LJUBLJANSKI ČASNIK.
St. 21.
T petih 14. Su&ca
18S1.
Povabilo na naročbo.
S pervim dnevam maliga travna tekočiga leta se začne nova naročba na časopis „LjubIjanski Časnik«.
Naj častiti bravci sami sodijo, ali je vredništvo o začetku leta naznanjenim obljubam in postavljenim vodilam zadostilo, ali saj, kolikor je bilo mogoče, zadostiti si prizadevalo. —
Kar smo takrat omenili, tudi tukaj ponovimo:
»Ljubljanski Časnik" bo sploh iz eeliga serca Avstrijanec in kakor takšin posebno Slovenec. — Kakor Avstrijanec bo on, kar se bode le storiti dalo, vse podperal, kar naši dragi vesoljni Avstrii k dobrimu služi, in se bo vsimu zoperstavljal, kar edinost in mir med bratovskiini ljudstvi overa.
Kakor zvesti sin svoje slovenske matere si bo »Ljubljanski Časnik" iz cele moči prizadeval podpiran po enakomislečih naše
ljudstvo na tisto stopnjo omike ali izobraženosti, blagostanja in sreče povzdigniti, na kteri se druge ljudstva znajdejo, in ktere je ono tudi popolnama vredno.	r & >	& j	j >	j
Vlada je »Ljubljanskiga Časnika" izvolila, svoje ukaze oznanila in postave Slovencam naznanovati. On si bo tedaj prizadeval svojim bravcam pravi pomen noyih postav, kjer bo potreba natanjčnejše razlagati, in vladi deželne potrebe kazati.
lolitiski stan evropejskih zadev je tak, de bomo gotovo v kratkim zlo važne in imenitne prigodbe, morebiti v mnogih deržsvah
doživeli. — Bomo tedaj zgodbe politiškiga sveta in posebno Avstrije skerbno nabirali, in kar bode le mogoče naglo častitim bravcam pri-nssdlii —
Kar se tiče politiškiga mnenja, je naša zastava znana, ktere se bomo tudi v prihodno zvesto deržali: svobodna, samostojna, ne-razvezljiva vstavna avstrijanska deržava, z enakopravnostjo vsili narodov po postavi 4 sušca 1849. - Vsi vodivni sostavki bodo temu namenu primerjeni, naše geslo je: Avstrija čez vse.
Svoje obljube dopolniti »Ljubljanski Časnik" le zamore podporan po enako mislečih. Naša slovenska domovina šteje toliko moz iskrene domoljubnosti in izverstne učenosti, kterih (zali Bog) skrite zaklade bi mi zlo radi v verstice našiga časopisa jemali, še poznim vnukam v spomin in slavo naših rojakov. Prosimo tedaj »Lepoznanski list" okinčati z poezijo in prozo, posebno bi vošili: cesto-pise po slovenskih krajih, življenj opise imenitnih Slovencov, popisovanje slovesnost na kmetih, domačih šeg in navad, zgodovinske spominke slovenskiga rodu, narodne pripovedke in pravlice, narodne pesmi itd. itd. — Kar je enimu nemogoče se bo slavno končalo viribus unitis.^
»Ljubljanski Časnik" izhaja vsak leden dvakrat in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blazniku 6 goJd., za po 1 leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 4 gold. 45 kraje.
Pisma, v kterili se naročnina pošilja, se morajo po novih postavah frankirati.
Dopisi naj se pošiljajo v tiskarnico Jožefa Blaznika.
V Ljubljani 14. marca 1851.
I>. Melcer, odgovorni vrednik.
Jožef Blazilik , založnik.
Trudili del«
8. marca 1851 je bil VIL del, III. tečaj deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan, ki zapopade:
Razpis ministerstva za bogočastje in uk od 21. Januarja 1851, s kterim se razglasijo po dogovoru z vsimi ministerstvi sklenjene odločbe zastran obračanja §. 66 začasne postave od 30. Julija 1850 na tiste pravoslovce, ki v šolskim letu 1850—51 svoj postavni učni čas dokončajo. — Okoljni ukaz vojaškiga ministerstva od 25. Januarja 1851, s kterim se odpravijo nektere dvombe zastran obračanja začasne postave od 2.Augusta 1850 zastran davšin, ki pravne opravila zadevajo. — Razpis denarstviniga ministerstva od 4. Februarja 1851, s kterim se razglasi ravnanje z dne 1. Februarja 1851 v versti 365 izsrečkanimi moravsko-stanovskimi obligaciami de sessione 6. Decembra 1793 po 4 percente. — Razpis denarstviniga ministerstva od 4. Februarja 1851, s kterim se razglasi, kadaj bodo de-narstvine oblastnije v ogerski kronovini svoje dela pričele. — Ukaz c. k. višje deželne sodnije za Koroško in Krajnsko od 6. Februarja 185/. Prenaredba§. 131 izpeljavniga ukaza za oprostenje zemljiš za Krajnsko in §. 134 tajistiga ukaza za Koroško, oba od 12. Septembra 1849. — Ukaz c. k. višje deželne sodnije za Koroško in Krajnsko od 6. Februarja 1851. Predpis zastran oddaje kriminal-no-sodnijskih obsodnih taks in druzih prejem-šin odpravljene denarnice preiskovavne hiše deržavni prejemni denarnici.
13. marca 1851 je bil VIII. del, III. tečaj deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan, ki zapopade:
Razpis ministerstva za kupčijo, obertnost in javne stavbe od 3. Januarja 1851, s kterim se po najvikšim sklepu od 3. Januarja pravila za občno vravnanje prostosti poštnine razglasijo. — Ukaz ministerstva za vojaške reči od 1. Februarja 1851, po kterim se nove odločbe čez vsinovljenje in vzakonjenje zastran vojaški sodni oblasti podverženih oseb izdajo. —1 Razglas c. k. kr. deželniga poglavarstva od 11. Februarja 1851. Asentiranje vojašini podverženih delavcov moinarskih ar-senalov. — Razpis c. k. kr. deželniga poglavarstva od 11. Februarja 1851. Ojstro pri-poročenje natajnčniga spolnovanja predpisov zastran kolka in poterdila domovinskih listov.
