KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 35 št. 1-2 leto 1987 UDK UDC 949.712(-2)(05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXXV 1987 izdaja in zalaga zveza zgodovinskih društev slovenije sekcija za krajevno zgodovino LJUBLJANA Izdajateljski svet: Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Holynski, Olga Janša-Zorn, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica PavliL, Marija Sernoder, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk. Uredniški odbor: France Dobrovoljc (lektor), Marjan Drnovšek (glavni urednik), dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Smitek, Branko Šuštar (tehnični urednik), dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec — Opremil: Julijan Miklavčič — Prevodi: Liljana Žnidaršič — Bibliografska obdelava: Martin Grum — Uredništvo: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27; uprava: Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 12, Ljubljana — Sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije — Tisk: tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani (1-2) in Razmnoževanje Pleško, Ljubljana (3). kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 KAZALO AVTORSKO KAZALO razprave in clanki Jože Curk: Slovenska Štajerska v popisu iz leta 1754 — 4—8 Spelea Čopič: Slovenski spomeniki padlim v prvi svetovni vojni — 168—177 Saša Dalla Valle, Breda Ogorelec: Bitnje in Žabnica (Pro- storsko spreminjanje vasi) — 177—182 Ma^rjan Drnovšek: Ob 35-letnici izhajanja povojne Kronike Nada Holynski: Kmetijstvo na območju Šenčurja in sosed- njih vasi v letih 1945 do 1980 — 81—91 Mitja Hribar: Nadzorstvo nad deviacijami na Slovenskem pred 100 leti — 22—30 Marjana Kavčič: Prostitucija v Ljubljani ob koncu prejšnje- ga stoletja — 155—162 Janez Kopač: Iskra Kranj na začetku petdesetih let — 183—187 Žarko Lazarevič: Ubožna oskrba v Ljubljani na prelomu iz 19. v 20. stoletje — 38—48 Joie Mlinaric: Posest cistercijanskega samostana Rein na Dolenjskem — 130—143 Breda Ogorelec, Saša Dalla Valle: Bitnje in Žabnica (Pro- storsko spreminjanje vasi) — 177—182 Zdenko Picelj: Kratek oris zgodovine NOB na Gorjancih in v Žumberku — 65—77 Jelka Pirkovič: Južna železnica in razvoj mest na Sloven- skem v drugi polovici 19. stoletja — 13—22 Jože Prinčič: Slovenska lokalna industrija v prvem petlet- nem gospodarskem načrtu 1947—1951 — 77—81 Božidar Slapšak: Tabori v sistemu protiturške obrambe — 143—146 Marko Slepec: Zločin v slovenskem časopisju v 80. letih 19. stoletja — 30—38 Janez Sumrada: Doslej neznano pismo Žige Zoisa iz leta 1813 in njegov odnos do francoske vladavine v Ilirskih provincah — 9—12 Janez J. Svajncer: Deklaracijske razglednice (Ob 70-letnici Majniške deklaracije) — 59—65 Janez J. Svajncer: Mariborski pehotni polk — 163—168 Sergej Vrišer: Avstro-ogrske vojaške uniforme v svetovni vojni 1914—1918 — 56—59 Andrej Vovko: Severnoameriške podružnice Družbe sv. Ci- rila in Metoda do prve svetovne vojne — 48—55 Tone Zorn: Odmevnost jezikovnega vprašanja v listu Slo- venski pravnik v letih 1871—1918 — 146—155 zapiski in gradivo Božo Benedik: Jakob Peternel — urar in organizator blej- skega turizma — 101 — 104 Božo Benedik: Zdraviliška komisija na Bledu — 199—204 Jaka Ciglar: Zasebna zbirka o soški fronti — 101 — 108 Viklorijan Demšar: Peter Pavel Glavar in župnija Sv. Jakob ob Savi — 92—96 Vinko Demšar: Trije slovenski teksti v hišnem arhivu Kro- garja iz Opal nad Žirmi — 188—190 Alenka Kačičnik: Poročila ljubljanskih policajev o prestop- kih 1901 — 1914 — 190—198 Žarko Lazarevič: Začetki uvajanja telefonije v Ljubljani — 97—100 posveti in zborovanja France Benedik: O krajevnih zbornikih — 205—206 Janez Kopač: Zgodovina v krajevnih zbornikih — III. po- svet, 4. junija 1987 na gradu Snežnik — 109—111 Janez Kopač: Posvet o zgodovini domžalske občine in pe- rečih problemih krajevnega zgodovinopisja — 111—112 Zdenko Picelj: Posvetovanje Novo mesto v narodnoosvo- bodilni borbi leta 1941 — 113 Zdenko Picelj: Posvetovanje Žumberak in Gorjanci med NOB — 114—115 delo naših zavodov in društev Vinko Demšar: 160 let mapnega arhiva — razstava in kata- log — 207—208 Emica Ogrizek: Razstava Majniška deklaracija in deklara- cijsko gibanje — 209—212 Peter Stres: Razstava Primorska 1945—1947 — 212 jubileji Dušan Nečak: Tone Ferenc — šestdesetletnik — 214—216 Peter Vodopivec: France Dobrovoljc — osemdesetletnik — 213—214 nove publikacije Andrej Dular: Občina Črnomelj, Ljubljana 1985 (Metka Balkovec) — 2\S Jože Dular: Metlika skozi stoletja, Metlika 1986 (Andreja Brancelj) — 218—219 Miroslav Stiplovšek: Partizanske tiskarne in ciklostilne teh- nike v kamniškem okrožju, Domžale 1987 (Franc Bene- dik) — 125 Bohinjski zbornik, Radovljica 1987 (Franc Benedik) — 221—222 Jože Mlinaric: Kostanjeviška opatija 1234—1786, Kosta- njevica na Krki 1987 (France M. Dolinar) — 222—224 Jože Ciperle — Andrej Vovko: Šolstvo na Slovenskem sko- zi stoletja, Ljubljana 1987 (Marjan Drnovšek) — 116 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 Milan Pahor: Delavska enotnost. Unita operaia, Ljubljana 1986 (Me(ka Gomhač) — 123—124 Tabor Doberdob 82. Ljubljana 1983; Tabor Kanalska doli- na 86. Trst 1987 (Melka Gomhač) — 217—218 Anton Pust: Mirna peč z okolico nekoč in danes. Mirna peč 1987 (Stane Granda) — 219—220 L'uomo e la vite. Človek in trta, Trieste-Trst 1987 (Slane Granda) — 220—221 Janez Mrak: 80 let škofjeloškega čebelarstva, Skofja Loka 1985 (Eva Holz) — 122—123 1885—1985 Bombažna predilnica in tkalnica Tržič, Tržič 1985 (Janez Kopač) — 120—122 Frane Puhar: Gospodarski vzpon Kranja odvisen od ne- omejenega priseljevanja delavcev, obdobje 1918—1986, Kranj 1987 (Janez Kopač) — 126—127 Stane Bernik: Črnomelj, Ljubljana 1987 (Lidija Malherič) — 127—128 Sergij Vilfan. Božo Otorepec, Vlado Valenčič: Ljubljan- ski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja, Ljubljana 1986 (Dušan Kos) ~ 118—120 Zgornjcvipavski mešani pevski zbor Podnanos 1977—1987, Podnanos 1987 (Aleksandra Pavšič-Milost) — 220 Notranjski listi 1—111 (M.S.) — 116—117 Varstvo spomenikov, 28. Ljubljana 1986; 29, Ljubljana mi (Branko Siišlar) — 2)9 Idrijski razgledi, Idrija 1986 (Andrej Vovko) — 117—118 Ob petdesetletnici šolske stavbe za Bežigradom, Ljubljana 1986 (Andrej Vovko) — 124—125 Ob 40-letnici ustanovitve gimnazije v Črnomlju 1944—1984, Črnomelj 1985 (Andrej Vovko) — 125—126 KAZALO SLIK pokrajine, gradovi, naselja Bitnje — 178 Bled, Zdraviliški dom — 201 Pogled na Ljubljano 1857 (Jan Novopacky) — 15 Opatija Rein pri Gradcu 1681 (Vischer) — 137 Nabrežina pri Trstu 1858 — 14 Železniška kolonija na Studencih v Mariboru, o. 1868, litografija — 18 naCrti in zemljevidi Bitnje — tipi kmečki domov — 179 Bitnje — parcelacija 1867 in 1977 — 180 Bitnje — grajena struktura 1867 in 1977 — 181 Karta posesti samostana Rein na Dolenjskem — 132 osebe France Dobrovoljc — 213 Tone Ferenc — 215 Rudolf Maister kot major — 163 Rudolf Maister z oficirji 1919 — 165 Jakob Peternel, blejski župan — 200 Roza Szep »Izabela« — 159 Stotnik Edvard Vaupotič — 164 razno Uniforme (Avtor risb uniform: dr. S. Vrišer) Avstro-ogrske uniforme 1914 — 58 Avstro-ogrske uniforme 1917/18 — 56 Ljubljanski stražnik v zimskem plašču — 191 Službena uniforma stražnika s suknjičem — 192 Službena uniforma stražnika z bluzo in poletnimi hlačami — 193 Čelada pikača — 194 Spomeniki Spomeniki padlim v prvi svetovni vojni: Bohinjska Bela 1926 — 171 Črnomelj 1938 — 173 Stara Loka 1930 — 172 Sv. Gora pri Litiji 1929 — 171 Šmartno ob Paki 1926 —170 Ziri 1938 — 173 Razglednice Deklaracijske razglednice št. 138—146 — 60—64 Drugo Ostanki nekdanjega soškega bojišča (zbirka J. Ciglarja) — 105 Italijanski bajonet vkleščen med korenine (zbirka J. Ciglar- ja) — 106 Karikatura — avtoportret Hinka Smrekarja — 107 Naslovna stran urbarja za reinsko posest 1450 — 134 Letni obračun oskrbnika reinske posesti na Dolenjskem 1620 — 140 Zapis vremena o. 1840 (hišni arhiv Krogarja) — 189 Izjava občine Bistričica za deklaracijo 1917 —209 Izjava žena in deklet občine Čatež pri Brežicah — 210 Verigar (L Vavpotič) znamka 1919 — naslovnica št. 1—2 Časopisna znamka za 4 vinarje 1919 — naslovnica št. 3 Vabilo k sodelovanju 1948 (Iz zgodovine Kronike) — no- tranja stran platnic št. 1—2 Nekaj glav predvojne Kronike (Iz zgodovine Kronike) — notranja stran platnic št. 3 IZ ZGODOVINE KRONIKE - OB NJENI 35-LETNICI POVOJNEGA IZHAJANJA (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni arhiv, šk. 18, 41/49) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35. letnik Ljubljana 1987 1. in 2. zvezek Marjan Drnovšek: Ob 35-letnici izhajanja povojne Kronike — Stran 2—3 35 Years of Publishing the Postwar "Kro- nika" Članki in razprave the articles and treatises Jože Curk: Slovenska Štajerska v popisu iz leta 1754 — Stran 4—8 The Slovene Styrla In a Census irom 1754 Janez Sunnrada: Doslej neznano pismo Ži- ge Zoisa iz leta 1813 in njegov odnos do francoske vladavine v Ilirskih provin- cah — Stran 9—12 21ga zols'unknown Letter irom 1813 and His Attitude Towards the French Government in the Illyrian Provinces Jelka Pirkovič: Južna železnica in razvoj mest na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja — Stran 13—22 The South Railway and the Development of Towns in Slovenia in the Second Half of the 19th Century Mitja Hribar: Nadzorstvo nad deviaci jami na Slovenskem pred 100 leti — Stran 22—30 Control over the Deviations in Slovenia 100 Years Ago Marko Stepec: Zločin v slovenskem časo- pisju v 80. letih 19. stoletja — Stran 30—38 Crime in the Slovene Newspapers in the 80s of the 19th Century Žarko Lazar evie: Ubožna oskrba v Ljub- ljani na prelomu iz 19. v 20. stoletje — Stran 38—48 Poor-Relief in Ljubljana at the Turn of the 19th Century Andrej Vovko: Severnoameriške podružni- ce Družbe sv. Cirila in Metoda do prve svetovne vojne — Stran 48—55 The North American Branches of the St. Cyril and Methodius Society till World War I Sergej Vrišer: Avstro-ogrske vojaške uni- forme v svetovni vojni 1914—1918 — Stran 56—59 Austro-Hungarlan Military Uniforms in World War 1914—1918 Janez J. Svajncer: Deklaracijske razgled- nice (Ob 70-letnici Majniške deklaracije) — Stran 59—65 The Declaration Picture Postcards (70 Years of the May Declaration) Zdenko Picelj: Kratek oris zgodovine NOB na Gorjancih in Žumberku — Stran 65—77 A Brief Outline of the National Liberation War In Gorjanci and Zumberak Jože Prinčič: Slovenska lokalna industri- ja v prvem petletnem gospodarskem na- črtu 1947—1951 — Stran 77—81 The Slovene Local Industry in the First Five-Year Economic Plan 1947—1951 Nada Holynski: Kmetijstvo na območju Šenčurja in sosednjih vasi v letih 1945 do 1980 — Stran 81—91 Farming in the Šenčur Region and the Sur- rounding Villages in the Years 1945—1980 ZAPISKI IN GRADIVO THE notes AND MATERIAL Viktorijan Demšar: Peter Pavel Glavar in župnija Sv. Jakob ob Savi — Stran 92—96 Peter Pavel Glavar and the Parish of St. Ja- cob by the Sava (Sv. Jakob ob Savi) Žarko Lazarevič: Začetki uvajanja telefo- nije v Ljubljani — Stran 97—100 The Beginnings of Introducing Telephony in Ljubljana Bozo Benedik: Jakob Peternel — urar in organizator blejskega turizma — Stran 101—104 Jakob Peternel — Clockmaker and Organizer of Tourism at Bled Jaka Ciglar: Zasebna zbirka o soški fronti Stran 104—108 A Private Collection about the Soča Front POSVETI IN ZBOROVANJA CONFERENCES AND CONVENTIONS Zgodovina v krajevnih zbornikih — III. posvet, 4. junija 1987 na gradu Snežnik (Janez Kopač) — Stran 109—111 History in the Local Miscellanies — 3rd Con- ference, June 4, 1987, Snežnik Castle Posvet o zgodovini domžalske občine in perečih problemih krajevnega zgodovi- nopisja (Janez Kopač) — Stran 111—112 Conference on the History of the Domžale Commune and Some Burning Problems in the Local Historiography Posvetovanje: Novo mesto v narodnoosvo- bodilni borbi leta 1941 (Zdenko Picelj) — Stran 113 Conference: Novo mesto in the National Li- beration War of 1941 Posvetovanje: Žumberak in Gorjanci med NOB (Zdenko Picelj) — Stran 114—115 Conference: Zumberak and Gorjanci during the National Liberation War NOVE PUBLIKACIJE NEW PUBLICATIONS Jože Ciperle—Andrej Vovko: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana 1987 (M. Drnovšek) — Stran 116 Notranjski listi I—III (M. S.) — Stran 116 do 117 Idrijski razgledi, Idrija 1986 (A. Vovko) — Stran 117—118 Sergij Vilfan, Božo Otorepec, Vlado Va- lenčič: Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja, Ljubljana 1986 (D. Kos) — Stran 118—120 1885—1985 Bombažna predilnica in tkalni- ca Tržič, Tržič 1985 (J. Kopač) — Stran 120—122 Janez Mrak: 80 let škofjeloškega čebelar- stva, Skofja Loka 1985 (E. Holz) — Stran 122—123 Milan Pahor: Delavska enotnost, Unita operaia, Ljubljana 1986 (M. Gombač) — Stran 123—124 Ob petdesetletnici šolske stavbe za Beži- gradom, Ljubljana 1986 (A. Vovko) — Stran 124—125 Miroslav Stiplovšek: Partizanske tiskarne in ciklostilne tehnike v kamniškem okrožju, Domžale 1987 (F. Benedik) — Stran 125 Ob 40-letnici ustanovitve gimnazije v Črnomlju 1944—1984, Črnomelj 1985 (A. Vovko) — Stran 125—126 Franc Puhar: Gospodarski vzpon Kranja odvisen od neomejenega priseljevanja delavcev, obdobje 1918—1986. Kranj 1987 (J. Kopač) — Stran 126—127 Stane Bernik: Črnomelj, Ljubljana 1987 (L. Malherič) — Stran 127—128 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 OB 35-LETNICI IZHAJANJA POVOJNE KRONIKE Letos praznuje Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35-letnico povojnega izhajanja (1/1953 — 35/1987), nedvomno visok jubilej časopisa, ki ima svojo predhodnico v predvojni Kroniki slovenskih mest (1/1934 — 7/1940). Če- prav je bila predvojna Kronika bolj »-mestno« usmerjena, lahko in tudi moramo govoriti o enem samem glasilu. Korenine so častitljive, a kakšna sta njena da- našnja vloga in stanje? Jubileji so priložnost za obujanje spominov na prehoje- no pot, ki ni bila vedno gladka in brez ovir, vendar nas zanimajo zlasti sedanje možnosti in prihodnost. Kot urednik moram biti optimist, kot človek in zgo- dovinar pa sem nekoliko zaskrbljen zaradi — sicer minljivih — denarnih pro- blemov in njenega premajhnega odmeva v naših stanovskih vrstah, kar je raz- vidno iz seznama naročnikov. Tendenca financerjev pa je, da se tovrstna glasila v vedno večjem odstotku vzdržujejo sama. Torej: nadaljnje življenje Kronike ni odvisno samo od družbenih sredstev, temveč v vedno večji meri tudi od nas samih. Po večletnih pripravljalnih delih (1948—1953) v okviru Zgodovinskega dru- štva Slovenije, ko se je oblikovala ideja o glasilu za »zgodovino urbanih in industrijskih naselij« in za »regionalno zgodovino« ter po ustanovitvi Sekcije za krajevno zgodovino (1952) je julija 1953 izšla prva povojna številka Kronike. Ustanovljena je bila kot druga publikacija društva ob boku Zgodovinskega ča- sopisa oziroma kot ena izmed dveh osrednjih glasil društva (B. Grafenauer, Ob dvajsetletnici Kronike, Kronika 21/1973). Se danes je Kronika osrednje gla- silo za slovensko krajevno zgodovino z interdisciplinarnim pristopom in je po svojem konceptu edini tovrstni časopis v Jugoslaviji s pretenzijami, da ni samo ozko strokovno, temveč hkrati tudi kulturno glasilo. Njena zasnova se v dolgih petintridesetih letih ni bistveno spremenila: glav- nino sestavljajo razprave in članki iz slovenske krajevne zgodovine. Pojavljale in tudi zamrle so mnoge manjše rubrike kot posledica usmeritev posameznih uredništev. Tudi obveščanje o novih publikacijah s področja krajevne zgodovine (kot ena od temeljnih nalog glasila) je včasih obsežnejše, drugič manj; odkri- tosrčno lahko rečemo, da manjka več načrtnosti pri spremljanju novitet s tega področja. O vsebinski usmerjenosti Kronike so bile v njeni 35-letni zgodovini različni pogledi, kar kaže na netogi, tj. aktivni odnos pri vodenju glasila v posameznih obdobjih s spoštovanjem temeljnih usmeritev (naštejmo nekaj pogledov: da naj objavlja sintetična dognanja slovenske historiografije v bolj poljudni obliki, rezultate gospodarskih raziskav, da prevzame iniciativo pri krajevnozgodovin- skih raziskavah v tistih predelih Slovenije, ki jih ne pokrivajo krajevni zborni- ki, da objavlja metodološke prispevke s področja krajevne zgodovine in infor- mira o tovrstnih naporih v tujini itd.). Marsikaj od zamišljenega se je tudi ure- sničilo, marsikaj tudi ne. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 Poglejmo si nekaj nekdanjih in današnjih karakterističnih potez Kronike: — vključuje vsa obdobja od najstarejših časov do danes, čeprav po številu in obsegu prevladujejo razprave za 19. in 20. stoletje; — po prostoru zajema »use Slovence od Brd in Trente do Bele krajine in Prekmurja-x. In še več: objavlja in pričakuje prispevke iz zamejske krajevne zgodovine in izseljenstva; — k sodelovanju vabi delavce vseh strok in tudi ljubitelje zgodovine, ki jim je skupen predmet raziskav in ljubezni preteklost našega prostora in življenja v njem. Med sodelavci najdemo mnoge danes priznane raziskovalce, ki so v njej objavili svoje prve raziskovalne dosežke — mnogi še kot študenti — in ki so bolj ali manj ostali zvesti avtorji tudi kasneje, kot ljubitelji zgodovine, ka- terih teksti so dragoceni predvsem z vidika, da obravnavajo mnoga drobna, na njihov kraj se nanašajoča dogajanja, ki so s tem ušla pozabi; — ne želi biti samo ozko, tj. specializirano strokovno glasilo, namenjeno le poznavalcem, temveč časopis, ki je namenjen širšemu krogu bralcev, saj popula- rizira in krepi zanimanja za zgodovino v najširšem pomenu besede oziroma njene dosežke ter raziskovanja na poljuden, vendar na znanstveno soliden na- čin; — kljub večanju števila krajevnih zbornikov, kar je nedvomno hvalevred- na posledica zanimanja za krajevno zgodovino, je Kronika slovenski časopis in se ne zapira v ozke ljubljanske kroge, čeprav je zaradi koncentracije raziskoval- nega potenciala v Ljubljani le veliko avtorjev iz našega glavnega mesta. Po- glejmo si samo tematske številke, ki so od petih kar tri posvečene krajem zunaj ljubljanskega prostora: Ribnici na Dolenjskem (1982), Mariboru (1983) in Ble- du (1984). Tudi bežno prelistavanje starejših in novejših letnikov nam ovrže gledanje o samoljubljanski usmerjenosti glasila po vsebinski strani. Kronika je odprta za pobude s terena tako za posamezne prispevke kot tudi za oblikovanje tematskih številk; — namenjena je zlasti učiteljem zgodovine kot pripomoček pri pouku in zgodovinskim krožkom, vendar ugotavljamo, da je le 12 odstotkov slovenskih osnovnih šol naročenih na Kroniko. Z akcijo pridobivanja novih naročnikov bomo poskušali pridobiti več šol in jih prepričati o potrebnosti Kronike v nji- hovi knjižnici in pri delu z učenci, hkrati pa upamo tudi na razumevanje izo- braževalne skupnosti Slovenije za njeno sofinanciranje; — pozabiti ne smemo tudi na Knjižnico Kronike, ki je objavila šest publi- kacij od prvega zvezka leta 1955 (Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana) do šestega leta 1986 (Razmerja med etnologijo in zgodovino). In kaj ji želimo v prihodnje? Nedvomno bo Kronika prebrodila trenutne finančne težave, razširila krog naročnikov in posvetila še več pozornosti vsebin- ski kvaliteti in pestrosti, moja želja pa je, da se bo ob prihodnji okrogli oblet- nici več pisalo o njenem jubileju in manj o problemih njenega vsakdana. Za- hvaljujem se vsem, ki so in ki pomagajo soustvarjati, da Kronika lahko izhaja. MARJAN DRNOVŠEK 4 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 CLANKI IN RAZPRAVE SLOVENSKA ŠTAJERSKA V POPISU IZ LETA 1754 jože curk Štajerski deželni arhiv v Gradcu hrani gra- divo (fasi j o) uradnega popisa deželnega pre- bivalstva iz leta 1754, ki je bil izveden v zve- zi s predvideno davčno reformo. Popis, ki se je omejil na seznam naseljenih hiš in hiš- nih gospodarjev, ne predstavlja ljudskega štetja v današnjem smislu beede pa tudi ne golega popisa hiš, temveč seznam družinskih skupnosti in kmečkih gospodarstev z imeni družinskih poglavarjev in z oznakami njiho- vih poklicev, pri meščanih: meščan brez po- klica-posestnik, meščan s poklicem-obrtnik, kočar (Keüschler), gostač (Inwohner), pri kmetih: cel kmet, tričetrtinski kmet, polovič- ni kmet, četrtinski kmet, kaj žar (zelar), dni- nar, vini čar, ki nam ponuja zanimiv vpo- gled v socialno strukturo našega takratnega prebivalstva. Fond, ki obsega 16 fasciklov, od tega 6 z območja takratnih okrožij Ma- ribora (1-83, 84-161, 162-216) in Celja (1-109, 110-187, 188-243), predstavlja dragocen vir za zgodovino Slovenske Štajerske, ki ga bomo v tem sestavku predstavili le z njegove grad- beno-statistične plati, s tem da bomo našteli nekaj splošnih podatkov, ki osvetljujejo ta- kratni gradbeni fond naših trgov in mest. V mariborskem okrožju je bilo sredi 18. stolet- ja 23 trgov in mest, stanovanjskih hiš pa je bilo 29.003. Od tega: 1.821 v trgih in mestih skupaj s samo- stanskim Stainzem 1.130 na celih kmetijah 1.258 na tričetrtinskih kmetijah 3.244 na polovičnih kmetijah 4.594 na četrtinskih kmetijah 16.956 na kajžarijah. Iz tabele spoznamo, da je bilo v maribor- skem okrožju sredi 18. stoletja 1821 meščan- skotrških, 10226 kmečkih in kar 16956 kajžar- sih hiš, spoznamo pa tudi, kako malo je bilo celih in tričetrtinskih kmetij (2388) in kako so prevladovale kajžarije. Ce si ogledamo posamezne trge in mesta ter jih ločimo po sedanji državni pripadnosti, dobimo naslednje podatke: 1. Arvež 49 hiš 2. Cmurek 125 hiš 3. Ernovž 40 hiš 4. Ivnik 71 hiš 5. Landsberg 61 hiš 6. Ligist 39 hiš 7. Lipnica 117 hiš + 12 koč + 10 pod- ložnih kmečkih hiš 8. Lucane 61 hiš + 11 koč 9. Sent Florjan 52 hiš + 7 koč 10. Smirnberg 37 hiš 11. Stainz 61 hiš 12. Svanberg 55 hiš + 31 koč 13. Vildon 82 hiš + 5 praznih hiš + + 19 koč 14. Voitsberg 106 hiš (mesto) skupaj 961 hiš + 80 koč + 10 kmečkih hiš 1. Lenart 45 hiš + 10 koč 2. Ljutomer 86 hiš + 19 koč 3. Marenberg 41 hiš + 1 svobodna hiša (Radlje) 4. Maribor 202 hiši + 2 mestni + 7 (mesto) svobodnih + 9 koč + + 11 vlničarlj 5. Muta 43 hiš + 2 koči 6. Ormož 65 hiš + 1 svobodna hiša (mesto) 7. Ptuj 183 hiš + 4 svobodne hiše (mesto) 8. Središče 111 hiš 9. Veržej 69 hiš + 7 koč skupaj 860 hiš + 47 koč + 11 vi- ničarij Seštevk hiš v obeh skupinah trgov in mest znaša 1821 hiš, od tega v skupini z onkraj meje 961, v skupini s tostran meje pa 860 hiš. V celjskem okrožju je bilo sredi 18. stolet- ja 34 trgov in mest, stanovanjskih hiš pa je bilo 27.595. Od tega: 1.929 v trgih in mestih 865 na celih kmetijah 1.502 na tričetrtinskih kmetijah 4.518 na polovičnih kmetijah 6.510 na četrtinskih kmetijah 12.254 na kajžarijah 17 na svobodnih kmetijah (freisässer) Tabela dokazuje, da je bilo v celjskem ok- rožju 1929 meščanskotrških, 13.395 kmečkih in 12.254 kajžarskih hiš, da je bila socialna se- stava ugodnejša kot v mariborskem okrožju, da je bilo celih in tričetrtinskih kmetij pri- bližno enako (2367), da pa je bilo tudi 17 svo- bodnikov, med njimi Jakob Lorenci v tabor- ni ob Belem mostu preko Meže pri Dravogra- du. Ce si ogledamo posamezne trge in mesta, dobimo naslednjo naselitveno podobo: 1. Braslovče 43 hiš 2. Brestanica 59 hiš (Rajhenburg) 3. Brežice 96 hiš (mesto) kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 5 4. Celje 172 hiš (mesto) 5. Gornji grad 94 hiš 6. Konjice 66 hiš '7. Kozje 47 hiš 8. Kunšperk 27 hiš 9. Laško 64 hiš 10. Lemberg 57 hiš 11. Ljubno 81 hiš 12. Lovrenc 74 hiš na Pohorju 13. Makole 23 hiš 14. Motnik 35 hiš 15. Mozirje 61 hiš 16. Pilštanj 26 hiš 17. Planina 31 hiš 18. Podčetrtek 24 hiš 19. Podsreda 56 hiš 20. Ptujska gora . 22 hiš 21. Rečica 23 hiš 22. Rogatec 75 hiš 23. Sevnica 61 hiš + 69 koč 24. Slovenska Bistrica 127 hiš (mesto) 25. Slovenj Gradec 105 hiš (mesto) 26. Stari trg 7 hiš pri Slovenj Gradcu 27. Studenice 39 hiš 28. Šentjur 26 hiš + 6 koč 29. Šoštanj 60 hiš 30. Velenje 21 hiš 31. Vitanje 47 hiš 32. Vojnik 82 hiš 33. Vuzenica 40 hiš 34. Žalec 59 hiš + 22 koč Skupaj 1929 hiš + 97 koč Primerjava obeh tabel dokazuje, da je bilo v trgih in mestih celjskega okrožja 108 hiš več kot v trgih in mestih mariborskega ok- rožja, da je bilo tudi za 3190 več polovičnih in četrtinskih kmetij, da pa je bilo 4702 kaj- žarij manj. To govori za boljšo materialno in socialno strukturo prebivalstva celjskega ok- rožja, saj se ga je več lahko preživljalo s kmečko dejavnostjo kot v mariborskem ok- rožju, kjer se ga je moralo več zaposliti v iz- venkmetijskih opravilih. Na ozemlju sedanje avstrijske Štajerske je bilo v mestu Voitsber- gu, 12 trgih in samostanski naselbini v Stain- zu 961 hiš, na ozemlju sedanje slovenske Šta- jerske pa v 7 mestih in 36 trgih 2789 hiš, h katerim so štete tudi svobodne hiše, ne pa bivališča kočarjev in podložnikov na mestnih zemljiščih v predmestjih in izven naselbin na njihovih pomirjih. Od 57 trgov in mest, ki jih našteva fasija na območju mariborskega in celjskega okrož- ja, bomo na kratko orisali le onih 43, ki so na našem ozemlju. Ze iz njihovega bežnega orisa je mogoče zaznati, da je bila njihova socialna in gradbena sestava precej drugač- na, kot si jo navadno predstavljamo. 1. Lenart (45 hiš + 10 koč) je imel med svojimi tržani 36 obrtnikov, 4 posestnike, 2 trgovca, gostilničarja, padarja, špital- ! skega mojstra, pa tudi 6 kočarjev in 4 i gostače. Med obrtniki je bil Janez Mailer ; mizar, Jurij Leber zidar in Franc Ru- ; dolph steklar. \ 2. Ljutomer (86 hiš + 19 koč) je štel med I svoje tržane 4 trgovce, 27 posestnikov, ; 38 obrtnikov, padarja, gostilničarja, me- : rilca žita (Traydmesser), steklarja, ope- : karja, lectarja, pisarja, stanujočega v j mestni hiši, učitelja, bivajočega v šolski stavbi, kiparja Martina Griendlinga, sli- karja Jožefa Diegla, mizarje Janeza Mi- haela Wallnerja, Matijo FröHcha in Jane- j za Reinhalter j a, 4 izobražence (admini- : stratorja, 2 inšpektorja in profosa) in 19 ; kočarjev. 3. Marenberg (41 hiš + 1 svobodna) je imel med svojimi tržani 8 obrtnikov in svo- i hodnika Jožefa Maj erica, ostali so biU i posestniki, kočarji in gostači. 4. Maribor (202 hiši, 2 mestni za nastanitev ] vojakov, 7 svobodnih, 9 v Koroškem in i Dravskem predmestju ter 11 gorniških in viničarskih, skupaj 231 hiš) je štel med svoje meščane: kamnoseka Antona Bom- bassija, zidarje Antona Haina, Lovrenca Kirchbergerja in Jožefa Hoff er j a, tesar- ja Matijo Ohmayerja, slikarja Matijo Mit- termayer j a, kiparja Jožefa Strauba, zla- i tarja Jožefa Spoleriča, pasarje Antona i Rabutina, Andreja Kleinmana, Krištofa | Peyerja in Franca Nüssa, mizarje Andre- j ja Leeba, Jožefa Angerhoferja, Martina i Rupiča, kositrarja Jožefa Caminolija, ; Erhardta, Vincenca Gassner j a in Filipa i knjigoveza Franca Pillericha, 2 apotekar- ; ja, 3 padarje, poštnega mojstra, pivovar- ; narja Mihaela Glonnerja, 5 gostilničarjev itd. Pet meščanov je imelo v lasti po dve hiši, Deziderij Duhn pa poleg priženjene na Glavnem trgu še svobodno na Koroški cesti. Poleg svobodnih hiš v mestu, ki so bile v lasti grofa Adama Brandisa, grofa Ludvika Kühnburga, pi. Jurija Ferdinan- da Friessa, pl. Friderika Lanthierija, pl. Janeza Burgharda Filipiča, mestnega sod- nika Deziderij a Duhna in žičkega samo- stana, je bilo nekaj svobodne posesti tudi zunaj mesta: Simona Klajnšneka vino- gradni dvorec Elrottenhof pri Kamnici in hiša Gregorja Franca Pleteršnika. 5. Muta (43 hiš + 2 koči) je štela 17 obrtni- kov, 22 posestnikov, 4 vdove in 2 kočar- ' ja. Med obrtniki se omenjata mizar Mati-, ja Müller in orodni kovač Lovrenc Valen- j tan. 6. Ptuj (183 hiš + 4 svobodne) je štel med ¦ svojimi meščani: kamnoseka Jurija: Schnabla in Avguština Stöhmana, zidar- I 6 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i387 je Matijo Kärnerja, Jožefa Habiča, Jo- žefa Wankherja, Vida Gajška, mojstra Andreja Dirnbergerja, Stefana Dominica in mojstra Simona Pleimicha, tesarja Ma- tijo Ertla in Jakoba Wirnklitscha, mizar- je Franca Wasserja (mestnega sodnika), Janeza Rotter j a in Petra Mayrenzellerja, knjigoveza Jakoba Reitterja in Konstan- cijo Denichin, zlatarja Jožefa Peredoner- ja, pasarja Janeza Muttendorf er j a, ko- sitrarja Franca Sennola, slikarje Ferdi- nanda Scheidtnagla in vdovo po slikarju Alojzijo Pachmayerin, kiparja Karla Ri- ssnerja, urarja, 2 padarja, 2 apotekarja poštnega mojstra, nočnega čuvaja, 2 po- streščka (Heberja) itd. Svobodne hiše v mestu so bile: od pl. Alojza Antona Kli- essa (slabo vzdrževana, a naseljena od mestnega organista), od Frančiške Pregi in od Pleteršnika. V mestu je bila na šte- vilki 105 svobodna hiša Mosconov, ki je pripadala h gospoščini Dvor Ptuj (Frey- hoff Pettau), izven mesta pa je stala ob Pivski ulici blizu cerkve sv. Ožbalta svo- bodna hiša, sestavljena iz dveh stano- vanjskih poslopij, ki je bila v lasti Fran- čiške Simonič, rojene Hilleprandt. 7. Veržej (69 hiš + 7 koč) je štel med tržane 25 obrtnikov. Ostali so bUi posestniki, 4 med njimi so imeli po dve hiši, 7 pa je bilo kočarjev. 8. Braslovče (43 hiš) so premogle le malo obrtnikov, prevladovali so posestniki kmetij in ohišij (19) ter kočarji (16). Po- leg njih so živeli v trgu še tesar Andrej Mrak, urar, 2 kramarja, 3 trgovci in or- ganist. 9. Brestanica (59 hiš), tržani so bili večino- ma lastniki četrtinskih, šestinskih, osmin- skih, devetinskih in desetinskih kmetij, 6 je bilo kočarjev, 2 pa gostača. V letu 1754 so bile v trgu zgrajene kar tri hiše. 10. Brežice (96 hiš), med meščani so prevla- dovali obrtniki, bilo pa je tudi 10 dninar- jev in 10 kočarjev. Med obrtniki je bilo 6 mizarjev (Matej Glinšek, Simon Wel- man, Andrej Stamizer, Jakob Glinšek, Jernej Volčič, Andrej Martinčič), 3 tesar- ji (Jožef Sotlar, Janže Jakšič in Janže Sovič), zidarji Janez Simončič, vdova Lov- renca Goloba in Luka Vitina, kipar Ma- tija Simtag, kirurg Andrej Trauth itd. 11. Celje (172 hiš) je poleg obrtnikov, posest- nikov in raznih uslužbencev štelo le 5 kočarjev in 3 gostače. Med meščani so omembe vredni: apotekar Jožef Ferjan- čič, izdelovalec orgel Janez Janeček, zla- tar Jakob Krulc, knjigovez Gotlib Pichler, okrožni glavar Anton Führer von Führen- berg, steklar Janez Mihael Bärgeth, ki- par Ferdinand Gallo, apotekar Janez Tu- ček, zidarski mojster Janez Leonhardt, dr. med in mestni fizik Kari Jožef Pišof, baron Franc Kari Moscon, poštni mojster Franc Kari Pilpach, zvonolivar Boltežar Schneider, kamnosek Florijan Packh, sli- kar Lenart Petročnik, postiljon Andrej Vresnik, slikar Janez Huster, postiljon Gašpar Ribič, mizar Mihael Furmacher, zidar Blaž Rächer, postiljon Stefan Päch- aimb, zidar Matej Pollander, zidar Luka Križovnik, mizar Franc Furmacher, zidar Matija Pečnik, tesarski mojster Jurij Ce- plnak, zidarski mojster Kari Lipuš, zidar Andrej Smrekar, tesar Anton Kruher, zi- dar Matija Stropnik, mestni župnik Jožef Maks Bartholotti kot posestnik treh be- neficiatnih hiš (sv. Maksa, sv. Barbare in sv. Ane), zidar Matija Turnšek, čuvaji Kapucinskih, Ljubljanskih in Graških mestnih vrat itd. 12. Gornji grad. Med 94 hišami jih je bilo 21 od posestnikov in obrtnikov, 1 od ce- lega kmeta, ostale od kočarjev. 13. Konjice (66 hiš), v trgu je bila polovica hiš kočarjev, druga polovica posestnikov in obrtnikov. Med njimi so omembe vredni: kipar in trški sodnik Franc Zäm- bling, slikar Jožef Rähinger, zidarji Franc Augusti in Franc Pistatnik, zlatar Janez Mosher in poštni uslužbenec (hlapec) Ili j a Freytag. 14. Kozje (47 hiš), v trgu je bilo kar 41 hiš kočarjev, 4 gostilničarjev, 1 gostača in 1 četrtinskega kmeta. 15. Kunšperk (27 hiš), v trgu je bilo 15 hiš kočarjev in 12 četrtinskih kmetov, med- tem ko je v bližnjem Sentpetru živelo v 24 hišah 13 kočarjev in 11 večinoma četrtinskih kmetov. 16. Laško (64 hiš), 30 hiš je bilo tržanskih in 34 kočarskih. Med tržani so prevladovali obrtniki. 17. Lemberg (57 hiš), 44 jih je bilo tržanskih in 13 kočarskih. Med tržani je bilo 14 obrtnikov, ostali so bili posestniki. 18. Ljubno (81 hiš), v trgu je bilo 35 tržan- skih hiš, ostale so bile kočarske. Med obrtniki se omenjajo zidar Tomaž Ross- mann ter tesarja Jakob Jelovnik in Si- mon Mačeradnik. 19. Lovrenc na Pohorju (74 hiš), njegov hiš- ni fond je obsegal 46 tržanskih in 28 ko- čarskih hiš. Trg je imel posebno hišo za vojake. 20. Makole (23 hiš), med tržani so bili 1 us- njar, 6 kočarjev, 3 gostači in 13 kmeto- valcev. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 7 21. Motnik (35 hiš), prevladovali so tržani, med njimi nekaj obrtnikov, omembe vre- den je goslač Andrej Hacin. 22. Mozirje (61 hiš), v trgu je živelo 10 po- sestnikov, 40 kočarjev in 7 četrtinskih kmetov. Obrtniki so bili samo 4, med nji- mi steklar. 23. Ormož (65 hiš + 1 svobodna) je štel med svojimi meščani 40 obrtnikov, 18 posest- nikov in 6 ostalih (mestni sodnik, padar, svobodnik z 2 hišama, mladoleten dedič, vdovec in vdova). Svobodna hiša je pri- padala gospoščini. Med obrtniki so omem- be vredni: zidar Maks Meydacher, tesar Janže Valuh, mizar Matija Mar jetnik, ki- par Martin Mittermayer in slikar Janez Girtnik. 24. Pilštanj (26 hiš) je bil brez obrtnikov, pač pa so v njem živeli 1 mlinar, 3 gostilni- čarji, 19 kočarjev in 3 gostači. 25. Planina (31 hiš) je premogla le 1 kovača in 1 četrtinskega kmeta, ostalih 29 trža- nov so bili kočarji. 26. Podčetrtek (24 hiš) je naseljevalo 10 obrt- nikov, med njimi zidar Marko Hendrovič, 7 posestnikov, četrtinski kmet, gostilni- čar in 5 kočarjev. 27. Podsreda (56 hiš) je premogla le 4 polo- vične kmetovalce, sicer pa 51 kočarjev in 1 gostača. 28. Ptujska gora (22 hiš) je štela 9 tržanov, 9 polovičnih in četrtinskih kmetov in 4 kočarje. 29. Rečica (23 hiš) je štela 1 usnjarja, 2 kme- ta in 20 kočarjev, med njimi 2 lončarja, 2 tkalca, 2 godca, krojača, 9 dninarjev itd. V trgu je stala svobodna hiša deželnega podložnika Ignacija Tavčerja. 