šone v Bogu, kterc skupej sveto Trojico imenujemo: Bog Oče, Bog Sin in Bog sveti Duh. In kolikorkrat sveti križ storimo, se spomnimo na vse tri božje peršone, ker vse tri imenujemo, in pričamo, de verjetno sveto Tro¬ jico, to je eniga Boga v treh peršonah. Dal nam je Jezus izgled ponižnosti, ko se je dal kerstiti, kakor de bi grešnik bil in pokore potreboval, de- siravno je ves svet čist in nedolžen. Grešnik pa, na¬ mesti, de bi svoje grehe in slabosti pred Bogam spoznal, se pravičniga dela, in nič ga huje ne razžali, kakor če se mu reče, de je grešnik. Ponižujmo se z Jezusam, de bomo enkrat povišani per Bogu. Po kerstu gre Jezus od svetiga Duha peljan od Jordana v samoten kraj pušave. Bil je v pušavi štiri¬ deset dni in noči, molil, premišljeval je, se postil, in se tako na svoj opravik perpravljal, za kar ga je Bog na svet poslal. Ko se je Jezus štirideset dni in noči postil, je bil lačen. Skušnjavec pride k njemu, in ga skuša, če je božji Sin. S hinavsko častjo se pred Jezusa vstopi, in mu reče: Ce si Sin božji, reci, de naj ti kamni kruh bodo. Jezus mu pa odgovori: Zapisano je: Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz ust božjih. Satan ga kmalo vdrugič skuša. Pelje ga v sveto mesto Jeruzalem na verh tempeljna in mu reče: Ce s{ Sin božji, skoči doli, sej pisano je: Svojim angeljem je rekel te varovati, na rokah te bodo nosili, de se s svojo 200 nogo ob kamen ne vdariš. Ali Jezus ne pervoli v sku¬ šnjavo, ampak mu reče: Pisano je: Ne skušaj Gospoda svojiga Roga. Jezus nas tukaj uči, de brez sile se v nevarnost podati, ali v perložnost greha iti, in vender upati, de nas bo Bog s svojo pomočjo obvaroval in re¬ šil, je pregrešna prederznost. Kdor to stori, Boga sku¬ ša in njegove pomoči ni vreden, in je tudi ne bo dose¬ gel. Ce pa nas dolžnost veze v nevarnost iti, bo pa z nami storil, kar bo za nas dobro, in če takrat smert storimo, nam bo v dobiček. Satan še ni bil zadovoljili, še vtretje ga skuša. Na silno visok hrib ga pelje, s kteriga se je dejječ vi- dilo po svetu, pokaže mu dežele in kraljestva z vso njih lepoto in mu reče: Glej, vse te dežele in kar imajo, ti bom dal, če poklekneš in me moliš. Ali ojstro je Jezus' rekel: Poberi se satan! zakaj pisano je: Gospoda svoji¬ ga moli in njemu samimu služi. Per tej priči je satan zbežal, in angelji z nebes so prišli in Jezusu stregli. Tako je Jezus srečno skušnjave premagal, ko je v Boga zaupal in zapeljivcu ni verjel. Obetal je bogastvo sveta dati mu, ki ga ni imel, lagal je, kakor vsaki za¬ peljivec dela; perliznjeno govori, v sercu pa drugae mi¬ sli. Varite se vsakiga zapeljiviga človeka, z lažmi k vam pride, bežite pred njim, scer boste v greh zapelja¬ ni. In kadar bodo skušnjave vas motile, molite, spomnite se na božje nauke, s postani skušnjave premagujte, in angelji božji bodo per vas. Bog vas ne bo dal huje skušati, kot kolikor zamorete zmagati. Serčni bodite, Bog vam bo pomagal se tako hude skušnjave premagati, če va-nj zaupate in v skušnjave ne pervolite. Zakaj se je pustil Jezus skušati? Zato 1) ker nam je hotel v sim enak biti, de ve z nami usmiljen biti, in je pokazal, de je res človek. 201 S. Pavel pravi: »Zakaj angeljske nature ni niko¬ li na se vzel, človeško pa je na se vzel, iz A b r a h a m o v i g a z a r o d a. Z a 16 j e m ogel v v s i ni bratain enak postati, de bi usmiljen in zvest visi rnasnik bil per Bogu, in grehe ljudstva zbrisal. Zakaj, po teni, ko je sani terpel in skušan bil, tudi z a more tem pomagati, ki so v skušnjavi.” Hebr. 2. 16—18, 2) De nam je gnado zasluzil sovražnike našiga zve- ličenja in skušnjave premagovati. 3) De nam je dal izgled, de tudi mi z molitvijo, po¬ štam in z besedo božjo skušnave in sovražnike prema¬ gujmo. 4) De nas je podučil, de tudi sveti ljudje niso brez skušnjav. 14. Jezus začne učiti. Po zmaganih skušnjavah pride Jezus iz pušave spet k Janezu, ki je učil. Veliko ljudi je bilo per Janezu. Kakor ga Janez zagleda, precej pokaže z roko na nj in reče: Glejte! ta je jagnje božje, ki grehe sveta odjem- Ije. Ta je, ki vam zmirej od njega pravim, Mesija ali Odrešenik sveta, kteri je viši od mene, kteri je bil po¬ prej kakor jest. Jest ga nisim poznal, de je Mesija, desiravno vas učim, keršujem in perpravljam k njego¬ vimi! prihodu, pa ko sim ga kerstil, sim ga spoznal, ker ta, ki me je poslal kerševat v vodi, mi je rekel: Nad kteriga boš vidil svetiga Duha priti, in nad njim ostati, tisti je, kteri v svetim Duhu keršuje, in pričujem vam, de ta je Sin božji. Drugi dan gre Jezus spet per Jordanu mejno Ja* neza. Ta spet pokaže nanj rekoč: Glejte jagne božje, ki grehe sveta od jemlje. Jezus je bil že dozdej tako očitno oznanjen, de je obljubljeni Mesija Odrešenik sveta, de bi 202 ga bili vsi mogli taciga spoznati. Oznanjen je bil Marii, Elizabeti, sv. Jožefu, pastirjem, trem kraljem, Simeonu, Ani in drugim pravičnim v tempeljmi, povedal je že sam svojim starsem v tempeljmi, de mora v hiši svojiga Oče¬ ta biti; per kerstu ga nebeški Oče svojiga Sina očitno oznani; Janez pričuje, de je jagnje božje, ki sveta gre¬ he odjemlje, de je božji Sin. Ze po vsim tem spriče- vanji bi ga bili mogli vsi Odrešenika in božjiga Sina verovati, njegov nauk poslušati in vse storiti, kar jim bo zapovedal. Pa še bolj očitno jim je Jezus sam razodel in skazal, de je božji Sin in Odrešenik ljudi, kar vam bom v veeih naukih povedal. Zakaj ga sveti Janez jagnje božje imenuje? Ne zato, ko je bil nedolžen in krotek kot jagnje, ampak za¬ to, ker se je dal zaklati kot jagnje v odpušenje grehov celige sveta, ko je bil od začetka sveta zaklano jagnje. Skr. razod, 13. 8. Vse daritve, ki so jih Judje klali in Bogu darovali v odpušenje grehov, so le Jezusa pome¬ nile, ki je bil za nas na križu umorjen. Jezus Kristus, ker je hotel človeka odrešiti, njegov um razsvetliti, njegovo voljo prenagniti, in za grehe bož¬ ji pravici zadostiti, ni le skerbel za ljudstva svojiga ča¬ sa, de bi bile podučene in njegoviga odrešenja deležne, hotel je, de bi njegov nauk do končanja sveta, na zem¬ lji oznanovan bil, de bi ljudje vsih časov in krajev ga zvedili, in tudi njegoviga odrešenja deležni biti zamogli. Zato si je zvolil aposteljne in učence, kteri so z njim bili, njegov nauk poslušali, in njegove dela vidili, ki bo¬ do namesti njega božjo besedo oznanovali. Postavil je cerkev in ji poslal svetiga Duha, de v nji vsak, če le hoče, zamore svet in zveličan biti, ker on nas posvečuje in stori, de smo po njem Jezusoviga odrešenja deležni, de potrebne gnade zadobivamo, v dobrim rasti in ostati, ako tudi mi dobri biti si perzadevamo. 203 Precej po teni, ko je sv. Janez Jezusa pokazal, se mu dva Janezovih ucencov vsa boječa perbližata, in Je¬ zus ju prijazno ogovori rekoč: Kaj bi rada? Rečeta: Učenik! kje stanuješ? Pojdita z menoj, jima Jezus reče, in bosta vidila. Enimu je bilo ime Janez, drugimu pa Andrej. Oba vesela sla z njim šla, kjer je stanoval in per njem ostala ves tisti dan. Oba sta želela Jezusa bolj spoznati, zeljna sta bila njegoviga nauka in oba sta bila potlej Jezusova aposteljna. Andrej je imel brata, kteri se je Simon imenoval. Vesel mu gre povedat : Kristusa sva z Janezam našla. Simon ga želi berž viditi, in Andrej ga pelje k njemu. Gospod pogleda Simona in mu reče: Ti si Simon Jo¬ nov sin, pa odsihmal boš Peter imenovan, to je skala. S temi besedami je Jezus Petra k sebi vzel. Drugi dan se je Jezus na Galilejsko napravil. Na poti sreča Filipa. Jezus je vidil, de je Filip dobriga serca, tedej reče: Hodi za mano. Jezusova perljudnost je Filipa gi- nila, šel je za Jezusain in je bil njegov apostelj. Filip je imel prijatla, ki se mu je Natanael reklo. Iz Kane je bil doma, pravičen in bogaboječ je želel Odre¬ šenika. Filip mu gre povedat, de ga je naj del, pridi, de ga boš vidil. Natanael je bil pod figovim drevesam, ko je Filip k njemu prišel. Precej gre z njim gledat. Ko Jezus Natanaela zagleda, reče: Vidite ga dobriga Iz- raelca, ki ni zvijače v njem. Natanael se začudi temu govorjenju in pravi: Od kod me pa poznaš? Jezus mu reče: Preden je Filip k tebi prišel, ko si bil še pod fi¬ govim drevesam sim te že k vidil. Natanael se začudi, spoznal je, de je vsigaveden, poln svete časti do Jezusa, reče: Učenik, ti si Sin božji, ti si Izraelski kralj! Je¬ zus mu odgovori: Ker sim ti rekel, de sim te pod fi¬ govim drevesam vidil, mi veruješ: Še veci reči boš vi¬ dil, kot je to. Gotovo vam povem, pravi Jezus, odsih¬ mal boste vidili nebesa odperte, in angelje božje gori pa 204 doli hoditi nad človekovim sinain, de se hoste še bolj prepričali, de sim zares od Boga poslani Mesija. Na- tanael je bil od zdej Jezusov apostelj in Jernej imenovan. Jezus je zdej imel pet učencov, Andreja, Janeza, Petra, Filipa in Jerneja. Število njih je pa od dne do dne rastlo, hodili so za njim, de so slišali njegove nebeške nauke. Jezusov pervi nauk je bil: Delajte pokoro, nebeško kraljestvo se je perbližalo. Tri leta je oznanoval sveti evangeli po deželah Judovskiga kraljestva. Evangeli je toliko kakor veselo oznanilo; za nas res veselo, ker nam je Jezus povedal, de ga je oče za nase odrešenje poslal na svet, de nebeško kraljestvo se nam je perbližalo. Ali kaj pa je božje kraljestvo? Znano nam je, de je Bog že v stari zavezi precej po grehu pervih staršev ljudi učil od sebe, kakosen de je, in kako morajo ljudje živeti, de bodo njemu podobni in zveličani. Posebno je Abrahama učil, se mu razode¬ val, in ga tudi storil očeta veliciga Judovskiga ljudstva, po kterim bi tudi vsi narodi zemlje k spoznanju pravi- ga živiga Boga perpeljani in skozi spolnjenje božje vo¬ lje zveličani bili. To bo pa se le obljubljeni Odrešenik popolnama storil, kar je že Bog v stari zavezi začel, po njem bodo še le vsi narodi zemlje osrečeni, kakor je Bog Abrahamu obljubil. Po grehu so se že pervi starši od Boga ločili, tako tudi od njegoviga večniga kraljestva, ker so padli v kraljestvo greha ali hudobniga duha in v pogubljenje. Jezus pride, de bi nas iz kraljestva teme v kraljestvo luči, v božje kraljestvo nazaj perpeljal. Zato Jezus uči: Delajte pokoro, ker božje kraljestvo se je perbližalo. Pokora, spreobernjenje življenja je vsakimu potrebna, kteri hoče v kraljestvo božje priti. Nihče pa ne želi nesrečen, ampak le časno in večno srečen biti, kar se pa le v božjim kraljestvu zgoditi zamore. Tega kralje- 205 stva je Jezus poglavar, torej si mora vsak perzadevati va nj priti, kdor pa to hoče, mora v Jezusa verovati in mu pokoren biti, kakor so dobri podložni svojimu kralju.' Njegovo kraljestvo na zemlji je cerkev. Vse naprave, ki jih je Jezus v svoji cerkvi postavil, so nam potrebne, in vse moramo k svojimu pridu oberniti, de v nji odrešeni grehov, in pridemo v večno kraljestvo božje. Dokler smo z Jezusam, sklenjeni in zedinjeni, smo močni dobro storiti, če se pa od njega ločimo po neveri in grehu, smo nesrečni na duši, in mertvi udje brez živ¬ ljenja dušniga ali brez gnade božje, torej tudi brez pra¬ vice do božjiga večniga kraljestva. Veliko Judov je mislilo, de Jezus bo njih kraljestvo spet postavil, in jih časno srečne storil, ker bo on njih kralj, in ne bodo več pod oblastjo llimskiga cesarja, in tudi njegovi učenci so to zmoto imeli, dokler niso sve- tiga Duha prejeli. Ta zmota je tudi storila, de niso vsi va-nj verovali, in ga ne spoznali Odrešenika, ko je bil ubog. Zraven pa še njegov nauk: Delajte pokoro, tedej jim ni celo šlo v glavo, de bi Odrešenik bil. Koliko let je Jezus na tihim živel v Nacaretu? Trideset let. Kam je šel Jezus nar pervič^ preden je učiti začel? K Jordanu, kjer je Janez kerševal, in se je dal Janezu kerstiti. Kaj se je zgodiloko je Janez Jezusa kerstil? Nebesa so se odperle, sveti Duh je v podobi golo¬ ba vidno nad njega prišel, in Bog Oče je z nebes go¬ voril: Ta je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopa- dajenje. Koliko božjih oseb ali peršon se je razodelo per Je¬ zusovim kerstu? 206 Tri: Bog Oče, ki je govoril; Jezus, kije bil na zem¬ lji; in sveti Duh, ki je bil nad Jezusain v golobovi podobi. Kam je šel Jezus po tem_, ko je keršen bil? Od svetiga Duha je bil v pusavo peljan, kjer seje štirideset dni in noči postil, in potlej od hudobniga duha skušan bil. Kako ga je hudobni duh skušal? Skušal ga je, de bi zvedil, če je božji Sin ali ne, in mu reče, de naj stori iz kaminja kruh ; peljal ga je na verh tempeljna in mu rekel, de naj skoči z njega, de se mu nič hudiga ne bo zgodilo; in peslednjič mu reče, de, če pred-nj poklekne in ga moli, mu da dežele, ki mu jih pokaže, in njih bogastvo. Kako je Jezus skušnjavca premagal? Z božjo besedo in molitvijo. Kako tudi mi skušnjave premagujmo ? Tudi s poštam, besedo božjo in molitvijo. Kaj je Jezus nar pervič učil, kadar se učenik ljudi očitno pakaže? Nar pervič je učil, de naj ljudje pokoro delajo, bož¬ je kraljestvo se je perbližalo. Zakaj je Jezus oinanoval pokoro delati? Zato, ker grešnik, če pokore ne stori, ne more v nebesa priti. sili je Jezus le za svoje čase učil? Ni le za svoje čase učil, hotel je, de bi vsi ljudje na zemlji njegov nauk vodili in zveličani bili. Kaj je pa storilj de bi njegov nauk do končanja sveta na zemlji oznanovan bil? 207 Aposteljne in učence je izvolil, kteri bi po njegovi smerti sveti evangeli oznanovali, in cerkev je postavil, v kteri bi ljudje vsili časov zamegli njegoviga odrešenja vdeležiti se. 15. Jezus lici in čudeže dela v poterje- nje svojih naukov. Jezus, ker je peršel iskat in zveličat, kar je zgu- bljeniga, je učil ljudi, kaj jim je treba verovati, kaj naj upajo in kaj naj store, de bodo tukaj mirniga serca, pravični in enkrat zveličani. Judje pa, kteriin je pridi- goval, so bili polni zmot; pohujšali so se nad njegovim uboštvam, njegov nauk je bil svarljiv, oni pa polni me- seniga poželjenja, lakomni časti, in ljubili so le zemelj¬ ske dobrote, vse to jih je motilo, de Jezusu niso vero¬ vali. Vera, v njega in v njegove nauke je pa k zveli¬ čanju potrebna. Jezus je tedej mogel ljudi prepričati, de ga je Bog poslal, in de vse, kar uči, je božji nauk. Zato je pa čudeže delal, kakor nekdaj Mozes in pre¬ roki, de so ljudi z njimi prepričali, de jih je Bog po¬ slal. Zato je Jezus rekel svojim poslušavcam, kteri so ga le človeka in ne božjiga Sina mislili: >,Ako ne de¬ lam del svojiga Očeta mi nikar ne verjemite. Ako jih pa delam, in če meni nočete verjeti, verjemite delam, de spoznate in verjele, deje Oče v meni in jest v Očetu.,, Jan. 10. 37—38. Potrebni so bili čudeži, ker učil je resnice, kterih bi se človeška pamet nikoli domislila ne bila. Postavim, de on je obljubljeni Odrešenik; de hoče vse zveličati, kteri bodo va-nj verovali, de v njegovim kraljestvu bodo njegovi prijatli večno zveličani, de kdor zavoljo njega telesno življenje zgubi, bo večniga boljšiga prejel, vsako nar manj dobro delo zavoljo njega storjeno bo stokrat povernjeno, de on je sodnik vsili ljudi, in pride enkrat 208 sodit žive in mertve, i. t. d. Nektere Jezusove čudeže vam hočem povedati. Pervi čudež je storil na ženitnim’ v Kani na proš¬ njo svoje matere, ker je vodo v vino spremenil. Jan. 2. Po tem čudežu precej so njegovi učenci njegovo veli¬ častvo spoznali in va nj verovali. Potlej gre Jezus v Kafarnavm, kjer je čez tri leta nar večkrat prebival. Perbližal se je velikonočni praznik. Jezus gre v Jeruzalem, kamor so hodili tudi Izraelci iz vsili dežel in z njimi tudi veliko bogaboječih ajdov Boga v tempeljna molit. V pervi dvor tempeljna so tudi neverniki smeli hoditi. V pervim dvoru so darila pro¬ dajali in kupovali. Ko Jezus vanj stopi, vidi brez šte¬ vila ljudi in živine, volov in drobnice, golobov in denar¬ nih miz. Ves goreč za božjo čast, naredi tepežnico iz vervic, vse izžene iz tempeljna in menjavcam denarje razsiplje in mize prevrača. In tistim, ki so golobe pro¬ dajali je rekel: Spravite se od tod, in ne delajte iz hiše mojiga Očeta, hiše kupčije! Vse beži, nobeden se ne vstavi. Judje stopijo k njemu in mu reko: S kakosnim čudežem nam bos skazal, de smes to ? Jezus jim odgovori: Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom spet postavil. Jezus je tukej svoje truplo mislil, in ga je po pravici tempelj božji imenoval. Pa tega govorje¬ nja niso tuneli, menili so, de govori od kamneniga tem¬ peljna. Torej se mu posmehujejo rekoč: Sest in štiri¬ deset let se je ta tempelj delal, in ti ga hočeš v treh dneh postaviti. Ko je Jezus tretji dan od smerti vstal, so se njegovi učenci spomnili, de je to govoril. Kar je Jezus od podiranja tempeljna govoril, je njegovo smert pomenilo, kar je pa od postavljenja rekel, je pa pome¬ nilo njegovo od smerti vstajenje. Pervič je zdej v tempelj stopil po tem, ko ga je sveti Janez Sina božjigo oznanil, in Jezns se tukej sam pokaže, kdo de je in zakaj je na svet prišel. 209 On imenuje tempelj hišo svojiga Očeta in pokaže se za Sina božjiga, kteri je prišel na svet ljudstvo popačeno, ktero v pregrehah živi, pogubljenja otet, in k pravimu česenju božjimu napeljat. Potrebno je bilo per tem tem- peljnu začeti, de ga je pometel od slabih tjndi, kterim ne gre v tempeljnu biti. Tudi za nas je bilo žalostno, ko bi se v cerkvah namest žegna strafing z nespodob¬ nim zaderžanjem vredne storili. V Jeruzalemu je bilo takrat velko Judov iz Jude¬ je, Galileje in daljnih krajev. Jezus je veliko čudežev storil. Ljudstvo je slo za njim. Veliko jih je mislilo, ta je Mesija, obljubljeni Odrešenik, in so verovali va nj. Pa tudi so bili vmes, ki so ga poznali, de je iz Gali¬ leje, Jožefov tesarjev sin, ker po zunanjim ni bil ločen od druziga človeka, in ga niso toliko porajtali. Sosebno Farizeji so ga z nevosljivimi očmi gledali, vedili so, de ker oni ne morejo čudežev delati, jih posihmal ljudje ne bodo več tako častili, de vse bo le Jezusu vdano za¬ voljo čudežev. Čudeži niso szer povedani v svetim evan- gelji, ktere je Jezus v Jeruzalemu storil, pa vse se je čudilo nad Jezusam. Nikodem, Farizej in viši med Judi, učenik postave, ki je vidil Jezusove dela je visoko mislil od njega, mi¬ slil je, de on mora Mesija ali saj velik prerok biti. Pri¬ de ponoči k Jezusu, de bi kaj več zvedil od njega, kdo de je, in mu reče: Učenik! vemo de si učenik od Boga prišel; zakaj nihče ne more teh čudežev delati, ktere ti delaš, če Bog ni z njim. Jezus mu odgovori: Resnično ti povem, ako kdo ne bo vnovič prerojen, ne more vi- diti božjiga kraljestva. Nikodem ni umeri, kar je Jezus govoril, ga spet vpraša, kako je mogoče, de bi star človek spet rojen biti mogel. Jezus mu pa reče, de to se more s vsakim zgoditi, kteri v Jezusovo kraljestvo priti in zveličan biti hoče, zato ponovi svoje besede re¬ koč: Resnično, resnično ti povem, ako kdo ni prerojen 14 210 iz vode in iz svetiga Duha, ne more iti v božje kralje¬ stvo. Človeku ni zadosti, uči Jezus, de je le v vodi kersen, kakor Janez kersuje, mora biti na duši prerojen skozi moč svetiga Duha. Podobo božjo, ktero mu je Bog v stvarjenji dal, je človek ognjusil skozi greh, ta mora v človeku očisena, posvečena biti, in to bo storil sveti Duh, ko bo človek v Jezusovim kerstu kersen; on ga bo iz grešnika prerodil s svojo gnado v pravičniga, in dokler človek opravičen ne bo, ne more v božje kra¬ ljestvo iti, zato, ker je v grehu.’ Nikodem le ne more zastopiti, kaj Jezus govori, ker je tudi mislil, de Mesija ho zemeljski kralj, zato ga spet vpraša: Kako se more to zgoditi? Jezus mu za zlo vzame in mu reče : Tisi učenik v Izraelu in tega ne veš! Resnično ti povem, med vami sim začel učiti, in nič druziga vam ne govorim, kakor kar vem, in to pričujem, kar sim vidil, in mojiga nauka ne sprejmete. Povedal sim vam, de kerst in poboljšenje življenja vam je po¬ trebno, pa mi ne verjamete; to so resnice, ki so vam znane; kako boste verovali, če vam bom nebeške pra¬ vil. Nobeden ni šel v nebesa, kakor, kteri je prišel z nebes, Sin človekov, kteri je v nebesih, Tedej le jest, ki imam sedež v nebesih, in ki sim iz ljubezni do ljudi z nebes prišel, vem in urnem božje nebeške reči. Sin človekov bo ravno tako enkrat povišan, kakor je bila kača v pušavi. Vsim pičenim od kač, ki so s zaupa¬ njem na njo pogledali, so bile rane zaceljene, ravno tako bo s sinam človekovim, kdor bo va-nj veroval, se ne bo pogubil, temuč bo večno življenje imel. Zakaj Bog je svet tako ljubil, de je dal svojiga edinorojeniga Simi, de kdor koli va-nj veruje, ne bo pogubljen, temuč ima ve¬ čno življenje. Bog namreč ni poslal svojiga Sina na svet, de bi svet sodil in pogubil, temuč de bi vsi, kteri bodo va-nj verovali, po njem zveličani bili. Le kteri va-nj verovali ne bodo, so že sojeni in pogubljeni, zato 211 ker ne verujejo v edinorojeniga Sinu božjiga. Krivi so si pa sami svoje nesreče, zato ker je luč na svet prišla, ktera bi jih bila razsvetlila, ljudje so pa bolj ljubili terne, kakor luc , zakaj njih življenje je pregrešno, hudobno. Vsak, ki hudo dela, iše skritih krajev, kjer bi ga nihče ne vidil; kdor pa dobro po svoji dobri vesti dela, se ne skriva, ker se ne boji, če je njegovo življenje tudi vsim znano, ker ve, de po volji božji stori, in nič hudiga ne misli. Nikodem je mislil, de Jezus more velik prerok Go¬ spodov biti, zato je sel k njemu, de bi ga v božjih re¬ čeh in resnicah podučil, Jezus pa se mu je razodel, de je Sin božji. Nikodem ga je pa tudi spoznal, in mu je per pokopu zadnjo čast skazal, ker je Jezusovo telo z dišečim mazilam pomazal, in v tančico zavito pokopal. O de bi sveti Duh tudi nase serca močne storil v veri v Jezusa, de bi ne bili pogubljeni, ampak z njegovo •gnado božje zapovedi deržali in sc zveličali. Po tem je sel Jezus s svojimi učenci na Judovsko, in je ondi z njimi prebival, in kerseval po svojih učen¬ cih. Jan. 3. 16* Sveti Janez Hcrstuik pričuje Je¬ zusu, deje h ožji Sin. Ko je Jezus po svojih učencih kerseval, kakor tudi Janez se ni nehal kersevati, so ljudje bolj k Jezusu šli, de bi bili njegov kerst prejeli, zniirej manj jih je bilo pe r Janezu. To je dalo perložnost, de so se Judje in Janezovi učenci besedili, in Janezovi učenci so ter- dili, de se morajo Judje dati prej Janezu kerstiti. Pri¬ šli so k Janezu in so mu rekli: Učenik! glej ta, ki je bil s tabo na uni strani Jordana, od kteriga si pričal, de j« Mesija, keršuje, in vse gre k njemu. Janez, ko je to bolj vedil kakor njegovi učenci, je vesel bil tega, jim je odgovoril in jih posvaril rekoč: 14* ’ 212 Človek ne more nič vzeti, ako mu ni dano z nebes. Vi sami mi pričujte, de sim rekel, ko so me iz Jeruzalema vprašat poslali: Jest nisim Kristus, temuč sim le pred njim poslan ljudi k njegovimi! prihodu perpravljat. On mora rasti, jest pa pomanjšan biti. Kdor pride od ne¬ bes je čez vse vikši, kdor je pa od zemlje, le od zem¬ lje tudi govori, kakor sim jest le od zemlje. On pa ljudem oznanuje, kar je vidil in od Boga slišal, in ven- der ga le nekteri poslušajo in njegovo spričevanje sprej¬ mejo. Kteri si njegove nauke k sercu vzamejo, pričajo, de je Bog resničen in zvest v svojih obljubah, ker je Jezusa na svet poslal, kakor je obljubil, in njega je s svetim Duham napolnil. Oče ga ljubi, ker je njegov Sin, in on mu je vse podložno storil, ga postavil Go¬ spoda vsiga. Kdor v Sina veruje, ima večno življenje; kdor pa v Sina ne veruje, ne bo večniga zveličenja do¬ segel, temuč jeza božja ostane nad njim. Jan. 3. Kmali potem, ko je Jezus svoje učence od Jezusa podučil, je lierodež zapovedal ga v ječo zapreti, zato, ker mu je njegovo hudo življenje očital, lierodež An- tipa, poglavar Galileje, je vzel svojimu bratu Filipu ženo, in je z njo živel. Sv. Janez zve to veliko očitno pohuj¬ šanje, serčan gre pred Herodeža in mu reče: Ni ti do- pušeno tvojiga brata žene imeti. Razžaljen je bil, pa še bolj hudobna Herodija. Vse si je perzadjala Janeza iz poti spraviti, kar vidili ga ni mogla, lierodež stori po nji hudobni volji, in zapre ga ; umoriti si ga pa še ni upal, bal se je ljudstva, ki ga je visoko častilo. Kaj hudiga pride večkrat zoper človeka, ko resnico hudobni¬ ma pove, in mu greh očita. Ali resnica vender le res¬ nica ostane, če si jo tudi hudoben človek sovraži. 1 "1. Jezusov pogovor s Saniarijanko. Kmali po tem, ko je bil Janez zapert, je Jezus Judejo zapustil, ker je vedil, de Farizeji so mu nevo- 213 šljivi in sovražni. Gre pa iz Judeje s svojimi licenci na Galilejsko, vzame pa bližnjo pot skozi Samarijo in pri¬ de do mesta Sihara, kterimu se je nekdaj Sihem reklo. Znano pa nam je, de so Judje imeli do Samarijanov že staro sovraštvo, se niso z njimi pečali, ne pozdravljali jih, in ne jedli ne pili z njimi, ker so Judam nagajali per zidanji tempeljna, ko so bili iz Babilonske sužnosti per- šli, in ko so si bili Samarijani na hribu Garicim poseben tempelj sezidali, kar Judje niso mogli terpeti, in desiravno so jim ga bili poderli, so vender le zmirej hodili na ti¬ sti hrib službo božjo opravljat, ktera je bila z ajdovski¬ mi šegami spridena. Jezus je peršel do studenca, ki ga je bil Jakob skopal. Truden je bil od pota, sedel je per studencu. Njegovi učenci so med tem šli v mesto ži¬ veža kupovat. Bilo je okoli poldna. Kar pride žena iz mesta po vodo. Jezus ji reče: Daj mi piti. Zena mu reče: Kako je to, de ti, ki si Jud, mene piti prosiš, ki sim Samarijanska žena ? Sej se Judje s Samarijani ne pečajo. Zena ni vedla, de stoji per studencu večniga življenja. Jezus vidi njeno serce, de je dobro, de se bo dalo omečiti in spreoberniti, zato ji reče: Ako bi ti ve- dilazadar božji, in kdo s tabo govori, bi ga prosila, in dal bi ti žive vode. Zena ni uinela, kam gre vse to, reče mu: Sej nimaš s čem zajeti, in studenec je globok od kod imaš tedej živo vodo? Ali si ti veči kakor naš oče Jakob, kteri je tudi iz njega pil. Velik razloček je med to vodo, ki jo ti tukej zajemlješ, in med to, ki jo jest dajem, ji Jezus reče, zakaj, kdor od te vode pi¬ je, bo spet žejin, kdor pa pije od vode, ktero mu bom jest dal, ne bo žejin vekomaj, zakaj voda, ktero mu bom jest dal, bo v njem studenec vode izvirajoče v večno življenje. V tem pogovoru Jezus kaže, de je res prispl iskat, kar je bilo zgubljenig dencu grešnice, de bi i. Od pota truden čaka per stu- jo perpeljal k spoznanju božjimu 214 in spreobernjenju njeniga grešniga življenja. V časne skerbi zamaknjena ne misli na Boga, ne na svoje gre¬ šno življenje, ne na pokoro, ne na spreobernjenje življe¬ nja, pamet njena je bila otemnjena, serce je ljubilo ne¬ čistost, ktera se je gnadi božji vstavljala. Po vode pri¬ de, in za njo je bil poldan listiga dneva, ura milosti. Je¬ zus per studencu in žena tudi per njem, oba ob ravno tisti uri, Bog in grešnica zraven njega. O kako glo¬ boko se Jezus, Bog in človek poniža in z grešhico tako prijazno govori, de bi jo greha in pogubljenja otel. Človek zamore sam iz sebe grešiti, ali greh zapustiti, se po¬ boljšati ne zamore, ker ga hudo poželjenje le v greh vle¬ če, to le Jezus storiti zamore, če si tudi človek sam s svojo močjo perzadeva. To nas Jezus sam uči, ker pravi: Brez mene ne morete nič storiti. Ko žena vidi, kako prijazno Jezus z njo govori, ga zaupljivo prosi, Gospod! daj mi te vode, de ne bom več žejna, in ne bom hodila sem zajemat. Zena se ni zaslepila Jezusa, in ni spoznala veliciga daril milosti božje, kteriga ji je Jezus pod podobo tekoče vode po¬ nujal, kteri dar gnade božje žejo duše po nebeških da¬ rovih pogasi, in ktera je živi studenec, ki v večnosti iz¬ vira. Tedej je Jezus, ki jo je vidil vso pazno na nje¬ govo govorjenje, svoj pogovor zabernil in ji reče: Pojdi, pokliči svojiga moža in pridi semkej. Zena mu je od¬ govorila: Nimam moža. Jezus ji reče: Prav si rekla: O o Nimam moža, zakaj pet mož si imela, in kteriga zdej imaš, ni tvoj mož. Žena se zavzame, de ta neznani učenik njeno pre¬ greho ve. Osramotena in zgrevana mu reče. Gospod vidim, de si prerok. Jezus ji je ze dal piti žive vode, gnado božjo, njeno serce je bilo ze omečeno in perprav- no kaj višjiga slišali. In ko Jezus vidi njeno serce, de je perpravljeno se poboljšati, ji besedice več ne reče zavoljo njeniga hpdobniga življenja. In žena ga precej 215 vpraša: Naši očaki so na ti gori molili Boga, in vi Judje pa pravite, de v Jeruzalemu je mesto, kjer se mora mo¬ liti. Jezus ji reče: Zena verjemi mi, de pride ura, ko ne boste ne na ti gori, ne v Jeruzalemu molili Očeta. Vi molite, pa ne veste koga, mi pa vemo koga molimo, ker vemo, de Odrešenik je iz Judovskiga rodu. Samarijani so bili krivoverci, kteri so se bili z aj¬ dovskimi ljudmi zmešali, kar je bilo že povedano, in so zmed svetih bukev stare zaveze le petere Mozesove bu¬ kve svete spoštovali, zraven so pa veliko družili ajdov¬ skih vraž verjeli, zato niso prav vedili, koga molijo. Judje pa, ki so praviga Boga spoznali in verovali, ve¬ dili njegove svete nauke, so tudi vedili koga molijo, in ker so bili izvoljeno ljudstvo, so tudi vedili, de iz njih rodu bo Mesija rojen, kteriga so scer Samarijani tudi čakali. Pride pa čas, in je že zdej, ko bodo, klen' prav molijo, Očeta v duhu in v resnici molili. In Oče hoče ravno take imeti, zakaj Bog je duh, in kteri ga molijo,, ga morajo v duhu in resnici moliti. Kako velik in svet je ta nauk. Naša duša je po¬ stala po zakramentu svetiga kersta tempelj božji. V nas Bog prebiva, kteri je povsod pričijoč; kteri njega v sercu ljubijo, le žele, de bi ga zamogli prav častiti, in žive tudi po njegovih zapovedih, oni so v vsim, in vse- M 36 njegovo voljo zedinjeni, in ti ga prav molijo v duhu in resnici. Samarijanka vsa vneta prav podučena biti reče: 'dm, de Mesija pride, kteri se imenuje Kristus, kadar °n pride nas bo vsiga podučil. Jest sim, ji Jezus reče, ki s tabo govorim. Od veselja popusti vere per stu¬ dencu in gre v mestu in reče tistim ljudem: Pridite in poglejte človeka, kteri mi je vse povedal, karkoli sim storila, ali je on Kristus ! Ta žena je bila velika grešnica, vender je bila tako srečna, de ji je Jezus pervinaravnost povedal, de je on 216 pravi Odrešenik. Odkritoserčne duše pridejo nar ložej k spoznanju resnice in poboljšanja svojiga življenja. Gna- da božja je njeno serce ginila, in tudi z ljubeznijo do bližnjiga napolnila; zakaj, kteri Boga prav ljubi, tudi bližnjiga ljubi, zato vsa vneta teče v mesto povedat, de Mesija je tukej, de bi tudi drugi k njemu persli in pod učeni bili. Tako je Bog grešnico zvolil, de je bila ozna- novavka Zveličarja v mestu Siliar. O kako veliko je božje usmiljenje, ki ga je taki veliki grešnici dodelil, ker je va nj verovala. Med tem so persli njegovi učenci in se čudili, de je s ženo govoril, pernesli so jedi, jih pred nj postavili in rekli: Učenik jej! On pa reče: Moja jed je, de spol¬ nim voljo tega, ki me je poslal. Jezusova želja je bila dopolniti voljo Očetovo in dokončati delo , ktero mu je Oče izročil, svet podučiti in od pogubljenja rešiti. Ko je bila žena Samarijanam od Jezusa povedala, so persli Samarijani k njemu, so ga prosili, de bi per njih ostal, in ostal je dva dni per njih. Učil jih je svoj božji nauk, in veliko jih je va nj verovalo. 