- Razglas c. k. krajnske deželne šolske oblastnije od 19. Februarja 1851. Določba ter-peža jesenskih vakanc gimnazij konec šolski-ga leta 1851.
levradnl tlel«
Katolške vera terdna podpora vsake deržave.
V pervili časih človeškiga rodu so ljudje v majhnih družinah po zemlji rastreseni živeli, brez vlade, brez postav in politiških naprav. Nalvorno vezalo je pervič moža, ženo in otroke zedinilo, de bi eden drugimu v potrebah življenja bolj v pomoč priti zamogel. Hišni oče je bil varh In vladar svoje družine, ka-
teri so sčasama tudi ptuji pristopili, v namenu zavolj lastne slabosti pri močnejšimu kako podporo najti. Napadam sovražnih sosedov v bran se zberejo vkupaj udi mnogih družin in izvolijo eniga med njimi, katerimu so vlado izročili zavolj razsvitljeniga uma, de bi pametne in koristne postave naznanoval, in zavolj hrabre pogumnosti, kakor vojvoda narodne straže in varha svojih rojakov. Tako je bila patriarhalnost perva podoba vlade pri ljudstvah Azije po izreku s. pisma. Najde se patriarhalnost pri narodih stare Grecie in stariga Kima, najdemo jo dan današni pri divjih ljudstvih Amerike in Afrike, kar očitno kaže, de je taka podoba vlade povsod pervi stopnji omike ali izobraženosti človeškiga rodu pri-merjena. Pervi vladarji so bili dušni oskerb-niki, zakonodajatelji in pogumni vojvodi. Ved-nim prepiram pri volilvi kakiga noviga vojvoda se ogniti, je skušna učila namest volitve dedno vladnijo vstanoviti. Kak vojašk in srečen kralj je svojo mogočno roko daleč okolj čez sosedne narode stegnil, jih je svoji oblasti podvergel, jim nove postave in navade vsilil; tako so bili zapopadeni razni narodi v enim ljudstvu v eni deržavi. Zgodovina uči, de se velike deržave starih in bolj poznih časov nikoli niso dale omejiti na prebivavce eniga naroda ali eniga jezika, vedno je prema-gavec čez sosede svojo moč razširal. — Ko je cesar Konstantin pervi keršanski veri pristopil, je tudi ljudstvam in deržavam novi ia lepši dan zazoril. — Ce bi mi drugih dokazov ne imeli, de je Kristuzova vera v resnici božji nebeški dar, bi moralo to očitno biti vsakimu, kateri premisli, kako lepo in zares
čudno se njene postave vsim še tako raznim podobam vlade primeriti dajo. Kako prazno so se ni se dolgo lega — prepirali, ali je deržava v cerkvi ali cerkev v deržavi. Koliko še tako mogočnih in imenitnih deržav in vlad je zginilo in razpadlo. Zgodovina govori od macedonske deržave velkiga Aleksandra, od rimskiga, grcškiga, rimsko — nem-škiga , Napoleonskiga cesarstva — kaj je najti zdaj od te široko razgrajoče slave? — Še razvalin in praha ne kakor v posipu kakiga hudiga grada, komaj de v zgodovine znani učeni se v šolah menijo z svojimi učenci od tistih kraljestev, cesarstev in njih otemnjene in zginjene slave. Ivalolško cerkev pa je sin božji zidal na terdno skalo, proti kateri še tako šumeči valovi serditiga morja in posvetnih viharjev nič ne zamorejo.
Ona je sveta, kakor sin božji, ki jo je vte-melil, mati in nar veči dobrotnica vsih ljudi, kateri njenih dobrot ne zaničujejo, bo zaklade svojih neprecenljivih dari odpirala do konca tega sveta. Naš namen ni tukaj skazati, kako dobrotljiva je mali kalolška cerkev v potrebah osebujnih ljudi, koliko pripomore zvesto življenje po njenih postavah k sreči in hlagostanosti že na tem svetu, — ampak mislimo omeniti v kakih versticah,de vladam in deržavam iz zmešnjav našiga časa druge resne poli kazati ne zamoremo kakor luč prave ka-tolške vere.
Podobe vlad so razne, in bi tudi ne bilo mogoče zavolj različnosti njih politiške omike vsim enako podobo vlade vstavili. Tode nočemo tukaj soditi, če ima samo vladnija prednost memo republike, če vstavtia ali samo-deržna vlada potrebam deržavljanov bolj zadostuje, i. t. d., naj na to vprašanje možje bolj skušeni v politiških rečeh odgovore. — Naj bo pa vladna podoba kake deržave ka-koršna si bode, nikoli pošten mož ne bo tajil, de je perva in nar imenitnejši dolžnost vsaci-ga deržavljana: pokoršino postavam od Boga vstavljene vlade skazovati. Niso se zastonj imenovali in se dandanšni ne kličejo kristjanski vladarje če s ar j i kralji i. t. d. po božji milosti. Človeški ošabnosti nasproti hočejo z temi besedami oznaniti, de spoznajo svojo oblast od Boga sprejeto in de imajo resničen namen, jo po božji volji zmirej v prid podložnih rabili. Cerkev ukazuje vernim, de imajo pokorni biti povelju od Boga vstavljene gosposke v vsim, kar ni nasprotno božjim zapovedim. Ona ojstro prepove punte in vstaje po izgledu pervih kristjanov; kateri so med nar hujšim preganjanjem rimskim cesarjem v vsim, kar ni bilo zoper vero, pokorni živeli. Pokoršino kakor pervo dolžnost vsaciga deržavljana vterdijo cerkvene postave po Kristuzovi besedi: Daj Bogu kar je Božj iga in cesarju kar je cesarjeviga. Z temi besedami je pa tudi izrečeno, de vladna oblast ima svoje meje, namreč de ima pravico le to terjati, kar božjim zapovedim ni nasprotno, naj bojo že zapovedi od stvarnika vsaki-mu človeku v serce vtisnjene, ali pa take, katere vera razodene in cerkev kakor sploh veljavne naznani. — Politiški možje so se že davno poganjali in se še dans trudijo, de bi vladno oblast tako omejili, de bi ne mogla deržavljanam nikoli krivice storili. Pri tem preiskovanju se jim je nar bolj zdelo vladarju odgovorne svetovavce, katere ministre imenujejo, na stran postaviti, brez katerih podpisa bi noben vladni ukaz veljaven biti ne mogel, tako de vladar oznani postave in daje zadevne ukaze;vsaki naredbi je pa treba ra-zun cesarjeviga podpisa tudi podpisa eniga odgovorniga ministra.