30. Rogatec (75 hiš) je štel 46 tržanov s po- klici, torej obrtnikov in 29 brez poklicev, torej posestnikov. Med prvimi so omembe vredni: slikarji Jožef Rezler, Simon Stei- ner, Anton Lerchinger in stari slikar Luka Stelzer, tesarja Jožef Kandolič in Gregor Thomann, zidarji Matej Kugler, Andrej Mühler, Tomaž Bembler in Janez Themerl, goslača Gašper Stolzer in Janez Sparovec, kositrar Andrej Karničer, zla- tar Franc Klocksteiner, padar Jakob Höss itd. 31. Sevnica je štela dej^ansko 130 hiš, saj jih je bilo 61 tržanskih in 69 kočarskih. V trgu je stala hiša grofa Nikolaja Jožefa Auersperga, ki pa je bila podložna trgu. Ker so našteta le imena in ne poklici tržanov, ni razvidna socialna struktura kraja. 32. Slovenska Bistrica (127 hiš) je štela 101 tržana, 6 premoženjskih upravnikov in 19 kočarjev. Med tržani so omembe vred- ni: zidarji Matija Vezjak, Jurij Rausch, Sebasti j an Pöltl, Simon Hoff er, Rupert Dulnik in Jernej Pleško, tesarja Janez in Jožef Staudinger, slikarja Janez Reiser in Anton Pluško, mizarji Matija Därl, Janez Fuchssoller in Jožef Stallegger, pasar Janez Gurtner, poštni mojster Leo- pold Weisman, medikus Jožef Pischof, vrtnar Gregor Wöschner, padar Matija Voregger itd. 33. Slovenj Gradec (105 hiš) je štel 63 me- ščanskih hiš, 31 malih hiš in 11 koč. Med meščani so omembe vredni: zidar Franc Maisner, slikarja Mihael Sartori in An- drej Strauss, mizarji Mihael Koch, Mi- hael Vrenk in Matija Erti, pasar Simon Möhr, steklar Anton Thailinger, padar Jurij Hueber, mestni pisar Leopold Schöl- ler, apotekar Anton Hässler, lectar Filip Vogl, 5 gostilničarjev itd. Med lastniki malih hiš so prevladovali obrtniki, ki so bili brez mestnih njiv, med lastniki koč pa je bilo 8 gostače v, od katerih je eden imel 2 koči, in 2 kočarja. 34. Središče (112 hiš) je štelo med svojimi hišnimi lastniki 76 posestnikov, 24 obrt- nikov in 12 kočarjev. Med tržani je bilo 8 tkalcev, 4 mlinarji, 3 kovači, 2 lončarja itd., a nobenega zidarja ali tesarja. 35. Stari trg pri Slovenj Gradcu (7 hiš) je sestavljalo 7 kmetij. 36. Studenice (39 hiš) so štele 21 posestnikov, 6 obrtnikov (med njimi zidarja Martina Steffana in mizarja Roscherja) in 12 ko- čarjev. 37. Šentjur (26 hiš in 6 koč) je premogel 26 tržanov, med njimi 9 obrtnikov, in 6 ko- čarjev. 38. Šoštanj (60 hiš) je štel 19 obrtnikov, 12 posestnikov, 4 gostače in 25 kočarjev. 39. Velenje (21 hiš), našteta so le imena tr- žanov brez navedbe poklicev, zato ni raz- vidna socialna sestava kraja. 40. Vitanje (47 hiš), med tržani so bili 3 go- stilničarji, 2 trgovca, godec in berač, vsak s svojo hišo, več obrtnikov, a nobenega kočarja. Omembe vredni so: zidar Luka Rembšak, tesarja Jožef Rembšak in Be- nedikt Krajnik, učitelj Janez Huebman itd. 41. Vojnik (82 hiš) je štel 1 trgovca, 17 obrt- nikov (med njimi zidarja Martina Smuka, lončarja Petra Mayrholdta, barvarja čr- nega blaga, itd.), 21 polovičnih in četrtin- skih kmetovalcev ter 43 kočarjev. 42. Vuzenica (40 hiš) je štela 14 obrtnikov, ostalo so bili kmetovalci in kočarji. 43. Žalec (59 tržanskih in 22 kočarskih hiš) je štel 11 posestnikov, 8 vdov, 2 trgovca, 3 gostače, 35 obrtnikov, med njimi sli- 8 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 karja Matijo Seršena, zidarja Tomaža Zidara in Jožefa Majhna, ter 22 kočarjev. Podatki, ki nam jih ponuja fasija, so go- tovo bolj statistične kot analitične vrednosti, vendar pa so kljub temu ali morda prav za- radi tega za nas toliko bolj zanimivi, ker nam posredujejo globalno podobo gradbe- nega stanja naših krajev sredi 18. stoletja. Pri uporabi podatkov iz fasije smo nekoliko podrobneje opredelili le tiste, ki zadevajo trge in mesta, nismo pa prikazali tistih s podložniškega podeželja. To je spadalo pod gospoščine, ki so bile enako skrbno popisane kot urbane naselbine. Ta del fasije nam po- sreduj^e stanje naše takratne vaške arhitek- ture, kjer je bilo socialno razlikovanje grad- beno manj izrazito kot v urbanih naselbinah. To je razvidno tudi iz podatkov. V celjskem in mariborskem okrožju je bilo v urbanih naselbinah 3750 hiš, od tega 1070 v 8 mestih in 2680 v 49 trgih, na podeželju pa kar 52.831, od tega 23.621 na kmetijah (4755 na celih in tričetrtinskih, 7762 na polovičnih, 11.104 na četrtinskih) in 29.210 na kajžarijah. Raz- merje med številom hiš v urbanih naselbi- nah in na podeželju je bilo 1 : 14 (od tega nasproti hišam na kmetijah 1 : 6 in nasproti onim na kajžarijah 1 :8). Prav razmerje med številom hiš na kmetijah in na kajžarijah v iznosu 0,8 : 1 govori za to, da je v obeh ok- rožjih sredi 18. stoletja živela neposredno od zemlje oziroma poljedeljstva le še slaba po- lovica prebivalstva. Temu primeren je bil tu- di njegov bivanjski standard. Med bivališči malih kmetov in kajžarjev namreč ni bilo večjih stavbnih razlik, ker so mnogi mali kmetje živeli v »kočah« in bolje situirani kajžarji v »spodobnih« hišah. Zato smemo predpostavljati, da vsaj dve tretjini pode- želskega stanovanjskega fonda nista presegli stopnje kajžarstva, za katerega je bUa zna- čilna lesena ali nabita, eno- ali dvo-prostor- ska stanovanjska hiša, pogosto na funkcional- ni stopnji dimnice. V trgih in mestih, kjer je bilo hiš 14-krat manj kot na podeželju (6-krat manj kot na kmetijah in 8-krat manj kot na kajžarijah), je bilo gradbeno stanje seveda ugodnejše, kar velja tako glede zidane kot lesene ali nabite arhitekture. Vendar pa lahko za vrsto trgov posebno v vzhodnih polovicah obeh okrožij predvidevamo komaj kaj ugodnejše medse- bojno razmerje in le malenkostno višji bi- vanjski standard, kot na »čistem« podeželju. Nas zanima v tem sestavku seveda samo hišni fond v 7 mestih in 36 trgih na sloven- skem delu Štajerske. Medtem ko sta med me- sti štela le Brežice in Ormož po manj kot 100 hiš, pa je bilo med trgi 18 takih, ki niso šteli niti po 50 hiš in le 10 takih, ki so premogli po več kot 70 hiš (Ljutomer, Središče, Veržej, Gornji grad, Ljubno, Lovrenc na Pohorju, Rogatec, Sevnica, Vojnik in Žalec). Med me- sti so se po velikosti in razvitosti uveljavljali Celje, Maribor in Ptuj, med trgi pa Ljutomer, Rogatec, Sevnica, Vojnik in Žalec. Njihova socialna sestava je najbolje razvidna iz krat- kih predstavitev njihovega prebivalstva, iz katerih se da pogojno sklepati tudi na njihov takratni stavbni fond. Ta pa je bil precej daleč od povprečne predstave o baročni sta- novanjski kulturi pri nas, seveda z izjemo bivališč fevdalcev, klera, uspešnih podjetni- kov, bogatejših meščanov in tržanov ter pre- možnejših kmetov. OPOMBE Fasijski popis hišnih lastnikov na Štajerskem iz leta 1754. Štajerski deželni arhiv (ŠDA) v Gradcu, fond: Ljudsko štetje, 16 fasciklov. — Jože Curk: O urbanistično-gradbenih za- snovah trgov in mest v Posavinju, Obsotlju in Posavju. Celjski zbornik 7. Celje 1962. p. 225—254 — Isti: Zgodovina urbanizacije v severo- vzhodni Sloveniji. CZN NV 6/1970. p. 244 284. — Isti: Trgi in mesta na Slovenskem Štajer- skem I-V. Elaborati iz let 1980—1985, tlpkopis. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 9 DOSLEJ NEZNANO PISMO ŽIGE ZOISA IZ LETA 1813 IN NJEGOV ODNOS DO FRANCOSKE VLADAVINE V ILIRSKIH PROVINCAH JANEZ ŠUMBADA Pri pregledovanju ohranjenih dokumentov iz fonda_ glavnega intendanta Ilirskih provinc — hrani jih vzorno urejen Arhiv SR Slo- venije v Ljubljani^ — naletimo na pismo sestavljeno v francoščini, ki ga je baron Žiga Zois (1747—1819) naslovil 22. maja 1813 na maršala Junota, vojvodo d'Abrantes, tedanje- ga generalnega guvernerja Ilirskih dežel. Po vsebini je pismo sicer vljudnostnega znača- ja, v njem se Zois zahvaljuje za visoko od- ličje viteza Legije časti (Legion d'honneur), katerega mu je podelil Napoleon, se pa ob njem odpira vprašanje o Zoisovem odnosu do francoskih oblasti na slovenskih tleh. Pis- mo objavljamo v celoti:* »Monseigneur, fai regu la lettre, que Votre Excellence m'a fait l'honneur de m'écrire en date 5 May courrant d'Ottochatz, a la quelle étoit joint le brevet de chevalier de la legion d'honneur, que Sa Majesté l'Empereur et Roy a daigné m'accorder. Je n'ai pas beso- in de vous dire, Monseigneur, a quel point je suis sensible a cette marque inatten- due de la bonté de notre grand monarque. Je voudrais bien étre dans le cas de méri- ter par quelque service un si grand bien- fait et de concourrir en quelque sorte a la gioire de la grande nation. La croix de la legion d'honneur acquerrera pour moi un nouveau prix en la recevant des mains d'un illustre general, qui la porte depuis si longtemps avec tant de gioire, et qui honore tout ce qui vieni de lui. Je prie Votre Excellence au retard in- volontaire de ma réponse et de mes tres humbles remerciments. Un acces de gout- te a la main m'a empeché jusqu'aujourd'- hui de statisfaire a ce devoir, ainsi qu'a celui de remettre a Son Excellence le chancelier de la legion d'honneur l'autographe de mon serment et l'expression de mon dévouement. Je suis avec respect, Monseigneur, de Votre Excellence le tres humble tres obéissant serviteur le Baron Sigismond Zois chevalier de la legion d'honneur Laybach, le May 1813.«^ Prek doslej objavljenih Zoisovih pisem* lahko v splošnem sledimo njegovemu odnosu do Francozov od izbruha revolucije leta 1789 najprej. Ob koncu osemdesetih let 18. sto- letja se še ni dobro polegel baronov nekajlet- ni spor s podložniki njegovega gospostva Brdo pri Kranju, ki je dobil v letih 1781-83 značaj pravega kmečkega upora. Podložniki se namreč niso hoteli ukloniti Zoisovi za- htevi, naj po izteku kolektivne pogodbe o dnevni tlaki podpišejo nove, tokrat posamič- ne in zanje precej neugodnejše sporazume z baronom.5 y sporu se je izkazal Zois za tipičnega predstavnika razreda fevdalcev svojega časa, enako nasprotnega prosvetlje- no absolutistični državi kot kakršnimkoli družbenim spremembam v korist podložni- kov.^ Ne bo nas torej začudilo, če so Zoisa prve novice o izbruhu francoske revolucije prestrašile. Predvideval je, da se utegne re- volucionarno vrenje razširiti tudi v sloven- ske dežele, kar mu je nalagalo, naj zavza- me do podložnikov popustljivejšo taktiko, ki bi jih ne spodbujala k skrajnostim, ob re- voluciji pa bi se mu znala obrestovati.' V tem smislu je obsojal početje državne ob- lasti, če je posegala po prisilnih ukrepih in izzivala med podložniki nejevoljo in ogorče- nj e.^ Leta 1809 je izbruhnila meseca aprila voj- na med Napoleonovo Francijo in Avstrijo in se za slednjo končala katastrofalno. Se pred koncem maja so Francozi zavzeli Dunaj, Pri- morje. Koroško, del Štajerske in Kranjsko z Ljubljano. Ko je francoska vojska v začet- ku julija odločilno potolkla Avstrijce pri Wagramu, je morala avstrijska vlada takoj skleniti premirje v Znojmu, kjer je bilo do- ločeno, da je ozemlje, ki so ga okupirali Francozi, začasno prepuščeno Napoleonu. Z mirovno pogodbo oktobra 1809 v Schönbrun- nu pri Dunaju se je morala Avstrija odpo- vedati tretjini svojega ozemlja in je odsto- pila Franciji Gornjo Koroško, Kranjsko, Go- riško, Trst, avstrijsko Istro in Hrvaško južno od Save. Napoleon je obenem te pokrajine združil z bivšo beneško Istro, Dalmacijo, Ko- torom in Dubrovnikom v Ilirske province s sedežem v Ljubljani.' Zois je, kakor priča njegov dnevnik,^" ki je za francosko osvojitev Ljubljane 1809 in prve tedne zasedbe prvovrsten zgodovinski vir, vojne dogodke spremljal z velikim za- nimanjem. Iz dnevnika in sočasnih pisem je mogoče videti, da je sprejel zasedbene sile kot sovražnike*^ in »osvajalsko silo«.*^ Tako kot druge pripadnike njegovega razreda je nam- reč tudi Zoisa prežemala zavest o deželnem domoljubju, ki je bilo tesno povezano s pri- 10 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 19s7 padnostjo habsburškim dednim deželam. V tem pogledu je pomenljivo mnenje, ki si ga je baron zapisal po francosko v dnevnik po prvem obisku intendanta Farguesa: »Časten človek ne more zamenjati vere in gospodar- ja«.'^ Baronovemu domoljublju je zadala hud udarec sklenitev premirja v Znoj mu; novica o tem je dosegla Ljubljano prvič — sicer še nejasno — 21. julija in je Zoisa precej vznemirila,*'^ teden dni pozneje pa je prispel tudi kurir z natisnjenim besedilom premir- ja in deklaracijo grofa Sauraua, s čimer so bile črnoglede govorice povsem potrjene. »Naša nesreča je odločena«, zapiše Zois, ki je močno prizadet, tako da ponoči ne more spati.15 Začela se je dolgotrajna duševna drama, ki jo je preživljal bolni baron še po sklenitvi miru v Schönbrunnu in ustanovitvi Ilirskih provinc; najbrž se je zato poslabšalo tudi njegovo telesno počutje. V znanem pismu prijatelju baronu Jožefu Kalasancu Erbergu pravi 14. aprila 1810 Zois sam naslednje: ~0 sovražnih nastopih, ki so me le malo priza- deli in o nato naslednjih kontribucijah. do- bavah in nastanitvenih stroških, kar spravlja v zadrego samo moj trgovski položaj, ni vred- no, da bi jemal Vašemu blagorodju samo se- kundo časa s pripovedovanjem; toda kakšen vtis je napravilo name premirje in mir, bi želel, da bi mogel opisati, če bi bilo mo- goče z besedami izraziti čustvo odtrganosti od očetnega rodu in od vseh nenadomest- ljivih razmer, ki so svete veri srca. Celih šest mesecev sem ležal bolan fizično in mo- ralno«. Nekoliko si je opomogel šele ob novici o Napoleonovi poroki s Habsburžan- ko Marijo Luizo. Da pa je spomladi 1810 Zois še pričakoval, da bodo Francozi ra- dikalno razrešili agrarno vprašanje, priča sta- vek: »Pred nami je odprava posestnih razme- rij, kar pričakujejo vsi zemljiški lastniki s strahom«.'* V navedenem pismu Erbergu omenja Zois gospodarske težave, ki mu jih je povzročila francoska zasedba in zanj nikakor niso bile nepomembne. Dasi je veljal v tem času za enega najbogatejših zemljiških gospodov in podjetnikov na Kranjskem, njegove denar- ne razmere v resnici niso bile ugodne, nekaj zaradi stalnega padanja konjunkture v fu- žinarstvu, deloma zaradi denarnih pravic sorodnikov; veliko sta ga stali tudi knjiž- nica in mineraloška zbirka." Francoska okupacija in zatem ustanovitev Ilirskih provinc sta Zoisa tako kot nasploh prebivalstvo slovenskih in hrvaških dežel denarno izčrpali: Francozi so jim namreč naložili velika bremena, še hujše posledice pa je imela globoka gospodarska kriza v naših deželah pod Napoleonovo oblastjo.'^ Prihod Francozov je Zoisu povzročil do sre- de junija 1809 že blizu 6800 goldinarjev škode." V začetku junija se je namreč nasta- nilo pri njem (v hiši na Bregu, ob današnji Zoisovi cesti, v fajančni delavnici v Gradi- šču, na vrtovih ob današnji Prešernovi cesti in na zemljišču pod Rožnikom) kar 27 oficir- jev s spremstvom in čez 700 vojakov, seveda na Zoisove stroške! »Vsi hočejo postelje, zre- ti in lokati«, je razjarjeno zapisal Zois.^" Kasneje so pri njem bivali le še visoki oficir- ji s spremstvom. Zaradi prisilne nastanitve je prenehala z delom njegova delavnica fa- janse,^' francoski konjeniki pa so pod Rož- nikom kradli baronovo seno ter pasli po nje- govih travnikih in celo žilnih poljih; čeprav se je pritožil, ni nič zaleglo.^ Po sklenitvi premirja so francoske oblasti, ki so bile že dotlej dvakrat zahtevale plači- lo hišne kontribucije,^ naložile Kranjski ta- ko visoko vojno odškodnino, da jo po Zoi- sovem mnenju dežela ni bila zmožna plača- ti.^^ Zoisu samemu so pri tem odmerili og- romno vsoto 124.000 goldinarjev, od česar bi moral takoj plačati osmino ali nad 15.500 goldinarjev, ne glede na to, da se je škoda ki jo je utrpel zaradi francoske zasedbe, do 11. avgusta povzpela prek 26.000 goldinar- jev.25 Ni čudno, da je Valentin Vodnik pisal 12. septembra 1809 Kopitarju, »de bodo vol- ga ozhéta na kant d j ali, zhe bo mogel vfe plazhat kar Io mu perlodili«.®* Zdi se tudi, da je Zois hotel plačati prvi obrok prisojene mu kontribucije. Svojemu prijatelju Cerniču^^ je svetoval, naj plača prvo osmino kontribucije in upa, da mu Francozi ostalih sedem osmin odpustijo, sicer mu tako kot ostalim posestni- kom ne preostane drugega kot »beraška pali- ca od lakote«. Toda Zois sam kljub grobemu pritisku zasedbenih oblasti — te so, da bi po- spešile zbiranje kontribucijskega denarja, je- male ugledne ljudi za talce^^ — do konca ok- tobra 1809, ko mu je začasna vlada na njego- vo pritožbo z dne 21. septembra** znižala kon- tribucijo na nekaj manj kot 50.000 goldinarjev, ni plačal v celoti niti prvotnega prvega obro- ka, ampak le blizu 14.000 goldinarjev. Oblasti so zahtevale, naj ostanek prvega obroka takoj poravna, vsoto, ki še manjka do celot- ne na novo odmerjene kontribucije pa v sed- mih obrokih.^« Takšno ropanje in splošen gospodarski zastoj sta Zoisa do konca fran- coske dobe denarno uničila.'' Leta 1811 se je mudil v Ilirskih provincah v skrivni misiji agent pariškega notranjega ministrstva Pellenc, nekdanji Mirabeaujev tajnik. V vrsti poročil, ki so ponekod tako pronicljiva, da se je zdel njihov avtor Paulu Pisani ju »eden najboljših tajnih agentov, kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 11 kar jih je Francija kdaj imela na tujem«,''^ je med drugim popisal osebne lastnosti vo- dilnih francoskih funkcionarjev v Iliriji pa tudi uglednih domačinov. O Žigi Zoisu pravi Pellenc poleg drugega, da je »zelo naklonjen francoski vladi« in predlaga, naj mu Napo- leon podeli križec Legije časti kako uskladiti takšno Pellencovo mnenje o Zoisu, ki je pri francoskih oblasteh očitno obveljalo, z vsem, kar smo doslej povedali in kar kaže, da Zois v letih 1809 in 1810 do francoske vladavine ni bil prijateljsko raz- položen, ampak prav obratno? Najprej ve- lja, da Zois javno svojega protifrancoskega stališča ni izražal in da nasprotovanja tudi ni pokazal v občevanju s svojimi uglednimi francoskimi obiskovalci, sicer bi ti ne pri- hajali vedno znova v njegovo hišo.^* Čeprav je Zois gotovo odobraval nekatere poteze francoske politike v Iliriji (npr. osvojenim deželam naklonjeno vladavino Zoisovega dobrega znanca, prvega generalnega guver- nerja maršala Marmonta in s tem povezanim ugodnejšim položajem slovenskega jezika; obotavljanje in polovičarstvo, s katerim se je nova oblast lotila odprave fevdalizma in tako dejansko ščitila interese zemljiških gos- podova^) pa v nobenem primeru ni mogoče trditi, da bi bil postal iskren in prepričan frankofil. Njegovo zadržanje do Francozov je treba bržčas razlagati kot taktično pri- lagajanje in »realno politiko« ne pa kot iz- raz spremenjenega pohtičnega prepričanja. Pri tem ne gre spregledati, da je bilo v ve- likem interesu francoskih oblasti, da si za- gotovijo kakršnokoli, tudi navidezno podpo- ro enega najuglednejših mož v Ilirskih pro- vincah, s široko utrtimi mednarodnimi stiki v tedanji Evropi, tudi Franciji. Najbrž je treba pri iskanju odgovora na vprašanje o motivih za podelitev križca Le- gije časti Zoisu izhajati prav iz interesov francoske politike. Ljubljanski škof Anton Kavčič,«« senjski škof. Žiga Zois in nekateri drugi ilirski odličniki so postali vitezi Legi- je časti v za napoleonsko Francijo usodnih dneh po vojaški katastrofi v Rusiji in po sklenitvi rusko-pruske protifrancoske zveze. V Ilirskih provincah se je tedaj protifran- cosko razpoloženje stopnjevalo in ponovno so se pojavile govorice o vrnitvi dežel Av- striji. Avstrijska politika se je v prvi polo- vici 1813 dejansko odločala, h kateri strani bo pristopila, po prvih uspehih Rusije in Prusije pa se jima je avgusta 1813 pridru- žila v vojni proti Franciji. Da je treba ome- njene podelitve križcev Legije imeti v prvi vrsti za taktično potezo, s katero so želele oblasti vplivati na prebivalstvo, priča pismo. ki ga je v tej zvezi poslal glavni Intendant Ihrskih provinc grof Chabrol 20. maja 1813 generalnemu guvernerju. Chabrol svetuje Junotu, da je treba omenjenim podelitvam, posvetiti »publiciteto v največji možni meri« (le plus de publicité possible), »s čimer bomo zadržali pozornost prebivalstva teh pokrajin na ukrepih, ki jih sprejema Njegovo veH- čanstvo, da bi nagradilo s častnimi odličji ose- be, katere priporočajo njihovi umski darovi in privrženost vladi«. Chabrol je tudi menil, naj o podelitvah piše vladin Télégraphe Of- fici el, kar je guverner z notico na dopisu odobril." Kolikor vemo, baron Žiga Zois in ljub- ljanski škof Anton Kavčič velikemu kancler- ju reda Legije časti nista poslala pisne za- prisege, ki je bila za člane reda običajna.«* Ker obrazec prisege poznamo,«^ je več kot verjetno, da Zois s prisego ni odlašal toliko zaradi »napada protina v roki« kot je pisal Junotu, ampak prej iz načelnih političnih razlogov. Sama po sebi je bila prisega za Zoisa popolnoma nesprejemljiva: obljubiti bi moral, da bo služil francoskemu cesarstvu in ohranjanju celovitosti njegovega ozemlja, da bo branil cesarja, državne zakone in last- nino, ki so jo ti zakoni legalizirali, zlasti pa, da se bo »z vsemi sredstvi, ki jih narekujejo pravičnost, pamet in zakoni« boril proti ob- novitvi fevdalnega režima! OPOMBE 1. Prim. Majda Smole, Glavni intendant Ilir- skih provinc 1809—1813, Ljubljana 1973. — 2. Ob tej priložnosti se zahvalim prof. Jožetu : Mundi, ki mi je ljubeznivo pomagal ugotoviti, i da to pismo doslej še ni bilo objavljeno. — 3. ; Arhiv SR Slovenije v Ljubljani (citiram: AS), j Glavni intendant Ilirskih provinc (navajam: i GI), fase. 41, p. 954. — Ker Junota očitno ni : bilo v Ljubljani, je Zoisovo pismo prejel glav- i ni intendant grof Chabrol in ga 23. maja 1813 s spremnim pismom poslal naslovniku (prim, prav tam, p. 958). Predloga naše objave je torej prepis Zoisovega pisma, narejen za potrebe ! glavnega intendanta. V prevodu se pismo glasi: ; Monsinjor, dobil sem pismo, katerega mi je : Vaša ekscelenca izvolila napisati 5. maja 1.1. ; v Otočcu (na Hrvaškem, op. J. S.) in mu je bila priložena diploma viteza Legije časti, ki mi jo je blagovolilo podeliti Njegovo veličanstvo cesar in kralj. Ni mi potrebno reči, monsinjor, do kakšne mere občutim ta nepričakovani znak dobrote našega velikega vladarja. Rad bi bil zaslužil tako veliko naklonjenost s kakšno uslugo in na kakšen način pripomogel k slavi velikega naroda (Francozov, op. J. S.). Križec Legije časti dobiva zame novo vrednost, saj ga spre- jemam iz rok odličnega generala, ki ga sam 12 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 nosi Že tako dolgo s tolilišno slavo in je častno vse kar prihaja od njega. — Opravičujem se Vaši ekscelenci zavoljo nehotene zamude, s katero odgovarjam in se ponižno zahvaljujem. Napad protina v roki mi je do danes preprečeval za- dostiti tej dolžnosti in poslati Njegovi eksce- lenci kanclerju Legije časti svojeročno spisano prisego z izrazi moje vdanosti. Ostajam, mon- sinjor. Vaše ekscelence ponižni in pokorni slu- žabnik, baron Žiga Zois, vitez Legije časti. Ljubljana, 22. maja 1813. — 4. France Kidrič, Zoisova korespondenca 1808—1809, Ljubljana 1939 (navajam: ZK 1, z zadevno stranjo); isti, Zoisova korespondenca 1808—1809, Ljubljana 1941 (naprej: ZK 2); Jože Zontar, Neznana pisma Žige Zoisa, Kronika 2/1954, str. 188—191. — Zal doslej še niso izšla Zoisova pisma iz dru- ge polovice leta 1810 in kasneje, kar je sicer Fr. Kidrič napovedal (gl. opombo v ZK 2, str. 180), saj bi bila za naš namen zelo pomembna. — 5. Jože Zontar, Upor podložnikov gospostva Brda pri Kranju v letih 1781 do 1783, Kronika 4/1956, str. 24—29. — 6. J. Zontar, kot zgoraj, str. 29. — 7. Zoisovo pismo brdskemu upravniku Urbančiču z dne 30. avgusta 1789, J. Zontar, kot v op. 4, str. 190—191. — 8. Zoisovi pismi Urbančiču z dne 2. aprila in 14. julija 1790, J. Zontar, kot v op. 4, str. 191. — 9. Splošno o tem gl.: August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, 4. Theil, Laibach 1876, str. 293 si.; Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba, Celje 1928 si., str. 44 si.; Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 5, Ljubljana 1974, str. 162 sL; Zgodovina Slovencev, Ljub- ljana 1979, str. 389 si. — 10. Dnevnik je v celoti objavljen v ZK 2. — 11. ZK 2, passim. — 12. ZK 2, str. 82, Zoisovo pismo Cemiču z dne 1. septembra 1809. — 13. ZK 2, str. 77, 18. avgusta 1809. — O Farguesu prim. August Dimitz, Die Correspondenz des Grafen Fargues, Intendan- ten von Oberkrain (1809—1810), MHVK 23/1868, Str. 1—53. — 14. ZK 2, str. 58 — 15. ZK 2, str. 60—61, 27. julij 1809. Gl. še Zoisovo pismo Cer- niču, datirano isti dan, prav tam, str. 61—62. — 16. ZK 2, str. 149—152. Slovenski prevod je delo Jožeta Kastelica in je povzet po razstavnem katalogu Napoleonove Ilirske province, Ljub- ljana 1964, str. 17—18. — Prim. Erbergov od- govor v ZK 2, str. 161—163. O schönbrunnskem miru je sicer pisal Zoisu Kopitar z Dunaja 24. oktobra 1809, ZK 2, str. 109—111. — 17. Gl. ZK 1, str. 34. — 18. Splošno o tem Melitta Pivec-Stele, La Vie économique des Provinces Illyriennes (1809—1813), Paris 1930. — 19. ZK 2, str. 41, 13. junij 1809. — 20. ZK 2, str. 30, 3. junij 1809. — 21. ZK 2, str. 38, 39, 10. in 12. junij 1809. — 22. ZK 2, str. 39, 40 12. in 13. junij 1809. — 23. ZK 2, str. 41, 13. junij 1809; str. 58, 21. junij 1809. — 24. ZK 2, str. 69, 8. avgust 1809. — 25. ZK 2, str. 70—71, 11. avgust 1809. — 26. Objavil Ivan Prijatelj v CJKZ 4/1925, str. 155—156. Prim. Kopitarjevo pismo Zoisu v ZK 2, str. 91 z dne 21. septembra 1809. — 27. ZK 2, str. 82—83, 1. september 1809. — 28. Prim. ZK 2, str. 83, 1. september 1809 in str. 84, 1.-4. sep- tember 1809. — 29. ZK 2, str. 90. — 30. ZK 2, str. 116, 28. oktober 1809. — 31. Melita Pivec- Stele, kot v op. 18, str. 324. — 32. Paul Pisani, La Dalmatie de 1797 a 1815, Paris 1893, str. 340. — 33. Melitta Pivec, Drobtine izza časa Napo- leonove Ilirije, Cas 1923/1924, str. 49—54. — 34. O obiskovalcih v letih 1809—1810 vsaj deloma ZK 2. Maršal Marmont je Zoisa obiskoval vsak teden, kot v op. 33, str. 51—52. — 35. O agrar- nem vprašanju prim, vire in literaturo v: Janez Šumrada, Kmečki upor v okolici Višnje gore za časa Ilirskih provinc leta 1813, Kronika 34/1986, št. 1—2, str. 32—37. — 36. Sliko Kav- čičevega odlikovanja je objavil J. Mal, kot v op. 9, str. 141. Prim. Pellencovo označitev škofa ter škofovo zahvalno pismo ob prejemu križca Legije časti, naslovljeno Junotu 28. aprila 1813, oboje v Melitta Pivec, kot v op. 33. — 37. AS, GI, fase. 41, pp. 950—951, 20. maj 1813. Gl. Télégraphe Officiel No. 44, 3 Juin 1813, p. 179. Članek je v bistvu z literarnimi prijemi olepšana hvalnica Napoleonu; po stilu bi ga mogel sestaviti urednik Charles Nodier. — 38. Ko sem poleti 1986 študijsko bival v Parizu in med drugim delal v tamlsajšnjih Archives Na- tionales, sem zaprosil za vpogled v nekatere dosjeje fonda LH (Legion d'honneur), med dru- gim Zoisovega in Kavčičevega. Konzervator-šef modernega oddelka Arhivov mi je 8. julija 1986 pismeno sporočil, da njuna dosjeja ne obstajata. — 39. V pariških Archives Nationales je pod signaturo LH 2319/9 ohranjena prisega ljub- ljanskega stolnega prosta in naslovnega škofa »in partibus« Janeza Antona Riccija, ki mu je bila Legija časti podeljena 28. novembra 1810. Prim. Pellencovo karakteristiko Riccija, kot v op. 33, in SBL 3, str. 97. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1937 13 juZna Železnica in razvoj mest na slovenskem v drugi polovici 19. stoletja Namen pričujočega prispevka je naslednji: i skušala bom pojasniti, kakšne fizične posle- ; dice je imela izgradnja Južne železnice na j prostorsko zasnovo naših mest in pokrajine. ! Tako bo glavni predmet mojega zanimanja : morfološka struktura naselij, ki jih je že- leznica s svojimi objekti in napravami naj- bolj spremenila. V tem pogledu bomo že- leznico šteli kot poseben morfološki element, ki se v določenem času vsidra v mestno tki- vo. Drugi predmet mojega zanimanja pa ' bodo prostorski in posredno tudi socialni j učinki, ki jih je železnica kot morfološki i element in kot tehnična naprava sprožila v mestih in v pokrajini. Menim namreč, da prav študij sprememb v morfologiji pro- stora lahko daje odgovore na vprašanja, kakšna je narava novih družbenogospodar- skih odnosov, katerih znanilec so bile tehnič- ne in prometne izboljšave, in kakšne oblike »produkcije prostora« lahko pripišemo na ] račun novih družbenih odnosov, ki jih na ; splošno označujemo s pojmom klasični ka- ; pitalizem druge polovice 19. stoletja. Tako : bom v svojem prispevku na temo Južna že- ; leznica in razvoj mest na Slovenskem upo- i rabila morfološki pristop, s katerim naj bi razložila ne le oblikovne lastnosti naših mest, \ temveč tudi splošne in posebne poteze v socialni in kulturni členitvi prostora v dru- gi polovici 19. stoletja. ŽELEZNICA IN POKRAJINA Ze ko so se porajale prve zamisli o iz- gradnji Južne železnice, je bilo jasno, da mora povezati deželna glavna mesta Gra- dec in Ljubljano s Trstom na eni in Duna- jem na drugi strani. Tudi Maribor kot ena od etap gradnje in kasneje kot postaja ni bil vprašljiv. Pač pa so obstajala različna mnenja o trasi med Mariborom in Ljublja- no.^ Če bi upoštevali slovenske gospodarske interese, bi imela prednost trasa, s katero bi povezali v sredini 19. stoletja razmeroma močno železarsko in svinčarsko področje Mežiške doline s svetom. Železnica bi lahko potekala takole: Maribor—Dravograd—Rav- ne na Koroškem—Slovenj Gradec—Šoštanj ali Velenje—Savinjska dolina in od tam ali preko Trojan ali po Tuhinjski dolini skozi Kamnik do Ljubljane. V tem primeru bi proga obšla Celje, ki je bilo okrog leta 1850 le sedež okrajnega glavarstva brez indu- strije in le z maloštevilnimi lokalnimi obrt- nimi delavnicami. Zdi se, da so pri izboru trase od Maribora do Celja prevladali gradbeno tehnični oziri, saj je realizirana trasa peljana po od zgornje variante mnogo bolj ugodnem terenu. Od Celja do Ljubljane pa bi bila tehnično manj zahtevna trasa skozi Žalec, preko Trojan ali po Tuhinjski dolini do Ljubljane, vendar so se odločili v korist trase po dolini Savinje in po savski soteski, čeprav je odsek od Zidanega mostu do Litije pomenil velik tehnični podvig. Za- to pa je Južna železnica omogočila cenen transport trboveljskega premoga, kar je ta- koj povečalo njegovo konkurenčnost.^ Iz na- vedenega lahko zaključimo, da je bilo v ob- dobju, ko so avstrijske dežele pospešeno uvajale parne stroje v industrijske obrate,' za velekapital pomembneje dobiti dovolj cenenega premoga, kakor pa spodbujati raz- voj prevaljskega železarstva, ki bi zaradi boljših prometnih možnosti lahko konkuri- ralo eisenerškemu železu in železarskim iz- delkom.