tLSKI PRIJATEL.
i •
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. brez pošte.
Cislo 36. V torek 6. september 1853. II. tečaj.
Imenitnost začetnega uka.
Povsod je začetek imenitna in poglavitna reč. Tudi pri učenju je taka. Marsikdo misli, da je z začetnim naukom mala in lahka reč, in da vsak, ki le zna brati, pisati in rajtati, lahko v šoli na pervo roko uči. To je pa ravno narobe. Večkrat se ie že zso-dilo, da je ti in uni, ki je dolgo v šolo hodil in se veliko učil, povsod veliko slabeje, kakor pa ti, ki je manj časa v šolo hodil in se učil. In če se zavoljo tega vzrok in napaka išče, se pokaže, da vse to le iz začetnega uka izvira in pride. Začetni uk je steber, na kterega se vsa poznejša učenja nanašajo in nakladajo. Ako je začetek slab, je vse drugo tudi slabo , prazno in malo vredno. Imenitnost začelnega uka se pa le iz tega vidi in prav spozna, če se namen in naloga celega učenja dobro premisli in prevdari. Mladina hodi v šolo, da bi se učila, se sploh pravi in govori, toda kaj in kako da bi se vse učiti mogla, pa le malokdo dobro premisli in prevdari. Šola mora učencu vse dati in prilastiti, kar mu bo v celem življenju za dušo in telo, naj si bo v nizkem ali visokem slanu, polrebiio in koristno. In ravno to se mora že v začetni šoli prav nalanko in marljivo pričeti. — Marsikdo je pri začetnem uku prerad odlašljiv, ter to in uno kar prerad poznejšim časom pripuša in odločuje. Tako se zgube in zanemarijo pre-zlate ure pervega uka, ktere se nikoli več ne vernejo. — Začetni nauk ima tedaj veliko več v sebi, kakor to, da se otroci brati, pisati in rajtati uče. In kdor hoče v začetni šoli s pridom in v pravem namenu učiti, mora tudi enmalo več vediti in znati, kakor samo suhe šolske reči. On mora zmiraj celo prihodnost svojih
učeneov v vsili razlikah popolnoma pred očmi imeli in previdili. Vsako reč, ki jo svojim učencom prednaša, mora popred prav pazno prevdariti, in premisliti, kaj in kako bodo nasledki njeni.— Iz malega zernica priraste visoko in veliko drevo, in iz male iskrice pride tudi lahko nesreča celi hiši in sosedščini. Ravno tako je tudi s šolskim naukom. Ena sama besedica včasi pri mladini, če prav naleti in se vtisne, veliko izda in veliko prida do-nese. Večkrat pa tudi ena sama napčnost pri nauku vse dobro zaduši in veliko nesrečo napravi. — Večkrat se loži, da mladina, ki šoli odrasle in doma ostane, nima nobenega veselja več do bukev in branja, in vse zopet pozabi in v nemar pusti. In koga je tega vzrok ? — Nič druzega kakor to, ker se je v šoli le suhega branja učila, brez da bi se zavedla, kaj da bere, in kako da bi mogla brali. — Precej v začetku, že koj pri pervih besedah, ki jih učenci izgovarjajo in berejo, se mora biT.nje razumno in mikavno naredili. Reč, klera ali od klere se bere, se mora na vse kraje razložiti in razširiti, in vse tako dolgo in tako daleč, dokler otroška zmožnost gre in seže. Tukaj pa ni zadosti, če se berilo le po eni poti razlaga in obrača, če se le samo slovnica, pravopis itd. po njem goni, vse drugo pa, kar je edino dobro in potrebno, se zanemari in opusti. Velikrat vedo učenci vsako besedico prav dobro slovnično razložili in oberniti; — od tega pa, kar je pravi in poglavitni namen pri branju, kaj da se zraven za dušo in telo lepega zapomniti in učiti morajo, od tega bo malokdo povedati vedel. —
Ce učenci ne znajo nobene reči prav in popolnoma iz glave zapisati in soslaviti, se mora zopet napaka pri začetnem uku iskati. Če se otroci niso navadili vsako reč natanko ogledali in se od nje pogovarjati, ne morajo tedaj tudi pozneje veliko od tega misliti in zapisati.
Ravno taka je tudi pri računstvu. Ako se niso učenci od konca pervih števil po njih razlikah dobro zapomnili in obračati navadili, tudi z večimi in težjimi ne bodo izhajati mogli.