Povsod, ker je vstavna vlada, je deržavni poglavar posvečen, nerazžaljiv in neodgovoren, le ministri, njegovi svetovavci, so od-
govorni poslancam ljudstva zavolj vsake na-redbe, katero so podpisali. Tako so menili to doseči, de bi se nikdar ljudstvu krivica ne storila, in če je storjena, de bi se krivec zmi-raj kaznovati zamogel. Pri tem so pa tisti možje pozabili, de je vladar svojo oblast od Boga sprejel, de prava keršanska vera ne le od deržavljanov ampak tudi od podložnih, ne samo oil pravic, teinuč še več od dolžnosti govori. Kakor so ti možje umni in previdni postavodajatelji, jim vunder v marsikateri napravi kaj spodleti. Vse te postave se zapisane prav lepo berejo, v djanju je vsa druga. Skušnja leta 1848 pove od mnogih svetovavcov po celi Evropi, kateri so deržav-no barko z svojim svetovanjem med hudo šumeče valove prekucije pripravili — zastran odgovorjenja in kaznovanja je bilo malo slišali. —- Keršanska vera pa naznani sodnika, katerimu so nar mogočnejši vladarji in ministri in nar revnejši berači popolnama enaki, to je živ iga, večnigaBoga, pri tem sodništvu odgovornost ne bo beseda, ampak bo — strašna resnica. Ta sodnik je nar bolj pravičen, on je vsemogočen, njemu se nobeden ne skrije, njemu nobeden ne ubegne. — Kako neizrečeno slaba in slepa je previdnost nar bolj raz-svitljene človeške pameti, če je napravam božjim primerimo.
Drugo terdno vezalo vsake deržave je bra-toljubje vsih udov med seboj. — Kjerkoli pre-kucija svojo zastavo vzdigne, je napiše lepe besede: prostost, enakost bratoljubje. Todi v ustih naslednikov prekucijskiga ban-dera so te lepe besede zapeljive kače, gorje oslepljenimi!, ki jim verjame, berž berž se spremenijo v černo zastavo, kateri so napisane z kervavimi čerkami besede: sužnost, sovraštvo in serdito preganjanje. — lleveži ljudstva zapeljivci! zlo prepozno ste tc besede najdli! v pravim pomenu jih že ker-šanski svet več ko osemnajst sto let pozna in spoštuje. Kristuzova vera je človeškimu rodu jarm terdne sužnosti odvzela, z Kristuzovim rojstvam je v s i ui ljudem zlati dan prave prostosti zazoril, tode ne razujzdaniga djanja, po katerim bivsakimuto sloriti pripušeno bilo, kar ravno poželjivo nagnenje veleva. Po njegovim povelju cerkev še današni dan svoje darove vsim enako ponuja. Božje gnade s. s. zakramentov in cerkvene tolažbe se nobenimi! ne odrečejo, če le terdovralen od prave vere ne pade. Bratoljubje pa je nar imenitnejši Kristuzova zapoved. — Ljubi bliž-n i ga kakor sam iga sebe, in ne stori nikomur, kar nočeš, de bi drugi tebi storil, s temi besedami je na tanjko poka-zano, kako se imamo obnašati proti drugim v zvezi človeškiga rodu, to je, take so temeljne postave keršanske narave. — Če so kri-voverci vsih stoletij keršansko dogmatiko še tako černili in krivili, naše narave se nobena stranka nikoli ni dotaknila tako, de so divji nasledniki perve francoske republike v Ielu 1793 prisiljeni bili, te besede svojim desetim republikanskim zapovedim pridružiti. — Bratoljubje se mora pa v persih, ne samo ustih imeti, bratoljubje se mora v djanju pokazali.
Le išimo, vse bomo v naši zveličavni veri najdli, prostost, enakost bratoljubje, in vse v pravim božjim, ne pa v posvetnim pokvarjenim pomenu. Pravo vero pa hrani le katolška cerkev, svetiga duha napolnjena, na terdno skalo zidana, de bi viharji vsih časov proti njej nič ne zamogli. Njene postave so primerjene vsim podobom vlade, samovladni-jam, kakor republikam, samoderžnim in vstav-nim vladam. Cerkev je vidila imenitne cesarstva, kraljestva začeli, cveteli, rasti in — razpasti, ona stoji imenitna, mogočna kakor ob svojim začetku. Blagor deržavi, v kateri se njene zapovedi spoštujejo in dopolnujejo,
gorje tisti, v kateri se vlada ali deržavljani prederznejo, jih zaničevati, v kratkim jih potres doleti, v kratkim poguba zadene!
