Psiholo.ka obzorja / Horizons of Psychology, 9, 1, 23-38 (2000)*
© Dru.tvo psihologov Slovenije 2000, ISSN 1318-187*
Znanstveni teoretsko-pregledni prispevek

Predstavitev in kritika teorije socialnih predstav4

MATEJ EERNIGOJ
¶ 

Univerza v Ljubljani, Oddelek za psihologijo, Ljubljana*

Povzetek: Teorija socialnih predstav je gotovo ena izmed najpopularnej.ih, pa tudi najbol
. 
spornih teorij v sodobni socialni psihologiji. Njen avtor, Serge Moscovici, jo je zasnoval 
X 
eksplicitnim namenom ustvariti alternativo prevladujoei individualistieni in psihologizirajoe
o 
severnoameri.ki socialni psihologiji. Teorija socialnih predstav naj bi predstavljala nov
1 
socialnopsiholo.ko paradigmo, ki bi tej znanstveni disciplini omogoeila zasesti osrednje mest
1 
med dru.boslovnimi znanostmi, kar pomeni, da bi povezala individualno in kolektivno raveU 
razlag elove.kega vedenja. Zaradi takih obljub je teorija socialnih predstav prevzela domi.ljij
1 
velikega .tevila evropskih socialnih psihologov in raziskave, ki se tako ali drugaee sklicujej
1 
nanjo, se kar vrstijo. A teorija socialnih predstav ima tudi temnej.o plat. Polna je notranji
. 
nekonsistentnosti in nedoreeenosti, na katere nekateri avtorji neutrudno opozarjajo, eepra
. 
na videz brez veejega uspeha. Teorija socialnih predstav je bila v na.em prostoru pred kratki
. 
.e predstavljena (Vec, 1999), vendar brez kak.nega posebnega poskusa ovrednotenja in zat
1 
po mojem mnenju nezadovoljivo. S prieujoeim prispevkom .elim zapolniti to vrzel, zato sI 
osredotoeam predvsem na logieno strukturo teorije ter na kritike, ki so bile s tem v zvezi .
I 
izra.ene. Hkrarti posku.am nekoliko osvetliti veliko popularnost teorije socialnih predstav 
X 
zgodovinskega in socialnopsiholo.kega vidika. Seveda pa svojega cilja ne morem doseei breX 
ponovnega poskusa predstavitve teorije same, kar je zaradi njenih prej omenjenih lastnosto 
precej te.ka naloga
o 

Kljuene besede: socialna psihologija, socialne predstave, kolektivne predstave, kritika, teorij
a 

The theory of social representations: overview and critique4

MATEJ EERNIGO
´ 

University of Ljubljana, Department of Psychology, Ljubljana, Slovenia*

Abstract: There is no doubt that the theory of social representations is one of the most popuN 
lar, but at the same time one of the most controversial theories in contemporary social psyN 
chology. Its author, Serge Moscovici, conceived it with the explicit intention to create aU 
alternative to the prevailing individualistic and psychologising, North-American social psyN 
chology. The theory of social representations is aimed at being a new social-psyhologica× 
paradigm, which would enable this scientific field to occupy a central place among the socia× 
sciencies. This place is supposed to be reserved for the field that would be able to connecs 
the individual and the collective level of explanation of human behaviour. Because of suc
. 

 Naslov / address: asist. Matej Eernigoj, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za*
psihologijo, A.kereeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija, e-mail: matej.cernigoj@guest.arnes.si*


M. Eernigoj*

promisses, the theory of social representations took over the immagination of many europeaU 
scholars, and research that refers to it in one way or another is abundant. However, there iR 
also a darker side to the theory. It is incomplete and full of internal inconsistencies. SomI 
authors repeatedly stress these points, but apparently without any considerable success
o 
The theory of social representations has recently been presented in Slovenia (Vec, 1999), bus 
without any serious attempt of evaluation and therefore, in my view, in an unsatisfactory way
o 
Here I try to fill this gap, and so I focus on the logical structure of the theory and at its existin
. 
critiques. At the same time I try to explain the reasons for the theory.s great popularity from 
a 
historical and socio-psychological poin of view. In order to accomplish all that, I try to presens 
the theory of social representations first, which . although already attempted many times 
T 
is by no means an easy task
o 

Key words: social psychology, social representations, collective representations, critique
¸ 
theor 

CC=3040 214
1 

Nastanka in ciljev teorije socialnih predstav ne moremo razumeti brez vsaj okvirneg
a 
poznavanja povojne zgodovine evropske socialne psihologije. Zaradi predvojnega beg
a 
velikega .tevila njenih pomembnih predstavnikov v ZDA (npr. Lewin in Heider) se jI 
morala praktieno na novo vzpostaviti, kar je potekalo ob intenzivni pomoei z drugI 
strani Atlantika. Tako je bila evropska socialna psihologija v prvih povojnih desetletji
. 
precej razdrobljena in odvisna od sodelovanja z ameri.kimi kolegi (Graumann, 1996)
o 
Z nastopom krize v ameri.ki socialni psihologiji v zaeektu sedemdesetih let (prim
o 
McGuire, 1973), pa so se v Evropi pokazale te.nje po izoblikovanju lastne identitete
o 
Serge Moscovici je s svojo prvo .tudijo socialnih predstav o psihoanalizi (leta 1961, p
1 
Jahoda, 1988) postavil pomemben mejnik v razvoju evropske socialne psihologije
o 
Zaertal je njeno dominantno smer, za katero se danes zdi, da je moenej.a kot kdajkolo 
prej, sam pa postal tisto, kar je Averill (1986) poimenoval .paradigmatska figura.: grI 
za osebnost, ki preko svojih dose.kov pomaga vzpostaviti obeutek skupne identitetI 
pri elanih skupine. Pri tem mora seveda izpolnjevati nekatere pogoje: .[...] njeni*
dose.ki morajo biti dovolj provokativni, da vzpodbudijo nadaljnje raziskave,*
dovolj obsegajoei, da lahko vkljueijo velik spekter aktivnosti znotraj obstojeee*
tradicije, in dovolj dvoumni, da dovoljujejo razliene interpretacije, ki lahko*
zadostijo spremenljivim okoli.einam. Pomaga tudi, ee je ta oseba mrtva, da ne*
pride do rivalitete med obo.evalci. Mogoee najpomembnej.e pa je to, da ima*
paradigmatska figura dovolj velik status in u.iva dovolj veliko spo.tovanje*
(eetudi zahteva to nekoliko ustvarjanja mita), zato da bodo drugi iskali pomen*
v njenih delih z zaupanjem, da bo vztrajanje nagrajeno.. (prav tam, str. 213)
o 

Averill v nadaljevanju slikovito ponazori vlogo in pomen paradigmatske figure 
X 
naslednjim primerom: .Ee bi Freud v trenutku igrive domi.ljije zapisal, da je*
nezavedno kot hlebec starega r.enega kruha, bi bilo do sedaj verjetno napisanih*
.e kakih ducat dizertacij, ki bi posku.ale razkriti uvid, vsebovan v tej enigmatieni*

Teorija socialnih predstav*254

pripombi. In v tem procesu bi lahko pri.lo celo do kak.nega resnienega uvida!.*

(prav tam).V prieujoeem prispevku bom posku.al pokazati, da Moscovici zelo dobr
1 
izpolnjuje vse zgoraj opisane pogoje razen enega: .e vedno je .iv. Preden pa se bol
. 
posvetim kritiki teorije socialnih predstav, si nataneneje poglejmo, kaj hoee Moscovico 
z njo pravzaprav doseei
o 