* Proga od Ljubljane do Trsta je bolj sle- dila inženirski logiki tehnično optimalno izbrane trase, kot je to bilo v primeru proge od Maribora do Ljubljane. V grobem je tudi sledila smeri stare komercialne ceste proti Trstu, le da je prečkala Ljubljansko barje in se z borovniškim viaduktom vzpela na kraško planoto med Verdom in Raskovcem in se nato preko Postojnskih vrat kot naj- višje kote (612 m), ki jo Južna železnica do- seže na ozemlju današnje Slovenije, spustila k Postojni. Da so konstruktorji Južne želez- nice izbrali najlažji prehod od Ljubljane do Postojne, je bilo potrjeno skoraj stodvajset let pozneje, ko so gradili sodobno avtocesto na tem odseku v glavnem vzdolž železniške proge. In kakšne prostorske učinke je imela pr- va železniška proga na videz naše pokraji- ne? S stališča Slovenije kot celote v začet- ku prav malenkostne — proga kot tehnična naprava se je vrezala le v ozek pas pokraji- ne. Poleg tega je bila njena gradbena tehno- logija s svojimi posegi in izbiro naravnih materialov za nasipe, podporne zidove in mostove' veliko bolj priličena naravnemu okolju, kakor se to dogaja s sodobnimi in- frastrukturnimi objekti velikih meril. Gle- dano z današnjimi očmi, bi lahko rekli, da je Južna železnica lepo vkomponirana v 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 pokrajino, čeprav to nikakor ni bil namen njenih inženirjev. Res pa je morala pri ve- čini ljudi železnica zbujati izrazito roman- tično vzdušje, ki ga izražajo tudi sodobne upodobitve. Železnica v pokrajini je postala priljubljena tema vedutistov druge polovice 19. stoletja, tako da grafični motivi, večino- ma objavljeni v knjižnih publikacijah in v periodiki, pričajo o romantičnem občutenju stika med idilično pokrajino in tehnično no- vostjo. Ko je na primer Johann Varoni, ilu- strator prvega vodnika po Južni železnici," prikazoval slovensko pokrajino, je upodo- bil ne le progo samo skupaj z morebitnim viaduktom, mostom ali drugim tehničnim objektom, temveč je v grafiko vključil tudi vlakovno kompozicijo, pa čeprav še tako majhno in neznatno. Kot zgled takšnega načina slikovnega pri- kaza naj služi podoba Nabrežine pri Trstu iz zgoraj omenjene publikacije (slika 1). V njej izstopata dva elementa: krajina z arhi- tektonskimi poudarki in nabrežinski viadukt, po katerem ravnokar pelje vlakovna kom- pozicija. Čeprav je podoba vlaka neznatna, pomeni piko na i celotnega prikaza (postavn Ijena je tudi v perspektivično središče in je zato vsebinsko poudarjena), poleg tega pa določa merilo zadnjega plana slikovne kom- pozicije in s tem daje podobi večji vtis glo- bine. Podobno kompozicijsko in pomensko vlogo vlaka lahko razberemo tudi iz drugih ilustracij v isti knjižici, to je na panora- mah Barkovelj pri Trstu, Borovnice, Grač- nice pri Zidanem mostu in na veduti Ma- ribora. V letu otvoritve zadnjega odseka Južne ; železnice od Ljubljane do Trsta je nastala \ risba Ljubljane s Tivolijem v ospredju.' Tu- ] di tukaj je v slikovno kompozicijo vključen : vlak, ki daje celoti pečat aktualnosti (slika 2). V splošnem lahko rečemo, da je vlak na panoramah druge polovice 19. stoletja prido- bil vlogo štafaže, kot jo je v klasičnem kra- i jinarstvu imela v pokrajino vkomponirana \ človeška figura. i Naj povzamem: v obdobju, o katerem go- \ vori naslov našega prispevka, lahko o pro- blematiki železnice v pokrajini govorimo na štiri različne načine: prvič o železnici in njenem trasiranju kot o tehničnem vpraša- nju, drugič o oblikovalskih vprašanjih vkom- poniranja proge v pokrajinsko sliko, tretjič i o novem dojemanju krajine, ki ga je s se- : boj prinesla železnica in ki ga lahko opažu- ' jemo v slikovnih predstavitvah pejsažev z že- lezhiško progo (kjer le-ta postane merilo : in tudi znamenje napredka) in četr- ' tič o železnici kot o elementu prestrukturi- ranja družbe v zgodovinskem okviru druge : polovice 19. stoletja. Vsi slovenski zgodovi- ; narji, ki so se ukvarjali z 19. stoletjem, me- ^ nijo, da je železnica ne le prinesla k nam novo ! življenje, marveč je v mnogočem pomenila ! tudi propad nekaterih obrti in načinov trans- ; porta — tako je izumrlo čolnarjenje po i Ljubljanici in Savi skupaj z pretovarjanjem blaga v rečnih pristaniščih, zamrle so obrti, ¦ Nabrežina pri Trstu, Lloyd's niustrierte HelsebibUothek von Wien nach Triest, Wien 1858 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 15 Jan Novopacky: Pogled na Ljubljano izpod gradu Podturn, lavirana risba, 1857, hrani nuk povezane s čolnarstvom in splavarjenjem pa tudi furmanstvo je doživelo hud uda- rec. Nastali pa so novi poklici in nove možnosti zaposlitve pri delih za železnico. Vendar, kot ugotavlja Sorn,^ je večino kvahficiranih del prevzela tuja delovna sila, predvsem nemškega in češkega izvora, tako da ni čudno, da je bil dotok priseljen- cev teh dveh narodnosti v mesta ob progi znaten. V splošnem pa so se v pokrajinah, naseljenih s Slovenci, demografska gibanja odvijala tako, da demografskih sprememb ni mogoče enostavno pripisati na račun učinkov, ki naj bi jih povzročila izgradnja Južne železnice.' Zato bi bile potrebne po- globljene raziskave gospodarske zgodovine naših pokrajin v drugi polovici 19. stoletja. ŽELEZNICA in mesto Gledano scela so imela naša mesta v sre- dini 19. stoletja še precej potez, značilnih za srednjeevropska mesta pozne fevdalne dobe in so se v njih kazale le posamezne prvine novega pojmovanja prostora. Na Slovenskem je večina mest nastala v obdobju od 12. de 15. stoletja, v novem veku pa ne zasledimo več nobenega novega mesta. Ker v naših deželah niso vladale najbolj ugodne gospodar- ske in družbene razmere, se tudi mesta niso kdove kako razvijala. Tako tudi niso bila deležna večjih renesančnih, baročnih ali kla- sicističnih razširitev, temveč so postopoma dobivala novo preobleko in sodobnejše slogovne poudarke, tako najbolj očitne v času baroka. V tem pogledu je najbolj ; prednjačila Ljubljana kot prestolnica dežele ' Kranjske. Tudi prva polovica 19. stoletja ni ! prinesla pretresljivejših sprememb: indu- ; strije v mestih na Slovenskem skorajda ni bilo, novi časi so se kazali le s tem, da so na : prelomu 18. in 19. stoletja podrli vsa mestna obzidja in obrambne naprave, uredili nekaj starih cestnih vpadnic, zasadili drevorede, speljali nekaj uUc po nekdanjih obrambnih jarkih itd. Edini večji regulacijski posegi so se osredotočili na Ljubljano, kjer so uredili Kongresni trg in zastavili ureditev Tivolija kot mestnega parka. V takšnih okoliščinah ; je resnično šele izgradnja Južne železnice prinesla nov veter v prostorsko koncepcijo pomembnejših središč, to je predvsem v Ljubljano, Celje in Maribor, delno pa tudi ; v manjše kraje, med katerimi bomo predsta- vili trg Postojno. ¦ ; V prvi vrsti si hočemo ogledati, kakšen \ je bil stik železnice z mestom, torej kako se ; je železniška postaja s pripadajočimi napra- : vami, kot so tiri, okretnice, delovni in po- možni objekti, umestila v naselbinski pro- stor. Vse naše postaje so bile prevoznega tipa, kar hkrati pomeni, da je bil železniški ! trak postavljen tangencialno glede na našel- I binske aglomeracije. Pri manjših krajih (mednje štejem Litijo, Logatec, Pivko, Di- i vaco in Sežano), kjer urbanizacija ni bila tako burna, so kolodvori še vedno ob robu naselij in proga pri njih pomeni tisto pro- storsko mejo, preko katere se niso širili." Drugače je bilo v Mariboru, Celju in Ljub- 16 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 Ijani. Podobno kot druga večja mesta ob Južni železnici zunaj meja današnje Slove- nije so tudi ta mesta v drugi polovici 19 sto- letja doživela živahnejši razvoj. Kot že re- čeno, so železniške naprave postavili zunaj do tedaj pozidanega mestnega območja, v Ljubljani v Sentpetrskem predmestju, v Ma- riboru v Graškem in v Celju sicer še na ozemlju celjske katastrske občine, vendar že zunaj nekdanjega obzidja. V vseh treh primerih je železniška postaja delovala kot močan magnet, ki je pospeševal pozidavo vmesnega prostora med starim mestom in kolodvorom. Še več, železnica je bila v svoji pionirski fazi ne le gospodarsko važna na- prava za prevoz blaga in ljudi, ampak je imela tudi močan prestižni pomen, ki se je kazal v tem, da je takoj postala priljubljeno mondeno prevozno sredstvo.*' Podobno je veljalo tudi za mestne četrti ob železniški postaji. Tako kot za večino evropskih mest druge polovice 19. stoletja velja tudi za Ljubljano, Celje in Maribor pravilo, da so na novo nastale ulice med starim mestnim jedrom in postajo bile med najelegantnejši- mi in da se je tja postopoma selil poslovni center mesta. V Mariboru so leta 1850 mestu priključili graško in meljsko predmestje. Za del nek- danjega graškega predmestja (med sedanjo Partizansko cesto, Tomšičevo ulico in glav- nim kolodvorom) so leta 1875 pripravili re- gulacijski načrt,'2 ki pa ni ohranjen. V na- slednjih desetletjih je tam nastala nova četrt z za preteklo stoletje značilno ortogo- nalno ulično mrežo, z nizi elegantnih dvo- nadstropnih stanovanjskih hiš, z drevoredi in parki. Melje pa naj bi reguliral načrt iz leta 1885, vendar, je bil le delno izveden. V ta del mesta, ki je že onkraj železniške proge, se je naselila predvsem industrija. Tudi v Ljubljani ni bilo nič drugače: do preloma stoletja so urbanistično uredili in pozidali razmeroma veliko področje med starim mestnim jedrom in kolodvorom se- verno od nekdanjega vaškega zaselka Blatna vas.'* Najpomembnejši del nove urbanistič- ne zasnove je vsekakor smer Miklošičeve ceste, ki je povezala mesto čez Ljubljanico z železniško postajo in ob njej ležeči Sloven- ski (sedaj Marxov) trg. Trg in Miklošičeva ulica sta nastala v času popotresne obnove Ljubljane po zamisli Maksa Fabianija,'* pio- nirja moderne slovenske arhitekture. Pome- nita enega od vrhov urbanizma na Sloven- skem, saj njuno oblikovno kvaliteto lahko postavimo ob bok sočasnim, sicer bolj veli- častnim rešitvam v večjih središčih, kot sta Dunaj in Trst. Mikloščeva ulica je speljana vzporedno s staro Kolodvorsko ulico, ki je še do nedav- nega imela pečat precej skromne predmest- ne ulice. Čeprav leži v osi postajnega poslop- ja, je niso preuredili v reprezentančni do- stop do kolodvora, ker bi jo bilo težko po- vezati z mostom čez Ljubljanico in z Mestnim trgom, kjer je v tistem času še vedno bilo težišče mestnega življenja. Zato so se mest- ne oblasti odločile, da odprejo novo, Mi- klošičevo ulico, ki bo omogočila dobro po- vezavo med starim središčem mesta in pro- storom glavnega kolodvora. Nekoliko starejša od Miklošičeve je Res- Ijeva cesta. Odprli so jo leta 1882. V na- slednjih nekaj letih je ob njej zrastlo uči- teljišče in nekaj stanovanjskih hiš, za katere so tedanji Ljubljančani menili, da so med najlepšimi v mestu. Zanimivo je, da se je jugovzhodno od po- stajnega poslopja (v bližini nekdanjega to- vornega kolodvora) v neposrednem zaledju reprezentančne Miklošičeve in Resljeve ce- ste namestila industrija: predilnica,'^ tovar- na vžigalic in kasneje na njenem mestu parni mlin, mestna plinarna in elektrarna, kartonažna tovarna. V času, ko se mesto še ni razširilo po vsem prostoru do železniške postaje, je industriji takšna lokacija ustre- zala. Zato pa je ostalo še precej zemljišča severno od železniških tirov praznega: do začetka prve svetovne vojne so pozidali le pas ob stari Dunajski cesti." Ob njej je že iz prejšnjih časov ležalo pokopališče sv. Krištofa. Predel se je v celoti urbaniziral šele med obema vojnama. Zanj sta regu- lacijske načrte pripravila najprej Fabiani (1899), nato še Plečnik (1929), vendar je rea- lizacija le delno upoštevala njune zamisli. Tudi izgradnja ob celjskem kolodvoru je sledila splošnim shemam, značilnim za re- gulacijsko dejavnost 19. stoletja. V primer- javi z Ljubljano in Mariborom je bila proga v Celju speljana veliko bliže staremu me- stu zaradi omejenega zemljišča med nek- danjim mestnim obzidjem in Voglajno. Zato tudi ni bilo težko urediti direktne zveze med mestom in kolodvorom: podaljšali so le sta- ro Ulico novih vrat (ulico, ki je vodila iz mesta skozi v letu 1483 odprta vrata v ob- zidju). Res pa je, da sta se ureditev in po- zidava novega mestnega prostora pred že- lezniško postajo precej zavlekli, pač zaradi slabih gmotnih razmer, ki so tedaj vladale v Celju. Tako je bil sedanji Titov (nekdaj Bismarckov) trg urejen šele leta 1899. Ob njem (nasproti železniški postaji) stojita dve reprezentančni stavbi: Mestna hranilnica (1877) v neorenesančnem slogu in Celjski kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 17 dom (1907) v romantični mešanici »nemških« slogovnih prvin. Za predel med železniško postajo in Stanetovo ulico je bila v drugi polovici 19. stoletja pripravljena vrsta re- gulacijskih načrtov, vendar se nobeden od njih ni ohranil. Ker je Voglajna onemogo- čala širitev mesta proti vzhodu," tam ni mogla nastati industrija. Zato so prvi večji obrat v Celju, to je celjsko cinkarno (1873), zgradili v Gaberju, tik ob železniških tirih, vendar daleč zunaj Celja. Obljubila sem še kratek pregled razmer v Postojni Južna železnica se kraju pri- bliža takoj, ko preide najvišji vzpon v Po- stojnskih vratih. Ker trg leži v kotlini, je proga speljana vzdolž pobočja nad Postojno. Zato je tudi postojnski kolodvor postavljen v breg in nima ravne zveze z jedrom Po- stojne. Kljub temu pa je njegova lokacija pospešila ureditev novega dela Postojne med glavno cesto in vznožjem hriba, kjer je spe- ljana železnica. Nastala je značilna tlorisna zasnova s pravokotno ulično mrežo. Ker pa je kraj razmeroma počasi napredoval, je bil ta predel, z izjemo nekaj hiš ob glavni cesti, do konca pozidan šele v najnovejšem času. Ljubljana, Maribor, Celje in Postojna so na Slovenskem edini kraji, kjer je namesti- tev železniške postaje botrovala nastanku za 19. stoletje značilne urbane strukture. V vseh drugih mestih ob kasneje zgrajenih progah ali v manjših naseljh ob Južni želez- nici je bil stik železnice z naseljem manj izrazit, bodisi da je bila postaja nameščena tako daleč, da ni mogla vplivati na njegovo rast (tako v Kranju, Skofji Loki, Novem mestu, Ptuju), bodisi da gre za manjše kra- je, ki so se začeli hitreje razvijati šele v zadnjih desetletjih in zato nosijo pečat so- dobne stihijske urbanizacije. železnica in industrija v mestih Za slovenske dežele je značilno, da prvi industrijski obrati niso nastali v mestih, temveč na podeželju, pač tam, kjer so bile na razpolago surovine, vodna energija in poceni delovna sila. Sele po letu 1850 SQ nastali prvi večji industrijski obrati v me- stih, njihovo nastajanje in razmah pa sta bila bolj izrazita šele po letu 1870. Ker ni- sem poklicana, da bi pisala zgodovino indu- strije v naših mestih, se bom omejila na urbanistično in oblikovno plat problematike. Ko smo v prejšnjem poglavju govorili o stiku med železnico in urbano zasnovo, smo videli, da so v večjih mestih ob železniški postaji nastale reprezentančne četrti s sta- novanji za boljše sloje in z vrsto centralnih dejavnosti. Stik med železnico in mestom pa je imel še drugo, bolj temno plat: v bli- žini tirov se je namestila industrija. Za Ljubljano smo že rekli, da se je vrsta obratov znašla celo v neposrednem zaledju repre- zentančnih ulic, usmerjenih proti glavnemu kolodvoru. Še danes ima ta ožji mestni pre- del značaj provizoričnosti in nereda, čeprav so iz njega izselili skoraj vsa stara pod- jetja" (ostala pa so skladišča, nereprezen- tančne pisarniške stavbe in neurejena dvo- rišča). Podobno velja tudi za že omenjeno industrijsko območje za Bežigradom: nek- danje kovinske in lesne industrije tod ni več. Na njenem mestu so ostala predvsem skla- dišča, čeprav gre za zemljišča, ki so le za streljaj oddaljena od ožjega mestnega sre- dišča. V Mariboru pa je industrija, povezana z železnico, pospešila urbanizacijo novega mestnega predela na desnem bregu Drave. Kot je znano, so ob izgradnji koroškega železniškega kraka na Studencih pri Mari- boru poleg kolodvora postavili tudi central- ne delavnice Južne železnice za popravila tir- nih vozil. Delavnice so z delom začele leta 1863, dve leti kasneje pa so bili vsi njihovi objekti zgrajeni. Le-ti sami po sebi niso bili posebno zanimivi. Delavnice so bile pomemb- ne zato, ker so predstavljale prvi veliki in z najsodobnejšimi stroji opremljeni obrat na Slovenskem, ki je zaposloval veliko šte- vilo delavcev in iz katerega se je razvila mariborska kovinska industrija. Poleg tega so, kot že rečeno, delavnice pomenile urba- no jedro novega dela Maribora, saj so ob njih zgradili prvo veliko in po enotnem na- črtu grajeno delavsko kolonijo pri nas. Nič novega ne povemo, če rečemo, da je industrija v naših mestih nastajala brez pravega prostorskega reda. Res so posa- mezne tovarniške stavbe načrtovali arhitek- ti (tako na primer dunajski arhitekt Kari Tietz Koslerjevo pivovarno) ,2" vendar je narava industrijske proizvodnje takšna, da zahteva sprotno dograjevanje, spreminjanje in tudi opuščanje stavb in naprav. Posledica tega (in pa dejstva, da industrijska gradnja nikoli ni v celoti sodila v krog »prave« ar- hitekture) je, da industrijski kompleksi kot celota dajejo prej vtis nereda kakor pa reda. Seveda so tudi izjeme, na primer Arzenal ¦ Avstrijskega Lloyda v Trstu.^* Tudi Ljublja- na je bila leta 1873 deležna podobne prido- bitve. V pasu med Južno železnico in Tr- žaško cesto so zgradili tobačno toyarno. Gre za izjemno velik kompleks tovarniških stavb. Njegova površina je na primer večja od ob- 18 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 močja artilerijske vojašnice za Bežigradom, ki je bila v tistem času ena najbolj sodob- nih vojašnic v Avstriji (zgrajena med letoma 1896—98). Oba stavbna kompleksa imata po- dobne poteze: paviljonski način gradnje, si- metričen tloris, nekoliko suhoparno, a ven- dar korektno arhitekturno oblikovanje, ki je tako značilno za »uradno« arhitekturo po vsej nekdanji Avstro-Ogrski.*^ V primer- javi z Arzenalom Avstrijskega Lloyda pa pri ljubljanski tobačni tovarni niso zgradili tudi delavskih stanovanj. Delavstvo je moralo po drugi poti poskrbeti zanje, o čemer bomo govorili kasneje. Ne glede na to, ali so takšni tovarniški kompleksi imeli tudi stanovanj- ske stavbe ali ne, je očitno, da so njihovo gradnjo narekovali popolnoma drugačni vzgibi, kot jih lahko izluščimo iz tradicional- nih urbanih oblik. Tako je tudi kompleks tobačne tovarne oblikovan čisto avtonomno in že na prvi pogled nastopa kot ločen, po- seben del mesta. Zato pa kaže nekaj temelj- nih morfoloških potez, značilnih za urba- nizem našega časa: nekontinuiteto z mestno pokrajino, parcialen način reševanja urba- nih vprašanj itd. V tem pomenu res lahko pritrdimo misli, da industrijski kompleksi 19. stoletja napovedujejo pojav »novega me- sta«,^* ki se je uveljavil predvsem s funkcio- nalizmom. Vendar sta vsebina in oblika »no-. vega mesta« daleč od tega, kar so mesta vča- sih bila: »novo mesto« je kratko malo ne- mesto. ZELEZNICARSKA DELAVSKA NASELJA V drugi polovici 19. stoletja so na Slo- venskem nastale prve delavske kolonije, kar po svoje kaže na to, da so naše dežele začele stopati v obdobje močnejše industrializacije. Ce bi hotela predstaviti vso problematiko stanovanjskega vprašanja delavcev v tem obdobju pri nas, bi hudo presegla okvire svoje teme. Zato se bom omejila na pred- stavitev dveh primerov delavskih naselij, ki sta kar najtesneje povezana z železnico, to sta zgoraj omenjena železniška kolonija na Studencih pri Mariboru in naselje družin- skih hišic v Rožni dolini v Ljubljani. Železniško kolonijo na Studencih 24 (slika 3) so gradili v dveh etapah. Najprej so v letu 1863_ postavili 12 štiridružinskih pritličnih hiš tik ob koroški progi (na sliki desno zgo- raj). Ker pa to ni zadostovalo, so leta 1868 zgradili še 28 enonadstropnih hiš s po os- mimi stanovanji. Kasneje so dozidali še šol- sko poslopje in trgovino, tako imenovani konzum. Iz slike se da zlahka razbrati ur- banistično zamisel celotne kolonije, ki je Železniška kolonija na Studencih v Mariboru s Koroškim kolodvorom In centralnimi delavnicami Južne železnice, kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1937 19 sicer sila preprosta, a hkrati zgovorna: red, higiena in dobiček so bila tri temeljna na- čela, ki so vodila družbo Južnih železnic pri gradnji stanovanj za delavce maribor- skih delavnic. Ker so delavnice potrebovale veliko število delavcev natančno določenih profilov, so delovno silo »uvozili« predvsem iz nemških dežel.^' Zanje so tudi razmeroma dobro poskrbeli. Imeli so precej boljše mez- de kot delavci v lokalnih podjetjih, dajali so jim stanovanja v za tiste čase vzorno urejeni koloniji, kjer je bilo mogoče kaj zaslužiti tudi z obdelovanjem vrta in rejo domačih živali. Delodajalec je imel poleg posrednih koristi od dobro plačanih in za- dovoljnih delavcev tudi neposredne koristi v obliki najemnine za stanovanja in od izku- pička v konzumu in kantini. Krog kapital- delo je bil v primeru železniških delavnic in njihove kolonije skorajda sklenjen in tudi pričujoča upodobitev izraža poleg skrbi za red, higieno in dobiček tudi željo za druž- benim zdravjem, preglednostjo in nekon- fliktnostjo. V tej luči je treba razumeti tudi pravila igre pri odnosih deloda j alec-delavec, najemnik. Najemnik je smel stanovati v koloniji le toliko časa, dokler je delal pri železnici (upokojitev je veljala enako kot odpoved); najemniki tudi niso smeli v ko- loniji nič spremeniti, tako da je celotna za- snova do pred nekaj desetletji ostala in- taktna. Z naseljem v Rožni dolini je bilo neko- liko drugače: zgradili so ga delavci različnih podjetij, večinoma tobačne tovarne in že- lezničarji. Zemljišče je odkupilo Delavsko stavbno društvo, ki je nastalo pod okriljem slovenskega krščansko-socialističnega giba- nja. V tem primeru je torej kapital posred- no, s pomočjo na videz samostojne delavske organizacije reševal stanovanjski problem delavcev. Ob tem je tudi angažiral finančna sredstva samih delavcev, ki so tako postali lastniki svojih stanovanj. V oblikovnem po- gledu je to pomenilo, da je zasnova naselja v Rožni dolini bolj enostavna. Gre za »ame- riško« ulično mrežo v obliki šahovnice (po ameriško so imenovane tudi ulice z rimskimi številkami). Ob ulicah so stale pritlične eno- družinske hiše; po dve in dve sta se držali skupaj. Med letoma 1905 in 1908 so zgradili 110 hiš, vendar ne vseh po enotnem načrtu. Kasneje so dozidavah nove in nove hiše, stare, pritlične s fičarami pa prezidavah in spreminjali. Do danes skoraj nobena prvot- na hiša ni ohranila originalne podobe. Spre- menil se je tudi značaj Rožne doline. Nek- daj tipično delavsko naselje je preraslo v vrtno predmestje z bogatimi vilami. železnica kot nova meja mesta Ko obravnavamo razmerje med železnico in mestno rastjo, moramo omeniti še en uči- nek železnice v mestni zasnovi: železnico kot mejo. Na prvi pogled je vloga železnice kot meje podobna vlogi mestnega obzidja. V obeh primerih lahko govorimo o antro- pomorfnih mejah mestne rasti. Vendar je med prvim in drugim bistvena strukturna razlika, ki bi jo na kratko lahko označili takole: srednjeveško-' mestno obzidje je nav- zven imelo vlogo fizične in simbolne zapore, ki je ločevala mesto od zunanjega sveta, navznoter pa je povezovalo razHčne mestne dele v socialno in prostorsko celoto. Posle- dice izgradnje železniških tirov na obrobjih mest pa so bile čisto drugačne, saj so bile tudi zgodovinske okoliščine okrog leta 1850 popolnoma neprimerljive z okoliščinami, ki so narekovale gradnjo srednjeveških obzidij. Poleg tega je železnica tudi funkcionalno in tehnološko drugačna od tehnike in na- mena obzidnih naprav. Se najbolj pomemb- no pa je, da sta se v 19. stoletju spremenila pojmovanje in urejanje prostora in da v tem ni ostalo več kaj dosti elementov, primerlji- vih s srednjeveškim pojmovanjem mesta. Res pa je železnica ustvarila fizično (obe- nem pa tudi gospodarsko, kulturno in sim- bolično) povezavo določenega mesta s sve- tom, hkrati pa so kot nekak nezaželen stran- ski učinek železniški tiri postali težko pre- mostljiva ovira in še danes delijo mesta na med seboj slabo povezane dele. Stanje se je še poslabšalo, ko so železniško omrežje širili in so mesta, kot so Ljubljana, Celje in Maribor, postala železniška križišča. Tako so v Mariboru od osrednjega mestnega ob- močja odrezali Melje in Orešje, del Tabora, Studence in Tezno, v Ljubljani Bežigrad in Šiško med seboj in od mestnega središča, v Celju pa severni, novejši del od starega jedra Celja. Ze v poglavju o železnici in mestu sem na- kazala, da so se po sredini prejšnjega sto- letja mesta razvijala v za zahodno urbano kul- turo značilnih urbanizacijskih stopnjah. Na ravni mestne morfologije lahko razlikujemo tri stopnje mestne rasti ob železnici: za prvo fazo (po izgradnji železniških naprav) je značilna predvsem vloga kolodvora. Kolo- dvor je za mesto pomenil nov razvojni pol, h kateremu se je usmerila najprej linearna vrsta rasti — konkretno so to bile kolodvor- ske ulice, s pomočjo katerih se je najprej zgradil most med mestom in novimi »vrati« v svet. Polagoma so z ulicami in stavbami zapolnili ves prostor med mestom in želez- 20 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 nico. Tedaj je mestna rast prešla v drugo fazo: železnica je postala meja, zaradi ka- tere se mesto ni moglo več širiti. Ponekod je pri tem tudi ostalo in še danes gre stik med pozidavo in nepozidanim prostorom prav po železnici. Takšen primer je zahodni rob Ljubljane. Ko so gradili Južno železnico, so jo, razumljivo, speljali zunaj pozidanega območja. Na prelomu stoletja se je gradnja ustavila ob tirih. Gledano z današnjimi oč- mi, je bila to srečna okoliščina, saj je tudi železnica po svoje pomagala ohraniti naj- večje zeleno območje v mestu, ljubljanski Tivoli. V tretjem obdobju, ki še traja, pa je v večjih krajih urbanizacija preplavila tudi zemljišče onkraj železniških tirov. Posledice tega smo že omenili, ko smo govorili o tem, da je železnica razrezala mesto na posamez- ne, med seboj slabo povezane dele, kar je še stopnjevalo učinke funkcionalnega coni- ranja in socialne segregacije. Povedati je treba še, da se je Maks Fabi- ani, začetnik modernega slovenskega urba- nizma, že na prelomu stoletja zavedel, kak- šna nevarnost preti mestu zaradi ločevalne- nega učinka železniške proge. V že omenje- nem projektu za ureditev severnega dela Ljubljane (1899) je predlagal, da bi nove ulice za Bežigradom speljali v podaljških že obstoječih ulic južno od železniških tirov in postaje. Ko bi okoliščine to omogočale, bi progo prestavili in ulice na eni in drugi strani železnice bi zlahka povezali v enotno prometno telo. Zal mestni urbanisti niso upo- števali njegovega predloga. V nobenem slo- venskem mestu in tako tudi v Ljubljani niso prestavljali tirov in železniških postaj ali poglobili proge, kar bi enkrat za vselej razrešilo probleme, ki jih prinaša železnica v mestu. Železnica je tako ostala ovira in meja mestne rasti. ZAKLJUČEK V tako kratki predstavitvi sprememb, ki jih je v urbane zasnove mest na Slovenskem prinesla Južna železnica, seveda nisem mogla do podrobnosti osvetliti vse problematike urbanizma 19. stoletja pri nas, ki jo posredno ali neposredno povezana z uvedbo železniške- ga prometa. Kljub temu lahko kot rdečo nit izpeljem nekaj splošnih ugotovitev, pred- stavljenih v naslednjih vrsticah. Poleg številnih novih pojavov (kot so na primer prostorsko ločevanje mestnih delov glede na funkcionalno coniranje, ločevanje na reprezentančne in nereprezentančne pre- dele, na mestno središče in mestno obdobje, nadalje zabrisovnje meje med mestom in podeželjem zaradi sub urbanizacije) je že- leznica s svojimi napravami postala urbani element, značilen za nov družbeni odnos do gradnje in urejanja mest. Ce bi na železnico v mestih gledali le kot na oblikovni pojav, bi jo lahko kaj hitro začeli primerjati z dru- gimi urbanimi morfološkimi prvinami. Tako bi lahko rekli, da je vloga železniške posta- je v mestu podobna vlogi tradicionalnih je- der prostorske organizacije, kot so stare cerkve, prometna križišča, prehodi čez reko, pristani itd. Ponuja se tudi druga primer- java, in sicer med železniško postajo in mest- nimi vrati. Kolodvor naj bi bil nov slavnost- ni vhod v mesto, reprezentančna točka, ki naj označuje neizčrpne možnosti povezave mesta s širnim svetom. Vendar se stara ob- zidna vrata in kolodvor kot nov vhod bist- veno razlikujeta v dveh potezah. Obzidna vrata so rabila za občasno in nadzorovano zvezo med mestom in neposredno okolico in se je njihovo oblikovanje strogo podrejalo njihovi obrambni vlogi. Kolodvor je sicer že od vsega začetka bil točka, ki je sila pri- merna za policijski nadzor, v ostalem pa se močno loči od mestnih vrat: omogoča zvezo mesta z daljnimi svetovi in je kot tak vklju- čen v verigo kapitalističnega ekspanzioniz- ma. Kolikor bolj pomembno je mesto, toliko bolj je poudarjen reprezentančni značaj nje- gove železniške postaje. Tako bi mesta na Slovenskem že po videzu njihovih kolodvor- skih poslopij razvrstili v hierarhično lestvi- co: najpomembnejši je bil Trst, ki ima tudi najlepšo in najmogočnejšo postajo, sledi Ljubljana, katere postaja je precej manjša in manj ambiciozno zasnovana, nato sta na vrsti Maribor s svojo staro (med drugo vojno porušeno) postajo, ki je bila za nadstropje nižja od ljubljanske, in Celje, katerega postaja je med vsemi najmanjša in najbolj skromna. V tem pogledu pomeni Postojna izjemo: njeno postajno poslopje je precej veliko in razmeroma dobro oblikovano, seve- da v okviru tipične avstro-ogrske železniške arhitekture. Ze sem govorila o morfološki podobnosti med železniškimi tiri v mestu in srednjeve- škim mestnim obzidjem. Ponoviti moram, da je podobnost med obema prostorskima elementoma privlečena za lase in izvira iz površnega primerjanja obeh pojavov na kar- tah. Sicer pa je bilo obzidje integralni del mesta, nepogrešljiva sestavina njegove fi- zične, gradbene in simbolne podobe, kar niti približno ne velja za železniške tire. Železni- ca je (z izjemo reprezentančnih postajnih poslopij) skupaj z železniškimi napravami sodila v krog inženirske gradnje in ji niso KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 21 pripisovali lastnosti lepega. Ko je minilo prvo navdušenje nad tem čudežem tehnike, je bila železnica v zavesti ljudi vse bolj od- rinjena na rob mestnega življenja. Postala je prostor grdega, umazanega, kar je treba pač skriti, ker ne sodi v mestno podobo. Res je tudi, da železniške naprave potrebu- jejo precej velike površine, med katerimi je tudi veliko neizkoriščenih varnostnih ko- ridorjev. Z leti se je vzdolž tega, za mesto mrtvega prostora, zbralo precej neuglednih stavb in kompleksov, od industrije, skladišč, zbirališč odpadnega materiala do — kot kaže primer Maribora — celo zaporov. V Mariboru je namreč ob križišču koroške proge in Juž- ne železnice leta 1889 zrasla za tisti čas mo- derna moška kaznilnica, ki pa kljub svoji modernosti ni bila mestu v poseben okras. Ce je že za industrijo in skladišča iz funk- cionalnih ozirov potrebno, da stoje v bližini proge, tega ne moremo trditi za zapore. V tem se vidi, kako so sicer neuporaben pro- stor ob progi porabili za namestitev ene od najbolj neuglednih družbenih institucij. Osrednja ugotovitev, do katere smo pri- šli v pričujoči razpravi, je naslednja: vpliv železnice na prostorsko zasnovo slovenske pokrajine in mest v 19. stoletju je opaziti predvsem v dveh sklopih pojavov in na dveh prostorskih ravneh: na regionalni ravni je železnica pospešila spremembe v lokacijskem vzorcu industrije: industrijska proizvodnja novega tipa (in s tem tudi kapital) se je ved- no bolj osredotočala v večjih krajih ob že- leznici — pri nas predvsem v Ljubljani, Ma- riboru, Kranju (ob gorenjski železnici), v Celju in še kje, na lokalni ravni pa je do največjih sprememb prišlo v mestnih četr- tih ob železniških postajah, o čemer smo že obširno govorili. Ob izgradnji novih, repre- zentančnih mestnih predelov se je pokazala tudi potreba po načrtnem urejevanju mesta, kar je hkrati pomenilo zametke modernega slovenskega urbanizma. Tako lahko zaključimo, da sta bila železni- ca in njeni prostorski učinki znanilca novega, na klasičnih kapitalističnih družbenih odno- sih temelječega prostorskega reda. V času od izgradnje Južne železnice pa do konca prve svetovne vojne so naša mesta dobila novo podobo (čeprav v omejenem obsegu in omejeni kvaliteti), zaradi katere jih lahko uvrščamo med moderna srednjeevropska mesta. Tudi zanje je nastopilo dvajseto sto- letje. OPOMBE 1. Jože Jenko: »Ko nam je pripeljala prva železnica«. Kronika slovenskih mest, 1/1934, št. 3, str. 170 in Jože Som: Začetki industrije na Slovenskem, Documeta et studia historiae recen- toris, Maribor 1984. — 2. Janko Orožen: Zgo- dovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, OLO v Trbovljah, Trbovlje 1958, str. 313—314. — 3. Jože Sorn: Začetki industrije na Slovenskem, str. 200—204. — 4. Mežiška dolina je vendarle dobila povezavo z Južno železnico leta 1863, ko so zgradili koroško progo od Maribora do Celovca. — 5. Tako je bil prvotni železniški most čez Dravo še lesen in so ga pri graditvi koroške proge leta 1864 nadomestili z novim mostom z jekleno konstrukcijo, ki še vedno služi svojemu namenu. — 6. Lloyd's Illustrierte Reisebibliothek von Wien nach Triest, Dunaj 1858. — 7. Sign J. Novopacky, Ljubljana 1857, hrani NUK. — 8. Jože Sorn: Začetki industrije na Slovenskem, str. 199. — 9. Fran Zwitter navaja podatke o stagniranju števila prebivalcev za Kranjsko med letoma 1850 in 1857 in iz njih potegne pogumen zaključek, da je bil »efekt prve železnice in socialne revolucije 1848 na Kranjskem absoluten padec števila prebivalcev«. Cf. Prebivalstvo na Slovenskem od XVII. stoletja do današnjih dni. Ljubljana 1934, str. 58. — 10. To sicer ne velja v celoti za Litijo, katere staro jedro je na desnem bregu Save, postajo pa so postavili na levem bregu, ob obežni cesti, tako da se je med železnico in pobočju Strešnega vrha, na pro- storu nekdanje vasi Gradec razvil novi del Li- tije. — 11. To je jasno pokazala tudi razstava na temo železniške postaje v Centru Georges Pompidou v Parizu leta 1978. Cf. katalog raz- stave Les temps de gares, predvsem str. 75. — 12. Jože Curk: »Maribor — urbanistično-grad- beni zgodovinski oris«. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, št. 11/1966, str. 81. — 13. Leta 1888 je nastal regulacijski načrt za del Ljubljane med Dunajsko, Kolodvorsko in Dolgo (današnjo Dalmatinovo) ulico. Na tej podlagi so začrtali ulično mrežo v tem delu Sentpetrskega predmestja. Cf. Vlado Valenčič: »Gradbeni raz- voj Ljubljane od dograditve Južne železnice do potresa leta 1895« Kronika, Ljubljana 1961, št. 3, str. 139. — 14. Miklošičeva cesta je bila za- črtana leta 1898, vendar so njen severni del odprli šele po letu 1918. Načrt za Slovenski trg je Maks Fabiani pripravil leta 1899, leta 1902 je bil urejen, štiri leta kasneje pa že v celoti po- zidan. — 15. Poslopja predilnice so bila ovira, zaradi katere Miklošičeva cesta ni mogla dobiti svojega severnega priključka. Sele ko so poslopja podrli, so lahko dokončali Miklošičevo cesto. — 16. Na prostoru severno od železniške proge Dunaj—Trst je zahodno od Dunajske ceste od leta 1887 stala le vrsta delavskih hiš ob Hranilniški uHci, desno pa od leta 1898 arti- lerijska vojašnica. Bliže železnici so postavili nekaj industrijskih obratov: najprej Tschinklo- vo tovarno kavinih surogatov (1866), nato Tönni- esovo podjetje in končno še Zabkarjevo žele- zolivarno. — 17. Območje na levi strani Voglajne se je urbaniziralo šele v najnovejšem času, ko so reko regulirali in zgradili čeznjo most. — 18. V času izgradnje Južne železnice je bila Po- stojna samo trg. Pečat ji je dajala stara ko- mercialna cesta proti Trstu, ki je vodila skozi kraj. V prvi polovici 19. stoletja je Postojna 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 zaslovela zaradi Postojnske jame, katere lepši del je bil odkrit leta 1818. Leto kasneje so jamo odprli za turiste. Za petične obiskovalce jame so v Postojni leta 1877 odprli prvi hotel na Kranjskem, zgrajen prav v ta namen. Hotel so pred nekaj leti, žal, podrli. — 19. Tukaj deluje le še kartonažna tovarna, vendar v novi stavbi. V objektu nekdanje mestne elektrarne je sedaj elektrodispečerski center. — 20. Podatke o Ljub- ljanski industriji povzemam po razstavnem ka- talogu Vlado Valenčič, Starejša ljubljanska in- dustrija. Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1973. — 21. Arzenal so začeli graditi leta 1852 po na- črtih H. C. Hansna, temeljni kamen zanj pa je položil nadvojvoda Ferdinand Maksimilian. Do konca stoletja je kompleks ladjedelnice zapolnil več kakor 180.000 m^ površine in je poleg indu- strijskih objektov obsegal tudi naselje delav- skih hiš. — 22. Kar nas seveda ne more čuditi, če vemo, da je bila tobačna industrija kot dr- žavni monopol v pristojnosti erarja. — 23. Peter Krečič, »Starejša ljubljanska industrija — vpra- šanje arhitekture^^ Sinteza, št. 30—32, Ljublja- na 1973, str. 124. — 24. Glavni projektant mari- borske kolonije je bil tedanji direktor visokih gradenj pri družbi Južne železnice inž. Wilhelm Flattich. Cf. Thieme — Becker, vol. 12, str. 77. — 25. Gradbena in socialna zgodovina na- selja je bila predstavljena v članku Toneta Petka »Kratek etnološki oris železniške kolo- nije Studenci«, Kronika, Ljubljana 1983, št. 2-3, str. 197—202. — 26. Mestna obzidja so v re- nesansi dobila drugačen pomen, ki ga označu- jejo predvsem novo pojmovanje arhitekture, no- va geometrija in uporaba novih tehnik vojsko- vanja. Mesto z obzidjem je, kot kažeta primera Palmanove in našega Karlovca, postalo »stroj za vojskovanje«. NADZORSTVO NAD DEVIACIJAMI NA SLOVENSKEM PRED 100 LETI MITJA HRIBAR UVOD Prispevek obravnava vrste, oblike, orga- nizacijo in delovanje nekaterih organov for- malnega družbenega nadzorstva pred 100 leti na Slovenskem. Podatke sem zbral večinoma v Arhivu SR Slovenije v Ljubljani. Našel sem jih med dokumenti Deželne vlade za Kranjsko in se tako nanašajo na območje dežele Kranjske, kar je skoraj natančno polovica današnjega ozemlja SR Slovenije. Podatkov za ostala slovenska področja nisem našel, vendar me- nim, da organizacija nadzorstva v sosednjih avstrijskih deželah ni bila bistveno drugačna. Najpomembnejši in najštevilnejši nadzor- stveni organ v Avstriji je bila c. kr. žandar- merija; nanjo se nanaša večina tega prispev- ka. Deželno stolno mesto Ljubljana je imelo tudi svojo mestno policijo. Poznali so tudi požarno, stavbinsko, tržno in tujsko policijo. Nekaj podatkov je tudi o delu Deželne prisil- ne delavnice v Ljubljani. Arhivi posameznih naštetih organizacij ni- so ohranjeni, pač pa le dokumenti, ki so jih pošiljali Deželni vladi za Kranjsko in jih je ta shranila v svojih arhivih. Podatki o ljub- ljanski mestni policiji pa so v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. ZANDARMERIJA — ORGANIZACIJA IN RAZPOREDITEV Zandarmerija (orožništvo) je polvojaška organizacija, ki je organizirana in deluje po vojaškem principu, vendar pa opravlja vse klasične policijske naloge. Avstrijska c. kr. zandarmerija je bila podrejena ministr- stvu za deželno obrambo na Dunaju.