68
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J a r o s 1 a v.
23.
Na čem so pisali starodavni narodi.
Iz prvega so ljudje zapisovali vse, kar se jim je znamenitega prigodilo. na trpežne stvari, ki se ne pokvarijo kmalu, na pr. ua zbrušen kamen, na gladke stene, na svinčene in medene plošče, na dobro žgano in zbrušeno opeko iu na les. Podrtine babilonske so posute s takimi napisi. Babilonci namreč niso imeli kamenja na razpolaganje , toraj so pisali na opeko. Iz take opeke je tudi velika knjižnica asirskega vladarja Sardanapala, ki jo je našel Anglež Layard v podrtinah glavnega mesta asirskega. Kolika je bila ta knjižnica, moremo razvideti iz tega, da v britanskem muzeju imajo do 8000 napisov, a izvedenci trdijo, da jih je v Ninivi še do 20.000 zakopanih.
Asirci so pa imeli tudi dovelj mramorja, ter so na mramorne plošče zapisovali znamenite dogodbe. Asirski vladarji so dali cele stene ugladiti in na-uje zapisati junaška svoja dela in znamenitejše dogodbe. Tako so delali nekaj časa tudi Perziianci.
Zgodovinopisec Jožef Flavij pripoveduje o dveh stebrih, eden je bil iz kameua, eden iz opeke, na katera so deca Setova zaznamenovala svoje iznajdbe in zvezdarska opazovanja. Porfinj tudi omenja nekih stebrov na Kreti, sedaj Kandiji, na katerih so bili zabeleženi običaji in žrtve Karibantov.    Dela Hesioda,   zna-
69
nega grškega pisatelja, bila so iz prvega napisana na svinec, ter shranjena in čuvana v tempeljnu, ki je bil posvečen boginjam znanosti in umetnosti v Beociji. Desetere zapovedi božje, kakor znamo, bile so zapisane na dve kamnitni tabli. In zakoni Solonovi so bili zapisani na lesene tablice.
Lesene tablice so upotrebljevali za pisanje vzlasti dolgo starodavni Rimci. Te tablice so bile naposled uže jako tenke, bile so pobeljene, ali pa z voskom prevlečene. Prve tablice so nazivali „albumu, to je belo, in pisali so po njih s kistom ali čopičem. Še dandanes nazivamo neke knjige »albuui", kakor znano. Druge tablice so upotrebljevali za vsakdanjo uporabo, in so po njih pisali, to je črtali z železnim šiljkom, in pisanje se je tudi lahko popravilo ali spremenilo, kedar je bilo kaj napečno zapisanega. Kedar ni bilo več potreba tega pisanja, ogreli so vosek na ognju in pogladili ga, in deska ali tablica je bila obnovljena; temu se je reklo „tabula rasa".
Egipetci so pisali iz prvega na gladke stene v obče, potem vzlasti radi na stene premnogih svojih tempelj-nov, ki so vsi bili popisani, slaveč dela bogov in kraljev egipetskih. Tempelj je bil Egipetcem odprta knjiga ali letopis, v katerem so čitali povest domovine svoje. Pozneje so pisali na pokrove grobnic ali rakev, na krste mumij, pa tudi na razno posodje.
Za   lesenimi  tablicami   so   prišle   druge  priprave skorja lipova, javorjeva, jelševa,  a vzlasti brezova,   kj' se daje lepo zvijati.  Stari spomeniki Hindov so spisani z oljuatimi bojami na brezovo skorjo.
V   izhodni Indiji in po drugih vročih krajih so upotrebljevali, odkar pomnijo, in upotrebljujejo še dandanes tu in tam, perje nekih palm. To perje lepo obero, izrežejo iž njega oue kosove, ki nimajo žil, posuše in namažejo z oljem, da so gibki. Tako prirejeni koso vi so potem kakor jako tenke in gladke lesene tablice, in pišejo na-nje, prav za prav črtajo z ostrim šiljkom. Ce oi radi, da pisanje bolje vdarja v oči, tedaj v načrtane besede napuste nekega črnila. Pišejo pa po takih listih tudi s črnilom iu s čopičem. Po nekaterih evropskih knjižnicah in muzejih ohranjujejo po cele knjige, ki so spisane na listji palmovem. V Gotingenu se je 1839. leta nahajala ena cela biblija na 5376 listih, kakor či-taino v neki knjigi istega leta izdani. Na otoku Cej-lonu še dandanes upotrebljujejo za pisma perje od palme „tahput" nazivaue; taKe liste potem lepo zvijejo v zvi-teK, m razpošiljajo po pošti.