Politiške zadeve cele Evrope so se tako zmešale in zavozlale , de komaj možje naj bi-strejšiga uma vejo: kam? in kako? — Vedne prekucije pretresajo varnost vsih deržav, in s tem blagostanje vsih ljudi. Ta tožba se pa ne glasi le kake tri leta, ali šestdeset let, kakor drugi terdijo , po naši misli moramo da-lej nazaj iti. Ko so v šestnajstim stoletju odpadniki cerkveni oblasti vojsko napovedali in krive vere razsajati začenjale, je bila terdna podloga vsih evropejskih deržav potresena. Vstaji proti cerkveni oblasti so sledili punti zoper posvetno gosposko, kdor se Boga ni bal, kako bi ljudi spoštoval. Iz cerkvene prekucije je sčasama politiška revolucija zrasla. Ošabni človeški duh,oprosten cerkvenih postav, kmalo deržavnih ne bo hotel spoznati. Tako daleč sežejo korenine naših sedajnih rev, na te korenine se mora skira položiti. Naj še tako serdito napadajo krivoverci, odpadniki in nasprotniki vsake sorte našo sveto vero, vse ne bo nič pomagalo, na tej skali si bojo glave razbili, ona bo pa ostala vernim terdna podpora v vekomaj. Prepričani smo in gotovo z nami vsaki, kateri se da po skušnji učiti, de bodo vsim deržavam in vsim na-rodam veseli dnevi miru in blagostanosti za-zoreli, kadar bodo vsi sploh katolško cerkev spoštovali in nje zapovedim zvesto in skerbno vbogali. Naj bi božja milost človeškimu rodu v prid nam dovolila kmalo tistih srečnih časov doživeti.	Melcer.
Austrijansko cesarstvo.
Dopis iz štajarskiga 7. marca. V 18. listu ljubi. Časnika smo brali v ,,zapisu kazenskih obravnav pri c. kr. poroti v Celju": Marin Lavanc iz „Gamz" pri Marburgi.
Pri Marburgi je fara i občina „K a m en ca," ktero ljudje sploh po navadi „Kanca" ime-nujo. Dalje smo brali v tem zapisu: Jožef Sluga iz „Hochgrossnitz". Za Hochgross-nitz niše ne ve, kje da je; za „Krstnico" pa vsak dobro ve. Ako gospodje uradniki na Slovenskem slovenskih zapisnikov še zdaj pisati ali ne znajo ali nočejo, je naša prošnja ta le: naj nam saj naših dobrih slovenskih imen tako ne popačujo, mesto — ali saj zraven skovanega imena naj se vsikdar pravo ime pristavi, kakor ga slovenski narod, ljudstvo od nekda naziva! Ime, ki že toliko slo i sto let v narodu živi, je vemdar več vredno, ko vsako drugo ime od vradnikov skovano ino popačeno!	— r.—
XP. Dopis iz Celja. 7. in 8. t. m. je stal pred sodbo 22 let star fant, sin vinogradnika in hlapec Jožef Slugič, tudi Sluga imenovan, iz fare s. Tilna , nemški jezik razume popolnoma, je upadeniga, blediga, milotniga o-braza, na kterem se ni tisto peklensko hudodelstvo bralo, kteriga je bil obdolžen, bil je zatožen doprinešeniga tolovajstva, kakor-šniga zamore le naj hujši hudodelnik doprinesti. Iz zatoženega pisma in glavne obravnave, h kteri je bilo 19 prič poklicanih, je sledeče na dan prišlo glede hudodelstva zatoženiga :
Sred mesca maja 1850 Hočevar Janez Kump, ki je ta čas tam okrog hodil, naenkrat zgine. 2. junija pride več njegovih to-
*) Poterdimo; zraven pa moramo opomniti, da vsakbart ni pisavec ne vredovavec kriv, da se ime tako popačeno natisne. Kdo za Boga vse te popačene imena razume ! in če ravno slovensko ime ve, mu je pa nemško nerazumljivo, in tedaj ga ne more prestaviti. Veliko zaslugo bi se gotovo pridobil, ki bi na Štajarskem, Koroškem itd. imena mest, tergov vasi, rek, gor itd. v obeh jezikih nabral in abcedno sostavil, kakor je na Krajnskem gospod Freyer storil.	C.