Kot sem omenil .e zgoraj, je teorija socialnih predstav moeno povezana s kriz
1 
v socialni psihologiji, o kateri moram zdaj povedati nekoliko vee. Ob koncu .estdeseti
. 
in v zaeetku sedemdesetih let se je vse vee raziskovalcev zaeelo spra.evati, ali jI 
eksperimentalna metodologija, ki je prej.nji dve desetletji v socialni psihologiji absolutn
1 
prevladovala, res najprimernej.i naein za preueevanje socialnopsiholo.kih pojavov
o 
Eeprav je prispevala k nekaterim zelo zanimivim ugotovitvam (npr. Aschev, Milgramov
¸ 
Shachter in Singerjev eksperiment), se je vse vee raziskovalcev zaeelo zavedati, d
a 
so socialnopsiholo.ki procesi prekompleksni, da bi se jih dalo smiselno operacionalizirato 
v obliko odnosa med odvisnimi in neodvisnimi spremenljivkami (prim. McGuire, 1973e 
Gergen, 1978). Poleg tega se je vse bolj zaeelo postavljati vpra.anje, ali osredotoeenoss 
na posameznika, ki je bila (in je .e vedno) bistvena znaeilnost ameri.ke eksperimentalnI 
psihologije, ne zakrije pogleda na tisto, kar je v socialni psihologiji ravno najbolj zanimiv
1 
. elovekove vpetosti in pre.etosti s socialnim okoljem, v katerem je zrasel in v katere
. 
.ivi. Staro razglabljanje o polo.aju in vlogi socialne psihologije, razpete med psihologij
1 
na eni in sociologijo na drugi strani, se je ponovno razplamtela z vso moejo (prim
o 
Jaspars, 1983). Kot glavni alternativi individualistienemu pristopu, ki naj bi socialn
1 
psihologijo spet naredili bolj socialno in manj psiholo.ko, se v literaturi zdaj navajat
a 
deli S. Moscovicija in H. Tajfla (Rijsman, Stroebe, 1989)
o 
Moscovicijevo delo pa ni nakljueno postalo alternativa individualistieni iU 
eksperimentalni socialni psihologiji. Nasprotno! V samem jedru teorije socialnih predsta
. 
je namree vpra.anje: .Kak.no socialno psihologijo sploh hoeemo?. (Moscovici
¸ 
1989, str. 407). Moscovici trdi, da je individualistiena in eksperimentalna tradicija naredil
a 
socialni psihologiji veliko .kodo, saj jo je skreila na podpodroeje splo.ne psihologije. Vresnici pa bi morala socialna psihologija po njegovem mnenju zavzemati centraln
1 
mesto v dru.bosovju in predstavljati most med drugimi znanstvenimi vejami (pra
. 
tam, str. 409). Morala bi biti ena izmed .velikih. dru.boslovnih znanosti, ki bi lahk
1 
razlo.ila socialno mi.ljenje, jezik, religije, kolektivno vedenje, oblikovanje skupin iU 
komunikacijo. To bi bila znanost, katere naloga bi bila pravzaprav tisto, kar ostalI 
dru.boslovne znanosti zaradi prevelike kompleksnosti zanemarjajo: pojasniti kontinuitet
1 
med individualnimi in kolektivnimi fenomeni (prav tam, str. 409). Vse zgoraj omenjenI 
pojave in tudi tisto, kar je bistvena komponenta vsakega individualnega razmi.ljanja
¸ 
pa naj bi po njegovem mnenju lahko zaobjeli z enim samim pojmom: pojmom socialnih*
predstav. To je torej tisto, kar naj bi socialna psihologija preueevala. Le teorija socialni
. 
predstav naj bi se namree resno spopadla s problemom odnosa med individualnim iU 
kolektivnim, ee pustimo ob strani psihoanalizo, ki ju je povezala preko pojm
a 
nezavednega (Moscovici, 1998, str. 213). Tudi nekateri drugi avtorji vidijo teorij
1 


264M. Eernigoj*

socialnih predstav kot temelj za porajajoeo se psihologijo socialnega (prim. Farr, 1998e 
Flick, 1998). Na tem mestu moram povedati .e to, da uporablja Moscovici (1989, str
o 
423) veasih pojem socialnih predstav za oznaeevanje zelo .irokega spektra pojavov
¸ 
ki vkljueuje ideologijo, religije, mnenja, antiene in moderne mite ter sisteme preprieanj
o 

Kot bomo videli kasneje, pa odnos med socialnimi predstavami in prej na.tetimi pojavo 
sploh ni dobro opredeljen. Veasih so pojmovane kot nadredni pojem vsem tem pojavom
¸ 
veasih pa le kot eden izmed njih
o 
Kaj so torej socialne predstave?4

Moscovici (1984) ugotavlja, da elovek nikakor ne reagira na zunanji svet tako, kot jI 
predpostavljeno v individualistieni socialni psihologiji (npr. v teoriji atribucije): kot laieno 
znanstvenik ali statistik, ki bolj ali manj racionalno presoja informacije iz okolja, eepra
. 
je pri tem izpostavljen tudi doloeenim pristranostim. Nasprotno, pristranosti v razmi.ljanjß 
so prej pravilo kot izjema in veliko vpra.anje je, ee lahko elovekovo mi.ljenje presojam
1 
tako, da ga primerjamo z normo, ki smo jo prevzeli iz formalne logike (prim. Moscovici
¸ 
1989). Ogromno dra.ljajev iz okolja preprosto ne opazimo, eeprav se mogoee nahajaj
1 
neposredno pred na.imi oemi, na tiste, ki jih opazimo, pa se odzovemo v skladu 
X 
na.im razumevanjem . z njihovo definicijo, ki je skupna veejemu .tevilu ljudi. Tisoeletj
a 
lahko civilizacije verjamejo v stvari, ki se nekoe izka.ejo za eiste iluzije. V vseh te
. 
primerih vidimo pomembno vlogo predstav, ki strukturirajo na.e zaznavanje in mi.ljenje
o 
Ee govorimo o resnienosti, so predstave edino, kar v resnici imamo (Moscovici, 1984)
o 

Seveda pa si jih ne ustvarjamo posamezniki sami. Ustvarjajo se lahko le 
. 
medsebojni komunikaciji in ko so enkrat ustvarjene, za.ivijo na nek naein samostojn
1 
.ivljenje. .irijo se, se zdru.ujejo, medsebojno privlaeijo in odbijajo ter rojevajo novI 
predstave, medtem ko stare izginjajo in odmirajo (prav tam, str. 13). Vsakdo izmeB 
nas se rodi v svet, poln socialnih predstav, in okolje, v katerem .ivimo, ni nie man
. 
sestavljeno iz njih, kot je sestavljeno iz materialnih objektov (str. 14). Dejansko bo 
socialne predstave lahko imeli za socialno resnienost sui generis (str. 13)
o 

Gledano iz bolj socialne perspektive, imajo socialne predstave dve bistveno 
znaeilnosti ali funkciji. Prva je v tem, da konvencionalizirajo objekte, osebe iU 
dogodke, s katerimi prihajamo v stik. Dajejo jim doloeeno obliko, jih postavijo v doloeen
1 
kategorijo in jih seasoma vzpostavijo za model doloeenega tipa (str. 7). Povedano zel
1 
preprosto, te konvencije nam omogoeajo strukturiranje okolja in medsebojn
1 
komunikacijo. Druga znaeilnost socialnih predstav pa je, da so preskriptivne. Z moejo
¸ 
ki se ji ne moremo upreti, oblikujejo na.e zaznavanje in mi.ljenje. Ta moe izvira iX 
dejstva, da socialna struktura obstaja .e pred vstopom kateregakoli eloveka vanjo iU 

ga oblikuje po svoji podobi, .e preden sploh lahko zaene razmi.ljati. Poleg tega p
a 
velika moe tradicije tudi doloea, o eem in kako naj sploh razmi.lja (str. 9). Predstave
¸ 
ki jih imamo o svetu, niso doloeene z na.im naeinom mi.ljenja, ampak je obratno na6 