18. Jezus uči v Nacaretu. in stori veli- Ro čudežev. Iz mesta Sihar gre Jezus na Galilejsko, vse se ga je obveselilo, ko so v Jeruzalemu vidili kakšne čudeže je tam storil. Prišel je v Kano, kjer je bil vodo v vi¬ no spremenil. Bil je kraljic, kteriga I sin je bolan ležal v Kafarnavmu. Ko je slišal, de je Jezus peršel iz Ju¬ deje v Galilejo, je šel k njemu in ga prosil, de naj pri¬ de doli in ozdravi njegoviga sina, začel je že umirati. Jezus mu je rekel: Ako ne vidite znaminj in čudežev, ne verujete! Kraljič mu reče: Gospod! pojdi doli, preden moj sin umerje. Jezus mu pa reče: Pojdi, tvoj sin živi! In veroval je Jezusu in je šel domii. Na poti mu že hlapci naproti pridejo in mu povedo, de njegov sin živi. Vpraša 217 jih, od kdaj mu je bolje? In rekli so mu: Vcerej ob sedmi uri ga je pustila merzlica. Oče je spoznal, de rav¬ no ob tisti uri mu je Jezus rekel: Tvoj sin živi, in je veroval va nj on, in vsa njegova hiša. Jezus oznanuje sveti evangeli po Galileji in jim re¬ če: Delajte pokoro, nebeško kraljestvo se je perbližalo, in verovajte svetiinu evangelju. In prišel je tudi v Na- caret na svoj dom. Precej pervo sabota gre po svoji navadi v shodnico. Ondi so se Judje vsako saboto, ka¬ kor Kristjani v nedeljo v cerkvi zbirali. Kadar so se vsi zbrali, ga je viši, ki so ga že vsi preroka spoznali, pustil učiti. Dajo mu bukve preroka Izaija, ko so se ravno brale. Ko jih odpre, zadene ravno na besede, ki jih je Izaija od njega pisal. Bral je s prijetno besedo na glas, rekoč: »Gospodov Duh je nad mano, zato me je on pomazal, in me je poslal evangeli oznanovat ubo¬ gim, ozdravit te, ki so potertiga serca; pridigovatjetni- kam spušenje in slepim pogled dati, zatirane v prostost spustiti, oznanit prijetno leto Gospodovo in dan vračila.” Po tem je Jezus bukve zaperl, jih služabniku dal, in sede. Vsih oči so va-nj obernjene in govori: Danes se spolnuje, kar ste ravno slišali. In čudili so se vsi nad njegovimi prijetnimi besedami, ki jih je govoril, in spo¬ znali so, de prerokbo Izaijevo na se obrača, de prerok od njega govori. In ker ni nobeniga čudeža storil med njimi, so se začeli togotiti in so obdivjali, se z velikim hrupam zoper njega vzdignejo, so ga iz mesta izgnali in ga peljejo na rob gore, de bi ga doli pahnili. Ko je pa že na kraji hriba stal, se oberne in gre po sredi med njimi vstran in je šel v Kafarnavm. Jezus grede iz Nacareta je prišel k Genezarskimu jezeru, ki so mu tudi Galilejsko morje rekli. Kmali je bilo veliko ljudi per njem, de bi poslušali besedo božjo. Per kraji sta bila dva čolna. Eden je bil bratov Petra in Andreja, eden pa bratov Janeza in Jakoba, kteri so 218 ravno mreže spirali. .Jezus stopi v Petrov čoln, mu reče malo od kraje odriniti, in zdej je ljudstvo iz čolna učil, ktero ga je ob kraji morja poslušalo. Ko je nehal učiti, reče Petru: Peljita na globoko in verzita mreže na lov. Peter odgovori: Gospod! vso noč sva lovila, pa nič nisva vjela, pa ker ti rečeš, bom se vergel mrežo. In ko sta vergla mrežo v morje, sta toliko rib zajela, de se jima mreža terga. Torej sta mignila tovarsem, kteri so bili v unim čolnu, de naj pridejo in jima pomagajo. Berž perveslajo, in so oba čolna tako, de sta se to¬ pila. Peter pa, ko je to vidil, je padel Jezusu h kole- nam in reče: Gospod! pojdi od mene, ker sim grešen človek. Groza je bila obšla vse nad vlakam .rib. Peter s ponižnim sercam spozna, de ni vreden, de bi Jezus toliko prijazen z njim bil in ga tako blagoslo¬ vil v njegovim delu. Ljubi Jezus mu pa reče: Ne boj se! posihmal bos ljudi lovil, to je, boš cele trume ljudi v kraljestvo božje nabiral, kakor si zdej per ribah vidil. Ravno tako je tudi Janezu in Jakobu Cebedejovima si- novama rekel: Hodita za mano, in vama bom storil, de bosta ljudi lovila. Berž so potegnili čolne h kraju, po¬ puste mreže in vse, kar so imeli, gredo za Jezusam in ostanejo vedno per njem. O kako jih je Jezus še le na duši blagoslovil, de so pozabili dobroto in so za dobrot¬ nikom šli, ker navadno se zgodi, de per dobrotah, ki nam jih Bog daje Boga pozabimo, in dobrote več ko njega ljubimo. Po tem je Jezus šel v mesto Kafatnavm, kjer sla. bila Peter in Andrej doma. Jezus je bil pa že v veliki časti per ljudeh zavoljo čudežev, ki jih je storil. Precej v saboto gre v shodnico in uči: Delajte pokoro, nebeško kraljestvo se je perbližalo , čas je tukej, de se spet z Bogam spraviti zamorete. Vsi so se zavzeli nad nje¬ govim natikam, zakaj učil jih je, kakor kdor oblast ima. Ravno ko je Jezus v shodnici bil, je bil človek z neči- 219 stim duham obseden noter in je zavpil rekoč: Kaj je nam in tebi Jezus Nacarenški? Si nas prišel pogubit? Vem kdo si, Sveti božji. Jezus mu reče: Obmolkni in pojdi iz človeka. In nečisti duh ga je tergal, je veliki glas zagnal in je iz njega šel. Vsi so ostermeli in se čudili, kdo je ta, ki so mu tudi nečisti duhovi pokorni. In kmali je od njega slovelo po vsi Galilejski strani. Jezus gre iz shodnice v Petrovo hišo, kjer je nje¬ govo 'merzlično tašo ozdravil. To seje kmali po vsilil mestu razglasilo, in zvečer so od vsili strani bolnike pred Petrove vrata nosili, in Jezus je roke na nje pokla- dal, in vsaki je precej ozdravil, kakorkoli je bolan bil. Mark. 1. Tako se je Jezus povsod kazal, de v njem je bož¬ ja moč, ozdravljal je bolne na telesu s svojo vsigamo- gočno voljo, de bi ga ljudje spoznali Simi božjiga in Odrešenika sveta, kteri je peršel na svet rane našim du¬ šam ozdravit, ki jim jih je greli storil. Treba nam je pa tudi va-nj verovati, njega poslušati in iz svetih želja njegovo voljo spolniti, scer nam ni Odrešenik in Zve¬ ličar. Zjutrej ob zori gre iz Petrove hiše v pušavo mo lit. Peter in drugi z njim so šli Jezusa iskat in ko so ga najdli, so inu rekli: Ljudstvo le iše. Jezus jim pa reče: Pojdimo v bližnje mesta, de tudi tam učim , zato sim peršel na svet. Prišlo je tudi ljudstvo k njemu, in ga prosilo, de bi še per njih ostal in jih učil. Pa tudi njim je rekel: Moram dalje iti še v druge mesta pridi- govat evangeli od božjiga kraljestva, v to sim poslan. In šel je daljej po Galilejski deželi, in kamor je peršel, je učil in ozdravljal bolnike, očiševal gobove, iz obsede¬ nih je hudiče izganjal, mesične in od mertuda udarjene vse je ozdravil. To je storilo, de je ljudstvo za njim hodilo, kamor koli se je obernil, je vse hitelo za njim. V enim desetih mest pride en gobov mož k Jezusu, 220 pred-nj poklekne in ga prosi: Ako hočeš me zamoreš očistiti. Jezus se ga je usmilil, je svojo roko stegnil, se ga dotaknil in mu rekel: Bodi očišen in v hipu so mu gohe prešle, in čist je bil. Rekel mu je pa: Niko¬ mur ne povej, temne pojdi in skazi se velikima duhovnu, in daruj za svoje očišenje, kar je Mozes sapovedal. On pa ni molčal, vse je razglasoval, tako de Jezus še ni mogel očitno v mesto iti, temuč ostal je v samotnih kra¬ jih, pa tudi tje so hodili od vsih strani k njemu. Mark. 1. 40. Vse ga je hotlo slišati, in od njega ozdravlje¬ no biti. Iz tega kraja se čez Galilejsko morje prepelja v Kafarnavin. Komej je v hišo stopil, že je bilo tolikanj ljudi per njem, de še pred vratmi niso prostora imeli. Sede je učil. Bili so pa tudi Farizeji in pismouki per njem, ki so ga poslušali. Pernesli so mu mertoudniga na postelji ležijočiga. Jezus, ki je Bog bil, je vidil njih vero, rekel je mertoudnimu: Zaupaj sin, odpušeni so ti tvoji grehi! Eni pismoukov pa so sami per sebi rekli: Ta preklinja. Jezus pa, ko je vidi! njih misli, je rekel: Zakaj mislite hudo v svojih sercih ? Kaj je ložej reči: Odpušeni so ti tvoji grehi, ali pa, vstani in hodi: De pa veste, de ima sin človekov oblast na zemlji gre¬ he odpušati, reče mertoudnimu: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom. Vstal je in šel na svoj dom. Ljudstvo je ostermelo in častilo Boga, ki je dal tako oblast ljudem. Po tem gre Jezus daljej spet proti morju, in je vi¬ dil Matevža na colu sedeti, in mu reče: Hodi za menoj. Kar vstal je in šel za njim. Jezus je pa tam per jedi ostal, in peršlo je v hišo veliko čolnarjev in grešnikov, ki so z Jezusam jedli. Ko so Farizeji to vidili, so re¬ kli njegovim učencam : Zakaj jej vaš učenik s čolnarji in grešniki? Ko je pa Jezus to slišal, je rekel: Zdravim ni treba zdravnika, ampak le bolnim. Učite se, kaj je 221 to: usmiljenje hočem in ne daru. Nisim peršel klicat pravičnih, ampak grešnike. Napuhnjeni Farizeji, ki so od svoje pravičnosti vi¬ soko mislili, so bili tako oslepljeni, de namesto se vese¬ liti, ko je Jezus Matevžu milost dodelil, so rnermrali. Ne posnemajmo Farizejev, temuč prosimo Boga, de bi Bog grešnikam svojo gnado dal se spreoberniti in za Jezu- sam hoditi, kakor Matevž. Takrat so tudi peršli k Jezusu Janezovi učenci in mu rekli: Zakaj se mi in Farizeji pogostama postimo, tvoji učenci pa se ne postijo? Jim Jezus reče: Ali se morejo svatje postiti dokler je ženin per njih? Prišli bodo pa dnevi, de bo ženin od njih vzet, in takrat se bodo postili. Postili so se gotovo vse zapovedane postne dni, Farizeji so imeli pa še svoje posebne poste, nekteri so se postili po dva dni v tednu, nekteri pa po štiri. Ob teh dnevih se Jezusovi učenci niso postili, in Jezus jim tudi zapovedal ni. Postne dneve postaviti je Jezus svoji cerkvi prepustil. Zato je Jezus rekel: Dokler sim jest per njih, se tako ojstro ne postijo, kadar bom pa od njih vzet, in bodo po svetim Duhu prerojeni, se bodo že bolj terdo postili. Skesani grešnik bo potolažen in ves zaupljiv v Je¬ zusa, kadar bo njegovo govorjenje in ljubeznivo zader- žanje premišljeval, in če dalje se bolj prepričal, de le iz ljubezni do grešnika je Jezus na svet peršel. 19. Jezus očitno povč, o»ji, in Jezus da Petni ključe nebeš¬ kima kraljestva, in govori od svojiga terpljenja in od snierti vstajenja. Po tem je Jezus bodil po Galilejskim in je sel v Jeruzalem na velikonočni praznik. Od tod gre proti po- kranjem Sidona in Tira, in pride v neko hišo, kjer je hotel na tihim ostati. Pa kmali pride ajdovska Kana- nejska žena, ktera ga prosi, de bi njeno hčer ozdravil, ki je bila obsedena in je vpila za njim. On pa je bil, ko bi ne slišal. In njegovi učenci so perstopili in ga pro¬ sili: Odpravi jo, ker za nami vpije. On pa je odgovoril: Nisim poslan, kakor le k zgubljenim ovcam Izraelove hiše. Ona pa le prosi. Ni prav jemati kruha otrokam in ga psam metati. Zena mu pa reče: Gospod! sej tudi psički jedo drobtine, ktere padajo od mize njih go¬ spodovi. Jezus reče: O žena! velika je tvoja vera. Zgodi se ti, kakor hočeš. In njena hči je bila ozdravljena od tiste ure. Od tod grede pride Jezus k Galilejskimi! morju in gre na hrib. Tam so mu perpeljali gluhiga mutca, kte- riga je ozdravil. Mark. 7. 31—37. Perpeljali so mu tudi druge mutaste, slepe, kraljeve hrome in jih je vse ozdravil, tako de so se množice čudile in Boga hvalile. Tnkej je Jezus tudi štiri tavzent moz brez žen in otrok s sedmerimi kruhi in nekimi ribami nasitil, in je še sedem jerbasov koscov ostalo. Mat. 15. Jezus gre dalje po deželi in pride v kraje Ceza- reje Filipove, in vpraša svojih aposteljnov, rekoč: Kdo pravijo ljudje, de je Sin človekov? Rekli so: Nekteri 243 pravijo, de je Janez Kerstnik, nekteri pa de je Elija, nekteri pa še celo pravijo, de je on Jeremija ali pre¬ rokov kdo. Jezus jim reče: Vi pa, kdo pravite de sim? Peter odgovori in reče: Ti si Kristus, Sin živiga Boga! In Jezus mu je rekel: Blagor tebi, Simon Jonov sin’ Ker meso in kri ti niste tega razodele, ampak moj Oče ki je v nebesih. Pa tudi ti povem: Ti si Peter, to je skala, in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklen¬ ske vrata je ne bodo zmagale. In tebi boni dal ključe nebeskiga kraljestva in kar koli bos razvezal na zemlji bo razvezano tudi v nebesih. In prepovedal jim je pra¬ viti, de je on Jezus Kristus, obljubljeni Mesija. Vsi aposteljni so Jezusa spoznali Sinu božjiga, pa dosihmal ne še tako cisto, kakor ga je Bog nebeški Oče Petru še posebno per ti perložnosti razodel, de zdej tako goreče zgovori: Ti si Kristus Sin živiga Boga. Zavoljo tega očitniga pričevanja, ki ga je Peter pričo svojih bratov zrekel, ga je velikiga poglavarja svoje vidne cerkve na zemlji postavil, in zavoljo njegove žive vere, ki jo je imel, je bil skala cerkve imenovan, na kteri bo vidna Jezusova cerkev terdno stala, de jo zmo¬ te nobeniga kriviga nauka ne preganjanja ne bodo zmagale, tj Zdej ker so bili njegovi aposteljni že bolj umni po njegovih naukih, jim je začel perpovedovati od svojiga ferpljenja, de mora iti v Jeruzalem; de bo moral veliko terpeti od starših, pismoukov in vikšili duhovnov, de bo umorjen in tretji dan pa spet od mertvih vstal. Na to govorjenje ga je Peter na stran vzel in svaril rekoč: Nikar Gospod! to se ti ne bo zgodilo. On pa reče Pe¬ tru: Poberi se od mene skušnjavec! k pohujšenju si, ker ne nmeš, kar je božjiga, ampak kar je človeškiga. Po tem reče Jezus ljudstvu in svojim učencam: Ako hoče kdo za mano priti, naj zataji sam sebe in naj vzame svoj kriz na rame, in naj hodi za mano. Zakaj, 16* 244 kdor hoče svoje življenje ohraniti zavolj mene, de raji mene zapusti kakor življenje zgubi, ho večno življenje zgubil, kdor bo pa zgubil svoje življenje zavoljo mene, bo pa večno najdel. Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet dobi, svojo dušo pa pogubi. Ali kakšno menj- šino bo človek dal za svojo dušo ? Zakaj, kdor se sra¬ muje mene in mojih besedi med tem prešeštnim in greš¬ nim rodam, njega se bo tudi Sin človekov sramoval, kader pride s svetimi an^elii v veličastvo svojiga Očeta. Mat. 2(), Mark 8. 28. Jezus se spremeni na gori. Cez sest dni po tem, ki je Jezus svojim licencam od svojiga terpljenja povedal, pelje na visoko goro svoje tri aposteljne, Petra, Jakoba in Janeza. Ondi je molil in med molitevjo se je spremenil pred njimi, njegov obraz se je svetil kakor sonce, njegove oblačila pa so bile bele kot sneg. In perkazala sta se jim Mozes in Elija in sta z njim govorila, kako se bo v Jeruzalemu z njim izšlo. Jezusove tri aposteljne, ki so ga spreminjeniga vi- dili, je sveti strah prepadel. Vsi trije so zamaknjeni ostermeli. Peter reče Jezusu: Gospod! dobro je tukej hiti, ako hočeš naredimo tukej tri šotore, tebi eniga, Mozesu eniga in Eliju eniga. Peter je še govoril, jih je že svetel oblak obsenčil, in glas z oblaka so slišali, rekoč: Ta je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopadenje, njega poslušajte. In kadar so aposteljui ta glas zasli¬ šali so na svoj obraz padli in se silno prestrašili. Jezus pa k njim stopi, se jih dotakne in jim reče: Vstanite in nikar se ne bojte. Vstali so, odpro oči pa ne vidijo ni¬ kogar ko Jezusa samiga. In ko so z gore šli, jim je Jezus zapovedal nikomur te prikazni praviti, dokler Sin človekov od mertvih ne vstane. Pa teh besedi, od smerti vstati, še niso prav umeli, in so se med seboj pogovar- 245 jali, kaj bi pomenile, desiravno jim je že od svojiga ter- pljenja in od mertvih vstajenja govoril. Tukej na gori jim je Jezus svoje božje veličastvo pokazal, de bi se nad njim ne pohujšali, kader ga bodo vidili terpeti, ampak v veri na njega božjiga Sina sta¬ novitni ostali; in de kakor ga je nebeški Oče per Ja nezovim kerstu svpjiga Sina oznanil, ga tudi tukej uče¬ nika oznani, kteriga je v to na svet poslal, de naj ga poslušajo, on je božji Sin, in njegov nauk božji nauk, kteriga naj terdno verujejo, desiravno ga bodo vidili, ve¬ liko terpeti, naj se ne dajo zato zmotiti, ker se bodo dopolnile njegove besede. Ko je Jezus prišel s hriba k množici, pride nekdo k Jezusu, poklekne pred-nj in ga prosi, de bi njegoviga sina ozdravil, ki je mesičen, in mu ga njegovi učenci niso mogli ozdraviti. Jezus za¬ pove hudiču in popustil ga je, in zdrav je bil. Vprašajo pa aposteljni Jezusa, zakaj de ga oni niso mogli ozdra¬ viti. Jezus jim pove: Zavoljo vaše nevere ga niste mo¬ gli izganjati. Zakaj resnično vam povem, ako imate vero kakor zenofovo zerno, in porečete ti gori: Prestavi se od tod tje, in se bo prestavila, in nič vam ne bo ne¬ mogoče. Ta rod pa se ne izžene kakor le z molitvijo in poštam. Mat. 17. Mark. 9. Luk. 9. 39. Jezus uči svoje učence ponižnost, in varovati se nedolžniga pohujšati. Od tod so šli in hodili po Galileji zadnje leto živ¬ ljenja Jezusoviga na zemlji, in Jezus jim spet reče: Sin človekov bo izdan ljudem v roke in ga bodo umorili, in tretji dan bo vstal. Niso unieli besedi Jezusovih, vender si niso upali ga vprašati, pa silno žalostni so postali. Ko pridejo v Kafarnavm, stopijo k Petru, in so mu re¬ kli: Ali vaš učenik ne plačuje davka? Peter odgovori: Kaj pa de. In ko pride v hišo k Jezusu, ga že vpraša: 246 Kaj se ti zdi, Simon, od kterih ljudi kralji davk ali glavno štibro jemljejo, od svojih otrok ali od ptujih? Peter mu reče: od ptujih. Na to mu Jezus odgovori: Tedej so otroci prosti. Pa de jih ne pohujšamo, pojdi k morju in verzi ternik, in pervo ribo, ki se vjaine, vzemi in v nji bos najdel denar, vzemi ga in plačaj za me in za se. Stopijo pa aposteljni k njemu in ga vprašajo, kdo je veči v nebeškim kraljestvu? Jezus je poklical otroka, ga postavil v sredo med nje in je rekel: Resnično vam povem, ako se ne spreobernete, in niste kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Kdor koli se tedej po¬ niža kakor ta otrok, ta je veči v nebeškim kraljestvu. In kdor sprejme takiga otroka v mojim imenu, mene sprejme, kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, am¬ pak tistiga, ki me je poslal. Kdor pa je manjši med va¬ mi, bo velik postal. Kdor koli vam da piti kozarec vo¬ de v mojim imenu, ker ste Kristusovi, resnično vam po¬ vem, ne bo zgubil svojiga plačila. In kdor koli pohujša kteriga teh malih, ki v mene verujejo, bi mu bilo bolje, de bi se mu malinski kamen obesil na vrat, in de bi se pogruznil v globočino morja. Gorje svetu zavoljo po¬ hujšanja. Pohujšanje scer more priti, ali vender gorje tistimu človeku, po kterim pohujšenje pride. Ce te pa tvoja roka ali noga pohujša, odsekaj jo in verzi od se¬ be, boljši ti je hromimo ali kraljevima iti v življenje, kakor dve roki ali dve nogi imeti, pa verženimu hiti v večni ogenj, ker njih červ ne umerje in njih ogenj ne ugasne. In ako te oko pohujša, izderi ga , boljši ti je z enim očesam iti v božje kraljestvo, kakor pa dve očesi imeti, pa verženimu biti v peklenski ogenj, kjer njih červ ne umerje, in ogenj ne ugasne. Glejte, de ne pohujšate kteriga teh malih, ker po¬ vem vam, de njih angelji v nebesih vedno gledajo obli¬ čje mojiga Očeta, ki je v nebesih. Ker Sin človekov 247 je prišel zveličat, kar je bilo zgubljeniga. Kaj se vam zdi? ako bi imel človek slo ovac in bi se mu ena zmed njih zgubila, ali ne popusti vsih devet in devetdeseterih na gorah in gre iskat tiste, ki se mu je zgubila. In ako se primeri, de jo najde, povem vam, de se je bo bolj razveselil kakor unih, ki se niso zgubile. Tako tudi ni volja vašiga Očeta v nebesih, de bi se kteri teh malih pogubil. Mat. 18. Mark. 9. Kakor seje Jezus povsod ponizniga skazal, tako je tudi svoje aposteljne učil ponižni biti, ker ponižnost je znaminje praviga kristjana, torej jim je. ker so hotli vediti, kteri med njimi bo pervi v njegovi cerkvi na zem¬ lji, namest odgovoriti, otroka pred nje postavil in rekel, de ako napuha ne odlože, in si zato ne nehajo perzade- vati, kdo bi vikši bil, in ne bodo tako verni kakor so otroci, bodo scer po unanjim udje njegove vidne cerkve, pa med število zvoljenih v nebeškim kraljestvu ne bodo peršteti, kamor le ponižni pridejo. Učil je pa tudi, de kdor eriimu njegovih, ki va nj verujejo in je po¬ nižen kakor otroci, nar manjši dobro delo stori, zato ko je Jezusov, bo od njega obilno plačilo prejel, ker to ta¬ ko vzame kakor bi bilo njemu samimo storjeno, ker on v njem živi, in je ud njegoviga telesa. Pa je tudi hudo zažugal tistimu, ki bi nedolžniga pohujšal s pohujšljivim govorjenjem ali s hudimi izgledi pregrešniga življenja, ker je rekel, de bolje bi bilo za nj de bi prej umeri, kakor nedolžniga pohujšal, ker bi le telo umerlo, ako bi pa kteriga pohujšal, bi svojo dušo umoril, in morebiti tudi dušo pohujšaniga. Po tem, ko je Jezus Petra perviga vidniga pogla¬ varja cerkve postavil in mu ključe dal, je tudi drugim aposteljnam dal oblast, de karkoli bodo na zemlji zave¬ zali, bo tudi v nebesih zavezano, in karkoli bodo razve¬ zali na zemlji bo razvezano tudi v nebesih. Ta oblast, ki jo je Jezus svojim aposteljnam, pervim škofam svoje 248 cerkve dal, jo je dal za vse prihodnje čase, de po nje¬ govi smerti bodo roke pokladali, in škofe in mašnike žegnovali, kterim bo tudi tako oblast in moč dajal, ka¬ kor jo je njim dal, ker ta je potrebna v njegovi cerkvi za vse čase, de po škofih in mašnikih Kristjani Jezuso- viga zasluženja deležni postanejo. Vidimo pa razloček med oblastjo, ktero je svetimo Petro dal in ktero aposteljnam. Petro je dal zraven obla¬ sti, kar bo na zemlji zavezal ali razvezal, bo tudi v ne¬ besih zavezano ali razvezano, ključe nebeškiga kraljestva, le njega je imenoval skalo, na njo bo postavil svojo cer¬ kev, drugim aposteljnam je pa rekel: Karkoli boste za¬ vezali na zemlji i. t. d. Ta razloček ostane vedno med Rimskim papežem, nastopnikam svetiga Petra, in škofi, namestniki aposteljnov. Zdej, ko je Jezus nehal učiti, in se je že njegov čas perbližal iti nazaj od koder je prišel, grč iz Gali¬ leje proti Jeruzalemu in pošlje dva svojih učencov v ne¬ ko vas v Samarijo, de bi mu kako hišo dobila ga pod streho vzeti. Ker sta pa njegova aposteljna Jakob in Janez to vidila, sta se silno zavzela in mu rekla: Gospod! hočeš, de rečeva, de ogenj pride z neba, in jih pokonča. Je¬ zus ju je pa posvaril, rekoč: Ali ne vesta, kteriga duha sta. Sin božji ni prišel duš pogubit, ampak rešit. Oba sta pokazala živo vero in serd za dobro, pa zoper lju¬ bezen bi bilo, ko bi jih bili pokončali. 30. Jezus razpošlje sedemdcsetere licence evangeli oznanovat, pokaže kdo je naš bližnji in kosi v Betanii per Marii in Marti. Tretje leto, ko je Jezus učil, je šlo h koncu, izvo¬ lil je še dva in sedemdeset drugih učencov, in jih je po¬ slal po dva in dva pred seboj v vsako mesto in kraj, 249 kamor je imel on priti, in jim rekel: Žetev je scer ve¬ lika, ali delavcov je malo. Prosite tedej Gospoda žetve, de posije delavcov v svojo žetev. Dal jim je ravno te zapovedi kakor aposteljnam in moč čudeže delati in bol¬ nike ozdravljati. Kader so že veliko dežele obhodili, so se vernih in Jezusu rekli: Gospod! tudi hudiči so nam pokorni v tvojim imenu. Glejte! jim teče Jezus, dam vam oblast stopati na kače in škorpijone in zoper vso moč sovražnikovo, in nič vam ne bo škodovalo. Vender ne veselite se tega, de so vam duhovi pokorni, veselite se pa, de so vaše imena zapisane v nebesih. Na to je Je¬ zus ves razveseljen v svetim Duhu rekel: Zahvalim te Oče, Gospod nebes in zemlje, de si to skril modrim in razumnim, in si razodel malim. Tako Oče! zakaj tako je bilo pred teboj. Vse mi je zročil moj Oče, in kdo je Sin, nobeden ne ve kakor le Oče, in kdo je Oče, nobeden ne ve kakor le Sin, in komur hoče Sin razodeti. In obernil se je k učencam, rekoč: Srečne oči, ktere videjo, kar vi vidite. Ker povem vam, de ve¬ liko prerokov in kraljev je hotlo viditi, kar vi vidite, ‘in niso vidili; in slišati, kar vi slišite, in niso slišali. Stopi pa neki učenik postave k Jezusu, ga skuša in mu reče: Učenik! kaj mi je storiti, de bom večno življenje zadobil? Jezus ga pa vpraša: Kaj je v po¬ stavi pisaniga? Kako bereš? Odgovori mu: Ljubi Go¬ spoda svojiga Boga iz celiga svojiga serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje moči, in iz vse svoje misli, in svoji¬ ga bližnjiga kakor samiga sebe. Jezus mu na to reče: Prav si odgovoril, to stori in boš živel. On je pa hotel sam sebe pravičniga delati in je rekel Jezusu: Kdo je pa moj bližnji? Jezus mu je pa rekel: Nek človek je šel od Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike, kteri so ga tudi obropali, ranili in ga popustili na pol mertviga. Permerilo se je pa, de je neki duhoven pri¬ šel po tistim potu, ga je '.idil, pa je metno šel. Ravno 250 tako je storil tudi levit. Nek popoten Samarijan pa je prišel do njega, in ko ga je zagledal, se mu je v serce usmilil. Stopil je k njemu, obezal mu je rane in vlil va-nje olja in vina, posadil ga je na svoje zivinče, ga peljal v gostivnico in ga oskerbel. Drugi dan je vzel dva denarja in ju dal gostinčarju in mu je rekel: Skerbi za nj, in kolikor več izdaš, ti bom nazaj grede po- vernil. Kteri teh treh se ti zdi deje bližnji tistima, kije padel med razbojnike? On pa je rekel: Tisti, ki uni je usmil¬ jenje skazal. In Jezus mu reče: Pojdi in tudi ti tako stori. In ko so dalje sli, pridejo v Betanijo. Tukej ga je Marta sprejela v svoji hiši. Imela je pa tudi sestro Marijo, ktera je sedela per nogah Gospodovih in poslu¬ šala njegovo besedo. Marta je pa imela s postrežbo ve¬ liko opraviti, tedej perstopi k Gospodu in mu reče: Gospod, ti ni mar, de me moja sestra pusti streči? Reci ji tedej, de naj mi pomaga. Gospod pa ji je odgovoril in rekel: Marta, Marta! skerbna si in si veliko perza- devas, pa le eno je potrebno. Marija je nar boljši del izvolila, kteri ji ne bo odvzet. Jezus nas uči vsakima zares potrebnima tra¬ ti, naj bo kdor hoče, ker vsak človek je nas bližnji, in tudi kaj de je edino potrebno, to je, voljo božjo spolniti, sveto živeti, in tako se večniga zveličenja vredniga sto¬ riti, ker brez pravičniga življenja tudi zveličenja ne zadobiino. 31. Jezus n«! aposteljne moliti, in tudi resnice božjima kraljestva v prilikah. Jezus je eniga dne molil na nekim kraji, in kader je nehal molili, stopi učencov eden k njemu in ga prosi rekoč: Uči nas moliti. Jezus jim pa reče: Kader molite, molite tako: Oče nas", kteri si v nebesih. Po- 251 sveeeno bodi tvoje ime. Pridi k nam tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja, kakor v ne¬ besih tako na zemlji. Daj nam danes nas vsakdanji kruh. In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpušamo svojim dolžnikam. In ne vpelji nas v skušnjavo. Temne reši nas od z I e g a. In pove jim priliko od prijatla. Ko bi kdo zmed vas prijatla imel, in bi k njemu šel ob polnoči in mu re¬ kel : Prijatelj posodi mi tri hlebe kruha, ker je moj prijatel prišel k meni iz pota, in mu nimam kaj dati; in uni bi znotrej odgovoril in rekel: Ne delaj mi nadlege, duri so že zaperte. in moji otroci so z menoj v hrami, ne mo¬ rem vstati in ti dati. In če uni le še terka, vam povem, ko bi ravno ne vstal in mu ne dal zato, ker je njegov prijatel, bo vender zavoljo njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. In jest vam povem : Prosite, in vam se bo dalo; išite in hote našli; terkajte, in se vam bo bdperlo. Za¬ kaj slehern, kteri prosi, prejme., in kdor iše najde, in kdor terka, se mu bo odperlo. Kdor pa zmed vas očeta kruha prosi, pa mu bo kamen dal? Ali ribo, mu bo le namest ribe kačo dal? Ali če ga za jajce prosi, mu bole škorpijona podal? Če tedej vi, ki ste hudobni, veste do¬ bre darove dajati stojim otrokam, koliko bolj bo vaš Oče z nebes dal dobriga duha jim, kteri ga prosijo. Luk. 11. Med drugimi nauki, ki jih je Jezus svojim učencam dajal, jim je v priliki povedal, de, ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, se morajo varovati lakomnosti, rekoč: Bil je bogat človek, kteriga polje je obilno sadil rodilo. Mislil je sam per sebi, kaj bom storil, ker nimam kam spraviti svojih perdelkov. To bom storil, poderl bom svoje žitnice in veči naredil, in va-nje bom spravil vse, kar mi je zraslo in svoje drugo blago. In je rekel sam 252 sebi: Duša! veliko blaga imaš spravljenima za prav ve¬ liko let, počivaj, jej, pij in bodi dobre volje. Bog mu je pa rekel: Neumnež! še to noč bodo tvojo dušo ter¬ jali od tebe, in čigavo bo, kar si spravil? Taka se zgo¬ di s tem, kteri si bogastvo nabira, in ni bog-at v dobrih delih. In je rekel svojim ueencam: Zato vam povem, ne skerbite za svoje življenje, kaj bote jedli, tudi ne za telo, kaj bote oblekli. Življenje je več kakor jed, in telo več kakor oblačilo. Ne ženite svojih skerb previ¬ soko, sej vaš Oče ve, kaj vam je treba. Za tega voljo išite nar poprej božjiga kraljestva in njegove pravice, in vse to vam bo perverženo. Luk. 12. Povej jim priliko od nerodo vitniga figoviga drevesa rekoč: Nekdo je imel figovo drevo zasajeno v svojim vinogradu, in je prišel sadu na njem iskal, in ga ni na šel. Rekel je pa gorniku: Glej! tri leta že hodim iskat sadil na to figovo drevo in ga ne najdem; posekaj ga, čemu še tukej stoji in prostor jemlje? On pa je rekel: Gospod! še to leto ga pusti, de ga okopljem in mu po¬ gnojim, morebiti sad obrodi, če pa ne, ga boš potlej posekal. Luk. 13. Jezus uči nespokornike, de če se ne bodo pobolj¬ šali, se jim bo zgodilo kakor nerodovitnim« drevesu, ne¬ srečno smert bodo storili, če prav bodo na telesu lahko imeli. Zgodilo se je eniga dne, ko je Jezus šel v hišo nekiga višiga farizejev v sabota kruh jest. Njegovi so¬ vražniki pa so verno na nj pazili. Pred njim je bil vo¬ deničen človek. Jezus jih vpraša: Ali se sme v saboto ozdravljati? In besedice mu niso odgovorili. Jezus pri¬ me tedej vodeničniga, ga ozdravi in spusti. Potlej jim reče: Komu izmed vas bo osel ali vol v kapnico padel, in ga ne bo izlekel precej sabotni dan? In nihče ni ve¬ di! kaj odgovoriti. 253 Povedal je pa tudi priliko ker je vidil, kako si perVe sedeže zbirajo in jim je rekel: Kader si na gostje povabljen, ne vsedi se na pervo mesto, de kak častitljivši povabljen ne pride, in on, ki je tebe in njega povabil ne reče: Ti, vgani se temu, in se takrat ne za¬ čneš sramovati in na zadnje mesto presedati. Temuč kader si povabljen, sedi na poslednje mesto, de ti pore¬ če: Prijatel pomakni se višej. Takrat ti bo čast vpričo tistih, ki so s teboj povabljeni. Zakaj vsak, kteri se ponižuje, bo poviksan, in kteri se povikšuje, bo ponižan. Povej drugo preliko in reče: Nek človek je napra¬ vil veliko večerjo, in jih je veliko povabil. Poslal je svo- jiga hlapca ob uri večerje reči povabljenim, de naj pri¬ dejo, ker je že vse perpravljeno. V si so se pa začeli izgovarjati. Pervi mu je rekel: Pristavo sim kupil, in jo moram iti ogledat, te prosim, imej me izgovorjeniga. Drugi je rekel: Pet jarmov volov sim kupil, in jih grem poskusit, prosim te, imej me izgovorjeniga. Spet drugi mu je rekel: Oženil sim se, in torej ne morem priti. Hlapec pride in povej svojimu gospodu, gospod se je razserdil in rekel svojimu hlapcu: Pojdi berž po cestah in ulicah mesta, in perpelji sem uboge in hrome, in sle¬ pe in kruljeve. In hlapec je rekel: Gospod! zgodilo se je kakor si ukazal, in še je prostor. In Gospod reče hlapcu: Pojdi na poti in prelaze, in permoraj jih noter iti, de se napolni moja hiša. Povem vam pa, de nobeden unih mož, ki so bili povabljeni, ne ho okusil moje ve¬ čerje. Luk. 1L V ti priliki Jezus govori od nehvaležnosti Judov, ki so bili pervi v Jezusovo kraljestvo povabljeni, pa so se zgovarjali in niso hotli Jezusu verovati in priti, po¬ kliče pa nevernike, kteri so peršli, ko so ga Judje za- vergli. Tako se tudi kristjani sami zaveržejo, in ne pridejo v nebeško kraljestvo, ki v Jezusa ne verjejo, sa- 254 mi sebe ne zataje, ampak po svojih pregrešnih že¬ ljah store. Prišli so pa tudi čolnarji in grešniki, de bi ga po¬ slušali. Farizeji in pismarji so godernjali rekoč: Ta grešnike sprejema, in je z njimi. Na to jim povej to priliko. Kteri človek zmed vas, ako ima sto ovac in eno zmed njih zgubi, ne popusti devet in devetdeseterih v pusavi, in ne gre za zgubljeno , dokler je ne najde. In kader jo najde, jo zadene vesel na ramo, in ko pride domu, poklice prijatle in sosede, in jim reče: Veselite se z menoj, ker sim našel svojo zgubljeno ovco. Povem vam, de tako bo v nebesih veci veselje nad enim gres¬ nikam, kteri se spokori, kakor nad devet in devetdese- temi pravičnimi, kteri ne potrebujejo pokore Ali ktera žena, ki ima deset denarjev, ako eniga zgubi, ne peržge luči in ne pomete hiše, in skerbno ise, dokler ga najde. In kader ga najde, poklice prijatlice in sosednje rekoč: Veselite se z menoj, ker sim našla denar, kteriga sim bila zgubila. Tako vam povem , bo med angelji božjimi veselje nad gresnikam, kteri se spo¬ kori. Luk. 15. Jezus uci v teh dveh prelikali, de je peršel na svet grešnike k Bogu poklicat, torej z grešniki govori, de jih uci in na pot zvelicenja napeljuje , ker ima Bog in njegovi sveti angelji nad enim spreobernjeniin gresnikam veci veselje, kot nad devet in devetdeseterimi pravičnimi, ker on je bil za Boga zgubljen, pravični so pa vedno božji bili, in ker se navadno godi, de spreobernjeni greš¬ niki Boga se bolj sercno in goreče ljubijo in mu ser- cnejsi služijo kakor tisti, ki so vedno v nedolžnosti ostali. 255 33. Od zgubljenima sina, in bogatima moža in reveža. Nekdo, je rekel Jezus, je imel dva sina. Mlaji, pa nerodni sin reče očetu': Oce! daj mi del blaga, kteri je meni namenjen. Oce razdeli sinama premoženje. In malo dni potlej je mlajši vse pobral, je sel od doma v. daljno deželo, in je z razujzdanim življenjem vse svoje premoženje zapravil. Po tem pa, ko je bil vse zapravil, je vstala velika lakota v tisti deželi, in on je začel stra¬ dati. Ponudi se nekimi! mestnjanu tiste dežele v službo, in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. Tukej bi bil zavoljo lakote rad z lušinami svoj trebuh napolnil, ktere so svinje jedle, pa nobeden mu jih ni dal. Sel je pa sam v se, in je rekel: Koliko najemnikov v hiši mo- jiga očeta ima obilno kruha, jest pa tnkej lakote poje¬ mam. Vzdignil se bom, pojdem k svojima očetu in mu porečem: Oče! grešil sim zoper nebesa in zoper tebe, več nisim vreden tvoj sin imenovan biti, stori me eniga svojih najemnikov. Vzdignil se je, in je peršel k svoji¬ mu očetu. Ko je pa še delječ od hiše bil, ga je zagle¬ dal njegov oče, in milo se mu je storilo, in je pertekel, se ga oklenil okoli vratu in ga kušnil. Sin pa mu je rekel: Oče! grešil sim zoper nebesa in zoper tebe, več nisim vreden tvoj sin imenovan biti. Ali oče ga ni pu¬ stil izgovoriti, že reče svojim služabnikom: Hitro per- nesite nar bol ji oblačilo, oblecite ga, in dajte mu perstan na roko, in čevlje na noge, in zakolite pitano tele, in gostili se bomo in veselje obhajali; zakaj ta moj sin je bil mertev, in je spet oživel, zgubljen je bil, in je naj¬ den. Kako dober je oče! Ravno tak je naš Bog do grešnikov, kteri se resnično spokore. Njegov starji sin pa je bil na polji, in ko pride blizo hiše, je zaslišal pelje in ples. Poklical je eniga zmed hlapcov in poprašal, kaj de je to. Hlapec mu je 256 rekel: Tvoj brat je persel, in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdraviga nazaj dobil. To je star- jinin sinu težko djalo in ni hotel v hišo. Tedej je nje¬ gov oce vini šel, in ga je začel prosili. On pa je re¬ kel svojimn očetu: Glej, toliko let ti sluzim, in nikoli nobeniga tvojiga povelja nisirn v neinar spustil, in nikdar mi nisi dal kozliča, de bi se bil gostil s svojimi prijatli. Ko je pa prišel ta tvoj sin, ki je svoje premoženje po slabih potih zapravil, si mu zaklal pitano tele. Oče mu je pa rekel: Sin! ti si zrnirej per meni, in vse moje je tvoje. Gostiti pa in veseliti se, se je spodobilo, ker je ta tvoj brat mertev bil in je spet oživel, zgubljen je bil, in je spet najden. Luk. Farizeji so g 15. de Jezus z grešniki je in pije in jih sprejemle in ljubeznjivo z njimi govori. V ti priliki jim pa pokaže kako perpravljen de je Oče nebe¬ ški spokorne grešnike milostljivo sprejeti. Zgubljeni sin je podoba grešnikov, kteri Boga zapuste, greh delajo, posvetno nezmerno ljubijo, in per svojih delih na Boga ne mislijo, Bogu k časti ne obernejo, in niso ne žejni ne lačni pravice. Oče se je usmilil svojiga sina, ki se je vernil in k njemu nazaj persel, Bog pa še sam greš¬ nika s svojo gnado iše, de se spreoberne. Grešniki! sto¬ rite Bogu veselje in spreobernite se. Jezus povej drugo priliko. Bil je bogat mož, kteri se je oblačil v škerlat in v tančico, in se vsaki dan z dobrimi jedmi in pijačo gostil. Bil je pa tudi ubožen mož, po imenu Lacar, kteri je ležal pred njegovimi vra- tami poln ran, in je želel se nasititi z drobtinami, ktere so padale od mize bogatina, in nobeden mu jih ni dal; psi so hodili k njemu in lizali njegove rane. Zgodilo se je, de umerje ubogi Lacar, in angelji so ga nesli v A- brainu naročje. Umeri je tudi bogatin, in bil je v pe¬ kel pogreznjen. Povzdignil je pa svoje oci, ko je bil v peklu v terplenji, in je vidil od delječ Abrahama in mu 257 rekel: Oče, Abraham, usmili se me, in pošlji Lacarja, (le pomoči konec svojiga persta v vodo , in ohladi moj jezik, ker grozovitim terpim tukej v plemenu. Abraham mu je pa odgovoril: Sin premisli, de si prejel dobro v svojim življenju in ravno tako Lacar hudo , zdej pa se on veseli, in ti terpis. In verh vsiga tega je med nami in med vami velik prepad postavljen, de od tod, ko bi tudi kteri hotli, ne morejo k vam iti, ne od ondod k nam priti. In bogatin je rekel! Prosim te tedej, oče! de ga pošlješ v hišo mojiga očeta, pet bratov imam, de jim bo pričal, kakšna de je tukej, de vsaj oni v ta krej ter- pljenja ne pridejo. Abraham mu reče: Imajo Mozesa in preroke, te naj poslušajo. Bogatin je djal: Nikar, oče Abraham! Ce pride kdo od mertvih do njih, se bodo spokorili. Abraham mu je rekel: Če Mozesa in prero¬ kov ne poslušajo, tudi ne bodo verovali, če ravno kdo od mertvih vstane. Luk. 16. Bogati mož pomeni tiste, kteri časno premoženje slabo obernejo, in nič dobriga ne store, ubogi Lacar pa tiste, ki revno, pa po volji božji žive, oni bodo večno zveličani, uni pa večno pogubljeni. 