varšev v nograd Simona ga poiskat, kjer so ga poslednjič vidil/, tu jim je Sluga pravil, de mu je pred tremi tedni še lase strigel, od te dobe pa ni bilo nič več slišati od njega. Stiska , cele ure terpeče molitve in vse govorjenje zatoženiga je v njih sum zbudilo, da on mora od njega kaj vediti; svojimu očetu je že popred povedal, kaj je storil. Poslal ga je toraj župan k poprejšnimu deželnimu sodništvu , ker je koj 4. junija vse obstal. 12. maja na večer je šel v kerčmo po domače Ko-hova imenovana, kjer je na njemu dobro zna-niga Hočevarja Kumpa naletel in mu hotel, ker je od njega ruto in telovnik kupel, 4 gld. ktere mu je bil dolžan, plačati, ali kramar jih ni hotel vzeti in mu je rekel, de bo še ta teden k njemu prišel, da ga bo vstrigel, in tako pri tem ostane. Drugi dan gre zatoženi na delo v gospodarjevo hišo in domii zapove, da naj Kumpa , ako pride, za njim pošljejo. Ko proti poldnu Ivunip tje pride, je Sluga ravno svoje delo dokončal, je sekiro in mo-tiko spravil in uto zaperl. Ko ga kramar prosi, spet vrata odpre, ona stopita v vežo, tu mu pokaže Hočevar rute in druge reči, Sluga pa ni hotel nič kupiti, samo 4 gold., ki mu jih je bil dolžan, mu je plačal. Sluga se vsede na sodeč in Kump ga začne striči. Ker mu je že pred in med tem, ko mu je lase strigel, od deklet nagajal in to tudi njegovi materi povedal, potem, ker mu je vrat obril, potem ga je vstrigel in ga pri tem praskal in mu djal, de naj molči, če ne mu bo vrat prere-zal, se je Sluga, prijaznosti in prazni govorici konec storiti, z desno roko po sekiro stegnul, ki je zraven njega na mizi ležala in čez levo ramo po kramarju udaril, je potem vstal in pogledal, ko je Kump še stal, je bil pa v obrazu na desni strani kervav, vedno bolj bled in poslednjič se je na desno stran na tla zgrudil. Sluga pa, ki se je bal, da bo začel Kump upiti, in da bo to 14 let star sin vinogradnika, ki je memo šel, slišal in ker se je bal mater razžaliti, ako bi bila rana nevarna, sklene Hočevarja popolnoma vsmer-titi in ga na stran spraviti; on popade toraj sekiro, ktero je v kot zagnal, z nova, in močno Hočevarja po glavi udari. Potem zapre vrata, ko je Kump še umiral in se proč poda. še le tretji dan pride spet v uto v vinograd, vzame umorjenimu 64 gold. 6 kr., si oči zaveže, ker ni mogel mertviga gledati, in potem vtakne truplo v sod, ga pokadi in zabije, da bi ga o pravem času proč spravil. Potem je večkrat poskusil, kervavi sled preč spraviti, pa tega vendar zavolj tega ni hotel storiti, ker je menil, da mora kri z truplani vred pokopati. Vse to, kar je zatoženi pri preiskovanju in glavni obravnavi, kar so zdravniki po-terdili, in kar se je na drugo vižo preiskalo, pokaže, da je zatoženi zoper Kumpa z na-menam ga umoriti tako ravnal, da je Kump moral umreti in le to se natanjko ne ve, zakaj da je zatoženi to grozopolno djanje doprinesel. Če se premisli od eni strani njegov revni stan, ker je moral krog 20 gold. dolga naglo plačali in ker ni mogel upati, kmalo k dnarju priti, od druge strani obilno denarja, kteriga je pri Kumpu vidil ali mislil, de ga ima, in priložnost, ki je zamogla zatoženiga zapeljati, Kumpa umoriti in mu denarje pobrati , ako se potem prevdari, de je Sluga sam obstal, da je že delo dokončal in sekiro in motiko spravil, da toraj niso na mizi ležale, in de se, ko ga je Hočevar strigel, ni mogel do mize stegnuti; ako se potem razmotri, da udark od spredej in čez ramo ni mogel tako močan biti, da bi se bil udarjen zgrudil, ampak da je bilo k temu vse moči potreba, če se poslednjič premisli, daje imel umorjeni obesmertni rani na desni strani čepine, drugo na desni strani vratu, ko zatoženi terdi, da se je za-
deti na desno stran zgrudil: vse te okoljšine za to govore, da je Sluga ta umor premišljeno in z hudobnim namenam storil, se potem denarja umorjeniga polastiti. — Zoper to se pa zatoženi vedno ustavlja in terdi: „akoravno sim Hočevarja umoril, vendar nisim tega storil , da bi mu bil denarje vzel, sicer bi bil tudi to obstal". Zatoženi je tedaj o tej reči psihologiška uganjka, od ene strani obstoji celo djanje, kakor ga je doprinesel in nič ne stori, njegov sled zbrisati, od druge strani pa naravnost taji, da bi bil rop doprinesel. Med obravnavo je bil tudi en inženir, kakor umetnik poklican zmeriti daljavo morivca od umorjeniga in razun njega dva doktarja zdravništva dvombe razjasniti, eden od teh se je pri tem zlo pritožil, da ga niso poklicali k preiskovanju , kar se je vendar zagovorniku dovolilo. Posebno zdravniki so imeli teško nalogo, ker jim je bistroumni zagovornik vsako poderl. Deržavni pravdnik je ostal pri svojem predlogu in že nasvetoval zatoženiga za kriviga spoznati hudodelstva tolovajstva; zagovornik dr. Forreger, je pa z umnim premišljenim govorom iz razmer in djanja hudodelnika dokazal, da ni imel namena umorjeniga obropati in da je bilo to grozopolno djanje le nasledek obupa.
Gospod predsednik, vitez Azula, je tedaj besedo povzel na kratko pa natanjko razložil zapopadek glavne obravnave porotnikam, kterih modro deržanje je pokazalo, de so prepričani o imenitnosti in težavi izreka. Porotniki , kterih predsednik je bil grof Roth-kircli, so na pervo vprašanje, če je zatoženi kriv hudodelstva tolovajstva z 7 zoper 5 glasov „Da" odgovorili, toraj v prid zatoženiga, ker je dve tretjini glasov potreba, koga za kriviga spoznati, na drugo vprašanje, če je zatoženi kriv hudodelstva umora in tretje, če je kriv hudodelstva tatvine so enoglasno „kriv" odgovorili. Deržavni pravdnik nasvetje toraj smertno kazen, vidno ganjen, da mu ni pri-puščeno pri mnogih zlajšljivih okoljšinah od te kazni odstopiti in z resno obljubo, za milost njegovo veličanstvo prositi. Obilni po-slušavci, za ktere je bila prostorna sobapre-majhina, so bili vidno ganjeni in resna sveta tihota je vladala. Sodniki so zatoženiga k smerti obsodili z pristavkam, da ne zamorejo kazni polajšati. Zatoženi je, kakor seje zdelo, take obsodbe pričakoval. Obravnovalo se je skoraj vse v nemškem jeziku. Obravnava se je drugi dan ob devetih zvečer končala.