Ali vse to ui dovelj spretno, tenko in lehko, vzlasti kedar kdo želi spisovati veliko knjigo. Zato so uže v starodavuem času premišljevali, kako da nadomeste vse te stvari za pisanje, iu res so našli ta nadomestek na papirju, iu to morda uže 2000 let pred rojstvom Krist. Kakor pripoveduje pismena ostalina egipetska, upotrebljevali so Egipetci uže ondaj vlakno od rastline „papir" za pisanje. Ta rastlina raste še dandanes po gorenjem Egiptu oo Nilu, po inočariuah, pa tudi drugod ob jezerih afrikausKih. Iz te rastline so izdelovaili tako na-.aivani patir egipetski, po katerem je dobil ime tudi naš papir, da-si se popolnoma razlikuje od njega. Ta papir je Dil vec stoletij glavni predmet egipetske trgovine in je , i bogatil deželo. Da-si so veliko papirja izdelovali, Vfiil-.r ni zadostoval vsem potrebam, kajti književnost se je začela bolj in bolj razširjati. Kralji egipetski so začeli nabirati Knjig, ter so tako ustanavljali prve Knjižn.ce. Vzlasti se je povzdignila književnost za kralja Ptolomeja II. okolo 197—158. leta pred rojstvom Kr.
V   i>teui   času  je   kraljeval   v azijskem mestu Per-gauiu Evineu II.,   tudi   velik ljubitelj vede,   ter je zato
tudi on začel snovati knjižnico. To pa ni bilo pt) volji Ptolomeju, ter je zabranil izvoz papirja iz Egipta. Menda se je bal, da bi mu ne potamnela slava, če bi tudi Evmen se proslavil. A kaj je le-ta sedaj počel? Ker ni mogel dobivati papirja, nastojal je nadomestiti ga s primerno ustrojenimi kožami ovčjimi, kar se mu je tudi posrečilo, in take kože še dandanes nazivajo latinski „pergamena", iu mi velimo pergamen. Od takrat pa do izumljenja tiskarstva so izdelovali pergamen in tržili ž njim na debelo, kajti egipetski papir je bil preslab za važne izprave. Kar je bilo znamenitejšega, tisto se je spisovalo na pergamen.
Iz prvega so pergamen prirejali na dva načina, to je za pisanje po eni strani, in za pisanje po obeh straneh. Pergamen prve vrste so zvijali s popisano stranjo na znotraj, ter je sestojal mnogo potov iz več kosov. Ko je bila namreč popisana ena pola, prilepili so drugo na konec, in pisalo se je naprej, ali pa so naposled vse popisane pole le po vrsti prilepili eno k drugi; to se je skup zvito nazivalo zvitek. Jujje čitajo sv. pismo še dandanes iz takih zvitkov. Pergamen druge vrste, ki je bil popisan na obeh straneh, pa je bil sešit prav tako, kot so naše knjige.
Kedar so Rimci in Grki zvedeli za papir v Egiptu, začeli so ga kupovati in na-nj pisati. Ali iz prvega je bil zelo drag, ena pola je veljala do dva goldinarja naše veljave, in to je bilo v onem času prav veliko, a pozneje mu je cena šla nazaj tako, da se je v Rimu dobival po grošu ena pola. Rimci so nastojali, da bi egipetski papir kako zboljšali, pa se jim ni sponeslo. Pisanje je vdarjalo tako na drugo stran, da niso mogli na-njo pisati, pisali so toraj na papir samo po eni strani. Pa tudi zložiti ga niso mogli kakor mi svojega, ker bi se bil prelomil, toraj so ga zvijali v zvitke, od todi beseda »volumen".
Tudi pergamen so jako uporabljali Rimc; in Grki, ali ker se je s časom tako podražil, da ga vsak pot niti za visoko ceno ni bilo dobiti, tedaj so brisali stara zavržena pisanja, in tako so dobili pergamen, ki je bil zopet porabljiv. V srednjem veku vzlasti so veliko per-gamena, navadno klasike poganske, tako prirediU in na novo popisali. Bistroumnim možem pa se je posrečilo, povrniti prvotno pisanje takemu dvakrat popisanemu pergamenu; taki rokopisi se nazivajo „palimpsestiu, in tako se je veliko starodavnega blaga na dan spravilo.
Egipetski papir so zamenili v enajstem stoletju z bombaževim, in temu tekmecu se ni mogel upirati egipetski papir. Zato ga je zmanjkale s časom povsodi, tudi v samem Egiptu. Ali ne smemo misliti, da je ta papir še le takrat izumljen bil, Postanek njegov sega daleč nazaj h Kitajcem. Oni so iz prvega pisali na deščice od bambusa. Kitajci trdijo, da je kitajski minister Tsailin kakih sto let pred rojstvom Kr. izdeloval papir iz vlakna neke murve, ki jo dandanes botanici nazivajo „Broussonetia papvrifera". Morda so uže Kitajci pn-mešavali bombaževine, tega ne vemo. Gotovo je, da v šestem stoletju po Kr. se je največ papirja izdelovalo v Samarkandu, v današnji Buhariji. ki je bila takrat na glasu zbog svoje obrtnosti, trgovine in prosvete. Skoro gotovo so Arabci, osvojivši to mesto, razširili papir vse do sredozemnega morja. Pozneje se je izuelovalo mnogo papirja v Damasku, zato so ondaj ta papir nazivali „charta damascena". Iz kakih snovi in kašo se papir izdeluje dandanes, to uže ne gre v naš okvir.