FILM
PULJ 65. En sam film na letošnjem puljskem lestivalu je nudil gledalcem nekaj intelektualne stimulacije. Film Dušana Maka vejeva Covek nije tica. To je melanholična bilanca, če govorimo o filmskem lestivalu. obenem je pa tako presenetljivo dejstvo, da bi nad njim v resnici morali vsi osupniti. Saj govorimo o festivalu jugoslovanskega  filma.
Zakaj je intelektualna vzdržnost ena najtrdnejših postavk v — sedaj že dolgoletni — jugoslovanski filmski produkciji, ne morem povedati znanstveno utemeljeno. Toda tega tudi nihče drug ne more. in ker je tako špekulacija edini kažipot skozi to pustinjo, se moram držati tudi jaz svoje.
Na pogovorili za okroglo mizo in na diskusijah, ki so jih organizirala razna podjetja ali druge organizacije, je bila sklepna misel vedno tale: letošnji Pulj je pomembna prelomnica, na leni festivalu se je jugoslovanski film sprostil svojih shem. Tema NOB je ostala, toda začenjamo jo z. druge strani, heroizem tega časa je podan z bolj utišano lestvico, ljudje nastopajo kol posamezniki, ne kot predstavniki in smejo zato včasih tudi dvomiti ali se motiti. Za obdelavo sodobne teme avtorji niso več odgovorni naši družbi, ampak svoji vesti in svoji publiki. Sodobna tema sme biti tudi neoptimistična tema in avtor si sme privoščiti luksuz priznanja, da ob koncu ne pozna vedno odgovorov na vprašanja, ki si jih v filmu zastavlja. Zmagala sta nova režija in estetizem filmske kamere.
1080
Govorniki so bili tako razburjeni zaradi teh novih dejstev, ki so jih imeli \ rokah, in tako prepričljivi glede nadaljnjega napredovanja po tej poti. da je bilo očito. kako niti za trenutek ne izključujejo možnosti, da se ta njihov norčevi paradiž podre.
Ta vez ljubezni in sovraštva, s katero so filmski delavci privezani na politiko, je povzročila že tudi nekaj tipičnih posledic. V Beogradu so trije, štirje filmski režiserji, ki so imeli težave s svojimi filmi. Prišli so pod kladivo administrativnih ukrepov ne zaradi humanistične slike sveta, ki jo kažejo njihovi filmi, ali zaradi estetskih norm. po katerih so posneti, ampak ker so bili ocenjeni kot politično škodljivi. Danes je v filmskih krogih nevljudno govoriti o teh tež.iserjih. Cisto mogoče je. da bodo zaradi prepovedanega političnega momenta pridobili drugi elementi  njihovih   filmov.
Ta izčrpavajoči dialog, to neprestano sondiranje, do kod je še mogoče, sta črpala moči. filmski delavci so postali tako obsedeni od tega napredovanja in umikanja po dveh ali treh poteh, da za iskanje novih poli niso zmogli moči. Kaj je prenehalo biti  važno, pomembno je bilo samo do kod.
Publika, ki se ni specializirala za te probleme, je obžalovala uniformiranost in nerazburljivost naših filmskih tem. Kakšne so bile? Imeli smo partizansko /godbo, po navadi resno, redkeje kot komedijo, imeli smo sodobno zgodbo o malem človeku, večkrat tako majhnem, da je bilo vse njegovo početje trivialno, imeli smo jadransko počitniško komedijo in nato končno nekaj problemov-', dobro preštudirani!)  in odobrenih.
Privlačnost Dušana Makavejeva je v njegovi ambiciji. V svojem filmu hoče nič več in nič manj kot v dveh urah orisati ves naš človeški, družbeni in civilizacijski milje. Za slovenskega gledalca je identifikacija večkrat nenavadna in težka, toda treba mu je samo še enkrat pomisliti, da takrat, kadar reče besedico mi in misli na Jugoslovane, res govori v imenu bosenskih copat in turških jahalnih hlač. Covek nije tica je nekakšno balkansko Sladko življenje (če v tem filmu nismo videli samo sladkosti, ampak tudi stanje neke civilizacije), s to razliko, da je lellini naredil film o umiranju svojega sveta, elegantnega in utrujenega. Makavejev pa govori o surovih, še neintegriranih komponentah nove civilizacije. Nobene formalne urejenosti ni v tem svetu, ki se giblje od Beethovna do požiralca kač. od udarniškega tirna, ki v rekordnem času montira nove naprave, do malega zmikavta, ki iz tovarne krade bakreno žico tako. da si jo navije na golo telo. te je res. da je avtor produkt svojega časa in svoje okolice, potem je samo pravilno, da je Fellini svojo pogrebno koračnico za starim svetom oblikoval s premišljeno mero. in odpustijivo. da je Makavejev v svoj prvi film stlačil toliko raznovrstnih elementov, da njihovih filozofskih implikacij ni mogel obvladati. Covek nije tica je. kot bi rekli Američani, filmski kit. brez forme, toda z. silno količino mesa. ki ga je treba prežvečiti. Tudi to meso bi lahko bilo na mestih bolj okusno, kot je. Avtor je tako fasciniran od novosti tega. kar počne, da večkrat ne more nehati. Njegova ročna dokumentarna kamera je dokazala, da so stvari, ki jih stacionarna velika kamera preprosto ne more oblikovati. Poda ročna kamera šviga po cestah, po sobah, po obrazih in po zgradbah, tako da si čez pol ure ničesar bolj ne želimo kot dobre, staromodne fiksne kamere in  malo miru.