11. t. m. je stal pred sodbo Juri Praznik, 32 let star, dvakrat zavolj hudodelstva tatvine kaznovan in enkrat zavolj pomanjkljivih dokazov spušen, in zdaj zatožen hudodelstva tatvine. Kakor je sam obstal in kar se je po storjenim preiskanju poterdilo, je svojimu sosedu iz zapertiga hrama, kamor je skoz dimnik zlezel, iz steklenice 335 gld. 40 kr. ukradel. Ko je bil zavolj tega k opravičenju poklican, je tudi drugo tatvino obstal, daje iz poda njegoviga druziga soseda iz zaperte skrinje 2'/2—3 vagane reži ukradel in jo za 8gold. v srebru prodal. Ker deržavni pravdnik in zagovornik, ko je sam hudodelstvo obstal, nič posebniga nista opomnila, razloži svetovavec deželne sodnije Bravlič v kratkem zapopadek obojiga hudodelstva in porotniki so na oba vprašanja glede hudodelstva tatvine enoglasno „kriv" odgovorili; nato je sodništvo zatoženiga na dve leti v teško ječo obsodilo.
Cela obravnava se je v slovenskem jeziku po tolmaču godila. Posebno moramo opomniti, da je deržavni pravdnik, dr. Mulaj v gladkem slovenskem kazen nasvetoval. Veselo znamnje, ki nam mnogo obljubi.
Avstrijanska.
* „Videnssi dennik" piše: Kolikor iz zanesljivih virov vemo, je avstrijanska vlada v Ca-
rigrad poslala pismo, ktero meri na potrebo, turške punte ob avstrijanskih mejah naglo udu-šiti, in vpraša se, če so pomočki, ki jih ima turška vlada, dovoljni, te spore potlačiti. — Imenovani dopis tudi v misel vzame žalostno stanje kristjanov po spertih krajih.
Galicia.
V Lvovu se je pri deželnem poglavarstvu poslednje dni mesca februarja posvetovalo o napravi ljudskih šol in vpeljanja jezikov v šole. Zraven tega se je tudi posebne odbor sostavil, ki bo skerbel za izdajo koristnik šolskih bukev. Akoravno ima Galicia 5 miljonov prebivavcov, je do zdaj vendar le 2280 šol imela za 543000 otrok; pri tem pa je treba, da zraven še opomnimo, da je bilo več takih šol, v kterih so le cerkveni pevci, otroke učili, ktere so otroci mogli plačevati.
Tuje dežele, Bosna.
*	Seraskier Omer paša je več pooblasten-cov izvolil, da bodo v Hercegovini poprave vpeljali. Sliši se, de so vstajniki iz Krajne združeni z Hercegovinskimi Seraskiera zagrabili. Arad paša mu je pa ravno takrat iz Travnika v pomoč prišel z turškimi vojaki in Omer paša je vstajnike v beg zapodil. V Sa-rajevem so tri čete ostale, drugi vojaki so pa vsi glavno mesto zapustili.
*	Iz Hercegovinske meje se piše v »Agr. Ztg." sledeče 4. marca:
Znano nam je, da se je Seraskier iz Sara-jeviga podal. Zlo so se Sarajevci vstrašili, da so se tudi bolnišnice iz mesta v Travnik prenesle. O tem vidijo, da Omer paša Sarajevčani malo zaupa. In zares je tudi njim govoril, ko se je poslovil: ^Zapustim lbrahim pašata z malo posadko, pa tudi ta se bo kmalo na pot napravila in potem boste sami sebi pri-pušeni. Da je med Vami več nezadovoljnih, mi je le dobro znano. Vi pa poznate mene in moje ravnanje. Ako se prederznete, sespun-tati, se bom kmalo obernul, vas kaznovati in vaše mesto razdjati, to vam prisežem!" Nobeden mu ni besedice odgovoril, vsi so se mu poklonili in se tiho razšli. Za gotovo pripoveduje, de je Fazli paša Serifovič, ki je zdaj muselim v Sarajevem, in glavni mitnik bosniške cestnine, za kajmakana v Hercegovini zvoljen. Kavno tako se tudi govori, da bodo Ali pašata v Sarajevo in od tod v Carigrad peljali.
Nemška.
Telegrafiško naznanilo iz Berolina uaznani, da je 10. marca ondi perva zbornica narod-niga zbora pogorela; zgorel nobeden ni, re-gistrature so le nekoliko rešili. Zavolj tega se bodo deržavni poslanci perve zbornice za-naprej v vseučilišču shajali.
Rusovska.
To leto bodo na Ruskem 4 velike obertni-ške razstave, namreč v glavnih mestih Kursk, Tula, Penz in v mesticu Bogoluboco.
Laška.
Marquis Grimaldi in Capierre so papeževi vladi predložili, da bi tretjina rimskiga vojaštva iz Švajcerjev, šestina iz Španjolov, šestina Ircov, ravno toliko Francozov in domače žandarmerije obstalo.
Afrika.
V Afriki so se Kafri zoper Angličane dvignuli in angleške vojake vselej zmagali in tudi kupce in naselnike so napadli in mnogo njih pomorili.
Ljubljanski novicar.
Gosp. Ambrož se je prostovoljno odpovedal Ljubljanskimu županstvu, minišlerstvo je to odpoved poterdilo in naukazalo noviga župana voliti.
'SKI M!
Spisal Jan. T.. d.. a. 10. Huda zima.
Stoji, stoji tam gozd globok, Pa v gozdu dviga ravne verhe lipa. Na verliu enim suče tam golobček, Na verliu drugim joče golobibica. Pa solze ji ne vjemajo peresa, —■ Odpodil jih je vražni duh jeseni.
„0 vsinili, vsmili dragi! se, Premerte ljubi so nožice nježne , Peresee rahlo je ne brani zime, Ne mudi več, pustiva merzlo hosto. Zavetje zopet dalo bo Melulo , Ga dalo bo kot lani in predlanskim."