Teorija socialnih predstav*2T


naein mi.ljenja doloeen s predstavami, ki jih imamo (str. 10)
o 

Socialne predstave naj bi bile specifieen naein razumevanja in komuniciranj
a 
tega, kar .e vemo. Nahajale naj bi se nekje med koncepti, katerih naloga je abstrakcij
a 
pomena iz sveta in uvajanje reda vanj, ter zaznavami, ki svet na smiselen naeiU 
reproducirajo. Vedno naj bi torej imele dve plati, ki sta med seboj tesno povezani. P
1 
eni strani so simboliene, po drugi ikoniene. Socialne predstave vedno pove.ejo idejo 
R 
podobo in podobo z idejo. Tudi jezik, s katerim prena.amo socialne predstave, je nekjI 
na pol poti med jezikom eistega opa.anja, ki izra.a gola dejstva, in jezikom logike, ko 
izra.a abstraktne simbole (str. 17)
o 

eeino zgoraj povedanega lahko zdaj strnemo v dve definiciji socialnih predstav
¸ 
ki ju je podal sam Moscovici. Pred tem pa je treba povedati .e to, da Moscovico 
socialnih predstav v resnici nikjer eisto toeno ne definira in celo meni, da je t
a 
neopredeljenost lahko tudi prednost (1983, po Potter in Litton, 1985). Zato bom tudo 
navedel dve .definiciji. socialnih predstav, ki skupaj dajeta popolnej.o sliko od enI 
same. Verjetno pa bi lahko v Moscovicijevih spisih na.li .e marsikatero izjavo, ki bi j
1 
lahko uporabili v podoben namen
o 

Torej, prva .definicija. se glasi: .Socialne predstave so sistemi vrednot, idej*
in praks z dvojno funkcijo: prvie vzpostavljajo red, ki omogoea posameznikom,*
da se orientirajo v svetu in ga obvladujejo, drugie pa olaj.ujejo komunikacijo*
med elani skupnosti s tem, da prispevajo kodo za imenovanje in klasificiranje*
razlienih aspektov njihovega sveta ter posamezne in skupne zgodovine..*
(Moscovici, 1973, po Semin, 1996). Druga pa trdi: .Socialne predstave [...]*
obravavajo vsebino vsakdanjega mi.ljenja in skupek idej, ki dajejo*
koherentnost na.im religioznim verovanjem, politienim idejam in povezavam, ki*
jih ustvarjamo tako spontano, kot dihamo. Omogoeajo klasificiranje objektov*
in oseb, primerjanje in razlago vedenj ter jih objektificirajo kot del na.ega*
socialnega okolja. Eeprav so pogosto locirane v umih mo.kih in .ensk, jih*
lahko prav tako pogosto najdemo .v svetu. in jih kot take preueujemo posebej.*
Predstave so lahko ohranjene na kamnu v kak.nem pozabljenem kraju, ne da*
bi pustile kakr.nokoli sled v umu kateregakoli eloveka tisoee let.. (Moscovici
¸ 
1988, str. 214). To, ali lahko neka ideja (socialna predstava) zares obstaja neodvisn
1 
od uma posameznika, ki jo misli, je seveda zanimivo vpra.anje in pravzaprav tudi zel
1 
staro. Seveda se materialni zapis te ideje lahko ohrani v easu skoraj neomejeno dolgo
o 
Toda, ali imamo materialni zapis te ideje res lahko za idejo samo, ki jo potem preueujem
1 
neodvisno? Dokler ta zapis ne pride v interakcijo z umom nekega doloeeneg
a 
posameznika (!), je tako, kot da v njem vsebovana ideja ne bi obstajala. In tudi e
I 
pride, je lahko posameznik sploh ne razume ali jo razume narobe. Koliko stvari, ki ji
. 
imamo sedaj za zanimive risbe iz pradavnine, je v svojem easu nosilo simbolieeU 
pomen, ki ga moderni elovek niti slutiti ne more? So te ideje res nekje .v svetu. ali s
1 
vedno le nekje vmes, v interakciji med svetom in posameznim umom (prim. Eernigoj
¸ 
1996)
o 

Ee nam po vsem tem .e vedno ni popolnoma jasno, kaj torej so socialnI 


2
. 
M. Eernigoj*

predstave, bo mogoee pomagalo, ee jih prika.emo v primerjavi z Durkheimovimo 
kolektivnimi predstavami
o 

Razlike med kolektivnimi in socialnimi predstavami4

Teorija socialnih predstav seveda ni zrasla iz niea. Predhodniki te usmeritve so, p
1 
Moscoviciju, med drugimi antropolog Lévy-Bruhl, ki se je ukvarjal s sistemi verovan
. 
(kolektivnimi predstavami) v majhnih, tradicionalnih dru.bah (Augustinos in Walker
¸ 
1996; Moscovici, 1998), socialni psiholog Bartlett, ki je preueeval spremembe 
. 
zaznavanju in spominjanju neobieajnega materiala (Moscovici, 1984) in razvojni psiholo
. 
ter epistemolog Piaget s svojimi raziskavami formiranja predstav pri otrocih v razlieni
. 
razvojnih stadijih (prav tam). Najpomembnej.i in tudi najoeitnej.i vpliv na teorijo socialni
. 
predstav pa je nedvomno imel Durkheim s svojim konceptom kolektivnih predstav
o 

Moscovici brez zadr.kov sprejema Durkheimove osnovne ugotovitve o tem
¸ 
da se elovek sam nikoli ne bi mogel vzdigniti nad raven osnovnih zaznav ter bi bi× 
nezmo.en oblikovanja kakr.nihkoli abstraktnih konceptov. .ele prevzemanje stabilni
. 
in vseprisotnih kolektivnih predstav omogoea tako posameznikovo racionalnost kos 
tudi stabilnost v dru.bi. .[...] kolektivne predstave niso racionalne kljub temu, da*
so kolektivne, ampak prav zato, ker so kolektivne. [...] to je edini naein, da*
postanejo racionalne.. (Moscovici, 1998). Moscovici priznava, da je Durkheimov
1 
strogo loeevanje med kolektivnimi in individualnimi predstavami lahko tudi sporno
¸ 
kljub temu pa se mu zdi Durkheimova vizija .edina koherentna skica [tega, kako*
bi bilo treba pristopiti k obravnavanju socialnopsiholo.kih fenomenov . dodal*
ME], ki .e obstaja.. (prav tam, str. 220). Kljub doloeenim te.avam se mu zdi, da jI 
splo.na smer razmi.ljanja, ki jo je nakazal Durkheim, bolj pomembna od posamezni
. 
protiargumentov njegovih kritikov, in da bomo, ee bomo sledili tej usmeritvi, vsaj vedeli
¸ 
kam gremo (prav tam)
o 

Da pa bi opozoril na nekatere razlike med svojim in Durkheimovim pojmovanjem
¸ 
uporablja Moscovici namesto izraza .kolektivne predstave. raje izraz .socialnI 
predstave.. S temi spremembami bi se rad izognil nekaterim Durkheimovim te.ava
. 
ter prilagodil koncept kolektivnih predstav znaeilnostim sodobne dru.be. Razlike meB 
socialnimi in kolektivnimi predstavami naj bi bile naslednjeç 