Seveda tudi on ni mogel mimo polemiziranja z nečim, kar bom zaradi pomanjkanja boljšega izraza imenoval oblast. Na začetku filma nastopa čarovnik, ki   veliko  govori   o   magičnih   stvareh,  s  katerimi   se  da   vplivati   na   ljudi.  Ta
1081
čarovnik je eden redkih elementov v filmu, za katerega je jasno, kaj avtor z njim hoče. Z njim si je pridobil legitimacijo, da si tudi on upa. toda storil je to tako. kot  delajo otroci.  Pokažeš jezik  in zbežiš.
Drugi intelektualno pretenciozni Film je bil Sovražnik, napravljen po ideji Dostojevskega o dvojniku. Ne veni če lahko o tem filmu govorimo kot o slovenskem, ^u j je bil pri vsem samo denar slovenski, vse drugo, igralci, režiser, prizorišče, vzdušje, jezik, je srbsko. Stare teme o dvojni človekovi naravi, o dobrem in zlem jazu. ki živita v človeku, do dobrih dveh tretjin filma ni slutiti, dejanje poteka vzorno realistično. Ko nas doleti veliko presenečenje in se Bata /ivojinov ič razdeli v dva dela svojega ega. najde film le malo gledalcev, ki to sprejmejo.
lažniv ka trpi seveda zaradi drugih napak. iVe zaradi prevelike ambicioznosti, ampak zaradi samozadovoljnosti. Žalostno dejstvo je. da so take teme kruh in maslo filmskih delavcev po vsem svetil, da publika take filme gleda in jih plačuje. Zato koščka te pogače tudi slovenskim filmskim delavcem ne smemo odrekali. Kar bi si jaz želel, je vsaj včasih med velikimi sivimi plahtami takih scenarijev pritihotapi jena iskrica, skrito znamenje, da smo še vedno živi. čeprav je treba opraviti tudi tako delo. lakih iskric v scenariju mojstra lliča ni. Zgodba napreduje seriozno. neusmiljeno, od začetka do konca, kot četa pruskih grenadirjev. Igor Pretnar je rež.iral pošteno, z. znanjem, seriozno. lahko je zadovoljen s svojim delom, speče Trnjulčice pa tudi on ni mogel obuditi. C e gledamo /elo sebično, smo Lažni vko vendarle lahko veseli zaradi nagrade, ki jo je dobila Majda Potokarjeva. Kot dunajski tip ženske, kakršna je. je bila s prijetnim ovalnim obrazom in veliko iskrenostjo v igri neustavljivo privlačna tudi /a publiko, posebno še južnjaško.
Slovenska je l.ažnivka komaj bolj od Sovražnika. Scenarij je srbski, glavni moški igralec je Bala Zivojinovie, dogajanje poteka na nekem nedoločenem mestu, toda srbski znanci so mi zatrjevali, da je Pretnar zelo lepo zadel vzdušje Beograda, značaji  oseb so odločno neslovenski.
Edini slovenski film te sezone je torej Lucija. Škoda je. da se avtorji, še preden so film začeli, niso odločili, kuj naj Lucija bo. Ali tragedija ljubezni in ljubosumja in nepotrebne smrti nežne Lucije ali pa študija o kmečkem napuhu, o občutku za čast in o skoposti. Film poskuša bili oboje obenem in zato seveda ni ne eno ne drugo. Nekaj pravega gorenjskega vzdušja v filmu je. nekaj kmečkih originalov, ki jih prepoznamo, simpatičen debut Alenke Vipotnik, toda do kraja  ta  dragocena  tema   ni  bilo izkoriščena.
Letošnji P ulj je pokazal, da se okus jugoslovanskih žirij in jugoslovanske publike obrača proti modernemu filmskemu izrazu. Spomnimo se Proinetcja z oloka Viševice. ki je narejen v znani romanserski tehniki toka zavesti, ali drugega nagrajenca Tri Aleksandra Petroviča. Filma, posnetega s prijetni novega vala. ki  jih  je avtor že močno asimiliral   in so danes  nekakšen  Petrovičev   stil.
V tej jugoslovanski stilistični strukturi so slovenski režiserji na tradicionalističnem koncu. Solidno, večkrat iueli zelo dobro, vendar vse v starem stilu. \ prašanje je, če bodo tako lahko obdržali lepo mesto, ki so ga doslej imeli v jugoslovanski  kinematografiji.
Aleksander   Č o 1n i k
1082