33* Jezus hodi po Galileji, grč na praz¬ nik v Jeruzalem, daje nauke in dela čudeže. Jezus je hodil po Galileji, ko po Judeji ni hotel hoditi, ker so ga hotli Judje umoriti. Bil je pa blizo praznik zelenih šotorov. Rekli so mu učenci: Pojdimo na praznik. Jezus jim odgovori: Vi pojdete na ta praznik, jest pa se ne grem, ker moj čas se ni dopol¬ njen. In ostal je v Galileji. Ko so bili njegovi učenci odšli, je pa tudi on na praznik sel, tode ne očitno, am¬ pak bolj na skrivim. Judje so ga pa iskali, in so rekli, kje de je? Med ljudmi je bil velik prepir zavoljo njega, tode na tihim. Zakaj liekteri so rekli dober je, nekteri 17 258 pa: Ni tako, temne ljudi zapeljuje. Vender nihčeni očit¬ no od njega govoril zavoljo strahu pred Judi. Kader je bil pa praznik že napol minil, je sel Jezus v tempelj in je učil in povedal, de ga je Oče poslal, in de je bož¬ ji Sin. Ilotli so ga umoriti, ker je rekel de je božji Sin, pa nihče si ni upal roke na-nj položiti, ker njego¬ va ura se ni bila peršla. In sel je na oljsko goro mo¬ lit. Zjutrej zgodej je spet prišel v tempelj, in vse ljud¬ stvo je prišlo k njemu, in jih je sede učil. Perpeljejo mu pa pismarji in farizeji ženo, ki so jo bili v prešeštvu dobili, in so jo v sredo postavili in mu rekli: Učenik! ta žena je bila zdej v presestvu najdena. iVfozes pa nam je zapovedal take kamnjati. Kaj tedej ti praviš? To so pa rekli, ker so ga skušali, de bi ga mogli zatožiti. Jezus se je pa perpognil, in je s perstam pisal na tla. In ker niso nehali ga vprašati, jim je rekel: Kteri vas je brez greha, naj pervi verže kamin v njo. In je dalje pisal na tla. Kader so to slišali, so se eden za drugim pobrali iz tempeljna, in ostal je Jezus sam in žena. Je¬ zus tedej reče ženi: Zena kje so tisti, ki so te tožili? Ali te ni nobeden obsodil ? Ona je rekla: Nobeden Go¬ spod. Jezus ji reče: Tudi jest te ne bom obsodil, pojdi in nikar več ne greši. Jan. 8. 1—59. Po tem on očitno uči, de je Sin božji, in očita Judam, ko va nj ne veru¬ jejo. Judje so ga hotli s kamnjem pobiti, pa Jezus se jim je skril in šel iz tempeljna. Ko je Jezus iz tempeljna šel, gre metno od rojstva slepiga človeka. Njegovi učenci ga vprašajo: Kdo je grešil, on ali njegovi starši, de je slep rojen? Jezus pa je rekel: Ni grešil ne on, ne njegovi starši, temuč je le zato slep, de se razodenejo božje dela nad njim. Jest morem delati dela svojiga Očeta, ki me je poslal, dokler je dan, pride noč, ko nobeden ne more delati. Dokler sim na svetu, sim luč sveta. Potlej je pljunil na tla, storil blajo iz pljunka, z blatam njegove oči poma- 259 zal in mu rekel: Pojdi in umi se v kopvi Silve. Sel je, se umil in prišel vidijoč. Vsi, ki so ga prej vidili, de je bil berač, so rekli: Ali ni ta tisti slepi, kteri je se¬ del in ubogajme prosil? Eni so rekli de je, drugi pa de ni, le podoben mu je. On pa je rekel: Jest sim. Rekli so mu, kako si pa vid dobi]? Odgovoril jim je: Tisti človek, ki se mu Jezus pravi, je z blatam poma¬ zal moje oči, in mi je ukazal iti h kopvi Silve umit se, sel sim, se umil in vidim. Vprašali so ga, kje pa je tisti? Ne vem, je odgovoril. Peljejo ga k farizejem, zato ko je bila sabota, ko ga je Jezus ozdravil. Farizeji ga spet vprašajo, kako je spregledal. On jim je spet povedal, kakor se je zgodilo. Nekteri so rekli: Ta človek ni od Boga, ki sabote ne derzi. Drugi so pa rekli: Kako bi zamogel čudeže delati, ko bi grešni človek bil. Vprašajo ga spet: Kaj pa ti misliš od njega, kteri ti je oči odperl ? Prerok je, jim reče. Judje niso verjeli njemu, pokličejo njegove starse, in jih vprašajo : Ali je ta vas sin, od kteriga pravite, de je bil slep rojen ? Kako tedej zdaj vidi. Nje¬ govi starši so jim odgovorili in rekli: Vemo, de je ta naš sin in de je bil slep rojen, kako pa zdaj vidi, ne vemo, ali kdo mu je oči odperl, ne vemo. Njega vpra¬ šajte, je zadosti star, naj sam povej. Starši so se bali na ravnost resnico govoriti, ker so bili Judje že skle¬ nili, de če kdo reče, de je on Kristus, bo od njih druž¬ be odločen. Spet ga pokličejo pred se in mu reko: Daj čast Bogu! mi vemo, de je ta človek grešnik. On jim je odgovoril: Ali je grešnik, ne vem, samo to vem, de sim bil slep, in de zdaj vidim. Kaj ti je tedej storil, so mu rekli, kako ti je oči odperl ? Vse sim vam že povedal, kaj me vprašate? Ali hočete tudi vi njegovi učenci biti? Na ta odgovor so ga kleli in rekli: Ti bodi njegov uče¬ nec, mi smo Mozesovi. Od Mozesa vemo, de je Bog 17* 260 z njim govoril, od tega pa ne vemo od kod de je. Reče jim, to je čudno, de ne veste od kod de je, in me¬ ni je oči odperl. Vemo pa, de Bog’ grešnikov ne usliši, ampak če kdo Bogu služi, in njegovo voljo stori, njega usliši. Kar svet stoji se ni slišalo, be bi bil kdo slepo- rojenimu oči odperl. Ko bi on ne bil od Boga, bi ne bil mogel nič storiti. Rekli so mu. Ti si ves v gre¬ hih rojen, in ti nas učiš, in so ga izgnali iz shod¬ nice. Jezus je slišal, kaj so mu storili, in ko ga je na¬ šel, mu je rekel: Veruješ v Simi božjiga? On je rekel: Gospod! kdo je, de verujem vanj? Jezus mu je rekel: Vidil si ga, in kteri s teboj govori, on je. On pa je rekel: Gospod! verujem, in je pokleknil in ga molil. In Jezus je rekel: V sodbo sim na svet peršel, de kteri ne vidijo, spregledajo in kteri vidijo, oslepe. Eni farizejev, kteri so slišali, so mu rekli: Ali smo tudi mi slepi? Je¬ zus jim je rekel: Ako bi bili slepi, bi ne imeli gre¬ ha; zdej pa pravite: Vidimo, torej vaš greh ostane. Jan. 10. Jezus, luč sveta, kar večkrat od sebe pravi, da sle- porojenimu pogled nas učiti, de ker smo na umu slepi rojeni, nas s svojim naukam razsvetluje, de spoznamo, kaj je stanovitna volja božja, in zvemo kako storiti, de zveličanje zadobimo. 34. Jezus uči, de je dober pastir, in de Oče in On sta eden. Resnično vam povem: Kdor ne gre skozi vrata v ovčji hlev, ampak lazi drugod va nj, tisti je razbojnik. Kdor pa va nj gre skozi vrata, je pastir ovac, in ovce poslušajo njegov glas, on kliče svoje ovce po imenu in jih vodi. In kader svoje ovce spusti, gre pred njimi in one gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Jest sim 261 dober pastir. Dobri pastir da življenje za svoje ovce. Najemnik pa in kdor ni pastir, ki niso ovce njegove, vidi volka priti, popusti ovce in beži; in volk popade in raz¬ podi ovce. Jest sirn dober pastir, in poznam svoje ovce in one poznajo mene, kakor pozna Oče mene, in jest poznam Očeta, in dam svoje življenje za svoje ovce. In imam se druge ovce, ktere niso iz tega hleva, tudi tiste hočem perpeljati, in bodo moj glas poslušale, in bo en hlev in en pastir. Zato me Oče ljubi, ker jest svoje življenje dara, de ga spet vzamem. Nobeden mi ga ne vzame, ampak sam od sebe ga dam, in imam oblast ga dati in ga spet vzeti. In ko je Jezus hodil v tenipeljnu po Salomonovi lo¬ pi, so se ga Judje obsuli in mu rekli, povej nam na rav¬ nost, ako si ti Kristus. Jezus jim je odgovoril: Vam pravim, in ne verjete. Dela, ktere delam v imenu svo- jiga Očeta, te pričujejo od mene. Ali vi ne verjete zato, ker niste od mojih ovac. Moje ovce moj glas poslušajo, in jest jih poznam in hodijo za menoj. In dam jim večno življenje, in ne bodo pogubljene vekomaj, in nihče jih ne bo iztergal iz moje roke. Moj Oče, kteri mi jih je dal, je veči kakor vse, in nobeden jih ne more iztergati iz rok mojiga Očeta. Jest in Oče sva eden. Judje so pa spet karanje pobirali, in so ga hotli kamnjati, ker je rekel: De je Sin božji. Jezus pa je sel od njih. Jan. 10. Ko je Jezus prišel na uno stran Jordana, in je ve¬ liko bolnih tam ozdravil, so tudi matere svoje otroke perpeljale, de bi roke na nje položil in molil. Učenci pa so jih kregali. Jezus jim pa reče: Pustite otročiče, in nikar jim ne branite k meni priti, zakaj takih je ne¬ beško kraljestvo. In jih je objemal, roke na nje pokla- dal in jih blagoslovil. Mark. 10. Starši, vodite svoje otroke že v pervih letih njih starosti k Jezusu, de ga bodo spoznali iu ljubili, kteri 262 jih je iz ljubezni kmali po rojstvu po svetim Duhu v svetim kerstu za svoje otroke sprejel. In kader je Jezus naprej sel, na poti grede stopi neki mladeneč in poklekne pred Jezusa in mu reče: Do¬ bri učenik! kaj mi je treba storiti, de večno življenje za- dobim? Jezus mu reče: Spolnuj božje zapovedi. Ktere? ga vpraša. Jezus pa je rekel: Ne ubijaj, ne prešeštuj, lie kradi, ne pričaj po krivim. Spoštuj očeta svojiga in mater svojo, in ljubi svojiga bližnjiga kakor samiga sebe. Mladeneč mu reče: Vse to sim spolnoval od svoje mla¬ dosti. Kaj mi se manjka? Jezus mu reče: Če hočeš popolnama biti, pojdi, in prodaj kar imaš, in daj ubogim in bos zaklad imel v nesih; potlej pridi in hodi za ma¬ no. Na te besede je bil mladeneč žalosten, je preč sel in ga ni bilo več nazaj, ker je imel veliko premoženja in močno nagnjenje do njega. Zdej je Jezus svojim učencam rekel; Kako težko pojdejo, kteri imajo veliko denarjev, v božje kraljestvo. Učenci so ostermeli zavoljo njegovih besedi Ali Jezus jim je spet rekel: Otročiči! kako težko jim je, kteri v bogastvo zaupajo, v božje kraljestvo priti. Ložej je ka¬ meli iti skozi sivankino uho, kakor bogatimo priti v bož¬ je kraljestvo. Se bolj so se zdej čudili, in med seboj rekli: Kdo tedej more zveličan biti? Jezus pa jim je rekel: Resnično vam povem, de ob prerojenji, kader bo Sin človekov sedel na sedežu svojiga veličastva, bo¬ ste tudi vi, kteri ste sli za menoj, sedeli na dvanajsterih sedežih in sodili dvanajsterih Izraelovih rodov. In sle¬ herni, kteri zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, njive zavoljo mojiga ime¬ na, bo stokrat povernjeno prejel in večno življenje do¬ bil Veliko pa jih bo poslednjih, ki so pervi, in pervih, ki so poslednji. Mat. 19. Mark. 10, 263 35. Jezus povčj priliko od delavcov v vinogradu in obudi Dacarja. Ko je Jezus svojim učencam in vsim kristjanam povedal, de tistim, ki iz ljubezni do Boga svojih sere na časne dobrote ne vežejo, in za njim hodijo, bo sto¬ krat povernjeno, in bodo večno življenje zato dobili, go¬ vori dalje: Nebeško kraljestvo je podobno hisnimu go¬ spodarju, kteri je zjutrej zgodej sel najemat delavcov v svoj vinograd. Kader jih je najel po denarji na dan, jih je poslal v svoj vinograd. Ob tretji uri je vim sel, in vidil druge na tergu stati brez dela, torej jim je rekel: Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar bo prav, vam bom dal, in so sli. Spet je sel ob sesti in deveti uri, in je ravno tako storil. Okoli enajste ure je spet sel, in je naj- del druge postajati, zato jim reče: Kaj stojite tukej brez dela celi dan? Odgovore mu: Ker nas ni nihče najel. Reče jim: Pojdite tudi vi v moj vinograd. Ka¬ der se je pa večer storil, reče gospod vinograda svojima hišniku: Poklici delavce in daj jim plačilo, začni od poslednjih do pervih. Prišli so, kteri so bili okoli enaj¬ ste ure najeti, in so prejeli vsaki po denarji. Ko so pa tu¬ di pervi prišli, so menili, de bodo več prejeli, pa tudi oni so ravno toliko prejeli. Godernjali so pa nad hisni- kam rekoč: Poslednji so le eno uro delali, in so ravno toliko prejeli kot mi, ki smo težo dneva in vročino pre- terpeli. Hišnik pa je rekel enimu: Prijatel ! ne delam ti krivice, ali se nisi za denar z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojiga, in pojdi: hočem pa poslednjima dati, ka¬ kor tebi. Ali mi ni perpuseno s svojim storiti, kar ho¬ čem? Je le tvoje oko hudobno, ker sim jest dober? Tako bodo poslednji pervi, in pervi poslednji, zakaj ve¬ liko jih je poklicanih, malo pa izvoljenih. Mat. 20. Ta prilika nas uči, de dobre dela imajo svoje večno plačilo, in de ne pride na čas, koliko časa človek dobro 264 dela, in ne na tezo dela, ampak na ljubezen; ali kristjan z veči ali manjši ljubeznijo do Boga dobre dela stori, ta¬ ko prejme tudi svoje plačilo v nebesah. Tisti čas je pa v Betanii Lacar zbolel, brat Marije in Marte, tiste Marije, ktera je Jezusa z dišečim mazi- lam mazala, in brisala njegove noge s svojimi lasmi. Njegovi sestri ste poslale Jezusu povedat, de Lacar bo¬ lan leži. Jezus ko je to slišal, je rekel: Ta bolezen ni k smerti, ampak k časti božji, de bo Sin božji po nji razglašen. Jezus pa je ljubil Marto, Marijo in La- carja. Ostal je pa še dva dni na tistim mestu. Po tem pa reče svojim učeneam: Pojdimo spet v Judejo. Učen¬ ci mu reko: Učenik! zdej so Judje iskali kamnjati te, in greš spet tje! Jezus jim odgovori: Ni le dvanajst ur v dnevu? Ako kdo podnevi hodi, se ne spodtakne, ker vidi luč sveta, ako pa ponoči hodi, se spodtakne, ker ni luči per njem. Po tem jim reče: Lacar naš pri- jatel spi, pa grem, de ga iz spanja zbudim. Njegovi učenci so rekli: Ce spi bo ozdravel. Jezus pa je go¬ voril od njegove smerti, oni so pa menili, de od nava- dniga spanja govori. Potlej jim Jezus reče: Lacar je umeri, in zato sim vesel zavoljo vas, de nisim bil tam, de verjete, in pojdemo k njemu. Ko Jezus tje pride, je bilo Lacarjevo telo že štiri dni v grobu. Veliko Ju¬ dov pa je bilo peršlo k Marti in Marii, de bi jo bili to¬ lažili. Ko je Marta slišala, de Jezus gre, mu naproti teče, Marija pa doma ostane, in ko ga zagleda, reče: Gospod! ako bi ti pred tukej bil, bi moj brat ne bil umeri.. Pa tudi zdej vem, de karkoli boš Boga prosil, ti bo dal. Jezus ji reče: Tvoj brat bo vstal. Marta pravi: Vem, de bo poslednji dan, ob vstajenji, kader bomo vsi vstali, tudi on vstal. Jezus ji reče: Jest sim vstajenje in živ¬ ljenje; kdor v me veruje, bo živel, ako ravno urnerje.. In kdor koli živi, in v me veruje, bo živel, ako ravno urnerje. In kdor koli živi in v mene veruje, ne bo ve- 265 komej umeri. Veruješ to? Marta odgovori: Kaj pa de, Gospod! Verujem de si Kristus, Sin živiga Boga, kteri si na svet prišel. Potlej je preč sla in sestro poklieala in ji je rekla: Učenik je tukej in te klice. Ko je td slišala berž vstane in gre k Jezusu, in tudi drugi ljudje gredo za njo. Marija, ko pride k Jezusu, pade na ko¬ lena in reče: Gospod! ako bi bil ti tukej, bi moj brat ne bil umeri. Joka in tudi Judje se z njo jokajo. Ko jih Jezus vidi jokati, je bil ves ginjen in žalosten in jim reče: Kam ste ga položili? Reko mu: Gospod! pojdi in poglej. In tudi Jezus se je zjokal. Judje so pa rekli: Glejte, kako ga je ljubil. Nekteri zmed njih so pa re¬ kli: Ali ni mogel ta, ki je sleporojenimu oči odperl, tudi storiti, de bi Lacar ne bil umeri? Jezus gre h grobu, in še huje se mu je zalo storilo. Grob je bila jama v skalo vsekana in s kamnam zaperta. Jezus reče: Od¬ valite kamen. Marta mu reče: Gospod! že smerdi, zakaj že štiri dni leži. Jezus ji reče: Ali ti nisim rekel, de če veruješ, boš vidila božjo čast. Zdej so kamen odva¬ lili. Jezus pa je oči proti nebo povzdignil in rekel: Oče zahvalim te, de si me uslišal. Vedil sim, de me vselej uslišiš, pa zavoljo teh, ki okoli stoje, sim rekel, de verujejo, de si me ti poslal. In z močnim glasam zavpije: Lacar pridi viin! In berž je vstal iz groba. Roke in noge so bile povite s povoji, in obraz je bil z ruto zagernjen. Jezus jim reče: Razvežite ga, in pustite ga iti. Veliko Judov, ki so bili zraven, in so vidili, kaj je Jezus storil, je va 7 nj verovalo. Nekaj pa jih je šlo in povedali so Farizejem, kakošen čudež je Jezus storil. Veliki duhovni in Farizeji so veliki zbor skupej pokli¬ cali in rekli: Kaj hočemo storiti s tein človekam, ki to¬ liko čudežev dela? Ako ga pustimo, bodo vsi va nj ve¬ rovali, in bodo prišli Rimljani, in vzeli našo deželo in 266 nas narod. Ali to je bila le hudobna zvijača zmotiti ljudstvo. Kaifež, ki je bil tisto leto veliki duhoven in pervi v zboru, svojo nevosljivost se očitnejši pokaže, ker re¬ če: Vi nič ne veste in ne pomislite, de je bolj za vas, de uinerje en človek za vse ljudstvo, kakor de bi bil ves narod pokončan. Od tistiga dne so se posvetovali, de bi ga umorili. In Jezus ni več očitno hodil med Judi, temuč je sel v mesto Efrem blizo pusave, in je tam prebival s svojimi učenci. Bila je pa blizo Judovska velika noč, in veliko jih je slo iz dežele v Jeruzalem se pred veliko nočjo, de bi se očistili in darovali. Tedej so Jezusa iskali, in so v tempeljnu stoječi med seboj govorili: Kaj je to, de Je¬ zus na praznik ne pride? Veliki duhovni in Farizeji so pa dali povelje, de ako kdo zve, kje de je, naj pove, de ga primejo. Jan. 11. Po vsim tem, kar smo do zdej od Jezusa slišali, smo vidili, de so ga kmali Judje visoko častili, kmali pa ga studili Kader je pa začel očitno učiti, de on je Kri¬ stus, Sin božji obljubljeni Odrešenik sveta, so ga začeli sovražiti veliki duhovni in Farizeji. Posebno jih je raz¬ jezilo, ko je Lacarja v življenje obudil. Govoriti niso mogli, de čudeži niso za res storjeni, zato so sklenili ga umoriti, de bi saj vsi va-nj ne verovali. Vsi čudeži, ki jih je delal so pričali, de je Bog z njim in de je Sin božji, in vse zveličanja željno ljudstvo je va-nj verovalo. Ljubi kristjani! verovajte stanovitno v Jezusa, hudobni so se vselej Jezusu vstavljali kakor se današnje dni, nikar takih ne poslušajte, oni niso od Jezusove cede; živite po njegovih naukih in izgledih, to on hoče in vas bo večno zveličal, in zato vas je tudi odrešil. 267 36. Jezus grč proti Jeruzalemu, in jezdi na oslici v mesto* Tri leta je Jezus že učil in svaril ljudstvo. Fari¬ zeji, pismouki in duhovni so ga sovražili, ker je njih zmote overgel, njih življenje svaril, in ko niso mogli čudežev delati in zato, ko ga je ljudstvo častilo. Jezus je vse to dobro vedil, pa ker je hotel delo, ktero mu je bil njegov Oče naročil, svet odrešiti, dokončati, ni vsiga tega porajtal. Spet gre v Jeruzalem. Vzame na stran aposteljne in jim reče: Glejte! gremo v Jeruzalem, in Sin človekov ho izdan velikim duhovnam in pismenkam in ga bodo obsodili k smerti. Zdali ga bodo neverni¬ kom, ki ga bodo zaničevali, sibali ali gajžlali in križali, in tretji dan bo od smerti vstal. In grede iz Jerihe ga dva slepca, ki sta per potu sedela, vpijoča prosita: Usmili se naju Gospod, sin Da¬ vidov! Jezus jima reče: Kaj hočeta de vama storim? Rečeta mu: Gospod! de se nama oči odprejo. Jezus se je nju oči dotaknil, in precej sta pregledala in za njim sla. Jezus gre dalje proti Jeruzalemu. Ljudstvo, ktero je prišlo v Jeruzalem, je poprasevalo, če bo Jezus v Jeruzalem prišel. Sest dni pred veliko nočjo pride Jezus v Betanijo. V hiši Simona, kteriga je bil Jezus od gob očistil, so njemu in njegovim učencam večerjo napravili, in Marta je stregla. Lacar, kteriga je Jezus od mert- vih obudil, je bil tudi per mizi. Marija je pa pernesla libro dragiga mazila prave narde, in je mazala Jezusove noge, in jih brisala s svojimi lasmi, in hiša je bila na¬ polnjena z duham mazila. Judež Iskarjot, kteri ga je izdal, je rekel: Zakaj se ni prodalo to mazilo za tri sto denarjev in dalo ubogim? To je pa rekel, ne de bi mu bilo skerb za uboge, temuč ker je bil tat. Jezus je pa rekel: Marija je dobro delo nad mano storila. 268 Uboge imate zmirej med sabo, mene pa nimate zmirej. K mojimu pogrebu me je pomazala. In je še rekel: Resnično vam povem, kjer koli se bo oznanoval evan- geli po vsim svetu, se bo pravilo, kar je ona storila, v njeni spomin. Veliko Judov je zvedilo, de je Jezus v Betanii, in so prišli sem, ne le zavoljo Jezusa, temuč tudi, de bi Lacarja vidili, kteriga je od mertvih obudil. Veliki du¬ hovni so se nad tem togotili in se posvetovali, de bi tudi Lacarja umorili. Mat. 26. Jan. 12. Drugi dan se je Jezus s svojimi učenci proti Je¬ ruzalemu vzdignil. Pod oljsko goro per tergu Betfage je obstal in reče dvema učencama: Pojdita v tale terg. Našla bota oslico pervezano in per nji zebe, ki ga še ni nihče jezdil. Odvežita in perpeljita mi ju. In če va¬ ma kdo kaj poreče, recita de ju Gospod potrebuje, in berž ju bo spustil. Vse to se je pa zgodilo, de se je dopolnilo, kar je prerok Caharija v 9. 9. od Jezusa pre- r okoval, rekoč: »Povejte hčeri Sion: Glej, tvoj kralj pride k tebi krotak in sedejoč na oslici in na ž e b e t u p o d j a r m o v e oslic e. Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus uka¬ zal. Perpeljala sta oslico in zebe, in pogernili so svoje oblačila na nju, in so ga gori posadili. Silno veliko ljudi ga je sprejmilo, in razgrinalo svoje oblačila po poti, dru¬ gi pa so veje sekali. Pred njim in za njim so vpili: Hozana sinu Davi¬ dovimi!! Hvaljen bodi, kteri pride v imenu Gospodovim! Hozana na visokosti. Med njimi so bili tudi nekteri Fa¬ rizeji, ko jih je to jezilo, de Jezusu toliko hvalo in čast skazujejo, rekli so Jezusu: Učenik, prepovej saj svojim učencam. Ali Jezus jim je odgovoril: Resnično vam povem, ko bi tudi ti molčali, bo kamnje vpilo. Farizeji so pa med seboj rekli; Vidite, de nič ne opravimo! 269 Glejte ves svet dere za njim. In Jezus je molče dalje jezdil. Ko se je perbližal Jeruzalemu, in je mesto zagle¬ dal, se je zjokal nad njim in rekel: Ko bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta svoj dan, kar je k tvoji sreči. Pa skrito je tvojim očem. Torej bodo dnevi čez te prišli, in tvoji sovražniki te bodo oblegli in od vsih strani stis¬ kali, in bodo v tla pomandrali tebe in tvoje otroke, in te bodo razvalili tako, de ne bo kamen na kamnu ostal, zato ker nisi spoznalo časa svojiga obiskanja, kader sim te hotel spreoberniti, pa me nisi hotlo poslušati. Tako je jezdil v Jeruzalem. Vse v mestu je bilo po koncu. Vsi so vprašali: Kdo je ta? Ljudstvo pravi: Jezus prerok Nacareški. Ljudstvo ga je spoznalo obljubjeniga Odrešenika sveta, in ga kakor takiga očitno častilo. Je¬ zus gre spotama v tempelj. Tedej perstopijo bolniki, slepi in kraljevi k njemu v tempeljnu in vse je ozdravil. Ko so pa veliki duhovni in pismouki vidili čudeže, ktere je delal, in slišali otroke vpiti: Hozana sinu Davidovi¬ ma, so se razjezili in mu rekli: Slišiš, kaj ti pravijo? Jezus jim je odgovoril: Slišim. Ali niste nikoli brali: Iz ust otrok in dojencov sim sebi hvalo napravil. Per ti perložnosti se je Jezus očitno pred veliko ljudstvam ko Mesija počastiti dal. Spomin te zgodbe obhajemo vsako leto na cvetno nedeljo. Bili so pa tudi nekteri neverniki, kteri so tudi pri¬ šli v tempelj molit, kteri bi bili radi Jezusa vidili, in so Filipa prosili. Filip povej Andreju, in oba sta pove¬ dala Jezusu. Jezus jima je pa odgovoril: Ura je pri¬ šla, de bo Sin človekov tudi med neverniki razglašen, in ga bodo poznali. Resnično vam povem, ako pšenično zerno ne pade v zemljo , in ne umerje, ostane samo, če ga bo zgubil, kdor ga pa sovraži na tem svetu, ga bo perhranil v večno življenje. Ako kdo meni služi, naj za 270 mano hodi, in kjer sim jest, ondi bo tudi moj služabnik, in kdor meni služi, ga bo moj Oče počastil. Jezus ni bil peršel na svet učit in odrešit, ampak tudi nevernike, tudi njih je hotel k božjimu spoznanju in njega, ki ga je Bog na svet poslal, perpeljati in zveli¬ čati, torej se je tudi nevernikam razodel. Zdej je rekel Jezus: Moja duša je žalostna. Oče reši me iz te ure. Pa sej zato sim prišel, de umerjem. Oče, poveličaj svoje ime skozi moje terpljenje. Glas se je slišal z nebes: Sim ga poveličal skozi tvoje dela, in ga bom spet poveličal skozi tvojo smert. Množica, ki je zraven stala in slišala je rekla, de je zagromelo. Drugi so rekli: Angelj je z njim govoril. Jezus pa je odgovoril: Ne zavoljo mene ampak zavoljo vas je ta glas peršel. Zdej je sodba sveta, zdej bo vojvoda tega sveta viin verzen, kteri je ljudi v sužnosti nevere in greha vjete imel. In jest kader bom povikšan bom iz zemlje vse k sebi vlekel, to je Jude in nevernike. In še veliko druzih lepih naukov je dal. Zvečer je šel s svojimi učenci v Betanijo, in je pod milim neham pre¬ nočil. Jan. 12. Drugi dan gre precej zjutrej spet v Jeruzalem. Tje grede, ko je bil lačen, je šel do eniga figoviga drevesa, ko ni druziga najdel nad njem kakor le listje, mu reče: Nikdar naj se ne rodi na tebi sad vekomaj. In drevo je v hipu vsahnilo. Pod podobo figoviga drevesa Jezus Judovski rod zaverže, kteri ni hotel sadu dobrih del storiti. Ravno tako se bo grešniku zgodilo, ki se ne da omečiti in spre- oberniti, ko ga Bog čaka in mu prizanaša, de bi se po¬ boljšal. Gorje mu, kader ga bo Bog mogel zavreči. Ko pridejo v Jeruzalem, je precej šel v tempelj, in jih je začel izganjati, kteri so v tempeljnu prodajali in kupovali, in je zvračal menjavcam mize in tem, ki so golobe prodajali stole, in ni pustil, de bi kdo kako po- 271 sodo skozi tempelj nosel. In jim je rekel: Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo storili jamo razbojnikov. In je učil vsaki dan v tempeljnu. Veliki duhovni pa in pi¬ smouki in pervi med ljudstvam so ga iskali umoriti, pa niso nič našli, de bi mu mogli kaj zaliga storiti, zakaj hali so se ga, ker se ga je ljudstvo deržalo, ga poslu¬ šalo in se čudilo nad njegovim ukam. Zvečer je šel spet iz mesta. Mat. 21. Mark. 11. Luk. 19. In ko gredo drugo jutro spet v Jeruzalem memo fio-oviga drevesa, so ga vidili do korenine usušeniga, re¬ če Peter Jezusu: Glej! drevo, ki si ga preklel, je usa¬ hnilo. Jezus pa je rekel: Imejte vero v Boga. Zakaj resnično vam povem: Ce kdo reče ti gori: Vzdigni se in verzi se v morje, in terdno veruje v svojim sercu, de se bo zgodilo, kar reče, zgodilo se bo. Torej vam po¬ vem: Vse karkoli v molitvi prosite, veruvajte, de boste prejeli, in zgodilo se vam bo. Kader se pa moliti per- pravite, odpustite, če kaj zoper koga imate, de tudi vaš Oče, kteri je v nebesih vam odpusti vaše grehe. Ce pa vi ne odpustite, vam tudi vaš Oče v nebesih vaših gre¬ hov ne bo odpustil. Ko so v Jeruzalem prišli in ko je Jezus po tem¬ peljnu hodil, stopijo k njemu veliki duhovni, pismarji in starašini in ga vprašajo: Kdo ti je dal oblast kupce in prodajavce iz tempelnja izganjati? Jezus pravi: Tud jest vas bom kaj poprašal, če mi odgovorite, vam bom povedal, s ktero oblastjo to delam. Ali je bil kerst Ja¬ nezov od nebes ali od ljudi ? Odgovorite mi. Na to mu niso odgovorili. Mislili so sami per sebi: Ako rečemo od Boga je, bo rekel: Zakaj mu niste verjeli, ki’je očit¬ no od mene pričal, de sim Odrešenik sveta; ako pa re¬ čemo: Od ljudi je, nas bo ljudstvo kamnjalo, ker je vse verovalo od Janeza, de je res prerok. Odgovorili so: Ne vemo. In Jezus jim odgovori: Pa tudi jest vam ne povem, s ktero oblasto to delam. Mat. 21. Mark. 11. 272 37» Jezus uci v tempeljnu, in več pri¬ lik povej. Bil je hišni gospodar, pravi Jezus, kteri je zasadil vinograd, ga s plotam ogradil, in ga dal kmetam obde¬ lovati, in je sel po deželah. Kader se je čas tergatve perbližal, je poslal svoje hlapce do kmetov po sad. Kmetje so pa zgrabili hlapce in so eniga stepli, eniga nbili, eniga pa kamnjali. Poslal je drugih hlapcov se več kakor popred, in so jim ravno tako storili. Zadnjič pa je poslal svojiga sina in je rekel: Mojiga sina bodo spoštovali. Kmetje pa, ko so sina vidili, so rekli med seboj: Ta je dedič, ubirno ga, in bomo imeli njegovo ded- šino ali erbšino. Zgrabili so ga, vergli iz vinograda in ga ubili. Kader gospod vinograda pride, kaj bo storil tem kmetam? Reko mu: Hudobne bo končal, vinograd bo dal obdelovati drugim kmetam, kteri mu bodo sad dajali ob svojih časih. Potlej reče Jezus velikim duhovnam in farizejem: Ali niste nikoli brali v pismih: Kamen, kteri- ga so zidarji zvergli, je postal glava vogla. Gospod je to storil in je čudno v naših očeh. Zato vam povem, de bo od vas vzeto božje kraljestvo in bo dano ljudstvu, ktero bo njegov sad dalo. In ko so spoznali, de od njih govori, bi ga bili radi prijeli, pa so se bali ljudstva, ker so ga imeli preroka, in popustili so ga in so proč sli. Mat. 21. Povej jim drugo priliko. Nebeško kraljestvo je ena¬ ko kralju, kteri je napravil ženitnino svojimu sinu, in je poslal svoje hlapce poklicat povabljene na ženitnino, pa niso hotli priti. Spet posije drugih hlapcov rekoč: Povejte povabljenim: Glejte! kosilo sim perpravil, moji junci in pitana žival je zaklana, in vse je perpravljeno, pridite na ženitnino. Pa niso marali, in so šli eden na svojo pristavo, eden po svoji kupčii. Drugi so pa zgra^ 273 bili njegove hlapce, so jih zasramovali in pobili. Ko je pa kralj to slišal, se je razserdil, in je poslal svojo voj¬ sko, je končal tiste ubijavce in njih mesto požgal. Potlej reče svojim hlapcam: Zenitnina je sicer perpravljena, to- de povabljeni je niso bili vredni. Pojdite tedej na raz¬ potja, in ktere koli najdete, pokličite jih na zenitnino. In njegovi hlapci so šli na ceste in so jih nabrali, kolikor 50 jih našli hudih in dobrih, in zenitnina je bila napolnje¬ na s svati. Prišel je pa kralj pogledat svatov in je vi- dil tam človeka, ki ni bil svatovsko oblečen ter mu reče: Prijatel! kako si lesi peršel, ker nimaš svatovskiga obla¬ čila? On pa je umolknil. Tedej je kralj rekel služab¬ nikom : Zvežite mu roke in noge, in verzite ga v una- njo temo, ondi bo jok in škripanje s zobmi. Veliko nam¬ reč je poklicanih, ali malo izvoljenih. Kakor ni smel pred kralja priti, kdor ni bil sva¬ tovsko oblečen, tako tudi mi ne smemo pred nebeškiga kralja priti, če smo le z goljufijo oblečeni. Brez greha in z Jezusam sklenjeni moramo biti; naša duša mora biti oprana v kervi jagneta božjiga, de bomo všeč Oče¬ tu, kteri nas je na zenitnino nebeškiga jagneta po¬ klical. Ko jim je to povedal, so šli Farizeji in so se posve¬ tovali, kako bi ga v besedi vjeli. Pošljejo do njega svo¬ jih učencov s Herodijani vred rekoč: Učenik! vemo, de 51 resničen, in pot božjo učiš, in ne gledaš na veljanje ljudi, povej nam, kaj se ti zdi, ali se sme dacija dajati cesarju ali ne? Jezus pa je poznal njih hudobo, je re¬ kel: Kaj me skušate hinavci? Pokažite mi dacni de¬ nar. Ko so mu ga dali, jim reče: Čigava je ta podoba in napis ? Mu reko: Cesarjeva. Tedej jim reče: Dajte cesarju, kar je cesarjeviga, in Bogii kar je božjiga. Ko so njegov odgovor slišali, so se začudili in preč šli. Tisti dan so tudi Saduceji k njemu prišli, ki niso verovali vstajenje mertvih. Vprašali so ga: Je bila že- 18 274 na, ktera je imela sedem mož, vsih sedem je umerlo eden za drugim in poslednjič je tudi žena umerla. Per vsta¬ jenji tedej, kteriga zmed teh sedmih bo žena? Jezus jim je odgovoril: Se motite, ker ne umete ne pisem, ne moči božje, ob vstajenji se ne bodo ne ženili ne ino- žile, temuč bodo kakor angelji božji v nebesih, in nič več ne bodo mogli umreti. Od mertvih pa de bodo vsta¬ li, ali niste brali v bukvah Mozesovih pei- germu, kako je Bog k njemu govoril, .lest sim Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov. Bog pa ni Bog mertviq ampak živih, zakaj njemu vsi žive. Nekteri pismouki so mu rekli: Učenik, prav si odgovoril, in ljudstvo se je čudilo nad njegovim ukam. Farizeji, ko so slišali, de je Saduceje molčati per- pravil, so se sosli. Eden zmed njih, učenik postave, ga je pa skušal in vprašal: Učenik! ktera je velika zapo¬ ved v postavi? Jezus mu je rekel: Ljubi Gospoda svo- jiga Boga iz vsiga svojiga serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje misli in iz vse svoje moči. Ta je nar veči in perva zapoved. Druga pa je ti enaka. Ljubi svojiga hližnjiga kakor samiga sebe. V teh dveh zapovedih je zapopadena vsa postava in preroki. In pismouk mu je rekel: Prav učenik! po resnici si rekel, de je le en Bog in ni druziga razim njega. In njega ljubiti iz vsi¬ ga serca in iz vsiga uma, in iz vse duše in iz vse mo¬ či, in ljubiti hližnjiga kakor samiga sebe, je več kakor žgavne in druge daritve. Jezus mu je pa rekel: Nisi delječ od bozjiga kraljestva. Potlej je pa Jezus Farizeje vprašal, rekoč: Kaj se vam zdi od Kristusa, čigav sin je ? Reko mu: Davidov. Reče jim: Kako ga tedej David v duhu imenuje Gospo¬ da, ker govori: Gospod je rekel mojima Gospodu: use¬ di se na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovraž¬ nikov v podnožje tvojih nog. Ce ga David imenuje Go¬ spoda, kako je njegov sin ? In nobeden mu ni mogel od- 275 govoriti besede, tudi se ga ni od tistiga dne nobeden prederznil se kaj vprašati. Mat. 22. Mark. 12. 