NAPOVEDNIK
POLITIČNO NEKOREKTNI FILMSKI FESTIVAL - PI-FF 1. - ?. MAJ 2006
V Kinodvoru, Atriju ZRC SAZU, novem javnem prostoru nekdanje tovarne Rug, Menzi pri koritu v AKC Metelkova in na Euro Maydayu 2006 v Mariboru bo med i. in 7. majem 2006 potekal četrti Politično nekorektni filmski festival PI-FF. Predvajajo se filmi v dialogu z Manifestom PI-FF 2006, urnik projekcij in vse informacije na www.pi-fF.net.
Manifest PI-FF 2006
(what) the FAQ | what | what work | what work is | what work is art | what work is art work | work is ait work | is art work | art work | work | space | art space [ is art space j space is art space | what space is art space j what space is art | what space is | what space | what | what film | what film is | what film is art | what film is art film | film is art film | is art film | art film | film | art | copy art j is copy art | art is copy art | what art is copy art | what art is copy | what art is | what art | what | what worth [ what worth is | what worth is art [ what worth is art worth | movie unseen message unsent | who said that it is art ! work | space | film | copy | worth
Filmi četrtega Politično nekorektnega filmskega festivala PI-FF bodo med I. in 7. majem iskali odgovor na vprašanje: kaj je umetnost?
Politically Incorrect Film Festival
DIAGONALE - FESTIVAL AVSTRIJSKEGA FILMA
mmm
II.IH»»HH
Diagonale, ki od leta 1998 vsako pomlad potekajo v Gradcu, so eden najpomembnejših filmskih dogodkov v Avstriji. Čeprav so v prvi vrsti namenjene predstavitvi avstrijske filmske produkcije preteklega leta, s pestrim spremljevalnim programom, ki je letos med drugim navdušil z retrospektivo samosvojega kanadsko-avstrijskega režiserja Johna Cooka (19352001), uspešno nadgrajujejo osnovni časovno-geografski okvir.
Zaščitni znak Diagonal je (bila) vse od leta 2000 -ko je v Avstriji na oblast prišla črno-modra koalicija in se je festival ob množični podpori avstrijskih filmskih ustvarjalcev (!) eksplicitno definiral kot del odpora zoper novo vlado - izrazita kritičnost do aktualnih družbeno političnih razmer in spornih poglavij avstrijske zgodovine. Po letu 2004, ko je iz evidentno političnih razlogov prišlo do zamenjave festivalskega vodstva, so Diagonale to kritično ostrino začele nekoliko izgubljati, v sodobnih avstrijskih filmih (zlasti dokumentarnih) pa je družbena angažiranost, in to ne zgolj v nacionalnem, temveč tudi v globalnem smislu, še naprej zelo izrazita.
Avstrijska kinematografija trenutno brez dvoma sodi med najzanimivejše in najkvalitetnejše v Evropi, zato nikakor ni presenetljivo, da avstrijski filmi v zadnjem času redno pobirajo nagrade na pomembnih mednarodnih festivalih in da se tuji producenti radi odločajo za koprodukcije z avstrijskimi kolegi.
Na letošnjih Diagonalah, ki so se odvijale od 21. do 26. marca, je bilo prikazanih skoraj 200 filmov. Medtem ko med 20 igranimi ceiovečerci, ki so lani oziroma letos nastali v avstrijski (ko)produkciji, ni bilo težko izbrati najboljšega (glavno nagrado je v tej kategoriji zasluženo dobil Hanekejev Skrito), se je bilo med 26 dokumentarnimi ceiovečerci težje odločiti za enega samega; nagrado sta si razdelila Babooska Tizze
Covi in Rainerja Frimmla ter Exile Family Movie režiserja Arasha.
Ker ORF v zadnjem času vedno manj podpira nacionalno filmsko produkcijo in jo izriva s svojega sporeda - deloma zato, ker se iz javne televizije očitno preobraža v komercialno, deloma pa zaradi cenzure, ki na primer ne dovoli predvajanja dokumentarca o koroškoslovenski manjšini Člen 7 - Naša pravica! (Artikel 7 - Unser Recht!), in sicer uradno zaradi neobjektivne obravnave tematike so v avstrijske kinematografe poleg igranih filmov v večjem številu začeli prihajati tudi domači dokumentarci.
Konec aprila bo tako na redni spored prišel Unser täglich Brot (Naš vsakdanji kruh) v režiji Nikolausa Geyrhalterja, ki je ob Ulrichu Seidlu in Michaelu Glawoggerju najbolj uveljavljen sodobni avstrijski dokumentärst (pred štirimi leti je bil v Kinoteki predvajan njegov štiriurni Elsewhere, 2001). Film, eden najboljših na letošnjih Diagonalah, na skrajno minimalističen način - s statično kamero, z dolgimi plani-sekvencami ter brez komentarjev in intervjujev - prikaže brutalnost masovne proizvodnje hrane v sodobnem visokotehnološkem kmetijstvu, v katerem so rastline in živali degradirane v serijske izdelke, brezimni, molčeči ljudje, ki so vključeni v procese njihove pri- in predelave, pa v podaljšek orodij in strojev. Podobe v filmu so tako močne in zgovorne, da se je režiser besedam upravičeno odpovedal.
ANJA NAGLIC