N 
Durkheimov dualizem, strogo loeevanje med individualnimi in kolektivnimo 
predstavami ter pripisovanje mnogo veejega pomena slednjim je mogoee najbol
. 
znana poteza njegove teorije. Kot smo videli zgoraj, pa je v samem jedrß 
teorije socialnih predstav prav zavraeanje tega dualizma. Ee si je Durkhei
. 
prizadeval vzpostaviti sociologijo in jo z jasnimi mejami loeiti od psihologije
¸ 
potem Moscovici i.ee povezavo med obema. Vidi jo v socialni psihologiji, ko 
bi s preueevanjem socialnih predstav tako lahko zavzela osrednje povezovaln
1 
mesto. Tisto, kar je pomembno, je preueevanje neprestanega in nere.ljiveg
a 


Teorija socialnih predsta
. 
294

konflikta med posameznikom in dru.bo, ki sta v neprestanem dialektiene
. 
odnosu, ne pa preueevanje izoliranega posameznika ali abstraktno definiranI 
dru.be (prim. Moscovici, 1989)
o 

N 
Druga pomembna razlika med kolektivnimi in socialnimi predstavami je 
. 
tem, da je sociologija obravnavala kolektivne predstave kot avtonomne entitete
¸ 
ki jih ni mogoee reducirati na kaj bolj osnovnega ali jih razlo.iti z njim (predvse
. 
seveda z nieemer psihienim). Obravnavala jih je kot sredstva, s katerimi jI 
razlagala druge sociolo.ke pojave. Socialna psihologija se mora spustiti globljI 
in preueiti tako strukturo kot tudi dinamiko socialnih predstav. Moscovici (1984Ö 
predlaga, da naj bi tisto, kar je bilo prej koncept, pojmovali kot fenomen. Kos 
bomo videli kasneje, pa je Moscovici pri tem precej dvoumen. V istem elankß 
(Moscovici, 1984, str. 61) namree na drugem mestu zatrdi, da mora socialn
a 
psihologija obravnavati socialne predstave kot neodvisne spremenljivke
¸ 
eksplanatorne dra.ljaje. Jahoda (1988) to oznaei za prvo izmed dolge serijI 
dvoumnosti v teoriji socialnih predstav
o 

N 
Moscovici (1984) oeita Durkheimu .e to, da je posku.al s koncepto
. 
kolektivnih predstav zaobjeti prevelik spekter kolektivnih intelektualnih oblik
¸ 
ki zajema znanost, religijo, mitologijo, modalnosti easa in prostora itd., ne d
a 
bi pri tem posku.al nataneneje doloeiti njihove kognitivne karakterisitikI 
(Moscovici, 1988). S tako .irokim pojmovanjem naj bi pravzaprav oropa× 
pojem kolektivnih predstav vsakega pomena v smislu: .[...] vse zagrabi.,*
vse izgubi... (Moscovici, 1984, str. 17). Socialne predstave naj bi bilI 
nataneneje definirane in naj bi predstavljale le eno izmed mnogih vrst predsta
. 
z zelo razlienimi znaeilnostmi, ki so mo.ne v sodobni dru.bi. Bolj specifien
1 
naj bi bile socialne predstave specifieni naeini razumevanja in komuniciranj
a 
tega, kar .e vemo (prav tam). Kot pa sem omenil .e zgoraj, je tudi to prece
. 
sporno. Na drugih mestih uporablja Moscovici pojem socialnih predstav tak
1 
kot Durkheim: kot nadreden pojem velikemu .tevilu kolektivnih intelektualni
. 
ali kognitivnih oblik
o 

N 
Mogoee najpomembnej.a razlika med kolektivnimi in socialnimi predstavamo 
pa je v tem, da so bile prve pojmovane zelo statieno, kot nespremenljivI 
miselne sheme, ki z neustavljivo moejo oblikujejo mi.ljenja posameznikov iU 
ostajajo praktieno nespremenjene skozi dalj.a easovna obdobja, druge pa so
¸ 
nasprotno, pojmovane kot dinamiene, vedno v nastajanju in preoblikovanjß 
(Moscovici, 1984, 1988). Razlika izvira predvsem iz tega, da je zgodnj
a 
sociologija preueevala predvsem primitivna ljudstva, pri katerih ima tradicij
a 
res izjemno moe in ostaja stoletja ali celo tisoeletja nespremenjena. V nasprotjß 
s tem je Moscovici (1989, str. 411) oznaeil socialno psihologijo za .antropologij
1 
moderne kulture.. Socialne predstave naj bi bile znaeilne predvsem za sodobn
1 
zahodno kulturo, kjer vedno nova in nova znanstvena spoznanja preko medije
. 
javnega obve.eanja poeasi postajajo del kolektivnega védenja. Ee so se 
. 


304 M. EernigoL


tradicionalnih kulturah kolektivne predstave utrjevale in prena.ale na potomstv
1 
z obredi in rituali, se v sodobni zahodni dru.bi ustvarjajo, prena.ajo iU 
spreminjajo v barekih, na dru.abnih sreeanjih, na ulici. Povsod tam, kjer ljudjI 
komunicirajo med seboj in si medsebojno potrjujejo svojo sliko o svetu
o 
Moscovici (1984) vidi sodobno dru.bo kot mislee sistem, ki ne samo prevzem
a 
to, kar dobi iz preteklosti, ampak venomer tudi ustvarja in prilagaja novo
o 
Na., sodoben eas pa je oznaeil za obdobje reprezentacij, tudi zaradi obstoj
a 
institucij, namenjenih skoraj izkljueno njihovemu .irjenju. S tem je mislil n
a 
pedagoge, ideologe, popularizatorje znanosti, duhovnike, torej na predstavnikI 
znanosti, kulture in religije, katerih naloga je ustvarjanje in .irjenje predstav
¸ 
ne da bi se tega v resnici zavedali in si .eleli (prav tam, str. 12)
o 

Na tem mestu je treba na kratko omeniti .e en zanimiv del MoscovicijevI 
teorije socialnih predstav, ki mu Augustinos in Walker (1996) pravita kar metateorija
¸ 
v nasprotju s fenomenalno teorijo, ki smo jo obravnavali do zdaj. Zdi se namree, d
a 
Moscovici strogo loeuje dva univerzuma elovekove komunikacije in dojemanja sveta
o 
Prvi je konsenzualni univerzum, v katerem se nahajajo socialne predstave in socialn
a 
resnienost nasploh. Dru.ba je tukaj nekaj vidnega, nekaj, kar neprestano nastaja, jI 
nasieena s smislom in namenom in deluje ter reagira kot elove.ko bitje. V njej jI 
elovek merilo vseh stvari. V reificiranem univerzumu pa je dru.ba spremenjena 
. 
sistem trdnih, osnovnih enot, ki so indiferentne do individualnosti in nimajo identitete
o 
To je univerzum znanosti, v katerem so stvari merilo eloveka (Moscovici, 1984). Vprvem univerzumu razmi.ljamo ljudje na naein primarne vzroenosti, ki je na. spontaU 
naein razmi.ljanja. Ker smo v vsakdanjem .ivljenju sooeeni predvsem z drugimi ljudmi
¸ 
te.imo k temu, da bi v vsakem njihovem dejanju in besedi videli nek skrit pomen
¸ 
namen ali cilj. V reificiranem univerzumu razmi.ljamo po principih sekundarnI 
vzroenosti, ki ni na. spontan naein razmi.ljanja, ampak ga pridobimo z vzgojo. To jI 
znanstveni naein razmi.ljanja, s katerim posku.amo fenomene loeiti od kakr.nihkolo 
namenov ali odgovornosti in jih posku.amo obravnavati nepristransko, kos 
eksperimentalne podatke. V reificiranem univerzumu venomer nastajajo nova spoznanj
a 
o svetu, ki jih mora konsenzualni univerzum potem asimilirati in se nanje prilagoditi
o 
Zdaj pa smo .e pri.li do naslednje pomembne toeke v teoriji socialnih predstav
o 