* V po- sameznih glavnih mestih avstrijskih dežel so bile deželne komande. Tako je bila v Ljub- ljani c. kr. 12. deželna žandarmerijska ko- manda. Ta komanda je vsako leto dvakrat, 1. januarja in 1. julij a poslala Deželni vladi za Kranjsko Poročilo o stanju in organizaciji žandarmerije v deželi (orig. Dislocationstabe- le). Iz poročila, veljavnega od 1. januarja 1884, sem zbral naslednje podatke.* Stab žandarmerije Deželni komandant žandarmerije je bil major Roman Gramposchich. V štabu so bili poleg komandanta še nad- poročnik računovodja Thienel, 1 računovod- ski stražmojster, 1 stražmojsteradjunkt in 1 pisarniški uslužbenec 1. razreda, skupno 5 ljudi. Stabu je bil priključen učni oddelek, v katerem je bil 1 stražmojster. Pri štabu je bila tudi podružnica c. kr. deželnega voja- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 23 škega sodišča v Gradcu, o katere uslužben- cih pa ni podatkov. Službeni oddelki Zandarmerija na Kranjskem je bila razde- ljena na 3 službene oddelke (Dienstabtei- lung). Komandant prvega oddelka je bil po- ročnik Franz Binowetz. Sedež oddelka je bil v Ljubljani. Oddelek je zajemal območja okrajnih glavarstev Ljubljana, Kamnik in Litija. Imel je 19 žandarmerijskih postaj. Zan- darmerijske postaje na območju okr. glavar- stva je vodil 1 stražmojster, ki je hkrati vo- dil tudi žandarmerijsko postajo v glavnem mestu okr. glavarstva. Na drugih postajah so imeli enega vodjo postaje in določeno število žandarjev. Najmanjše žandarmerij- ske postaje pa so imele samo 2 žandarja brez vodje (npr. Zg. Šiška, Motnik itd.). V prvem oddelku je bilo pod poveljstvom poročnika Binowtza skupno 68 ljudi in je bil številčno najmanjši oddelek. Tabela 1. ORGANIZACIJA PRVEGA ODDELKA ŽANDARMERIJE V LJUBLJANI 1. JANUARJA 1884 Tabela 2. ORGANIZACIJA DRUGEGA ODDELICA ŽANDARMERIJE V LJUBLJANI 1. JANUARJA 1884 Drugi oddelek s sedežem v Ljubljani je vodil poročnik Theodor Piringer. Zajemal je območja okrajnih glavarstev Kranj, Radov- ljica, Logatec in Postojna. Imel je 26 žandar- merijskih postaj s 107 žandarji in je bil tako številčno največji. 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 Tabela 3. ORGANIZACIJA TRETJEGA ODDELKA ZANDARMERIJE v NOVEM MESTU 1. JANUARJA 1884 Tretji oddelek s sedežem v Novem mestu je vodil poročnik Johann Laure. Zajemal je območja okrajnih glavarstev Novo mesto, Krško, Črnomelj in Kočevje. Imel je med oddelki največ žand. postaj — 27 in skupno 96 žandarjev. Skupno številčno stanje C. kr. žandarmerija na Kranjskem je torej 1. januarja 1884 štela v službenih oddelkih 208 žandarjev, 52 vodij postaj, 11 okrajnih žandarmerijskih komandantov in 3 oficirje. Skupaj s štabom pa je bil 1 štabni oficir, 4 višji oficirji in v moštvu 275 ljudi. Skupno je bilo 72 žandarmerijskih postaj, od tega 11 takih, ki so bile istočasno okrajne žandarme- rijske komande, 52 postaj, ki so imele svoje- ga vodjo, in 9 postaj brez vodje. Prostorska razporeditev žandarmerije Poročilo žandarmerijske komande vsebu- je v zaključnem delu tudi zanimive podatke o razmerju med površino dežele in številom prebivalstva ter številom žandarjev. Upora- bili so uradne podatke o številu prebivalst- va, ki jih je objavila c. kr. Statistična komi- sija na podlagi ljudskega štetja. Na Kranj- skem je živelo 481.243 ljudi, dežela pa je me- rila 100,326 kvadratnega miriametra (1 mi- riameter = 10.000 m). To so primerjali s šte- vilom žandarjev brez oficirjev, torej 271, in izračunali, da na 1 žandarja pride 0,370 kv. miriametra (37 km*) površine in 1.776 pre- bivalcev. Sam sem nato poiskal podatke o številu prebivalstva po posameznih sodnih okrajih. Našel sem jih v obširnem imeniku krajev na Kranjskem.« Primerjal sem jih s številom žandarjev na istem območju. Večinoma je bilo razmerje blizu deželnemu povprečju. Bistveno večje število prebivalcev na žandarja je bilo le v Ribnici (4169) in Brdu (4080), bistveno manj- še pa v Kranjski gori (945), Črnomlju (1048), Postojni (1116), Ljubljani (1142) in Logatcu (1170). Primerjava posameznih območij in redno 6-mesečno spremljanje dokazujeta, da je bi- la žandarmerija razporejena dokaj natančno glede na število prebivalstva. Do konca 19. stoletja (Poročilo 1. 7. 1899)* se je deželno povprečje prebivalcev na 1 žandarja zmanj- šalo na 1.691. Število žandarjev je torej rast- lo hitreje od števila prebivalstva. Ustanovitev žandarmerijskih postaj Število žandarmerijskih postaj je od leta 1884 do 1899 naraslo od 72 na 89. Ustano- vitev postaje je bila v pristojnosti ministr- stva za deželno obrambo na Dunaju. V dislo- kacijski tabeli 1. januarja 1884 je omenjena ustanovitev žandarmerijske postaje Motnik. Po enega žandarja so v Motnik premestili iz Kamnika in Mengša. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 25 Tabela 4. ŠTEVILO PREBIVALSTVA NA 1 ZANDARJA PO POSAMEZNIH SODNIH OKRAJIH Ohranjena pa je tudi prošnja, ki jo je dne 24. sušca 1899 poslal županijski urad Podgo- ra za občine Podgora, Videm in Kompolje." V njej prosijo za ustanovitev žandarmerij- sko postaje v Dobrempolju. Tedaj je bila v sodnijskem okrožju samo ena postaja v Velikih Laščah, sosednje pa v Grosupljem, Stični, Žužemberku in Ribnici. Pravijo, da imajo dosti problemov s klateži in drugimi tujci, posebno še v času sejmov. Prošnjo so poslali okrajnemu glavarstvu v Ljubljani, ki jo je posredovalo najprej Deželni vladi za Kranjsko. Žandarski čini Oficirski čini v žandarmeriji so bili podob- ni kot v vojski. Oficirji so bili: — major — kapetan (hauptman) — konjiški stotnik 1. razreda (Rittmeister) — konjiški stotnik — nadporočnik — poročnik Nižji čini so bili Wachtmeister — straž- mojster, narednik, Postenführer — vodja postaje in žandar. Razporejanje žandarjev Zandarje je v službo na posamezne posta- je razporejala komanda glede na potrebe. Tako je v poročilu dne 1. januarja 1884« omenjena premestitev dveh žandarjev iz po- staj Kamnik in Mengeš na novo postajo Motnik. V opombah poročila pa komandant deželne žandarmerije pravi, da je deželna komanda poslala 11 žandarjev deželni ko- mandi žandarmerije v Dalmacijo, 5 žandarjev pa so dali za okrepitev žandarmerije v oku- piranih področjih BiH. To je seveda posledi- ca tega, da je bila zandarmerija v pristoj- nosti ministrstva na Dunaju, ki je po potre- bah razporejalo žandarje tudi iz ene dežele v drugo. UKREPI m DELO ŽANDARMERIJE Čeprav je bila zandarmerija vojaška orga- nizacija, pa je opravljala vse policijske na- loge, saj druge policije razen v deželnih stolnih mestih ni bilo. Podobna organizacija policije je še danes v republiki Avstriji. Na- loge žandarmerije so bile ukrepati ob storit- vi kaznivih dejanj, prestopkov in prekrškov, iskati in zasledovati storilce ter izvajati ne- katere druge predpise policijske narave. Naj- več podatkov o delu žandarmerije je v poro- čilih, ki jih je komandant deželne žandarme- rije vsako leto pošiljal deželni vladi. V njih so podatki o opravljenih ukrepih in oprav- ljenih posebnih službah za eno leto. Podat- ki so prikazani ločeno za vse 3 oddelke in skupno za vso deželo. Zbrali so jih v 1 me- secu in poslali deželni vladi v začetku fe- bruarja. Izbral sem poročilo, ki ga je 8/2-1885 ma^ jor Gramposchich poslal Deželni vladi za Kranjsko in vsebuje podatke za leto 1884.'' Poročilo zajema podatke o ukrepih zoper storilce kaznivih dejanj, prekrškov in pre- stopkov, ukrepih po posebnih zakonih in druge posebne naloge, ki jih je opravila žan- darmerija._________ Storilci kaznivih dejanj Ukrepi zoper storilce kaznivih dejanj so prikazani po posameznih vrstah kaznivih de- janj in v vsaki rubriki ločeno število areti- ranih, zaprtih in število tistih, ki so bili samo ovadeni. V tabeli so izpuščena tista dejanja, kjer ni bilo nobenega primera (npr. vele- izdaja). Iz podatkov vidimo, da je pri težjih dejanjih več aretiranih. 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 Tabela 5. UKREPI ZANDARMERIJE ZOPER STORILCE KAZNIVIH DEJANJ NA KRANJSKEM V LETU 1884 Storilci prekrškov in prestopkov Tudi ti podatki so prikazani na enak način kot pri kaznivih dejanjih. V tem vidimo, da je manj oseb aretiranih in bistveno več ova- denih, kar je posledica manjše nevarnosti teh dejanj. Tabela 6. UKREPI ZANDARMERIJE ZOPER STORILCE PRESTOPKOV IN PREKRŠKOV NA KRANJSKEM V LETU 1884 Ukrepi po posebnih predpisih Tu gre za ukrepe po posebnih zakonih o policijskem izgonu, o klatežih in potepuhih in drugih podobnih predpisih. V tem delu je največje število aretiranih oseb. Pri 3. točki gre za zakon z dne 29. 2. 1880 o osebah, ki so V pristojnosti sodišč ali okrajnih političnih organov, vendar ni jasno, za kakšna dejanja gre. Tabela 7. UKREPI ZOPER OSEBE NA PODLAGI DRUGIH PREDPISOV NA KRANJSKEM V LETU 1884 Skupno število ukrepov Skupno število ukrepov iz vseh treh po- dročij je naslednje: — aretiranih je bilo v letu 1884 na Kranj- skem 1881 ljudi, od tega na območju prvega oddelka 432, drugega oddelka 1055 in tretje- ga oddelka 394. Glede na število žandarjev in prebivalcev je bilo na območju drugega oddelka aretiranih bistveno več ljudi kot v prvem in tretjem oddelku; — ovadenih je bilo 1338 oseb, in sicer jih je ovadil prvi oddelek 356, drugi oddelek 686 in tretji oddelek 296. Tudi tu je soraz- merno največ ukrepov v drugem oddelku, najmanj pa v tretjem. Posebne naloge Žandarmerija je opravljala tudi druge na- loge na zahtevo ali prošnjo drugih organov, npr. sodišč, davčnih organov itd. Takšni ukrepi so bili: a) aretacije na zahtevo pristojnih organov: žandarji prvega oddelka so opravili 48 tak- šnih aretacij, drugega oddelka 32 in tretjega oddelka 61, skupno 141; b) hišne preiskave: hišne preiskave so lah- ko opravljali samo po odredbi sodišča. Prvi oddelek je opravil 21 hišnih preiskav, drugi oddelek 25 in tretji oddelek 75, skupno 121. Zanimivo je največje število preiskav in aretacij tretjega oddelka, čeprav je sicer ob- ravnaval najmanj kaznivih dejanj, prekr- škov in prestopkov; c) poizvedbe: poizvedb so opravili v pr- vem oddelku 146, v drugem 192 in v tretjem 204, skupno 542. Tu gre za poizvedbe p kaz- nivih dejanjih, ki so jih ukazali preiskovalni sodniki; č) dajanje pomoči — asistence: pri tem gre za asistence drugim državnim organom, npr. davčnim, za katere so zaprosili žandar- merijo. Prvi oddelek je opravil 128 asistenc, khonika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 27 drugi 364 in tretji 99, skupaj 591. Našel sem tudi več dokumentov o takšnih asistencah.* Večinoma gre za prošnje davčnih organov za asistenco žandarjev pri rubežu. Vsaki tak- šni prošnji je priložen tudi stroškovnik, po katerem je asistenca 1 žandarja stala dnev- no 40 kron; d) spremstva zapornikov in izgnanih oseb: žandarji prvega oddelka so spremljali 261 zapornikov, drugega 242 in tretjega 269, skupno 772 zapornikov. Izgnanih oseb je spremljal prvi oddelek 33, drugi oddelek 1 osebo in tretji oddelek 4 osebe. Večina iz- gnanih je pri prvem oddelku, kar pomeni, da so jih izgnali iz Ljubljane ali pa so o izgonu odločali v Ljubljani; e) patrulje, ki so bile z določenim name- nom poslane ob elementarnih nezgodah: ta- kih patrulj so opravili žandarji prvega od- delka 14, drugega oddelka 21 in tretjega od- delka 21. Natančnejši namen teh patrulj ni znan; f) najdbe trupla: na območju prvega od- delka sta bili najdeni 2 trupli, drugega od- delka 3 trupla in tretjega oddelka 1 truplo. Skupaj je torej bilo najdenih 6 trupel; g) število posebnih nalog: zandarmerija na Kranjskem je opravila skupaj 2205 po- sebnih nalog; prvi oddelek 637, drugi od- delek 856 in tretji oddelek 712. Te naloge so sestavljale pomemben del žandarmerijskih opravil. Način delovanja žandarmerije Med najpomembnejšimi oblikami dela žan- darmerije so bile patrulje. Ker so bile po- staje maloštevilne, so žandarji območje nad- zorovali tako, da so opravljali daljše obhode. V ta namen so žandarmerijsko postaje imele razporede patrulj,* v katerih so bile določe- ne poti, kraji, kjer se morajo ustaviti, raz- dalja v kilometrih, čas, ki je potreben za posamezen del poti, in čas postanka v vsa- kem kraju. Hitrost je bila izračunana na približno 4 km/h. Potreben čas je bil pozimi podaljšan. Postanek v krajih je bil večinoma 15 minut. Patrulje so se, kadar niso imele posebnih nalog, morale natančno držati načr- tovane poti in časa in so tako tudi hodile vedno po istih poteh. Patrulje pa so bile tudi izredne. Tako je okrajni glavar Radovljice naročil c. kr. žan- darmerijskem okrajnemu komandantu, da na določen dan pošlje v Srednjo vas patruljo za varovanje javnega reda in miru in opo- zori župana, da je dolžan skrbeti za javni red in mir.*" Tudi to patruljo so obračunali kot asistenco 40 kron na žandarja dnevno. Pri raziskovanju kaznivih dejanj, pred- vsem težjih, je bila naloga žandarmerije, da je predvsem pomagala preiskovalnim sodni- kom. Ce prelistamo učbenik Hannsa Grossa Priročnik za preiskovalne sodnike," lahko ugotovimo, kakšno je bilo delo žandarjev pri odkrivanju in raziskovanju kaznivih de- janj. Gross je bil v tem času preiskovalni sodnik na Štajerskem. Iz njegove knjige je razvidno, da so žandarji predvsem opravlja- li lažja in manj zahtevna opravila po ukazih in navodilih preiskovalnih sodnikov. Tako so bili preiskovalnim sodnikom v strokovno pomoč. Poleg tega so seveda opravljali po- izvedbe, aretacije, spremstva, hišne preiska- ve in podobno. Takšna vloga žandarjev je razumljiva, saj za samostojno raziskovanje kaznivih dejanj žandarji niso imeli potreb- nega znanja in izobrazbe. To so bili večino- ma bivši podoficirji. Dejanja so dokazovali z najdenimi predmeti, pričami ali priznanji, ki so bila včasih tudi izsiljena. Kriminalistike takrat še niso poznali. Tudi daktiloskopija še ni bila znana. V Franciji so sicer že upo- rabljali Bertillonovo antropometrijsko iden- tifikacijo storilcev, vendar ni podatkov, da bi to delala tudi že avstrijska zandarmerija. Pri iskanju storilcev so se precej zanašali na plačane ovaduhe. Sodeč po priimkih, so bili žandarji večino- ma Slovenci, čeprav so bili nekateri priimki pisani v nemški obliki. To lahko sklepamo tudi po vseh pisanih dokumentih, v katerih je nemščina slovnično precej slaba. Predpisi za delo žandarmerije V Arhivu SR Slovenije je več primerkov »Ministrskih odredb za uporabo žandarme- riji-«.*2 To so posamezne krajše odredbe no- tranjega, finančnega in trgovskega ministr- stva. Izdajalo jih je obrambno ministrstvo in jih pošiljalo žandarmerijskim postajam. Nanašajo se na prepoved krošnjarjenja na določenih področjih, nočno delo mladine, jezersko ribištvo, pekarstvo ipd. Tu gre za dejavnosti, ki bi danes bile v pristojnosti raznih inšpekcijskih organov. Takrat pa so očitno take stvari bile v pri- stojnosti žandarmerije, saj inšpekcij ni bilo. Vojaška policija Prav tako kot zandarmerija je bila v pri- stojnosti obrambnega ministrstva vojaška policija, ki je skrbela za red v vojski. Našel sem dopis,'* v katerem je omenjena koman- da oddelka vojaške policije na Dunaju, ven- 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 dar za območja na Slovenskem niso razvidni nobeni podatki o prisotnosti ali delovanju vojaške policije. Dopis je iz leta 1867, do- kazuje pa, da je obstajala posebna vojaška policija. MESTNA POLICIJA V LJUBLJANI Ljubljanska mestna občina je na svoje stroške organizirala in vzdrževala mestno policijo za izvajanje policijske službe v de- želnem stolnem mestu Ljubljani. Največ po- datkov o organizaciji in delovanju te policije je v svoji nalogi zbrala Alenka Kačičnik.'* Navedbe o tej policiji izvirajo iz te naloge razen tam, kjer je vir posebej naveden. Organizacija mestne policijske straže Mestna policijska straža je bila pod po- veljstvom načelnika mestnega policijskega urada, podrejena pa je bila županu. V osem- desetih letih 19. stoletja je štela nekaj straž- nikov in dva detektiva, šef policije pa je bil Ljudevit Perona. V začetku 20. stoletja je štela že dva stražniška vodja, deset nadstražnikov, dvaj- set stražnikov in osemnajst provizornih straž- nikov. Kandidati za sprejem v službo so mo- rali biti avstrijski državljani, stari od 25 do 35. let, nekaznovani, zdravi in krepki, popol- noma govoriti slovensko ter znati pisati in računati. Prednost so imeli dosluženi pod- častniki, tisti, ki so bili izobraženi in so ra- zumeli več jezikov ali poznali ljubljanske navade. Kandidati so bili eno leto na preiz- kušnji kot provizorni stražniki, nato pa so opravljal izpit pred tričlansko komisijo, ki jo je sestavil župan. Stražniške vodje, nad- stražnike in strežnike je nameščal občinski svet, provizorne stražnike pa župan. Ob na- mestitvi so morali priseči. Po^cijsko stražo so opravljali v stražar- nicah, ki so bile v vseh okrajih mesta. Pred- stojnik stražarnice je bil nadstražnik ali pa najstarejši stražnik. Opravljanje službe so nadzorovali stražniški vodje, ki so morali večkrat podnevi in ponoči nepričakovano obiskati stojišča in stražarnice. O ugotovlje- nih napakah so obveščali načelnika policij- skega urada. Službo so razporejali po dnevnem povelju. Upoštevali so: — da so vsi stražniki razdeljeni v dva oddelka, ki opravljata službo vsak 24 ur, — da sta v vsakem okrožju dva stražnika, — da je obhod trajal dve do tri ure, nato pa sta bila stražnika v stražarnici še dve uri, — izredne službe so opravljali stražniki v prostem času, takrat pa so imeli tudi šolo. Navodila stražnikom pri opravljanju službe Stražniki so se morali resno, dostojno in vljudno vesti, tudi nasproti jetnikom, biti ustrežljivi in pomagati ljudem. Med službo niso smeh v gostilne. Tudi v prostem času so se morali spodobno obnašati. Njihovi glavni lastnosti naj bi bili resnicoljubnost in nepodkupljivost. Takoj po službi so mo- rali oddati kratka in jedrnata pisna poro- čila in pisne ovadbe. Stražniki so morali: — informativno poizvedovati med ljudmi za posebnimi dogodki, — nadzorovati osebe, nevarne javnemu redu in javni varnosti, — poizvedovati o storilcih, udeležencih, okoliščinah kaznivih dejanj in podpirati pre- iskovalce pri njihovem delu. Nadzorovali so tujce, ugotavljali njihovo identiteto in kontrolirali knjige tujcev. Proti storilcu kaznivega dejanja so lahko ukrepali z ovadbo, če pa ta ni dosegla namena, pa z aretacijo. Aretirati so smeli po povelju po- licijskega načelnika, sami pa, če so storilca ujeli pri dejanju, ali pa je bilo nevarno, da bi lahko uničil sledove dejanja. Aretirati so smeli tudi tiste, ki niso mogli dokazati svoje identitete ali niso hoteli povedati ime- na ali so hoteli pobegniti ali pa so storili pohujšljivo dejanje ali če drugače niso mogli pomiriti neredov. V drugih primerih so na- pisali ovadbo. Osumljenca so lahko priprli: — če se je pripravljal na beg, — če je skušal vplivati na izvedence, priče ali sostorilce, — če je bila nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovil. Hišno preiskavo so lahko izvedli samo po nalogu sodišča. Brez naloga so lahko opra- vili preiskavo samo, če je že bilo izdano zaporno povelje ali je bil storilec zasačen pri kaznivem dejanju. O takšni preiskavi so morali pisno poročati policijskemu načelni- ku v 24 urah. Pri preiskavi sta morali biti navzoči dve priči in lastnik poslopja. Ugoto- vitve preiskave so bile uradna skrivnost. Brez dovoljenja so smeli ponoči v privatno hišo le, če so koga zasledovali, če je kdo klical na pomoč ali pa je šlo ^a odvrnitev kakšne nevarnosti. Stražniki so bili oboroženi s sabljo in re- volverjem. Orožje so lahko uporabili v sa- moobrambi ali pa če so bila vsa druga sred- stva neuspešna. S sabljo so imeli udariti in le izjemoma suniti. Sablja je bila milejše sredstvo kot revolver. Za neupravičeno upo- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 29 rabo orožja so stražniki odgovarjali. Milejša prisilna sredstva so bila: — opomin z zapoveduj očim glasom, — aretacija in — vklepanje v spone. Ena izmed glavnih nalog stražnikov je bilo patrulj ir anje. Opravljati so ga morali mirno in tiho. Nadzirali so zapiranje gostin- skih lokalov, pazili na red na cestah, ob trž- nih dneh pa so pregledovali živila in skrbeli za red na trgu. Opravljali so tudi zdravstve- no službo za izsleditev prostitutk, zvodnikov, beračev, hazarderjev in iskanje pohujšljivih napisov in risanj. Za plesne veselice so or- ganizatorji potrebovali dovoljenje policijskih oblasti. Stražniki so pazili tudi na red na kolodvoru. Personalne zadeve Stražniki so dobivali plačo po predpisih za mestne uradnike. Posebne službe so obra- čunavali : — za nadzorovanje koncertov, veselic in slavnosti 80 kron, — nadzorovanje gledaliških predstav do 4 ure 35 kron, nad 4 ure 50 kron, — za nadzorovanje plesnih veselic do pol- noči 80 kron, po polnoči 1 goldinar 20 kron, — za pomoč pri eksekucijah, ki so jih do- ločili na sodišču, 50 kron. Po podatkih za leto 1914'' je znašala letna plača stražnika 1350 kron, rajonskega in- špektorja 1593 kron in kontrolnega inšpek- torja 1957 kron. Policijski stražniki so se lahko poročili samo z dovolj enfem. Našel sem dokument," s katerim je policijski direktor odobril po- roko policijskega stražnika in prosil deželno vlado, da mu odobri stanovanjski dodatek. Dopust do treh dni je stražnikom dodelje- val policijski načelnik, večdnevnega pa župan, župan. Po takšnih personalnih zadevah, o katerih je v letih pred 1. svetovno vojno odločal že policijski direktor in ne več župan, in ki so jih pošiljali deželni vladi in ne več mestni občini, lahko sklepamo, da je mestna poli- cija pozneje prešla iz pristojnosti mesta Ljub- ljane v pristojnost deželne vlade za Kranjsko. Policijski direktor je bil istočasno tudi vlad- ni svetnik, njemu nadrejen pa je bil direk- tor policijskega prezidija v Trstu, ki je bil sicer dvorni svetnik.'* DRUGE VRSTE POLICIJSKE DEJAVNOSTI V dokumentih se omenjajo še požarna po- licija, stavbinska policija, tujska policija in tržna policija. Pri tem — kot je znano — ne gre za posebne policijske organizacije, pač pa organe, ki nadzorujejo izvajanje posamez- nih predpisov, kar danes opravljajo inšpek- cije. Našel sem »Postavo od 15. septembra 1881, zadevajočo red o požarni policiji in o gasil- skih stražah za Vojvodino Kranjsko«," ki jo je izdal cesar Franc Jožef. Veljala je za Kranjsko z izjemo Ljubljane. Določa, da je požarna policija v občinski pristojnosti. Med drugim določa, da mora vsako naselje, ki ima vsaj 50 hišnih številk, postaviti enega ali več nočnih čuvajev, lahko pa se to s skle- pom občine naroči po vrsti hišnim posestni- kom (par. 9). Pomembno vlogo pri razisko- vanju požarov so imeli župani. Paragraf 41 je določal, da mora župan, takoj ko je ogenj pogašen, s potrebnimi pričami in izvedenci naj skrbne j e poizvedovati po vzroku. Par. 42 daloča, da se mora naznaniti sodniji vsaka oseba, ki se utemeljeno sumi, da je storila kakšno kaznivo dejanje. Ce pa je storila pre- stopek, kazniv po predpisih požarne ali stavb- ne policije, tedaj »mora župan v lastnem področju uradno poslovati«. Zupan mora po- žar takoj naznaniti okrajni politični gosposki in v osmih dneh poročati o opravljenih po- izvedovanjih. V primerih, ko so zanesljivo ugotovili, da zavarovanec ni zagrešil kaznive- ga dejanja, prestopka ali prekrška, je lahko župan izdal zavarovancem potrdilo, da niso zagrešili ognja (par. 44). Prav tako so župani imeli določene naloge pri prijavljanju prenočevanja. Tako so v ok- raju Logatec uvedli obvezno prijavljanje vseh tujcev, ki prenočujejo v gostilnah in jih te morajo takoj naznaniti županstvu.** PRISILNA DELAVNICA V Ljubljani so poleg zapora na gradu in na Zabjaku imeli tudi prisilno delavnico. V njej so prestajali kazen tisti, ki so bili obso- jeni na delo v prisilni delavnici. Ta je bila v pristojnosti Deželne vlade za Kranjsko, zato ji je delavnica vsak teden poslala poro- čilo o stanju obsojencev. Našel sem več po- ročil, podatke pa sem izbral iz poročila, ki velja za čas od 25. 2. do 3. 3. 1894.2' V prisilni delavnici je bilo 309 moških in 47 dečkov. Od tega je bilo zdravih 293 mo- ških in dečkov, bolnih pa 16 moških in 3 dečki. V tem tednu so odpustili 7 oseb. Po deželni pripadnosti je bilo Kranjcev 63 mo- ških in 10 dečkov, Korošcev 51 moških in 6 dečkov, iz obalnih dežel je bilo 21 moških in 3 dečki, Tirolcev je bilo 105 moških in 11 dečkov, Zgornjeavstrijcev je bilo 69 moških in 16 dečkov in Ceh 1 deček. V poročilu direkcije 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 deželne prisilne delavnice ni omenjena nobena ženska. Ljubljanski zavod je bil centralna prisilna delavnica tudi za Koroško, Benačijo, Dalma- cijo, Primorsko, Zgornjo Avstrijo in Tirolsko. Oddaja v delavnico je bila sprva stvar var- nostne policije, po letu 1873 pa pravna po- sledica sodne obsodbe. Ukrep je trajal od 6 mesecev do treh let. i ZAKLJUČEK Ugotovimo lahko, da je bila žandarmerija kot najpomembnejša varnostna služba orga- nizirana tako, da je bila dokaj enakomerno razdeljena po vsej deželi. Številne manjše žandarmerijske postaje so zagotavljale stal- no prisotnost nadzorstva v vseh pomembnej- ših krajih. To drugače tudi ni bilo mogoče, glede na takratno razvitost prevoznih sred- stev in komunikacij. Ohranjeni arhivski viri kažejo na dokaj- šnjo natančnost, doslednost in ažurnost pri vodenju evidenc. Pri takratni razvitosti ko- mvmikacij in transporta so poročilo o ukre- pih žandarmerije na Kranjskem pripravili v 4—5 tednih, danes pa z računalniško obde- lavo podatkov v 3 tednih. Razvoj tehnike danes omogoča nadzorovanje večjih območij in hiter prihod na vsak kraj, zato je tudi postaj milice manj, vendar imajo več milič- nikov. Tudi sicer se je nadzorstvo v zadnjem stoletju zelo razvilo. Danes poznamo mnoge specializirane službe in je nadzorstvo bolj raznovrstno. Nekatere zadeve, ki so bile včasih v pristojnosti policije, danes oprav- ljajo razne inšpekcijske službe. Po drugi^ strani pa so nekatera najpomembnejša po- oblastila policije v kazenskem postopku ali glede uporabe prisilnih sredstev danes v os- novi enaka kot pred sto leti. OPOMBE 1. Arhiv SR Slovenije (AS)„ Deželna vlada za Kranjsko (DVK), fascikel 14.1. leto 1884, akt 203. — 2. Prav tam. — 3. Imenik krajev na Kranj- skem izdala c. kr. Statistična komisija, Dunaj, 1884, v knjižnici Arhiva SR Slovenije. — 4. AS, DVK, fascikel 1.1., leto 1899. — 5. AS, DVK, fascikel 14.1., leto 1899, akt 6.201. — 6. Enako kot pod točko 1. — 7. AS, DVK, fascikel 14.5., leto 1885, akt 1518. — 8. AS, DVK, fascikel 14.6., leto 1887, akt 888. — 9. AS, DVK, fascikel 14.4., leto 1887, akt 10942. — 10. AS, DVK, fascikel 14.6., leto 1881—86, akt 8601. — 11. Hanns Gross, Handbuch für Untersuchungsrichter, 2. izdaja, Graz, 1894. — 12. AS, DVK, fascikel 14.1., leto 1885, akt 7733 in 4188. — 13. AS DVK, fascikel 13.18., leto 1867, akt 1767. — 14. Alenka Kačič- nik, Poročila ljubljanskih policajev o prestopkih 1901—1914, semin. naloga, Ljubljana, 37 strani (Tipkopis, del naloge bo izšel v naslednji številki Kronike, op. ured.) — 15. (Pozdrav iz Ljubljane — mesto na starih razglednicah, Ljubljana, Mla- dinska knjiga 1985). F. Gosti: Spomini na Ljub- ljano pred 50—60 leti (iz Kronike slovenskih mest, IV. letnik, 1937). — 16. AS, DVK, fasci- kel 13.4., seto 1914, akt 7976. — 17. AS, DVK, fascikel 13.4., leto 1914, akt 7976. — 17. AS, DVK, DVK, fascikel 13.4., leto 1914, akt (ni številke). — 19. AS, DVK, fascikel 13.7., leto 1886, akt. 7487. — 20. AS, DVK, fascikel 13.10., seto 1913, akt 26986/13. — 21. AS, DVK, fascikel 33.3., leto 1894, akt 3508. — 22. Metod Dolenc: Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu. Slo- venski pravnik, leto 1923, Ljubljana. ZLOČIN V SLOVENSKEM ČASOPISJU V 80. LETIH 19. STOLETJA MARKO STEPEC »... prosim vse Tate ne kradite ubogim, hudim če mislite krast jemljite takim, ki imajo zadosti al pa zieht jezik, tem pridnim, ki nas talk ne sovražijo nič ne jemajte, puste jim v miru in pa požigalce prosim nič ne požigajte, ko nobenega nuca za tisto ni- mate, če se že katir vam tulko zamiri in krivico stri boljše ubit ga.« 1 »... sekire vzemte pa jim dajte ena prek glave, ktiri vas nadlegujejo ...« Iz pismene zapuščine razbojnika Franca Gu- zaja (»Slovenski narod« št. 218, 23. 9. 1880) Pričujoči tekst je spremenjena in skrajšana diplomska naloga, v kateri sem obravnaval razmerje slovenskega časopisja, oziroma slo- venskega javnega mnenja do zločina v 80. le- tih 19. stoletja, torej v času, ki je vključen v kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 31 obdobje ministrskega predsednika grofa E. Taaffeja, ki ga zgodovina običajno označuje z imenom »slogaštvo in drobtinčarstvo«. Kot temeljni vir sta mi služila vodilna slovenska, v Ljubljani izhajajoča, časopisa »Slovenec« in »Slovenski narod«, predstavnika obeh vo- dilnih struj slovenskega javnega življenja — konservativne in liberalne, ki v tem času kljub medsebojnim sporom proti »zunanjim« nasprotnikom nastopata kot enotni slovenski tabor pod konservativnim katoliškim plaščem in v parlamentu predstavljata del vladne ve- čine. Novice o zločinu običajno najdemo med lo- kalnimi vestmi (»Domače vesti«), v obrob- ne j ši rubriki »Razne vesti« (»Raznoterosti«) in tudi v rubriki »Izvirni dopisi«, predvsem v primerih, ob katerih se razvijajo razne pole- mike (med strujama, mednacionalne), pa be- remo o zločinu tudi na prvih straneh. »Slo- venski narod« redno poroča iz zanimivejših porotnih obravnav, in za rekonstrukcijo pre- vladujočega ideološkega modela v razmerju do zločina so zanimivi tudi stereotipno pisani podlistki. »Slovenec« kljub pritisku bralcev redno informiranje o zločinu prepušča libe- ralnemu »Slovenskemu narodu«' vse do konca obravnavanega obdobja. Razlog za to lahko poiščemo v »Slovenčevem« razumevanju pi- sanja o zločinu, v slogu liberalnih listov, kot o brezverskem, protikrščanskem dejanju, ki ka- že narod v slabi luči in ne služi ničemur dru- gemu kot dvigu naklad, širjenju brezvere in napeljevanju k zločinu. »Slovencu« novica o zločinu služi predvsem kot sredstvo za opozo- rilo, kam nas pripelje nevera, liberalizem ... ali kot sam pravi v odgovoru na vprašanje tovrstnih novic željnega bralca: »Prepustimo to (poročanje o zločinih in škandalih, op. a.) liberalnim židovskim listom, pri nas se bode to-le takrat zgodilo, kadar posebne okoliščine terjajo zaradi tega ali drugega poduka.«* JAVNOST Pisanje o zločinu oziroma celotno dogaja- nje, vezano na zločin, je javnost močno pri- vlačilo, za kar v časopisih ne manjka doka- zov. Tako lahko ob umoru treh otrok v ljub- ljanskem predmestju, za katerega »Slovenski narod« piše, da »odkar Ljubljana stoji, še ni bilo čuti o takem grozodejstvu«, beremo: »Otroci ustreljeni so vsi v glavo, v senca, tako da so s krvjo tudi možgani izstopili. Gro- zoviti ta umor napravil je po vsem mestu naj- večjo senzacijo, povsod govorilo se je o tem nečuvenem grozodejstvu in dasi je deževalo, je vendar na stotine ljudij hitelo na morišče. Prizor na morišču pa je bil toli presunljiv. da je mnogo ljudij glasno jokalo v obče pa vse milo vaio nesrečne nedolžne žrtve, a obsojalo in preklinjalo zlodejskega očeta.«* Seveda se tudi ob manjših dogodkih piše o stotinah ljudi in radovednežev.* Veliko zanimanje je vladalo tudi za porotne obravnave in tako je v po- ročilih iz porotnih obravnav običajna opomba o gneči v sodni dvorani in ob »zanimivejših« primerih o množici pred sodnim poslopjem, ki čaka, da vidi zločinca in sliši razsodbo : »Ce- le trume ljudij gotovo nad tisoč, stalo je danes zjutraj uže dolgo pred deveto uro od Zabjeka po trgu Sv. Jakoba do deželne sodnije po- slopja, tudi po vseh stopnicah in mostovžih natlačeno polno, da bi videli morilko svojega moža Franjo Možino in njenega ljubčka Ma- tevža Kovačiča ...«.' Porotne kazenske ob- ravnave so bile javne, razen kadar so v korist postopka ali zaradi javnega pohujšanja jav- nost izključili s sodnim sklepom. Zaradi pre- velikega zanimanja so se velikokrat izdajale, oziroma kot piše dopisnik iz Celja v »Sloven- ski narod«, celo prodajale vstopnice za zani- mivejše obravnave: »Ce je kaka bolj zanimiva stvar na dnevnem redu, posebno pri porot- niških obravnavah, je navada, da se izdaja le določeno število vstopnic, za katere pa se sme vsakdo oglasiti. Tukaj v Celji prišli so pa na znamenito idejo, da te vstopnice prodajajo in s tem vstop h kazenskim obravnavam do- volijo le proti vstopnini. Govorili smo z oso- bami, ki so morale piatiti 10, 20 novčičev, ka- kor je bil slučaj bolj ali manj zanimiv.