,,„Mogoše, ljuba! letos ni.
Bi peljal te v zavetje kjekej , Ti neha še na potu serček greti. Zadela pač bi ga pušica ostra,
V	Metulo terdno buri divja vojska In buri v vse, kar se Metulu bliža,
Pustiva vender merzcl les In severa vihar in silo hudo. Ljubezni se odpera daljna steza, Tje v Ilelado te peljem v južne zemljo, Ki dobra boginja ljubeče druži Kopaje v vodi radosti jih večne.""
„Nikar, nikar predragi moj! Na zemlji tej sim bila parček tebi , Na zemlji tej ti neham parček biti. Zastala mraza bode kicv mi hladna, Pa mertvo serce bode v domu gnjilo, Ljubezen sladka ni na zemlji luji."
„„Besede take res so pač! Vganila misel si mi duše tihe
V	domačim lesu naji zima zgrudi! Na serčice te ljuba! bom pritiskal, In ena smert bo tu oba objela.""
Se združi parček ljubih tam , Na sercu mre mu golobica mraza, Na serce jo tiskaje mre golobček.
Rodoljubi.
Igra v treh djanjih iz českiga. (Dalje.)
Drugi nastop.
Berluzga. Marjan k a.
Beri. Kaj delaš, Marjanka? Mar. Ah, ljubi mož, jez sini vsa preč. Beri. Vsa preč? pokaj žalovati? Mar. Ti ubogi vojaki!
Beri. To imaš prav! če bi pa vsak roke križem deržal, kakor ti, bi mogli vsi ranjeni pomreti.
Mar. Ali kaj zamorem jez, uboga žena,
jim pomagati!
Beri. Ti in vsak drugi. Na noge Marjanka, vzemi živeža, kar ga imaš pri roki, pojdi na cesto in vse razdeli. Mar. To jim bolečin ne bo zlajšalo. Beri. Pa okrepčalo jih bo. Veš kaj, poiši starih oblačil in platna, vzemi kjer kaj dobiš, in če hočeš moje srajce. Mar. Kaj pa boš ti nosil? Beri. Saj veš, da nam je letos Bog lep lan dal, mi boš pa novih naredila. Tedaj hitro, vstani (jo prime za roko) glej, kjer kaj najdeš boš vidila, kako ti bodo hvaležni! Kje pa imaš ključ od skrinje? Mar. (Iše po suknji). Tu je. Beri. Daj ga sem. Mar. Kaj pa hočeš z njim. Beri. Bom saboj nekoliko denarjev vzel, če bi se mi kaj prigodilo (odide.)
Tretji nastop.
M ar j an k a sama.
Oh moj Jožef, moj Jožef! zmirej sim gledala, če je kje med ranjenimi. Kdo ve, ali je še živ; kdo ve, kje leži, znabiti nepoko-pan, ali hudo ranjen svojo mater kliče, in ona mu ne more pomagati.
čVterti nastop.
Terezka, Marjanka.
Ter. Mamka, zlata mamka! če bi bili sli šali, kako so mi bili ranjeni hvaležni; tako so se mi smilili, da me je v serce bolelo. Jez bi bila rada vsacenui kaj dala, pa nisim dosti imela, in zmirej še grejo, prosijo in kličejo za pomoč. Ah mati, če sim si kdaj bogastva želela, bi hotla zdaj milione imeti, da bi mogla vsacemu pomagati.
Mar. Ti si vidila bolečine ubogih. Že prav! ti saj ne bo v glavo padlo, si kdaj vojaka za moža vzeti.
Ter. Vojaka za moža? O mamka! kar sim danes vidila, to ni mojega serca od vojaškega stanu odvernulo, jez imam z njimi poter-pl jen je, da so brez zadolženja nesrečni, in častim vsacega med njimi tem bolj, ker so se povsod junake skazali.
Berluzga.
Peti nastop. Poprejšni, potem Miklavž,
Beri. (ima v roki mnogo drobiža, in da Mar janki ključ.) Ti si še tukaj? Marjanka! pojdi, pojdi! Terezka, pomagaj materi, jez sim vama že v kamri nekaj pripravil.
Ter. Kaj mislite oče?
Beri. To ti bodo mati povedali, le popra-šaj jih.
Ter. (gre k Marjanki, z njo tiho govori, po tem mizo pogerne.)
Miki. (pride). Že prav, svak, že prav, da le tebe doma dobim. Prokop te pozdravi; on je Jurja še za eno milo naprej poslal.
Beri. Ali še ne pride?
Miki. On sc ne more od ranjenih ločiti zdaj tu, zdaj tam znanca najde, in to ga ve seli in mu serce daja. To je bilo prav pametno od njega; namesti, da bi bil šel prazen domu, si je naložil nekoliko ranjenih, in zdaj jih dalej pošlje.
Beri. Prav je storil! Jez bi tudi drugač ne bil naredil, kakor vsak drugi, ki je domoljubnih in poštenih misel.
Mar. Kaj še vedno ne nehajo iti.
Miki. Se peljejo in gredo.
Mar. To je mogla biti strašna bitva !
Miki. Zares! ti ubogi ne morejo zadosti od nje povedati. Mar. Oh, ta nesrečna vojska! Beri. Kdor hoče dobre volje biti, mora tudi težave prinesti. In mi, ki se ne moremo bojevati za domovino, moramo pomagati, kjer zamoremo. Torej stori, kar sim rekel, in ti svak, pojdi. Mar. Ali ne boš nič jedel? Beri. Sto in sto ljudi ni mnogo dni ničgor-kega vžilo; ko smo mi vsi mirni južnali in znabiti jih še zdaj mnogo hrepeni po gorki juhi; enkrat brez južne saj ne umremo (odide.)