Motivacija za ustvarjanje socialnih predstav in procesi, ki pri tem4sodelujejo4

Motivacija za ustvarjanje socialnih predstav je po Moscoviciju zelo preprosta: .Namen*
vseh predstav je, da naredijo nekaj nedomaeega ali nedomaenost samo*
domaeo.. (Moscovici, 1984, str. 24). Konsenzualni univerzumi naj bi bili .kraji., kje
. 
se hoee vsakdo poeutiti kot doma, varnega pred kakr.nimkoli tveganjem trenj alo 


oL


Teorija socialnih predstav*314

konfliktov. Ene in iste situacije, ideje in geste so vedno znova prieakovane, spremembI 
so sprejete le, ee prispevajo k obeutku .ivosti in poskrbijo, da dialog ne zamre. Vceloti, pravi Moscovici (prav tam), je dinamika medsebojnih odnosov dinamik
a 
udomaeevanja, kjer so stvari, ljudje in dogodki zaznani in razumljeni v odnosu d
1 
predhodnih sreeanj in paradigem
o 

Eeprav se zdi zgoraj navedena predpostavka ena temeljnih za razumevanjI 
socialnih predstav, je Moscovici ne razlo.i nie podrobneje. Potem, ko na hitro odpravo 
druge hipoteze, ki bi lahko razlo.ile motivacijo ustvarjanja socialnih predstav (hipotez
1 
za.eljenosti, hipotezo neuravnote.enosti in hipotezo kontrole . tu se jim ne bom
1 
podrobneje posvetili), ee. da so presplo.ne in ne razlo.ijo, zakaj bi morale biti tI 

funkcije izpolnjene s prav takim naeinom razumevanja in komuniciranja, se elegantn
1 
izogne natanenej.i utemeljitvi svoje trditve. Zaradi .prostorskih omejitev. noee ni: 
vee opravieevati svoje teorije in zahteva, da se sprijaznimo z njegovo intuicijo, da jI 
temu pae tako (prav tam)
o 
Ustvarjanje predstav naj bi bil torej naein, s katerim prena.amo tisto, kar naR 
moti, kar ogro.a na. univerzum, iz zunanjosti v notranjost, iz oddaljenosti v bli.ino. T
1 
se zgodi z reformulacijo nenavadnih idej in konceptov tako, da jih je mo.no umestiti 
. 
znani kontekst, kjer nenavadno postane navadno in je mogoee neznano vkljueiti v .
I 
znano kategorijo (prav tam, str. 26). Bolj specifieno pa sta za ta prenos odgovorn
a 
dva procesa: vsidranje in objektifikacija
o 

Vsidranje: pri tem gre eisto preprosto za to, da nekaj tujega in moteeeg
a 
uvrstimo v .e obstojee sistem kategorij in ga opredelimo v odnosu do prototipa ozirom
a 
paradigme kategorije, ki se nam zdi primerna. Vsidranje torej pomeni klasifikacijo iU 
poimenovanje neeesa (prav tam, str. 30)
o 

Objektifikacija: to je po Moscoviciju precej bolj aktiven proces od vsidranja
o 
Neobieajno in nenavadno idejo na nek naein .nasiei. z resnienostjo. Tisto, kar je bil
1 
veasih abstraktno in nerazumljivo, postane kmalu zelo konkretno in oeitno. Abstrakcij
a 
se materializira, to pa se zgodi predvsem z odkrivanjem ikoniene kvalitete neke ideje
¸ 
z reprodukcijo koncepta v obliki podobe (prav tam, str. 38). Poeasi postane podob
a 
popolnoma asimilirana in tisto, kar je bilo veasih mi.ljeno, je zamenjano z zaznani
. 
(str. 40). Objektifikacija hkrati pomeni tudi to, da tisto, kar je bilo nekoe predmes 
komunikacije, seasoma postane sredstvo komuniciranja (Semin, 1996). Tisto, kar jI 
bilo nekoe potrebno razlage, postane sredstvo za razlaganje drugega
o 

Bolj nataneno poteka proces objektifikacije preko treh procesov (AugustinoR 
in Walker, 1996). V procesu personifikacije pride do povezave med doloeeno idej
1 
in osebo ali skupino. Tako je na primer psihoanaliza povezana s podobo Freuda, socialnI 
predstave pa z imenom Moscovicija. Asociacija med idejo in osebo da ideji konkreteU 
obstoj. V procesu figuracije postane abstrakten pojem dominiran ali vsebovan 
. 
metaforieni podobi, kar spet privede do tega, da je bolj dostopen in razumljiv. Shizofrenij
a 
je recimo najveekrat razumljena in predstavljena preko metafore o dvojni, razcepljeno 
osebnosti. Podoben, eeprav ne tako dober primer pa bi lahko bila tudi Moscovicijev
a 


324M. Eernigoj*

trditev, da so socialne predstave podobne materialnemu okolju, v katerem .ivimo
o 
Tudi tu je nekaj abstraktnega ponazorjeno z nekoliko bolj konkretno predstavo o okolju
o 
Tretji proces, ontologiziranje, povzroei, da dobi abstraktni koncept dejanske fizienI 
karakteristike. Ee za primer spet vzamemo abstraktni koncept socialnih predstav, bo 
bila Moscovicijeva trditev, da .ivijo socialne predstave samostojno .ivljenje, v katere
. 
se medsebojno privlaeijo, odbijajo, dajejo .ivljenje novim predstavam, medtem ko starI 
umirajo, dober primer
o 

Metodolo.ki principi teorije socialnih predstav4

Za teorijo socialnih predstav sicer ne bi mogli reei, da je zavezana neki specifieno 
metodologiji, kot je na primer individualistiena socialna psihologija zavezan
a 
eksperimentu. Kljub temu bi lahko nakazali na nekatere splo.ne metodolo.ke principe
¸ 
ki doloeajo naein raziskovanja socialnih predstav
o 

Prvi tak princip izhaja iz Moscovicijevega preprieanja, da socialna psihologij
a 
ne bi smela te.iti za idealom znanosti, ki ga pooseblja fizika. Le tu je namree mogoe
I 
povsem nataneno doloeiti osnovne postulate in iz njih izvajati specifiene, ovrgljivI 
hipoteze. Druge znanosti, biolo.ke, ekonomske in posebno dru.boslovne, .e niso iU 
verjetno tudi nikoli ne bodo sposobne svojih premis in hipotez izraziti v jeziku matematikI 
in formalne logike (Moscovici, 1989, str. 417). Moscovici (prav tam) meni, da bi sI 
morali osvoboditi preprieanja, da so teorije namenjene predvsem razlagi pojavov iU 
odgovoru na vpra.anje .zakaj?.. Bolj nujno se mu zdi nataneno opisovanje*
socialnopsiholo.kih fenomenov (socialnih predstav). Le na podlagi velikega .tevil
a 
natanenih opisov (k eemur naj bi vsaka znanost tudi sicer posveeala najvee energijeÖ 
lahko prieakujemo, da se bo nekoe pokazal vzorec, ki ga bomo lahko imeli za znanstveno 
zakon.
ƒ 
.Presejanje, klasifikacija, povezovanje in razjasnjevanje fenomenov,*
dokler se ne pojavi vzorec, zakon, to je bistvo znanosti.. (prav tam, str. 425)
o 