3s Jezus opominja ljudi, de naj se ne ravnajo po hudih izgledih Farizejev. Zdej se je Jezus obernil k množicam in svojim li¬ cencam, in je Farizeje terdd svaril in njih hinavšino raz¬ odeval, rekoč: Na stolu Mozesovim sede pismarji in Fa¬ rizeji. Vse karkoli vam rečejo , deržite in storite po njih delih pa nikar ne delajte, kar pravijo pa ne store. Na¬ kladajo vam težke butare, ki jih ni moč nositi, pa sami jih s perstam nočejo ganiti. Vse svoje dela pa store, de jih ljudje vidijo. Imajo radi perve mesta per večer¬ jah in perve sedeže v shodnicah, in pozdravljanje na ter- gih, in de jim ljudje pravijo učeniki. Ne imenujte se uče¬ nikov, zakaj eden je vas učenik, Kristus. Kteri je nar veči med vami, bodi vas služabnik. Kdor se pa povi¬ šuje, bo ponižan, in kdor se pa ponižuje, bo povišan. Gorje pa, vam pismarjem in Farizejem, hinavci! ker za- perate nebeško kraljestvo pred ljudmi, vi namreč ne gre¬ ste vanj, in kteri kočejo vanj iti, jim ne pustite iti. Gorje vam pismarjem in Farizejem, hinavci! objedate hi¬ še vdov, dolge molitve opravljate, zavoljo tega hote imeli ostrejši sodbo i. t. d. Vi pravite: Ko bi bili v dnevih naših očetov živeli, bi ne bili prerokov morili, ali vi bo¬ ste mero svojih očetov spolnili. Gadja zalega! Kako boste ubežali sodbi pekla? Zato glejte! pošiljam vam preroke in modre in pismarje, in zmed njih boste nektere morili in križali, in nektere šibali in jih preganjali od mesta do mesta, de pride nad vas vsa pravična kri, ktera je prelita na zemlji od kervi pravičniga Abeljna, do kervi Caharija simi Barahijeviga, kteriga ste umorili med tempeljnam in oltarjem. Resnično vam povem, vse 18* 276 to bo prišlo nad ta rod. Jeruzalem, Jeruzalem! ki mo¬ riš preroke, in jih kamnjaš, kteri so k tebi poslani, ko¬ likokrat sim hotel zbrati tvoje otroke, kakoi* koklja zbira svoje pišeta pod penite, in nisi hotel! Glejte vaša hiša vam bo pusta pušena. Zakaj vam povem, ne boste me vidili odzdej, dokler ne porečete: Česen bodi, kteri pride v imenu Gospodovim. Mat. 23. Ko je Jezus nehal ojstro svariti Farizeje, se je vse- del nasproti cerkveni pušici, in je gledal kako so ljudje denarje metali va njo, in veliko bogatih je veliko verglo. In uboga vdova je prišla in je dva denarja vergla, kar stori en vinar. In Jezus pokliče svoje učence in jim reče: Resnično vam povem, de ta uboga vdova je več va-njo vergla kakor vsi, kteri so v pušico metali, zakaj dali so le od obilnosti, ta pa iz svojiga uboštva vse, kar je imela, ves svoj živež. Mark. 12. Bog ne potrebuje naših darov, serce naše hoče, že¬ na je iz dobriga serca, iz goreče ljubezni do Boga ma¬ lo dala, in Bog ji je za veliko vzel. Darujmo se Bogu iz celiga serca, ker le on je vse ljubezni vreden, 39. Jezusovo nar iiueiiituiši preroko¬ vanje. Ko je Jezus iz tempeljna šel, so njegovi učenci k njemu stopili in mu pokazali lepo zidanje tempeljna. Je¬ zus jim je pa rekel: Resnično vam povem, dnevi bodo prišli, in vse to bo razdjano, tako de kamen na kamnu ne bo ostal. Kader na oljsko goro pridejo , se Jezus vsede, in učenci k njemu stopijo. Od tod sta se mesto in tempelj vidila. Tukej ga Peter, Jakob, Janez in An¬ drej vprašajo : Povej nam, kdaj se bo to zgodilo, kakšno bo znaminje tvojiga prihoda in končanje sveta? In Jezus jim je odgovoril: Glejte,-de vas kdo ne zapelje. Ve¬ liko jih bo peršlo v mojim imenu, ki poreko: Jest sim 177 Kristus, in jih bodo veliko zapeljali. Slišali boste od vojsk, glejte pa, de se ne prestrašite, ker to se mora zgoditi, pa še ni konca. Vzdignilo se bo ljudstvo čez ljudstvo, kuga, lakota in potresi bodo po mnogih krajih, in na nebu se bodo strasne znaminja prikazale. Vse to pa je le začetik nadlog. Preden se vse to zgodi, bodo z rokami po vas segli, vas preganjali, bičali, pred po¬ glavarje in kralje vodili, v ječe metali in vas morili, in boste sovraženi od vsili narodov zavoljo mojiga imena njim v pričevanje. Pa med vsimi narodi mora poprej evangeli oznanovan biti. In kader vas bodo gonili in iz¬ dali, ne skerbite poprej, kaj boste govorili, temuč kar vam bo tisto uro dano, to govorite, ker niste vi, kteri govorite, ampak sveti Duh. Izdajal bo pa brat brata v smert, in oče simi, in otroci se bodo vzdigovali zoper starše in jih bodo morili. Pa nikar ne skerbite brez vo¬ lje vašiga očeta v nebesih, vam las ne bo z glave pre¬ šel, s stanovitno poterpežljivostjo boste svoje duše re¬ šili. In veliko krivih prerokov bo vstalo, in jih bodo veliko zapeljali, in ker bo hudobija obilno rastla, bo lju¬ bezen per mnogih omerznila. Kdor pa obstoji do konca, bo zveličan. In evangeli kraljestva ho oznanovan po vsim svetu v pričevanje vsim narodam, in tedej bo pri¬ šel konec. Kader boste pa vidili, de je Jeruzalem z vojsko obležen, takrat vedite, de je blizo njegovo razdjanje. Kader boste tedej vidili gnjusobo razdjanja, kakor Da¬ niel prerokuje, stati na svetim mestu, takrat naj, kteri so v Judeji, beže na gore, in kdor je na strehi, naj ne hodi z nje, jemat kaj iz svoje hiše, in kdor je na polji, naj se ne verne v mesto po suknjo. Zakaj to so dnevi maševanja, de se vse dopolni, kar je zapisaniga. Gorje pa nosečim in doječim tiste dni! Molite pa, de se vaš beg ne zgodi pozimi ali v saboto. Zakaj takrat bo ve¬ lika stiska, kakoršne ni bilo od začetka sveta do zdej, 278 in je ne bo. In ko bi ne bili perkrajšani tisti dnevi, nobeden bi ne bil otet, tode zavoljo izvoljenih bodo per¬ krajšani tisti dnevi. In veliko jih bo pod mečem umerlo, in veliko jih bo med vse narode odpeljanih, in Jeruzalem bo od nevernikov poteptan, dokler se od Boga odločeni časi nevernikov ne spolnijo. Takrat, ako vam kdo poreče: Glejte! tukej je Kri¬ stus, ali tam je, ne verjemite. Zakaj vstali bodo krivi Kristusi in krivi preroki, in bodo delali velike znaminja in čudeže, tako de bi bili zapeljani tudi izvoljeni, ko bi bilo mogoče. Ali glejte zato sim vam pred povedal. Ce vam tedej poreko: Glejte v pušavi je, ne hodite tje, glejte v hramu je, ne verjemite. Ker pride kakor blisk od sončniga izhoda, in se posveti do zahoda, tako bo tudi prihod Sinu človekoviga. Kjer je mertvo truplo, ondi se krokarji zbirajo. Kmalo po stiski tistih dni pa bo sonce otemnelo, in luna ne bo dala svoje svitlobe, in zvezde bodo padale z neba, in moči nebeške se bodo gibale. In takrat se bo perkazalo znaminje Sinu človekoviga na nebu in tedej se bodo jokali rodovi na zemlji, in bodo vidili priti Simi človekoviga v oblakih neba z veliko močjo in častjo. In bo poslal svoje angelje s trobento in z velikim glasam, in bodo zbrali njegove izvoljene od čveterih vetrov od konca do konca neba. Kader se bo pa to začelo godi¬ ti, poglejte in povzdignite svoje glave, ker vase odreše¬ nje se perbližuje. Od figoviga drevesa se učite priliko; kader je njegova veja že muževna, in berst požene, ve¬ ste de je blizo poletje, tako tudi vi, kader hote vidili vse to, vedite, de je blizo pred durmi, de je božje kra¬ ljestvo blizo. Resnično vam povem, de ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bote prešle, moje besede pa ne bodo prešle. Od tistiga dne¬ va pa in ure nihče ne ve, tudi ne angelji nebeški, am¬ pak sam Oče. 279 Kakor je pa bilo v dnevih Noetovih, tako bo tudi prihod Simi človekoviga, kakor so v dnevih pred pote¬ pam jedli in pili, se ženili in možile do tistiga dne, ko je sel Noe v barko, in si niso k sercu vzeli, dokler ni prišel potop in vsih pokončal, tako bo tudi prihod Simi clovekoviga. Mat. 24. Mark. 13. Luk. 21. Jezus pre¬ rokuje končanje Jeruzalema in tempeljna in konec sveta, in štirideset let je Jezus poprej povedal, kaj se bo z Jeruzalemam zgodilo, in tistiga Jeruzalema ni več, tako bo tudi sveta enkrat konec, ker Jezusovo prerokovanje se bo gotovo spolnilo. Zato ker se bo zgodilo, nas vse Jezus opominja, de bi culi, rekoč: Varujte se pa, de vaše serca ne bo¬ do preobložene v požrešnosti, v pijanosti in kakor tudi v časnih skerbeh, in de tisti dan na naglim nad vas ne pride. Zakaj kakor zaderga bo peršel čez vse, kteri po vsi zemlji prebivate. Cujte in molite vsaki čas, de hote vredni vsimu temu ubežati, kar se bo godilo, in stati pred Sinam človekovim, ker ne veste, ktero uro ho vaš Gospod peršel. To pa veste, de ko bi vedil hi¬ šni gospodar, ktero uro ima tat priti, bi gotovo cul, in bi ne pustil podkopati svoje hiše. Torej bodite tudi vi perpravljeni, ker ob uri, ki je ne veste, bo Sin člove¬ kov peršel. Blagor zvestima hlapcu, kteriga je Gospod čez svoje premoženje postavil, kader pride, in ga najde čuječiga. Gorje pa nezvestima hlapcu, njega bo odločil, in mu bo dal delež s hinavci, tam bo jok in škripanje s zobmi. Cujte tedej, ker ne veste, kdaj hišni gospodar pride, zve¬ čer ali opolnoči, ali o petelinjevim petji ali zjutrej, de vas, ko bi nanaglama peršel, ne najde spijočih. Kar pa vam pravim, vsim pravim, cujte! Mat. 24. Mark. 13. Luk. 21 Na sodbo misliti nam je treba, desiravno je ta mi¬ sel strašna, nikoli ne pozabimo, de ne vemo ne ure ne dneva, kdaj pojdemo pred sodni stol božji, torej bodimo 280 perpravljeni vsaki čas. Na to nas Jezus opominja, ker pravi: Cujte! Še bolj perporočiti čuječnost Jezus priliko od de¬ setih devic pove. Nebeško kraljestvo je podobno desetim devicam, ktere so vzele svoje svetila, in so sle ženinu in nevesti naproti. Pa pet jih je bilo nespametnih in pet pametnih. Petere nespametne so vzele svetila, olja pa ne. Pametne so pa vzele olja v svojih posodah s sve¬ tili vred. Ker se je pa ženin mudil, so vse podremale in zaspale. O polnoči pa je sum vstal: Glejte! ženin gre, pojdite mu naproti. Takrat so device vstale in per- žgale svetila. Tedej so rekle nespametne pametnim: Dajte nam svojiga olja, nase svetila vgasujejo. Pametne pa jim odgovore: Ne moremo vam ga dati, de ga ne zmanjka nam in vam, pojdite raji si ga kupit. Kader so pa odšle ga kupovat, je prišel ženin. Kolikor jih je bilo perpravljenih, so sle z njim v hišo k ženitnim, in duri so se zaperle. Pozneje pridejo tudi une device in kličejo : Gospod! odpri nam. On pa je odgovoril: Resnično vam povem, de vas ne poznam. Mat. 25. Svetila brez olja ne pomagajo, tako tudi vera brez dobrih del ne pomaga k zveličenju. Kdor verje, in po veri živi, bo zveličan, pojde na nebeško ženitnino. Ob času smerti in sodbe ni več mogoče dobrih del delati, smert vsitn konec stori, torej delajmo dobro, dokler še živimo. 40. Prilika od talentov* Od poslednje sodbe* Še dalje Jezus nas uči, de vse dobro, kar nam Bog daje na duši in na telesu, moramo Bogu k časti, svoji duši k zveličenju in k pridu svojiga bližnjiga ober- niti, in pove priliko od hlapcov, kterim je Gospod ta¬ lente izročil. Bil je človek pravi, kteri je na ptuje šel. 281 Poklical je svoje hlapce, in jim je zvočil svoje blago. Dal je enimu pet talentov, enimu dva, enimu pa eniga; vsakima po njegovi »možnosti, in je sel po svetu. Kteri je pet talentov prejel, je kupčeval z njimi, in je pet dru¬ gih perdobil. Ravno tako je storil, kteri je dva prejel, in je tudi dva druga zraven perdobil. Kteri je pa le eniga prejel, ga je^ zakopal v zemljo in skril denarje svojiga gospoda. Cez veliko časa pa pride gospod in ima obrajt z njimi. Pervi pride tisti, ki je pet talentov prejel, in pernese se pet drugih in reče: Gospod! pet talentov si mi zvočil, glej , pet drugih sim se zraven perdobil. Gospod mu je rekel: Dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malim zvest, te bom čez veliko postavil, pojdi v veselje svojiga gospoda. Po tem pride tisti, ki je dva prejel in reče: Gospod! dva talenta si mi zvo¬ čil, glej dva druga sim se perdobil. Gospod mu je re¬ kel: Dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malim zvest, te bom čez veliko postavil, pojdi v veselje svojiga go¬ spoda. Poslednji pride pa tudi ta, kteri je le en talent prejel in reče: Gospod vem, de si ojster človek, de žanjes, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi razsipal, sim se te bal, in sim skril tvoj talent v zemljo, glej tukej imaš, kar je tvojiga. Njegov gospod mu je pa rekel: Hudobni in leni hlapec! ko si to vedil, tako bi bil svoje denarje menjavcam dal, in kader bi bil jest na svoj dom prišel, bi bil prejel svoje z dobičkam vred. Vzemite mu talent, in dajte ga unimu, kteri jih ima deset. Zakaj vsa¬ kima, kteri ima, se bo dalo, in bo obilno imel, kdor pa nima, mu bo se, kar se zdi de ima, odvzeto. In zani- kerniga hlapca verzite v vunanjo temo, tam bo jok in škripanje s zobmi. Mat. 25. Tako se bo nam zgodilo, kakor se je lenima hlap¬ cu, kader k sodbi pridemo, če ne bomo dobrot in gnad, ki jih nam Bog daje, po volji božji k časti božji, k pri¬ du nasiga bližnjiga in svoji duši k zveličanju obernili. 282 Kakor bo Kristus zveste in dobre kristjane z neizreče¬ nim in večnim veseljem v nebesih plačal, tako bo tudi nezveste in hudobne z neizrečenim terpljenjem v peklu večno kaznoval ali štrafoval. Bog bo nevrednim svoje dari in gnade odzvel, ki jih nočejo v svoje in bližnjiga zve- ličenje oberpiti, in jih bo dobrim dal, de bodo obilnost imeli v plačilu njih zvestobe, v dopolnjenju božje volje. Dalje Jezus govori od svojiga druziga prihoda k sodbi, in opomina k čuječnosti in k zvestobi, in pove kakšne dobre dela naj store, de bodo perpravljeni, kader pride, in pravi: Kader pa pride Sin človekov v svojim veličastvu in vsi angelji z njim, takrat bo sedel na se¬ dežu svojiga veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi, in ločil jih bo, kakor loči pastir ovce od kozlov, tako bo tudi on dobre od hudobnih odbral. Postavil bo dobre na svojo desnico, hudobne pa na levico. Takrat poreče tistim, ki bodo na njegovi desnici: Pridite, vi blagoslovljeni rnojiga Očeta! in prejmite kraljestvo, ktero vam je perpravljeno od začetka sveta. Zakaj, lačen sim bil, in ste mi dali jesti; žejin sim bil, in ste mi dali pi¬ ti; ptujic sim bil, in ste me pod streho vzeli; nag sim bil, in ste me oblekli; bolan sim bil, in ste me obiskali; v ječi sim bil, in ste k meni prišli. Tedej mu bodo pra¬ vični odgovorili; »Gospod! kdaj smo te vidili lačniga, in smo te nasitili, ali žejniga in smo te napojili, kdaj smo te vidili naziga, in smo te oblekli, ali kdaj smo te vidili bolniga ali v ječi in smo k tebe prišli?” In Jezus jim bo rekel: »Resnično vam povem, kar ste storili kterimu teh mojih nar manjših bratov, ste meni storili.” Potlej poreče tudi tistim, kteri bodo na levici: »Poberite se spred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je perpravljen hudiču in njegovim angeljem. Zakaj, lačen sim bil, in mi niste dali jesti; žejin sim bil, in mi niste dali piti; ptuj sim bil, in me niste pod streho vzeli; nag sim bil, 283 in me niste oblekli; bolan in v ječi sim bil, in me niste obiskali.” Tedej mu bodo tudi ti odgovorili: »Gospod! kdaj smo te vidiii lacniga ali žejniga, ali ptujiga, ali na- ziga, ali bolniga, ali v ječi, in ti nismo postregli”? Od¬ govoril jim bo rekoč: »Resnično vam povem, kar ni¬ ste storili kterimu teh nar manjših zmed ljudi, tudi meni niste storili.” In ti pojdejo v večno terplenje, pravični pa v večno življenje. Glejte to so dela, ktere nam Sm božji zapoveduje, zavoljo tacih del, ki jih bomo iz ljubezni do njega in do bližnjiga storili, nas ho zveličal. Pa nikar se ne mo¬ tite, de, ko bi nekoliko hližnjimu pomagali, bi s tem že svojo vest tolažili, in govorjenje vohernije poslušali, ktera kmali pravi, de si že zadosti storil, desiravno hi se ve¬ liko več bližnjimu brez vse škode storilo, ki je v ve¬ liki potrebi. Gorje nam, če bomo se le na sodni dan spregledali, kar smo zamudili. Sovraži o grešni človek, pa ne kazni ali štrafinge greha, ona je pravična, ampak greh, kteri je večne štrafinge vreden. Nevera grešniku pekel le iz spomina brise, pa pekel vender le ostane, grešnik sicer zatisne oči, de globočine pekla ne vidi, pa ravno zato se bolj gotovo va-nj pade, spomin na pekel pa človeka pred greham varje. Dokler živi grešnik, mu je se mogoče pogubljenju oditi, ali iz pekla ni več odre¬ šenja, vrata večnost zapre. 41. Poslednja večerja. Cas Jezusove smerti se je perbližal. Ko je govor¬ jenje od sodbe končal, jim je rekel: Veste, de ho čez dva dni velika noč in Sin človekov bo izdan, de ho kri¬ žan. Takrat so se zbrali veliki duhovni in starasini ljud¬ stva v dvor veliciga duhovna Kajfeža, in so se posve¬ tovali, de hi Jezusa s zvijačo vjeli in umorili. Rekli so pa; Le v praznik ne, de hrup ne vstane med ljudstvam. 284 Šel je pa satan v Judeža Škarjota. Judež gre k veli¬ kim duhovnam in jim reče: Kaj mi daste, in vam ga hom izdal. Obljubili so mu dati trideset srebernikov. In odsihmal je iskal perložnosti, de bi ga izdal. Bil je pervi dan opresnih kruhov, ko se je imelo velikonočno jagnje zaklati. Jezus posije dva svojih apo- steljnov, Petra in Janeza v mesto, de bi velikonočno jagnje perpravila. Rekel jima je, de bosta srečala mo¬ ža, ki vere vode ponese, za njim naj gresta, kamor pojde v hišo, in naj vse perpravita, kar je za velikonočno jag¬ nje in za večerjo potrebniga. To vse se je zgodilo. Zvečer je Jezus s svojimi aposteljni prišel, je sedel z njimi k mizi, in je rekel: Serčno sim želel velikonočno jagne z vami jesti, preden terpim. Vam povem odsihmal ga ne bom več z vami jedel, dokler v kraljestvu božjim vse ne bo dopolnjeno. Potlej vzame kelih, je zahvalil Očeta in rekel: »Vzemite in razdelite si med seboj. Zakaj povem vam, de ne bom pil od tertniga sadu, dok¬ ler božje kraljestvo ne pride.” Ta kelih ni bil se skrivnosti polni kelih, v kterimje bila sveta resnja kri, v njemu je bilo vino, navadna pi¬ jača, ki so jo per večerji pili. Ko so večerjali, in ko je bil hudič Judežu Iskarjotu že v serce dal, de bi Jezusa izdal, vstane Jezus od ve¬ čerje, sleče poverhnje oblačilo, se s pertam opaše, vlije vode v umivalo in začne umivati aposteljnam noge, in brisati s pertam. Pride k Petru, in Peter mu reče: Gospod! ti meni noge umivaš, ne bos mi umival nog na vekomaj ne. Jezus mu reče: Ako te ne umijem, ne bos imel deleža z manoj. Peter na to odgovori; Gospod ne samo nog, ampak tudi roke in glavo. Jezus pravi: Kdor je umit, ne potrebuje kakor de noge umije in je ves čist. Tudi vi ste čisti, pa ne vsi. Potem je spet sedel za mizo in reče: Ali veste kaj sim vam zdej sto ril ? Vi me kličete: Učenik in Gospod, in prav pra- 285 vite : sim tudi. Ako sim tedej Gospod in Učenik vam noge umil, si jih morate tudi vi eden dragima umivati. Jezus jim je dal izgled ponižnosti in skazal jim je še zadnjo ljubezen na svetu. Potlej je bil Jezus žalosten v duhu in je rekel: Resnično vam povem: Eden zmed vas me bo izdal, kteri z menoj per mizi sedi. Aposteljni so se tega govorje¬ nja zlo vstrasili, in so bili žalostni; pogledovali so se koga de meni. Zaporedama vprašajo Jezusa: »Gospod! ali sim jest?” On pa je rekel: »Vas dvanajsterih eden, kteri pomaka z menoj roko v skledo, me bo izdal.» Sin človekov sicer gre v to, kar je pisano od njega, de mu je namenjeno. Pa vender gorje mu, po kterim bo zdan. Bolje bi bilo temu človeku, de hi ne bil rojen. Apostelj- ne začne še bolj skerbeti. Janez, kteriga je Jezus po¬ sebno rad imel, je slonel na Jezusovih persih. Njemu je Peter pomignil, de naj ga vpraša, koga meni. Janez se je Jezusu bolj k persim naslonil in mu tiho reče: Gospod! kdo pa je? Jezus je rekel: Tisti je, kterimu bom pomočeni kruh dal. In je pomočil grizljej kruha in ga je dal Judežu Skarjotu. Judež je pa rekel: Uče¬ nik sim mar jest? In Jezus mu reče: Ti si rekel. In ko je bil Judež grizljej vzel, je šel satan va-nj. Tedej mu Jezus reče: Kar misliš storiti, stori berž. Nobeden pa ni vedil, čimii mu je Jezus to rekel. Ker je Judež denarje hranil, so eni menili, de mu je rekel kaj kupiti, kar je k prazniku potrebniga, ali de naj ubogim kaj da. Potem ko so velikonočno jagnje pojedli, se je do- veršila judovska zaveza. Jezus postavi drugo jagnje, drugo daritev in bolji velikonočno večerjo, ko je bila Judovska. Vzel je namreč kruh v svoje presvete roke, zahvalil nebeškiga Očta, zlomil in svojim učencam razdal, rekoč: »To je moje telo, ktero bo za vas dano.” 286 Ravno tako je tudi vzel kelih z vinam, zalivali nebeski- ga Očeta in reče: »Vzemite, in pite iz njega vsi, to je moja kri nove zaveze, ktera bo za vas in za veliko njih prelita v odpusenje grehov?* To storite v moj spomin. Jezus nam pokaže s svojimi deli, de je jagnje bož¬ je, ktero bo za nas zaklano, ker pravi: »To je moje telo, ki bo za vas dano?’ Njegovo telo je tedej dar, kteriga Bogu darujemo v odpusenje grehov. Pa je tudi obhajilo, jed naših dus za večno življenje, ktero nam Jezus uživati, in v spomin svoje smerti obhajati zapove, ktera nam je večno življenje zadobila. Ko je bil Jezus se tam, kjer so večerjali, je rekel enajsterim: Zdej je počasten Sin človekov, in Bog je v njem časten. Ako je pa Bog v njem častit, bo tudi Bog njega sam v sebi častitljivega storil. Otročiči! se malo časa sim per vas, me hote iskali, in kakor sim Ju¬ dam rekel: Kamor jest grem, vi ne morete priti, tudi vam zdej rečem: Novo zapoved vam dam, de se ljubite med seboj kakor sim jest vas ljubil, v tem bodo spoz¬ nali, de ste moji učenci, ako se boste med seboj ljubili. Peter reče: Gospod, kam greš? Jezus je odgovoril: Kamor jest grem, zdej ne moreš za mano iti, potlej pa pojdes za mano. Peter reče: »Zakaj ne morem zdej za teboj iti?” Gospod reče: »Simon, Simon! glej sa¬ tan vas je hotel imeti, de bi vas presijal kakor pšenico, jest pa sim prosil za te, de ne jenja tvoja vera, in ti kader se bos nekdej spreobernil, poterdi svoje brate.” Peter pa mu je rekel: Gospod, s teboj sim perprav- Ijen v ječo in v smert iti! Svoje življenje postavim za te.” Jezus mu odgovori: »Svoje življenje postaviš za me? Resnično ti povem: »Petelin ne bo dvakrat za¬ pel, ko me bos trikrat zatajil.” In pa se vsi se hote po- hujsali nad menoj to noč, ker pisano je: Bom udaril 287 pastirja, in razkropile se bodo ovce, Kader pa od smerti vstanem, pojdem pred vami v Galilejo. Peter, ki je močno ljubil svojiga Gospoda, ni mo¬ gel misliti tega, kako bi bilo mogoče, ga zapustiti, zato mu reče: »Ko bi se ravno vsi pohujsali nad teboj, jest se ne bom nikdar pohujšal.” Jezus mu je rekel: »Res¬ nično ti povem, de se to noč preden petelin dvakrat zapoje, me bos trikrat zatajil.” Peter je pa se le bolj terdil: Ko bi mi bilo tudi umreti s teboj, te ne bom zatajil. Tako so mu tudi drugi učenci rekli, in so bili žalostni. Jezus pa jih je milo učil in tolažil. Reče jim: V Boga verjete, verujte tudi v mene. V hiši mojiga Očeta je veliko prebivalis, grem vam mesto pripravit, in ko vam ga pripravim, spet pridem, in vas bom k se¬ bi vzel, de boste tudi vi, kjer sim jest. Jest sim pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu kakor po meni. Ako bi mene poznali, bi gotovo tudi mojiga Očeta poznali, in odsihmal ga bote poznali, in ste ga vidili. Filip mu reče: »Gospod! pokaži nam Očeta.” Jezus mu reče: »Filip, kdor mene vidi, vidi tudi Oče¬ ta. Ali ne verjete, de sim jest v Očetu, in Oče v me¬ ni. Saj zavoljo del vervajte. Resnično vam povem, kdor v mene verje, bo delal dela, ktere jest delam, in se ve- či kakor jest, ker grem k Očetu. In karkoli boste Oče¬ ta v mojim imenu prosili, to bom storil, de bo Oče v Sinu časten. Ako me ljubite, spolnujte moje zapovedi. In Očeta bom prosil, in vam druziga pomočnika dal, de per vas ostane vekomaj, Duha resnice, kteriga svet (hudobni in oslepljeni ljudje) ne more prejeti, ker g - a ne pozna, vi pa ga boste poznali, ker bo per vas ostal, in bo v vas. Ne bom vas zapustil ko sirote, spet pridem k vam. Se malo, in svet me ne bo več vidil. Vi pa me vidite, ker jest živim, in vi bote živeli. Tisti dan bote spoz¬ nali, de sim jest v Očetu in vi v meni , in jest v vas. 288 Ako kdo mene ljubi, bo moje zapovedi spolnoval, in moj Oče ga bo ljubil, in jest ga bom ljubil, in bova k njemu prišla, in per njem prebivala. Kdor me pa ne ljubi, ne spolnuje mojih zapoved. To sim vam govoril, dokler sim per vas bil. Tolažnik, sveti Duh, kteriga ho poslal Oce v mojim imenu, on vas bo učil vse, in vas bo opomnil vsiga, karkoli sim vam rekel. Mir vam zapustim, svoj mir vam dam, ne kakor svet daje, vam jest dam. Nikar se ne prestrašite, in nikar se ne bojte, ker grem, sej spet pridem k vam. Ako bi me ljubili, bi se pač vese¬ lili, de grem k Očetu, zakaj Oče je veči od mene. Jan. 14. Ko je Jezus svoje govorjenje končal, in so bili za¬ hvalno pesem speli, so sli na oljsko goro. De hi vsim zapopadljivo povedal, kako smo z njim sklenjeni, de je on v nas in mi v njem, jim povej prili¬ ko od vinske terte. Očeta imenuje vinogradnika, sebe vinsko terto, nas pa mladike, zavoljo terdne zaveze, s ktero je Jezus s svojimi vernimi zvezan, ker vsi od nje¬ ga po svetim Duhu moč dobro storiti zadobe, kakor mladika sok od terte, de zamore rasti in obroditi. Kakor nobena mladika ne obrodi, če se terte ne derzi, tako tudi noben človek ne more kaj za svoje večno zveli- čenje storiti, če ni z Jezusam sklenjen po svetim Du¬ hu, on je sicer živ na telesu, pa vender mertev na svoji duši, ker je za dobro storiti odmeri, torej je večniga zveličenja nevreden, in nemogoče mu je ga zadobiti. Zdej reče: Jest sim prava terta, moj Oče je vino¬ gradnik. Vsako mladiko, ktera sad rodi, ho obrezal, de več sadu prinese. Vi ste zdej čisti zavoljo besed, kte- re sim vam govoril. Ostanite v meni in jest v vas. Bog nas ne zupisti, le mi ga zapustimo, kolikokrat velik greh storimo. Kakor mladika ne more roditi sadu sama od sebe, če ne ostane na terti, tako tudi vi ne, ako v meni ne ostanete. Jest sim terta, vi mladike. Kdor ostane 289 v meni, in jest v njem, on rodi veliko sadu, ker brez mene ne morete nič storiti. Ako pa kdo v meni ne osta¬ ne, bo vim verzen, kakor mladika, ki je usahnila, bo po¬ brana, in v ogenj veržena. Jan. 15. Kdaj smo z J ezusam zedinjeni ali sklenjeni? Kader njegove besede poslušamo, vanj verujemo, upamo, ga ljubimo, svoje misli po njegovih besedah obračamo, po njegovim izgledu živimo, in se dajemo le od njega po poti resnice voditi in k temu le od njega po svetim Du¬ hu moč zadobimo, kakor mladika od terte, de sad dobrih del za večno življenje obrodimo, ako si tudi mi prizade¬ vamo z njegovo pomočjo dobre dela storiti, Jezus s svojim govorjenjem tolaži svoje učence in jim reče: Če vi ostanete v meni, in moje besede v vas ostanejo, prosite, kar koli hočete , se vam bo zgodilo. V tem je moj Oče časten, de veliko dobriga storite, in de ste moji učenci. Kakor je Oče mene ljubil, sim tudi jest vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni. Ce moje za¬ povedi deržite, ostanete v moji ljubezni, kakor sim tudi jest zapovedi svojiga Očeta spolnil, in ostanem v njego¬ vi ljubezni. To sim vam govoril, de moje veselje, v vas ostane, in de se vase veselje dopolni. Ljubite se med seboj, kakor sim jest vas ljubil. Veči ljubezni nima nihče kakor jest, ker svoje življenje za svoje prijatle dam. Vi ste moji prijatli, če storite kar vam zapovem. In za- naprej vas bom prijatle imenoval. Ako vas svet sovraži, vedite, de je mene popred sovražil kot vas. Ko bi bili iz sveta, bi svet svoje ljubil, ker pa niste iz sveta, ko sim vas od sveta odbral, torej vas svet sovraži. Ko so pa mene preganjali, bodo tudi vas, če so pa moje be¬ sede spolnovali, bodo tudi vase spolnovali. Kdor mene sovraži, sovraži tudi mojiga Očeta. Jan. 15. To sim vam povedal, de se ne polmjšate. Zakaj ura pride, de bo vsak, kteri vas umori, menil, de Bogu službo stori. Vse to bodo pa storili, ker ne poznajo ne mene ne Oče- 19 290 ta. To pa vam povem, de se boste spomnili, kadar ura pride, de sim vam to pravil. Zdej pa grem k Očetu, kteri me je poslal, in nobeden zmed vas me ne vpraša: kam greš? Le žalost je napolnila vase serza. Ali resni¬ co vam povem: Za vas je dobro, de jest grem, zakaj če jest ne grem, tolažnik k vam ne bo prišel, ako pa grem, vam ga bom poslal. In kader on pride, bo svet prepričal greha in pravice in sodbe. Sveti Duh bo prepričal svet skozi čudeže, ktere bodo »posteljni delali, in po njih svetim življenju, ki ga bodo peljali, de tisti imajo greh, ki ne verjejo, de Jezus je Sin božji. Prepričal bo svet, de je bil Jezus pravi¬ čen in po njem bodo tudi drugi k pravičnosti napeljani. Desiravno bom po telesu neviden, ker bom v nebesa sel, bodo vender se vedno moje dela vidili, in po mojih čud¬ nih delih se bodo prepričali, de sim zares božji Sin, in de po meni ljudje moč dobe pravično in sveto živeti. Prepričal jih bo tudi od sodbe, ko bodo vidili, de kra¬ ljestvo hudobniga duha se bo vedno manjšalo, maliko¬ vanje in pregrehe bodo prenehovale na svetu, tempeljni malikovavcftv bodo razdjani, in moje kraljestvo se bo po zemlji razširilo. Dalje govori Jezus: Še veliko vam imam povedati, pa zdej se ne morete limeti, kader pride Duh resnice, vas bo učil vso resnico, in prihodnje reči vam bo oznanoval, in me bo častitljiviga storil. Še malo in me več ne bote vidili, in spet malo in me bote vidili, ker grem k Oče¬ tu. In ker niso tega umeli, jirn je rekel: Resnično vam povem, de boste jokali iu žalovali, svet pa se bo ve¬ selil, ali vaša žalost se bo v veselje spreob ernila, ker vas bom spet vidil, in vasiga veselja vam ne bo nihče vzel. Se več veseliga jim reče: Resnično vam povem: Ako hote Očeta v mojim imenu kaj prosili, vam bo dal. Do zdej niste nič prosili v mojim imenu, prosite, in bote prejeli, de bo vase veselje dopolnjeno. Zakaj Oče vas 291 ljubi, ker ste vi mene ljubili, in ste verovali, de sim jest, iz Boga izšel. Izšel sim od Očeta, in sim prišel na svet, spet zapustim svet in grem k Očetu. Glejte! pride ura, in je že prišla, de se bote razkropili vsakteri v to svoje in me bote samiga pustili, pa nisim sam, ker je Oče z me¬ noj. To sim vam govoril, de imate mir v meni. Na svetu bote britkosti imeli, ali zaupajte, jest sim svet pre¬ magal. Jan. 16. Jezus sklene svoje govorjenje s tem, de pravi: „De imate mir v meni, de kader se bo to godilo, bote potolaženi skozi vero v mene, in vsi le va nj zaupajmo, ker on je svet premagal, in de z njim bomo tudi mi vse hudo premagali, ako va-nj verjemo in na njega upamo.” Kader se je serčno poslavil od svojih učencov, je oči v nebo vzdignil in molil za svoje učence in za vse, kteri bodo v njega verovali, rekoč: »Oče, sveti Oče! prosim te, varuj jih hudiga, de bodo eno, kakor sva mi dva le eno, naj bodo vsi, ktere si mi dal, kjer sim jest, de bodo vidili moje veličastvo, ktero si mi dal, ker si me ljubil pred začetkam sveta. Pravični Oče! svet te ni poznal, jest sim te poznal; in ti so spoznali, de si me ti poslal. In oznanil sim tvoje ime, in oznanoval ga bom, de bo ljubezen, s ktero si me ti ljubil, v njih , in jest v njih.” 42. Jezus na oljski gori« Ko je Jezus tako odmolil, gre čez potok Cedron proti oljski gori in pride s svojimi aposteljni na verh per pristavi, kteri se je Gecemani reklo. Tedej jim reče: »Sedite tukej, de grem tje in molim: Tudi vi molite, de v skušnjavo ne padete.” Vzel je pa Petra, Janeza in Jakoba seboj, in gre bolj v vert z njimi. Velika žalost in britkost ga napade, trepeče mu život, omedlevce ga sprehajajo, torej jim reče: »Moja duša je žalostna do 19* 292 smerti. Ostanite tukej, čujte in molite z menoj.” In je sel en lučaj delječ od njih, pade na svoj obraz in moli: Oče! če je mogoče, naj gre od mene ta kelih, pa ven- der ne, kakor jest hočem, ampak kakor ti hočeš.” In ko so ga smertne težave napadale, je bil njegov pot kervav, in padale so kervave kaplje z njega na zemljo. Po tej molitvi vstane, in se verne k svojim trem ljubim aposteljnam, kteri so žalosti spali, in reče Petru: »Ali niste mogli eno uro z menoj čuti? ('lijte in molite, de v skušnjavo ne padete, duh je sicer voljan, ali meso je slabo. ” Ljubeznjivi! v vertu veselja je Adam grešil in nam pravico, svetost in božjo milost zapravil, ktero mu je Bog per vst varjen ju dal, raztergal je srečno zavezo z Bogam, ločil se je od njega in od božjiga kraljestva, in padel je v sužnost greha in liudobniga duha in v njego¬ vo kraljestvo. Jezus, že Adamu obljubljeni Odrešenik, začne svoje veliko terpljenje tudi v vertu; tukej je začel nas spet z nebeškim Očeta m spravljati, potem ko je že prej učil, kako se zamore grešnik .te sprave vdeležiti. Učil je z besedo, in kazal s svojim življenjem, kako pra¬ vi božji otrok živi, in kako morajo od njega odrešeni živeti. Posebno pa nam je pokazal zadnje dni svojiga življenja izgled vsili čednost, ponižnosti, ljubezni, krot- kosti, poterpežljivosti, zaupanja v Boga, pokoršine in ljubezni do sovražnikov, in do svoje matere, i. t. d. Od vekomaj je sklenil terpeti za ves človeški rod, in neizmerjene bolečine je terpel na svojim telesu, pa se veči na duši, radovoljno je vzel grenak kelih terpljenja iz ljubezni do nas, de je nam dal kelih življenja in več- niga veselja. Terpel je na duši, ker je vidil vse grehe vsili ljudi na svetu od perviga Adamoviga greha noter do zadnjiga greha, ki ga bo hudobnež storil, kteriga bo poslednja sodba prehitela. Bolele so ga kazni, ktere je previdil, de jih bodo pogubljeni zavoljo svojih grehov 293 terpeli, ker niso hodi njegovim zapovedani pokorni biti, in za ktere se je on svetimo, pravičnimi! in vsigamogoč- nimu sodniku poroka postavil, in se nar hujšim terpljenju in tudi smerti na križu podvergel, de hi on prestal stra- finge, ktere so grešniki zaslužili, in je tedej vidil, de njegovo terpljenje bo vender tolikim zastonj. Vidil je tu¬ di svoje telesno terpljenje po svoji božji vsigavednosti, že ga je na svoji človeški natori občutil, torej je bil ta¬ ko silno žalosten, de je začel kervavi pot od njega ka- pati. Le njegovo, od ljubezni do nas užgano serce, nje¬ gova duša je tako žalovala, de je telo kri točilo, in torej je rekel svojim aposteljnam: Moja duša je tako silno ža¬ lostna, de mi je za umreti. Pojdite kristjani k Jezusu v vert, in glejte kako velika je hudobija greha pred Bogam, v kakšno neizre¬ čeno večno nesrečo grešnika greh perpravi; sklenite v sercu greh zapustiti, in po Jezusovih zapovedih in izgle- dih živeti, de večni nesreči odidete. Žalujte z Jezusam čez grehe, ker le pravi serčni kes vas zamore po Je¬ zusu z Bogam spraviti. Jezus gre vdrugič molit in reče: »Oče moj! ako ne more ta kelih meino iti, kakor de ga pijem, naj se zgodi tvoja volja.” Ko je odmolil, pride spet k svojim aposteljnam, in jih najde spali, njih oči so bile dremotne, tedej jih je popustil, in spet vtretjič šel, in ravno tako molil kakor poprej. Tedej se mu je angelj z nebes perkazal, kteri ga je potolažil. O kako globoko se je Jezus ponižal, de ga angelj pokrepčat pride. Tedej pride ves pokojen, perpravljen še huje terpeti k svojim aposteljnam, in jim reče: »Spite in počivajte. Glejte, perbližala se je ura in Sin človekov bo izdan grešnikain v roke.” In kmali jim reče: »Vstanite, kteri me bo izdal.” glejte! perbližal se je, 294 V tej molitvi nam da Jezus izgled, kako naj tudi molimo ob času nadlog, stisk in britkost. 1) Jezus, ki je molil, je sel iz mesta Jeruzalem v samota na oljsko goro, s tem nam da izgled, kader mo¬ limo, de naj se ločimo v duhu od posvetnih misel in skerbi, de nas v molitvi ne bodo motile. 2) Nas uči v skušnjavah in brhkostih stanovitno moliti, in huje nadloge ko nas stiskajo, bolj serčno in z večim otročjim zaupanjem tudi molimo. 3) Molimo v ponižnosti svoje duše, de spoznamo svoje revšine in nezmožnost pomagati si, ker le Bog zamore vselej pomagati, in spoznajmo, de grešniki smo, in torej tudi nismo vredni, pred obličje božje stopiti. 4) Molimo vselej z otročjim zaupanjem kakor Je¬ zus, daj nam kar te prosimo, če je naši duši k zveliča¬ nju, in tebi k časti. 