Začetni nauk mora biti tedaj vselej in povsod zlo natančen in počasen. Kar se pri začetku zamudi, se nikoli več ne pribiti. — Zatorej dragi bratje, ki imate z začetnim ukom opraviti, po-
mislile, da imate velike velike naloge in dolžnosti, veliko večje, kakor nni, ki v višjih šolah visoke učenosti uče in tradirajo. —
Žalostno je res, da ravno začetni učitelji so od vsih strani naj bolj zapuščeni in malo čislani, pa saj je že tako navadno, da se prave dobrote le z nehvaležnostjo vračujejo in pobotjujejo. — Ne sme nas tedaj to odverniti, da bi imenitnost začetnega uka pozabili in zanemarili. Veliko dobrega lahko vsejemo , veliko, kar bi pozneje drugi zastonj pridelovali in se trudili. —
A. Praprotnik.
■
Nekaj od ljubih živalic.
(Dalje.)
4. Živalna duša ima pamet (Gedachtniss).
Kat. Dones bote pač radi poslušali, bom vam pravil kaj lepega.
a) Pesje in opicno gledališče.
Nek mož je učene pse in opice (merkovce) po svetu vozil, in š njimi popotoval od mesta do mesta.
Tudi mene je mikalo, gledat iti, morebiti, sem si mislil, na teh živalih spet kej novega zapazim. In res! več sem vidil, kakor sem pričakoval.
Nekaj opic seje obračalo kot vojaki, so nosile puške, in clo strelale š njimi, spet nekaj je jih po vervih se obešalo, skakalo in prekncevalo, da je bilo kej. Ali narbolje se mi je dopadlo : Gospod, kteremu so vse te živale slišale, zavpije in oznani, da bojo imenitni gosti prišli in tukaj južnali, namreč gospod baron Jurček in njegov učitel Murček, eden angličan iri edna gospa.
Res priskakla skoz duri možicel Jurček, imel je na sebi rumenklato jopico, bel klobuček in černe hlače. Urno poskoči na stol in se vsede na pervo mesto pri mizi. Za njim prikorači se čern psiček, gospod Murček, čemi škric, bele hlače in očala mu kej čudno in smešno stoje, — se vsede prav košato na stol zraven. Za tirna pride še edna opica, to je bil Angličan, in eden pes, to je bila košata gospa; tudi tirna so oblačila kej smešno stale! Vsi štiri se vsedejo okolj mize.
Sedaj zavpije gospod: „Natakarca! kaj imate jesti?"
Naglo priskače po zadnjih nogah opica, v svojih prednjih nogah derže jedilnek, to je list, na kterem je zapisano, kar se dones tukaj v kuhinji jesti dobi. Jedilnek poda gospodu; ti stopi pred svoje goste ter vpraša: „ Gospod baron Jurček , kaj se vam dones poljubi?"
Pes je svojo taco na gospodovo ramo položil, in se je obnašal, kakor da mu hoče nekaj na uho povedati.
Ako bi to bili vidili, bi bili mislili, da mu te živali res skrivši pravijo, kaj da hočejo jesti.
Potem je šel k drugim, in jih je ravno tako vpraševal. Vse tri živali so prednje tace na njegovo ramo položile in mu nekaj na uho povedale.
Potem je rekel mož :
Natakarca! sedaj hajdi! prinesi narprej nekaj pekarije.
Merkovca (natakarca) je letela — se ve da po zadnjih tacah — s jedilnikom skozi duri.
Med tim gre gospod tih ljubih živalic med goste. Gosp. baron seje kej napeto deržal, še nobenega pogledal ni. Gospod ga rahlo na ramo potrapla in reče: „Kaj pa je to, gospod baron! za-lej gospi zraven kratek čas delajte." Pa on se narnerda, ga s laktom dregne, zagerči in s zobmi zaškriple, kakor da bi hotel reči: „E, pustite me zmiram, kaj me to mara.
Sedaj mož zakliče: Natakarca, kje pa tečiš tako dolgo! Gosti so že nejevolni; le pladnike in pertiče sem!
Precej je prinesla natakarca pladnike in pertiče, ktere so ji zvunaj dali, v gobcu in tacah.
Da se ne bom predolgo mudil: natakarca je prinesla trikrat jesti v jerbaščku, je vse pospravila, grede tudi kej skrivši v gobec vteknila itd.