«* Sod- ne obravnave predstavljajo na vsak način veliko zabavo, tako v časopisih beremo o sal- vah smeha, ki so odmevale po dvorani in drugih burnih čustvovanjih ob »zanimivih prizorih«. Vsekakor so sodne obravnave opravljale nekakšno funkcijo javnega spek- takla. Časopisi se več ali manj ne ukvarjajo z razlogi, zakaj so te obravnave tako vabljive, velikokrat pa poudarjata tako »Slovenec« kot »Slovenski narod«, kateri družbeni sloji so med obiskovalci najštevilnejši. Te obiskoval- ce, ki niso na sodišču po uradni dolžnosti, ozi- roma ne spadajo v omikani, ugledni del pu- blike, imenujeta s skupnim posmehljivim iz- razom »kriminaldoktorji«. V to kategorijo spadajo najnižji sloji, »vsa sodrga ljubljan- skega prebivalstva in razni potepuhi, ki ne- majo druzega posla«' in ki prihajajo v porot- niško dvorano »polni slame in sena v laseh, razdrapani in zakrpani, da nehotoma vsakega zasrbi, kdor jim pride blizu«.* Med občin- stvom je bilo običajno 60 do 70 takih posto- pačev, če gre verjeti časopisoma, ki med dru- gim tudi poročata, da se tovrstno občinstvo hodi na obravnave gret, kar pa prav gotovo ni edini in najpomembnejši razlog. Glede raz- 32 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 logov »Slovenski narod« piše, da hodijo »kri- \ minaldoktorji« na obravnave le iz golega sa- mopaštva in radovednosti, medtem ko »omi- kano ljudstvo« iz »nekega višjega etičnega ; čuta«.° To zanimanje javnosti seveda ni ni- \ kakršna značilnost samo slovenskega prosto- i ra, temveč je v časopisih polno tovrstnih po- ročil tudi iz tujine. Med zanimivejšimi je te- legram, poslan Slovencu iz Pariza, ki sporoča, \ da so se na sodišču v Thiersu zaradi prevelike j gneče podrle stopnice, kar je povzročilo smrt j 24 oseb, 164 pa jih je bilo poškodovanih." KRIMINAL IN KRIMINALCI Za celotno obravnavano obdobje in prav gotovo ne samo za to obdobje so značilne tožbe nad vse slabšimi časi, vse večjo ogro- ženostjo in porastom kriminala. To lahko pri- pišemo običajnemu opevanju »dobrih starih časov« kot tudi prevladujoči konservativni ideologiji, ki je prav gotovo potencirala »stare ljudske modrosti« ob primerih, da je na kak- šnem družbenem področju izgubljala tla pod nogami ali pa se vsaj počutila ogroženo ob spremembah v širšem evropskem prostoru. Lahko pa tudi toliko verjamemo časopisom, da poskusimo najti v tem neko realno pod- lago v družbenih in gospodarskih spremem- bah, seveda ne samo v 80. letih, ampak v širšem časovnem okviru 19. stoletja. V spre- membah, ki so vezane na industrializacijo in s tem v zvezi na propadanje drobnih obrti, zadolževanje kmetov, izseljevanje, in ne na- zadnje v družbenih gibanjih sredine 19. sto- letja, ki ne glede na to, kako se niso globlje dotaknila tradicionalnega slovenskega pro- stora, so vseeno, kolikor so se, prav gotovo prinesle s seboj tudi neko negotovost, strah. Vsi ti procesi, ki so na nek način ogrožali predvsem drobnega lastnika, kmeta, so vse- kakor pustili sledove tako v mišljenju kot tu- di v določenem porastu in spremembah na področju kriminalitete. Kar se tiče stanja javne varnosti in reda v Ljubljani, se oba časopisa pritožujeta nad vse večjo »nevarnostjo« in premajhnim številom redarjev (vseh skupaj 20, v službi 14 kot več- krat beremo). Tako »Slovenec« oktobra 1885 trdi, da je prevladujoče javno mnenje, ki ga slišiš v vsaki družbi, ki o tem razpravlja, »da najboljše re- darstvo v tem številu in v mestu s 27.000 pre- bivalci ne more nič opraviti«." Večkrat se omenjajo določene lokacije, kjer naj bi se zbirali razni postopači in »barabe« kot recimo v Mestnem logu na Viču, v Spodnji Šiški in po raznih ljubljanskih »šnopsarijah« (tu lahko omenimo beznico na Bregu za Ljubljanico, zai Blaznikovo tiskarno). V zvezi s tem prinaša »Slovenski narod« januarja 1884 odprto pi- smo mestnemu magistratu, ki so ga poslali »posestniki in prebivalci« Sv. Petra pred- mestja, ki se pritožujejo, da plačujejo iste davke in 'davščine, a so brez zaščite pred na- padi: »Javna nevarnost na Sv. Petra pred- mestji v ponočnem času postala je zadnji čas tu in tam tolika, da se pošten človek več ne upa v ponočnem času iti na Sv. Petra pred- mestje, ako ni k temu prisiljen, da ima svoje posestvo ali stanovanje v tem predmestji.«'* Tožbe se seveda ne omejujejo samo na Ljub- ljano, marveč poročila o povečani ogroženosti in nasilju prihajajo tudi iz drugih krajev slovenskega prostora in širše Avstrije. V zve- zi z opozorili na vse večje širjenje tatvin in drugih hudodelstev lahko na tem mestu ome- nimo tudi opozorila in ukrepe proti beračem, oziroma proti družbeni skupini, ki se v časo- pisih skriva pod skupnim imenom »delomrz- neži« in ki je predstavljala, če že ne nepo- sredne pa vsaj potencialne krivce za ogrože- nost lastnine in za zločine. Med priljubljenimi ljubljanskimi zbirališči za beračenje v prvi polovici osemdesetih let se v časopisih navaja Latermanov drevored, za katerega »Slovenski narod« aprila 1881 piše, da je »posebno spo- mladi poln beračev, ki nadlegujejo sprehajal- ce s svojim moledovanjem, ter razkazujejo bolne svoje ude, tako da se človeku dozdeva kot bi se sprehajal po koridorju kake bolni- šnice ali hiralnice«.'« Med nasveti proti delo- mrznežem, ker zakoni niso dovolj ostri, sve- tuje jeseni 1880 »Slovenski narod« napravo, ki se je v Holandiji uporabljala vse do začetka 19. stoletja — poseben zaboj, v katerega je pritekala voda in kdor je ni črpal (torej ni de- lal), je utonil. To je v skladu z razumevanjem, da »delo ni zakletstvo, temveč blagoslov, zače- tek in temelj človeških krepostij« in tako »iz- mečkom človeške družbe« edina pot, da po- stanejo koristni člani »socialnega organi- zma«.'* Ostrejši ukrepi oziroma novi zakoni proti potepuhom so bili sprejeti maja 1885 in so za tiste, ki ponujeno delo odklonijo, predvidevali različne kazni od 8 dni do 3 me- secev zapora, s pravico sodišča, da po odsluže- ni kazni odredi prestop v prisilno delavnico. O lovu na potepuhe se poroča že pred omenje- nim posebnim zakonom, po sprejetju zakona pa je tovrstno polnjenje prisilnih delavnic do- živelo še večji razmah. V »Slovenskem na- rodu« v začetku avgusta 1885 beremo: »V smislu novega zakona proti delomrznim lju- dem, potepuhom in prosjakom bilo je včeraj v Ljubljani zaprtih 80 beračev in 31 bera- čic.«'5 Ti ukrepi pričajo na eni strani o po- večanem številu potepuhov, na drugi strani KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 33 pa o spremembah, zaradi katerih so potepuhi vse bolj postajali »tujek« na »družbenem organizmu«, ki ga je potrebno odpraviti ali vključiti v delovni proces. Sami zakoni pro- ti beračem in beračenju in posledice, ki so iz njih sledile, so v javnosti kljub načelnemu odobravanju vzbudile mnoge moralne in tudi drugačne pomisleke — predvsem v »Sloven- cu«, vezane na krščansko moralo in usmilje- nje. Posebna značilnost slovenskega prostora, kot lahko sklepamo po poročilih iz porotnih obravnav in vesteh, ki so najpogostejše na področju kriminala, so razni uboji, ki zaradi razširjenosti spadajo v neke vrste vaško fol- kloro. O njihovi razširjenosti priča tudi dopis, ki ga je deželni predsednik baron A. Winkler poslal knezoškofijskemu konsistoriju in ga je junija 1884 po »Ljubljanskem listu« povzel »Slovenec«: »Iz premnogih poročil c. kr. okrajnih glavarstev zadobil sem na svojo ža- lost utemeljeno prepričanje, da se v zadnjem času na Kranjskem, zlasti po deželi, med kmetskim prebivalstvom množe in ponavljajo čestokrat brez vsakega vzroka nagajanja in tepeži, kterim slede krvave poškodbe, dosti- rat tudi uboji«," in dalje kot glavni razlog navaja »žganjepitje« in poziva domoljubno kranjsko duhovščino, da podučuje neuko mladino. »Slovenec« pismo komentira, da se duhovščina sicer trudi, da bi pa več uspeha med ljudstvom, ki je »poživinjeno« od žganja, imela roka zakona. Uboji so resnično največ- krat vezani na krčmo in razne družabne pri- reditve — veselice, svatbe.'' Posebne pritožbe, ki jih lahko beremo v zvezi z uboji ob takih priložnostih, so pritožbe o ubojih pri žegna- njih pri podružnični cerkvi, o čemer priča tudi pregovor, ki se je uveljavil med ljudstvom, da »žegnanje ni bilo popolno ako niso nobenega ubili«.'* Odgovor, zakaj posebno ob tej prilož- nosti, je v tem, da so podružnične cerkve obi- čajno bile na robu »farnega« ozemlja in so se tam srečali pripadniki sosednjih vasi. Ne da bi zdaj naštevali razne primere in pisano pa- leto bolj ali manj nesmiselnih razlogov in povodov, ki jih je v časopisju vse polno, lahko v zvezi s poboji omenimo še en tipičen primer, in sicer napade na tujce oziroma na vsakega »mestjansko oblečenega človeka«. Vsi ti dogodki in zapisi o njih dajejo vpogled v zaprtost in tradicionalnost slovenske vasi in s tem v zvezi tudi v specifičnost kriminala na slovenskem podeželju, ki mnogo več dolguje preteklosti kot »sedanjosti«. Mladi, takrat že zelo cenjeni advokat dr. I. Tavčar, je na neki sodni obravnavi v zvezi z ubojem, kakor na- vaja »Slovenski narod«, rekel, »da je uboj ža- lostna bolezen na Kranjskem, da pa ima on in ž njim vsi prijatelji slovenskega naroda tako zavest, da zdaj, ko se od dneva do dne- va bolj širi mej slovenskim narodom sloven- ska knjiga, se bode ta grda bolezen s časom mej narodom uničila«.'^ Kljub izdatnim po- ročilom o ubojih iz različnih slovenskih kra- jev se v časopisih pojavi mnenje, da je poboj predvsem značilnost alpskih krajev, oziroma zasledimo tudi misel, da »to klicanje na koraj- žo ni v slovanskem duhu, marveč je nekako svojstvo alpinskih krajev in je od Nemcev pri- šlo v našo deželo«.^« V zvezi s pretepi lahko omenimo še eno značilnost, in sicer pretepe z Nemci in »nemškutorji« ob raznih družabnih prireditvah in drugih priložnostih. Poročila o tovrstnih dogodkih običajno prerasejo v mednacionalne polemike in obtoževanja. Takšen dogodek, ki je daljši čas polnil strani različnih časopisov in celo pripeljal do pre- povedi določenih člankov in sporov pred so- diščem, se je zgodil julija 1880 pri Medvodah — tako imenovana medvodska afera. Zadeva se je zaključila šele decembra istega leta z ob- sodbo 18-letnega kmečkega fanta na eno leto težke ječe zaradi lažje poškodbe štirih Nem- cev (članov ljubljanskega nemškega pevskega društva — »Liedertaflerjev«), s čimer so se po pisanju slovenskih časopisov »predstavniki nemštva« na slovenskem dokončno osmešili. Med primeri, ki so posebej vznemirjali slo- vensko javnost in polnili časopisje, je prav gotovo ropar F. Guzej, imenovan tudi Sarkelj ali Graselj, »strah Spodnjega Stajerja«, oko- li katerega so se tudi s pomočjo časopisov raz- pletle mnoge legende. Tako beremo redno o njegovih podvigih, o begu iz ječe 1878. leta, o nagradi 150 gld, ki je bila razpisana na njegovo glavo, še posebej pa so se o njem razpisali ob njegovi smrti septembra 1880, ko je bil ubit v boju z žandarsko patruljo v Jelcah pri Kozjem. O njegovi smrti »Sloven- ski narod« med drugim poroča, da so »ljud- je od vseh krajev skupaj vreli, da je bilo ljudstva toliko, kakor bi bil semenj.. .«*' Ogledamo si lahko še en primer, in sicer zlo- činca, ki je postal pojem »surovega človeka«, »risa v človeški podobi« in »krvoloka 80-ih let« kot ga imenujeta časopisa. Januarja 1884 poroča »Slovenski narod«, da so na Du- naju prijeli Hugona Schenka, ki je obljubljal ženskam zakon, tudi preko časopisnih ogla- sov, nato pa jih oropal in umoril sku- paj s svojim bratom Karlom in nekim Slosarekom. Primer je vzbudil veliko zani- manje in časopisa tudi poročata o izidu dveh knjig, in sicer ene v Mariboru z naslovom »Morilec Hugon Senk in njegova dva tova- riša«, ki jo je založil in tiskal Janez Leon in o kateri »Slovenski narod« piše, da je »go- 34 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 tovo zanimljivo berilo za vsacega, ki rad cita kriminalne slučaje«,^ in druge na Dunaju (»Hugon Senk in njegovi zločini ali morilci deklet in njih žrtve«), katere izid »Slovenec« cinično komentira, da je to roman »po najno- vejšem okusu in da mora biti mičen«.^ 22. 4. 1884 sta bila Hugon Senk in Slosarek obe- šena, Karla Senka pa je cesar pomilostil in mu je kazen bila spremenjena v dosmrtno težko ječo. »Slovenski narod« z obešanja spo- roča, kot je to navada, zadnje besede obe- šencev, po obešenju pa so, kot je bila še vedno praksa, stavili na loteriji na razne številke v zvezi z obešenci. V »Slovenskem narodu« be- remo naslednje kombinacije: »V Trstu so najbolj stavile 2 (število obešencev), 7 (ura obešenja), 22 (dan obešenja), 38 (vešala). Du- najske loteristovke so pa stavile 4 (število umorjenih deklet), 26 (starost Slosarekova), 35 (starost Senkova) in 99 (velik strah obe- šencev).«** Kot poročajo časopisi, je veliko zanimanje za obravnavo vladalo predvsem med ženskami. Posebna senzacija v Ljubljani je bila, ko se je zvedelo, da si je s Senkom dopisovala tudi neka gospa iz Ljubljane. »Slo- venec« je primer izkoristil za napad na časo- pisje, ki objavlja ženitne ponudbe in druge pohujšljive članke in kot svarilo dekletom, »koliko se jim je treba varovati pregrešnega znanja«.*^ Predvsem pa je obsodil pisanje o Senkovih žrtvah kot žrtvah ljubezni: »Take žrtve svet povzdiguje in to vzbuja tisto ne- sIeuio čutnost, ki vlada po večih mestih. Tako usmiljenje ni krščansko usmiljenje, ne vzgaja ljudstva, kdor poveličuje ali izgovarja po- čutno ljubezen in samomore, kakor to dela- jo podlistkarji po časnikih, naj se nikakor ne čudi, da je takih ljudi čem dalje temveč na svetu.«** Na nekem mestu v skladu s tem »Slovenec« celo piše, da je Senk moril »možev željne ženske«.®' Posebno mesto med novicami o zločinu ima- jo poročila o političnem kriminalu (umorih, atentatih). To so v glavnem novice o dogod- kih iz tujine, ker direktno političnih zločinov razen »iredentističnih bomb« v Trstu,®^ raz- bitih šip, pretepov na shodih in volilnih zbo- rih v slovenskem prostoru ni. Med atentati v tujini v časopisih posebej odmeva atentat na ruskega carja Aleksandra II., ki povzroči vsestransko žalovanje za »prvim med Slo- vani«, ki, kot piše »Slovenec«, Rusiji sicer ni dal ustave, da pa je tudi »diktatura, ako je izročena tako blagemu in plemenitemu možu, kakršen je bil car osvoboditelj, nekaj veli- častnega in impozantnega«.'*' Atentat na Aleksandra II. oziroma atentati, saj je pred tem bilo 6 neuspelih atentatov, so sprožili polemiko proti Nemcem v smislu, da je »ruski nihilizem« plod nemškega in židovskega vpli- va v Rusiji, za to se kot dokaz med drugim navaja tudi ime nekega ujetega vodje »nihi- listov«, ki se je imenoval Deutsch.«* Kot za- nimivost lahko omenimo novico v »Slo- vencu«, v kateri dopisnik pravi, da je slišal ljudi govoriti, da so »ruskega carja gvišno Slovenci ubili, zato ker je z Nemcem držal«.«' Poleg omenjenega atentata je odmeven v slo- venskem tisku tudi političen kriminal, vezan na radikalno anarhistično strujo v delavskem gibanju, ki ga meščanski tisk ne obravnava ločeno od ostalega kriminala, kar lahko ilu- striramo s primerom iz »Slovenskega naro- da«: »Umor detektiva Blöcha (žrtev anar- histov, op. a..) v Florisdorfu je močno pre- strašil naše vladne kroge in sploh občinstvo. V kratkem času je umorjen drug policijski organ in zraven roparski umor Eisertov in njegovih dveh otrok ter grozovita Schenkova hudodelstva. Socijalno vprašanje trka z gro- zovitimi čini na vrata posedujočih in vladajo- čih.««^ Članki o napadih, umorih in ropih, za katere je bilo odgovorno gibanje in posa- mezniki, ki so si, kot piše »Slovenski narod«, »umor in rop zapisali na krvavi svoj pra- por«,«« sezačno intenzivneje pojavljati v no- vicah jeseni leta 1882 in dosežejo višek v letu 1884, ki se v časopisih sploh navaja kot leto, v katerem so bili anarhisti prvi sovražniki Evrope. Anarhiste časopisi imenujejo tudi »najnovejše brezdomovince«, torej z izrazom, ki je običajno namenjen Zidom. Vladajoče strukture izkoriščajo radikalno anarhistično strujo za obračun s celotnim delavskim gi- banjem. V skladu s tem spada v ta čas tudi proces proti ljubljanskim »krvavcem« na čelu s F. Zeleznikarjem, vpeljava izjemnega sta- nja na Dunaju in zakoni proti anarhistom, (katere »Slovenski narod« smatra za nevarne ustavnemu življenju) in septembra 1885 že beremo v »Slovencu«, da je o »anarhistih svet kar popolnoma utihnil«.«* VZROKI ZA KRIMINAL z vzroki za zločin se količinsko več ukvarja »Slovenec«. Ta kvantiteta sicer ne pomeni tudi »kvalitete«, temveč se skozi celotno ob- dobje v različnih odtenkih pojavlja misel, da je zločin le posledica »novih, brezvernih ča- sov«, liberalnega napredka, »humanitete«, »židovstva«. »Slovenec« se pri napadih na li- beralizem in »obrambi vere« ne omejuje le na načelne kritike liberalizma nasploh, ampak ob posameznih priložnostih napada vse, kar je liberalizem prinesel v slovenski prostor tako na področju gospodarstva, šolstva, kot v sodno kazenski praksi (porotna sodišča) in kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 35 zakonodaji, do vseh oblik duhovnega življe- nja. Pri tem je seveda treba biti pozoren, kaj (vse) je za urednike »Slovenca« in prav go- tovo tudi za velik del slovenske javnosti libe- ralizem — pojav, za katerega »Slovenec« med drugim piše, da nič ne pomaga, da mu pesniki in moderni vzgojitelji »devajo na glavo pisa- no lepo kapico, rožičkov mu vendar ne mo- rejo pokriti in nihče ne verjame volku v ovčji obleki, ki zapeljuje verno ljudstvo«.** Odgovor, zakaj »Slovenski narod« na to di- rektno ne odgovarja, lahko poiščemo v tem, da sprejema krščansko konservativni plašč, pod katerim skupno nastopa proti nemškemu liberalizmu in »židovstvu« in pristaja na ve- ro kot temelj, brez katerega ni slovenskega naroda in ki jo je nujno braniti. In tako lahko tudi v »Slovenskem narodu«, čeprav v manjši meri kot v »Slovencu« zasledimo kritike li- beralizma (ki je v takem primeru seveda vedno nemški) in pa predvsem zapise proti Zidom. Vse to seveda lahko pripišemo tudi splošnemu slovenskemu kulturno-ideološke- mu modelu, ki je nenaklonjen tako židovstvu kot tujini, posebno pa seveda Nemcem. Za našo problematiko je še posebej zanimivo, kaj vse pokriva pojem »Žid«, ki ima v struk- turi krivcev za zločin posebno mesto in si ga bomo tudi posebej ogledali. Zid (Jud) in židovstvo se v slovenskih časo- pisih tega obdobja enači s pojmi: oderuh, go- ljuf, skopuh, liberalec, kapitalist; Zide imenu- jejo z raznimi žaljivimi izrazi, kot je »uma- zani Zid«, »obrezanec Abrahamov« in drugi- mi, ki kažejo na nečistost, pokvarjenost in so vzeti iz pisane palete antisemitskih domislic. Zid se v zvezi z zločinom pojavlja na dva načina: na eni strani kot posredni krivec, kot »oče liberalne dobe«, kot »liberalec«, kar je sinonim za kapitalista, ki neusmiljeno iz- koriš^ča delavce in ustvarja nemogoče social- ne razmere, in na drugi strani kot neposredni morilec, ki ritualno ubija kristjane oziroma krščanske otroke. Vse to Zida umešča v nek poseben položaj v hierarhični družbeni struk- turi. Zid j e so spoznani za idealne krivce, kar lahko ilustriramo s primerom iz »Slovenskega naroda«, ki ob nekem samomoru piše, da se francoska in po njenem zgledu tudi »naša« policija ravna po načelu, da je treba pri vsa- kem takem skrivnostnem dogodku poiskati žensko, ki je marsikdaj krivec, da pa so začeli v zadnjem času tudi »Abrahamovi potomci tekmovati v tej zadevi z nežnim spolom...« in nadaljuje, da se bo torej treba vprašati: »Kje je Zid, ki je bil v tem slučaju udele- žen.«" Odgovor na vprašanje, zakaj je ravno Zid prišel nat o mesto prvega med krivci oziroma sovražniki, ne samo slovenskega am- pak širšega evropskega prostora, lahko poišče- mo v tem, da je Zid »tujec« — »brezdomovi- nec«, kot ga imenujejo časopisi in pripadnik druge vere. Poleg tega ni zanemarljivo, da se Zidje poosebljeni v enem »Zidu — izdajalcu«, smatrajo odgovorne za Kristusovo kri- žanje in trpljenje. To naj bi bil židovski izvir- ni zločin in krivda, ki se podeduje in stalno ponavlja, saj Zidi še vedno uporabljajo kri krščanskih otrok za obredni kruh (»opresni kruh«), kot to trdi iracionalna ideologija, slo- neča na sprevrnjenem razumevanju židovske religije in njenih zakonov. Pomemben ele- ment slovenskega antisemitizma je povezo- vanje židovstva z nemštvom. Zide navajajo kot glavno podporo nemško-liberalne, kr- ščanstvu in Slovencem sovražne stranke. Eden najodmevnejših sodnih procesov v 80. letih je sojenje skupini Zidov, na čelu z rabi- nom, ki so bili osumljeni ritualnega umora krščanskega dekleta Ester Solymossy v Tisza Eszlaru na Ogrskem. Celotno dogajanje v zvezi s sodnim procesom in sam proces sta časopisa redno spremljala in prinašala razne članke in pričevanja o podobnih primerih iz zgodovine, ki so »nedvomno« pričali o židov- ski krivdi in o procesih, na katerih so bili Zidje oproščeni zaradi svojega vpliva in moči denarja. S tem sta časopisa pripravlja- la teren, da je ravno kasnejša oprostitev osumljenih Zidov postala dokaz o vsepre- dvidevnosti družbe z židovstvom, oziroma do- kaz za njihovo krivdo. Ze pred koncem obravnave se je prav- da proti Judom »spremenila« v »judov- sko pravdo«, o kateri »Slovenec« piše, da »širi moralno pri vidne j e med ljudstvom«. *' Kljub temu, da v časopisih beremo tudi o drugih podobnih primerih v tujini, je zgoraj omenje- ni dogodek postal pravi »simbol« židovskih umorov, oziroma je v njem antisemitizem vedno našel »dokaz« za svojo aktivnost, če- prav in ravno zato, ker pravega dokaza ni bilo. Odmeven v domačem tisku je tudi pro- ces, ko so Slovenci dobili svojega Zida, in si- cer tatu Abrahama Diamanta, ki je kot sluga ukradel precej veliko vsoto denarja januarja 1887. O njem se časopisi razpišejo, da je bil »pravi Zid«, član »mednarodne zadruge mo- dernih rokovnjačev«, poleg tega pa ga je oškodovani stranki za slugo predlagal neki Nemec. In lahko še dodamo, da je eden od produktov antisemitizma tudi stalno prešte- vanje in poročanje o številu Zidov. Tako la- hko v časopisu beremo, kdaj je prvi Zid stopil v službo »pomožnega zdravnika« v Ljubljani in ob tej priložnosti »Slovenec« piše: »Tedaj še tega je bilo treba, da se gospodje deželni odborniki pokažejo v svojem popolnem na- 36 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 x9b7 sprotji z revnim katoliškim narodom.««* Se isti mesec, ko je »Slovenski narod« poročal o prvem Zidu, ki je kupil hišno posestvo v Ljub- ljani, se je zbralo 40 uglednih meščanov, ki so razpravljali o tem, kako bi omejili in pre- prečili razširjanje Zidov in njihove »konku- rence« v Ljubljani.«' Ali kot piše o Židih na Slovenskem »Slovenski narod«: »Naša domo- vina slovenska ni še mnogo poplavljena z ju- dovskim živi jem. Vendar pa s tem ne pra- vimo, da so nam ti, kar jih imamo Judov, bili kdaj dobro došli gostje, Slovenec se je te- ga mrčesa branil vselej in povsod, kjer se je le mogel.«*" Med drugimi vzroki navajata časopisa še socialne razmere in alkoholizem. Posebno nevarno za »narodovo zdravje« naj bi bilo pitje žganja (šnopsa), ki je v tem prostoru po poročilih časopisov najmlajši in najpopular- nejši alkoholni proizvod, ki se je vse bolj ši- ril in postajal eden glavnih krivcev za vse večjo surovost. Po »Slovenskem narodu« je bilo 60 odstotkov »hudodelstev« storjenih v pijanosti. Da je »žganjepitje« v tem času resnično zajelo slovenske dežele, pričajo mno- ga poročila iz porotnih obravnav.*' Tako tudi eno od rešitev za odpravo hudodelstev vidita oba časopisa v obdavčenju žganja, točnem ve- černem zapiranju in nadzoru nad »šnopsari- jami«. Najbolj razširjen naj bi bil alkoholizem na Koroškem, za kar vidi »Slovenec« glavni razlog v tem, da je to dežela, v kateri je dolga leta gospodoval »brezverski liberalizem«. Pogosto, predvsem v »Slovenskem naro- du«, beremo novice, ki se začnejo ali konča- jo z besedami »Revščina je pritirala ... do te- ga groznega dejanja.« Ali pa: »Letos zavoljo vseobčega pomanjkanja gredo krast celo taki, ki se prej nikdar niso ukvarjali s tem res zaničevanja vrednim obrtom.«** Pri tem mo- ramo poudariti, da »Slovenec« vidi revščino, alkoholizem in druge vzroke le kot rezultat li- beralizma, pomanjkanja vere in ne kot samo-' stojen vzrok. To vsepovezanost vzrokov za zločin, ki prav gotovo ni samo neusahljiv vir opozarjanj »Slovenčevega« uredništva pred »novimi časi«, ampak je prisotno tudi v širši javnosti, bi lahko na kratko strnili tako, da »liberalni kapitalizem« razlasti kmeta, delav- cu vzame dobiček, vero (pri tem imajo po- membno vlogo časniki,*« »nova šola«), ljudje brez vere nimajo tolažbe, zapadejo v obup, V zločin, pridejo v ječo, kjer se pa ne pobolj- šajo ali kot piše »Slovenec« sam: »Cesa pa naj se srborit in po šnopsu omamljen fant še boji, kadar je v slovenskih knjigah citai črno na belem, da ni Boga in ne hudiča? Morda okrajnega ali deželnega sodnika? Ga v ječo obsodit? I kaj zato? Hrano ima boljšo kakor^ doma, če kaj dela, ima še zaslužek zraven, z današnjimi pitalnicami jih bodo pač malo ukrotili, še manj pa poboljšali.«** Ta citat pa nas tudi vpelje v problematiko kaznovanja in kaznilnic, ki sem jo uvrstil v poglavje o vzrokih za zločin, ker v slovenski javnosti v 80. letih prevladuje mnenje, da se »hudodelniki množijo, ker se jim v ječah boljše godi, kakor poštenemu kmetu pri nje- govem trdem delu«.*' Ali drugače rečeno, sodno kazenski sistem naj bi zaradi svoje »blagosti« ne odvračal, temveč »spodbujal« kazniva dejanja. Za »Slovenca», ki se bolj ali manj prikrito zavzema za vrnitev telesne kazni, je ta pojav tipična značilnost brezbož- nega liberalizma, ki svojo »humanost« kaže samo v preveliki skrbi za hudodelce. Mnenje, da so ječe prenapolnjene in da se kaznjenci vanje radi vračajo, ker hrepenijo po »preoku- sni prežganki in tečnih cmokih«, je v slo- venski javnosti prav gotovo močno ukore- ninjeno. Tako tudi »Slovenski narod«, ki ima običajno več posluha za kaznilniško proble- matiko, ne zaostaja za »Slovencem« pri na- vedbah o predobrih razmerah v kaznilnicah. Iz časopisnih poročil, ki se z ječami ukvarjajo posredno pa lahko razberemo, da razmere le niso bile tako rožnate, marveč so ječe bile temne, vlažne in nezdrave.*« V poročilih o šir- jenju epidemičnih bolezni vidimo, da se v kaznilnici na Gradu in prisilni delavnici bo- lezen običajno najprej pojavi in najkasneje izgine. Tako so kaznilnice merilo za pojav in širjenje epidemij: »V prisilni delavnici v poslednjih dveh dneh ni nikdo več za kole- ro zbolel, torej je upati, da je kuga zaduše- na.«*' Med spremembami, o katerih lahko konkretno beremo v časopisih, so poizkusi, da bi se v kaznilnice vpeljala elektrika, za- hteve po ločevanju kaznjencev po letih in teT ži prestopka in pa delo kaznjencev na ure- janju zemljišč. To zadnje, predvsem kot re- zultat pritožb (glej opombo 14) v zvezi s kaznilniškim delom, ki naj bi s konkurenco škodovalo obrtnikom. Sploh se problematika kaznilnic in prisilnih delavnic v tem obdobju največkrat pojavlja v časopisih prav v zveži s tovrstnimi pritožbami. < SMRTNA KAZEN Pisanje o smrtni kazni se v 80. letih v glav- nem omejuje na razna poročila o usmrtitvah. Za tovrstne novice je običajno, da se v njih poroča o zadnjih obsojenčevih besedah in zad- njih trenutkih njegovega življenja in to kot je navada, čim bolj podrobno, v zameno za živo sliko oziroma prisotnost na morišču. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 37 Usmrtitve v tem obdobju niso več javne, mar- več se dogajajo za zidovi sodnih poslopij in jetnišnic. V poročilih naletimo na različne pre- tresljive primere, kot na primer: »Z rabelnom in njegovimi hlapci se je boril skoraj pol ure. Morali so vojaki na pomoč priti. Na vislicah prigriznil si je svoj jezik iz same togote, ka- kršno življenje, taka je smrt.«** Smrtna kazen se v tem obdobju ima ne le za samo po sebi umevno, ampak celo za edino še preostalo pra- vo kazen. O njej beremo, da je »orožje, s katerim bra- ni človeška družba svojo varnost«,*" oziroma se navaja njena zastrašilna kot tudi povračilna funkcija. Pojavljajo pa se tudi drugačne ten- dence v glavnem iz liberalnih vrst, ki so kljub vsemu imele določen vpliv. To lahko vidimo iz razprave, ki se je razvila ob predlogu o odpravi smrtne kazni, v »kazenskem odseku« na Dunaju, februarja 1883. Zagovorniki smrt- ne kazni so na glasovanju prevladali samo za 1 glas (8 : 7).'» Razprava o smrtni kazni se je nadaljevala ob koncu obravnavanega obdobja v zvezi s predlogom na državnem zboru, da se ustanovi poseben odsek, ki bo na »uradnem posvetovanju« preučil kazenski zakonik.'* Maja 1889 beremo, da je ta »stalni kazensko postavni odsek« začel zasedati in eden od predlogov je bil tudi predlog dr. Koppa, ki je zahteval odpravo smrtne kazni. Predlog je bil takrat zavrnjen z 10 : 4 glasovom. Zavr- njen je bil tudi drugi predlog v zvezi s smrtno, kaznijo, ki je nasvetoval »iskanje« lažjih in hitrejših načinov usmrtitve in pa »upošteva- nje obsojenčeve želje«.^* V malo drugačni ob- liki je bil ta predlog vključen v resolucijo decembra istega leta, ob zaključku posveto- vanja »kazenskega odseka«, in sicer se je gla- sil, da se »pozivlje vlada«, da »uvažuje ali ne bi bila mogoča hitrejša in manj bolestna izvršitev smrtne kazni in da predloži dotično postavo«.^ Zahteva o odpravi smrtne kazni je bila torej neupoštevana in izključena, so pa ostala delno odprta vrata za določene teh- nične spremembe na tem področju. V zve- zi s tovrstnimi spremembami oba časopisa po- ročata marca 1887 iz New Yorka, o načrtih za zamenjavo obešanja z usmrtitvami z elek- triko, oziroma o prvih najavah tovrstnih usmrtitev maja 1889. Usmrtitev z elektriko naj bi bila po mnenju časopisov brez bolečin in trenutna. ZAKLJUČEK Na tem mestu lahko zaključimo z besedami, da predstavlja zločin v slovenski javnosti in tisku nekaj »tujega«, nekaj, kar je prineseno od »zunaj«. In sicer na eni strani s spremem- bami, ki so tuje tradicionalnemu slovenskemu krščanskemu prostoru in ki ga rušijo tako v socialno gospodarskem kot duhovnem smi- slu in na drugi strani z neposrednimi tujimi vplivi preko tiska, tujcev (Ciganov, Lahov, Zidov)... To je seveda v skladu z vse bolj ofenzivno nacionalno ideologijo in politiko, ki se oblikuje ravno ob nasprotovanju in raz- liki s »tujim«, in ki za svoje cilje »izkorišča« tudi zločin. V časopisih to konkretno odseva v različnih mednacionalnih polemikah v zvezi z zločinom (pogostost poročanj o »surovosti na Nemškem« in obratno) oziroma ob razpada- nju enotnosti (slogaštva) tudi v vse ostrejših polemikah med strujama. OPOMBE 1. »Slovenski narod« je dnevnik že od 1873. leta, medtem ko postane »Slovenec« dnevnik šele julija 1883, do takrat pa izhaja trikrat na teden, torej je v tem času, kar se informativnosti tiče, v slabšem položaju. — 2. Slovenec, št. 140, 20. 9. 1883. — 3. Slovenski narod, št. 100, 4. 5. 1885. — 4. Ob pretepu na St. Jakobskem trgu beremo: »Gledalcev je bilo na stotine, policaja kakor po navadi ob jednakih prilikah nobene- ga.« Slovenski narod, št. 102, 5. 5. 1880. Ali pa: »Zbralo se je par sto ljudi na mestnem trgu, da si ogledajo mladega tatu.« Slovenec, št. 229, 8. 10. 1887. — 5. Slovenski narod, št. 289, 18. 12. 1882. — 6. Slovenski narod, št. 71, 30. 3. 1886. — 7. Slovenski narod, št. 50, 2. 3. 1883. — 8. Slovenski narod, št. 57, 8. 3. 1884. — 9. Sloven- ski narod, št. 232, 8. 10. 1884. — 10. Slovenec, št. 131, 12. 6. 1885. — 11. Slovenec, št. 232, 12. 10. 1885. — 12. Slovenski narod, št. 13, 16. 1. 1884. — 13. Slovenski narod, št. 87, 17. 4. 1881. — 14. Iz govora prof. Sukljeta v deželnem zboru ob izročitvi obrtniške peticije, ki je zahtevala ukinitev kaznilniškega dela, oziroma preusmeri- tev na področja, kjer ne bodo več konkurirali z nizkimi cenami na izdelke za vojsko, poljska dela, urejanje zemljišč. Slovenski narod, št. 45, 25. 2. 1886. — 15. Slovenski narod, št. 173, 1. 8. 1885. — 16. Slovenec, št. 141, 21. 6. 1884. — 17. V spisu »Kaj uničuje naše kmete?« med dru- gim beremo: »Pleše kot blazen, da bi pokazal, kako umeje plesati, pije za stavo, da se pokaže, kako zna piti, skušajo eden drugega podreti na tla, da pokažejo, kako so močni — naposled se pa zares zgrabijo, toda to se ne more več nazivljati junaštvo, to je v obče poboj!« Slove- nec, št. 221, 26. 9. 1889. — 18. Slovenec, št. 88, 20. 4. 1887. V Slovencu se v tem času razvije tudi polemika o tem, da bi zaradi škodljivih posledic taka žegnanja opustili. — 19. Slovenski narod, št. 57, 8. 3. 1884. — 20. Slovenec, št. 156, 9. 7. 1884. — 21. Slovenski narod, št. 212, 16. 9. 1880. — 22. Slovenski narod, št. 80, 7. 4. 1884. — 23. Slovenec, št. 100, 1. 5. 1884. — 24. Sloven- ski narod, št. 96, 26. 4. 1884. — 25. Slovenec, št. 17, 21. 1. 1884. — 26. Slovenec, št. 31, 7. 2. 1884. — 27. Slovenec, št. 19, 23. 1. 1884. — 28. Eden 38 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 takih odmevnejših dogodkov je bila bomba v času otvarjanja Tržaške razstave avg. 1882, ob 500. obletnici priključitve Trsta Avstriji, ko je bil na obisku v Trstu nadvojvoda Karel Lju- devit. Mrtev je bil en dijak in več ranjenih. Slo- venski narod, št. 177, 4. avg. 1882. — 29. Slove- nec, št. 31, 17. 3. 1881. — 30. Slovenski narod, št. 46, 26. 2. 1880. — 31. Slovenec, št. 32, 19. 3. 1881. — 32. Slovenski narod, št. 23, 28. 1. 1884. — 33. Slovenski narod, št. 135, 14. 6. 1884. — 34. Slovenec, št. 216, 23. 9. 1885. — 35. Slove- nec, št. 25, 30. 1. 1884. — 36. Slovenski narod, št. 10, 13. 1. 1883. — 37. Slovenec, št. 81, 11. 7. 1883. — 38. Slovenec, št. 56, 12. 5. 1883. — 39. Slovenski narod, št. 174, 30. 7. 1884. — 40. Slo- venski narod, št. 64, 16. 3. 1889. — 41. »Porotne sodnije v letošnjem prvem zasedanji imajo večji del z ljudmi opraviti, ki so se šnopsa siti pre- tepavali in kakor po navadi tega ali onega po- bili. Paragrafi so večji del še iz tiste dobe, ko šnopsa naš narod še poznal ni in torej tudi pobojev ni bilo toliko na dnevnem redu, kakor jih je pa dandanes.-« Slovenec, št. 59, 11. 3. 1884. — 42. Slovenski narod, št. 61, 14. 3. 1880. — 43. »Castnikarstvo v tej reči ni popolnoma brez krivde, zlasti židovsko-nemško, pa tudi slovensko ni brez velikega zadolženja. Kdo starejših se še ne spominja, kako je pred 10 do 12 leti neki dnevnik deloval (»Slov. narod-«, op. a.), zago- varjal novo ero: liberalno postavodajalstvo, no- vo šolsko odgojo, kako nesramno je udrihal po duhovščini in vseh krščansko-konservativ- nih merodajalnih, da tudi sv. obredom katoliške cerkve, celo najsvetejšim resnicam ni prizana- šal. Kar so liberalni častniki sejali, je pognalo in rastlo, sedaj pa sad rodi, pa ga bo še rodilo še, da ga ne bomo le mi ubogi kmetje okušali, ampak tudi zanikrnim časnikarjem postal bode še dovolj kisel.