Ivan Albreht:
Fantazija o življenju.
vjtrok toži: V svet bi oči — pa ne smejo, v svet bi želje — pa ne vejo, kam in kako . . .
Vrag vabi: Moja pot — glej, kak bela, moja pot — kak vesela vabi v nebo!
Starec plaka: Šel sem. Zdaj — kako bi dalje? Vsa pota mi sneg zapal je in vrnitve ni.
V pristanu.
C> hrepenenjem in zavistjo sem te ljubil
Tigra dva, želeča plena,
moje so bile oči, žareče v ognju greha.
In še danes mi je težko
in še danes me je sram.
Glej oči: V njih žarenju je trpljenje, bol, ki sem jo v blodnjah pil.
Pusti, da izplakam krivdo
na teh tvojih grudih belih,
daj, da ti oči poljubim,
ki Boga lepote v strahu nežnem
so molile, tajnost tvojo skrito veličino . .
lOo -'Sv . f*  /<rr^i<L,- ***   fr^^fOu^.
..Ljubljanski Zvon" XXXIV. 1914. 1.
,W^' vL>* /»<.tf-v^U   d*-ts*M[