Ko je gospodar rajtengo povedal, je šel k učitelju gosp. Mur-čeku in mu reče:
Nu, gosp. učitelj, mar hočete plačati?
Pes je glavo stresel, in je s taco pokazal na svojega soseda Angličana; ko je bil tudi ti vprašan, je tudi zmajal, in je na gospo pokazal. Ona pa ravno tako na barona pokaže; ti pa je jezen
postal, in je jel kričati, kakor tla bi se hotel prepirati. Gospa ga pa zagrabi in ga prav dobro po herbtu nabunka.
Gospodar pa zavpije: „kaj pa še, za take gostje, ki nič ne plačajo, in na slednje še polom napravijo, se lepo zahvalim, le koj se mi poberite!" Na te besede se miza nanagloma v gorečega zmaja spreoberne (za to je bila nalašč že taka priprava skrita) pobaše vse opice in š njimi proti stropa zleti. To viditi, sem si mislil: Borne živalice, koliko ste pač preterpele, da ste se to naučile; vendar tega pa ne more nihče tajiti, da k temu jo več treba, kakor slepi pogon, saj moti alj zmožnost, kaj zamet -kati. Te živali so očitno pokazale, da imajo pamet, na gospodovo povelje so vse to storile, kar jih je naučil. Niso bile samo na glas naučene, on ni sedaj tiho, sedaj glasno govoril.
Jaz se še današni dan čudim, kako mora človek tako poter-pežljiv in tako prebrisan biti, te živali tako izuriti.
Mislil sem si, če bi vsi stariši si tako prizadevali, svoje otroke lepo izrediti, kakor seje ti mož s neumno živino, bi gotovo bili sami dobri ljudje na svetu. Mož je to delal za kratek, časen dobiček, stariši pa smejo pričakovati večno plačilo.
Vi otroci se pa tako zaderžite, dane bo vas treba, kakor tiste živali s lakoto in šibo k temu prisiliti, kar imate storiti, marveč naj bo za vas keršanski nauk in lepa beseda zadosti.
Drugo, kar mi je dopadlo, je bilo to :
Dve merkovci ste bile kot vojšaki oblečene. Prišle ste s kar-tušo in s sabljo. Jaz moram vender viditi, reče gospod, odkod sta doma in alj sta pridna. Alj imata domovnico ?
Opici ste koj kortušo odperle, iz nje domovnico potegnile, in ste gospodu podale.
Lej! kako sta lesena; alj ne znata listec odviti in mi ga tako podati!
Hitro domovnice razvijeta in jih gospodu podasta.
Ko je gospod vse prebral, je jim domovnico nazaj dal. Merkovci (vojaka) ste jih skupej zavile in jih v kortušo djale.
Potem ste se vežbale (muštrale) s sabljo in puško, in vsaka je tudi strelila.
Recite! alj niso imeli te živali pameti?
Toni. Gotovo, kako bi mogle vse to storiti, ako bi se ne bile spomnile, kar se jim vkaže.
(Dalje sledi.)
Pastirček.
Tinček bil je mlad pastirček, Pasel mirno je ovce, Vsaki dan nad ptičjim petjem Vnemalo se mu serce.
Premišljaval je stvarenje, „Kaj to vendar mora bit'? Pač gospodje ta mogočen, Ki to znal je naredit'."
Rad bi hvalil bil Gospoda, Njemu čast veliko dal, Al, v mladosti svoji revče, ATi še nič moliti znal.
Trikrat pravi bodem skočil, Cez ta rovek vsaki dan, Naj gospod mogočni bode S tem od mene spoštovan.
In res trikrat vsakdan skoči Čez rov t'mu gospodu v čast. Ko poprej nikoli, čutil Je v sercu rajsko slast.
10
Več dni skakal je fantiček, Ino hvalil tak Boga, Kar enkrat iz neba priti Vidi lep'ga angelca.
K njemu angele je priletel, V rokah rožnikranc deržeč, „Zdaj ne bo ti treba hvalit' Tvoj'ga Boga tako več."
In učil ga je moliti Oče naš, in kak časti Se Marija, s'rotic mati, Ki v nebesih zdaj živi.
Pojd' pastirčeka ti gledat Deček, in ti deklica! Kako hvali vsako jutro Z jakim glasam stvarnika.
K njemu tudi ti poklekni, Združi ž njim molitvico, I na tvoji desni tudi Stal gotovo angele bo.
Kaznovani dervokradež.