S tem ko je na prvo mesto postavljen opis fenomenov in ne njihova razlaga
¸ 
postane mnogo bolj pomembna od procesov, po katerih se odvijajo, njihova vsebina
o 
Moscovici (po Semin, 1996) zavraea standardno razlikovanje med procesi mi.ljenja iU 
njegovo vsebino. Preprieanje o tem, da so vsebine mi.ljenja poljubne, abstraktn
1 
doloeeni procesi .procesiranja informacij. pa univerzalni, se mu zdi zgre.eno. V teorijo 
socialnih predstav vsebina je proces. Ne gre za to, da bi se dra.ljaji iz okolja procesiralo 
v skladu s (socialnimi) predstavami, ki jih imamo, ampak za to, da na.e (socialneÖ 
predstave doloeajo, kateri dra.ljaji iz okolja bodo na nas sploh delovali in kako ji
. 
bomo do.iveli. Nekdo, ki v sebi nima doloeene vsebine (socialne predstave), tudo 
samega procesa mi.ljenja ne more izvajatii 

Primarnost opisovanja socialnih predstav in osredotoeanje na njihovo vsebin
1 
je gotovo glavna metodolo.ka znaeilnost te teorije. Na bolj specifienem nivoju pa bo 
lahko na.teli .e .tiri pravila oziroma napotke za uspe.no identificiranje in razlag
1 


Teorija socialnih predsta
. 
3Z


socialnih predstav (Moscovici, 1984)
ç 

N 
Material je treba dobivati na vzorcih spontane konverzacije, normalno*
obstojeee v dru.bi. Bistvena znaeilnost take konverzacije je, da vedno te.
o 
k medsebojnemu strinjanju. Taka komunikacija in mi.ljenje, temeljeea n
a 

govoricah, predstavlja nekak.no vmesno plast med privatnim in javni
. 
.ivljenjem ter olaj.uje prehod med enim in drugim
o 
N 
Socialne predstave je treba pojmovati kot sredstva za poustvarjanje*
resnienosti. Posamezniki dajejo preko medsebojne komunikacije idejam iU 
podobam znaeaj fiziene resnienosti. Vsa resnienost je resnienost nekoga iU 
resnienost za nekoga, zato se je treba pred zaeetkom posamezne raziskavI 
poglobiti v izvor predstav. Videti jih je treba bolj kot umetni.ke izdelke in nI 
kot surov material
o 

N 
Znaeaj socialnih predstav se najbolje poka.e v obdobjih kriz in*
prevratov, ko skupina ali njene podobe do.ivljajo spremembe. Ljudje so takras 
bolj pripravljeni govoriti, njihove podobe in izrazi so bolj .ivi, kolektivni spomiU 
je preme.an in vedenje postane bolj spontano. Najhuj.e krize se zgodijo takrat
¸ 
ko napetosti med reificiranim in konsenzualnim univerzumom ustvarijo razpok
1 
med jezikom konceptov in jezikom predstav, med znanstvenim in vsakdanji
. 
védenjem. Posledice takih razpok so lahko prave revolucije v .zdrave
. 
razumu., ki niso nie manj pomembne od znanstvenih revolucij. Naein, n
a 
katerega se zgodijo in kasneje ponovno pove.ejo loeena univerzuma, lahk
1 
precej razjasni dinamiko socialnih predstav
o 

N 
Ljudje, ki oblikujejo socialne predstave morajo biti videni kot nekaj*
podobnega amaterskim ueenjakom, skupine, ki jih formirajo, pa kot*
moderni ekvivalenti tistim dru.bam amaterskih ueenjakov, ki so obstajale*
pred kak.nim stoletjem. Taka je namree narava veeine neuradnih sreeanj
¸ 
diskusij v kavarnah in klubih itd. Po drugi strani pa precej predstav izvira iX 
profesionalnih del, namenjenih prav taki amaterski publiki
o 

Kritika teorije socialnih predstav4

Kot sem .e omenil, je osnovni namen tega prispevka izpostavitev dvoumnosti iU 
nedefiniranosti teorije socialnih predstav. To naj bi bilo tudi odgovorno za njeno velik
1 
popularnost, saj omogoea, da se pod njen okvir strne precej.nje .tevilo zelo razlieni
. 
konceptov in raziskav, katerih skupna toeka je le skupna .ideologija. njihovih avtorjevç 
nasprotovanje individualistieni in eksperimentalni psihologiji. Jahoda (1988, str. 204Ö 
celo trdi, da bi lahko veliko veeino raziskav, objavljenih v knjigi Social representations*
(Farr in Moscovici, 1984), objavili tudi kje drugje brez oznake, da gre za .socialnI 
predstave., in to ne bi imelo nobenih veejih posledic. .Tisto, kar dr.i skupaj toliko*

34M. Eernigoj*

razlienih .tudij, so le platnice knjige in ne kakr.nakoli skupna teoretiena*
usmeritev.. (prav tam). Eden izmed avtorjev (Pailhous, 1984) v zaeetku svojeg
a 
prispevka celo izra.a zaeudenje nad tem, da je bil povabljen, naj napi.e nekaj v kontekstß 
socialne psihologije, saj se ukvarja v glavnem s tem, kar je splo.no znano kot kognitivn
a 
psihologija. Milgram (1984) pa porabi precej prostora za to, da bi utemeljil, kako bi so 
lahko individualne mentalne modele okolja predstavljali kot socialne predstave. Lahk
1 
bi rekel, da pri tem ni prevee preprieljiv, saj vsi njegovi predlogi (razen enega, ki pa no 
nataneneje opredeljen) .e vedno obravnavajo stvari, ki so eisto preprosto locirane 
. 

glavah posameznikov. Ob sami predstavitvi teorije socialnih predstav sem .e nakaza× 
precej dvoumnosti, ki bi jih rad na tem mestu nekoliko nataneneje obdelal in razvrsti× 
v nekaj kategorij
o 
Nejasnosti pri opredelitvi samega pojma socialnih predstav in njihoveg. 
odnosa do drugih podobnih konceptov. Te.ave se zaenejo .e takoj na zaeetku, pro 
sami definiciji tega, kaj sploh so socialne predstave. Hewstone (1985), eeprav v obrambo 
svoje raziskave v okviru teorije socialnih predstav, priznava, da so bile te.ave 
X 
definicijami oeitne .e v prvem Moscovicijevem delu (objavljenem leta 1961), 25 les 
kasneje pa je koncept socialnih predstav .e vedno .uganka, zavita v skrivnost znotra
. 
enigme.. Jahoda (1988) se spra.uje, kaj sploh ni socialna predstava, in torej nakazujI 
mo.nost, da je teorija neovrgljiva in torej neznanstvena glede na naeela logieneg
a 
pozitivizma (prim. Popper, 1998). Nejasen je tudi odnos socialnih predstav do drugi
. 
podobnih konceptov (npr. ideologije ali kulture). .e zgoraj sem omenil, da posku.
a 
Moscovici veasih opredeliti socialne predstave kot le enega izmed kolektivnih kognitivni
. 
pojavov, veasih pa uporablja pojem socialnih predstav za tem pojavom nadredn
1 
kategorijo. Ves spekter naeinov za opis socialnih predstav, ki ga uporablja Moscovici
¸ 
navajata Potter in Litton (1985, str. 87): .Ob razlienih easih so [socialne predstave]*
pojmovane kot koncepti, podobe, izjave, razlage, zaznave, teorije, veje znanja*
in besede ali me.anica teh stvari. [Bile naj bi tudi] kognitivne matrice, ki*
koordinirajo medsebojno povezane ideje, besede, podobe in zaznave..*