-« Slovenec, št. 210, 12. 9. 1884. — 44. Slovenec, št. 212, 15. 9. 1884. — 45. Slovenec, št. 123, 5. 11. 1881. — 46. Maja 1889 se v držav- nem zboru govori o slabem stanju sodišč in zaporov, posebej ječe v Gorici so omenjene kot nezdrave in ne dovolj varne; da povzročajo veliko stroškov, ker morajo obolele bolnike po- šiljati v bolnišnico. Slovenski narod, št. 115, 18. 5. 1889. — 47. Slovenski narod, št. 252, 4. 11. 1886. — 48. Slovenec, št. 175, 31. 7. 1884. — 49. Slovenski narod, št. 296, 28. 12. 1882. — 50. Slo- venec, št. 16, 6. 2. 1883. — 51. Slovenski narod, št. 111, 14. 5. 1889. — 52. Slovenec, št. 123, 29. 5. 1889. — 53. Slovenec, št. 278, 3. 12. 1889. Poleg Slovenskega naroda 1880—1890 in Slo- venca 1880—1890 je avtor članka upošteval še: — Slovenski pravnik 1881—83, 1888, 1889. — Peter Vodopivec, Smrtna kazen v tisku na Slovenskem (1848—1878), Kronika 1., 1977. — Christopher Hibbert, Zgodovina zločinstva in kazni, Ljubljana 1965. — Michel Foucault, Nadzorovanje in kazno- vanje, Ljubljana 1984. — Žan Delimo (Jean Delumeau), Strah na za- padu, Bibl. »Zamak kulture«, Vrnjačka banja, 1982. — F. Gestrin — V. Melik, Slovenska zgodo- vina 1792—1918, Ljubljana 1966. — Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja. Globus Zagreb 1982. — Jasna Fischer, Cas vesolniga socialnega punta se bliža, Krt 12., Ljubljana 1984. — Židovsko vprašanje. Problemi 1985. UBOŽNA OSKRBA V LJUBLJANI NA PRELOMU IZ 19. V 20. STOLETJE 2ARKO LAZAREVIČ Naloga mestne občine v Ljubljani je bila skrb za reveže. To so izvajali s podpiranjem revnih oseb z denarjem in hrano ter z vzdr- ževanjem socialnih zavodov. Čim bolj se bli- žamo koncu 19. stoletja, tem bolj je rastla zavest, da mora javna oblast skrbeti za reve- že poleg številnih karitativnih društev.' Ta miselnost odseva tudi v zakonodaji. Tako je občinski red nalagal občini dolžnost nepre- stano skrbeti za svoje reveže. Ce niso zadosto- vala sredstva dobrodelnih in ubožnih ustanov, je morala občina manjkajoča sredstva dodati iz svojega proračuna.* Deželni zakon iz leta 1883 je precej podrobno določil dolžnosti ob- čine do njenih ubožcev. Razdeljen je bil na 6 delov. Za reveža je veljal tisti, ki ni mogel sebi in svoji družini priskrbeti nujnih živ- ljenjskih potrebščin. Take osebe je morala občiiia podpirati na različne načine, odvisno od svojih možnosti in vsakega primera pose- bej. Tako je bil revež upravičen do naslednjih podpor: a) Sprejem v ubožnico b) Podpora v denarju ali življenjskih po- trebščinah.^ Dnevne podpore so bile po 20 vinarjev za odrasle osebe, od 12 do 24 vinar- jev za otroka (od 1895 do 1910),* meščanske podpore po 60 in 40 vinarjev (leta 1910),* občasne podpore, nakazila za brezplačna zdravljenja, itd.. c) Zasebna (privatna) oskrba. Reveža so lahko občine izročile na svoje stroške v za- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 39 sebno oskrbo. V tem primeru je postal »član« oskrbnikove družine in mu je bil dolžan vso potrebno pokorščino in spoštovanje. d) Naturalna oskrba. Ta je potekala od hiše do hiše. Revež je imel določene naslove, kjer se je zglasil ob določenih dnevih in tam do- bival hrano. Pri dobrotnikih so morali reveži opravljati vsa dela, ki so jih bili zmožni opra- viti. Od take »oskrbe« so bili izvzeti otroci do 14 let starosti brez spremstva staršev, blazni, slepi, pohabljeni, poročeni, če je to motilo njihovo zakonsko življenje, ljudje z nalezljivimi boleznimi in splošno nevarne osebe. Prav tako je morala občina skrbeti za zdravstveno nego obolelih revežev in jih v primeru smrti pokopati na občinske stroške. Dolžnosti občine so segale tudi na področje vzgoje otrok v ubožni oskrbi. Tu je občina morala skrbeti, da so se otroci »nravstveno- pobožno« vzgajali in redno hodili v šolo. Vsem revežem je bilo strogo prepovedano beračenje. Občinski svet je smel izjemoma dovoliti posameznim izmed njih, da so nabi- rali darove na določen dan. Za to so morali imeti posebno dovoljenje, ki jih župani niso smeli izdajati vsevprek, temveč samo v izjem- nih primerih. Proti beračem, ki so jih ujeli, je moral župan sprožiti kazenski postopek.' Kljub izrecni prepovedi beračenja in dokaj veliki kazni (do pet dni zapora), »pa je bilo beračenje v Ljubljani vsakdanji pojav, poseb- no ob sejmih, pred cerkvami, ob petkih in po hišah«.* Zakon je določil tudi vire za financiranje ubožne oskrbe. Tako so jo financirali iz na- slednjih virov: a) Premoženje ubožnega zaklada. To premoženje je občina morala uporab- ljati le za reveže. Posesti, hipotekarne ter- jatve in vrednostni papirji so se morali gla- siti na ime ubožnega zaklada. Glavnica za- klada pa je morala biti naložena varno in za primenre obresti.« Ubožni zaklad (Armen- institut) je bil v Ljubljani ustanovljen leta 1800." b) Zakoniti dohodki ubožnega zaklada. — globe od občine, c. k. oblastev in drugih javnih organov, — tretji del brez oporoke umrlih duhovni- kov ali razmenišenih redovnikov, — 1 Vo izkupička vseh prostovoljnih pro- daj, — dohodek od pasjega davka. c) S prostovoljnimi darovi. d) S prikladami in drugimi občinskimi do- hodki. Za takojšnjo razdelitev namenjeni darovi in volila ter globe do 20 goldinarjev so takoj razdelili med reveže. Vse ostale dohodke pa so združili z glavnico in naložili za primerne obresti. Ce so stroški oskrbovanja presegali sredstva ubožnega zaklada, je morala občina primanjkljaj pokriti s proračunskimi sred- stvi." Tako se je zgodilo tudi v Ljubljani, kjer je morala občina dolga leta pokrivati primanjkljaj in je zato sklenila, da ubožni zaklad priključi mestnemu proračunu leta 1868.'2 Zakon je določil tudi organe, ki so bili dolžni izvajati ubožno oskrbo. Glavni organ je bil občinski svet, oskrbo v njegovem ime- nu pa je vodil župan. Občinski svet je lahko izvolil enega ali več »ubožnih očetov« in ubožni svet. Te funkcije so bile častne in brezplačne. Ubožni očetje in ubožni svet so bili podrejeni županu in so morali izpolnje- vati njegove ukaze, saj so bili nastavljeni, da bi mu olajšali delo oziroma prevzeli del njegovih dolžnosti. Občinski svet je smel delovno področje ubožnih očetov ali ubožne- ga sveta širiti ali ožiti po lastni presoji, odvis- no od potreb. Naloga ubožnih očetov je bila osebno oskrbovati reveže, poizvedovati o nji- hovih razmerah in potrebah. Zato so jih obiskovali na domu, poizvedovali o njih pri duhovnikih, zdravnikih, v soseščini, itd... Morali so nadzorovati oskrbovanje v ubožni- ci, v naturalni in zasebni oskrbi. O ugotov- ljenih dejstvih so obveščali župana in mu predlagali rešitve. Pri ubožni oskrbi so bile občine podrejene deželnemu odboru in so bile dolžne izpolnje- vati njegove ukaze. Deželni odbor je tudi sprejemal pritožbe revežev, če so le-ti sodili, da so prikrajšani v svojih pravicah. Nikakor pa niso reveži smeli uveljavljati svojih pra- vic po sodni poti. Zakon je nalagal občini, da mora pri oskr- bovanju revežev delovati usklajeno s podjetji, tovarnami, deželnim zakladom in cerkveni- mi predstojništvi (miloščina za reveže), da bi se ti enakomerno obdarovali.'* Vseh zgoraj omenjenih pravic je bil revež deležen le v svoji občini, "kjer je imel domo- vinsko pravico. Leta 1896 pa je izšel nov za- kon, ki je bistveno spremenil določila glede domovinstva. Drugi člen tega zakona je dolo- čal, da občina ne sme odreči domovinstva tistemu prosilcu, ki je 10 let neprekinjeno in prostovoljno bival v določeni občini in v tem času ni užival ubožne podpore. Deset- letni rok so pričeli šteti s 1. 1. 1891, prvi re- veži so torej lahko zaprosili za domovinstvo s 1. 1. 1901. Po pridobitvi domovinske pravice je taka oseba lahko takoj zaprosila za dode- litev ubožne podpore ali za sprejem v ubož- nico. Posledica tega zakona je bilo povečano število prosilcev za raznovrstne podpore in za sprejem v ubožnico.** 40 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 Občinski organi so predvidevali zvišanje števila v Ljubljano pristojnih ljudi za okoli 15.000. Od teh naj bi bilo 5 «/o takih, ki bi v kratkem po pridobitvi domovinstva zaprosili za dodelitev podpore. Vse to je zastavljalo vrsto vprašanj o zadostnosti sredstev, name- njenih ubožni oskrbi. Do tedaj je ljubljanska občina podeljevala podpore po 20 vinarjev dnevno za odraslo osebo in 10 vinarjev za otroka. Tiste, ki s to podporo niso mogli sha- jati, so sprejemali v ubožnico ali pa so jim izplačevali poseben prispevek za stanovanje. Na ta način je občina v letu 1899 porabila 90.188 kron. Sredstva je črpala iz mestnega ubožnega zaklada (77.896 kron in 83 vinarjev) in iz mestnega proračuna (12.291 kron in 25 vinarjev). Zaradi predvidenega povečanja števila pro- silcev za podporo in nezadostnih kapacitet v ubožnici so zvišali število podpor po 20 vi- narjev dnevno za 700 mest in dodali prora- čunu za leto 1901 50.000 kron v ta namen. Za tiste, ki z 20 vinarji dnevno ne bi mogli pre- živeti so predvideli v letu 1901 še dodatnih 3000 kron za izredne podpore.'* Več ali manj so se za domovinsko pravico potegovali le tisti, ki so takoj po pridobitvi zaprosili za podporo za ubožne oziroma za sprejem v ubožnico." V obravnavanem času so v Ljubljani ubož- no oskrbo izvajali s podeljevanjem podpor in s sprejemom v ubožnice. Podpore so po- deljevali iz sredstev ubožnega zaklada in sredstev, ki jih je občina namenila v ta na- men. Poleg tega pa je obstajal še poseben fond ubožnih »ustanov«. Le-te so nastale ta- ko, da so ljubljanski meščani ali druge znane osebe po svoji smrti ali pa še za svojega živ- ljenja namenili, določen del svojega premo- ženja revnim Ljubljančanom. Leta 1908 je bilo v Ljubljani prek 80 raznovrstnih usta- nov. Večina jih je bila namenjena revežem in obolelim, po nekaj pa za dekliško balo revne deklice, za posle, dijake in invalide. Mestna občina oziroma magistrat je uprav- ljal 43 raznih ustanov. Objektivna vrednost teh ustanov je v letu 1910 znašala 487.295 kron, njihov letni dohodek (obresti!) pa 18.913,30 kron. Ta dohodek so uporabljali za podeljevanje podpor." Tretji fond za podeljevanje podpor je bila »meščanska imovina« — premoženje, ki se je v teku časa nabralo iz raznih ustanov, daril ter pristojbin za podelitev meščanstva. To premoženje je obstajalo iz »hiše meščanske imovine«, t. i. meščanske bolnice ter iz vred- nostnih papirjev. Z meščansko imovino je od leta 1854 dalje upravljala mestna oBčina preko posebnega odbora, ki ga je vodil ob- činski svet. Odbor je štel 6 članov, ki so bili voljeni za 6 let. Odbor je gospodaril z me- ščanskim imetjem in dajal predloge magi- stratu oziroma občinskemu svetu glede po- delitve meščanskih podpor, ki so bile višje od običajnih. Poslopje meščanske imovine je potres po- škodoval tako močno, da ga je bilo potrebno porušiti. Na isti parceli so leta 1898 zgradili novo poslopje meščanske imovine. Vredno je bilo 700.000 kron in je prinašalo letno (leta 1910) 53.000 kron dohodka. Iz tega do- hodka je leta 1910 dobivalo 46 meščanov po 60 vinarjev in 22 meščanov po 40 vinarjev dnevne podpore. Ves preostali dohodek je bil namenjen vračanju posojil, ki so bila najeta za gradnjo. Po odplačilu dolgov (1910 še niso bili odplačani) so predvidevali bolj izdatno podpirati ubožne meščane iz tega sklada. Ljubljana je imela tri ubožnice, in sicer Mestno ubožnico (na Karlovški cesti), Ubož- nico grofice Stubenberg (na Gradišču) in Mestno jubilejno ubožnico (Japljeva 2).'* Mestno ubožnico je leta 1827 ustanovila ljubljanska občina. V njej je bilo prostora za 100 oseb, ki so tu imele brezplačno stano- vanje, bolniki pa zdravniško nego in zdravila. Za majhen denar so reveži tu dobili tudi hrano. Nekaj naj slabotne j ših pa je uživalo popolno oskrbo s hrano vred." Zgradba Mest- ne ubožnice je bila približno 30 m dolga in 10 m široka hiša, ki je stala ob vznožju gra- du. Za hišo se je širilo ozko dvorišče. Za dvoriščem pa se je dvigala škarpa, nad njo pa grad. Dvoriščna tla so ležala višje kot tla pritličnih prostorov tako, da je voda zama- kala zidove in pritlične prostore ubožnice. Zelo vlažno pritličje pa ni bila edina nad- loga, s katero so se otepali stanovalci. Tako so bile sobe premalo svetle in zatohle.*« Po- sebno slabe razmere so bile v letu 1904, ko je mestni fizikat temeljito pregledal ubož- nico. Tako so ugotovili, da so tla zaradi vla- ge strohnela in da je zaradi majhnih oken popolnoma nemogoče zračiti prostore. Ku- hinje so bile po stenah na debelo obložene s sajami, saj so imele odprta ognjišča. Če so jih želeli zračiti, so morali odpreti vrata. V tem primeru pa je nastal skozi dimnik močan prepih, ki bi ga ne bilo mogoče trpe- ti. Poleg tega so bile kuhinje prenatrpane z drvmi in šoto. To pa zaradi premajhnih drvarnic na dvorišču in revščine stanovalcev, ki so si lahko privoščili le cenejšo šoto, ki pa je pri shranjevanju zahtevala več prostora. Kopalnica, ki je bila v prvem nadstropju ubožnice, je bila majhna, nezadostna in popolnoma temna. Stranišča so bila stara in zanemarjena, imela so lesene cevi, iz kate- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 41 rih je močno zaudarjalo. Smrad je segal v vse prostore ubožnice. Ubožnica je bila prenatrpana s stanovalci. Uporabljali so lesene postelje, ki so se dale le slabo čistiti in dezinficirati. Otroci po navadi niso imeli svojih postelj, temveč sta si po dva delila eno posteljo za odrasle. Mest- ni fizikat je zaradi takih razmer, ki so v tej ubožnici vladale že dosti let prej, predlagal mestnemu svetu, naj opusti ubožnico in oskr- bovance preseli v Jubilejno ubožnico. V nas- protnem pa je predlagal izpraznitev pritlič- nih prostorov, vgraditev štedilnikov, čiščenje in beljenje sten v kuhinjah, vgraditev lon- čenih cevi in klozetov za splakovanje z vodo v straniščih, namestitev zadostnega števila tušev in kadi ter umivalnikov po sobah, na- domestitev lesenih postelj z železnimi, vsa- kemu stanovalcu svojo posteljo, v opuščenem pritličju urediti drvarnice, priskrbeti ubož- ci dezinfekcij ski aparat za perilo, posteljnino in obleko. Mestni svet je nameraval Mestno ubožnico opustiti že ob dograditvi Jubilejne ubozni'ce in zgradbo prodati. Zaradi naraščajočega šte- vila prosilcev (posledica domovinskega za- kona!) za sprejem v ubožnico je kljub na- štetim pomanjkljivostim še naprej delovala. 2e naslednje leto (1905) so nasvetovana dela pričeli uresničevati. Tako so uredili kuhinje in vgrajevali štedilnike že 1905. leta, kopal- nica pa je prišla na vrsto v letu 1908. Pritlič- nih prostorov pa kljub slabemu stanju niso opustili. V Mestni ubožnici so stanovalci lahko ime- li svoje pohištvo in orodje. To so izkoristili nekateri obrtniki, ki so stanovali v ubožnici, in tu opravljali svojo obrt. Šlo je za knjigo- veza, čevljarja in dva krojača. S svojim de- lom so motili druge stanovalce. Zaradi tega so jim dodelili posebno sobo v pritličju, kjer so lahko nemoteno opravljali svojo obrt, saj jim uprava ubožnice ni hotela odvzeti še ti- sto malo, kar so zaslužili. V tem prostoru so lahko delali od 7. do 12. ure in od 14. do 19. ure. Pred pričetkom dela so morali prostor prezračiti. Sami so morali paziti na snago in skrbeti za razsvetljavo. Dolžnost hišne strežnice je bUa oprati tla vsakih 14 dni. Kršitelj teh pravil je izgubil pravico do dela v delavnici.** Za Mestno ubožnico imamo tudi podatke o poklicni in starostni strukturi stanovalcev oziroma oskrbovancev.** Od 98 stanovalcev v letu 1904 (deloma tudi 1905) je bilo 35 moš- kih, 46 žensk in 17 otrok, kajti v ubožnici so stanovale tudi družine. 40 oseb je imelo svoj poklic. Tako so med poklici zastopani naslednji: kamenotiskarski hlapec (1), fotograf (1), kro- jači in šivilje (7 oseb), soboslikar (2), čevljar (5), zidar (3), pečar (1), mUnar (1), drvar (1), ključavničarski pomočnik (1), policijski straž- nik (1), gostilničar (1), gozdni čuvaj (1), igra- lec (1), sluge in služkinje (6), kramarica (2), branjevka (3), prodajalka (1), in kuharica (1). Ostali, če odštejemo 17 otrok, so bili delavci ah pa sploh niso imeli poklica. V ubožnici so bili večinoma stari ljudje, kar je razvidno že iz povprečne starosti od- raslih oseb, ki znaša 65 let, 66 let za moške in 64 let za ženske. Pri moških se najpogo- stejša starost giblje med 60 in 80 leti. V tej starostni skupini je bilo 24 moških, če pa to razširimo na obdobje med 50. in 80. letom, je v tej skupini kar 29 moških. Pri ženskah je situacija ista, saj je v skupini med 60. in 80. letom 27 oseb, med 50. in 80. pa kar 36 oseb. Povprečna starost otrok pa je znašala 9 let in pol. Grofica Stubenberg je umrla 1868. leta. V svoji oporoki je zapustila mestni občini dve svoji hiši v Gradišču št. 11, da se pod imenom »grofovski Stubenbergičini ubožni hiši za vse večne čase rabita za stanovališče v Ljubljano pristojnim ubožcem«. V ta na- men sta se obe hiši tudi uporabljali, razen nekaterih prostorov, ki so jih oddajali za 440 goldinarjev letno. S to najemnino so po- krivali stroške vzdrževanja. Do potresa je v obeh hišah, ki sta imeli 37 sob, bivalo 90 oseb. Ta ubožnica je bila namenjena pred- vsem ubožnim družinam.** Potres 1895. leta je obe hiši poškodoval tako močno, da ju je občina morala dati porušiti. Prvotno je občinski svet mislil zem- ljišče prodati in izkupiček kam investirati. Kasneje so se premislili in so nameravali zgraditi stavbo z manjšimi stanovanji, ki bi jih oddajali, in najemnino porabili za pode- ljevanje ubožnih podpor. Za gradnjo Stuben- bergičine ubožnice je deželno predsedstvo dodelilo mestnemu svetu 1600 goldinarjev nepovratne podpore in 15.000 goldinarjev brezobrestnega posojila. S tem denarjem je bila novogradnja že zagotovljena. Ubožna ustanova grofice Stubenberg pa je imela tudi lastno premoženje v obliki hranilnih vlog v Mestni hranilnici in rent. Vrednost vlog je znašala dne 31. 12. 1898 14.980,60 goldinarja, renti pa sta bili vredni 911,25 goldinarja. Ko vse skupaj seštejemo, dobimo vsoto 32.691,85 goldinarja, ki pa še ni zadostovala za grad- njo. Zato je občina dodala še 10.000 goldinar- jev iz potresnega sklada. Na ta način je mest- ni svet zbral potrebna sredstva za gradnjo, saj so predvidevali stroške v višini 41.761,28 goldinarjev. Pred začetkom gradnje so opustili misel, da bi stanovanja oddajali. Ugotovili so nam- 42 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 reč, da je popotresna stanovanjska stiska v Ljubljani že minila, tako da so se najemnine znižale, kar pa ni obetalo velikega dohodka. Drugi vzrok naj bi bil bolj »moralne narave«, kajti mestni svet naj ne bi mogel iti mimo pokojničine zadnje želje in dejstva, da sta hiši že pred rušenjem služili ubožnim ljub- ljanskim družinam. Končno so se odločili, da zgradijo mala stanovanja za ubožne dru- žine, ki drugače ne bi bile sprejete v drugi dve ubožnici. Po zgraditvi stavbe je bilo v njej 20 stanovanj, od katerih so dve stanova- nji oddajali, da so pokrili stroške vzdrževa- nja, 18 pa jih je bilo namenjeno ubožnim družinam.** Tretja ljubljanska ubožnica je bila Jubi- lejna ubožnica. Prva pobuda za gradnjo no- ve ubožnice v Ljubljani je prišla na seji mestnega sveta 22. 12. 1896. Ideja se je rodila kot posledica novega domovinskega zakona in izredno slabega stanja v Mestni ubožnici. Predlog je bil zavrnjen kot trenutno neak- tualen, ker naj bi bilo še veliko časa do začetka veljave novega domovinskega zakona leta 1901.*' Do resne pobude in sklepa o gradnji je prišlo leto dni kasneje. Idejo in vzor za grad- njo ubožnice je župan Ivan Hribar dobil na svojem potovanju po Nemčiji, v Elberfeldu.^' Svoj predlog je utemeljeval s proslavo 50- letnice vladanja Franca Jožefa. Zaradi tega naj bi se nova ubožnica imenovala, s cesarje- vim dovoljenjem seveda, »Mestna ubožnica Franca Jožefa I«. Drugi razlog za graditev nove ubožnice je videl v izredno slabih raz- merah v Mestni ubožnici. Kljub temu pa je morala občina zaradi naraščajočega števila revežev »žaUbog nastanevati le-te tudi v teh nezdravih prostorih«. Velika pomanjkljivost ubožnice je bila, po Hribarju, pomanjkanje vrta, na katerem bi reveži lahko delali ali pa si odahnili. Tako pa so ostajali v zgradbi ali pa hodili v mesto, »kjer so mnogi nadlegovali ljudi z berače- njem«. Hribar je bil prepričan, da so reveži tako pridobljen denar po navadi takoj zapili. Vse to naj bi odpravil vrt, kjer bi bolehni na- šli razvedrilo, zdravi oskrbovanci pa »zabavo in zdravju ugajajočega gibanja z obdelova- njem vrta«. Zato je v svojem predlogu vztra- jal, da mora imeti bodoča ubožnica nujno tudi vrt. Tako bi Ljubljana postala prvo av- strijsko mesto, ki bi imelo »vzorno« ubožni- co in bi zasenčila celo praško ubožnico, ki je veljala za vzoren zavod v avstrijskih razme- rah. Oskrbo revežev v Elberfeldu je izvajala Mestna uprava ubožnih, ki je bila najvišji organ. Njej so bili podrejeni vsi mestni za- vodi za oskrbovanje ubožnih (sirotišnica, ubožnica, hiralnica...) in oskrbniki ubogih (ubožni očetje). Oskrbniki ubožnih pa so bili podrejeni tudi okrajnim načelnikom. Pod njegovim vodstvom so se sestajali in raz- pravljali o ubožni oskrbi v njihovem okraju. Tu so oskrbniki poročali o svojem delu in dajali predloge za nadaljnje delo. Sklepe svo- jih razprav so morali sporočiti mestni upravi ubožnih. Oskrbniki ubogih so izvajali oskrbo, nadzorovali obnašanje podpirancev, jih obi- skovali na domu, pazili na vzgojo otrok, pozi- vali k redu, itd... Sprejemali so tudi prošnje za podpore, izplačevali manjše zneske tre- nutnih podpor, dajali potrdila za dodeljeva- nje oblek, pohištva, hrane in podobno. Za vsako izdano reč so morali pozneje pridobiti soglasje od okrajnega načelnika in mestne uprave ubožnih, če tega niso že pred izdajo dobili. Članstvo v Mestni upravi ubožnih in funkcija oskrbnika ubožnih je bila častna, prostovoljna in brezplačna.*' Vzrok Hribarjevega navdušenja nad elber- feldsko ubožno oskrbo nam je nerazumljiv, ker je Ljubljana podobno organizacijo ubož- ne oskrbe poznala že leta 1893. Funkcijo Mestne uprave ubožnih je opravljal tu Odsek za reveže. Le-ta je imel 6 članov. Predsedoval pa mu je župan. Leta 1893 je bil to Peter Grasseli. Poleg tega pa je imela Ljubljana tudi 6 oskrbnikov ubogih. Razen enega so bili vsi obenem tudi okrajni načelniki. Ljub- ljanska oskrba ubožnih je bila tako organi- zirana do leta 1904, ko so ustanovili Komisijo za preskrbo vanj e revežev. Ta je bila sestav- ljena iz odseka za uboge, mestnih župnikov, oskrbnikov ubogih in magistratnega poro- čevalca. Kake bistvene spremembe tudi po- slej ni bilo. K sodelovanju so pritegnili samo še župnike ljubljanskih župnij (stolni. Sv. Ja- koba, Sv. Petra, frančiškanski in trnovski župnik). Število oskrbnikov ubožnih se je povečalo od 6 na 8, ker so župnijo Sv. Petra razdelili med tri oskrbnike ubožnih. Področ- je dela posameznega oskrbnika ubožnih se je več ali manj ujemalo s področjem določe- ne župnije. Tako je bila Ljubljana razdelje- na na Barje, župnijo Sv. Petra I. oddelek, II. oddelek, III. oddelek, župnijo Sv. Jakoba, trnovsko, frančiškansko in stolno župnijo.** Za gradbeno parcelo je Hribar predlagal občinsko zemljišče v Trnovem. Predvideval je stroške v višini 70.000 goldinarjev. Menil je, da bi Ljubljana na tak način najlepše proslavila spomin na 50-letnico vladanja Franca Jožefa. Občinski svet je njegov pred- log soglasno sprejel s pogojem, da stroški ne presežejo vsote 70.000 goldinarjev.*« V skladu s Hribarjevim predlogom si je stavbni odsek ogledal predlagane parcele in odsvetoval gradnjo v Trnovem zaradi vlaž- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 43 nosti tal. Zato so začeli iskati ponudnike par- cel. Nihali so med različnimi možnostmi, končno pa so kupili parcelo v Vodmatu, ki naj bi imel zelo zdrav zrak in je bil dovolj oddaljen od mesta, da reveži ne bi mogli nadlegovati meščanov z beračenjem. V za- četnih razpravah so se mnenja precej razha- jala ali graditi ubožnico za 50 ali za 100 ljudi, ali velike ali majhne spalnice in podobno. Hribar je vse pomisleke proti zamisli avto- ritarno zavračal in prepričal mestni svet, da je pristal na gradnjo, čeprav se je že izka- zalo, da bodo stroški krepko presegli vsoto 70.000 goldinarjev. Pri utemeljitvah, da stari in bolehni ubožci ne bodo mogli delati na vrtu, je Hribar pritrjeval, vendar je menil, da to ni ovira, saj je bila večina za delo spo- sobnih in da jih bodo lahko silili (!) k delu, kar naj bi jih utrdilo v zdravju. Na seji mest- nega sveta 21. 1. 1899 so se zedinili, da je re- veže potrebno ločiti po spolu, ubožnica naj bo enonadstropna z možnostjo poznejše nad- zidave, spalnice in dnevni prostori morajo biti ločeni. Dnevni prostori naj bi služili kot jedilnica in za druge dejavnosti. Spalnice za 20 oseb (2 X) in za 10 oseb (6 X) so pred- stavljale kompromisno rešitev, saj so nekateri zahtevali veliko večje, drugi pa samo majhne spalnice. V stranišču naj bi uporabUi železne ali lončene cevi in vgradili klozete za splako- vanje z vodo iz vodovoda. Ravno tako naj bi ubožnica imela vse spremljajoče prostore kot kuhinjo, stanovanja za upravnika, bol- niške sobe, sobe za strežnice, itd... Gradbene načrte so naročili pri arhitektu Maksu Fabiani ju. Bodoči ubožnici so dolo- čili naslov Japljeva ulica. 2. oktobra 1901 je bila ubožica zgrajena in primerna za vselitev. Zgradili so jo ljubljanski podjetniki in obrt- niki.«« Do zgraditve nove ubožnice (1901) so na- meravali prenesti inventar iz stare Mestne ubožnice v novo, manjkajoči del pa dopolni- ti z izkupičkom prodaje zgradbe stare Mest- ne ubožnice. Vendar so se razmere spremeni- le zaradi novega domovinskega zakona, ki je stopil v veljavo 1. 1. 1901. Zaradi njegovih določil se je povečalo število ubožcev, ki so dobivali podporo ali pa so prosili za sprejem v ubožnico. Poleg tega pa so pričakovali z rastjo mestnega prebivalstva tudi rast mestne revščine. Glede na take razmere so sklenili opustiti prodajo stare ubožnice. Resda raz- mere v stari ubožnici niso bile »rožnate«, vendar je živelo v Ljubljani mnogo družin v še slabših razmerah. Zato so sklenili nase- liti v staro ubožnico take ubožce, ki niso bili vajeni reda in higiene (?!) ter take, ki bodo sami skrbeli za svojo prehrano. V jubilejno (tj. novo) pa take, »ki so nekdaj živeli v boljših razmerah in so navajeni snažnosti«. Potrebna sredstva za notranjo opremo ubož- nice so zato vzeli iz ubožnega zaklada. Pred- videvali so, da bo ves inventar stal približno 44.000 kron.3> Dokončno so ubožnico opremili konec de- cembra 1901. Slovesna otvoritev je bila 31. 12. 1901 ob enajstih dopoldne. Slovesne ot- voritve so se udeležili najvišji predstavniki deželnih civUnih in vojaških oblasti, mestni svet, magistratni uradniki in zastopniki firm, ki so sodelovale pri gradnji. Posvetitveni akt je izvedel kanonik Sušnik. Po blagoslovilnem obhodu je nagovoril prisotne in poudaril, da je ureditev ubožnice krščansko dejanje ter odraz visoke krščanske zavesti. Za njim je prevzel besedo, v nemščini, župan Hribar. Na kratko je orisal historiat gradnje in pou- daril, da je zgradba azil za revne, v kateri naj se počutijo kot doma. Izpostavil je, da je zaradi novega domovinskega zakona naraslo število ubogih v Ljubljani za več kot polovi- co. Hvalil se je, da so zgradili, za Avstrijo, nekaj popolnoma novega, koristnega in vzor- nega. Na koncu se je zahvalil arhitektu in vsem, ki tako ali drugače sodelovali pri gradnji. Svoj govor je končal s hvalospevom cesarju Francu Jožefu. Poslopje nove ubožnice je obsegalo klet, visoko pritličje in prvo nadstropje. V kleti je bila kuhinja, soba za posle, kurilnica, pralnica, shramba za perilo in hrano. V pri- tličju je bila dvorana, hodniki in spalnice. Dvorana je bila obenem jedilnica in dnevni prostor za moške. Levo in desno sta bila hodnika. Na hodnikih so bile omare za oble- ko revežev. Levo in desno od dvorane sta bili tudi spalnici za 8—20 oseb, dve bolniški sobi in zdravniška ordinacija, kopalnica s tremi banjami in umivalnica. Prvo nadstrop- je je bilo določeno za ženske in je imelo ena- ko razporeditev prostorov kot pritličje. Ubož- nico so ogrevali s centralno kurjavo. Nova ubožnica je stala 220.000 kron, torej je krep- ko presegala načrtovane stroške. Za hišo je bil prostoren vrt z nasadi. Ta stavba naj bi bila v okras vsej Ljubljani, posebej pa še Vodmatu. Otvoritev ubožnice je imela v ljubljanskem časopisju velik odmev, seveda s strankarski- mi omejitvami. V primerjavi s »Slovenskim narodom« in »Laibacher Zeitung«, ki sta o otvoritvi poročala precej obširno, je »Slove- nec« namenil istemu dogodku celo en sam stavek (I), in sicer v rubriki »Ljubljanske novice«: »Otvoritev nove mestne ubožnice se je izvršila danes dopoldne«.«* Notranje življenje v ubožnici je uravnaval hišni red. Dolžnost vseh revežev je bila stro- ga pokorščina vsem podrejenim. Pokoravati 44 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 SO se morali članom ubožnega odseka, uprav- niku ubožnice, njegovi ženi ter vsem tistim, ki so upravniku pomagali (zaposleno osebje v ubožnici). Vsak oskrbovanec si je moral zjutraj umiti roke in se počesati. Na vsakih 14 dni se je moral revež okopati. Pred spanjem so morali očistiti obleko in čevlje. Obleko so pred spa- njem zložili na določenem kraju in čevlje postavili k vznožju svoje postelje, da so se zjutraj hitro obuli in oblekli. Vsako jutro so se sobe prezračevale. Poleti so okna odpirali zjutraj, po kosilu in pred mrakom. Pozimi so prezračevali dvakrat dnevno. Okna so bila vsakič odprta po 20 minut. Bolnike so med prezračevanjem pre- nesli drugam. Ravno tako so oskrbovanci vsak dan očistili sobo, zbrisali prah in obri- sali tla z volneno krpo. Tla v jedilnici in na hodnikih so vsak petek namazali in zdrgnili s krtačami. Ta postopek so v soboto dopoldan ponovili še v spalnicah. Za vzdrževanje reda in snage po sobah so skrbeh sobni reditelji, ki jih je določil upravnik. Vsakdo, ki je le bil zmožen, je moral svojo posteljo urediti do osme ure zjutraj pozimi in do sedme po- leti. V ubožnici so poleti vstajali ob petih in pozimi ob šestih. Takoj so se morali umiti in oditi na odkazano jim delo. Nato je sledil ob sedmih zajtrk za vse oskrbovance, razen za bolnike, ki jim je uro zajtrkovanja dolo- čal zdravnik. Vso posodo so morali pospraviti in očistiti uslužbenci. Po zajtrku so se reveži vrnili na svoje delovno mesto. Oskrbovanci so morali opravljati vsa dela, ki so jim bila naložena in to brez ugovora. Vsakogar, ki svojih dolžnosti ni opravljal ali pa jih je zanemarjal, so kaznovali. Kosilo je bilo ob dvanajstih in vsi oskr- bovanci so se morali zbrati istočasno. Uprav- nikova dolžnost je bila skrbeti za kosilo, ki je moralo vedno biti ob 12. uri. Vsi zamud- niki, ki so bili brez opravičljivega razloga odsotni od kakega obroka, niso mogli z go- tovostjo računati, da bodo deležni hrane. Po kosilu je bila ura prostega časa za počitek. Po preteku ene ure so se vrnili k svojemu delu do večerje ob 19. uri. Vsi oskrbovanci so morali živeti v medse- bojni slogi in razumevanju (!). Med seboj se niso smeli prepirati in povzročati hrup. Prepovedano jim je bilo tudi petje in muzi- ciranje. Ob 21. uri je moral biti v ubožnici popoln mir. Oskrbovanci so smeli v ubožnici imeti ptiče, strogo prepovedano pa je bilo imeti pse ali mačke. »Oskrbovanci niso smeli občevati s oskrbo- vankami ali eden k drugemu v vas hoditi«. Ce je upravnik opazil kaj takega, je moral takoj ukrepati in po potrebi tudi kaznovati. V ubožnici je bilo najstrožje prepovedano pi- jančevanje. Piti pa niso smeli niti v mestU; Za prvi tak prestopek so predvideli kazen, če pa se je to početje ponavljalo, so dotične- ga odpustili iz ubožnice. Oskrbovanci so smeli denar, ki so ga za- služili s postranskim delom v prostem času, trositi po odobritvi nadzornikov ubožnice in to le za take namene, ki so bili po njihovem mnenju primerni. Beračenje pa je bilo tako ali tako prepovedano. Tisti, ki so že ob vstopu v ubožnico kadili ali njuhali, so to lahko nadaljevali v poseb- nih prostorih, kajti strogo prepovedano je bilo kaditi v spalnicah in bolniških sobah. Ta določba je prišla v hišni red po interven- ciji občinskega svetovalca Senekoviča, ki je trdil, da morajo tudi »ubožci veselje imeti«. Prvotna verzija je predvidevala, da smejo reveži pokaditi le toliko tobaka, kolikor bi jim ga dal upravnik. Glede obiskovanja cerkve je bila prvotna inačica dokaj stroga. Zahtevali so, da gredo vsi oskrbovanci vsako nedeljo in praznik skupaj v cerkev. Pri tem naj bi jih spremljal paznik. Ker pa so klopi v cerkvah oddajali za plačilo, bi stari in bolehni ubožci ne mogli sedeti. Zato so črtali tako formulacijo in sprejeli kompromisno rešitev, »da se morajo vsi reveži po možnosti udeleževati božje služ- be«. Oskrbovanci pa so morali zjutraj, pri kosilu in pri večerji moliti. Obiski v ubožnici so bili dovoljeni po dve uri dnevno. Ure za obiske je določal nadzor- nik. Pred osmo uro zjutraj in po sedmi uri zvečer so bili obiski prepovedani. Tak urnik je veljal le poleti, v ostalih letnih časih so bili obiski po 17. uri prepovedani. Vsak obisk je moral biti prijavljen pri upravniku. Bolni- ke, ki se niso zdravili za nalezljivimi bolez- nimi, so smeli obiskovati tudi zunaj določe- nh ur, če se je obiskovalec prijavil pri zdrav- niku. Za izhode iz ubožnice so morali reveži ime- ti posebno dovoljenje, katerega je moral ob vrnitvi izročiti vratarju. Splošno pa je bilo nezaželeno, da bi ubožci brez potrebe hodili v mesto. V ubožnico so se morali vrniti pozi- mi ob 18. uri, poleti pa do 20. ure. Vsakdo, ki je mislil, da je prikrajšan v svojih pravicah, se je lahko pritožil nadzor- niku ubožnice. Ta pa je moral ukreniti vse potrebno, da so se nepravilnosti odpravile. Vse, ki so kršili hišni red in se niso poko- ravali, so kaznovali z enkranto ali večkratno odtegnitvijo kosila ali večerje. V hujših pri- merih je bila kazen do pet dni zapora ali pa izključitev iz ubožnice. Tudi bolnike so lahko kaznovali, vendar le v soglasju z zdravnikom KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 45 ki je presodil primernost kazni. Kazni sta lahko izrekala nadzornik in upravnik. Nad- zornika je imenoval občinski svet in je vodil vse račune o dohodkih in izdatkih. Upravnik pa je moral skrbeti za red in mir ter za iz- polnjevanje predpisov. O vseh kaznih, ki jih je izrekal, je moral obvestiti nadzornika. Upravnik je imel v ubožnici brezplačno sta- novanje, razsvetljavo in kurjavo. Nujno je moral biti poročen. Za svoje delo je prejemal plačo. Tako je leta 1902 dobil 1000 kron let- no.ss V kolikšni meri pa so oskrbovanci upo- števali pravila hišnega reda? Virov, ki bi govorili o tem, je malo. Nekaj jih je, ki iz- pričujejo pijančevanje, očitno precej razšir- jeno med ubožci, saj neprestano zasledimo pozive k zatrtju tega zla. Kljub vsem ukre- pom pa so reveži pili tako v mestu kot v ubožnici. Oktobra 1904 so odkrili, da je paz- nik Jubilejne ubožnice že dalj časa prinašal pijačo in tudi sam pil z reveži. Zaradi tega je bil odpuščen iz službe. Nepoboljšljiv pri- mer je bil Janez Strie, ki je bil vsak dan pi- jan. Vsako opominjanje in pozivanje k pre- nehanju tega početja je bilo brez uspeha. Poleg tega pa se je obnašal do svojih tova- rišev in predstojnikov sila predrzno. »Zato taka surovost od človeka, ki ga redi mestna občina, ne sme ostati nekaznovana«. Janez je bil kaznovan z 48' urami zapora. Zaradi pijančevanja so iz ubožnice tudi odpuščali. Tako so iz stare Mestne ubožnice odpustili zaradi pijančevanja in drugih prestopkov zoper hišni red Karola Goršiča, Josipa in Antona Hlebša, Martina Sveteta in Nežo Zorman. Posebno zanimiva sta bila primera Josipa in Antona Hlebša. Oba sta bila močno vdana pijači. Zaradi tega ju je policija več- krat pripeljala na vozičku popolnoma pijana v ubožnico. Popivanje sta nadaljevala tudi v ubožnici, saj sta si naskrivaj prinašala pi- jačo. Upravnik ju je najprej opozarjal, ker pa to ni zaleglo, ju je kaznoval z odvzemom kosila za tri dni. Kljub temu pa sta oba opijanjanje nadaljevala, tako da sta bila z odvzemom kosila kaznovana za ves teden. Obenem je bila to zadnja kazen pred izklju- čitvijo. »Kapljo čez rob« je prilli naslednji dogodek. Josip Hlebš je zvabil svojo ženo, s katero že dolgo ni živel skupaj, v sobo v ubožnici. Sčasoma jo je zvabil še v posteljo. Poleg Josipa Hlebša sta bila v sobi še Luka Rutar, »dostojen mož«, ki se Je o tem »skraj- no nemoralnem činu britko pritožil«, medtem »ko je svojega očeta vreden sin Anton mirno gledal svinjarijo, ki se je baje vršila celo noč«. Zaradi tega je bil Josip Hlebš odpuščen iz ubožnice, (22. 