Neki človek je imel gerdo navado po lesih derva krasti. Kadar je bil od gosposke zavolj te krivičnosti posvarjen, se s tem zgovarja, da tega za nikakoršni greh ne derži, saj Bog, veli on, za vse ljudi pusti derva rasti. Ali, da je on vkljub svojemu spričevanju le po zapovedi kaznovan bil, se ves nejevoljen iz sodnice poda, in povsodi od sodnika zaničlivo govori. Čez nekoliko časa kaznovani dervokradež nektere fante, ki so mu jab-Ijani sad potergali, vlovi, in nje pred ravno onega sodnika, od kte-rega je večkrat nedostojno govoril, prižene. Sodnik poterpež-livo posluša tožnikovo pritoženje in togotenje; zadnjič pa reče: „Jaz te tatvine za nobeno zakrivljenje ne deržim; sej Bog pusti sad za vse ljudi rasti." Tožnik pa se ne da zmotiti, temuč z prederznimi besedami od sodnika terja, da naj dečake kaznuje, opiraje se na to, da drevo, z kterega so mu sad pobrali, na njegovem zemljišči stoji.
Zdaj sodnik male tate, kakor so si zaslužili, kaznuje; der-vokradežu pa ponovi opomen, kterega mu je dal, kadar je on kakor zatoženec pred njim na sodbi stal: »Kaj ti nečeš, da bi tebi drugi storili, tega tudi drugim ne stori."
A. Strajnšak.
Zastavice.
Kdo pride k jedi sit, od jedi pa lačen?
O^/^sO
Kaj je včeraj bilo in jutri bo?
(nvp insfoootfj
Ktera reč je nar bolj poterpežljiva?
(■.ndojJ
Mertvi živega nosi; Kako je to?
(•»fl»d iptifj nf>P"'jJ
DroMincice.
Leta 1852 je bilo na Koroškem, kakor „Der osterreich. Schulbote" piše, 271 katoljskih ljudskih šol; med tirni so bile
4 glavne, 2fi3 pervenčnice in 4 dekliške šole. Zastran jezika, v v kterem seje učilo, je jih bilo 204 nemških, 14 slovenskih in 53 nemško-slovenskih. Všolanih vesi je bilo 2626, ki štejejo 27.005 za šolo zrelih otrok, nevšolanih vesi je bilo 506, ki imajo 4483 otrok; za šolo zrelih otrok vsih je taj 31.488. Izmed tih je jih le 21.048 v šolo hodilo, brez šolskega nauka je jih taj ostalo 10.440. Nar slabejši se je zastran šolskega obiskanja obnašala Velikovsha (Volkermarkt) okrajna glavarija; izmed 4959 otrok je jih bilo le 1842 v šolo hodilo! Žalostno, da stanujejo tam sami Slovenci. —
» Kakor druge realke, tako je tudi realka v Celovcu svoj pervi letopis na svitlo dala, in po svojih učencih po svetu razposlala.
Razun dveh sostavkov: „Die katolische Kirche und die Industrie" in „Der Nutzen der Realschulen" letopis tudi se obseže zgodovino Celovške realke, našteje vse učitelje in predmete, ki jih je vsak učil, popiše učence, ki so realko obiskovali in naznani zadnič realne šole zadevajoče postave in ukaze sem od leta 1851, ko je samostojna realka v živlenje stopila. Iz letopisa vidimo, da je ta šola leta 1853 štela 190 učencov, in scer v I. razredu v dveh oddelkih 112, II. razredu 61 in III. razredu 17 učencov. Med tirni je bilo 134 Nemcov, 54 Slovencov, in 3 Talijani. Zares lepo število za tako malo vojvodino! —
*	Iz Gorice. Po odstopu korarja g. Urdiča je stolni dekan g. Janez Mozetič za šolskega nadogleda v Goriški škofii izvoljen.
*	Nekteri učitelji so bili tako nesramni, da so od svojih pod-učiteljev nekaj od denarja tirjali, ki so ga ti v privatnem poduku prislužili. Visoko ministersvo je to vnovič ojslro prepovelo.
*	V Ljubljani je ravno na svitlo prišla knjiga: fŽanju slovo! vojsko/" Obseže 8 pol, in je nek prav mikavno pisana, ter velja le 15 kr. Gosp. Leopold Kremžar v Ljubljani jo prodaja; za Štajarce, Korošce in Primorčane je pa v Ljubljano vendar predaleč.—