Moscovicijev odgovor na take in podobne kritike je zanimiv. Nejasnosti svojI 
teorije ne posku.a zanikati, ampak trdi, da je to pravzaprav prednost. Eden glavni
. 
problemov socialne psihologije se mu zdi kompulzivna potreba po produciranjß 
prediktivnih teorij, ki obravnavajo le posamezne izolirane mehanizme. Zaradi tega na
. 
bi socialna psihologija postala .arhipelag osamljenih paradigem, nepovezanih med*
seboj in brez kakr.negakoli skupnega objekta.. (Moscovici, 1985, str. 91). IX 
tega zakljueuje, da bi morali opustiti iskanje prediktivnih teorij na eni strani in epidermaln
1 
pojmovanje eloveka na drugi. Namesto tega bi morali posku.ati izgraditi kak.no bol
. 
deskriptivno in pojasnjevalno teorijo, ki ima .ir.i obseg in globlji uvid v pojave. Tak
a 
naj bi bila teorija socialnih predstav. V tem smislu se mu zdi nedoloeenost pozitivna
¸ 
saj bodo jasnost in definicije na ta naein nastale kot posledica raziskav, ne pa da bi bilI 
predpogoj zanje (prav tam)
o 

Nejasnosti glede vloge socialnih predstav v .veliki. socialni psihologijie 

Omenil sem .e, da Moscovici (1984, str. 17) najprej zahteva, naj socialnih predstav nI 


Teorija socialnih predstav*354

pojmujemo kot eksplanatorne koncepte, ampak kot fenomene, ki jih je treba razlo.iti.

V istem elanku nekoliko kasneje (str. 61) pa pravi, da predstavljajo socialne predstavI 
za socialno psihologijo .neodvisne spremenljivke, eksplanatorne dra.ljaje.. Jahod
a 
(1988) mu to oeita, Moscovici (1988, str. 223) pa odgovori z analogijo iz fizike nekak
1 
takole: Tako kot je bil atom 2500 let pojmovan kot abstraktna entiteta in je .ele modern
a 
kvantna fizika razelenila njegovo strukturo, so bile tudi kolektivne predstave najpre
. 
pojmovane abstraktno, socialna psihologija pa jih mora nataneneje razlo.iti. To pa .
I 
ne pomeni, da ne morejo imeti hkrati tudi eksplanatorne funkcije, kot jo ima .e vedn
1 
tudi atom. Po svoje ima pri tem prav, eeprav se mi zdi, da socialnih predstav gledI 
njihove .elementarnosti. nikakor ni mogoee primerjati z atomi. Mnogo bolj s
1 
spremenljive, nedoloeene in abstraktne, njihove sestavine (kakr.nekoli .e so) pa s
1 
mnogo .ibkeje in variabilneje povezane med seboj
o 

Nejasnosti glede ravni preueevanja socialnih predstav. Najveeja te.ava 
. 
celotni teoriji socialnih predstav pa je verjetno nerazre.ljiv konflikt med deklarirani
. 
zavraeanjem individualistienega redukcionizma in nekaterimi zelo pomembnimi aspekto 
te teorije, ki niso nie drugega kot poenostavljeni individualno-psiholo.ki koncepti (prim
o 
Semin, 1985, str. 93). Govor je seveda o procesih vsidranja in objektifikacije ter 
1 
motivaciji za ustvarjanje socialnih predstav (spreminjanje nedomaeega v domaee). Vtem nerazre.ljivem konfliktu bi lahko iskali tudi razloge za Moscovicijev
1 
nepripravljenost, da bi svoje trditve glede motivacijske osnove socialnih predstav bol
. 
utemeljil. Naj ponovim, da zahteva, naj se pri tem kar lepo zanesemo na njegov
1 
intuicjo, ker zaradi .prostorskih omejitev. te toeke (ene najpomembnej.ih v celi teoriji!
Ö 
ne more podrobneje obdelati (Moscovici, 1984. str. 24). Podrobnej.a utemeljitev bo 
morala vsekakor temeljiti na individualno-psiholo.kih konceptih (skupina se ne morI 
bati neznanega, bojijo se lahko samo posamezni elani skupine), kar bi na mah razbil
1 
tisto, zaradi eesar je teorija socialnih predstav po mojem mnenju tudi dosegla tak
1 
veliko popularnost: svoje opozicije do ameri.ke, individualistiene in eksperimentalnI 
socialne psihologije
o 

Zdi se, da veeina avtorjev, ki teoriji socialnih predstav oeitajo, da je pravzapra
. 
le navidez bolj socialna, v resnici pa se jo da brez veejih problemov asimilirati v glavno 
tok socialne in kognitivne psihologije (npr. Semin, 1985; 1996; Augustinos in Walker
¸ 
1996; M. Gergen, 1989; K. J. Gergen, 1989), meni, da bi moral Moscovici naredito 
odloenej.i korak v smeri socialnega in popolnoma opustiti psiholo.ko. Sam misli
. 
drugaee. Socialna psihologija bi lahko res zavzemala osrednje mesto v dru.boslovni
. 
znanostih in predstavljala most med individualnim in socialnim, toda zato bi morala
¸ 
kot sicer vsak most, trdno stati na obeh bregovih, ne pa se enega sramovati. Pomembn
1 
je, da se oba bregova trdno pove.eta, ne pa da i.eemo re.itev v reki fluidnih iU 
neopredeljenih konceptov, kot so na primer socialne predstave. Zaradi naravne elove.kI 
.elje po trdnem in oprijemljivem (in po domaeem) potem prihaja do tega, da je sa
. 
pojem socialnih predstav podrejen istim procesom, ki jih posku.a razlo.iti. FluideU 
proces medsebojne komunikacije se objektificira in poimenuje, podoba .socialnI 
predstave. dobi resnienost, ki je ne more imeti. To sem posku.al pokazati .e zgoraj oI 


364M. Eernigoj*

podrobnej.i razlagi posameznih faz procesa objektifikacije
o 

Eisto za konec naj omenim .e eno te.avo, ki pa spada v metateorijo socialni
. 
predstav, za katero Augustinos in Walker (1996) menita, da jo lahko sprejmemo alo 
zavrnemo neodvisno od fenomenalne teorije, s katero sem se v glavnem ukvarjal d
1 
zdaj. Problem je namree v doloeenem idealiziranju reificiranega univerzuma, ki naj bo 
deloval strogo po naeelih formalne logike in se zato v njem ne bi pojavljali fenomeni
¸ 
znaeilni za konsenzualni univerzum. Moscovici (1998, str. 424) se sicer sklicuje n
a 

Kuhna in pravi, da bi v znanstvenih paradigmah lahko videli nekaj podobnega socialni
. 
predstavam, saj tudi same pogosto predstavljajo nepremagljivo oviro, da bi lahko ugledalo 
kaj novega (prim. Kuhn, 1998). Pri tem pa se zdi, da ne vidi neskladja med to izjavo iU 
svojim pojmovanjem reificiranega univerzuma. Mogoee pa enaei reificirani univerzu
. 
le z znanstvenimi revolucijami in ne z normalno znanostjo, eeprav bi bilo po Kuhnß 
prej obratno. Normalna znanost deluje po principu logienega operacionaliziranja hipoteX 
in njihovega eksperimentalnega preverjanja, znanstvene revolucije pa ne (prim Ule
¸ 
1998)
o 
Zakljueek4