8. 1904) »ker mestna ubož- nica ni in ne more biti zavetišče takim pro- palim osebam«. Antona so odpustili iz ubož- nice tri mesece za očetom zaradi pijančeva- nja, razgrajanja, poskusa vloma in kraje. Kljub temu pa nista izgubila dnevne podpo- re po 20 vinarjev.«* O vsakdanjem življenju v ubožnici imamo poleg zgoraj omenjenih podatkov še podatke o prehrani v Jubilejni ubožnici. Tam so dobi- vali naslednjo hrano: V poročilu so poudarjali, da so obroki iz- datni in veliko večji, kot so bih za isti denar v ljubljanskih gostilnah.«' Za primerjavo pa si oglejmo še jedilnik iz elberfeldske ubožnice, ki je, kot vemo, slu- žila Ljubljani za zgled pri gradnji in no- tranjem ustroju nove ubožnice. Elbergeldski jedilnik je bil razdeljen v dva dela. Prvi je obsegal jedilnik za zdrave oskrbovance, dru- gi za bolnike. I. Zdravi oskrbovanci 1. Zajtrk a) za moške: 2 kosa kruha namazana z maslom 1 kos belega kruha 1 skodelica bele kave. 1 kos črnega kruha je bil 28. del sedemfunt- nega hlebca, kos belega kruha pa 32. del enako velikega hlebca kruha. Belo kavo so pripravili iz ržene kave in mleka. Ženske so dobivale enak zajtrk, le da je bil kos črnega kruha manjši, saj je bil 30. ali 31. del sedemfuntnega hlebca kruha. 3. Popoldanska malica: Kos kruha, namazan z maslom in kava. Mere so bile enake kot za zajtrk. | 46 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 ali ječmenova juha iz 59 g ječmena ali pa ovse- na kaša iz 59 g ovsa, vse drugo pa kot zgoraj. Oskrbovanci, ki so delali na ubožničnem vrtu ali polju, v obrtniških delavnicah v ubožnici ah so delali za plačilo zunaj ubož- nice, so dobivali ob 10. uri »drugi zajtrk« oziroma dopoldansko malico. Postregli so jim s kosom črnega kruha, namazanega z maslom, in 1/41 piva. Vsak moški v ubožnici je dobil tedensko še 1/4 funta tobaka. 5. Kosilo ob sredah in nedeljah a) za moške: 234 g mesa 15 g riža 750 g krompirja ali 584 g krompirja in 166 g zelenjave 15 g maščobe 18 g soli 1/2 kosa črnega kruha. b) Ženske so dobivale enako kot moški, le mesa je bilo manj, 175 g namreč. II. Stari, bolehni in slabotni oskrbovanci Hrano so dobivali po zdravnikovih navodilih. 1. Zajtrk: 4 kose belega kruha z maslom in skodelico kave ali mleka. 1 kos kruha za bolnike je bil 13. del sedemfuntnega hlebca. Bol- niki so lahko izbirali med pravo ali rženo kavo. j 2. K o s i 1 o /i Ponedeljek, sreda, petek, nedelja: i a) za moške: 234 g mesa i b) za ženske: 175 g mesa j 15 g riža ] 584 g krompirja aH , 443 g krompirja z zelenjavo | 15 g maščobe 1 10 g soH Torek, četrtek in sobota: 1,5 funta krompirja ali 250 g krompirja (krompirjeva juha) 50 g kaše 15 g maščobe 15 g maščobe 10 g soli 10 g soli 3. Večerja: Enako kot zdravi oskrbovanci.«* V Ljubljani je prišlo tudi do zanimive po- bude za ustanovitev grelnice in čaj nice za mestne reveže, ki pa ni obrodila sadov. Do te pobude je prišlo na seji mestnega sveta 1. 12. 1896. Tedaj je občinski svetovalec Subic pred- lagal mestnemu svetu, naj poišče primeren lokal, po možnosti v centru mesta, ki bi ga preuredili v grelnico. Magistrat naj bi tudi objavil oglas v časopisih, da bi lahko tudi meščani prispevali sredstva v ta namen. Svoj predlog je utemeljeval s hudo zimo, ki jo občutijo zlasti slabo oblečeni. Takih ljudi pa naj bi bilo v Ljubljani precej. K sodelovanju naj bi povabili tudi Kranjsko hranilnico, ki je rada prispevala v take namene, in ljubljan- ske meščane, »ki imajo čuteče srce za revne«, da bi lažje krili stroške za drva in nadzor- stvo. S tako ustanovo bi mesto naredilo velik korak naprej in bi se postavilo ob bok dru- gim mestom, ki so podobne lokale že imela. Na naslednji seji mestnega sveta pa so se pričele zadeve zapletati. Zupan Hribar je poročal, da v mestu ni primernega prostora za grelnico. Edina možnost naj bi bila shram- ba gasilskega orodja v Vegovi ulici. Za ta prostor pa so menili, da bi adaptacija preveč stala in da zato ni bil primeren. V nadalje- vanju razprave je Hribar težišče premaknil od prostorov na vsebino grelnice. Dejal je, da grelnica sama ni dovolj ter da je potrebno misliti tudi na gretje »siromakovega želod- ca«, zato naj bi poleg grelnice ustanovili tudi čajnico. Glavne funkcije čajnice Hribar ni videl v »gretju želodcev«, temveč v prepre- čevanju »žganjepitja«, ki naj bi bilo med ljubljanskimi siromaki močno razširjeno. Hri- bar je predlagal, da naj grelnico in čajnico ustanovi »Dništvo Dijaška in ljudska kuhi- nja« s primerno letno občinsko podporo. Su- bic je protestiral, da so zavrgli human namen in da ni bilo prave volje za realizacijo. Kljub Subičevim protestom je županov predlog obveljal. Grelnica oziroma čajnica je ponov- no prišla na dnevni red 21. 9. in 9. 12. 1897, ko je bila celotna zadeva opuščena. Subic je vznova »pognal kolesje« in na njegov predlog je mestni svet ponovno vpra- šal »Društvo Dijaška in ljudska kuhinja«, če bi hoteli ustanoviti grelnico in čajnico. Dru- štvo je ponudbo odklonilo, ker ni imelo pri- mernih prostorov. Zaradi tega je ubožni od- sek predlagal opustitev ustanovitve grelnice in čajnice. Subic je temu ostro nasprotoval in naslovil na mestni svet številne očitke. Tako je dejal, da mestni svet zapravlja ti- soče in tisoče goldinarjev za olepšavo mesta in za druge zadeve, ki koristijo samo pre- možnim slojem. Zato mestni svet lahko kaj žrtvuje tudi za siromake. Zavrnil je očitke, da naj bi korist od grelnice imeli samo žga- njarji«, kot neosnovane, sicer pa so bili tudi »žganjarji« ljudje, vredni vse pomoči. Po- novno je predlagal obnovitev postopka za ustanovitev. Pri njegovih oponentih se čutijo tudi di- skriminatorska stališča do obrobnih družbe- nih slojev, ki naj ne bi sodili v center mesta. Dejali so, da je sicer res, da so »žganjarji« ljudje, vredni pomoči, vendar pa bi bilo za njih poskrbljeno le v drugih delih mesta. Vsi »žganjarji« bi se zbrali v novi grelnici, od koder jih več ne bi mogli odstraniti. S KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 47 tem je bilo več kot očitno rečeno, »v katerem grmu tiči zajec« in zakaj mestni svet nika- kor ni utegnil najti ustrezne lokacije v me- stu. »Zganjarji« bi s svojo prisotnostjo v cen- tru mesta motili ljubljanske meščane, »ki imajo čuteče srce za revne«. Na seji mestnega sveta 9. 12. 1897 so še zadnjič razpravljali o grelnici oziroma čajni- ci. Magistrat se je še enkrat na Subičevo zah- tevo, ukvarjal s vso zadevo in ponudil usta- novitev grelnice in čajnice »Kranjski hranil- nici«. Le-ta je odgovorila, da je na podoben lokal že mislila, a da je misel na to opustila. Bila pa je pripravljena finančno pomagati, če bi do ustanovitve grelnice in čajnice pri- šlo. Z utemeljitvijo, da je »tako podjetje bolj privatne narave«, je mestni svet dokončno opustil namero o ustanovitvi grelnice in čajnice. Subic je seveda proti taki odločitvi protestiral in na mestni svet naslovil že zna- ne očitke.«' Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da je bilo za siromake v Ljubljani dokaj dobro poskrbljeno. Občina je zakonskim dolžno- stim zadostila in je svoje siromake podpirala na različne načine. Tako s podporami v de- narju, hrani, obleki in s sprejemanjem v mestne socialne zavode (sirotišnice, hiralni- ce, ubožnice...) V Ljubljani so sicer precej radodarno po- deljevali podpore, vendar so bile te majhne in niso mnogo zalegle. Najpogostejša pod- pora je bila po 20 vinarjev dnevno. Kaj je to dejansko pomenilo, zvemo šele po pri- merjavi s cenami. Za primerjavo vzemimo cenik hrane iz Jubilejne ubožnice. Vidimo, da je siromak z 20 vinarji dnevno komaj po- krival dnevne stroške za prehrano, pri dveh obrokih dnevno, ne da bi si privoščil kavo oziroma meso. Od kod pa je lahko črpal sred- stva za stanarino, če ni imel sreče in živel v Mestni ubožnici? Edini izhod mu je bilo delo, če je bil zdrav in dovolj mlad. V tem primeru pa mu je pretila grožnja, da mu odvzamejo podporo. Ravno zato je razumlji- vo, da se je vehko ljudi zatekalo k berače- nju. Mestni svet se je odpravljanja berače- nja loteval na napačnem koncu. S prepoved- mi, ostrimi kaznimi (do 5 dni zapora) in iz- rivanjem siromakov iz mestnega centra pro- blema ni bilo mogoče rešiti. Edina rešitev bi bilo povečanje zneska podpor, na kar pa v tem času še niso pomislili. Obstajale pa so tudi še druge podpore, ki so omogočale bolj spodobno življenje. To so bile meščan- ske podpore po 40 in 60 vinarjev dnevno. V obravnavanem času so v Ljubljani de- lovale tri ubožnice. V Mestni ubožnici so večini stanovalcev dajali brezplačno stano- vanje, razsvetljavo in kurjavo, za prehrano pa so morali skrbeti sami. Taki stanovalci so imeli dodeljene tudi podpore v denarju. Le nekaj stanovalcev Mestne ubožnice je uživalo popolno oskrbo. V primerjavi z Mest- no ubožnico so v Jubilejni ubožnici uživali vsi oskrbovanci celotno oskrbo z vsemi živ- ljenjskimi potrebščinami. Ubožnica grofice Stubenberg je bila namenjena ubožnim ljub- ljanskim družinam, ki drugače ne bi imele možnosti živeti v spodobnih stanovanjih. V Mestno in Jubilejno ubožnico so sprejemali stare in bolehne ljudi. V ubožnicah je bilo več žensk kot moških, njihova povprečna starost pa je bila 65 let. Mestni svet je imel do ljubljanskih siro- makov dvoličen odnos. To nam kažejo raz- prave o gradnji nove ubožnice in o grelnici. Na eni strani poudarjajo krščanska načela o ljubezni do bližnjega, na drugi strani pa ču- timo močno težnjo po izrinjanju mestnih revežev izven mesta. To je bil glavni razlog za lociranje Jubilejne ubožnice v Vodmat, ki naj bi sicer imel zelo zdrav zrak. Ta pa bi krepil zdravje starih in bolehnih siromakov. Dejansko pa je bila tudi lokacija nove ubož- nice eden od načinov boja proti beračenju, ki je bilo ljubljanskim meščanom silno nad- ležno. Mestni svet je težil, kakor se je po- stavljal Hribar ob otvoritvi Jubilejne ubož- nice, k nadomestitvi doma ubožcem, po ka- terem naj bi le-ti močno hrepeneli. A ko so prišli v ta novi »dom«, jih je pričakal tako avtoritaren režim, poln omejitev in raznih prepovedi (npr. prepoved komuniciranja dveh oskrbovancev različnega spola, itd...), da se je le malokdo počutil v njem kot doma. Posebno interesantno pa je pojmovanje dela. Po besedah občinskih mož je bilo delo tisto čudežno sredstvo, ki je reševalo vse probleme oskrbovancev in preko katerega so ti dosegli tako želeno srečno starost, saj jim je delo krepilo telo in duha. To bi bUo še razumljivo, če bi oskrbovanci delali po svojih nagnjenjih in sposobnostih. Vendar ne, delati so morali tisto, kar se je zdelo uprav- niku in ubožnemu odseku »za dobrobit ubo- gih« najbolj koristno. Nedvomno pa ne sme- mo ob tem pozabiti na ekonomski vidik tega dela, saj je deloma le razbremenjevalo ob- činski proračun. OPOMBE 1. Marjan Drnovšek, Oris odnosa ljubljanske- ga mestnega sveta do mestnega razvoja 1850 do 1914 s posebnim ozirom na Hribarjevi dobi. Zgo- dovina Ljubljane, 1985, str. 230—231 (odslej Drnovšek, str. ...). — 2. Občinski red za deželno stolno mesto Ljubljano, Ljubljana 1887, čl. 46. — 3. Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko, leto 48 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 1883, Deželni zakon z dne 28. 8. 1883, d. z. št. 17, Kako je občinam oskrbovati uboge, str. 21—23 (odslej DZ, str. ...).— 4. Drnovšek, str. 230—231. — 5. Ljubljana 1895—1910, Ljubljana 1910, str. 57 (odslej LJ, str. ...). — 6. Drnovšek, str. 230 do 231. — 7. DZ, str. 24. — 8. Drnovšek, str. 231. — 9. DZ, str. 27. — 10. Drnovšek, str. 230—231. — 11. DZ, str. 28. — 12. Drnovšek, str. 230. — 13. DZ, str. 29—32. — 14. LJ, str. 60 in Drnovšek, str. 230—231. — 15. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Reg I 1322/fasc 1093, fol 678—684. — 16. LJ, str. 60. — 17. LJ, str. 56 in ZAL, Varia Mag XX, Ustanove, fol 580. — 18. O ubožnicah ni bilo do sedaj veliko napisanega, imamo le tri priložnostne zapise. V publikaciji »Ljubljana 1895—1910« (LJ 1910) najdemo kratek zapis o podporah in kratek historiat ljubljanskih ubož- nic. V »Kroniki slovenskih mest« (II, 1935) je podan tudi sila kratek historiat ljubljanske Ju- bilejne ubožnice in predvsem opis razmer leta 1935. Kot zanimivost povejmo, da so ubožnico povišali še za eno nadstropje. V njej je tedaj bivalo 250 ljudi. Tretji avtor je Marjan Drnov- šek, ki je pisal o ubožnicah, podporah in hrani v Jubilejni ubožnici v publikaciji »Zgodovina Ljubljane« (LJ 1985, glej opombo 1). Drnovšek je tu sumarno opisal razvoj ubožne oskrbe v Ljubljani in objavil jedilnik iz Jubilejne ubož- nice. — 19. LJ, str. 55—57. — 20. ZAL, Cod III/49, fol 288 in Reg I 1630/fasc 1449, fol 580. — 21. ZAL, Reg I 1630/fasc 1449, fol 581—584, 602, 605, 612, 613. — 22. ZAL, Socialno politični urad/ fase 96, fol 162 in dalje. — 23. LJ, str. 56 in ZAL, Reg I 2205/fase 2055, fol 272. — 24. ZAL, Reg I 2205/fase 2055, fol 272, 273. — 25. ZAL, Cod III/49, fol 92. — 26. Ivan Hribar, Moji spomini, Ljubljana 1983, str. 283. — 27. ZAL, Reg I 1322/ fase 1093, fol 466—492. — 28. Občinska uprava deželnega stolnega mesta Ljubljane, 1893, Ljub- ljana, str. 5, 10. Ti pregledi občinskega urad- ništva segajo do leta 1914 in so bili tiskani vsako leto. Tu smo navedli samo prvega, kajti ostali imajo enak naslov. — 29. ZAL, Cod III/49, fol 283, 284 in Slovenski narod 22. 12. 1897, št. 292. — 30. ZAL, Cod III/51, fol 34, 35, Cod III/53, fol 12—17, 335—339, Reg I 2203/fasc 2054, fol 46—49, 106, 107, 565. — 31. ZAL, Cod III/58, fol 146, 147. — 32. Laibacher Zeitung 2. 1. 1902, št. 1, Slo- venski narod 31. 12. 1901, št. 300, Slovenec 31. 12. 1901, št. 300. — 33. ZAL, Reg I 2203/fasc 2054, fol 370—374, 382 in Cod III/58, fol 237—239. — 34. ZAL, Reg I 1630/fasc 1449, fol 660, 666, Reg I 1492/fasc 1275, fol 407 in Socialno politični urad/fase 96, fol 162. — 35. ZAL, Cod III/66, fol 275, in Drnovšek, str. 231. — 36. ZAL, Reg I 2203/fasc 2054, fol 263 in dalje. — 37. ZAL, Cod III/47, fol 235, 236, 283, 284 in Cod III/49, fol 90, 91, 250 in 251. SEVERNOAMERIŠKE PODRUŽNICE DRUZBE SV. CIRILA IN METODA DO PRVE SVETOVNE VOJNE ANDREJ vovko Ena od osnovnih značilnosti zadnjih deset- letij habsburške monarhije so bili zelo hudi raznarodovalni pritiski, ki so jih gospodarsko močni in politično privilegirani »zgodovin- ski« narodi te mnogonarodne države izvajali nad gospodarsko šibkejšimi ter politično za- postavljenimi »nezgodovinskimi narodi, med katere so sodili tudi naši slovenski predniki. Zelo naglašeno bojišče napadalnih in obramb- nih nacionalizmov je bilo šolstvo. Liberalna šolska zakonodaja v avstrijski polovici mo- narhije, ki je zlasti z osnovnošolskim zako- nom iz leta 1869 dala šoli in učiteljstvu večjo neodvisnost in družbeno veljavo, pa vsaj v narodnostno mešanih pokrajinah ni pravično rešila vprašanja osnovnošolskega učnega je- zika, saj je odločitev o njem prepuščala kra- jevnim in deželnim oblastem, ki pa so bi- le pogosto v rokah »zgodovinskih« narodov tudi tam, kjer so bili ti številčno v manjšini. Po »zaslugi« take zakonodaje npr. Slovenci niso mogli do ustreznega števila javnih šol zlasti na Koroškem, Štajerskem, v Istri in v mestu Trstu. Ko so bili v času vlade grofa Taafeja nemški liberalci v avstrijski polovici drža- ve odstranjeni z vlade, so slovenski poslanci v državnem zboru v zameno za podporo Taafejevi vladi dobili tudi nekaj proslulih »drobtinic«, med drugim tudi na šolskem področju. Nemški nacionalistični krogi, »ar- hitekti« zloglasnega »Adria-Brücke«, seveda tudi tega malenkostnega zastoja v svojih na- črtih niso mogli preboleti, zato so začeli s svojim zasebnim šolskim društvom »Deut- scher Schulverein«, ustanovljenim leta 1880, sestavljati mrežo podružnic ter zasebnih vrt- cev in osnovnih šol tudi na povsem sloven- skem etničnem ozemlju.' Cehi, ki so bili poleg Slovencev eden izmed »osnovnih ciljev« Schulvereina, so se mu že leta 1880 postavili po robu z lastno zasebno kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 49 Šolsko organizacijo Osrednjo šolsko matico, ki je ustanavljala svoje češke zasebne šolske ustanove na češkem etničnem ozemlju. Ce- hom, ki so bili v mnogih pogledih učitelji Slovencev, so ti sledili leta 1885, ko so na 1000-letnico smrti prosvetitelja Slovanov sv. Metoda (omenjeno obletnico so Slovani v habsburški monarhiji slovesno proslavljali) ustanovili svojo zasebno šolsko narodnoob- rambno organizacijo Družbo sv. Cirila in Me- toda. Cilj te Družbe, znane tudi s kratico CMD, je bil v smislu njenih pravil ustanav- ljati in vzdrževati zasebne slovenske osnovne šole in vrtce na katoliški in narodni podlagi. Njen pobudnik je bil duhovnik in zgodovinar Ivan Vrhovnik, med ustanovitelji pa zlasti vidni liberalni politiki na čelu z Ivanom Hri- barjem. CMD je bila zamišljena kot cerkvena bratovščina po vzoru na Družbo sv. Mohorja. V prvem obdobju je delovala bolj ali manj slogaško. Med njenimi člani je bilo precej du- hovnikov, čeprav so jo privrženci katoliške stranke že kmalu po ustanovitvi začeli ozna- čevati kot »liberalno« in obtoževati, da po- stavlja narodnost pred vero. Radikalneje usmerjeni privrženci liberalne stranke prav tako niso bili povsem zadovoljni s CMD; oči- tali pa so ji, da je »klerikalna« ter da s pre- težno od liberalcev zbranim denarjem podpira med drugim redovnice-šolske sestre, ki so sestavljale del šolskega osebja na njenih šolskih zavodih. Kljub tem napadom z obeh bregov pa je predsedniku CMD Tomu Zupa- nu, enemu najvidnejših slovenskih liberalno usmerjenih duhovnikov, še nekako uspelo zadržati »concordio« (slogo) do leta 1907. Leta 1886 je CMD dobila novega nasprot- nika — italijansko raznarodovalno organiza- cijo Pro Patria, ki pa so jo zaradi njenega preveč izzivalnega iredentističnega obnašanja avstrijske oblasti leta 1890 sicer razpustile, naslednje leto pa dovolile ustanoviti njeno naslednico Lego Nazionale, ki je s svojimi podružnicami in šolskimi zavodi delovala na Primorskem podobno kot Schulverein. Ome- niti velja tudi, da so leta 1893 po zgledu slo- venske CMD ustanovili Družbo sv. Cirila i Metoda za Istru, ki je v hrvaškem delu Istre ustanovila precejšnje število svojih šol, v slo- venski Istri pa se je dejavnost obeh Družb precej prepletala. Ena osnovnih značilnosti CMD je bila, da je delovala z denarjem, ki je pritekal izključ- no na prostovoljni podlagi. Med njenimi fi- nančnimi sredstvi ni bilo ruskih rubljev, kot so ji to očitali nemški liberalni časopisi, med- tem ko so si njeni nemški in italijanski na- sprotniki obilno pomagali z nemškimi in ita- lijanskimi »darili«, zbranimi onstran avstrij- skih meja. Eden najpomembnejših virov fi- nančnih sredstev Družbe so bili prispevki njenih podružnic, ki so bile razpredene po slovenskem etničnem ozemlju avstrijske po- lovice monarhije, po letu 1907 pa jih najdemo tudi na Dunaju in Leobnu, čeprav te niso bi- le posebno uspešne. Podružnice so razen čla- narin pošiljale tudi izkupičke od veselic in podobnih prireditev, razen te dejavnosti pa so bile s svojimi knjižnicami in prosvetnim de- lovanjem pogosto prva žarišča slovenskega narodnega osveščanja. Na višku delovanja Družbe je bilo leta 1914 283 podružnic z 18.653 člani. Med dejavnosti »pridobitne plati« CMD je sodilo tako imenovano založništvo blaga »V prid CMD«. Posamezni trgovci so določene vrste blaga opremili s Ciril-Metodovim ime- nom in kot take so pri določeni vrsti potroš- nikov (zlasti slovensko-liberalnih) šle bolje v prodajo, trgovci pa so del dobička od svoje prodaje namenili CMD. Tako so obstajali »Ciril-Metodove« vžigalice, svinčniki, platno, milo, šampanjec, pivo, kisla voda, rum, čaj in podobno. Denar so prinašale tudi Družbine voščilnice in razglednice, publikacije, med drugim Vestniki in Koledarji (Vestniki), ki so danes dragoceno gradivo za Družbino delo- vanje, volila in zapuščine njenih članov, ki so Družbi omogočila, da je preživela drugače suhe čase med prvo svetovno vojno, Družbi- ni nabiralniki z njenim geslom »Mal položi dar, domu na altar«, narodni kolki, narodni davek, nabirke v slovenskih časopisih, zlasti liberalno usmerjenih. »Potrošniki« tako zbranega denarja CMD so bili Družbini otroški vrtci in osnovne šole. Prva otroška vrtca so ustanovili leta 1886 v Celju in naslednje leto v Trstu pri Sv. Ja- kobu, prvo Družbino šolo pa leta 1888 prav tako pri Sv. Jakobu. Mreža Družbinih vrtcev in osnovnih šol je bila najbolj razvita v Trstu in njegovih predmestjih, osnovno šolo in vrtec je CMD odprla še v Gorici in v Krminu, razen njih pa še osnovni šoli na Muti in v St. Rupertu pri Velikovcu, podpirala pa je tudi osnovno šolo šolskih sester v Mariboru. V šolskem letu 1913/14 je imela 21 svojih ter podpirala dva goriška vrtca s 1794 otroki, v njenih osmih osnovnih šolah pa je bilo 2514 otrok. Po začetni bolj ali manj uspešni slogi in nadstrankarskem delovanju se je na letni skupščini Družbe leta 1907 v Bohinjski Bi- strici začel odločilen spopad privržencev li- beralne in katoliške stranke za dokončno prevlado v njej. Predsednik CMD Tomo Zu- pan, ki je vedel, da bo do tega prišlo, saj so se znamenja zaostrovanja kazala že nekaj let, je pred tem odstopil. Liberalci, ki so ob 50 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 podpori narodno-radikalnih dijakov in štu- dentov na čelu s poznejšim liberalnim ve- ljakom dr. Gregorjem Žerjavom, že pred skupščino zbrali dovolj pooblastil in dosegli premoč, so na skupščini prevladali, izvolili svoje novo vodstvo z novim predsednikom CMD, gimnazijskim profesorjem matematike in fizike Andrejem Senekovičem, poraženi privrženci katoliške stranke pa so skupščino demonstrativno zapustili, v naslednjih letih pa se umaknili tudi iz njenih podružnic. Leta 1910 so ustanovili svojo narodnoobrambno organizacijo Slovensko stražo, ki naj bi po- dobno kot CMD ustanavljala in vzdrževala zasebne slovenske šolske ustanove. Prelom leta 1907 je pomenil za CMD mo- dernizacijo in obnovitev delovanja. Narodni radikali so uveljavljali nekatere novosti, med drugim npr. potovalne učitelje, ki so skrbe- li za živahnejše delovanje podružnic CMD. Ob tej poživitvi delovanja CMD, ki je postala liberalno »uvrščena«, so bili do določene mere upravičeni očitki slovenske ljudske stranke o Družbi kot »agentu« liberalne stranke zla- sti na podeželju. Nadaljnji razvoj CMD je na- silno prekinila prva svetovna vojna s svojim začetnim preganjanjem zavednih Slovencev, krvnim davkom med njenimi člani in učnimi močmi ter denarnimi stiskami. Po razpadu Avstro-Ogrske je CMD izgubila tretjino po- družnic in svoje zavode, ki so ostali zunaj meja novo nastale jugoslovanske države. V novih razmerah je v starojugoslovanski drža- vi dolgo iskala »smisel življenja«, ki ga je našla v podpori javnim slovenskim šolam ob severni meji, v Prekmurju ter na Kočevskem, pa tudi sicer v javnosti malo vidni podpori slovenskim rojakom na Primorskem in Koro- škem. Med drugo svetovno vojno ji je bilo delovanje onemogočeno, zato pa ga je spet obnovila po letu 1945 in ponovno z namenom podpirati naše zamejske Slovence. Njeno de- lovanje je v zadnjem času postopoma zaspar- lo.^ Po tem uvodnem delu posvetimo naše za- nimanje podpori, ki je bila Družba sv. Ci- rila in Metoda deležna od naših izseljencev v Severni Ameriki in katere najvidnejši izraz je bila od slovenske neodvisna mreža sever- noameriških podružnic CMD. Družba je bila finančne podpore slovenskih izseljencev de- ležna že pred ustanovitvijo teh podružnic, v času njihovega delovanja pa tudi mimo njih. Prvi severnoameriški podpornik Družbe sv. Cirila in Metoda je bil slovenski izseljenski duhovnik Josip Zalokar iz Red Jacketa v Mi- chiganu, ki je leta 1892 poslal CMD 333 gol- dinarjev za tri pokrovitelj nine (pokrovitelji so bui tisti člani Družbe, ki so plačali najmanj 100 goldinarjev, zato pa so bili med vsem članstvom z izjemo vodstvenih in častnih čla- nov najvišje cenjeni).« V času neposredno pred ustanovitvijo severnoameriških podruž- nic beležimo več denarnih pošiljk iz Severne Amerike, tako v letu 1908 75 kron, ki jifi je zbral in poslal vidni ameriški Slovenec Fran (Frank) Sakser.« Dogodki v zvezi z napadom nemških na- cionalistov na skupščinarje CMD v Ptuju leta 1908 ter krvavo nasilje v Ljubljani, ki je do- seglo višek z umorom Lundra in Adamiča, so razburili tudi ameriške Slovence. Tako so ti ob protestnem shodu v Clevelandu naredili tudi denarno zbirko, od katere je bila CMD deležna 340 kron, ostalo pa so namenili za spomenik Lundru in Adamiču (300 kron) ter 400 kron podpore drugim žrtvam nemškega državnega nasilja. Časopis Glas naroda je za CMD zbral 60 kron, prispevek 25 kron je po- slal clevelandski Sokol, Slovensko podporno društvo sv. Petra v Brooklinu pa 50 kron let- ne podpore z zagotovitvijo, da se je bo z enako vsoto spomnil vsako leto.* Glas naroda je s svojimi zbirkami nadaljeval in poslal CMD »za pirhe« 100 kron." Bolj organizirano raven sodelovanja med ameriškimi Slovenci in slovensko CMD po- meni že omenjena ustanovitev mreže podruž- nic v Severni Ameriki. Prvo podružnico CMD so ustanovili 4. julija 1909 na ameriški dr- žavni praznik v 'New Yorku. Njen prvi pred- sednik je bil že omenjeni Frank Sakser, taj- nik pa Ivan Zupan.' Ustanovni zbor 1. ameriške CMD podruž- nice je bil v dvorani češkega Sokola, vanjo pa se je včlanilo 53 članov. Podružnica je imela zelo malo osnovnih pravil, njen glavni namen je bil zbirati finančna sredstva in jih pošilja- ti slovenski CMD. Osnovna letna članarina je bila 50 centov ali 2,50 krone, ustanovniki pa so plačali enkrat za vselej 10 dolarjev ali pre- računano 50 kron. Ob ustanovitvi so s po- ložnico Ljubljanske kreditne banke poslali 180 kron prispevka in 20 kron iz nabiralnika CMD ki ga je imel v pisarni potovalnega podjetja Frank Sakser. Hkrati z new^yorsko so začeli snovati druge severnoameriške podružnice. V času, ko so na slovenskem ozemlju podružnice CMD pre- življale krizo, ki jo je izzval razkol leta 1907, so v ZDA nastajale nove podružnice, za nev^- yorsko do 1. avgusta še podružnica št. 2 v kraju Dunlo v Pensylvaniji s 15 člani in 7,5 dolarja udnine ter št. 3 v Bridgeportu v Ohiu s 13 člani ter 6,50 dolarja udnine. Ker slovenska CMD v duhu svojih pravil ni mogla ustanavljati podružnic zunaj av- strijske polovice habsburške monarhije, je bi- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 51 la ameriška organizacija podružnic samo- stojna. Za njeno ustanovitev v določenem kraju se je moralo priglasiti vsaj 12 članov, zbrani denar pa naj bi pošiljale neposredno prvi in glavni podružnici v New Yorku, ki naj bi vodila skupen račun vseh podružnic. Podružnice so imele odbor, ki so ga sestavljali predsednik, tajnik, blagajnik ter dva nadzor- nika, njihovo širjenje pa je zelo podpiral ameriški izseljeniški časopis Glas naroda.* Kot zanimivost omenimo, da slovenski izseljenci v Ameriki slovenski CMD niso po- šiljali le denarja, temveč tudi stare znamke, kot npr. v letu 1909 Anton Pebrovec iz Winter Quartersa," medtem ko je vžigalice, cigarete in tobak »v prid Družbi sv. Cirila in Meto- da« po pogodbi z njenim slovenskim vod- stvom v Severni Ameriki prodajal Alojzij Av- senik.'" Poleg podružnice št. 4 v Leadvillu, Colora- do, ki naj bi bila ustanovljena v začetku av- gusta 1909, so 14. novembra istega leta usta- novili podružnico v Calumetu, Michigan, in to predvsem po zaslugi tamkajšnjega časopisa »Glasnika,« ki je v krasnih člankih predočil »ameriškim Slovencem pogibel, pretečo Slo- vencem v Avstriji«. Tajnik newyorske po- družnice Zupan je tako v letu 1909 poslal slo- venski CMD preko 400 kron." O prispevkih slovenskih izseljencev je bil govor tudi na let- ni skupščini CMD na Jesenicah. 8. avgusta 1909, kjer je blagajnik, notar Hudovernik go- voril o »ameriških bratih,« ki tudi v Ameriki »pazno zasledujejo vse naše delovanje« in so Družbi poslali 440 kron.** Ker je bila pošiljka Ivana Zupana ob koncu tega leta, gre po vsej verjetnosti za dve različni nakazili. V začetku leta 1910 je v Severni Ameriki delovalo že devet podružnic z okrog 600 člani. Njihovo dejavnost sta podpirala in delovanje CMD pojasnjevala časopisa Franka Sakserja Glas naroda ter calumetski Glasnik, ki ga je urejal Fr. Schweiger. Podružnica št. 1 v New Yorku je razen zbiranja prispevkov ostalih podružnic posredovala razpečrevanje »na- rodnega blaga« ter naročila tudi 15 izvodov Slovenskega Branika, časopisa v Ljubljani, ki je dal pobudo zanj Ivan Vrhovnik ter ga tudi urejal. Slovenski Branik je poleg podrobnih poročil o delovanju CMD, podružnic ter ame- riških podružnic objavljal tudi druge pri- spevke z narodnoobrambno vsebino." Mreža podružnic in odbornikov ameriške CMD je bila v začetku leta 1910 takšna: 1. New York, 71 članov, predsednik Josip Rems, tajnik Ivan Zupan, blagajnik Vinko Zevnik, nadzornika Alojz Cešarek in Jakob Bauer, 2. Dunlo, 17 članov, predsednik Anton Poje, tajnik Frank Kavčič, blagajnik Al. Bavdek, nadzornika Al. Storie in Ivan Bovha, 3. Brid- geport, 20 članov, predsednik Andrej Hoče- var, tajnik Mih. Hočevar, blagajnik Anton Hočevar, nadzornika Ma. Žitnik in Fr. Gre- gorčič, 4. Pueblo, Colorado, 115 članov, pred- sednik Ivan Prijatelj, tajnik Ivan Gaber, blagajnik Ivan Merhar, nadzornika Ivan Vi- dic in Fr. Bambič, 5. Cumberland, Wyo- ming, 31 članov, predsednik Ivan Sare, tajnik. Josip Kežman, blagajnik Ivan Medved, nad- zornika Fr. Tlakar in Josip Marolt, 6. Ca- lumet, Michigan, 137 članov, predsednik Fr. Schweiger, tajnik Josip Cešarek, bla- gajnik Mihael Zunič, nadzorniki L. F. Klop- čič, M. F. Kobe, Ivan Plut, Peter Belopav- lovič, 7. Eveleth, Minnesota, 93 članov, 8. La- kewood, Ohio, 13 članov, predsednik R. Murn, podpredsednik M. Udovič, tajnika A. Kolbe- sen in Josip Smajdek, blagajnik L. Smajdek, 9. Winter Quarters, Utah, 67 članov, predsed- nik Ivan Juvan, tajnik Anton Terbovc, bla- gajnik L. Lavtar, nadzornika Andrej Juvan in Tomo Majnik, 10. Chisholm, Minnesota, 20 članov, 11. Aurora, Minnesota, 26 članov, 12. Salida, Colorado, 31 članov, 13. McKinley, Minnesota, 15 članov.** Ob začetku leta je prejela slovenska CMD od ameriških Slovencev 800 kron, v tej vso- ti pa je bilo tudi 80 kron, ki jih je marljivi pospeševalec amriških podrružnic CMD v Minnesoti trgovec Matija Pogorele iztržil za Družbine razglednice in kolke.*' Konec janu- arja je bilo že 20 severnoameriških podružnic z okrog 900 člani, ki so od 4. julija 1909 poslali v staro domovino vodstvu CMD 1800 kron. Novi podružnici CMD sta nastali 7. marca 1910 v Superiorju, Wyoming in nekaj kasneje v Rock Springsu v isti zvezni državi. Prva podružnica je štela 27 članov, v začasni od- bor pa so izbrali kot predsednika Antona Ve- harja, tajnika Martina Stalika, blagajnika Ja- koba Tavčarja ter nadzornike Antona Petrov- ca, Antona Novaka in Ivana Primirosa.