Miki. Moja Dorotea je tudi hitro južno skuhala; ko je pa slišala, da ranjene peljejo, je tekla na cesto in je vse razdelila. Jez pridem, prašam po južni — „sim jo ranjenim dala, kdo ve, kje kdo našenni Jožefu kaj dobrega stori" — je odgovorila.
Ter. Mamka, dovoljite, da tudi jez tako storim.
Mar. Pojdi, Terezka, kdo ve, kje kdo našemu Jožefu kaj dobrega stori.
Ter. Hvalo, hvalo, mamka! (ji roko poljubi, vzame krožnik iz mize in teče z njim vun.) Mar. In jez grem in poiščent malo platna. Miki. Stori to sestra, kolikor pred, toliko boljše, ker kdor hilro pomaga, dvakrat po maga; kdor pa s pomočjo odlaša, ne pomaga nič (odide.)
(Dalje sledi.)
Slovstvo in umetnost.
* Perva polovica slovensko-nemskega slovarja - od začetka do pismenke P—je dokončana in bode te dni razposlana; druga polovica bode pa saj v štirih mescih sledila. — Iskreni domorodec in nevtrudni slov. pisatelj visoko častiti g. Kociančič, učitelj sv. pisma v Gorici so povesti slavnega Laha, Fr. Soa-veta poslovenili, ki so ravno te dni na svitlo jrišle. Od ravno tega pisatelja se bodo tudi jele tiskati poslovenjene povesti Laha: Dotto-re Annibale Parea Milanese; in če bojo te
reči dopadle, menijo tudi svoje pridige na sv itlo dati. Srečna domovina, ki tacih iskrenih in marljivih rodoljubov šteje. — Ravno je pri Leonu v Celovcu dokončan VI. tečaj bukev, ki so mende po Slovenskem nar bolj razprostranjene, namreč: Drobtince za leto 1851. Da bi nam še dolgo dolgo izhajale! —
(Bčela.)
*	25. aprila bo začel v Skaliču nov slovaški časopis izhajati podnaslovom: „Sloven-ski pohladi." Vredoval ga bo gosp. Hurban.
*	Kar se je ogerska vojska končala, spet izdaja serbska matica vPestu „Serbske letopise. Zvezek za leto 1850 obseže serbske narodne zadeve na Ogerskem in prošnjo od I. in 3. maja 1848; vojsko v jugovshodu avstrijanske deržave v letu 1849, serbski zaupni možje pri ministerstvu, govor Košuta o Serbskem; narodne spominke in novelo: »Gospodar Arsa."
*	Zivinozdravništvo se že pridno v tiskar-nici gosp. Jožefa Blaznika tiska. Vsak teden pride ena pola na svitlo. Začelo se je z na-ukam zdrave in bolne kopita podkovati in kopitne bolezni ozdravljati. Spisal dr. Janez Bleiweis. Do zdaj se že 4 pole prišle na svitlo. Vse te štiri pole zapopadejo
I.	Uvod
II.	Zgodovino podkovstva.
V pervem razdelku je popisano kopito, v drugem se govori oil podkovanje sploh, od pripravljanja kopit za podkovanje, od umetnega narejanja podkev, kako podkve kopitu umetno primerjati, kako naj se podkev na kopito pribije, kako se imata kovač in deržaj pri podkovanju sploh vesli, kako pri podko-vanju oporniii konj obnašati, od mnogoverst-nili razločkov navadnega podkovanja in po-slednjič od podkev ptujili dežela. Tretji raz-delik, ki še ni cel na svitlo prišel, razjasnuje kako se imajo kopita oskerbovati, da se zdrave ohranijo. Tem štirim polam je tudi pridjanih 11 kopitnih podob.
*	Iz Petrograda se piše v „Vidensky den-nik" od cerkve sv. Izaka; ktero ondi že več let delajo in pri kteri si na tisuče delavcov trudi. Zlo velike kupe belega kararskega mar-meljna in druzega kamnja krog nje leži, v ktere se umetne podobe vrezujo. Kako težavno je to delo, se iz tega vidi, da imata dva moža dovolj en mesec opraviti, marmelj-novo plošo prerezati. Glavno zidanje cerkve je končano. Na južnej strani je rojstvo Kri-stovo, nasevernej strani vstajenje, proti vsho-du zmaga keršanstva zoper paganstvo in proti zapadu sv. Izak, car in carica vrezana. V notrajni cerkvi dela nebrojno kiparjev in kam-norezov, in kar caru ne dopade, mora preč in delo se mora z nova začeti. Umetniki pravijo, da bo ta cerkev, ako ne naj večja, gotova pa naj lepša v celej Evropi.
*	Ravno je v Blaznikovi tiskarnici lia svitlo prišla slovenska „Abecednica" za otroke. V stari in novi pisavi od gosp. Jerana. Velja le 3 krajcarje.
Ces. kralj, loterija.
Naslednje številke so vzdignjene bile:
V Terstu 8. Sušca:
33. 7. 4§. SO.
Prihodno srečkanje bo v Terstu 22. Sušca in 5. maliga Traven.
Telegraiiško knrzno naznanilo deržavnih pisem 12, Sušca 1851.
S od 100 (v srebru) 968/,j
Deržavne dolžne pisma po
» » » »
Obligacioni avstri janskih pod in nad Anizo, čeških, morav- ' škili, silezkili, štajarskih .koroških, krajnskih, goriških in ' dunajske višje kamorne urad-nije.

po »
4 od ion, 2 »
2 '/,..» 2 » 1 % » :
84% 76'/,
- (M. 50 »
Dnarna cena 12. Sušca 1851.
V dnarj*
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 34 V, gld,
Srebra
29''
Odgovorni vrednik: Drayotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznik.