Zimske podobice.
(KSe Janko Barle.)
II-
<||j|aj ne, malički moji, da je prijetno pri vas v sobi? S^lS! Zunaj naletavajo sneženi kosmiči, kakor beli me-tuljčki, in se pridružujejo onim brraštevilnim svojim bratcem, kateri so še pred njimi pali tloli na zemljo. Kako so lepo beli, kalior da jih angeljci sipljejo doli na zetnljo, a narezljani so kakor male, prelepe zvezdice. Kaj ne. da vas mika malo venkaj na prosto. ali za dolgo ne, ker je sn«žek mrzel in je ljubše pri topli peči, h kateri sb tako radi etiskate.   In kaj 6e ne bi, saj sedi tamkaj
23                                        ^^1
najraje vaša  babica, katera  ume  toliko  pripovedovati,   1 da bi jo vas jeden poslušal ceH božji dan.   Lepo  vam je, lepo; mladi ste, zdravi ste, in ničesar vam ne manjka, toda povsod ni tako.
Pri Martinfievih že ni tako. Zima je siromakom slaba prijateljica, a ker so tudi Martinčevi siromaki, tudi njim huda prede. Cela kopa otrok, zaslužka pa maio. Vidite ravno danes, ko je pri vas tako ugodno in pri-jetno pri peči, je Martindeva peČ po vsem hladna, včeraj je zgorelo v njej zadnje polence. Zato se tudi otroci okrog nje ne zbirajo, paČ se pa vsaki stiska, kjer se bolje mure v kako staro obleko, a mlajši pa v postcljci pod odejo. Kruha tudi ni pri hiši, a vendar otroci bi vedno radi jeli. Vam dan tako hitro mine, Martinčevi pa tako težko pričakujejo večera. Zakaj? Zvečer bode prišei Martinec domov, in vsi upajo, da ne pridc prazen, da bi se le skoraj stemnilo!                                              J
Kako lepo pač pada po zimi mrak na mater zemljo.   I Megla postaja vedno gosteja, temni se, vendar ne po-    * vsem, ker  se  snežena belina   noče   povsem umakniti temnemu mraku. Snog je pač bel. lepo bel.
»Mir, otroci« ! dejala jc Martinčeva mati, »pozdrav- J Ijenje zvoni. Pomolimo se dragemu Bogu, da nas sirot ¦ ne zapusti.«                                                                         ¦
In skoraj se je začula v siromašni sobici pobožna ¦ molitev. Glasovi matere in malih otročičev so zveneli tako pobožno v mirni noči! In molili so dolgo, ker je dobra mati vedno pridejala še kateri očenaš za dušne in telesnc potrebe. »Daj nam naš vsakdanji kruh«, gla-silo se je v sobi, ko so ae zunaj v veži začuli koraki; nekdo si je sneg otresel od črevljev. Bil je Martinec — prišel je od dela domov. Celi dan je odmetal sneg po ulicah. N'i prišel prazen. V naročju je prinesel od pro-dajalea div, a v torbi je bilo kruha in brešna. Veselo so pozdravili otroci svojega ofieta in skakali okrog njega. Tudi on jih je smehljaje se poprašal, če so bili kaj pridni.
Ne dolgo potem je plapolal v peči ogenj, in Mar-tinčevi otroci so se veselo stiskali okrog tople peči, kakor sedaj vi, prijateljdki moji. Ali ni res, da Bog svojih ne zapusti V