Po mojem mnenju si teorija socialnih predstav ne zaslu.i eastitiljivega naziva .teorija.
o 
Seveda v tem nikakor ni osamljena, saj lahko v socialni psihologiji na.tejemo (p
1 
precej skromni oceni) najmanj 50 razlienih modelov (prim. Eernigoj, 1999), ki sI 
samooklicujejo za teorije, eeprav veeina med njimi razlaga le zelo omejen delee÷ 
elovekovega socialnega vedenja in .e tega tako, da jih pri tem praktieno ni mogoe
I 
postaviti na la. (prim. Vallacher in Nowak, 1994). Razlika je le v tem, da veein
a 
avtorjev drugih .teorij. ne posku.a trditi, da so njihova spoznanja edina zvelieavna iU 
da edina ponujajo izhod iz konceptualne zmede, v kateri se sedaj nahaja socialn
a 
psihologija
o 

Jahoda (1988, str. 206) meni, da obstajata dve poti, po katerih bi bilo mo.n
1 
odpraviti oziroma ubla.iti pomanjkljivosti teorije socialnih predstav. Po prvi, mehkej.
o 
razlieici bi bilo treba le po tihem opustiti vse tiste trditve, ki jih ni mogoee ustrezn
1 
podpreti. Ostala bi torej uporabna oznaka, povezana z Moscovicijevim imenom, ki bo 
jo lahko .nalepili. na velik spekter razlienih pojavov, bodisi eisto deskriptivno bodisi 
. 
smislu nekak.ne psevdorazlage. Druga pot bi bila precej drugaena in tudi precej te.ja
o 
Zahtevala bi veliko sprememb v konceptualnih formulacijah in tudi v metodolo.ki
. 
pristopih. Treba bi bilo nataneneje definirati sam pojem socialnih predstav, pa tudo 
nataneneje razlo.iti njegov odnos do pojavov, ki se preueujejo na podroeju socialnI 
kognicije. Skratka, pojma oziroma teorije socialnih predstav ne moremo in tudi nI 
smemo kar zavreei, saj je do doloeene mere uporaben in tudi zelo raz.irjen. Previdno 
pa moramo biti v svojem navdu.enju nad novimi in vseobsegajoeimi teorijami, ko 
obljubljajo prevee. Navdu.enje se prej ali slej pole.e in ee si .elimo samo tega, so 


Teorija socialnih predstav*374

bomo morali iskati nove in nove obetajoee teorije, s tem pa bomo samo poveeevali .
I 
tako veliko konceptualno zmedo na na.em podroeju raziskovanja
o 

Literatura4

Augustinos, M. in Walker, I. (1996). Social cognition. London, Thousand Oakes, Ne
. 
Delhi: Sage
o 
Averill, J. R. (1986). Comments on .A sense of Vico.s place in the social productions o
. 
scientific identities.. British Journal of Social Psychology, 25, 212-214
o 
Eernigoj, M. (1996). Ecclesova kritika materialistienih pojmovanj du.evnost [Eccles. critiquI 
of materialistic notions of psyche]. Panika, 1 (1), 7-12
o 
Eernigoj, M. (1999). Osnovne znaeilnosti biolo.ke organizacije kot temelj za razumevanjI 
elovekovega vedenja [Fundamental characteristics of biological organisation as 
a 
basis for understanding human behaviour]. Anthropos, 4-6, 37-48.*

Farr, R. (1998). Foreword. V U. Flick (ur.), The Psychology of the Social. Cambridgeç 
Cambridge University Press
o 

Farr, R. M. in Moscovici, S. (1984). Social representations. Cambridge: Cambridge UniverN 
sity Press
o 

Flick, U. (1998). Introduction: social representations in knowledge and language aR 
approaches to a psychology of the social. V U. Flick (ur.), The Psychology of the*
Social. Cambridge: Cambridge University Press
o 

Gergen, K. J. (1978). Experimentation in social psychology: A reappraisal. European*
Journal of Social Psychology, 8, 507-527
o 

Gergen, K. J. (1989). Social Psychology and the Worng Revolution. European Journal of*
Social Psychology, 19, 463-484
o 

Gergen, M. (1989). Introduction and construction: Teetering between worlds. European*
Journal of Social Psychology, 19, 431-437
o 

Graumann, C. F. (1996). Introduction to a history of social psychology. V M. Hewstone, W
o 
Stroebe in G. M. Stephenson (ur.), Introduction to Social Psychology. Oxfordç 
Blackwell publishers
o 

Hewstone, M. (1985). On common-sense and social representations: A reply to Potter 
Ó 
Litton. British Journal of Social Psychology, 24, 95-97
o 
Jahoda, G. (1988). Critical notes and reflections on .social representations.. European*
Journal of Social Psychology, 18, 195-209
o 
Jaspars, J. M. F. (1983). The task of social psychology: Some historical reflections. British*
Journal of Social Psychology, 22, 277-288
o 

Kuhn, T. S. (1998). Struktura znanstvenih revolucij [The structure of scientific revolu-*
tions].. Ljubljana: Krtina
o 
McGuire, W. J. (1973). The Yin and Yang of Progress in Social Psychology: Seven Koan
o 
Journal of Personality and Social Psychology, 26, 446-456
o 
Milgram, S. (1984). Cities as social representations. V R. M. Farr in S. Moscovici (ur.), Social*
representations. Cambridge: Cambridge University Press
o 
Moscovici, S. (1984). The phenomenon of social representations. V R. M. Farr in S
o 
Moscovici (ur.), Social representations. Cambridge: Cambridge University Press
o 


384M. Eernigoj*

Moscovici, S. (1985). Comment on Potter & Litton. British Journal of Social Psychology,*
24, 91-92
o 
Moscovici, S. (1988). Notes towards a description of Social Representations. European*
Journal of Social Psychology, 18, 211-250
o 
Moscovici, S. (1989). Preconditions for explanation in social psychology. European*
Journal of Social Psychology, 19, 407-430
o 
Moscovici, S. (1998). The history and actuality of social representations. V U. Flick (ur.)
¸ 
The Psychology of the Social. Cambridge: Cambridge University Press
o 

Pailhouse, J. (1984). The representation of urban space: Its development and its role in thI 
organisation of journeys. V R. M. Farr in S. Moscovici (ur.), Social representations.*
Cambridge: Cambridge University Press
o 

Popper, K. R. (1998). Logika znanstvenega odkritja [The logic of scientific discovery]
o 
Ljubljana: Studia humanitatis
o 
Potter, J. in Litton, I. (1985). Some problems underlying the theory of social representations
o 
British Journal of Social Psychology, 24, 81-90
o 
Rijsman, J. in Stroebe, W. (1989). Introduction: The two social psychologies or whateve
. 
happened to the crisis. European Journal of Social Psychology, 19, 339-344
o 
Semin, G. R. (1985). The .phenomenon of social representations.: A comment on Potter 
Ó 
Litton. British Journal of Social Psychology, 24, 93-94
o 

Semin, G. R. (1996). Social representations. V A. S. R. Manstead in M. Hewstone (ur.), The*
Blackwell Encyclopedia of Social Psychology, str. 601-605. Oxford: Blackwel× 
publishers
o 

Ule, A. (1998). Kuhnova paradigma in revolucija v teoriji znanosti . spremna besed
a 
[Kuhn.s paradigm and the revolution in the theory of science . commentary]. V T. S
o 

Kuhn, Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Krtina
o 
allacher, R. R. in Nowak, A. (1994). The Chaos in Social Psychology. V R. R. Vallacher in A
o 
Nowak (ur.), Dynamical Systems in Social Psychology. San Diego: Academic Press
o 
ec, T. (1999). Socialne in kolektivne predstave [Social and collective representations]
o 
Anthropos, 1-3, 247-268
o