5) Prosimo pa vselej, de bi nam Bog storil, kar je po njegovi, pa ne po naši volji, ker le njegova volja je sveta, in on je vsigaveden, in ve, kaj nam je potre¬ bno ali koristno, kakor je tudi Jezus v molitvi govoril: Oče! pa ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi. Ko je Jezus se govoril s svojimi učenci, je Judež prišel in z njim velika množica z mečmi in kolini, z ba¬ klami in svetili poslana od velikih duhovnov in starašinov ljudstva. Dal jim je bil pa izdajavec znaminje , rekoč: »Kteriga bom kusnil, tisti je, njega primite, in pelite ga varno.” In ko je bil prišel, je precej stopil k Jezusu, rekoč: »Bodi pozdravljen Učenik!” in ga je kusnil. Jezus mu je djal: »Prijatel! čemu si prišel? Judež! ali s kuševanjem izdajaš Sinu človekoviga?” In potlej stopi proti množici, in je djal: »Koga išete?” Odgo¬ vorili so mu: »Jezusa Nacareškiga.” In Jezus jim re¬ če: »Jest sim!” Per ti besedi so vsi odskočili in po tleh popadali. In Jezus jih je drugič vprašal: »Koga išete?” Spet reko: »Jezusa Nacareškiga!” Jezus 295 reče: »Povedal sim vam, de sim jest, ako tedej mene isete, pustite te, de gredo ” Tako so se dopolnile be¬ sede, ki jih je rekel: Od tistih, ki si mi jih dal, nisim nobeniga zgubil. Premislimo kristjani hudobijo Judeževo, kako velika de je, kako s pomislikam storjena. Judež je bil zmed dvanajsterih aposteljnov eden, kterimu je Jezus vse skriv¬ nosti božjiga kraljestva razodel, Jezusove čudeže je vi¬ di). In komu bi se milo ne storilo nad Jezusam, ki ta¬ ko prijazno per zadnji večerji z Judežem ravna, mu no¬ ge umiva, njemu hinavskimu in terdovratnimu izdajavcu, kakor svojim drugim aposteljnam in zvestim prijatlam. Ko¬ liko si je Jezus prizadjal, de bi ga hudobije obvaroval. Vedil je, ker je bil vsigaveden, kaj je Judež sklenil sto¬ riti, zato je govoril. Eden zmed vas me bo izdal, kte¬ rimu bom pomočeni kruh podal. In hudobni Judež še na to vpraša: »Gospod! ali sim jest?” De bi ga omečil, je Jezus žugal in rekel: »Gorje človeku, po kterimbo Sin človekov izdan, bolj bi bilo za-nj, de bi rojen ne bil.” V vertu ga Jezus prijatla imenuje. Pa Judež ostane v svoji hudobii, in izda svojiga Gospoda, Boga in kralja, njegovim nar hudobnišim sovražnikam , kteri so ga tolikokrat hotli kamnjati in umoriti, ko bi se ne bili ljudstva bali. Komu se ne bo studilo nad Judeževo hinavšino. Pa kakor se je Judež hlinil, tako se jih še zdej veliko hli¬ ni. Marsikdo je komu le k videzu prijate!, v sercu pa hudo misli; obraz je ves sladak, se vklanja, za herbtam mu pa škodovati želi, ga opravlja, in če ne ve nič hu- diga od njega, si pa zmisli; marsikdo se nedolžniga de¬ la, skrivej pa gerde hudobije dopernaša. V Judežu vi¬ diš grešnik sam sebe, svojo hudobijo. Premisli ali je v tvojim sercu kaj Judežu podobniga, ali si tudi poln hi- navšine, in zato Bogu tako zopern kakor on? Ljubi svojiga bližnjiga odkritoserčno, in odpravi ostudne pre- 296 greho hinavšine iz svojiga serca, ker Jezus hinavcam z gorje jim žuga. Tedej so stopili k Jezusu in ga prijeli. Ko so nje¬ govi učenci to vidili, so rekli: »Gospod! Ali hočemo z mečem mahniti?” In Peter ga je berž izderi in mahnil po hlapcu velikiga duhovna, kterimu je bilo ime Malhuz, ter mu je uho odsekal. Jezus pa je učence zaveruil in je djal: »Jenjajte od tega, in ti Peter utakni svoj meč v nožnico, vsi, kteri se z mečem bojujejo, bodo z mečem končani. Ali meniš de bi jest ne mogel prositi svojiga Očeta, in poslal bi mi več ko dvanajst legijonov angeljev. Pa vse to se mora z menoj zgoditi, de se bodo pisma prerokov dopolnile. Ne bom le pil keliha, kteriga mi je Oče dal?” In Jezus se je hlapcoviga ušesa dotaknil in ga ozdravil. Potlej se je obernil proti množici in nje poglavarjem, in je rekel: Kakor razbojnika ste prišli me lovit z mečmi in kolini. Vsaki dan sim bil per vas, in sim učil v tempeljnu, in me niste prijeli, tode to je vaša ura, in oblast teme. Pa to vse se je zgodilo, de se dopolnijo pisma prerokov.” Tedej so Jezusa zvezali in seboj peljali. Njegovi učenci pa so ga popustili in zbežali; le Peter in Janez sta sla od delječ za njim. 43, »Jezusova zadnja noč na zemlji. Peljali so Jezusa zvezaniga v Jeruzalem k Anazu, kteri je bil poprejšnje leto veliki duhoven. Anaz ga vpraša za njegove učence in njegov nauk. Jezus pa mu je od¬ govoril : »Jest sim očitno učil, vprašaj jih, kteri so me slišali, oni vedo, kaj sim govoril.” Na ta odgovor je eden služabnikov Jezusa za uhu udaril in mu rekel: »Ali tako odgovarjaš velikimu duhovnu?” Jezus mu krotko odgovori: »Ce sim hudo govoril, spričej od hudiga, če sim pa prav govoril, kaj me biješ?” Anaz pošlje Je- 297 zusa zvezaniga h Kajfežu svojima zetu, ki je bil tisto leto veliki duhoven. Kajfež je bil pa tisti, ki je Judam svet dal, de je bolje, de en človek umerje, kakor de bi bilo vse ljudstvo končano. Per njem so bili pa že vsi skupej zbrani, duhovsina, pismarji in starašini ljudstva, in čakali, kdaj bodo Jezusa perpeljali. In bile so tudi podkupljene priče, ktere so krivo pričevale zoper Jezu¬ sa, de bi ga v smert zdali, pa nobeno pričevanje ni ob¬ stalo. Jezus je pa molčal. Veliki duhoven ga vpraša, rekoč: »Zatorim te per živim Bogu, povej nam , ali si ti Kristus, Sin hvaleniga Boga?” Jezus je djal: Ti si rekel, jest sim. In vam povem, posihmal bote vidili Si¬ nu človekoviga sedeti na desnici moči božje, in priti v oblakih neba. Odgovor Jezusov je bil per njih preklin- vanje božje, zato Kaifež svoje oblačilo preterga in reče: »Boga, je klel, kaj potrebujemo še prič? Slišali ste nje¬ govo bogakletstvo, kaj se vam zdi?” In vsi so vpili: »Smerti je vreden.” In dali so ga bričam do jutra. In so se razšli, ker so sklenili ga zjutrej Pilatužu deželni¬ ma poglavarju izdali. Ko je bil presveti in nedolžni Jezus od slabih, ne- vošljivih in spridenih ljudi k smerti obsojen, ga zroci Kaj¬ ini lovcam in bričam, kteri so ga ponoči varovali v dvo- rišu. Kaj pa hudobni ljudje počenjajo, ako jim jepri- pušeno storiti, kar hočejo, nas skušnja uči. In ti so Jezusu čez noč kar so mogli, hudiga storili. Nekteri so mu v obraz pljuvali, drugi oči zavezovali, ga po glavi bili in rekli: »Kriste! prerokuj nam, kdo te je udaril?” Jezus je pa vse molče voljno terpel. O slepi ljudje! ki Jezusu oči zavezujete, ki vse vidi, vidil je skrite misli svojih sovražnikov, kar je toli¬ kokrat povedal, in jih od svoje vsigavednosti prepričal, in on ne bo vidil skozi ruto, kdo ga je udaril. Ali niste vi grešniki tudi slepi, kteri temne noči in skritih krajev išete, de bi pred svetain skrite svoje hudobije doperna- 298 šali, kakor de bi se zamogli pred Bogam skriti, kteri vas bo sodil. Kaj žalostnima se je še zgodilo tisto noč. Hlapci in briči so na dvorišu zakurili, in so se greli per ognji. Pride tudi Peter k njim, de bi vidil, kako se bo z Je- zusani izšlo, tedej stopi ena dekla k njemu in mu reče: Tudi ti si bil z Jezusam Galilejcam. Peter pa je tajil v pričo vsih, de ne ve, kaj pravi, in de ga ne pozna, in je vim šel, in petelin je zapel. In ko je skozi vrata šel, ga je vidila druga dekla, in je unim rekla: Tudi ta je bil z Jezusam Nacarenčanam. In je spet tajil s perse- go: Ne poznam tega človeka. Cez malo so perstopili ondi stoječi in so rekli Petru: »Resnično tudi ti si zmed tistih, zakaj tvoj jezik te razodeva.” Peter vtret- jič taji, in se je začel rotiti, in persegati, de ne pozna tega človeka. In petelin je zapel. Jezus ga je pogle¬ dal in Peter se je spomnil besede Jezusove, ki jo je re¬ kel: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil”, in je vim šel in milo jokal. Žalosten izgled spet nad drugim Jezusovim apostelj- nam vidimo , kteri ga je zatajil in še s persego poter- dil, de ga ne pozna. Pa vender najdemo razloček med Judezevim in Petrovim greham. Judež greši iz terdo- vratne hudobije in obupa. Peter greši bolj iz človeške slabosti, precej spozna svoj greh in ga objokuje. Obeh greh je bil silno velik, pa serce Petrovo je Jezusa lju¬ bilo, njegova volja še ni bila popačena, precej je spo¬ znal, kaj je storil, se je kesal in obžaloval svoj greh, in njegova duša in serce ste bile še Jezusu udane. Kader je pa serce človekovo sprideno in hudobno, ni kesanja v njem, ni poboljšanja, ne odpušenja. Učimo se pa tudi od Petra na svojo moč se ne za¬ našati, kakor se je on zanašal, rekoč: Ce se tudi vsi nad teboj pohujšajo, se jest ne bom, umreti hočem s te¬ boj, nikakor te ne zapustim, pa ni rekel: če mi bo Bog 299 pomagal. Ne hodimo prederzno v perložnost, ne osta¬ nimo v slabih drušinak; ne recimo, sej vemo kaj storiti, sej imamo pamet, tudi Peter jo je imel, in tudi za Je¬ zusa je bil od ljubezni ves vnet, vender je padel in globoko padel. Stariši učite verovali svoje otroke, ne recite, moji otroci so pametni, lahko se zanesem na-nje, pomisli¬ te, de so slabi, človeško hudo poželjenje pamet oslepi, in ob času skušnjav bodo ravno tako grešili kakor vsi drugi, če jih Bog ne bo varoval. Bog jih pa ne bo va¬ roval, če se na svojo pamet in moč zanašajo, de sami ne verjejo, in slabe perložnosti ne ogibljejo. Prosimo Boga vsaki dan, de naj nas s svojo gnado podpira, in nam moč daje se hudiga varovati in sveto živeti, ker brez njegove pomoči ne moremo nič storiti, prizadevaj¬ mo si pa tudi mi, kar je v naši moči z božjo pomočjo dobro storiti in po volji božji sveto živeti. 44. Jezus pred Pilatiizem, deželnim oblastnlkain. Komej je žalosti polna noč pretekla, v kteri je Je¬ zus toliko hudiga preterpeti mogel, in se dan zaznal, so se Judovski veliki duhovni in starašini spet zbrali in se posvetovali, kako bi Jezusa k smerti obsodili. Jezus je bil spet pred nje perpeljan. Vprašali so ga kakor snoči: »Ali si ti Kristus? povej nam. » Jezus je odgovoril: »Ako vam povem, mi ne bote verjeli, ako vas pa vpra¬ šam, mi ne bote odgovorili, in me tudi ne spustili. Pa odzdej bo Sin človekov sedel na desnici božje moči?’ Rekli so mu vsi: »Ti si tedej vender le Sin božji?” Je djal, »vi pravite, de jest sim.« Vsi so pa rekli: »Kaj potrebujemo še pričevanja? Sej smo sami slišali iz nje¬ govih ust. Vsi so vstali, in so ga zvezaniga peljali in izdali Ponciju Pilatužu, poglavarju deželnimi!.« 300 Ker je Judež, ki je Jezusa izdal, a idil, de je k smerti obsojen, se je skesal, in je nesel duhovnam trideset srebernikov nazaj, in je rekel: »Grešil sini, ker sim izdal nedolžno kri!” Oni so pa rekli: »Kaj nam mar, ti glej!” Vergel je srebernike v tempelj, se vernil in preč šel, vzel verv in se obesil. Bazpočel se je po sredi na dvoje, in vse njegovo oserčje se je izsulb iz njega. Duhovni so pa vzeli srebernike, in rekli: »Ne spodobi se jih de- vati v cerkveno skrinico, ker to je cena kervi.” In so svet imeli, in kupili za nje lončarjevo njivo za poko¬ pališč ptujcov. In tisto njivo so imenovali .Njivo kervi. Tedej se je dopolnilo, kar prerok govori: »In so vzeli trideset srebernikov, ceno ocenjeniga, kteriga so »kupče¬ vali od Izraelovih otrok, in so jih dali za njivo lončar jevo.“ Cahar. 11. 12—18. Judje, ko so bili Jezusa na dvor Pilatužev perpe- Ijali, niso šli v sodnjo hišo , de bi se ne bili omadeže¬ vali, ker je bil ajd. Glejte, Pilatuž ajd, je sodnik, nedolžni Jezus je za¬ tožen, hudodelniki in mogočni iz Judov so tožniki, Je¬ zusovi nar huji sovražniki, kakoršna bo sodba v takih okoljšinah. Pilatuž pride torej iz svoje hiše k njim, in jim re¬ če: »Kakošno tožbo imate zoper tega človeka?” Od¬ govorili so: »Ge bi on ne bil hudodelnik, bi ti ga ne bili izdali.” Pilatuž jim je rekel: »Vzemite ga tedej vi, in obsodite ga po svoji postavi.” Judje so mu pa re¬ kli: »Mi ne smemo nikogar umoriti.” Ko so veliki du¬ hovni vidili, de Pilatuž noče na njih besede .Jezusa k smerti obsodili, so ga začeli tožiti, de zapeljuje njih ljudstvo, ker brani cesarju davke dajati, in pravi de je Kristus, kralj Judovski. Pilatuž ga je vprašal: »Si ti kralj?” Jezus je odgovoril: »Ti praviš." Na vse tožbe tožnikov pa Jezus ni nič tako de se je Pila¬ tuž silno čudil, de na vse molči. .301 Pilatnž Jezusa samiga v hišo pelje in ga vpraša: »Ali si res ti kralj Judovski?” Jezus mu je rekel: »Ali govoriš to sam od sebe, ali ker so ti drugi povedali od mene?” Pilatuž pravi: »Kaj sim jest Jud? Tvoj za¬ rod in veliki duhovni so te mi izdali, kaj si storil? Je¬ zus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ce bi bilo od tega sveta, bi se moji služabniki za me bojevali, de bi ne bil Judam izdan. »Tode moje kralje¬ stvo ni od tod.” Pilatuž pravi: Tedej si ti vender le kralj?” »Jest sim v to rojen, in v to prišel na svet, de pričam resnici. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.” Pilatuž ga vpraša: »Kaj je resnica?” In je šel spet k Judam, in jim reče: »Jest ne najdem nobene krivice nad njim. Oni so le svojo trobili in ga še huje tožili, de ljudstvo šunta, ker uči po vsi Judeji od Galileje do sem. Nad hudobnimi tožniki se vidi spolnjeno Jezusovo očitanje, ker je Farizejem rekel, de so hinavci, slepi u- čeniki, kteri komarje precejajo, kamele pa požirajo, po unanjim vsi pravični, v sercu pa polni jeze, nevošljivosti, napuha in krivice. Trideset srebernikov, ki jim jih je Judež v tempelj vergel, niso hotli djati v cerkveno skri- nico, to bi bilo greh, pa iz cerkvene skrinice jih vzeti, de so nedolžno kri kupili, ni bilo greh. V hišo Pilatuževo, ki je bil ajd, stopiti, se niso prederznili, de bi ne bili skozi to omadeževani, Jezusa lažnjivo po krivim tožiti, in ga k smerti obsoditi, to pa ni bilo nič greh. Pa vse to so storili iz sovraštva, ker je Jezusov nauk in zaderžanje njih življenje vedno sva¬ ril; iz nevošljivosti, ker je ljudstvo Jezusa visoko časti¬ lo in za njim hodilo, in ker je Jezus veliko čudežev sto¬ ril, kterih niso mogli delati; iz lakomnosti časti, ker jih zdej ljudstvo ni več obrajtalo. O koliko je še take hinavšine na svetu! Ko bi nam bile serca kristjanov tako razkrite, kakor so bile Jezu- 302 su, bi tudi vidili, de marsikdo je po zunanjim nagibu na oči dober in pravičen viditi, in njegovo serce je polno hudiga poželjenja, napuha, nevošljivosti, jeze, sovraštva, goljufije in krivic. Pa ravno zato, ker v serce bližnjiga ne vidimo, se varimo, de ne bomo svojiga bližnjiga pre¬ naglo obsodili, de resnično pravičniga človeka za hinav¬ ca ne bomo imeli, Bog je nas vsih sodnik. Hinavec se tako ne more dolgo hliniti, se kmali odkrije, kdo de je, ker se ni mogoče zmirej zakrivati. Pravični, v resnici bogamolni človek je pa zmirej ravno tisti, in se ne spre- minuje. Preglej kristjan svoje serce, ali ni hinavšine v njem, de si prizadenuješ to keršanski ljubezni nasprotno pre¬ greho iz serca pregnati. Vidimo pa tudi Jezusa pred Judi le molčati, ker je vedil, de so serditi na-nj, in ako bi bil tudi kaj govoril, bi nič ne bilo zdalo. Govoril je pa pred Pilatužem, in tudi le toliko, kar je bilo treba, de so se spolnile besede preroka Izaija, ki je od njega prerokoval, de bo molčal, kakor ovca molči pred njim, ki jo striže. Molčal je pa tudi zato, ker, ako bi bil svojo nedolžnost pred Pilatužem razodel, bi ga bil spustil, in zaderžana bi bila njegova smert, njegov čas je bil pa že tukej iz ljubezni za svet terpeti, umreti in k svojimu Očetu nazaj iti. Učimo se od Jezusa' voljno terpeti, kader nas bodo po nedolžnjiin hudobni opravljivci opravljali, in nikar ne posnemajmo hudobnih Judov, kakor jih hudobni oprav¬ ljivci posnemajo, kteri druziga ne vedo kakor le hudo čez bližnjiga govoriti, in če nič hudiga ne vedo, pa la¬ žejo čez-nj. Varimo se opravljanja, sej imamo sami s seboj zadosti opraviti, če hočemo pravično živeti! Ko je Pilatuž slišal Galilejo imenovati, je precej vprašal, ali je on Galilejic. In ko je zvedil, de je Ile- rodežev podložen, ga je poslal k Herodežu, kteri je bil tiste dni tudi v Jeruzalemu. 303 Ko Jezusa k Herodežu perpeljejo, se ga je ovese- lil, ker je že zdavno želel ga viditi, in ker je upal, de bo pred njim kak čudež storil. Spraševal gaje, pa Jezus mu ni dal odgovora. Zasramoval ga je, in v belo obla¬ čilo oblečeniga ga nazaj poslal k Pilatužu. Poterpežljivo je Jezus hodil od sodnika do sodnika. Pilatuž spet poklice dnhovsino in ljudstvo, in jim reče: Glejte jest nisim nad njim nobene krivice najdel, pa tudi Herodež ni nič smerti vredniga nad njim našel. Ker je pa navada, de vam o veliki noči eniga spustim, reci¬ te kteriga hočete, Baraba ali Jezusa. Menil je, de bo¬ do za Jezusa prosili, kteriga so le iz nevosljivosti izdali, in ne za Baraba, kteri je bil zavolj punta in boja v je¬ čo verzen. In ravno zdej mu je žena sporočila, rekoč: »Nič ne imej opraviti s tem pravičnim, ker veliko sim terpela nocoj v sanjah zavoljo njega.” Pa od duhovsine in starasinov podsuntani vsi vpijejo: »Ne Jezusa, ampak Baraba nam spusti!” Pilatuž, ki bi bil Jezusa rad spu¬ stil jim odgovori: »Kaj pa hočem z Jezusam storiti, ki se mu pravi Kristus?” Vsi zavpijejo: »Križaj ga, kri¬ žaj ga.” Pilatuž je pa v tretjič rekel: »Kaj je pahu- diga storil ? Nič smerti vredniga ne najdem nad njim, pretepel ga bom in spustil.” Oni pa se bolj vpijejo: »Križaj ga, križaj ga! — Zdej so vojsaki vzeli Jezusa, in ga peljajo na dvo- rise sodnje hiše, in sklicali so vso derhal. Slekli so ga, mu skerlatast plajs ogernili, in spletli krono iz ternja, in mu jo na glavo djali, in namest kraljeve palice, terst v njegovo desnico dali, in pred-nj poklekovali, in ga za¬ sramovali, rekoč: »Zdrav bodi kralj Judovski!” In so va-nj pljuvali, ga s pestmi bili, mu terst iz rok tergali in ga z njim po glavi tolkli, na kolena padali in ga molili. Tako raztepeniga, zapljuvaniga, vsiga blediga, s ternjevo krono na glavi, in s skerlatastim plajsem oger- .304 njeniga je Pilatuž pred ljudstvo perpeljal in rekel: »Glejte, nobene krivice ne najdeni nad njim. Poglejte ga,- de že skorej ni človeku podoben?’ Ali dubovnam in služabnikam se ni usmilil, so Je vpili: »Križaj ga, križaj ga!” Pilatuž jim pa reče: »Vzemite in križajte ga vi, jest ne najdem krivice nad njim?’ Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo, in po tej postavi mora umreti, ker se je Sina božjiga delal?’ Ko je Pilatuž slišal te besede, de se Sina božjiga imenuje, se je še bolj bal. Tedej gre spet k Jezusu v sodnjo hišo, in gaje vprašal: »Od kod si?” Jezus mu pa ni odgovoril. Pilatuž mu reče: »Kaj meni ne od¬ govoriš? Ali ne veš, de imam oblast te križati ali te spustiti?” Jezus mu odgovori: »Ne bi imel oblasti do mene, če bi ti ne bila dana od zgorej. Za tega voljo ima tisti, kteri me je tebi izdal, veči greh.« In od zdej je Pilatuž še bolj iskal ga spustiti. Judje pa so vpili: »Ako ga spustiš, nisi cesarjev prijate!; kdor se namreč kralja dela, cesarju zoper govori.« Pilatuž, ko je slišal to govorjenje, je sedel na so- dnji stol, in Judam rekel: »Glejte, vaš kralj!” Oni pa so vpili: »Proč z njim, križaj ga.” Pilatuž jim reče: »Vašiga kralja bom križal.« Veliki duhovni so odgovo¬ rili: »Nimamo kralja, le cesarja imamo.” In so tišali z velikim vpitjem, de naj bo Jezus križan. Ko je Pilatuž vidil, de nič ne opravi, temuč de hrup le veči vstaja, vzame vode in si roke umije v pričo ljudstva, rekoč: »Nedolžen sim nad kervjo tega pravičniga, vi glejte!” In ljudstvo je zavpilo z enim glasam: »Njegova kri naj pride čez nas in čez naše otroke.” Pilatuž je pervolil v njih prošnjo, in spusti Baraba, Jezusa pa je dal njih volji, de naj bo križan. Pilatuž je žalosten izgled kako grešnik zaide, če le en greh stori, jih kmalo tudi več drugih, eden pri¬ pravlja pot drugima. Ko Pilatuž ni Jezusa precej spiir 305 stil, ker ga je nedolžniga spoznal, je padel iz ene kri¬ vice v drugo in na zadnje da Jezusa, de naj ga križajo- Vsi, kteri so Jezusu k smerti pomagali, so spoznali, de je nedolžen. Judež, ki ga je prodal, je vergel sreber- nike v tempelj in je rekel, de je nedolžno kri prodal, duhovni jih niso hoteli v cerkveno skrinico djati, rekli so, to je kervavi denar; in Judežu, de naj on gleda, ker je nedolžno kri prodal. Herodež pravi, de nad Je- zusam nič hudobniga ne najde. Pilatuževa žena sporoči, de naj se ne peča s tem pravičnim. Pilatuž sam zmirej terdi, de Jezus je nedolžen, in si v pričo ljudstva roke umije, de noče biti kriv Jezusove smerti, in vender jim ga da, de naj ga križajo. Varovaj se grešnik perviga greha, in tudi v druge padel ne bos, glej pa tudi, de iz strahu pred človekam ne grešiš, kakor Pilatuž, de, ker se je bal cesarju za¬ meriti, da nedolžniga Jezusa šibiti in križati. Velika je bila Pilatuževa pregreha, ko je dal nedolž¬ niga Jezusa umoriti iz strahu, de bi se cesarju ne za¬ meril, pa še veči je bila krivica Judov, kteri so Jezusa z jezikam umorili, ki so vpili: »Proč z njim, križaj ga/’ Zavergli so svojiga božjiga kralja, Mesija in Odrešeni¬ ka za vselej. Vpili so: »Naj pride njegova kri čez nas in čez naše otroke.» S tem vpitjem so sebe in svoje otroke zdali božjimu maševanju, ker so hotli, de naj Je¬ zusova kri, ktera je bila prelita v odrešenje celiga sveta, jim v pogubljenje bo. In Bog je zavergel Judovsko ljudstvo, de je razkropljeno po celim svetu, nima kralja, ne tempeljna, ne daritve več, in nosi znaminje Jezuso- viga ubijanja nad seboj, in do konca sveta bodo tako ostali v znaminje božje pravice. Grešniki ne odlašajte k Gospodu svojimu Bogu spreoberniti se, de ne bo Jezusova kri nad vami zgu¬ bljena in na sodnji dan čez vas vpila. 20 306 45» Jezus križan na hribu Kalvarii. K vsim krivicam je, Jezus molčal, voljan je bil terpeti, in perpravljen umreti. Ko ga je Pilatuž od sebe odpravil, so ga vojsaki vzeli, mu slekli skerlatasti plajs, in ga oblekli v njegovo oblačilo. Dali so mu kriz na rame, in so ga peljali med dvema razbojnikama iz Pila- tnževe hiše na sodise, de bi ea križali. Ker je iz sla- bosti pod tezo kriza pešati začel, so dobili tje grede člo¬ veka iz Cirene, Simona po imenu, ki je sel iz polja, in so ga permorali, de je Jezusu kriz nesel. Za njim je slo veliko ljudi, in žene so jokale in ga milovale. Jezus pa se je proti njim obernil, in jim rekel: »Hčere Jeru¬ zalemske! nikar ne jokajte nad menoj, ampak jokajte same nad seboj in nad svojimi otroci. Zakaj glejte, pri¬ dejo dnevi, ob kterih poreko: Srečne so nerodovitne, in telesa, ktere niso rodile, in persi, ktere niso dojile! Takrat bodo začeli reči fforam: Padite na nas, in liri- bam, pokrite nas! Če namreč nad srovim lesam to de¬ lajo, kaj se bo na suhim godilo!” Okoli devete ure do¬ poldan so z Jezusam prišli na goro Kalvarijo, ali na mesto mertvaskih glav. Ondi je stal Jezus, in dali so mu piti vina z miro in s žolčem zmesaniga. Pokusil ga je, pil pa ne, am¬ pak jim ga nazaj da. Zdej mu potegnejo oblačila s ži¬ vota, ga za roke in noge s žeblji na križ perbijejo, križ na hrib vsadijo, in na vsako stran razbojni¬ kov eniga. Tako vesi Jezus Sin božji med neham in zemljo, v sredi hudodelnikov, kakor de bi bil on nar hujši razbojnik. Tako je bilo dopolnjeno prerokovanje svetiga pisma, ki pravi: »Med razbojnike je bil prištet.” Iza. 53. 12. Pa v neizrečenih bolečinah je se poln ljubezni oči v nebo obernil, in molil za svoje sovražnike: »Oče! od¬ pusti jim, sej ne vedo, kaj delajo. 307 Pilatuž je napisal napis njegoviga zadolženja »Jezus, j^acarenčan, kralj Judovski”, in ga je rekel verh kriza obesiti. Veliko Judov je napis bralo. Veliki duhovni so pa Pilatužu rekli: »Nikar ne piši: Kralj Judovski, te¬ mne, de je on rekel: Kralj Judovski sim.” Pilatuž je pa rekel: »Kar sim pisal, sim pisal.” Vojšaki so pa vzeli njegove oblačila in med se raz¬ delili, za suknjo pa, ki je bila brez šiva scelama teka- na, so vadljali, čigava de bo. Tako se je prerokovanje spolnilo, ki pravi: Razdelili so moje oblačila med se, in za mojo suknjo so vadljali. Judje, ki so memo hodili, so ga preklinjali in mu rekli: »Kako tempelj božji podiraš in ga v treh dneh spet sozidaš! Pomagaj sam sebi! Če si Sin božji, stopi s križa. Ravno tako so ga zasramovali tudi veliki du¬ hovni s pismarji in starašini vred, rekoč: »Drugim je pomagal, in sam sebi ne more pomagati! Zdej naj sam sebi pomaga, ako je on Kristus, izvoljenec božji. Ako je Izraelski kralj, naj stopi s križa, in verujemo va nj! Je zaupal v Roga, naj ga zdej reši, če ga ljubi; sej je rekel: Sin božji sim.” Zasramovali so ga tudi vojšaki, jesiha so mu in rekli: »Ako si ti kralj Judov, pomagaj si!” Celo eden razbojnikov, ktera sta z njim križana bila, ga je preklinjal, rekoč: »Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama.” Drugi razbojnik pa ga je svaril, rekoč: »Ali se le tudi ti ne bojiš Boga, ker si ravno v tistim obsojenji. In nama se po pravici godi, prejemava namreč po zasluženji svojih del, ta pa ni nič hudiga storil.” In je rekel Jezusu: Gospod: »spom¬ ni se me, kader prideš v svoje kraljestvo.” In Jezus mu je djal: »Resnično ti povem, še danes boš z menoj v raji.” Pod križem so stale njegova mati, sestra njegove matere, Marija Kleofova in Marija Magdalena. Jezus 20* 308 v svojih bolečinah pogleda milo Marijo svojo mater, in ucenca Janeza, kteriga je zlo ljubil, in je rekel svoji materi: »Žena, glej tvoj sin!” Potlej reče Janezu: »Glej tvoja mati.” In od tiste ure jo je Janez k sebi vzel. Opoldne je na enkrat sonce otemnelo. Strašna tema je nastopila, ki je tri ure terpela. In Jezus je s zaupanjem v svojih velicih brhkostih nebeškiga Očeta klical: »Moj Bog, moj Bog! zakaj si me zapustil?” »Žejin sim.” In eden zmed njih je berž vzel gobo z jesiham napojeno in mu jo pomoli, in ko je Jezus ne¬ koliko jesiha zavžil, je rekel: »Dopolnjeno je!” Kmali potlej z močnim glasam reče: »Oče, v tvoje roke zro- čim svojo dušo!” In ko je to zgovoril, je glavo nagnil in umeri. Tako je umeri Jezus, ves vdan v božjo voljo, on, po kterim je vse vstvarjeno, kteri vsim življenje da, Sin živiga Boga, vojvoda miru, Oce prihodnjih časov, Odre¬ šenik sveta, nas dobri pastir, nas izgled, kralj, veliki duhoven, nas sodnik, kteriga so preroki oznanovali in ga vsi narodi željno pričakovali in va nj upali. Kakor je učil, tako je tudi umeri. Učil nas je v vsim se v voljo božjo udati, tako tudi v smerti, in gotovo bomo nar sreč¬ nejši umerli, če se bomo v voljo božjo podali, in rekli: »Stori Bog z nami, kar je tvoja sveta volja.” Ko je Jezus umeri, se je zagrinjalo v tempeljnu od verha do tal pretargalo; zemlja se je tresla, skale so pokale, in grobi so se odperali, in telesa nekterih boga¬ boječih, kteri so spali, so iz grobov vstale, in so prišle v sveto mesto, in so se mnogim prikazale. Stotnik rim¬ ski pa, ki je bil pri križu na straži, in vsi, ki so z njim bili in Jezusa varovali, je zavpil: »Resnično, ta človek je Sin božji. In vsi ljudje, kteri so bili sli gledat, so terkali na svoje persi, in se na dom vernih. Vsi njegovi znanci, in žene, ki so bile prišle za njim iz Galileje in so mu stregle, so od delječ stali in gledali. Med temi 309 je bila Marija Magdalena in Marija mati Jakoba mlajsi- ga, in Jožefova in Salome, mati Cebedejevih sinov, in veliko druzih, ktere so bile z njimi vred v Jeruzalem prišle. Judje pa, ker je bil dan perpravljanja, de bi trupla ne ostale na križu v saboto, so Pilatuža prosili, de bi se jim kosti poterle, in de bi se s križev sneli, in Pila- tuž je pervolil. Vojsaki so torej persli, in so pervimu in drugimu kosti sterli, Jezusu pa ne, ko je že mertev bil; eden vojsakov pa je s sulico njegovo stran prebo¬ del, in precej je tekla kri in voda z nje. In to se je zgodilo, de se je pismo dopolnilo: Gledali bodo va nj, kterige so prehodili. Cah. 12. 10. Bog je zapovedal, de se velikonočnimi! jagnjetu ne sme nobena kost streti, in to je bilo podoba praviga ja¬ gnjeta božjiga, Jezusa Kristusa, kteri je o veliki noči za nas darovan bil, in se tam za nas daroval. Daritev sama Boga vredna, in Bogii nar prijetnisi, ktero vsaki dan inasniki Gospodovi Bogu darujejo, in se bo Jezus sam vsaki dan Za nas daroval do konca sveta. Ko se je večer storil, je prišel Jožef Arimatejic, dober in pravičen mož, na skrivnim Jezusov učenec, k Pilatužu in ga je prosil, de bi snel Jezusovo telo, in ga pokopal. Pilatuž se je čudil, de bi bil Jezus že umeri, in ko je zvedil od stotnika, de je že umeri, mu je do¬ volil. Prišel je pa tudi Nikodem, in je pernesel mire in aloe okoli sto liber. Vzela sta Jezusovo telo, sta ga z dišavami namazala, v tanjčico zavila, in ga pokopala na vertu v nov grob, ki ga je bil Jožef sebi v skalo izse¬ kal, in v kteriga se nihče ni bil položen, in pred duri groba sta veliki kamen zavalila. Žene pa, ktere so bile i‘ Jezusam iz Galileje prišle, so sedele nasproti grobu, in gledale, kam je bilo njegovo telo položeno. Vernile so se, in so pripravile dišav in mazil, tode v saboto so mirovale po postavi. 310 Drugi dan so veliki duhovni in Farizeji sli k Pila- tužu in mu rekli: »Gospod, spomnili smo se, de je la zapeljivec, ko je še živel, rekel: »Cez tri dni bom vstal. Ukaži grob obvarovati do tretjiga dne, de ga njegovi ucenci ne pridejo ukrast, in ne reko ljudstvu, de je vstal od mertvih, in poslednja zmota bo hujši kot per- va.” Pilatuž jim reče: »Imate stražo, pojdite, obvarujte kakor veste.” In so sli, erob obdali z varhi, in kamen zapečatili. Zdej so bili veseli sovražniki Jezusovi, ker so Je¬ zusa po svoji hudobni volji iz pota spravili, ker so mis¬ lili , zdej ga bodo ljudje kmali pozabili, njegovi učenci se bodo razkropili, in ljudstvo nas bo spet častilo. Tako so sovražniki Jezusovi mislili, in Jezus je prišel, kakor je bilo prerokovano, svet zveličat, torej s smertjo ni bilo konca; kmalo po vstajenju od mertvih se je vidilo, de potlej je ljudstvo se le Jezusu verovalo, in de sovražniki so bili oslepljeni, in so sebe goljufali. Je¬ zus je mogel umreti, de je nas Odrešenik poslal. To je hotel nebeški Oče; in to je bilo treba nam grešnim ljudem. In Jezus je s smertjo končal delo našiga odre¬ šenja, kar je sam na križu rekel: »Dopolnjeno je!” 46. Jezusova smeri« Jezusova smert je za ves človeški rod življenje. Po grehu pervili staršev smo bili vsi grešniki nepokor- inše in štraling njegovih deležni, torej tudi vsi smerti in pogubljenja vredni. Jezus se nas usmili, pride na svet od Boga Očeta poslan, vzame vse naše grehe na se, in terpi za nas štralinge, ktere smo mi zaslužili, nas odkupi od večniga pogubljenja s svojo kervjo, nas stori otro¬ ke božje, in nam zadobi pravico do nebes. On je bil daritev za naše grehe, on je bil jagnje bo¬ žje, kakor ga je Janez kerstnik, kader je Jezus k njemu prišel, ljudem pokazal, rekoč: »Glejte jagnje božje, ki grehe sveta odjemlje.” Jagnjeta, ki so jih 311 Bogu darovali, so klali, .Jezus, pravo jagnje božje, je bil tudi za nas zaklan v dar za nase grehe , tako nam je njegova smert odpušenje grehov zaslužila, kar je prerok Izaija že zdavnej poprej povedal. Iza. 53. 2—8. In sveti Pavel pravi: »Bog pa pokaže svojo ljube¬ zen do nas, ker ko smo še grešniki bili, je v odločenim času Kristus za nas umeri, za¬ voljo tega bomo zdej se bolj, ker smo skozi njegovo kri opravičeni, po njem od jeze re¬ šeni. — Kakor je pa po grehu eniga pogublje¬ nje na vse ljudi prišlo, tako tudi opravičenje življenja pride na vse ljudi skozi pravico eni¬ ga.” llimlj. 5. 8—19. 2. Kor. 5. 21. Djanj. apo- steljnov. 4. 12. Smert Jezusova je nam nar veči tolažba v grehih in v naši smerti. Ako premišljujemo svoje grehe, zraven pa božjo svetost in pravico, in svojo slabost in nezmož¬ nost božji pravici zadosti storiti, nas strah prepade, kaj bo z nami. Ker pa vemo, de je za nas umeri, je zbri¬ sal nas dolg, se je za nas daroval, in se se vsaki dan per sveti masi za nas daruje, in de je rekel: Kar boste mojiga Očeta v mojim imenu prosili, to vam bo dal, ta¬ ko nas to stori skesane čez nase grehe, zaupljive v Je¬ zusovo smert in zasluženje, de nam bo grehe odpustil, kar nas tudi sveti Janez uči, rekoč: »Moji otročiči! to vam pisem, de ne boste grešili. Ampak če je tudi kdo grešil, imamo besednika per Očetu Jezusa Kristusa pravi čniga. In on je sprava za naše grehe, ne pa samo za naše, ampak tu¬ di za grehe celiga sveta.” 1. Jan. 2, 1—2. Jezusova smert nas prepriča, kako močno nas Bog Oče ljubi, ko je svojiga Sina za nas dal, in kako moč¬ no nas Jezus ljubi, ki je človeško natoro na se vzel, de je za nas terpel in umeri, in ko je Bog bil, je nje¬ govo terpljenje v človeški natori neskončniga božjiga 312 zasluženja vredno, Sveti Janez pravi: „1*0 teni se je ljubezen božja do nas skazala, ker je Bog svojiga e d inoroj eniga Sina na svet poslal, de bi mi po njem živeli.” 1. Jan. 4. 9. Brez smerti Jezusove bi ne bili mogli veeniga življenja imeti, ker bi ne bili odpušenja grehov zadobili. Kakor se je smert greha na lesu začela, ker je Adam od hudiča zapeljan prepovedani sad okusil, tako je Jezus na lesu križa hudiča in smert premagal, nam večno življenje zaslužil, in ne¬ besa odperl. Zakaj je Jezus terpel in umeri l 1) Zato, de nas je od izvirniga greha, naših djan- skih grehov, in od veeniga pogubljenja odrešil. »On nas je ljubil, iti opral od naših grehov.” Skriv. rozod. 1. 3. 2) De nas je od oblasti hudiča odrešil. Jezus sam je rekel: »Zdej je sodba čez svet, zdej bo voj¬ voda tega sveta v on verzen, in jest kaderbom od zemlje povikšan, bom vse k sebi vlekel.” Jan. 12. 31—32. To je, jest bom skozi svojo smert na križu vse, Jude in ajde od hudiča odtel, in jih bom s seboj sklenil. 3) De nas je kakor srednik med Bogam in clove- kam skozi svoje terpljenje in smert z Bogam spravil, nam gnado božjo in večno življenje zaslužil. Po kteri natori je Jezus terpel? Po človeški natori je Jezus terpel, ker po božji ni mogel terpeti, ker je Bog, in tedej zgolj duh. Po kteri natori nas je Jezus odrešil? Po božji in človeški natori, po človeški natori je Jezus terpel in umeri, in božja natora je terpljenju ne- 313 skončno zasluženje dala, ker je bila s človeško v Jezusu združena. Po kom zamoremo zveličani biti? Po Jezusu Kristusu, in ni v nikomur druffim zveli- Čanja zadobiti. »Zakaj ni dano nobeno drugo ime pod nebam ljudem, v kterim bi mogli zveliča¬ ni biti.” Djan. apost. 4. 12. Ko je Jezus za vse ljudi umeri bodo tudi vsi zve¬ ličani ? Ne vsi, ampak le tisti, kteri se bodo Jezusoviga za- služenja deležni storili. Kaj pa morajo ljudje storitide bodo Jezusoviga od rešenja deležni? Morajo 1) v Jezusa Kristusa, Sina božjiga in vse, kar je učil, verovati. 2) Svete zakramente vredno prejemati. 3) Po zapovedih sv. evangelja živeti, Jezusove iz- glede posnemati; iz ljubezni do Jezusa vse nadloge in težave voljno terpeti, in s cerkvijo sklenjeni biti. 4) Svoje življenje poboljšati, storjene grehe obža¬ lovati, in božji pravici zadostovati. 5) Gnade pravičnosti in stanovitnosti v dobrim Bo¬ ga ponižno prositi, in si s svojo močjo perzadevati pra¬ vično živeti. 47. Jezus grč pred pekel, in od snierti vstane. Ko je Jezus delo nasiga odrešenja na križu končal in umeri, je sla njegova duša k starim očakam, to je k tistim dušam pravičnih, kteri so poprej umeri i, ko je Je¬ zus terpel in umeri, pa v nebesa niso mogle, dokler ni Jezus pervi v nebesa sel. One so v kraji, kteriga pred- pekel imenujemo, v miru in v veselji Jezusa čakale. Ta 314 kraj je Jezus imenoval raj ali paradiž, ko je desnimu raz¬ bojniku na križu milost storil, mu je obljubil, rekoč: »Se nocojšnjo noč bos z mano v paradižu. Imenoval ga je pa tudi naročje Abrahamovo, ker je rekel, ko je Lacar umeri, de so angelji njegovo dušo v naročje Abrahamo¬ vo nesli Krajev, kterim pekel pravimo je pa več: 1) Pekel je kraj, kjer bodo pogubljeni večno ter- peli. »Bogatin je umeri, in je bil v pekel po¬ kopan. Luk. 16. 22. 2) Kraj, kjer se duše čistijo, časne štrafinge terpc za grehe, ki jih v življenji niso zadosti spokorile. Ta kraj navadno imenujemo vice. 3) Kraj, kjer so duše pravičnih stare zaveze v ve¬ selim upanji odrešenja mirno percakovale; timu kraju pravimo predpekel. »Zakaj tudi Kristus je enkrat za naše grehe umeri, pravični za krivične, de bi nas Bogu daroval, po mesu scer umorjen, po duši pa živ, v kterim je tudi duhovam, kteri so v ječi bili, pridi go val, kteri so nekdaj ma¬ loverni bili, ko so se v dnevih Noeta na božjo poterpežljivost zanašali, kader seje barka de¬ lala.« 1. Pet, 3. 18—20. V ta kraj je Jezusova duša šla svete očake, preroke in vse pravične tolažit, kteri so bili prej umerli, kakor je Jezus svet odrešil, in so bili zavoljo prihodnjiga za- služenja Jezusoviga po milosti božji opravičeni, pa jim nebesa še niso bile odperte, in jim je Jezus oznanil, de zdej so odrešeni, jim nebesa odperte, in pojdejo kmali z njim v nebesa. Ali je šla sama duša Jezusova predpekell Božja natora je z dušo in s telesam sklenjena osta¬ la, desiravno je duša ob smerti Jezusovi se od telesa 315 ločila, tedej ni sama duša Jezusova, ampak tudi njegova božja natora sla predpekel. Jezus je svojo božjo natoro, ktere človeško oko vi- diti ni moglo , po svojih delih s svojimi čudeži razodel, po kterih so ljudje spoznali, de je Oče v njem, in on v Očetu. In ker so mu bile vse stvari pokorne, so se prepričali, de je Gospod in vižar celiga sveta. Pa nar veci čudež med vsimi je bilo njegovo od mertvih vsta¬ jenje, in s tem je hotel Jezus svoje poslusavce popolna- ina prepričati, de je božji Sin, in de ga je Bog poslal na svet, in de je božji njegov nauk. Ko so Farizeji hotli, de bi jim čudež storil, de po¬ tlej bodo verovali, de ga je Bog poslal, jim je Jezus re¬ kel: Hudoben rod znaminja ise, pa znaminja se mu ne bo dalo, razim znaminja Jona preroka. Zakaj kakor je bil Jona v trebuhu morskiga soma tri dni in tri noči, ravno tako bo Sin človekov v sercu zemlje tri dni in tri noči. Mat. 12. 39—40. Ko je kupce in prodajavce iz tempeljna izgnal, so ga Judje vprašali, s kakosnjim čudežem jim bo skazal, de sme to delati, jim je odgo¬ voril: »Podarite ta tempelj, in v treh dneh ga bom po¬ stavil. » Judje so rekli: »Sest in štirideset let se je zi¬ dal, in ti ga bos v treh dneh postavil. On pa je govo¬ ril od svojiga trupla, ko bo v treh dneh od smerti vstal. Jan. 2. 18—21. Svojim aposteljnam je Jezus pri več perložnostih po¬ vedal, de bo križan, umorjen, in tretji dan bo spet od smerti vstal. Vse to so Jezusovi sovražniki dobro ve- dili, zato so tudi tako skerbno varovali. Tudi preroki so prerokovali, de bo Jezus od smerti vstal, kar se v več krajih svetiga pisma bere.” Moje meso bo v upa¬ nji počivalo, zakaj ti ne bos moje duše v peklu (e grobu) pustil, tudi ne bos pripustil, de bi tvoj svetnik strohlji- vost vidil. Psi. 15. 19—10, 316 Kakor je Jezus poprej povedal, tako se je zgodilo. V nedeljo zjutrej tretji dan po njegovi smerti, ko se dan zasveti, je vstal potres, in angelj Gospodov je prišel z nebes, svetal kakor blisk, iti njegovo oblačilo je bilo be¬ lo kakor sneg, in odvali kamen spred groba. Varhi so od strahu pred njim na tla popadali, kakor de bi bili mertvi. In Jezus vstane iz svoje moči častitljiv iz gro¬ ba, premagovavec smerti, hudiča in sveta. Varhi so hi¬ teli iti v mesto povedat velikim duhovnam, kar se je zgo¬ dilo. In tako so bili varhi, ki so hotli vstajenje Jezu¬ sovo od mertvih vbraniti, perve priče, de je Jezus res od smerti vstal. Veliki duhovni in starašini ljudstva so se zbrali, in se posvetovali, kako bi jo zvili, de bi se ta resnica med ljudstvam ne zvedita in po širokim ne razglasila. Dali so vojšakam veliko denarjev in jim rekli: Recite, de so njegovi učenci prišli, in ga ukradili, ko ste spali. Če ho poglavar to slišal, ga bomo pogovorili, de se nič hudiga vam ne bo zgodilo, le nič se ne bojte. Vojšaki so denarje vzeli, in storili kakor so bili naučeni. Ali se more resnica huje sovražiti kakor so jo ti hudobneži sovražili? Pa terdovratni človek, kteri iz svo¬ je hude volje neveren ostane, noče ne čudežev ne resni¬ ce verjeti. Namesti de bi bili Jezusu verovali, kar je učil, ker je res od smerti vstal, kakor je poprej pravil, so vojšake plačali, de bi bili lagali. In kako oslepljeni so tudi bili! Vojšaki naj reko, de so spali, in med tem so ga njegovi učenci ukradili, kaj more spričati spi- joči človek! Tako so po božji previdnosti sovražniki Jezusovi pervi zvedili, de Jezus je od smerti vstal. 317 48. Kako so Jezusovi licenci zvedili Jezusovo od meitvili vstajenje? Še tisto jutro zgodej so pobožne žene, Marija Mag¬ dalena, Marija Jakobova in Salome prišle z dišečimi mazili k grobu, de bi Jezusovo telo mazale. Žalostne se po poti pogovarjejo: Kdo nam bo kamen spred gro¬ ba odvalil. Pa ko na vert stopijo, vidijo kamen že od¬ valjen. Gredo bližej groba, ter vidijo, de je prazen. Magdalena, ki je to vidila, je mislila, de je Jezusovo telo vzeto, teče v mesto in pove Petru in Janezu in ji¬ ma reče: »Vzeli so Gospoda iz groba, in ne vemo, kam so ga položili. In se spet verne k grobu. Med tem, ko je Marija Magdalena odšla, so žene sle v grob in niso našle telesa Jezusoviga. Silno so bile žalostne za¬ voljo tega, in zagledajo dva angelja zraven njih stati v svetlim oblačilu in le perte vidijo, ki je bilo telo Jezu¬ sovo va nje zavito lepo poravnane ondi ležati, in od stra¬ hu so ostermele. Angelja jim pa rečeta: Nikar se ne prestrašite, ve isete Jezusa Nacarenčana križaniga. Čemu isete živiga med mertvimi? Vstal je, in ga ni tukej! Glejte kraj, kamor so ga bili položili. Spomnite se, ka¬ ko vam je govoril, ko je se v Galileji bil: Sin člove¬ kov mora ljudem, gresnikam v roke izdan in križan biti, in tretji dan od smerti vstati. Pojdite pa in povejte nje¬ govim učencam in Petru, de gre pred vami v Galilejo, tam ga hote vidile, kakor vam je rekel. Žene so sle iz groba in zbežale, ker strah in trepet jih je prevzel, in niso nikomur nič povedale, ker so se bale. Povedale so pa aposteljnam, tode jim niso verjeli. Peter in Janez pa berž tečeta k grobu, in Janez je Petra pretekel, in je pervi prišel k grobu. Perpognil se je, in vidil rijuhe ležati v grobu, vanj pa ni sel. Peter pride za njim in gre v grob, vidi rijuhe ležati, perta pa, ki je bil na njegovi glavi, ni bilo zraven ri- 318 juh, ampak posebej zvit. Zdej vidi, de Jezus ni vzet iz groba, in misli, kaj se je moglo zgoditi. Gre tudi Ja¬ nez v grob, in vidil je in veroval, de je Jezus resnično od smerti vstal. In sla sla oba domu. Marija Magda¬ lena spet pride k grobu in se milo joka pred njim. Vsa objokana pogleda v grob, in vidita je dva angelja v be¬ lih oblačilih sedeti, eniga per glavi in eniga per nogah, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rečeta ji: »Zena kaj jokaš?” »Oh! jima reče: kako bi ne jokala, mojiga Gospoda so vzeli, in ne vem, kam so ga položili. Ozre se, in vidi Jezusa pred seboj stati, pa ni vedila, de je Jezus. Jezus ji reče: »Zena! kaj jokaš? Koga ises?” Menila je, de je vertnar, in mu reče: »Gospod! ako si ga ti vzel, povej mi, kam si ga položil, de ga bom vze¬ la.” Jezus ji ljubeznjivo reče: »Marija!” in v hipu ga je spoznala, pade mu k nogam, in reče: »Moj učenik!” Jezus ji reče: »Nikar se me ne dotakni, nisim se sel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratam, in povej jim: Kmali pojdem k svojima in k vasimu Očetu, k svojima in k vasimu Bogu.” In Jezus je zginil spred njenih oči, in njena žalost se je spremenila v veliko veselje. Ko so sle njdi druge žene od groba povedat licen¬ cam, kaj so vidile, jih Jezus sreča in jim reče: »Po¬ zdravljene bodite!” One pa so perstopile, padle pred-nj, objemale njegove noge, in ga molile. Jezus jim pa re¬ če: »Nikar se ne bojte! pojdite, povejte mojim bratam, de naj gredo v Galilejo, ondi me bodo vidili. Kako serčno je Jezus ljubil svoje učence tudi po svojim od mertvih vstajenji, imenuje jih svoje brate, de- siravno so ga bili pred tremi dnevi vsi zapustili po te¬ lesu, ali njih serca so bile vender zmirej per njem. To je že prerok povedal, kjer je prerokoval poniževanje, terpljenje in poviševanje Mesijevo, rekoč: »Kader me bo iz gerla leva rešil, tedaj bom tvoje ime svojim bra- 319 tam oznanoval, in te v zbirališi hvalil.” Psi. 21. In tako se je tudi to prerokovanje nad Jezusam spolnilo. Potlej so sle žene in so povedale aposteljnam vse, kar so vidile in slišale, in niso verjeli. Pride pa tudi Marija Magdalena, in je spet povedala: »Gospoda sim vidila. Povedala jim je vse na tanjko , kar je Gospod z njo govoril, in žalovali in jokali so, pa vender ji niso verovali de živi, in so mislili, de so prazne marnje. Popoldne tistiga dne, ko je od smerti vstal, se je Jezus perkazal dvema licencama, ki sta sla iz Jeruza¬ lema v bližnji terg Emavs. Pogovarjala sta se med se¬ boj od vsiga, kar se je bilo zgodilo. Na poti se jima je perdružil, pa ga nista spoznala, tedej jima je rekel: »Kakošne pogovore imate med seboj, in zakaj sta tako žalostna?” Kleofa mn odgovori: »Kaj si ti sam ptujic v Jeruzalemu, de ne veš kar se je te dni tam zgodilo?” In ju popraša: Kaj? In sta rekla: »Od Jezusa Na- carencana, kleri je bil prerok, mogočen v djanji in v besedah pred Bogam in ljudstvam, in kako so ga izdali naši veliki duhovni in oblastniki v obsojenje k smerti, in so ga križali. Mi smo pa upanje imeli, de bo Izrael od¬ rešil, pa že danes je tretji dan, kar se je. to zgodilo.” Jezus jima reče: »O vi nespametni in kesniga serca verovati vse, kar so govorili preroki! Ali ni bilo po¬ trebno, de je Kristus to terpel, in tako v svojo čast šel.” In jima razlaga po poti vse, kar je bilo od njega v sve¬ tim pismu. V pogovorih pridejo do terga, in Jezus se dalje ravna, pa licenca ga prosita, de naj ostane per njima, ker se že mraci, in je šel z njima. Per večerji je kruh vzel v roke, gaje posvetil, zlomil in jima podal. Tedej sta ga spoznala. Jezus jima je pa zginil spred oči. In zdej sta rekla med seboj: »Ali ni serce v nama gorelo, ko nama je sveto pismo razkladal?” In precej sta vstala od mize, in šla povedat drugim licencam v Jeruzalem. 320 In ko prideta k njim, so jima povedali: »Gospod je res vstal in se Petru prikazal?’ Oba hitita pa tudi praviti, kar se jima je bilo na potu pripetilo, in kako sta Jezu¬ sa spoznala pri lomljenju kruha. Ko so pa to govorili, se je Jezus perkazal, med nje stopil in rekel: »Mir vam bodi!” Prestrašili so se vsi, menili so de duha vidijo. Jezus jim pa ijubeznjivo reče: »Nikar se ne bojte, jest sim, poglejte moje roke in noge, potipajte me, sej duh nima mesa in kosti, kakor jest imam.” Ker pa še niso verovali od veselja, in se čudili, je rekel: »Imate kaj jesti?” Dali so mu kos pečene rive in sad medu. In je jedel pričo njih. In niso se več bali, ampak veselili so se, de spet Gospoda vidijo. Jezus jim je pa rekel: »To sim vam že pravil, ko sim še pri vas bil, de mora vse dopolnjeno biti, kar je pisano od mene v postavi Mozesovi, v pre¬ rokih in v psalmih. Tako je pisano, in tako je bilo tre¬ ba Kristusu terpeti in tretji dan vstati od mertvih, in oznanovati v njegovim imenu pokoro in odpušenje gre¬ hov med vsimi narodi in začeti v Jeruzalemu.” Na zadnje jim spet reče: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jest vas pošljem. ” Dihne va-nje in še reče: »Prejmite svetiga Duha, kterim boste grehe od¬ pustili, so jim odpušeni, in kterim jih hote zaderžali, jim bodo zaderžani.” Ko je to izrekel, zgine spred njih. Takrat, ko se je Jezus vsim aposteljnam prikazal, Tomaža ni bilo med njimi. Ko je prišel, so mu vsi ve¬ seli pripovedovali, Gospoda smo vidili. Tomaž pa ni ve¬ roval, ampak je rekel: Ako ne vidim na njegovih rokah in nogah znaminj žebljev, in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval. Osem dni po tem je Jezus spet skozi zaperte duri med nje prišel in djal: »Mir vam bodi!” Potlej se proti Tomažu oberne, in mu reče: »Poglej moje roke, in po¬ loži svoj perst va-nje, roko v mojo stran, in ne hodi ne- 321 veren, ampak veren. Tomaž je rekel: »Moj Gospod, in moj Bog!” Jezus mn se reče: »Tomaž! ker si me vidil, si veroval, ali blagor jim, kteri niso vidili in so verovali! Potem je slo vsili enajst aposteljnov na svoj dom v Galilejo, kjer se jim je Jezus tudi perkazoval, kakor jim je že prej pravil: »Kadar bom od smerti vstal, poj¬ dem pred vami v Galilejo.” To so tudi angelji ženam rekli: »De naj gredo iz Jeruzalema v Galilejo, tam ga bodo vidile.” Bog vselej spolni, kar obljubi, pa večkrat se več stori po svoji milosti. Tako se je aposteljnam že precej pervi dan v Jeruzalemu perkazal. Ko so apo- steljni v Galilejo na svoj dom prišli, je vsak na svoje delo sel. Zgodilo se je, de so eniga dne skupej bili Pe¬ ter, Tomaž, Natanael, Janez, Jakob in dva druga nje¬ govih učencov. Peter jim reče: »Ribe grem lovit.” Mu reko: »Gremo tudi mi s teboj.” In so sli v čoln na Tibersko morje, pa tisto noč niso nič vjeli. Zjutrej je Jezus na bregu stal, pa ga niso spoznali. Jezus jim reče: »Otroci! imate kaj jesti?” Pravijo: nič! Jim reče: »Verzite mreže na desno stran čolna, in bote našli.” Vergli so, in niso mogli vleči od obilnosti rib. Janez pravi Petru: »Gospod je!” Ko je Peter to slišal, de je Gospod, si je suknjo opasal, in po morji do njega šel. Glejte gorečo ljubezen Petrovo do Jezusa. Drugi so se v čolnu peljali, in mreže z ribami vlekli. Ko so na suhu stopili, so vidili žerjavco perpravljeno, in ribo, ki se je pekla, in kruh. Kako ljubeznjiv in skerben je bil Jezus za svoje učence. Na tihim, ko so njegovi učenci delali, je vstvaril žerjavco, ribo in kruh. Potlej jim reče: »Pernesite rib, ki ste jih vjeli.” Ko so izlekli mrežo na suho, je bilo sto tri in petdeset velikih rib v nji, in mreža se ni raztergala. Jezus jim reče: »Pri¬ dite in jejte.” Vzame kruh in ribo, in jim da jesti. 21 322 Ko so odjedli, reče Jezus Petru: »Simon Janezov! me ljubiš več kakor ti le?” Odgovori mu: »Gospod! ti ves, de te ljubim.” Jezus mu reče: »Pasi moje ja¬ gnjeta.” Spet mu reče: »Peter, me ljubiš?” govori: »To je, Gospod! ves, de te »Pasi moje jagnjeta.” V tretjič mu reče: Peter od- Mu reče: »Peter, me ljubiš ?” Peter ves žalosten mu je rekel: »Gospod! ti ves, de te ljubim.” Jezus mu reče: »Pasi moje ovce. Resnično ti povem: Dokler si bil mlajši, si se sam opa¬ sal, in šel kamor si hotel; boš pa star, boš svoje roke raztegnil, in drugi te bo opasal, ih te popelje, kamor ti nočeš. S tem mu je naznanje dal, s kakošno smertjo bo Boga počastil.” In potlej mu reče: »Hodi za menoj.” Peter je trikrat svojiga Gospoda zatajil, in trikrat ga Jezus vpraša, ali ga ljubi. Majhna pokora za tako velik greh, tode jim , kteri Boga , vse v dobro zaleže. Jezus je pa tudi s trojnim vprašanjem ponovil, kar je že poprej Petru izročil. Postavil ga je svojiga na¬ mestnika, vidniga poglavarja svoje cerkve v pričo več apo- steljnov, in mu je posebno skerb naložil za svoje jagnjeta in ovce. Ali poprej je mogel Peter očitno zaterditi, de Jezusa ljubi, ker potrebno je, de duhovni serčno in zvesto Jezusa ljubijo, če Jezusa čez vse ne ljubijo, tudi nje¬ govih ovčic ne bodo ljubili, in za nje ne vestno skerbe- li, ampak le svojo čast in telesni dobiček iskali. Pri per- ložnosti, ko je Peter Jezusa Sinu božjiga spoznal, mu je rekel, de on je skala, in na to skalo ho svojo cerkev postavil, in de njemu bo dal ključe nebeškiga kraljestva, in karkoli bo na zemlji zavezal, bo v nebesih zavezano, in karkoli bo na zemlji odvezal, bo v nebesih odvezano. Mat. 16. 17—19. Kakor imajo škofi oblast aposteljnov, tako imajo Rimski papeži oblast Petrovo, eez vso Je¬ zusovo cerkev, v kteri so tudi škofi in duhovni in vsi 323 verni kristjani, kakor so bili tudi aposteljni v nji, ko je Jezus Petru oblast dal, čez vso čedo in pastirje. Eniga dne je Jezus ukazal svojim enajsterim apo- steljnam in drugim licencam na en hrib na Galilejskim skupej priti, vsili njih je bilo pet sto, kakor nam sveti Pavel pove (1. Kor. 15. 6.) in Jezus je k njim prišel. Kakor se jim je perkazal, so ga molili. Jezus je stopil v sredo med nje, in je z njimi govoril, rekoč: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite po ce¬ lim svetu in učite vse narode in kerslite jih v imenu Očeta in Sina in sv. Duha, in učite jih deržati vse, kar koli sim vam zapovedal. In glejte, jest sim z vami vse dni do konca sveta. Tako se je Jezus po svojim terpljenji, smerti in od smerti vstajenji večkrat perkazal, de so vedili, de živi. In skozi štirideset dni je večkrat z njimi bil, in z njimi govoril od božjiga kraljestva. Ukazal jim je spet v Je¬ ruzalem iti, ker se jim je že perkazal, preden je v ne¬ besa šel. Zakaj je Jezus Kristus od smerti vstali Jezus je od smerti vstal: 1) De so se pisma dopolnile, ki so od njegoviga ter- pljenja, smerti in od smerti vstajenje govorile, in de so se tudi njegove besede dopolnile, ki jih je večkrat svo¬ jim aposteljnam govoril, de bo tretji dan od smerti vstal. In to, kar je govoril, je bilo vsim učencam in njegovim sovražnikam dobro znano, scer bi ne bili varhov h gro¬ bu postavili do treljiga dne 2) De je svet prepričal, de ga je res Bog poslal, in de je njegov nauk božji, in sama resnica. Vse, kar so preroki od Mesija govorili in prerokovali, se je nad Jezusam dopolnilo, in vsaki je lahko spoznal, ako ni hii- dobniga in terdovratniga serca bil, de Jezus je obljublje- 21* 324 ni Mesija, Odrešenik sveta, tako je Jezus tudi po veli¬ kim čudežu, ki je od smerti vstal, ves svet prepričal, de ga je Bog poslal ljudi resnico učit, jih odrešit in zveličat. Zato moramo vse verovati in storiti, kakor je učil. Sveti Pavel pravi: »Ako Kristus ni od smerti vstal, je prazen nas nauk, pr a z n a naša ve¬ ra.” 1.' Kor. 15. 14. 3) De je nase upanje poterdil, de bomo tudi mi od smerti vstali k novimu neumerjočimu življenju. »Kri¬ stus j e o d m e r t v i h v stal, p e r vi sp i j o č i h, z a k a j skozi človeka (Adama) je sme rt, in po člove¬ ku (Kristusu) vstajenje mertvih. In kakor v Adamu vsi um e rje j o, tako bodo tudi v Kristu¬ su vsi oživeli.” 1. Kor. 15. 20—22. »Vsi bomo tedej vstali, tode eni k življenju, eni k smer¬ ti.” '1. Pet. 1. 3. 4. Kaj moramo storiti de bomo častitljivi k življenji vstali? Moramo greh in perložnost greha zapustiti , v do¬ brim stanovitni ostati, in v to pomoč milosti božje pro¬ siti, želeti in si perzadevati nebeške dari doseči. 49. Jezus grč v nebesa. Kakor je Jezus enajsterim zapovedal, de naj iz Galileje spet v Jeruzalem gredo, so sli, in štirideseti dan po svojim od smerti vstajenji, se jim je zadnjikrat prikazal, in jim rekel: »Ostanite tukej v Jeruzalemu, dokler vam ne pošljem obljubljene pomoči od Očeta, in navdani boste z močjo z visokosti. V nekterih dneh bo¬ ste s sv. Duham keršeni, in kader boste svetiga Duha prejeli, boste tudi moč zadobili, de mi boste priče v Je¬ ruzalemu, po celi Judeji in Šamani do pokranj zemlje. Pojdite po vsim svetu, in oznanujte evangeli povsod. 325 Kdor veruje in je keršen bo zveličan, kdor pa ne ve¬ ruje, bo pogubljen. Kteri pa verujejo, pojdejo te zna- minja za njimi: V mojim imenu bodo hudiče izganjali, nove jezike govorili, kače prijemali; in če kaj strupeni- ga pojedo, jim ne bo škodovalo, in na bolnike bodo roke pokladali, in bodo zdravi Pelje jih proti Betami na olj¬ sko goro. Tukej razprostri svoje roke nad njimi, jih blagoslovi, in se vzdigne proti nebesam, in svetel oblak ga pokrije pred njih očmi, in je bil vzet v nebesa, kjer sedi na desnici božji, in Bog mu je dal vso oblast na nebu in na zemlji. In ko so nakvisko gledali proti ne¬ besam za Jezusam, se jim dva angelja v belih oblačilih prikažeta, in jim rečeta: »Možje Galilejski! kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki ste ga zdej vidili v nebesa iti, bo spet prišel.” In so ga molili in se z veli¬ kim veseljem v Jeruzalem vernili, in so vedno v tempelj- nu Boga hvalili in častili s ženami in z Marijo, materjo Jezusovo, in čakali prihoda svetiga Duha. Tako je speljal in končal Jezus delo nasiga odre¬ šenja, kteriga mu je Oče nebeški naložil, in spil grenjak kelih terpljenja do zadnje kaplje, kteriga piti je od ve¬ komaj sklenil, in je sel po končanim delu spet k svoji- mu Očetu v nebesa, od koder je prišel. Pride pa se enkrat, kakor je sam povedal, in sta tudi angelja učen- cam rekla, na zemljo sodit pravične in grešnike , in bo vsakimu po njegovih zaslugah s zveličanjem ali pa s po¬ gubljenjem plačal. Živimo po Jezusovih zapovedih, de se bomo njegoviga druziga prihoda veselili, ne pa tresli pred njim. Zakaj je šel Jezus v nebesa 1 1) De je posedel svoje kraljestvo, kakor je učil, de njegovo kraljestvo ni na tem svetu, ampak v nebesih, 326 de je tudi nam nebesa odperl, ktere so bile že zavoljo izvirniga greha vsim zaperte. 2) De je človeško natoro poviksal, in jo postavil na desnico Očeta. 3) De je našo vero in upanje poterdil, de kamor je glava sla, tje tudi udje pojdejo, če bomo glavi po¬ korni, kakor nam je obljubil, rekoč: »V hiši mojiga Očeta je veliko prebivalis, in grem vam me¬ sto perpravit, in vas bom k sebi vzel, de bote tudi vi, kjer sim jest.” Jan. 14. 2—3. 4) De je nas besednik in srednik per Očetu. »M o- ji otročiči! to vam pisem, de ne bote grešili. Ampak če je tudi kdo grešil, imamo besedni¬ ka per Očetu Jezusa Kristusa pravičniga. In on je sprava za nase grehe, pa ne samo za nase, temne za celiga sveta grehe.” 1. Jan. 2. 1-2. o) De je svetiga Duha poslal. 6) De je strah pred smertjo odvzel, ker smert pravicniga ni druziga ko odhod iz sveta k nasimu Očetu. 7) De nas je učil, de nase prebivališč je v nebe¬ sih, kjer pa je nase prebivališč, tam morajo tudi želje in misli nasiga serca biti, na zemlji smo le popotniki in ptujci. 50. Volitev sv. Matija, dvanajstima a postelj na. Ko je Jezus v nebesa sel, je rekel svojim apostelj- nam, de naj čakajo prihoda svetiga Duha v Jeruzale¬ mu. V tistih dnevih je rekel Peter skupej zbranim, kte- rih je bilo sto in dvajset: »Možje! bratje! dopolnjeno mora hiti, kar je pisaniga, in je prerokoval sveti Duh po 327 Davidu od Judeža, ki je bil vojvoda tistih, ki so Jezu¬ sa vjeli, in je bil nam prištet, in te službe deležen. Do¬ bil je eno njivo s krivičnim placilam, se je obesel in po sredi razpočil, in ves njegov drob se je iz njega izsul, kar je vsim znano po Jeruzalemu, in tista njiva je nji¬ va kervi imenovana. Od njega je prerokovano, de nje¬ govo skolijstvo bo drugi prejel. Eden teh mož, kteri je od tistiga časa, ko je Jezus od Jeneza kersen bil , do zdej z nami bil, ko je Jezus spred nas vzet bil, mora z nami priča njegoviga vstajenja biti. Izvolili so dva zmed njih, Jožefa, z imenam Barzaba, pravičniga moža in Matija. Molili so rekoč: »Gospod! ti poznaš serca vsili, pokaži, kteriga si izvolil, de nastopi službo in aposteijstvo, kte- ro je Judež zgubil. Vadljali so , in Matija je bil iz¬ voljen dvanajsti apostelj namest Judeža. To je bilo pervo delo aposteljske službe in oblasti Petra in družili aposteljnov, ker Kristus je to hotel in jim je tudi oblast dal, de namest sebe druge škofe blagoslovijo, kar se se v katoljski cerkvi godi, de bodo skoti blago¬ slovljeni, kteri so na mestu aposteljnov v cerkvi Jezu¬ sovi, in to se bo godilo do konca sveta. 51* Jezus Sin božji, pravi Bog in člo¬ vek skupej. V prejšnjih naukih smo premišljevali Jezusovo živ¬ ljenje, nauke, dela, terpljenje in smert od njegoviga roj¬ stva do dneva, ko je spet sel v nebesa, od koder je prišel na svet. Zdej ponovimo še nauke od njegove per- sone, kdo de je. Jezus je edinorojeni Sin Boga Očeta, pravi Bog. Se preroki so ga oznanovali Boga, kar smo že slišali. Angelj Gabrijel je Marii oznanil, de bo rodila Simi Nar- višiga. Ko ga je Janez kerstil, ga je Bog Oce ime¬ noval svojiga Sina, in ko se je Jezus na gori sprerae- 328 nil, in svojini aposteljnam Petru, Janezu in Jakobu svo¬ je božje veličastvo pokazal, je Oče nebeški rekel: Ta je moj ljubi Sin, nad njim imam vse dopadenje, njega poslušajte. In sv. Janez pravi: Vidili smo njegovo čast, kakor čast edinorojeniga od Očeta polniga milosti in resnice. Jezus sam od sebe uči, de je božji Sin, Bog kakor Oče. Nikodemu je rekel: »Bog - je svet tako ljubil, de je dal svojiga edinorojeniga Sinu, de kdorkoli va nj ve¬ ruje, se ne pogubi, ampak ima večno življenje. Jest in Oče sva eno. Oče je v meni, in jest v Očetu. Kdor mene vidi, Očeta vidi Dela, ktere storim, pričajo od mene, de je Oče v meni, in jest v Očetu. Pred Kaj- fežem, ki ga je zarotil per živim Bogu, de naj pove, če je Sin hvaljeniga Boga, se je Jezus odgovoril: Ti si rekel, jest sim, i. t. d. Aposteljni so ga verovali Sinu božjiga. Peter mu je rekel: Ti si Sin živiga Boga. Tomaž, ki mu je položil svoje perste v rane, je rekel: Moj Gospod, in moj Bog! In sveti Janez piše: »Vemo, de je Sin božji prišel, in nam dal um, de spoznamo pra- viga Boga, in de smo v njegovim pravim. Sinu. Ta je pravi Bog in večno življenje?’ 1. Jan. 5. 20. i. t. d. In cerkev ga je vselej praviga Boga ve¬ rovala in molila. Sveto pismo Jezusu perlastuje božje popolnomosti ali lastnosti. De je večen. Sv. Janez govori: V začetku je bila beseda, in beseda je bila per Bogu, in Bog je bila beseda, in ta je bila per Bogu. Vse je po nji stvarjeno, in brez nje ni nič storjeno, kar je storjeniga. Besedo imenuje sveti Janez Simi božjiga, in on je bil prej, ko je bilo kaj storjeniga, to je, bil je od vekomaj per Bo¬ gu, in Bog sam je bil. On je vse stvaril, in brez nje¬ ga ni nič stvarjeniga. In Jezus je molil: Oče stori 329 me zdej častitljiviga per sebi z veličastvam, ktero sim per tebi imel preden je svet bil. In aposteljni ga ime¬ nujejo čez vse hvaljeniga od vekomaj. Rimlj. 9. 5. Jezus je vsigamogočen. Sv. pismo pove, de po njem je vse stvarjeno, kar je vstvarjeniga. Sv, Pavel pravi: Skozi Sina je čase stvaril, in z besedo svoje mo¬ či vse nosi. Jezus je pokazal svojo vsigamogočnost v čudežih, ki jih je delal, clo mertve k življenju budil, in ko je sam od mertvih vstal. In tudi sam od sebe pove, de kar Oče stori, pravi on, storim tudi jest. Aposteljni so v njegovim imenu čudeže delali, Jezus je vsigaveden* Jezus je vedil, kaj njegovi sovražniki mislijo mu hudiga storiti, in se jim je večkrat vmaknil, ker njegov čas terpeti se ni bil prišel. Rekel jim je nekterikrat: Kaj hudo mislite v svojih sercih? To le Bog vediti zamore, in nihče drugi Jezus je po¬ vedal svoje terpljenje, svojo smert in od mertvih vstaje¬ nje. Vedil je misli svojiga izdajavca, povedal je Petru, de ga bo zatajil; de bosta Jeruzalem in tempelj razva- Ijena, de bo svetiga Duha poslal. Samarijanski ženi je povedal, kako de živi; Judam, de bodo po celim svetu razkropljeni, de njegov nauk se bo razširil po vsi zemlji, i. t. d. In vse se je na tanjko dopolnilo. Kdor to ve, je gotovo Bog. Aposteljni so bili prepričani od Jezusove vsigavednosti, in so rekli: »Zdej vemo, de vse veš, in zato verujemo, de si od Boga iz¬ šel.” Jan. 16. 30. Jezus ima ravno tisto oblast in čast kakor Oče, in to sam poterdi, rekoč: »Vse mi je z ročen o od moji ga Očeta, in nihče ne pozna Sinu kakor le Oče; tudi Očeta nihče ne pozna kakor le Sin, in komur hoče Sin razodeti.” Luk. 10. 22 Kakor ima Oče oblast mertve oživljati, tako jo ima tu¬ di Sin. Oče nobeniga ne sodi, ampak je vso sodbo Si¬ nu oddal. To božjo moč in oblast so aposteljni očitno 330 spoznali, ko so jih v imenu Jezusa kakor Očeta in sve¬ tila Duha kerstili. Njegovi nauki, njegovo sveto življenje, razširjenje njegove vere, vse priča od njegove Božje natore, in vsi kristjani so ga v vsih časih Boga verovali, častili in mo¬ lili. Pastirji so ga v hlevu molili in modri mu dari da¬ rovali. Verujmo tudi mi va nj, le po stanovitni veri va nj bomo res kristjani. Ako v Jezusa verujemo , verujemo tudi v Očeta, ako njega častimo, častimo tudi Očeta, kteri ga je poslal. Upajmo va-nj, ljubimo ga, ker sveti Pavel govori: ”Kdor Jezusa ne ljubi, naj bo preklet. 1. Kor. 16. 21. Molimo ga, in v Jezusovim imenu naj se vsako koleno perklone v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Jezus edinorojeni Sin božji je tudi pravi človek. Bojen je bil od Marije device v Betlehemu, rastel je na pameti in modrosti per Bogu in ljudeh. Rastel je pa tudi na telesu, potreboval je živeža, pijače, počitka, spa¬ nja in obleke. Terpel in umeri je, duša se je ob smerti od telesa ločila, telo je mertvo ležalo do tretjiga dne v grobu. Imel je dušo in telo, tedej je imel človeško na- toro, in torej je res človek, bil je nam vsim enak, sa¬ mo brez greha in brez vsiga hudiga poželjenja je bil. Sveti Janez priča od Jezusove človeške natore, ker go¬ vori: »Beseda (Sin božji) je meso postala, in med na¬ mi prebivala.” 53, Jezus Odrešenik in Zveličar sveta. Od perviga greha je bil ves človeški rod v hudo zakopan, kar je bilo že večkrat rečeno, in ves rod je potreboval Odrešenika, ker sam si ni mogel pomagati in popačenja na duši in telesu popraviti, to zamore le Bog, ki je človeka vstvaril. Grešen, popačen človek si 331 še toliko manj zamore pomagati, ko svoje nesreče ne spozna, je sužen greha, in ga še ljubi, radovoljno in rad stori, si clo prizadeva in perložnosti iše, de bi po svojim spačenim poželjenji storil. Kako si bo tak človek sam pomagal, ko bi tudi zamogel, kar pa iz svoje moči ni¬ koli storiti ne zamore! Bog je že perviin staršem Odrešenika obljubil, po kterim bo ljudstvo od vsiga hudiga rešeno, kar jih za- deržuje, de ne morejo v nebesa. Preroki so ga ozna- novali in pravili, kaj bo za odrešenje vse storil. Daritve, ki jih je Bog zvoljenimu ljudstvo zapovedal darovati, so pomenile Odrešenika, kteri bo z Bogam in človekam spravo storil. Ko so Judje na dan sprave živino darovali v od- pušenje grehov, so pokladali roke na živino v znaminje, de svoje grehe na darovano živino polože, in de je zato zaklana, ker si je človek smert zaslužil. Nar bolj očitno se je vidilo na dveh kozlih, ki jih je veliki duhoven za odpušenje grehov vsiga ljudstva na praznik sprave Bogti daroval, kakor je Bog zapovedal. Na eniga so veliki duhovni in starašini ljudstva roke pokladali v znaminje, de vse grehe na nj polože, in je bil v pušavo odpeljan v znaminje, de je grehe ljudstva odvzel; drugi pa je bil zaklan in sožgan k spominu, de je ljudstvo zavoljo ne- pokoršine do Boga štrafingo smerti zaslužilo. 4. Moz. 16. Angelj je Jožefu oznanil, de naj imenuje dete Je¬ zus, ker bo svoje ljudstvo od grehov rešil. Sveti Ja¬ nez kerstnik ga ljudstvu pokaže, rekoč: Glejte jagnje božje, ki grehe sveta odjemlje! Jezus sam uči, de je Odrešenik sveta, ker je rekel, de mora poviksan hiti, kakor je Mozes kačo poviksal, de bodo vsi, kteri bodo va-nj verovali, večno življenje zadobili. Bog ni svojiga Sina na svet poslal, de bi svet pogubil, ampak zveličal. Jan. 3. 332 De je Jezus res Odrešenik sveta , ali obljubljeni Mesija se prepričamo nad tein , ker so se vse preroko¬ vanja prerokov natanjko nad njim dopolnile. Bilje iz Judaviga rodu, iz Davidove rodovine od device Marije rojen v Betlehemu in v Nacaretu izrejen. Ozna- novavec Janez je pred njim šel, in ljudstvo na njegov prihod perpravljal. Kar je bilo od njegoviga terpljenja, smerti, od mertvih vstajenja in vnebohoda prerokovano, se je vse nad njim dopolnilo, i. t. d. Jezus je čudeže delal, kakor so perpovedovali več sto let poprej, kakor se je godilo. Preroki pa tega niso sami od sebe vedili, to le Bog ve, in Bog jim je vse to povedal od svoji- ga Sina. Jezus je tudi svoje učence na vse prerokovanja spomnil, ki jih jim je po svojim vstajenju razkladal. V poterjenje te resnice, de on je Odrešenik sveta in božji Sin, je čudeže delal, in je Judam rekel: če meni ne ver- jcte, glejte moje dela, te od mene pričajo, de je Oče v meni in jest v njem. Jezus je tudi prihodne reči pre¬ rokoval, ktere so se ravno tako zgodile, kakor je po¬ vedal, kar človek ne ve in ne more vediti, le Bog sam ve, in tisti, kterimu hoče Bog povedati. Povedal je svo¬ jim učencam, kar se bo z njim godilo, de bo izdan, bi¬ čan, križan, umorjen, v grob položen in tretji dan bo spet od smerti vstal. Povedal jim je, de ga bodo vsi zapustili, kader bo vjet, de ga bo Judež Iškarijot pro¬ dal, Peter zatajil; de bodo sovražniki Jeruzalem kakor tudi krasni tempelj razvalili tako, de kamen verh kamna ne bo ostal, de bo veliko Judov takrat z mečem pomorjenih, in drugi bodo v sužnot odpeljani in po celi zemlji razkropljeni. Povedal je svojim učencam, kako se jim bo godilo, de bodo zavoljo njegoviga imena ve¬ liko terpeli, in bodo umorjeni. De bo njegov nauk po vsi zemlji oznanovan, in de njegovo kraljestvo, cerkev 333 bo do končanja sveta obstala, i. t. d. Tedej je Jezus Odrešenik sveta, kteriga je Bog poslal. Jezus je pa tudi svet odrešil. Um človekov je bil že po perviin grehu naših staršev ves oslepljen, ljudje niso vedili kaj storiti, de bi zveličanje zadobili, in niso Boga spoznali. Jezus je pa ljudi učil Boga spoznati, kakošen de je, in kaj de hoče, in kaj de naj store, de bodo zveličani, tako nas je od naših lastnih grehov s svojimi nauki odrešil, ker zdej se vemo greha varovati, ko vemo kaj storiti in kaj opustiti. »Vi boste spoznali resnico, in resnica vas bo proste storila.» Jan. 8. 32. Človek je tudi k hudimu nagnjen , je oslabljen na volji, poželjenje do hudiga nad njim gospoduje, de le rad stori, kar ono, ne pa kar Bog hoče. Jezus je tudi od te slabosti človeka pokaženiga rešil, ker mu je po¬ moč, gnado božjo zaslužil, ktera poželjenje do hudiga v človeku zmaguje, in kristjana močniga stori, de zoper poželjenju izvoli, in radovoljno stori, kar Bog hoče. „4ko vas Sin božji proste stori, hote res prosti.” Jan. 8. 36. Serce človekovo se je od svojiga stvarnika ločilo, od poželjenja gnano ljubi stvari bolj kot Stvarnika. Vži- va stvari, ki so njegovimi) poželjenju všeč, in pozabi svojiga Boga, kteri jih daje. Jezus nam je gnado za¬ služil, in nam jo daje, de oberne ljubezen serca od stva¬ ri, de jih človek nezmirno ne ljubi, ampak jih vživa in obrača z njimi po volji in namenu božjim in z njimi do¬ bre dela stori. Serce človeško pa je od Stvarnika stvar- jeno k ljubezni, in tudi vedno ljubi, če Stvarnika ne lju¬ bi pa stvari njegove. Pomoč božja ga od ljubezni do stvari odganja, de začne Boga ljubiti. In kolikor manj veselje do sveta in njegovih dobrot človek ima, toliko več ljubezni ima do Boga v svojim sercu, ktera v njem stori, de se vsiga prepovedaniga zderzi. 334 Jezus Odrešenik sveta nas je pa tudi od storjenih grehov odrešil, ker je vse nase grehe na se vzel, in za nje terpel, in s svojim terpljenjem in smertjo božji pra¬ vici zadostil, nam odpušenje grehov, milost per Bogu zadobil, in nas od oblasti hudiča in pekla odkupil, in nam večno zveličenje zaslužil. Desiravno nam nagnjenja do hudiga, telesnih bole¬ zen, druzih nadlog, slabosti natore in telesne smerti ni odvzel, nam pa vse po njegovi milosti k večnimu zashi- ženju zaležejo, če jih voljno v božjo voljo vdani preter- pimo, in clo smert, če smo perpravljeni umreti, de bi z njo božji pravici za svoje grehe zadosti storili, nam v veliko zasluženje v nebesih zaleže. Jezusovo odrešenje od naših grehov in štrafing pa naše serca pomiri in potolaži, ker vidimo, de iz ljubezni do nas je vse to storil. Pa ne smemo misliti, de nas je Jezus od dolžnosti greha se varovati in za naše gre¬ he pokoro delati odvezal, on je le storil, kar nobenimu ni bilo mogoče storiti, ampak le njemu samimu, božjimu Sinu. Premišljevanje velike milosti, ktero nam je Je¬ zus po odrešenji dodelil nas mora še le bolj od greha odvračati, ker vidimo kako svetost in pravica božja greh sovraži, in torej si moramo iz vse moči perzadevati s pravičnim življenjem Jezusove milosti se vdeležiti in mu podobni biti. 53. Jezus nas učenik. Vidili smo že v stari zavezi, kako Bog ljudi, svoje otroke ljubi, in sicer tako, de noče njih pogubljenja, temuč de bi njega spoznali, po njegovi volji živeli, se poboljšali in večno zveličani bili. Ko je namreč pervi človek grešil in svojiga Boga zapustil, se od njega lo¬ čil, in se ves pokazil na duši in telesu, ga usmiljeni Oče nebeški ni zavcrgel kakor angelje. Ali ker se človek popačen sam iz svoje moči ni mogel več k Bogu oberniti, se je Bog k njemu obernil, in ga pre- 335 cej začel odreševati. Um, pamet je bila oslepljena in zmotena, človek ni poznal več svojiga Boga, ne božjih lastnost in božje volje tako kakor pred greham. Bog ga je v začetku sam učil, potlej pa po očakih, po Mozesu, prerokih in po duhovnih. Obetal je ljudstvu dobrote, če bodo po njegovi volji živeli, in žugal jim je z ojstrimi štrafingami, ako ne bodo storili, kar jim zapoveduje, in oznanoval jim je od časa do časa, de Mesija pride, kte- ri jih bo se le popolnoma Boga spoznati učil, in dajal jim je tudi znaminja, po kterih ga bodo — kader pride zmed drugih ljudi — lahko spoznali. In ko je Bog več¬ krat po prerokih k očakam govoril, je zadnjič po svojim Sinu z nami govoril, kteriga je dediča ali erba vsiga storil, po kterim je svet vstvaril, kteriga čast smo vidi- li, kteri z besedo svoje moči vse nosi, in kteri po tem, ki nas je od grehov očistil, sedi na desnici veličastva božjiga, in je čez vse angelje poviksan; on je prerok vsili prerokov, kralj vsili kraljev, in večni veliki duhoven. On je veliki učenik, kteri Boga prav pozna, ker se nih¬ če ni bil v nebesih kakor Jezus, ki je z nebes persel, torej nobeden Boga ne pozna kakor on, ki je tudi sam resnični Bog. Jezus je učil Boga in njegove lastnosti prav spoz¬ nati, učil je dolžnosti do Boga, dolžnosti do nas, do bližnjiga in drugih stvari; učil je resnice od neumerjoč- nosti človeške duše, od zveličenja pravičnih v nebesih, in večniga pogubljenja grešnikov v peklu. Pokazal nam je s svojimi nauki nase slabosti in rane, ki jih greh na¬ šim dušam stori, pa tudi povedal in dal nam je potrebne perpomočke, po kterih si iz slabost pomagati in škodo, ki nam jo greh stori, popraviti in se zveličenja vrednih storiti zamoremo, i. t. d. Ko pa Jezus ni le za svoje čase učil, temuč je hotel, de njegov nauk mora vsim ljudem znan in do končanja sveta oznanovan biti, nam ga je v svetim evangeljn zapisaniga pustil, in svoji cerkvi 336 izročil, kteriga po duhovnih, svojih služabnikih, oznanu- je, de vsaki človek lahko zve, kaj naj stori, in kaj naj odpusti, de bo zveličan. Duhovni nam ga oznanujejo, Jezus pa s svojo gna- do nase serca pripravne stori ga poslušati in po njem živeti. Zakaj ne tisti, ki sadi in perliva , ampak kteri rast daje, ima tako moč. Zato je Jezus svojim apo- steljnam rekel: Ne imenujte se učeniki, zakaj eden je vas učenik, Jezus Kristus. Mat. 23. 10. Le en uče¬ nik, torej tudi le en nauk je resničen, in ker duhovni morajo le Jezusov nauk učiti, tako vedno le Jezus uči po svojih namestnikih. Verno tedej poslušajmo njegove nauke, ker so besede večniga življenja, in ne zlagajmo jih po svojim domišljevanji, ampak po zlaganji cerkve jih vselej vzemimo, ker jo sveti Duh vlada: »Kdor vas posluša, mene posluša; kdor pa vas so¬ vraži, mene sovraži/’ Luk. 10. 16. Desiravno je Jezus ves svet prepričal od resnice svojih božjih naukov s čudeži, prerokovanjem in svojim svetim življenjem, mu vender le niso vsi verovali, ker so hudobni bili, zakaj kterimu ni mar verovati tudi ču¬ dežev ne porajta. Kdor hoče po veri Jezusovi se zve¬ ličati dati, mora dobriga serca in željin biti resnico sli¬ šati. Kteri zmed Judov so take želje imeli, so Jezusa radi poslušali in va-nj verovali, posebno so bili revni takih želja. Bogati pa so le po svojim življenju živeli, ni jim bilo mar Jezusa poslušati, njegov nauk jim ni dopadel, je bil preojster za-nje. Veliko Judov je tudi mislilo, de Jezus bo zemelj¬ ski kralj, kteri jih bo spod oblasti Rimskiga cesarja re¬ šil, in oni bodo pervo ljudstvo na zemlji, ktero bo vsim drugim zapovedalo, in de bodo v vsim srečni na zemlji. Niso pa mislili, de v Jezusovim kraljestvu bodo mir za svoje duše, odptišenje grehov in večno življenje zadobili, ampak le telesne dobrote. In ta zmota jih je motila, 337 de veliko zmed njih ni Jezusa verovalo Odrešenika sve¬ ta, ker so bili v svojim pričakanji ogoljufani, ko jim Je¬ zus tega ni storil. Se bolj so bili zoper njega, ki jim je zapovedal ponižnost, krotkost. in tudi pokorsino llim- skinm cesarju. Zato so se tudi med seboj spraševali: Ali ni iz Nacareta tesarjev sin? Še težji je bilo verovati va nj, ko je Jezus od svo- jiga terpljenja in smerti govoril in reke), de to je volja njegoviga nebeškiga Očeta, torej so rekli: Ta ni Me¬ sija. Vsi le v telesne dobrote zamaknjeni niso imeli, kar je nebeškiga. To se še vsaki dan godi. Božji ljudje imajo božjiga duha, verujejo Jezusu, posvetni ljudje po¬ svetno žele, jim torej za Jezusa ni mar, zraven toliko božjih naukov neverni in nevedni ostanejo. Tudi jim ni dopadlo, ko jih je Jezus svaril. Nje¬ govo svarjenje, ko so grešno živeli, jih je razserdilo, zavidili in sovražili so ga, in terpeti niso mogli, de ga je ljudstvo ljubilo, ker jim je toliko dobriga storil po svojih čudežih. Vse to je storilo, de Jezusu niso vero¬ vali, ker meseni človek ne ume, kar je božjiga. 54. .Jezus, nas kralj in Gospod. Preroki so od Jezusa prerokovali, de bo kralj, ki bo gospodoval čez vse ljudi, in njegoviga kraljestva ne bo konca, kakor je bilo že povedano. Tukej ponovim le prerokovanje preroka Caharija, ki je ljudstvu povedal, kako bo Mesija prišel, rekoč: Povejte hčeri Sion: Glej, tvoj kralj pride k tebi krotak, pravičen in ubog. Cah. 9. Šest dni pred veliko nočjo se je Jezus očitno kot kralj pokazal, ko je, od ljudstva spremljen, na oslici v Jeru¬ zalem jezdil. Veliko Judov ni spoznalo Jezusa kot kralja zavoljo njegoviga uboštva, ko so ga čakali le mogočni- ga kralja, kar Jezus ni bil, ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta. 22 338 Jezus je naš kralj, kot Bog in človek, ker ste obe natori v eni osebi združene, to je že angelj Gabrijel Marii povedal, rekoč: Gospod Bog mu bo dal sedež Davida njegoviga očeta, in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj, in njegoviga kraljestva ne bo konca. Ko Bog ima oblast čez vse ljudi in druge stvari, kakor Bog in človek skupej je pa to oblast zaslužil po svojim terplje- nji in smerti, kar je poterdil po svojim od smerti vsta¬ jenji, ker je rekel: Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Cerkev Jezusova ali vsi pravoverni kristja¬ ni so njegovo kraljestvo na zemlji, ker si jih je s svo¬ jim terpljenjem in smertjo odkupil. Znano nam je, de pervi človek je hotel že v raji božji oblasti se odtegniti in Bogu enak biti, in po svoji nepokoršini se je ločil od Boga in njegoviga kraljestva, bil je njegov sužen. Oče nebeški je iz ljubezni do nas svojiga ljubiga Sina na svet poslal. Jezus vzame človeško natoro na se, se je med ljudmi kot človek perkazal, ka¬ kor človek lerpel in umeri, in tako kraljestvo hudobniga duha razdjal. In ko je v nebesa odšel, je poslal sveti- ga Duha, kteri to dela, kar je Jezus začel, in bo delal do konca sveta, ker bo ljudi skozi sveti kerst in vero iz kraljestva hudobniga duha v kraljestvo Jezusovo spelje¬ val. Po svetim Duhu pride Jezus v naše serca. Cer¬ kev po svojih duhovnih oznanuje božjo besedo, Jezus pa po svetim Duhu stori v nas, de jo spoznamo in ljubimo, se zmotam sveta odpovemo, in zapovedani Jezusovim se podveržemo, smo mu Ker naše serce sladkosti in tako on v nas veselje sveta ljubi kraljuje, ga Je- c zus, ki v nas prebiva, oberne, de začnemo njega ljubiti, in veliko veči veselje in sladkost v svojim sercu do Je¬ zusa občutimo, ki ga per nobeni stvari in per vživanji nobeniga posvetniga veselja nikoli nismo občutili. To veliko veselje do Boga stori, de ne maramo več toliko za stvari, jih nehamo nezmerno ljubiti, in jih le toliko 339 porajtamp, kolikor nam jih je treba; nase za Jezusa go¬ reče serce je merzleji proti stvarem in proti vživanju posvetniga veselja. Zakaj dokler je grešnik pod oblastjo hudiča, to je, de njegovo voljo spolmije, stori veliko kri¬ vic, in veliko hudiga, kader pa pride božje kraljestvo v njega, de Jezus v njem kraljuje, grešnik njegove za¬ povedi ljubi, in po njih pravično , sveto živi. Zato so kristjani v sv. pismu svetniki imenovani, ker zares sveto žive.' O kako dobro in prijetno je v božjim kraljestvu biti, kjer so tako dobri ljudje. Sveti Pavel od božjiga. kraljestva lepo govori, ker pravi: »Božje kraljestvo ni jed in pijača, am¬ pak pravica, mir in veselje v sv. Duhu.” Himlj. 14. 17. Pravica v kristjanih stori, de vse dopolnejo, kar so Bogu in bližnjima dolžni, in se varjejo v nar manjših rečeh koga poliujšati, kakor jih vera uči tako vse store. Mir je v kristjanih, ker pravično žive, svoje po- željenje krote, in v njih ni strahu in neppkoja, ker vse nečimerne in nepotrebne želje so pregnane. Veselje pa vživajo duše, v kterih Jezus kraljuje, ker vejo, de hu¬ doba nima nič per njih, ko so poželjenje do hudiga in greh premagale in zapustile, mirno in veselo božjo voljo spolnujejo, in v upanji čakajo, de Jezus jim bo še veči dobrote v nebesih dal. Ker nas je Jezus iz ljubezni s svojo kervjo odku¬ pil, smo njegovi; prerodil nas je sveti Duh v svetim kerstu v božje otroke, bodimo mu kot svojima kralju in Gospodu v vsini pokorni, naj .Jezus kraljuje s svojo mi¬ lostjo in s svojimi zapovedmi v naših sercih vekomaj. Prosimo ga, de naj ne dopusti, de bi greh v nas go¬ spodaril, temne naj stori s svojo milostjo, de hudo po¬ željenje bo vselej njegovim zapovedani pokorno, in naj pomanjša strah v naših sercih , kader bi se svojih po¬ prejšnjih grehov in pravične sodbe spomnili, de terdno upanje na milost božjo in njegovo neskončno zasluženje vedno v svojih sercih ohranimo. J ' on* 340 55. Jezus nam izgled, Kak6 »ivetl. Dokler je bil pervi človek nedolžen in pravičen, tak kakor ga je Bog vstvaril, je lahko spoznal Boga in božjo voljo, in ker ni nič hudiga poznal, je imel vse ve¬ selje le v Bogu in v dopolnjenju njegove svete volje. Po grehu se je pa človek ves popačil, njegov um je otemnil, in volja je oslabela, stvari, ki jih vživa, ga zdej motijo in mu pamet še bolj oslepe, de ne spozna prav Boga in volje božje tako, kakor v svoji nedolžnosti. In kakor smo se prepričali v naukih, so se ljudje v vživa- nji stvari tako globoko zgubili, de so jih kot bogove molili, svojiga stvarnika pa pozabili, in če so jim bile zapovedi božje oznanovane, so mislili, de jih ni mogoče dopolniti, in ko so eden druziga vidili. kako de živi, so bili v svoji hudobii se bolj poterjeni. Bog je scer od časa do časa tudi dobre ljudi na svetu imel, kteri so po njegovi volji pravično živeli, de bi bili hudobni vidili, de je mogoče z božjo pomočjo po volji božji živeti, in de bi jih posnemali. Pa nar bolj popolni izgled nam je Jezus dal. Jezus, božji Sin, je človek postal, med nami prebival, v vsim skušan bil, ka¬ kor mi razim greha. On nas je učil Boga in njegovo sveto voljo prav spoznati, in ker je vse tako tudi storil, kakor je učil, nam je dal izgled, kako moramo tudi mi, božji otroci, živeti. Zapovedal nam je popolnoma živeti, kakor je naš Oče v nebesih. In dal nam samiga sebe v izgled, rekoč: »Izgled sim vam dal, de ravno tako tudi vi storite, kakor sim jest vam sto¬ ri]?’ Jan. 13. 15. Aposteljni so Jezusa vedno za izgled imeli, kako morajo živeti, in so ga tudi vernim kazali, de naj ga posnemljejo. Sv. Pavel pravi: »Posnemajte mene, kakor tudi jest Kristusa posnemljem.” 1 Kor. 4. 16. Kristus vam je izgled zapustil, de po 341 njegovih stopinjah hodite, pravi sveti Peter. 1. list. 2. 21. Tako nam je Jezus s svojini življenjem vidno po¬ kazal, kaj božja svetost hoče, de naj storimo, ker je on ko Bog v človeški natori ravno v takih, in večkrat še v hujših okolišinah, kakor smo mi, po volji božji vselej storil. In v Jezusu imamo vselej izgled, kako živeti. Ko bi vsi ljudje okrog nas še tako nemarno in hudobno živeli; le nikar na nje ne glejmo , ampak na Jezusa. Tako se bomo njegovi svetosti zmirej bolj perbli- ževali, ko bomo z njim enih misli, želja in djanja, bomo tudi z njim v večno veselje, v nebesa peršli. Zato sv. Pavel uči, rekoč: »Vemo, de tem, kteri Boga lju¬ bijo, vse k dobrimu tekne, kteri so po njego¬ vim sklepu k svetosti poklicani. Zakaj, kteri je p rev idil, je tudi prej odločil, de bi podobi njegoviga Sina enaki postali.” Rimlj. 8. 28. 29. Kako Jezusa posnemati nas on sam uci, rekoč: »A ko hoče kdo za menoj priti, naj zataji s a- miga sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hodi za menoj.” Mat. 16. 24. Sami sebe pa zatajimo, kader Jezusovim naukam verjamemo, ne pa sebi, po volji ne delamo, ampak po Jezusovi, in svoje hudo poželjenje krotimo, de le po svetim evangelji živimo. Svoj križ pa vsaki dan nosimo, če nadloge in vse hudo, kar vsaki dan občutimo, voljno preterpimo, dela in opravke svojiga stami zvesto opravimo. Za njim pa hodimo, kader si perzadevamo Jezusovo življenje posnemati, de bi njemu enaki bili. To storiti je Jezus nam vsim zapovedal, ker drugac zvelicenja u- pati ne moremo; in ako sebe ne zatajimo, tudi drugih božjih zapoved dopolnili ne bomo. Opominjam pa vas bogaboječe kristjane, ki se per- mirjate drugim kristjanam, ktere vidite v velicih pregre¬ hah, kterih vi nimate, nikar se ne prevzemite v svojih 342 sercih, ne bodite nepahnjeniga duha, ampak poglejte Kristusa, njemu se permirjajte in ne boste napuhnjeni, ko hote vidili, koliko se vašimu življenju manjka, de bi bili Jezusu enaki, in s žalostno dušo bote mogli spozna¬ ti, de ste komej zaceli kakor pravi kristjani živeti. Jezusova ponižnost, krotkost, ljubezen, poterpežlji- vost in pokoršina naj je nam vedno pred očmi, de se bodo dela Jezusoviga življenja na naših telesih vi- dile; in če se bodo take čednosti per nas vidile, bomo Jezusov izgled posnemali, kteriga nam je zapustil, in tako bomo Bogu podobni. Jezus nas srednik in besednik pri ISogu. Sveti Pavel Jezusa srednika imenuje rekoč: En sam Bog je, tudi en sam srednik med Bogam in clove- kam, človek Kristus Jezus, kteri je sebe dal za odreše¬ nje vsili. Perva človeka sta se pregrešila, in božje do- padenje zgubila. Bog se je od človeka ločil, ker je člo¬ vek prej Boga zapustil. J)e hi se človek z Bogam spra¬ vil in spel k Bogu prišel, je Jezus človeško natoro na se vzel; ker med Bogam in človekam ne more drugi sprave storiti, kakor včlovečeni Bog; Jezus kot Bog je bil Očetu popolnama enak, in je bil človek kakor mi. Mogel je božji pravici za nas zadosti storiti, scer ne more Bog z nami biti. Z molitevjo, terpljenjem in smert- jo je mogel zadostiti, ako je pa to hotel, je mogel božjo natoro na se vzeti. Kakor Bog je imel božjo natoro, in je vse storil, kar je Bog zavoljo človeka hotel, de se mora v spravo z njim zgoditi, in kar človek, božja stvar ni¬ koli storiti ne zamore. Jezus je pa tudi človek bil, tako je per Bogu za človeka, ki ga je razžalil, vse pridobil, kar od Boga potrebuje. Zato pravi Jezus: »Jest sim pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k 0- č e t u d r u g a e, kakor p o m e n i. ” Jan. 14. 6. 343 Bog hoče, de naj ga človek po vrednosti časti in v vsini po njegovi volji živi, njegovi pravici pa zavoljo grehov zadosti stori. Usmiljenje božje pa hoče, de bi se grešniinu človeku milost delila, Jezus s človeško na- toro sklenjen je Boga častil, kakor ga nobeden drugi človek častiti ne zamore, in ker je vse naše grehe na se vzel, z njimi na križ šel, in za nas umeri, je za nje božji pravici zadosti storil, in nam milost in odpušenje grehov zaslužil. Po Jezusovim neskončnim zasluženji zamoremo Boga spodobno častili, ako smo z Jezusarn sedinjeni; Jezus nam vse svoje zasluženje in gnado po svetim Duhu daje, ktera v nas stori, de Boga častimo, molimo, vse voljno zavoljo Boga terpimo in za svoje grehe se pokorimo. Vse to pa dela le eden in ravno ti sti Duh božji, in zato so naše dela večniga plačila vredne, ker jih Bog v nas začne, in z našim radovoljnim priza¬ devanjem speljuje in konča. Tako smo zdej skozi kri Kristusovo se Bogu perbližali, ki smo nekdej delječ od njega bili brez upanja in brez Boga. Efez. 2. 12—13. Ker nas je pa Jezus z Bogani spravil, se ne sme¬ mo goljufati, de nam je zadosti, če le nehamo grešiti in v Jezusa Kristusa verujemo, pokoriti se moramo tudi zavoljo grehov s poštam in drugimi spokornimi deli, in se z ubogajmedajenjem od grehov odkupiti. To zapo¬ ved nam je Jezus dal, ko je učiti začel, peno njegovo govorjenje je bilo, delajte pokoro; in to zapoved najde¬ mo v več mestih svetiga pisma zapisano. Jezus je sto¬ ril vse za nas, kar nas nobeden ni zamogel storiti, zapovedal nam pa je tudi vse storiti, kar je v naši moči, de se njegoviga neskončniga zasluženja vdeležimo in si ga perlastiino. In Jezus še vedno za grešnike v nebesih prosi, in svoje terpljenje in sniert za nje Bogu daruje, de jim milost sprosi, ktero jim po svetim Duhu deli v svoji cerkvi. Torej storimo vse, kar je v naši moči, upajmo pa stanovitno, desiravno nas naši grehi strašijo. 344 de Jezus ostane nas srednik in besednik pri Bogu, on zamere mir storiti, in dokler Jezus nas srednik ostane, se ne dajmo v upanji premakniti, ali po skušnjavah zmo¬ titi, de bi se na božjo milost terdno ne zanesli. Ako je Bog za nas, kdo bo zoper nas! — Jezus nas veliki mašnik. Človek je dolžen Boga častiti in moliti, in ker vse od Boga imamo, dušo in telo in vse druffe reci, smo dolžni tudi Bogu vse darovati, to je, vse tako oberniti, de božjo čast viksamo. Darovali so ljudje Bogu o vsih časih, kar smo že slišali. Dokler duhovnov ni bilo, so hišni gospodarji Bogu dari daravali. Po Mozesu je pa Bog rod Levi odločil, iz kteriga so duhovne zvolili, de 50 službo božjo v tempeljnu opravljali in darovali. Vsi pa so bili le podoba Jezusova, ker Bog je rekel: »Jest 51 hočem zvestiga duhovna obuditi, on bo storil, kakor je mojimu sercu in duhu všeč?’ 1. Kralj. 2. 33. In ta je Jezus. Njega je Bog od ve¬ komaj zvolil, ker mu je rekel: »Ti si moj Sin, da¬ nes sim te rodil. Ti si mašni k na vekomaj po redu Melhizedeka.” Ilebr. 5. 5. Kakor je Bog’ svet, tako mora tudi veliki mašnik svet hiti, kakor sveti Pavel uči, rekoč: »Spodobilo se je, de bi taki ga višjiga mašni ka imeli, kteri je svet, nedolžen, ne o madež en od grešnikov odločen in viši kot nebesa, kterimu ni treba, kakor duhovnu vsaki dan popred za svoje gre¬ he, potlej za grehe ljudstva darovati; zakaj to je enkrat storil, ker je sebe daroval.” Ilebr. 7. 26—27. Jezus je svet, nedolžen in neomadežen, torej zamore tudi ljudi posvečevali. Bil je odločen od ljudi, ko ni imel greha ne nagnjenja do greha v sebi, in desiravno 345 je med grešniki živel vender njih grehov nikoli deležen ni bil. Bil je višji kot nebesa, kar je božji Sin. Du¬ hovni stare zaveze so mogli prej za odpušenje svojih grehov Bogu dari darovati, potlej še le za ljudstvo. »Je¬ zus , ki ni greha imel, in ki je Bog bil, ga tudi storiti ni mogel, ves je bil svet, daroval je samiga sebe Bogu v dar za vse ljudi na svetu , in ne za se, ker mu ni bilo treba. In ko je Jezus veliki masnik na vekomaj, daruje se zdej v nebesih svojo dušo in telo, svoje terplenje in smert v zvelicenje ljudi. Daruje se pa tudi v cerkvah, kjer je pod podobo kruha in vina pričijoc , kakor se je daroval na križu, kjer je bil dar in masnik. De bi pa vernim vidno bilo, kaj Jezus dela, je mašnike svoji cerkvi za¬ pustil, kteri vidno to delajo per sveti masi, kar masnik ne vidno stori. Oni so z njim le en masnik, ker le to delajo, kar Jezus dela v zvelicenje sveta. Zahvalimo Boga, ki nam je toliko dober, de nam je duhovne dal, po kterih nam svoje k zvelieenju potreb¬ ne dari deli. Vse, kar smo slišali, de je Bog za nase odrešenje in zvelicenje storil, nas prepriča, kako močno nas Bog ljubi, in nas uči, kako sereno bi tudi mi, otro¬ ci božji, mogli Boga ljubiti, kakor nas sveti Janez opo¬ minja, rekoč: Ljubimo Boga, ker on nas je prej ljubil. Jezus glava kristjanov. Sveti Pavel v svojih listih uči, de cerkev je Jezu¬ sovo duhovno telo, vsaki kristjan je ud tega telesa, in Jezus Kristus glava, s ktero so vsi udje sklenjeni. »Vse muje podvergel, pravi sv. Pavel, in njega glavo vse cerkve postavil, ktera je njegovo te 16.» Efez. 1. 22. Jezus je prišel na svet, de bi si bil ljudi za svoje kraljestvo nabral in cerkev postavil, v kteri bi zamogli 346 zveličenje zadobiti, ko je pa sel v nebesa, je poslal sve- tiga Duha, po kterim svojo cerkev omoži, de bodo do konca sveta ljudje na zemlji perložnost imeli udje Jezu- soviga telesa in cerkve postati. Jezus je bil s svetim Duham napolnjen, in tega deli vsakimu po meri darov, in ta Duh je življenje celiga telesa, to je, vsili kristja¬ nov, kakor je v glavi, tako je tudi v celim telesu in v vsakim udu. In sveti Duh, kteri s svojo milostjo v nas vsili prebiva, nas med seboj sklene in z glavo, z Jezusam Kristusarn, de smo eno telo, in stori, de raste¬ mo v dobrim v Kristusu. Ude Jezusoviga telesa nas sveti Duh v svetim kerstu in v zakramentu svete pokore stori. V drugih svetih zakramentih nas kristjane se bolj močne dela. Pred ko smo kerseni bili, smo bili v kraljestvu hudiče¬ vim, in če po svetim kerstu grešimo, se od Jezusa in njegoviga kraljestva ločimo, in se spet v kraljestvo hu¬ diča povernemo. Skozi zakrament svete pokore nas sveti Duh spet reši od greha in iz kraljestva teme, o- praviči nas in z Jezusam sklene, po drugih svetih zakra¬ mentih pa to edinost z Jezusam ohrani in jo vedno moč¬ nejši dela. Posebno zedinjeni smo pa z Jezusam skozi vživanje svetiga rešnjiga telesa, po kterim se Jezusovi¬ ga duha in božje natore vdeležiino, in skozi vero, upa¬ nje in ljubezen bo ta zaveza zmirej terdnejši, ker Jezus po svetim Duhu te čednosti v nas močne stori, ki v nas prebiva. Ta sveta zaveza z Jezusam nas uči, kako srečni de smo kristjani; kakor so vsi udje našiga telesa z gla¬ vo sklenjeni, in je vender le eno telo, en človek, tako smo tudi vsi z Jezusam, našo glavo le eno duhovno te- 16, in ravno zato njegovih dari , njegoviga terpljenja in neskončniga zasluženja deležni. Ker je Jezus naša gla¬ va, tudi vse dobro kar storimo, v nas in z nami dela; in vse naše dobre dela večniga zveličenja vredne stori. 347 ko jih 'L n jim storimo. Kakor smo pa deležni Jezuso¬ vima zasluženja, tako smo tudi deležni eden druziga do¬ brih del, ker smo vsi udje eniga telesa. In ta zaveza se po smerti ne razterga, še znrirej ostanemo zvezani s svet¬ niki v nebesih in z dušami v vicah, ker je duhovna in ne telesna. Ta nauk je za nas kristjane poln tolažbe, ker ve¬ mo, de vse dobro, kar so pravični na zemlji storili, tudi nam v dobro zaleže, ker smo udje ravno v tistim Jezu¬ sovim telesu, v kterim so oni bili, so in ostanejo, tode moramo v ljubezni z njimi, med seboj in z Bogam zvezani biti. Mladika le toliko časa rodi, dokler se terte derži, ker od terte mozeg in moč dobi, sad obroditi, če je pa od terte odrezana, se posuši in bo v ogenj ver- žena in zgori, ravno tako bomo tudi mi toliko časa dela večniga zveličenja vredne opravljali, dokler smo v gnadi božji, ali z Jezusam združeni, in je Jezus z nami. To¬ rej perzadevajmo si, de ostanemo z delavno vero in sta¬ novitno ljubeznijo z Jezusam sklenjeni, de nas nič ne bo zamoglo od Jezusa ločiti. Prosimo pa tudi Jezusa, de naj nas nikdar ne zapusti s svojo pomočjo, de bomo vselej njegovo voljo spolnili. 59. Jezus Kristus naš sodnik. Jezus sam uči, de je sodnik pravičnih in grešnikov, ker je rekel: »Oče nikogar ne sodi, temuč je vso sodbo Sinu dal.” Jan. 5. 22. Cas bo prišel, ko bodo mertvi iz grobov vstali, in pred Jezusa prišli, in bo vsakiga sodil, kolikor je dobriga ali hudiga storil, in ločil bo hudobne od pravičnih, ravno tako kakor pa¬ stir loči kozle od ovac. Pravične bo seboj vzel v ne¬ besa, grešnike bo pa zavergel v večni ogenj. De je Jezus sodnik postavljen se spodobi. On je prišel zveličat ljudi, kteri bodo va nj verovali, s svojo 348 kervjo nas je vse odkupil, zasluzil nam je vse gnade, kterih potrebujemo živeti po njegovi volji, in jih je svoji cerkvi izročil, de jih nam deli; on je glava vsili pravo¬ vernih, torej mu je Oče sodbo dal, de jih bo sodil, in jim plačal, kakor so verovali in živeli po njegovih zapo¬ vedih, z večnim življenjem v nebesih ali z večnim za- verženjem v peklu, kakor je sam povedal, de bo prišel sodit, in kako bo sodil. Ker bo J ezus nas sodnik ob uri smerti in poslednji dan sveta, živimo po njegovih zapovedih, in ostanimo z njim sklenjeni, de ga bomo imeli prijatla, in milost za- dohimo, kader nas bo sodil. 60 Od božjih lastnost Od stvarjenja sveta in človeka smo se učili Boga poznati, in sam Bog se je razodeval po svojih naukih, kdo de je, in kaj hoče, de naj storimo, de bomo srečni in zveličani, pa Jezus nas je še le Boga prav spoznati učil, in nam njegovo sveto vOljo popolnama razodel. Boga prav poznati nam je k zveličenju treba, ker, če ga prav ne poznamo, mu tudi po njegovi sveti volji slu¬ žiti ne moremo. Torej hočemo slišati, kaj Jezus od svo- jiga in našiga nebeškiga Očeta še posebno uči, ktere lastnosti ali popolnomosti Bog ima. Ktere so njegove lastnosti l 1) Bog je zgol duh. Jezus uči: Bog je zgol duh. Jan. 4. 24. On nima trupla, zato se ne more viditi, ima popolnoma um, vse ve in ume, ima pro¬ sto voljo, stori vse kar hoče, in kar noče ne stori, nič ga ne zaderžuje, in nič ga ne more prisiliti storiti, kar noče, tode le dobro stori, ker le resnico in dobre dela on ljubi. 349 Tudi duša človeška je duh, kteri je Bog dal um in pamet, de spozna dobro in hudo, ve ločiti dobro od hu- diga, in ji je dal prosto voljo zvoliti dobro ali hudo, in v tem mu je tudi podobna, razloček je, de je per Bogu vse popolnoma, in volja brez vsiga zaderzka. Bog je stvaril angelje, zgol duhove, stvari! je člo¬ veku dušo, ktera je duh, tako je tudi on sam duh. Dal je angeljem in naši duši um in prosto voljo, tako jo tu¬ di on ima, scer bi je ne bil mogel angeljem in našim dušam dati. Ker je Bog zgol duh, kakšni moramo bili do Bogdl Ker je Bog zgol duh, moramo njega v duhu in resnici moliti, česar nas Kristus uči rekoč: » Bog je duh, in kteri ga molijo, naj ga v duhu in res¬ nici molijo.” Jan. 4. 24. To je, storimo take dela, ktere naša duša hoče, ne pa tacih, ki jih poželjenje na- šiga mesa hoče; in ne mislimo v svojo večno škodo, de bi le z jezikam in z unanjimi deli Boga prav molili in častili. Ljudi lahko motimo z besedami, ki našiga serca ne vidijo, Boga pa ne, ki naše serce vidi, in pozna na¬ še zelje in misli, le kader je naše serce od ljubezni do Boga vneto in dobre dela ali po volji božji storimo, ta¬ krat Boga prav častimo. Ker je Bog zgol duh., ali so zato unanje opravila božje službe nepotrebne? Desiravno je Bog zgol duh, so unanje dela po¬ trebne, ker po unanjih delih se razodeva, kaj in kako naša duša od Boga misli, in se proti njemu zaderži, in unanje dela tudi v bogaboječnosti podpirajo in va-njo napeljujejo. Gotovo je, de kdor zunaj pobožnosti in če- šenja ne kaze, tudi duša Boga ne ljubi. Zna se zgo¬ diti, de se človek z unanjimi deli hlini, in duša zato ne ve, de bi pa človek Boga v sercu ljubil, in ljubezni zu¬ naj ne kazal, se ne zgodi. Ako je človek v sercu svo- 350 jiga Boga vesel, se mu njegovo veselje tudi na telesu, na zunanjim zaderžanji vidi; in če grešnik čez svoje grehe žaluje, se mu tudi zunaj vidi. Kader bomo svoje roke proti nebesam povzdigova¬ li, ali pred Bogam svoje kolena pripogovali, ali na persa terkali, naj bo takrat tudi naša duša v Boga zamišljena, spoznajmo svojo nevrednost, obstojmo svoj nič pred Bogam, in obljubimo mu vselej le njegovo voljo do¬ polniti. Jezus, ki je nar bolj popolnama Boga v duhu in resnici molil, ni zavergel takih šeg, po kterih pobožni ljudje hrepene in Boga caste. On sam je poklekoval, na svoj obraz padel, kader je svojiga Očeta prosil ali se mu zahvalil, je proti nebesam pogledal. Ocitniga greš¬ nika, ki se je iz skesaniga serca na persa terkal, ni za¬ vergel, ampak ga opravičeniga pred Bogam imenoval. Jok zgrevane Magdalene, mazanje njegovih nog z di¬ šečim mazdam mu je bilo všeč, ker je to storila iz pra¬ ve ljubezni do Boga. Aer je tedej Bog zgol duh, zakaj sveto pismo od njega pravi de govori, vidi, sliši,, ima roke', noge'? Sveto pismo tako od Boga govori zovoljo naše sla¬ bosti, de ložej umemo, ker po človeško drugač od Bo¬ ga ne moremo govoriti. Se reče, Bog govori, ker Bog s svojo mogočno voljo stori, de se besede slišijo. Se reče Bog vidi in sliši vse, ker je vsigaveden in povsod pričijoč; ima roke in noge, ker s svojo vsigamogoČno voljo vse lahko stori. Ker je Bog zgol duh, in telesa nima, je mar napak., de pisane podobe od njega imamo? To ni napak, podobe nas še le večkrat opomnijo na Boga, in nas hude k češenju božjima, le misliti ne 351 smemo, de podobe kako moč v sebi imajo, ali de bi od njih kaj zadobili ali »prosili. 2) Bog’ je večen. Bog ni nikoli začel biti, je vselej bil, in ne bo nehal biti. Jezus uči, de je Bog večen , ker je rekel , de bo sodnji dan z voljenim rekel: »Pridite že gnani mo- jiga Očeta! posedite kr a Ij e s tvo, k tero vam je per pravi jen o od začetka sveta. Mat. 25. 34. In pravični pojdejo v večno življenje, grešniki pa v več¬ no terpljenje, pravi Jezus. Bog bo plačeval pravične z večnim veseljem, grešnike pa z večnim terpljenjem, tako more tudi večen biti. Bog je že Mozesu povedal, de je večen. Ko ga je Mozes pri gorečim germu vprašal, kaj jim hočem reči, de mi bodo verovali, de si me ti poslal, mu je Bog od govoril: »Reci jim: Bog vaših očetov, ki je vse¬ lej bil, in vedno bo, me je k vam poslal. 2. Moz. 3. 14. »Gospod! ti si od roda do roda na¬ še pribežališč bil. Pred, ko so gore postale, je zemlja in svet stvarjen bil, si ti Bog od vekomaj. Psi. 89. 1 — 2. Kaj nas večnost božja uči '. Ko je Bog večen in mi smo njegovi otroci, terdno upajmo va-nj, on je naš večni Oče, vedno bo skerbel za nas, kakor je dosihmal. Vse bomo zgubili, starše, brate, sestre, prijatle in dobrotnike, Bog pa ostane vekomaj. Večno bo dobre ljubil, in jih v nebesih plačeval z več¬ nim veseljem, in večno se mu bo nad hudobnimi studilo in jih ho kaznoval. Torej ljubimo dobro, in prizadevajmo si po njegovi volji storili, greh pa sovražimo in varujmo se ga. 3) Bog je v siga v eden; ve, kar je bilo, kar je in bo, ve naše nar skrivniši misli, ne more tedej golju¬ fan biti. 352 Bog je vse vstvaril, ohrani vse, in viza ceh svet, torej pa tudi vse pozna in ve, sodil bo vse ljudi, zato mora tudi vediti kako žive, de jih bo vedil soditi. Ve pa tudi vse, kar je minulo. Ljudje pozabijo, kar so nekdej sto¬ rili, ker je preslab njih um, Bog pa nič ne pozabi. On ve, kaj se bo prihodnjič godilo, vse bo vstvaril, ohranil in vladal, sodil bo pravične in grešnike, tako mora tudi že zdej vse vediti. Bog je tudi našo dušo stvaril, jo pozna in ve, kaj misli in želi ali imeti hoče. Ko Bog vse ve, in vse pozna, pravimo, de je vsigaveden. De je Bog vedil, kaj sta Adam in Eva storila, kaj je Kajn v sercu hudiga mislil, smo se v večih zgodbah pri Noetu, Abrahamu, Izaku, Jakobu, Mozesu, pri Izra¬ elskim ljudstvu, po prerokih, že dovelj prepričali. Jezus uči, de je Bog vsigaveden, ker pravi, de so lasje na naši glavi sošteti in de vrabec ne pade s stre¬ he brez volje božje. De Bog ve, česar nam je treba še prej, ko ga prosimo, nam ne gre vdornih. Ce Bog clo za naše lase ve, ki so nar manjši stvar na našim tele¬ su, koliko bolj ve za veči reči! Kaj nas uči božja vsigavednostl 1) Nas uči se greha varovati. Živa vera, de Bog je vsigaveden, je nedolžniga Jožefa, in čisto Suzano pred greham obvarovala. Jožef je ženi rekel: Kako hočem pred očmi svojiga Boga tako velik greh storiti? In Suzana je zapeljivcama odgovorila: Boljši je za me, de brez greha po krivici umerjeni, kakor pred Gospo¬ dovimi očmi greh storim. 2) Po volji božji radi dobro storimo, če tudi ne ve, in naj nam še tako težko bo, sej Bog, ki je naš Oče, vse ve, in nam bo vse plačal. 3) Bodimo poterpežijivi v svojih revah, križih in nadlogah, Bojr naš Oče vse ve, in nam bo vse v dobro obernil. Job v svoji veliki revšini in neznani bolezni se je s spominam na božjo vsigavednost tolažil; ravno tako 353 je pravičniga Tobija v slepoti vsigavednost božja z ve¬ seljem napolnila. Spomnila se je Suzana per krivičnim obsojenji k smerti božje vsigavednosti, k Bogu zdihnila in rekla: Večni Bog! ti ves nar skrivnisi reči, ti ves, de so po krivim zoper mene pričali. Pole! jest umerjem! in nisim tega storila, kar so iz hudobije zoper mene zlegali. 4) Ne bojmo se ljudi, ako po volji božji mislimo in delamo, če nas po krivim sodijo in hudo in lažnjivo zoper nas govore, Bogu je znana naša nedolžnost. Hu¬ do obdolženje ljudi pravičnimi! ne skodje, kakor hvala hu¬ dobnežu nič ne pomaga. Bog bo ob svojim času vse po svoji sveti pravici razsodil, pred njim je vsako serce razkrito. Boj se pa grešnik Boga, njemu so vse tvoje dela bolj, ko tebi znane; spomni se hinavec, tvoja hinavsina le ljudi moti, pred Bogam ti ne bo nič pomagala. Po¬ tolažen bodi skesani grešnik, Bog tvoje skesano žalostno serce vidi, ve vse koliko si perzadevas za svoje spre- obernjenje, ne omagaj v zaupanji v Boga, sej je tvoj Oče. Potolažen bodi v svojih nadlogah in v terpljenji, Bog šteje tvoje solze, on ti jih bo zbrisal, in tvojo ža¬ lost v nebesih v veselje spreobernil. 4) Bog je nar modrejsi, ima nar boljši voljo, in de vse po svoji dobri volji spelje, izvoli tudi nar boljši perpomočke. Sveti Pavel od božje modrosti lepo govori rekoč: »O, visokost božje modrosti in znanja! Kako nezapop adlj i ve so njegove sodbe, in neizvedljive so njegove pota. Rimlj. 11. 33. Božja modrost se kaže v vsili stvareh in božjih navedbah, vse je lepo in prav naredil, in de hi ljudje pobožni, pravični in zveličani bili, vse na svetu njim k dobrimu obrača. V se ve, ker je vsigaveden, torej vselej tako dobro vse stori, de ni za popraviti, in se nikoli ne 354 kesa; svojiga dela nikoli ne skazi, ampak vselej eno z drugim sklene, de eno drngimu pomaga. Kakor v vsili delih božje vsigamogbčnosti njegovo modrost vidimo, se v človeku lepši kaže. Bog je člo¬ veka vstvaril, de bi njega spoznal, ljubil, njegove zapo¬ vedi deržal in zveličan bil. Zato mn je dal pametno du¬ šo in prosto voljo. Človek je pa skozi izvirni greh po¬ pačen od Boga locen in kazni vreden Kaj pa je Bog vse storil, de bi pokaženiga človeka popravil, smo vidili v stari zavezi, in v poslednjih časih je še svojiga Sina iz gole milosti na svet poslal, kteri je bil obljubljeni Odrešenik sveta. Tudi je znano, kaj je Jezus storil, de bi ljudje Boga spoznali, ga ljubili, po volji božji ži¬ veli in zveličani bili. Koliko dobrot je dodelil Bog Izra- elcam, in kako hudo jih je tudi kaznoval, kader so gre¬ šili, in vse eno ko drugo le zato, de bi bili va nj vero¬ vali, ga spoznali, po njegovi volji storili in se zveličali; zraven pa tudi zato, de bi bile tudi druge neverne ljud¬ stva po njih praviga Boga spoznale, ker Bog hoče vse zveličati. Mi smo vidili modrost kako je z Izra¬ elskim ljudstvam in s pravičnimi po samim delala, pa vselej le njim k dobrima, de je speljala svoj dobri na¬ men. Spomnimo se na Jožefa, Mozesa, Davida, Tobija i. t. d. kaj je Bog storil, de je dopolnil svoj namen, ko jih je hotel povikšati. Veliko hudiga so prelerpeli, kar jih je za tisti čas bolelo, pa vse je bilo po božji previdnosti in njim k pridu. Tako Bog tudi še današnje dni z nami dela. Zakaj Bogj ki je nar modrejšij dopusti toliko hudiga na svetu ? Bog veliko hudiga na svetu perpusti ravno zalo, ko je nar modrejši, pa naša pamet ne more vsiga limeti. De se potolažimo, hočemo premislili: 355 1) Ni vse hudo, kar se nam zdi hudiga. Bog vlada celi svet in ljudi po samim, kar se nekterim hudo vidi, je potrebno za vse ali saj za več druzih. 2) Telesno hudo pravičnim« ne more v resnici ško¬ dovati. ('e tudi vse blago in clo življenje zgubi, ni zato res nesrečen, on le zunanje dobrote zgubi, ktere niso prava sreča človekova. Človek je res srečen, ker ima dobro vest in cisto dušo brez greha, ima mirno serce, kar je nar veči sreča na zemlji. 3) če bi hudiga ne skusili, bi ne vedili, kaj de je dobro. 4) Telesne nadloge store, de si boljši življenje v nebesih vošimo, kjer je naše večno prebivališč, in se za nebesa bolj skerbno perpravljamo. Ako bi na zemlji vse imeli, kar želimo, bi zemljo ljubili, kjer nam ni večno ostati. 5) Nadloge zemeljske so perložnost veliko dobr ga storiti, ako bi jih ne bilo, bi ljudje ne imeli perložnosti, poterpežljivosti, usmiljenja in ljubezni svojim« bližnji¬ ma skazati. 6) Nadloge pravičniga skušajo in ga čistijo v do¬ brim. Nekteri misli, de ima terdno zaupanje v Boga, dokler mu Bog- vse da, česar želi; od te lepe čednosti se pa še le prepriča, kader mu Bog kakošno nadlogo pošlje, če ni nejevoljen, nepoterpežljiv, ne mermra zoper Boga, ampak voljno preterpi in spozna, de Bog vse prav stori. 7) Nadloge grešnika k spoznanju greha napeljujejo, ga od greha odvračajo, in mu dajo perložnost se zavoljo grehov pokoriti. Kaj nas uči božja modrost? Ko je naš um preslab vselej božje dela razumeli, bodimo ponižni in voljni vsiga, kar Bog stori, on je naš Oče, ki vse v dobro svojih otrok oberniti ve, in bo vse 23* .356 tako speljal, de nam bo k zveličenju pomagalo. Ne ne¬ hajmo dobriga delati, ako bi se nam se tako godilo, in ne omagujmo v veri in v upanji, v večnosti bomo vidili, de je bilo vse to dobro za nas, kjer bomo modriga Bo¬ ga molili in veseli hvalili. 5) Bog je vsigam o go če n : on je stvari! nebo in zemljo in vse, kar je; vse lahko stori, kar hoče, njemu ni nič nemogoče storiti, njegovi moči se nič ne more vstaviti. »Gospod je vse, kar je hotel v ne¬ besih in na zemlji, in v morji in v vsili globo¬ činah storil?’ Psi. 13. 6. Jezus je učil, de je Bog vsigamogočen, ko je na oljski gori molil: »Oče! tebi je vse mogoče.” Angelj je Marii rekel: »Per Bogu ni nobena reč nemogoča.” Luk. 1. 37. Greha ne more Bog storiti, ker je svet, in greh je njegovi natori nasproti. Božjo vsigamogočnost v v vsih stvarjenih re¬ čeh, če pogledamo nebo, vidimo brez števila zvezd na njem, če pogledamo po zemlji, vidimo, de je polna živih in neživih neobčutnih stvari, v.sih teh enkrat ni bilo, Bog jih je iz nič stvaril, hotel je, in so bile. Vse stvari je v lep red djal, vse viža, vse ohrani, in vse stvari so njegovi volji pokorne. Božja vsigamogočnost se nam je prav. kaza¬ la per Izraelskim ljudstvu per obhodu iz Egipta v pu- savi, in ko so Izraelci v obljubljeno deželo sli. Kaj nas božja vsigamogočnost uči ? Nas uči: . 1) Greha se varovati, ker božji roki ne bo nobeden odšel, in Bog bo grešnika ojstro strafal. Sveti Pavel pravi: »Strašno je pasti v roke ziviga Boga.” Ilebr. 10. 31. 357 2) Dobro delajmo, de bomo vsigamogočniga Boga prijatla imeli. »Ako je Bog za nas, kdo bo zoper nas.” Rimlj. 8. 31. 3) Zanesimo se terdno na božje obljube, gotovo bo spolnil, kar je obljubil, ker njemu je vse mogoče; v nadlogah, težavah in skušnjavah se na njegovo pomoč zanesimo, gotovo bo vse storil, kar nam je k zveličanju treba, ako pa nam ne pomaga, se moramo tolažiti, de nam je vsiga tega treba, de bo vse v naše dobro ober- nil, ker je naš Oče, in po svoji modrosti za nas skerbi. 6) Bog je povsod pričijoč, je v nebesih in na zemlji. Bog je vse vstvaril, ohrani vse po svoji volji, tedej je tudi povsod pričijoč. Jezus je rekel Samarijanki: ”Zena, pride ura, in je že tukej, de Boga ne bodo le v Jeruzalemskim tem- peljnu, ampak povsod molili.” Kader molimo, z Bogam govorimo, če pa povsod lahko z Bogam govorimo, tako je povsod per nas. In to božjo lastnost je že David do¬ bro poznal, ko je k Bogu molil, rekoč: »Kam hočem iti pred tvojim duham? in kam hočem pred tvojim obličjem bežati? Ako v nebesa grem, si ti tamkej, ako v pekel grem, si tudi tam- kej. Ako bom s daničnimi perutami zletel, in na kraji morja prebival, me bo tudi tukej tvoja roka peljala, in me bo tvoja desnica deržala.” Psi. 138. 7—10. In sveti Pavel je rekel: »V B ogli živimo, in se gibljemo in smo. Djan. a post. 17. 28. Bog je tedej povsod, in ni ga kraja ne v nebesih in ne na zemlji, kjer bi Boga ne bilo, in kjer smo, smo pred božjim obličjem in v njegovih rokah. Kaj nas uči božja povsodpričijočuostl 358 Nas uči: 1) V Boga povsod zaupati, ker je povsod per nas, in smo zmirej v njegovih rokah. Ako smo v nevarno¬ sti, in nikogar ni, de bi nam pomagal, kličimo Boga na pomoč, on nam zamore vselej pomagati, ker je s svojo vsigamogočnostjo per nas. Z Bogam se je tolažil Jakob, ki je bežal iz hiše svojiga očeta Izaka zavoljo togote Ezava, svojiga brata, in slišal je Boga govoriti: »Jest te hočem varovati, in srečniga te spet perpeljati v hišo tvojiga očeta, če boš moje zapovedi deržal. Potožimo svoje nadloge Bogu, povsod nas sliši, posebno naj se pravični človek božje pomoči veseli. Sveto pismo pravi: »Gospodje blizo per vsili, kteri v resnici va¬ nj kličejo.” Psi. 144. 18. 2) Ker je Bog povsod, tudi vidi vse naše misli, že¬ lje in dela, varvajmo se greha, ako hi ga tudi skrivaj storili, in bi nihče ne vidil, nas Bog vidi, in on nas bo ' 'O ' ■ sodil. Jožefa Egiptovskiga je spomin, Bog me vidi, pred velikim greham obvaroval. 3) Delajmo pa vselej dobro po božjih zapovedih, če hi nam še tako težko bilo, Bog vidi naše prizadevanje, in vse nam bo enkrat plačal, karkoli bomo zavoljo njega terpeli. 7) Bog je nar svetejši, ljubi in hoče vse do¬ bro in sovraži vse hudo. Jezus uči v svoji molitvi, de je Bog svet, ko je molil za svoje, rekoč: »Sveti Oče! posveti ljudi?’ Jan. 17. 17. Bog je Izraelcam re¬ kel: Jest sim Gospod vaš Bog, sveti bodite, kakor sim jest svet.” 3. Moz. 11. 44. Bog je pa tudi svojo svetost razodel, ko je angelje, ki niso po njegovi volji storili v pekel pahnil, razodel jo je nad pervimi starši, ko jih je po storjenim grehu iz raja izgnal, in z mnogimi nadlogami stiskal. Ko je bilo vse ljudstvo hudobno postalo , ob času Noeta jih je Bog s potopam končal. In v poslednjih časih je Jezus 359 na svet prišel, de bi božji svetosti zadosti storil, in bož¬ jo voljo v človeški natori popolnoma spolnil. In Bog nas uči, de v nobenim drugim ni zveličenja za nas kot v Kristusu, kteriga nam je dal, de bi bili po njem sveti. Vest nam je dal, ktera naše serce z veseljem napolni, kader dobro, in očita nam, kader hudo storimo. Vest nas žene dobro storiti, in hudiga se varovati. Ker pa vest v nas to dela, tako tudi Bog le dobro ljubi in hu¬ do sovraži, ko nam je on vest dal, in on po nji govori. Od Adama do sedanjiga časa Bog ljudi uči, kaj je njegova volja, ali kaj de je dobro, in kaj je greh. Ker greh človeka večkrat časno, vselej pa večno nesrečniga stori, daje Bog človeku potrebne pripomočke, po kterih zamore dobro storiti in se hudiga varovati. Obljubil je pravičnim večno zveličenje v nebesih, grešnikam pa je napovedal večne štralinge v peklu. Vse to nas uči, de je Bog svet. »Ti si Bog, kteri noče krivice, hu¬ dobni ne bo zraven tebe prebival, in krivični pred tvojimi očmi ne bodo obstali. Ti sovra¬ žiš vse, kteri hudo delajo,Jpogubil boš pa vse, kteri lažnjivo govore?’ Psi. 5. 5—7. »Go¬ spodje pravičen na vsih svojih potili, in svet pri vsih svojih delih. Psi. 144. 17. Ker je Bog svet, mu človek drugač ne more všeč biti, kakor če dobro ljubi in stori, in vselej zgubi milost božjo, kader greli stori. In kar je Bog rozodel za do¬ bro, večno dobro ostane, ker je rekel Jezus: »Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle.” Mat. 24. 35. Kaj nas uči. božja svetost l Uči nas: 360 tudi vedno v spominu imeli nauk, de vsi tejsi in Bogu m a, kakor je Mat. 5. 48. 4) Uei nas grehi, vsaka slaba misel in želja serca nas od svetiga Boga loči, in nas speljuje v kraljestvo hudobniga duha, kteriga z grehani posnemljemo. Torej ljubimo in storimo vselej, kar Bog zapove in nikoli v greh ne pervolimo, godi naj se nam kakor si bodi, bodimo že srečni ali nesrečni, naj nas zato ljudje ljubijo ali sovražijo, Bog nas bo ljubil, ako bomo po njegovi volji storili in cisto vest brez vsiga greha imeli. Bog je ljubil dobriga, pobožniga Davida , desiravno je bil pastir. Marija devica je bila zvoljena mati božja, ker je sveto živela, desiravno je bila revna. Izraelskiga kralja Savla je Bog ljubil, dokler mu je bil pokoren, pa ko se je božjimu povelju vstavil, ga je zavergel, in Davida namest njega za kralja postavil, i. t. d. Vse to nas uči, de Bog le tiste ljubi, ki po njegovi volji žive. Spomnimo se per vsaki priložnosti, kader bi imeli greh storiti na božjo svetost, in storimo po božji volji. »Hre¬ penite po miru z vsimi, in po svetosti, brez ktere ne bo nobeden Boga vidik” Hebr. 12. 14. 1) De naj vselej to storimo, kar nam Bog po naši vesti in svojih zapovedih zapoveduje, in vse opustimo, kar nam prepoveduje. 2) De naj se volji božji v vsili okoljsinah v poniž¬ nosti podverzimo z dušo in telesam, ker Bog vse po svoji sveti volji v dobro svojih otrok obrača, z vsako nepokorsino se Bogu vstavljamo, in ako se mu ne vda¬ mo, nas bo pogubiti mogel, kakor je hudobne angelje, ker per Bogu greh ne ostane, le dela po njegovi volj storjene veljajo. 3) De si moramo prizadevati zmirej boljši, in sve- podobnisi biti. »Bodite popolno- vas Oče nebeški popolnoma.” 361 Ao /tog le dobro ljubi in greh sovraži 3 zakaj pa greh dopustih 1) Bog dopusti greh, ker je človeku dal prosto voljo in um, de človek zamore spoznali dobro in hudo, in zvoliti dobro ali hudo. Ko bi mogel persiljen storiti, bi mu njegovo dobro delo ne bilo k zasluženju , kakor mu je, ko ga radovoljen s pomočjo milosti božje stori. 2) Človek dobro in hudo s svojo dušo ali s telesni¬ mi pocutki stori, ako bi Bog hotel, de bi greha ne sto¬ ril, bi mu mogel vse to odvzeti s čimur greši, s tem bi mu pa tudi moč odvzel dobro storiti in se zveličati, in ko bi Boff hotel ffreh zaderžali, bi ravno tako tudi veliko dobriga zaderževal. Hišni gospodar ni pustil Iju- like poruvati zmed pšenice, de, ako bi bili ljuliko pulili, bi tudi pšenico izruvali. Mat. 13. 3) Po hudobnim zadobi pravični priložnost veliko dobriga storiti, in svojo pravičnost še bolj očistiti skozi poterpežljivost per sovražnikih, ima priložnost svojo krot- kost pokazati, i. t. d. 8) Bog je nar resnic niši in zvestejši v svo¬ jih obljubah, ne more lagati ne goljufati. Bog je vsi- gaveden, ve vselej, kar je res; on je dobrotljiv in svet, hoče nam tudi le to povedati, kar je res, in ne more lagati, ker je svet, laž pa je njegovi natori nasproti, jo sovraži, torej le resnico govori, zato pravimo, de je nar resničniši. Človek, če je še tako resničen, ne ve vselej resni¬ ce, in zavoljo slabosti svojiga uma se tudi lahko zmoti, če tudi voljo ima, le resnico govoriti; Bog se pa nemo- re zmotiti, ker je vsigaveden. Pa tudi, kar Bog oblju¬ bi, ali s čimur žuga, se bo gotovo zgodilo, ker vselej resnico govori, in lahko tudi vse spolni, ker je vsiga- mogočen. 362 Jezus uti, de je Bog resničen, ker po svojim slovesu od učencov moli k nebeškima Očetu, rekoč: »Posveti jih v resnici! Tvoja beseda je resni¬ ca. w Jah. 17. 17. »Bog ni kakor človek, de bi lagal, tudi ne kakor sin človekov, de bi se spremenil. Ker j e tedej rekel, ali ne bo sto¬ ril, ker je govoril, ali n e bo spolnil?. ” 3. Moz. 23. 19. »Vse tvoje zapovedi so resnica.” Psi. 118. 151. »Zvest je, kteri vas je poklical.” 1. Tesal. 5. 24. Kuj nas uči ta božja lastnost! Uči nas: 1) De je vse res, kar Bog govori; vse spolni, kar je obljubil. Torej vervajmo vse, kar nas Bog uci, in s terdnim upanjem perčakujmo vsiga, kar nam je obljubil, bodimo vselej mirniga serca, če tudi precej ne spolni, spolnil bo gotovo. Adamu in Evi je obljubil Odrešenika, poslal ga je, desiravno še le štiritavžent let po storjeni obljubi. Abra¬ hamu je obljubil velik zarod , in de iz njegoviga rodu bo Odrešenik rojen, zgodilo se je. Nam vsim je oblju¬ bil, de bo pravične ljudi v nebesih večno srečne, zveli¬ čane storil, in zgodilo se bo. Žugal je hudobnim z več¬ nimi šlralingami v peklu, in spolnil bo gotovo, kakor smo se že prepričali pri Noetu, Mozesu, Izraelcih i. t. d. 2) Nas uči vselej resnico govoriti, in laži se varo¬ vati, in kar za gotovo obljubimo, zvesto dopolnimo, de bomo Boga posnemali, ki je resničen. 3) Storimo dobro in varvajmo se greha, Bog bo pravične v nebesa vzel, grešnike pa na večne čase po¬ gubil, kakor je govoril. 9) Bog je nespremljiv, je od vekomaj do ve¬ komaj ravno tisti. Vse na zemlji se spremeni, Bog se 363 pa ne spremeni. Ker je vsigamogočen ga ne more nič spremeniti; in ko je vsigaveden in moder, pozna vse do¬ bro in hudo popolnoma; ljubi dobro in sovraži hudo od vekomaj, torej se ne more spremeniti. Bog sam govori po preroku Malahiju: »Jest sim Gospod, in se ne spreminjam.” Malah.3. 6. »Ti, o Gospod! si zem¬ ljo v začetku nterdil, in nebo je delo tvojih rok. Ono bo minulo, ti pa ostaneš, ono se bo vse kakor oblačilo postaralo, ti pa ostaneš ravno tisti, in tvoje leta ne bodo nikoli pre¬ šle.” Psi. 101. 26—28. In sv. Jakob pravi: »Vsako nar boljši darovanje, in vsaki nar boljši dar je od z go rej, in pride od Očeta s vi tl ob e, p er k te rim ni premenjenja, tudi ne sence kake spremenljivosti.” Jak. 1. 17. Kaj nas uči božja nespremenljivost ! Nas uči: 1) Se terdno zanesli na njegove obljube in žaga¬ nja, vse bo spolnil, kar je pravičnim obljubil, in tudi kar je grešnikam žugal, če se ne spreobernejo iz celi- ffa serca. 2) Zanesimo se pa tudi na njegovo pomoč, kader bomo v nadlogah, vselej nam bo pomagal kolikor bo na¬ ši duši k zveličenju treba, on ostane zmirej vsigamogo¬ čen, torej vselej lahko pomaga. 10) B o g je n e s k o n č no do b e r sam na sebi, in nar dobrotljivši do svojih stvari. Jezus je rekel: En sam je dober, Bog. Bog sam ima vse dobre lastnosti popolnoma, kar imajo drugi dobriga, je vse od Boga, vsak dober dar pride le od Boga, Očeta svitlobe. Zato pravimo: Bog je sam na sebi večna dobrota, ker ima sam od sebe od vekomaj vse dobre lastnosti, on je nar modrejši, nar svetejši i. t. d. 364 Bog je pa tudi nar dobrotljivši, ker nam daje, kar nam je za dušo in za telo treba, in tudi drugim živim stvarem vse da, kar jim je potrebniga. Iz ljubezni nas je stvaril, nas ohrani, dal nam je pametno, neumerjočo dušo, nebesa nam je perpravil, svojiga ljubiga Sina je na svet poslal, de nas je odrešil, in po njem smo prejeli nar ve¬ ri nebeški dar, sveto vero. Bog skerbi za vse ljudi ni- skiga kot visociga stanu, za poglavarje kakor za pod¬ ložne, za revne kakor bogate, za mlade kakor za stare in za vse brez njih zasluženja. Se proti grešnikam je do¬ brotljiv, jim perzanaša, in če se spokore, jim grehe od¬ pusti; pusti svoje sonce sijati na pravične kakor na greš¬ nike. De je Jezus božjo dobrotljivost proti ljudem prav pokazal je rekel, de naj Boga Očeta imenujemo: Oče nas, kteri si v nebesih. »Ti razmak a s gore od z gorej doli, zemlja bo polna sadu tvojih del, ti pustiš travo za živino rasti, in zeliša k službi ljudi, ti kruh iz zemlje perpravljaš, in vino, ktero človeško serce razveseli, in kruh človekovo serce moč¬ no stori.” Psi. 103. »Po tem seje ljubezen božja proti nam skazala, ker je Bog svojiga edinorojeniga Si¬ na na svet poslal k spravi za naše grehe.” 1. Jan. 4. 9—10. Kaj nas uči božja dobrota ? Nas uči: 1) Boga čez vse ljubiti, ki je sam na sebi večna dobrota, in rnu kakor dobri otroci v vsim pokorni biti. Sv. Janez pravi: »Ljubimo Boga, ker Bog je nas prej ljubil.” 1. »lan. 4—19. 2) Svojiga bližnjiga ljubiti in mu dobro storili, ker Bog naš Oče tudi vse ljubi. »Preljubi! a ko nas je Bog tako ljubil, moramo tudi mi eden dru- ziga ljubiti.” 1. Jan. 4. 11, 365 11) Bog je nar m i 1 osti j ivš i, čaka grešnika, de hi se poboljšal, in nam grehe odpuša. Bog je Oče nas vsih, uči Jezus, in mi smo njego¬ vi otroci. Če otrok svoje starše zali, ga svare, strahu¬ jejo, pa precej ne štrafajo, čakajo , če bo otrok svojo nezvestobo, nepokoršino spoznal, obstal, jo obžaloval, odpušenje prosil in se poboljšal. Ako vidijo starši, otrok se kesa, si prizadeva svojo nepokoršino s zvestim do¬ polnjenjem volje staršev popraviti, in se varuje jih žaliti, mu odpuste, če se pa ne poboljša, ga štrafajo, pa ga vender še le ljubijo, ko svojiga otroka. Bog tudi opominja svoje otroke, ako greše, po vesti, vest jim ne da miru, serce je s straham in nemiram na¬ polnjeno, opominja jih z nauki, z izgledi drugih , ki so po grehu nesrečni, ker hoče poboljšenje, in de bi večni¬ mi! pogubljenju odšli, ker noče smerti, to je pogublje¬ nja grešnikoviga, temuč de bi živel, kakor govori po preroku Ecehijelu , rekoč : »Kakor resnično jest živim, nočem smerti grešnika, temuč, de se spokori in živi. Eceli. 33. Ce se pa grešniki ne poboljšajo in ne spokore, jih pa kaznuje. To se vidi ob času Noeta, sto in dvajset let jih je Bog čakal, in ker se niso poboljšali, je vse s potopam končal. Ninivljani so se poboljšali, se pokorili, in Bog jim je prizanesel, in po svoji milosti grehe in štrafinge odpustil. Koliko¬ krat je Bog Izraelce kaznoval, ki ga niso poslušali, pa vselej jim je poprej hudo žugal. Ravno tako stori še »dej Bog z grešniki, jih čaka, de bi se poboljšali, in če se spokore, jim grehe odpusti, in zato pravimo, de je milostljiv. Bog je pa tudi svojo neizmerjeno milost pokazal, ko je svojiga Sina na svet poslal svet odrešit. Jezus nas uči od božje milosti v prilikah od zgubljeniga sina; Jezus jo je pokazal nad prešeštovavko, ko je ni obsodil, nad očitno grešnico, nad razbojnikam na križi. 366 Kaj nas uči božja milosti 1) De Bog’ skesanim in poboljšanim grešnikam gre¬ he odpuša, kar serce spokornika grešnika mirno stori. 2) Nas uci proti svojimu bližnjim« usmiljenim biti, kakor je Bog proti nam; svojim sovražnikam, iz serca odpustiti, jim nič hudiga ampak dobro vošiti, in če je mogoče tudi storiti. Jezus nam zapove, rekoč: »Od¬ pustite, in vam bo odpušeno.” Mat. 6. 44. Jezus sam nam je dal izgled na krizi, ki je za svoje sovraž¬ nike molil, de hi jim Bog odpustil. 3) Nikar greha ne delajmo s tem izgovorom, de je Bog usmiljen, de ne bomo grešili na milost božjo, ve¬ liko več se varvajmo greha, ko je Bog dober, če smo pa v grehih bili, se poboljšali in spokorili, ne obupajmo, ker Bog skesanim spokorjenim grešnikam grehe od¬ puša, in nad njimi svojo nepreseženo milost skazuje. 12) Bog je nar p ravic niši plačuje dobro in ka¬ znuje hudo po zashiženji. Bog je svet, ljubi dobro in sovraži hudo, je vsiga- veden, ve vse dobro in hudo, kar ljudje store, je vsiga- mogočen, vse zamore storiti, tedej dobre dela z dobrim vračevati, in hude dela s hudim kaznovati, in ne gleda na veljanje ljudi. Sc na tem svetu nektere dobre dela z dobrim nastopkam plačuje, nektere hude dela pa s hu¬ dim kaznuje, v večnosti bo pa dobrim in hudim popol- nama plačal po njih delih. De bo Bog vse dobre in hude misli, zelje in dela po naši smerti večno plačal, nas Jezus uči, rekoč: »Ura pride, ob kteri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sinil božji ga, in bodo prišli, kte¬ ri so dobro delali, v vstajenje življenja, kteri so pa hudo delali, v vstajenje obsojenja.” Jan. 5. 28—29. Pravični bodo vstali od smerti, de pojdejo v nebe¬ sa, grešniki pa bodo vstali, de pojdejo v večno pogu¬ bljenje. Sveti Pavel od božje pravice tako govori: »Ali 367 zaničuješ bogastvo njegove dobrote in p o- t e r p e ž 1 j i v o s t i in d o 1 g o z a n a š e n j a ? Ne ve s, de te božja dobrota k pokori napeljuje? Po svoji t er d o v r a t no s t i pa, in po svojim sercu sebi jezo nakopavaš za dan jeze in razodenja pravične sodbe božje, kteri bo vsakimu po njegovih delih povernil, njim, kteri s stano¬ vitnostjo d ob riga djanja, čast, hvalo in n e- strohljivost išejo večno življenje, njim pa, ki so prepirljivi in se resnici ne vdajo, kri¬ vici pa verjamejo, jezo in s er d. Nadloga in b r i t k o s t e a k a d n š o v s a c i g a človeka, kteri hudo dela?’ Rimlj. 2. 4—9. Prepričali smo se od božje pravice po veliko izgle- dih iz svetiga pisma. Bog je hudobne angelje z nebes pahnil, Adama in Evo, ki sla grešila, iz raja izgnal, Noeta in njegovo družino ohranil, vse hudobne pa z vo¬ do končal. Strafal je Sodomo, Gomoro, Adamo in Se- boim z ognjem od nebes zavoljo velicih pregreh, pra- vičniga Lota pa je per življenji ohranil, ker ga je po angelji otel. Danijela je v levnjaku ohranil, levi mu niso nič storili, tožnike Danijelove so pa v hipu raztergali. Napuhnjeni in nevošljivi Amon je napravil vislice (gavge) za Mardoheja, pa on sam je bil na nje obešen. Anli- joh, kralj, je hotel vero zatreti v praviga živiga Boga, pa Bog ga je z neznano hudo boleznijo in hudo smertjo šl rafal. Ali Bog na tem svetu plačuje hudo in dobro po za¬ služeni i ? Bog ne plačuje na tem svetu dobriga in hiidiga po zasluženji, plačeval bo pa v večnim življenji; lukej je le kraj setve, tam bo žetev. — Dober človek je scer že na lem svetu srečen, ker ima dobro vest, je veseliga in 368 mirniga serca, pravičnika in pošteniga človeka ljudje časte, varčen si perhrani potrebni živež, čisti se obvar- je pred zasramovanjem in neznanimi boleznimi, mirniga človeka ljudje radi imajo, resničnima verjejo, usmiljenimi] radi pomagajo. Nasproti tudi hudobni na tem svetu kazni nekoliko skusi. Pijanec zapravi svoje premoženje, za¬ pravljivca pomanjkanje tare, jezniga, sitniga človeka se vsaki ogiba, nobeden se noče z njim pečati, goljufniga se vsaki varje , neusmiljenimi!, napuhnjenimu človeku, kader se mu kaka nadloga perpeti, mu jo vsi dobri, iz namena, de bi se po nji poboljšal, privošijo, nečisti bo zasramovan, in vest ga peče. Tako se vidi, de Bog s slabimi nastopki že na tem svetu nekoliko dobriga in hudiga plačuje. V božji moči je grešnika se drugač strafovati; postavim z boleznijo, sušo, močo, točo, ognjem in z drugimi nadlogami, in ne¬ srečami, kakor smo per Izraelcih vidili. Pa plačal bo Bog vsakima po zasluženji le na unim svetu, dobrim z večnim veseljem v nebesih, hudobnim pa z večnimi stra- fingami v peklu. Misliti pa od Boga ne smemo, de iz jeze, sovraš¬ tva, ali iz želja maševati se štrafuje, on je neskončno dobrotljiv in svet; če grešnike kaznuje, le stori, de jim da občutiti njih krivico in hudobijo, v kteri žive, de bi jo spoznali, se poboljšali in veči nesreči, pogubljenju odšli. Sveti Pavel nas opominja, rekoč: »Moj sin, nikar v n e mar ne pusti svarjenja G o sp odo v i- ga, in naj ti serce ne vpade, kader si od nje¬ ga svarjen, z akaj kter iga Go s p od ljubi, ga pod šibo ima, tepe pa vsaciga otroka, kteriga sprejme. Hebr. 12. 5 — 6. Gorje grešniku, kteri za svarjenje božje ne mara, dnevi bodo prišli, in prišla bo noč, ko ne bo mogel več delati, objokoval bo svojo terdovralnost na vekomaj brez upanja svoje grešno življenje popraviti ali se spo- 369 koriti se, brez vsiga upanja kterikrat resen biti, bo v nar bujib štralingah. Blagor mu pa bo, če se bo po božjim svarjenji poboljšal, obstal bo, de je Bog' tudi takrat, ko ga je štrafoval, z njim dobro mislil. Ko je Bog pravičen j zakaj dopusti , de se dobrim, pobožnim ljudem večkrat prav hudo., hudobnim pa dobro godil Zato, ker bo Bog se le na unim svetu plačeval po zasluženji. Bogatin je bil na zemlji srečen , Lacar pa reven in zraven še bolan; ko je bogatin umeri, je bila njegova duša v pekel pokopana, Lacarjeva pa v nebesa vzeta. Če bi Bog dobre dela tukej na zemlji plačeval, bi nekteri ne bili dobri iz ljubezni do Boga in zavoljo večniga zveličenja, temne le zavoljo telesnih in časnih dobrot, kar pa bi jim škodovalo na njih pobožnosti. Bog po svoji modrosti vse hudo v dobro pravičniga človeka spelje. Kaj nas uči božja pravica? 1) Uči nas vselej storiti, kar Bog zapove , naj se nam dobro ali hudo godi, naj kdo ve ali ne, naj nas ljudje hvalijo, opravljajo ali sovražijo in preganjajo, Bog vidi in ve naše serca in dela, in v nebesih nam bo vse povernil, kar bomo zavoljo tega storili in terpeli. 2) Tudi na tihim radi dobro storimo, naše dobre misli in želje Bog vidi, in kozarec merzle vode, ki jo iz ljubezni do Boga in bližnjiga žejnimu damo, ne bo pozabljen. Varvajmo se pa slabih misel, želja, besedi in del, Bog bo vse štrafal v večnosti, ker Jezus uči, de bo od vsake prazne besede odgovor. Glejmo na Jezusu izgled tanjke pravice božje, nikoli ni greha storil, le naše gre¬ he je na se vzel, in je mogel toliko terpeti in umreti. V svojim terpljenji reče, de naj grešniki na-nj pogledajo, 24 370 ker, če se na srovim lesu tako hudo godi, kaj se bo se le na suhim. 4) Nas uči za storjene grehe božji pravici zadosti storiti, ker nespokorjeni grešnik pred Bogam ne bo obstal. Po nauku Jezusovim spoznamo Boga, njegove last¬ nosti in vemo njegovo sveto voljo. Ker smo njegovi otroci, po njegovi podobi stvarjenj, tako si prizadevajmo s pomočjo njegove gnade njemu zmirej podobniši biti, spolnujmo njegovo sveto voljo. De bi pa ne le tisti ljudje Boga in njegovo sveto voljo spoznali in vedili, ki so ob Jezusovim času živeli, temuč vsi, kteri bodo še do konca sveta na zemlji živeli, je Jezus, ko je v nebesa šel, cerkev, učenike postavil, kteri namesti njega uče, je svetiga Duha namesti sebe poslal, kteri cerkev vlada, de se v resnicah svete vere ne more zmotiti, dal ji je mašnike, kteri za verne Bogu darujejo , in svete zakramente dele, in vse po zunanjim delajo, kar sveti Duh s svojo gnado znotrej na duši stori, de zamore vsak, kteri hoče, v Jezusovi cerkvi zveličenje doseči. 1. 9 .*v» O O. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. KAZALO I. POGLAVJE. Stran Bog’ je stvarnik vsili reci.1 Od angeljev.3 Od hudobnih angeljev.7 Od stvaritve pervih staršev. . 12 Od greha pervih staršev.19 Od strafinge perviga greha ....... 20 Od izvirniga greha.25 Od del zunanje službe božje.29 Kajn umori Abeljna.32 Spačenost in pokončanje perviga sveta s potopam 35 Ljudje po potopu.42 Poklic Abrahamov.44 Ezav in Jakob.53 Jožef Jakobov sin . . .... .... 59 Jožef povikšan.63 Jožetovi bratje v ječi.65 Jakob pride v Egipt.71 Zvoljeno ljudstvo v Egiptu.79 Mozesov poklic..82 Mozes čudeže dela.85 Velikonočno jagnje ali zadnja večerja Izrael¬ cev v Egiptu.90 Izhod Izraelcov iz Egipta.94 Bog da zapovedi.. . 99 Od del očitne službe božje.104 Mozesova smert.111 372 Stran 26. Izraelci gredo v obljubljeno deželo.114 27. Savel, pervi kralj Izraelcov . ..119 28. David Izraelski kralj .122 29. Salomon Izraelski kralj.129 30. Izraelsko kraljestvo in božje česenje v njem . 132 31. Konec Izraelskima kraljestva.137 32. Judovsko kraljestvo in cesenje božje v njem . 142 33. Od prerokov ..150 34. Prihod Judov iz Babilonske sužnosti . . . .158 35. Cesenje božje po smerti Nehemijevi do prihoda Kristusovima.161 36. Bukve sv. pisma stare zaveze.165 II. POGLAVJE. 1. Odrešenik je potreben ......... 168 2. Caharija in Elizabeta ..170 3. Jezus človeško natoro na se vzame . . . .171 4. Marija in Elizabeta.173 5. Rojstvo svetima Janeza.175 6. Rojstvo Jezusa Kristusa . ...... 176 7. Pastirji Jezusa molijo in obrezan je bil . . . 184 8. Modri pridejo Jezusa molit.186 9. Jezus v tempeljnu darovan.188 10. Beg v Egipt.189 11. Jezus 12 let star gre v tempelj.190 12. Janez kerstnik oznanuje Mesija.195 13. Jezus je kerseii ..198 14. Jezus začne učiti. 200 15. Jezus uči in čudeže dela v poterjenje svojih naukov •.207 16. Sv. Janez kerstnik pričuje Jezusu, deje bož¬ ji Sin * . ..211 17. Jezusov pogovor s Samarjanko.212 18. Jezus uči v Nacaretu in stori veliko čudežev . 216 19. Jezus očitno povej de je božji Sin. .... 221 373 Stran 20. Jezus izvoli aposteljne in gre na goro učit. . 224 21. Janez posije učence Jezusa vprašat, ali je on Mesija ..227 22. Jezus ozdravi mutastiga, obsedeniga in slepiga človeka in svari Farizeje ....... 230 23. Jezusovi nauki v prilikah.233 24. Jezus da svojini aposteljnam posebne nauke, ker jih posije po svetu, in jim da oblast čude¬ že delati.. ... . 236 25. Smert Janeza kerstnika . 238 26. Jezus govori od zakramenta svetiga resnjiga telesa 240 27. Aposteljni pričajo, de Jezus je Sin božji, in Jezus da Petru ključe nebeskiga kraljestva . 242 28. Jezus se spremeni na gori ....... 244 29. Jezus uči svoje učence ponižnost in varovati se nedolžniga pohujsati . . ..245 30. Jezus razpošlje sedemdesetere učence evangeli oznanovat, pokaže kdo je nas bližnji in kosi v Betanii per Marii in Marti.248 31. Jezus uči aposteljne moliti in tudi druge resni¬ ce od božjiga kraljesta v prilikah .... 250 32. Od zgubljeniga sina, bogatiga moža in reveža. 255 33. Jezus hodi po Galileji, gre na praznik v Jeru¬ zalem, daje nauke in dela čudeže .... 257 34. Jezus uči, de je dober pastir, in de Oče in On sta eden ..260 35. Jezus pove priliko od delavcov v vinogradu in obudi Bačarja.263 36. Jezus gre proti Jeruzalemu, in jezdi na oslici v mesto.267 37. Jezus uči v tempeljnu in več prilik pove * . 272 38. Jezus opominja ljudi, de naj se ne ravnajo po hudih izgledih Farizejev.275 374 Stran 39. Jezusovo nar imenitniši prerokovanje .... 276 40. Prilika od talentov, in od poslednje sodbe . . 280 41. Poslednja večerja........283 42. Jezus na oljski gori.. . 291 43. Jezusova zadnja noč na zemlji ...... 296 44. Jezus pred Pilatužem, deželnim oblastnikam. . 299 45. Jezus križan na hribu Kalvarii.306 46. Jezusova smert.310 47. Jezus grč pred pekel in od smerti vstane . .313 48. Kako so Jezusovi učenci zvedili Jezusovo od smerti vstajenje. 317 49. Jezus gre v nebesa . . , . ,.324 50. Volitev sv. Matija, dvanajstiga aposteljna . . 326 51. Jezus Sin božji, pravi Bog in človek skupej . 327 52. Jezus Odrešenik in Zveličar sveta.330 53. Jezus nas učenik . ... . 334 54. Jezus nas kralj in Gospod.337 55. Jezus nam izgled kak 6 živeti. ...... 240 56. Jezus nas srednik in besednik per Bogu. . . 342 57. Jezus nas veliki masnik.344 58. Jezus glava kristjanov. . 345 59. Jezus Kristus, nas Sodnik.347 60. Od božjih lastnost ..348