*' V dobrem letu dni od ustanovitve podruž- nice št. 1 je število podružnic CMD v Severni Ameriki naraslo na 28 s 1159 člani. Poleg zgo- raj že omenjenih 13 so bile ustanovljene še naslednje: 14. Frontelac, Kansas, 15. Hibbing, Minnesota, 16. Black Diamond, Washington, 17. Jenny Lind, Arkansas, 18. Johnstown, Pennsylvania, 19. Kansas City, Kansas, 20. Primero, Colorado, 21. Delagua, Colorado, 22. Cleveland, Ohio, 23. Superior, Wyoming, 24. Rock Springs, Wyoming, 25. Sublet, Wyo- ming, 26. Somerset, Colorado, 27. Frontier, Wyoming ter 28. Tacoma, Washington, ki je ob ustanovitvi štela 42 članov. Največ pri- spevkov so zbrale podružnice v New Yorku (279,94 dolarja), Pueblu (63,29 dolarja), EVe- 52 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i9B7 lethu (57,60 dolarja) ter Winter Quartesu (34 dolarjev). V prvem letu delovanja 1909/1Ó so podružnice zbrale skupaj 753,60 dolarja, ki so jih nakazali vodstvu CMD v Ljubljano v več obrokih: 26. julija 1909 200 kron (40,70 dolarja) 4. novembra 1909 400 kron (81,60 dolarja), 21. decembra 800 kron (162,80 do- larja), 28. januarja 1910 400 kron, 19. marca 1910 400 kron ter 25. junija 1910 kot jubilej- ni dar ob 25-letnici CMD 1000 kron (204,50 dolarja). Skupaj je bilo do 17. julija 1910 na- kazanih 3200 kron, v blagajni podružnice št. 1 pa je ostal še 101 dolar, ki pa naj bi ga še v istem mesecu poslali v Ljubljano." O podružnicah CMD v Severni Ameriki so govorili tudi na skupščini Družbe v Ljubljani 3. julija 1910. Zanimivo je, da so govorili o 27 podružnicah, kot jih je bilo takrat v resni- ci ustanovljenih, medtem ko so v poročilih iz Amerike navajali 30 podružnic, brez kasneje ustanovljene podružnice v Tacomi. Tako je npr. zelo delavna podružnica v Clevelandu po severnoameriškem seznamu imela številko 24 in z njo tudi nastopala, dejansko pa je bila 22. po vrsti, kajti v omenjenem seznamu ni bilo številk 19, 21 in 27. Morebiti je pri njih šlo za pojav, znan tudi v mreži podružnic v matični domovini, za »mrtvorojene podruž- nice«. Tudi podružnice CMD v Severni Ameriki se podobno kot tiste v matični deželi niso za- dovoljile samo s zbiranjem članarin ter pro- dajo Družbinega blaga, temveč so bile s svo- jimi veselicami, shodi in sejami zelo drago- cena zbirališča slovenskih izseljencev v tujini. Ze zgoraj omenjena podružnica v Clevelandu je imela recimo mesečne seje vsako tretjo nedeljo, na njih so zbirali prispevke tudi za slovensko CMD. Na eni od takih sej so skle- nili, da svojih zbranih prispevkov ne bodo več pošiljali »po ovinku« preko newyorske po- družnice, marveč kar neposredno v staro domovino. Na ta način so vodstvu CMD po- slali tudi izkupiček veselice, ki jo je ta po- družnica organizirala 25. septembra 1910. Predsednik podružnice Louis Pire se je v pi- smu vodstvu CDM sicer opravičeval, da so pričakovali več čistega dobička, kot je bilo 91 dolarjev 50 centov, oziroma pretvorjeno v krone 450 kron, vendar pa ta denar poši- ljajo »z največjim veseljem za napredek in razširjanje blagonosnega dela naše preko- ristne C. in M. družbe«.'* V letni bilanci CMD se račun Slovencev v Ameriki pojavi z letom 1909, ko znašajo letno prikazani prispevki 634 kron, za leto 1910 pa kar 3661,91 krone. Ob tem navedimo še, da lahko od spremembe načina objave Družbine bilance v letu 1907, ki je v primerjavi s prej- šnjimi prikazi finančnega poslovanja CMD veliko podrobnejša, zasledimo od zgornjih lo- čene prispevke slovenskih izseljenskih časo- pisov, predvsem Glasu naroda, ki je leta 1907 poslal 315, leta 1908 75, leta 1909 pa 210 kron. Od leta 1910 prispevkov Glasa naroda ni več, najbrž so bili vsi finančni napori osredotočeni na prispevke severnoameriških podružnic CMD." Leto 1910 je po vsoti zbranih prispevkov pomenilo višek delovanja ameriških CMD po- družnic, čeprav tudi leto 1911 ni dosti za- ostalo v tem pogledu. Svoje so k darežljivosti naših izseljencev prispevali poleg proslavlja^ nja 25-letnice Družbe tudi napadi nanjo, najbolj znani članek v Slovencu 7. februarja 1910 »Cirilmetodarija«, ki je pozival na boj proti njej, češ da je »protinarodna in strup za narodno idejo«.^" Kot smo že omenili, so bile med našimi iz- seljenci v Severni Ameriki priljubljene tudi zbirke rabljenih znamk, ki so jih potem v matični domovini prodajali in tako v duhu Družbinega gesla zbirali »zrno na zrno«. Na prelomu iz leta 1910 v letu 1911 je tako poslal rabljene znamke tajnik podružnice št. 9 v Winter Quartesn Anton Terbovc, obenem pa še sporočil, da šteje njihova podružnica 71 članov, ki so v letu 1910 zbrali 35,50 dolarja (torej kot kaže 1,5 dolarja več, kot je bilo ob- javljeno v poročilu newyorske podružnice na obletnico njene ustanovitve). ^'Podobno sta rabljene znamke poslala Fr. V. Opaškar in Ivan Klopčič iz Clevelanda.*® Ob koncu leta 1910 in v začetku leta 1911 so nastale še naslednje podružnice z »dokonč- nimi« zaporednimi številkami: 29. Pittsburg, Pennsylvania, 30. Moon Run, Pennsylvania ter 31. Meadow Lands, Pennsylvania. Po- družnico št. 32 v Chicagu, Illinoisu, so usta- novili 12. februarja lOll.*« Osrednja ameriška podružnica CMD št. 1 v New Yorku je imela 27. avgusta 1911 tretji občni zbor, ob katerem je štela 72 rednih ter 1 podpornega člana. Dohodki podružnice so od prejšnjega občnega zbora znašali 131,13 dolarja, stroški 6 dolarjev, tako da je bilo presežka 125,13 dolarja. Skupni dohodki vseh ameriških podružnic v tem obdobju, ki pa je nekatere izmed njih pestilo slabo gmot- no stanje njihovih članov, so bili 580,43 do- larja, izdatki 57,33 dolarja ter presežek 523.,10 dolarja oziroma 24000 kron, ki so jih poslali v Ljubljano v treh obrokih. Od 26. ju- lija 1909 do 8. junija 1911 so ameriške po- družnice poslale v staro domovino vodstvu CMD 5.600 kron. Izvolili so tudi nov odbor podružnice brez prejšnjih predsednika Josipa Remsa in tajnika Ivana Zupana, ki sta se KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 53 službama odpovedala. Novi predsednik je postal Anton Burgar, tajnik Alojzij Andolj- šek, blagajnik Vinko Zevnik, nadzorniki Fran Barbič, Dragotin Adamič ter Fr. Primožič, in odbornika F. Zelenec in Josip Košak. Ze na občnem zboru je obnovilo članarino 42 članov, ki so plačali po 50 centov ter podporni član Frank Sakser, ki je plačal 5 dolarjev.** Zgoraj omenjenim podružnicam se je v letu 1911 kot zadnja priključila še podružnica št. 33 v Oregon Cityju, Oregon. V podružnice so tako imele 1493 članov, v letu 1911 pa so vodstvu CMD posale 3.404.66 krone.*' V seznamu podružnic CMD v Severni Ame- riki je številko 2 v glavnem nosila podružni- ca v kraju Dunlo (včasih pa tudi podružnica v Clevelandu, kar ji je sicer šlo po delavnosti, ne pa tudi po vrstnem redu nastanka, tam je imela, kot rečeno, številko 22 ali 24). Ustano- vili so jo leta 1909, potem ko so v Glasu na- roda brali poziv za ustanavljanje podružnic CMD po vzoru newyorske. Prvo leto so ime- U 21 članov in zbrali 16,24 dolarja. Drugi letni shod so imeli 7. julija 1910, število čla- nov je v drugem letu delovanja narastlo na 32, s članarino in darovi so v tem letu zbrali 18,84 dolarja. Tretji letni shod so imeli 27. julija 1911, na njem je plačalo članarino 27 članov, skupaj pa so zbrali 16,12 dolarja. Na- menili so se tudi v letu dni zbrati 200 kron (40 dolarjev) za obrambni kamen Družbe sv. Cirila in Metoda. Obrambni kamni so bili na- čin zbiranja sredstev, ki ga je CMD začela spodbujati kot odgovor na tako imenovani Roseggerjev sklad Schulvereina, plačniki teh »kamnov« pa so imeli vse pravice pokrovi- teljev CMD.*« Odbor zelo delavne podružnice CMD v Clevelandu so ob začetku leta 1912 sestavljali predsednik Louis J. Pire, tajnik Ivan Vider- vol, blagajnik Mihael Setnikar, zapisnikar Ivan Rus ter računski nadzornik Franjo Stre- hovec, poleg njih pa so bili njeni člani še Beno Levstik, Hinko Bole, Ivan Zamljen, Anton Bašča, Mihael Cvelbar, Viktor Leveč, John Zmavc, Franc Turk, Ivan Glavač, Fr. Beseničar, Anton Strniša, C. Vintar, Josip Grilc, Peter Pikš in Anton Jerina.*' V tem času so po svoji navadi in za razliko od dru- gih podružnic neposredno nakazali vodstvu CMD 100 kron, ki so jih po besedah spremne- ga pisma položili »na oltar domovinske in slovenske ljubezni do rodne naše domovi- ne«.*« Newyorska podružnica CMD je 17. febru- arja 1912 priredila običajno letno veselico v korist CMD, ki je prinesla preko 500 kron čistega dobička, drugih 500 kron, ki so jih poslali skupaj s tem dobičkom, pa so zbrali od drugih podružnic in s posameznimi darili. Tajnik Andoljšek je darilo, ki ga je kot obi- čajno poslal preko Ljubljanske kreditne ban- ke, pospremil tudi s sporočilom, ki so, kot vidimo, cesto spremljala denarne pošiljke. V njem obljublja, da bo skušal poživiti delo- vanje drugih podružnic CMD, vendar pa te pri njihovem delovanju ovira brezposelnost članov in nestalno delo, zaradi katerega se morajo seliti iz kraja v kraj.** Podružnica št. 2 v Dunlo je res »izklesala« obljubljeni »obrambni kamen«. Denar zanj pa so zbrali na zabavnem večeru, ki so ga or- ganizirali 20. februarja 1912, kjer so tamkaj- šnji izseljenci pokazali navdušenje »za ko- ristno stvar naše obmejne mladine na Slo- venskem«. Podobno kot v delovanju podruž- nice je tudi o tem večeru poročal v svojem pi- smu Louis Sterle.«« Podobno kot se je to dogajalo tudi na slovenskem ozemlju, ko so podružnice »za^ spale« ali prenehale delovati, ko so se prese- lili njihovi ključni odborniki, srečamo take pojave tudi v Ameriki. Ze večkrat omenjeni tajnik newyorske podružnice Andoljšek je poročal, da skuša podružnice zdramiti iz mlač- nosti, pri čemer uporablja tudi najnovejše številke Slovenskega Branika, vendar pa so se mu začela pisma vračati, kar je bil dokaz, da vodilnih mož določenih podružnic ni več v tistih krajih in da so podružnice prenehale delovati. Kljub temu zagotavlja, da ne bo popustil v svojih prizadevanjih in bo »tudi v tujini držal naš slovenski prapor kvišku«.'* Obrambni kamen — pokrovitelj nino 200 kron je kar sam zbral in poslal mizarski po- močnik Josip Bernik iz Chicaga. Njegovo ne- dvomno velikodušno darilo so v Slovenskem Braniku, ki je redno poročal o delavnosti naših izseljencev v podporo CMD, pospremili z ugotovitvijo, da so »na slovenski zemlji... možje, ki so dobro plačani in prejemajo tiso- čake na leto, a jih pogrešamo med plačniki Družbenega obrambnega sklada, ubogi mizar- ski pomočnik pa je v brezmejni ljubezni do svoje slovenske narodnosti odštel težko pri- služenih 200 K«.'* Ameriški rojaki so začeli tudi s posebno zbirko, namenjeno pokritju deficita glavne družbe CMD. Na poziv, ki ga je v ta namen objavila newyorska podružnica CMD v Gla- su naroda, so v ta namen prispevali 13 dolar- jev rojaki v Greensburgu v Pennsylvaniji, kjer ni bilo podružnice CMD, ostalo do posla- nega zneska 200 kron pa so zbrali »razni Družbeni prijatelji«.«« Tajnik newyorske podružnice je poleg zgo- raj omenjene vsote ob koncu junija 1912 po- 54 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 slal v dveh dehh še 800 kron, ki jih je zbral iz članarine svoje podružnice, iz prispevkov za pokritje deficita CMD ter v spomin na umr- lega pesnika Antona Aškerca, ki je bil tudi član CMD ter ustanovitelj podružnice te dru- žbe v Šmarju pri Jelšah leta 1886. Poziv ameriškim Slovencem, naj počastijo njegov spomin, je prinesel newyorski Glas naroda. Občni zbor newyorske podružnice 30. junija 1912 po tajnikovih besedah ni preveč uspel, ker je bila udeležba zaradi zelo vročega dne zelo pičla, zagotovil pa je, da bo skušal od članov izterjati članarino ter pridobiti tudi nove.** Pridno je delovala tudi clevelandska po- družnica, ki je v obdobju 1910—1912 poslala Družbi 1800 kron. Med naše izseljence je ši- rila tudi »Slovenski Branik«, ki jim je po- menil osnovni vir informacij o delovanju Družbe sv. Cirila in Metoda.'* Na letni skup- ščini CMD 22. septembra 1912 v Trstu je navzoče v imenu clevelandske podružnice po- zdravil tudi Ivan Lah iz Šmarja, ki je pre- bral pismo podružničnega predsednika Louisa Pirca, v katerem je ta med drugim zapisal, da bodo tisti ameriški Slovenci, ki se zavedajo pomena CMD, še naprej polagali »svoje ohole na materinski oltar«. V letu 1921 je bilo teh »obolov« za 2.809,70 kron.«« »Učinek« ameriških podružnic CMD je začel v letih 1913 in 1914 postopoma upadati, leta 1913 najprej na račun »konkurence« balkan- skih vojn. Tako je poročal Louis Pire iz Cle- velanda v začetku leta 1913, da so sicer poslali CMD 100 kron, da pa je bilo treba »nabirati za trpeče naše balkanske brate, katerim smo poslali 1700 K iz Clevelanda« ter da je iz- seljencem potrebno mnogo narodne požrtvo- valnosti »za ohranitev rodne zemlje in slo- venskih otrok zoper turške navale sovražnih sosedov.«.«' Svoje prispevke je redno pošiljala tudi podružnica v New Yorku, najprej 400 K za Novo leto, nato še 400 K kot dobiček pred- pustne veselice. Preden je na letni skupščini podružnice odložil tajniško službo, ker je bil preveč zaposlen drugje in si je ustvaril dom precej daleč od mesta, je Alojz Andoljšek po- slal CMD še 800 kron, od katerih je bilo 400 članarina in izkupiček veselice podružnice v Chicagu, 400 pa večinoma prispevek podjetja Franka Sakserja. Novi odbor podružnice so sestavljali predsednik Karol Adamič, tajnik Ivan Terček, blagajnik Fr. Pirnat, nadzorniki Skrabar, Hergula in Erhatič ter odbornika Primožič in Zlatic.«* Svoj ponovni prispevek 100 kron je poslala tudi clevelandska podruž- nica CMD. V letu 1913 so naši severnoameri- ški izseljenci poslali vodstvu CMD 1.569,13 krone.«* Kot kaže, je v letu 1914 od vseh severno- ameriških podružnic delovala le še newyor- ška, ki je v začetku leta poslala vodstvu CMD prispevek 650 kron. V »Slovenskem Bra- niku« so ta dar pospremili z zahvalo daroval- cem, obenem pa z značilnim vprašanjem »Kaj pa ostale ameriške podružnice?«*« Te očitno niso bile več posebno delavne, saj je bilo v bilanci CMD za leto 1914' v rubriki Račun darov Slovencev v Ameriki zapisanih le 673,20 krone, torej očitno le 23,29 krone več, kot jih je poslala newyorska podružnica. Pri- spevek ameriških Slovencev zasledimo v Družbini bilanci še v letu 1916, in sicer 433 kron.*' Ker za Račun Ameriških Slovencev v bi- lanci CMD nikjer ni jasno, da vsebuje samo prispevke ameriških podružnic, moremo skle- pati, da so v njem najbrž zajeti tudi darovi tistih izseljencev, ki svojega denarja niso po- šiljali preko teh podružnic, ampak neposredno sami. Tak velik ameriški dobrotnik Družbe je bil že omenjeni trgovec Matija Pogorelec iz Chicaga, ki je tako poslal leta 1912 novoletni dar 200 kron, od katerih jih je sam nabral od dobičkov pri kupčijah »po malem nekaj tu nekaj tam«, 100 K pa so zbrali na zborovanju Kranj sko-slovenske katoliške jednote oktobra 1911 v Chicagu.*® Podobno se je Pogorelec spomnil Družbe z darilom 100 K v začetku leta 1913, ko pa je v februarju istega leta pro- slavljal svoj 45. rojstni dan in 20-letnico bi- vanja v Ameriki, je slovenski CMD poslal še 50 K.*« »Najvnetejši pospeševalec Družbe sv. Cirila in Metoda v daljni Ameriki »Pogorelec pa je razen denarja obljubil še posebno da- rilo — prepariran rep klopotače, ki bi ga sko- raj pičila julija 1913, ko je hotel na svojih trgovskih poteh nabirati rože. Vest o tem do- godku so v Slovenskem Braniku pospremili s komentarjem, da so veseli, da se mu ni nič zgodilo in da mu želijo, »da bi še mnogo let nabiral po Ameriki cvetke in prispevke Druž- bi C. M. zatirajoči strupeno kačjo zalego v stari domovini«. Ni podatkov, ki bi potrjevali, da je kačo »za šolsko porabo« v resnici po- slal.** Slovenski izseljenci, združeni v Družbo za- vednih Slovencev v Jolietu, Illinois, kjer ni bilo ameriške podružnice CMD, so vodstvu CMD v prvi polovici leta 1911 poslali 200 kron kot ustanovnino in to po tamkajšnjem podje- tju »Ogulin in Sitar« ter izrazili željo, »da bi naša prekoristna družba rasla, procvitala in uspevala toliko časa, dokler bode moral naš mili zatirani narod sam graditi šole za svojo deco ob ogroženih mejah«.** Videli smo že, kako vneto je za CMD de- loval Frank Sakser, z manjšimi, a zato nič KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 55 manj velikodušnimi darovi pa so se Družbe spomnili še med drugimi duhovnik J. Judnič iz Leadevilla, Colorado, ki je svoj dar 5 kron na prelomu iz leta 1912 v 1913 poslal po zna- nem založniku L. Schwentnerju, »gdč. Ruso- va« iz Shensey Rectory Herts (?), ki je svoj prispevek 6,13 K poslala po Ljubljanski kre- ditni banki, Antonija Foerster iz Chicaga, ki je poslala svoj dar 75 kron ob 25. obletnici ženske podružnice CMD v Trstu leta 1912.*' Po podatkih iz bilanc Družbe sv. Cirila in Metoda so v obdobju od 1909 do 1916 ameri- ški Slovenci zbrali 13.185,60 krone darov (se- veda v dolarjih, ki so jih potem zamenjali v krone), k temu pa lahko prištejemo še 600 kron, ki jih je posebej zbral časopis Glas na- roda. Glede na razmeroma kratko obdobje zbiranja je to za okoliščine, v katerih je delo- vala CMD, kar lepa vsota, po drugi strani pa moramo ugotoviti, da je znašala letna plača za otroško vzgojiteljico v CMD vrtcu od 800 do 1000 kron letno, učiteljska plača še neko- liko več, stroški za učiteljske plače in vzdr- ževanje deške osnovne šole pri Sv. Jakobu v Trstu pa samo v letu 1914 20.683,98 krone.** Seveda je bil finančni učinek ameriških po- družnic CMD le ena plat njihovega delovanja, prav tako, če že ne še bolj pomembna je bila njihova vloga, ki so jo odigrale pri povezo- vanju naših izseljencev ter ohranjevanju nji- hove narodne zavesti in vezi z matično domo- vino. OPOMBE 1. O Schulvereinu glej: Petindvajset let Schul- vereina. Učiteljski tovariš, Ljubljana, 1905, str. 181, 182. Zmaji brez zob. Koledar (Vestnik) šol- ske Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za leto 1924, Ljubljana 1923, str. 69—80. — 2. O CDM: Pogled na prvo četrtstoletje Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Ljubljana 1910. Polstoletje družbe sv. Cirila in Metoda, Jubilej- ni koledar obrambne Družbe sv. Cirila in Me- toda v Ljubljani 1936, Ljubljana 1935, str. 32 do 48. — 3. Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Me- toda VI, v Ljubljani 1892, str. 27. Slovenski Branik, Ljubljana, V 1912, str. 57—58. — 4. Slo- venski Branik, Ljubljana, 1/1908, str. 91. — 5. Slovenski Branik, Ljubljana, 11/1909, str. 36. — 6. Slovenski Branik, Ljubljana, 11/1909, str. 116. — 7. Slovenski Branik, Ljubljana, 11/1909, str. 187. — 8. Slovenski Branik, Ljubljana, 11/1909, str. 224—226. — 9. Slovenski Branik, Ljubljana, 11/1909, str. 226. — 10. Slovenski Branik, Ljub- ljana, 11/1909, str. 311. — 11. Prav tam. — 12. Koledar (Vestnik) šolske družbe sv. Cirila in Metoda za navadno leto 1910, Ljubljana, 1909, str. 132. — 13. Slovenski Branik, Ljubljana, III/ 1910, str. 15. — 14. Slovenski Branik, Ljubljana, III/1910, str. 44. Slovenski Branik, Ljubljana, III/1910, str. 246. — 15. Slovenski Branik, Ljub- ljana, III/1910, str. 44. — 16. Slovenski Branik, Ljubljana, III/1910, str. 131. — 17. Slovenski Branik, Ljubljana, III/1910, str. 245—247. — 18. Slovenski Branik, Ljubljana, III/1910, str. 247. — 19. Koledarji (Vestniki) ... za leto 1909, 1910, 1911, 1912. — 20. Odmevi na ta napad. Slovenski Branik, Ljubljana, III/1910, str. 100, 131, 158 — 21. Slovenski Branik, Ljubljana, IV/1911, str. 9, 10. — 22. Slovenski Branik, Ljubljana, IV/1911, str. 65. — 23. Slovenski Branik, Ljubljana, IV/ 1911, str. 92. — 24. Slovenski Branik, Ljubljana, IV/1911, str. 247. — 25. Koledar (Vestnik) ... za leto 1913, Ljubljana 1912, str. 95. — 26. Slovenski Branik, Ljubljana, V/1912, str. 15, 16. — 27. Slo- venski Branik, Ljubljana, V/1912, str. 57 in foto- grafska priloga med stranema 58 in 59. — 28. Slovenski Branik, Ljubljana, V/1912, str. 83. — 29. Slovenski Branik, Ljubljana, V/1912, str. 82, 83. — 30. Slovenski Branik, Ljubljana, V/1912, str. 83. — 31. Slovenski Branik, Ljubljana, V/ 1912, str. 131, 132. — 32. Slovenski Branik, Ljubljana, V/1912, str. 162. — 33. Prav tam. — 34. Slovenski Branik, Ljubljana, V/1912, str. 185 do 186. — 35. Slovenski Branik, Ljubljana, V/ 1912, str. 213. — 36. Koledar (Vestnik)... za leto 1913, Ljubljana 1912, str. 91, 92. — 37. Slovenski Branik, Ljubljana, VI/1913, str. 65. — 38. Slo- venski Branik, Ljubljana, VI/1913, str. 169, 192. — 39. Koledar (Vestnik) ... za leto 1915, Ljub- ljana 1914, str. 73 — 40. Slovenski Branik, Ljub- ljana, VII/1914, str. 101, 102. — 41. Koledarji (Vestniki) za leto 1916 in 1918, str. 81 in 73. — 42. Slovenski Branik, Ljubljana, V/1912, str. 35. — 43. Slovenski Branik, Ljubljana, VI/1913, str. 91. — 44. Slovenski Branik, Ljubljana, VI/1913, str. 248. — 45. Slovenski Branik, Ljubljana, IV/ 1911, str. 144, 145. — 46. Slovenski Branik, Ljub- ljana, VI/1913, str. 38. — 47. Slovenski Branik, Ljubljana, V/1912, str. 185. — 48. Kole'dar (Vest- nik) ... za leto 1916, Ljubljana 1915. str. 84. 56 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1937 AVSTRO-OGRSKE VOJAŠKE UNIFORME V SVETOVNI VOJNI 1914—1918 SERGEJ VRISER Svetovna vojna 1914/18 pomeni v razvoju vojaškega uniformiranja odločilno prelomni- co. Kratko bi lahko rekli, da se je z njo voja- štvo dokončno poslovilo od slikovitih in bar- vitih oblek in jih zamenjalo za preprostejše in smotrnejše po kroju in barvi. S čedalje večjo učinkovitostjo strelnega orožja se je bojevanje raztegnilo na večje razdalje, z njim pa se je pokazala potreba, da bi vojake na bojišču kar najbolj skrili pred očmi sovražnika. Tako so se porajale uniforme v rjavih, sivih in zelenih barvnih odtenkih, ki so bili blizu barvi pr- sti, skalovja in zelenja. Uniforme v teh barvah pa so se začele uve- ljavljati že pred prvo svetovno vojno. Leta 1902 so v značilni »kaki« oblekli svoje vojake Angleži, potem ko so uniforme v tej barvi s pridom uporabljali že dve desetletji poprej v kolonijah. Angležem so v letih 1904/05 sledili s prsteno rjavimi uniformami Rusi, 1907 je rojstno leto nemških zeleno sivih uniform, 1909 pa so se od barvitih suknjičev in hlač začeli poslavljati tudi v avstro-ogrski arma- di. Pravzaprav je odločilnejša reforma v av- strijski oblačilni tradiciji nastopila že leta 1868, ko je po porazu pri Kraljevem Gradcu 1866 prevladalo spoznanje, da Avstrijci za- ostajajo za nasprotniki ne le v orožju marveč tudi zaradi nesmotrnih uniform. Z reformo 1868 o odpravili tradicionalne bele suknjiče in jih nadomestili s suknjiči v drugih barvah, v rabo pa je prišla tudi tako imenovana »feld- bluse«, suknjič s pokritimi gumbi in štirimi žepi, prikladen za vsakdan in seveda v boju. Leta 1909 so se torej tudi v Avstro-Ogrski odločili za uniformo v »bojni« barvi. Kot naj- številnejša je prišla prva na vrsto pehota. Bluze pešcev odslej niso bile več temno mo- dre, ampak modro sive ali, kot so njih barvo poimenovali v armadi, »ščukasto« sive (nem. hechtgrau), enake barve so bile dolge hlače, plašči in tudi kape. Modro siva uniforma pa v avstrijski armadi ni bila nekaj povsem no- vega; v oblekah te barve so avstrijski lovski bataljoni nastopali že skozi vse 19. stoletje, poleg njih pa so že pred letom 1909 nosili uniforme v tej barvi tudi pionirji, železniške enote in enote za zveze. Povsem sorodna lov- ski je bila po kroju in barvi uniforma do- mobranske pehote (nem. Landwehrinfante- rie), a tudi bosenska pehota se je s svetlo modrimi oblekami precej približevala novim sivim uniformam. Posebej velja omeniti leta 1906 vpeljano uniformo deželnih strelskih polkov (nem. Landesschützenregimenter), ki je bila modro sive barve, poleg tega pa je s planinskim krojem suknjičev, hlač in ogrinjal v precej- šnji meri nakazovala bodočo avstro-ogrsko monduro. Nenavadno se zdi, da je oblačilna reforma 1909 povsem obšla konjenico. Dragonci, ulan- ci in huzarji so namreč še naprej nosili sve- tlo modre, nekateri huzarski polki tudi temno modre suknjiče in rdeče hlače, medtem ko so tudi topničarje do vojne preoblekli v sive uniforme. Poglejmo, kaj omenjajo o obleki in opremi predpisi o adjustiranju avstro-ogrske ar- made kratko pred začetkom svetovne vojne. Ce si odmislimo praznično uniformo s čako, temno modrim suknjičem in svetlo modrimi hlačami, so pešci imeli poleg kape, suknjiča, hlač in plašča v sivi barvi še poletni suknjič in hlače, nadalje pleteno jopico, dva para srajc in spodnjic, tudi zimske spodnjice, volneno opasnico (nem. Leibbinde), ovratno ruto, suknene gamaše-gležnjake, dva para čev- ljev, dva para obojkov in rokavice. Bili so opremljeni s telečnjakom, posebnim telečnja- kom za strelivo, dvema nabojnjačama, krušno torbico, čutaro, menažko, sanitetnim pribo- rom, rezervnim obrokom hrane, šotorko, šo- torskimi khni itd. Skupaj s puško in bajone- Avstro-ogrske uniforme 1917/18: Oficir pehote, vojak napadalnega oddelka na soški fronti, mornariški leta- lec v kopenski uniformi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 57 torn, strelivom, ki je štelo 120 nabojev, na- polnjenim telečnJakom in krušno torbico je bila oprema pehotnega vojaka težka okoli 25 do 26 kg. Pri opremi konjenice je treba omeniti poleg osnovnih delov uniforme, tj. dragonskega šlema, ulanske čapke ali huzar- ske čake še kapo, suknjič, hlače, škornje z ostrogami, nadalje povrhnji, s krznom podlo- ženi suknjič ali plašč, od opreme in oborožitve pa nabojnjače, sabljo, karabinko ali pištolo, kar je zneslo okoli 16,5 kg, oprema, ki jo je konjenik imel na sedlu pa skupaj s konjsko opremo okoli 41 kg. Začetek vojne avstro-ogrske armade tudi v oblačilnih pogledih ni našel nepripravljene, z razraščanjem vojnih operacij pa so se razmere naglo spreminjale in tudi slabšale. Prav kma- lu se je pokazalo, da so barvite konjeniške uniforme za sodobno vojskovanje povsem ne- primerne in za vojake tudi usodne. Ob vsto- pu v vojno so nosili dragonci, ulanci in hu- zarji samo s platnom prekrita ali pa s sivo barvo prepleskana pokrivala. Konec leta 1914, potem ko so barvite obleke terjale že precej- šen človeški davek, so rdeče hlače zamenjali za sive, nato so prišli na vrsto suknjiči, ki so jih nadomestili z bluzami pehotnega kroja, slednjič pa so za vso konjenico vpeljali enotne povrhnje suknjiče. V enotah, ki so se v teku vojne morale posloviti od konj in se bojevati kot pehota, so vse pogosteje uporabljali pla- šče. Z modernizacijo uniforme so že pred začet- kom vojne določili, da nosijo oficirji k bojni opremi usnjene pasove z dvema na hrbtu pre- križanima naramnikoma. Pasove te vrste so pred Avstrijci uporabljali v ruski vojski; na pas je bilo moč pritrditi pištolo, daljnogled in torbico z zemljevidi. Oficirji so sprva prek pasov še zavezovali tradicionalno črno žolto svileno ešarpo z dolgimi resami, že kmalu po začetku vojne pa so to odločbo odpravili. Prav tako so bile najprej v rabi dolge in potem ne- koliko krajše, odrezane častniške sablje, na- zadnje pa so jih zamenjali za bajonete. Ob vstopu v vojno so oficirji nosili svetlo rjave usnjene gamaše, v naslednjih letih pa tudi pri obutvi ni bilo več tako natančno in sre- čujemo častnike pogosto z ovijači in čevlji. Pomembna sprememba je nastopila, ko so 1915 začeli izdelovati uniforme iz nemškega zeleno sivega blaga in je bila ta barva poslej značilna za vso armado. Blago v tej barvi so izdelovali tudi v lastnih tovarnah. Leta 1918 je prišlo do ponovne spremembe v barvi uni- form, te naj bi bile po novem rjavo sive. Oble- ke v novi barvi pa so le počasi dotekale na fronto in po zlomu monarhije so preostale nekaj časa uporabljali v prvih enotah mlade avstrijske republike. V teku vojne se je v bistvu spremenil ce- lotni lik avstrijskega vojaka. Suknjiče z vi- sokim, stoječim ovratnikom je vse bolj izpo- drival kroj, kakršnega so vpeljali že leta 1906 za planinske enote, to je s položenim ovratni- kom, dolge hlače z gležnjaki pa so zamenjale prikladnejše, v kolenih širše hlače, h katerim so nosili ovijače. Ker je primanjkovalo last- nih uniform, so se posluževali tudi zaplenjene italijanske mondure, kjer sta bila v glavnem značilna dva tipa vojaških bluz, oba s pokri- timi gumbi in nizkim stoječim avratnikom. Nasploh je bilo v teku vojne v rabi precej različnih krojev uniform. Razlike so se pose- bej kazale pri oficirjih in vseh, ki so si smeli ali mogli omisliti zasebne obleke. Na fotogra- fijah iz vojnih let pritegne našo pozornost oficirski suknjič s položenim ovratnikom, na- šitimi žepi in gumbi. Tega kroja predpisi o adjustiranju sicer niso določali, ne zasledimo ga npr. pri absolventih zadnjih letnikov ofi- cirskih šol v letih 1917/18 in tudi ne pri štab- nih oficirjih v cesarjevem spremstvu, kjer bi nove uniforme prav gotovo mogli najprej pri- čakovati. Slo je torej za model suknjiča, ki je bil neuradno dopusten, najbrž v modi po vzo- ru drugih armad, predvsem je bil ličnejši od predpisanih bluz s pokritimi gumbi. Avstro-ogrska značilnost je bila, da so se polki istega rodu vojske medsebojno razloče- vali po barvnih našitkih na ovratnikih. Te polkovne barve so sprva nosili tudi na sivih bluzah, ob pomanjkanju blaga, a tudi da bi bili manj vidni, so 1917 našitke zmanjšali na ozek, pokončen trak, našit neposredno za označbo čina. Pri razpoznavanju enot so od- slej pomagale tudi črke in številke, našite na naramnicah in levi strani kap, ki so označe- vale rod vojske in enoto, npr. J 4 — 4. lovski bataljon, bh 3 — 3. bosensko hercegovski pe- hotni polk, D 5 — 5. dragonski polk itd. Tudi vojaška pokrivala so v štirih letih sve- tovne vojne doživljala spremembe. Ze leta 1868 so vojake opremili s kapami, ki so na- domestile dotedanje taborne čepice (nem. Lagermütze, v vojaškem žargonu tudi Holz- mütze). Nove kape so imele senčnik in pre- gibni del, ki ga je bilo moč potegniti prek ušes in tilnika. Z reformo 1909 so tudi te kape izdelovali iz modro sivega in pozneje ze- leno sivega blaga, v rabi pa so bile tudi kape iz klobučevine. Sprva so imele visoko in trdo obliko, sčasoma pa so krojili precej nižja in mehkejša pokrivala. V navado je prišlo, da so si častniki in vojaki na kape pritrjevali različne značke, spomine na pomembnejše operacije, poveljnike, akcije Rdečega križa itd. 58 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 Avstro-ogrske uniforme 1914: vojak in oficir pehote, deželni strelec, dragonec Ob začetku prve svetovne vojne vojsku- joče se armade še niso uporabljale jeklenih čelad. Nemci so nastopali z usnjenimi čela- dami pikačami (nem. Pickelhaube), ki so jih prekrili s sivim platnom. Tudi Rusi in Fran- cozi so se sprva bojevali brez čelad, V avstro- ogrski armadi so čelade nosili samo dragonci, a tudi ta pokrivala nosilcev niso mogla obva- rovati pred zadetki. Da bi jih okrepili, so v dragonske sleme vstavljali jeklene obloge, že 1914 pa so se začeli ukvarjati z načrti za ustreznejšo čelado, uporabno za vso ar- mado. Jeklena pokrivala so bila potrebna predvsem vojakom na italijanski fronti. Le- ta 1916 so si Avstrijci pomagali z nemškimi čeladami tipa M 16, prav takšne pa so pozneje začeli tudi sami izdelovati. Čelada M16 je bila deloma v rabi še v drugi svetovni vojni. Poleg teh pa so v avstro-ogrskih enotah upo- rabljali tudi nemškim podobne, a nekoliko širše čelade z zračnikom na vrhu, ki jih je izdelovala avstrijska tovarna Berndorfer A. G. V avstro-ogrski mornarici so v teku vojne nosili slej ko prej tradicionalne temno modre uniforme, spremembe v oblačenju pa so na- stopile pri mornariških enotah, ki so oprav- ljale službo in se bojevale na kopnem v se- stavu IV. sektorja jugozahodne fronte. Gre predvsem za enote na območju pomorskega poveljstva Trst, tj. za čete obalne obrambe, strojničarjev, pionirjev, baterije topničarjev in enot za zveze. Ker so bile mornariške uni- forme za fronto neprikladne, so vojake sprva oblekli v sivo prebarvane delovne obleke in za mornariške kape določili sive prevleke. Pozneje so mornarji nosili zeleno sive ko- penske uniforme z mornariško kapo. Pri tem so imeli v nekaterih enotah označbe činov v obliki zvezd na ovratnikih, v drugih pa z mor- nariškimi progami na epoletah. Tudi mornariški letalci so modre uniforme zamenjali za sive. Oficirjem so namenili za- prte suknjiče s položenimi ovratniki, našitimi žepi in gumbi, pri tem pa so vendarle ohrani- li tradicijo mornariških narokavnih distinkcij, le da so bile proge sedaj črne namesto zlate. Tudi moštvo na podmornicah je v vojnih le- tih nosilo sive kopenske uniforme. V razvoju uniformiranja sleherne armade je zanimivo ugotoviti, kaj so na eni strani dolo- čali predpisi in kaj se je v resnici nosilo. Takšna nasprotja so nastopala tudi v avstro- ogrski armadi že v mirnem času, ka- zala so se zlasti pri oficirskih uniformah. Naj- pogosteje so podlegali modnim, nepredpisanim vzorom ovratniki suknjičev in častniške kape. Tako so bili kratko pred začetkom vojne v modi sorazmerno kratki suknjiči z izredno vi- soko zapetimi ovratniki in prav tako visoke, valj aste službene kape. Na fronti se ta moda seveda ni obnesla. Omenili smo že, da so sto- ječe ovratnike kmalu pregnali nižji in polo- ženi ovratniki, nosilo pa se je razumljivo staro in novo. Tudi ne kaže prezreti, da so po- nekod distinkcije in barve na ovratnikih pre- krivali z ovratniki srajc in prevlekami. Tudi modno visoko oficirsko kapo s strmim senčni- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 59 kom je kmalu začela izpodrivati izrazito nizka kapa z ravnim senčnikom, ki je precej spo- minjala na sočasna francoska častniška po- krivala. V mornariških kopenskih formacijah so oficirji pogosto k sivim oblekam še naprej nosili modre kape z zlatimi obšivki. Kakor v drugih armadah so se precej po svoje oblačili z usnjenimi jopiči, kombinezoni, volnenimi čepicami in šali tudi avstro-orgski kopenski letalci, saj je letalska služba še posebej radi- kalno postavljala na glavo zastarele oblačilne tradicije. Obsežna fotografska dokumentacija iz prve vojne nam zgovorno pripoveduje, kako so razmere spreminjale predpise in narekovale precej samosvojo vojaško nošo. S fotografij lahko razberemo, da sta se obleka in obu- tev slabšali iz leta v leto, ugotavljamo lahko tudi pomanjkljivosti in različnosti v oborožit- vi in opremi (npr. kožna te telečnjake so že zgodaj zamenjah platneni nahrbtniki), po- snetki z različnih četnih pregledov in sloves- nosti za fronto pa tudi ne morejo skriti, da je disciplina v nošenju uniform občutno po- puščala. Slednje dejstvo gre seveda v prvi vr- sti pripisati okoliščinam na bojišču, kjer pač ni bilo časa za parade, nekaj pa tudi prislov- nični avstrijski lagodnosti. Ob vsej zaukazani strumnosti je v tej armadi zmeraj spet stopa- la na plan neka gojena površnost, izvirajoča še iz navad v prejšnjih stoletjih. Posebej očit- na je bila pri soočanju z oblačilno urejenostjo nemških enot, s katerimi so se Avstrijci kot zavezniki vojskovali na skupnih bojiščih. OPOMBE Uporabljena je bila naslednja literatura: — Adjustierungsvorschriften für das k. u. k. Heer, Wien 1910/11. — H. Schmid v. B., Heerwesen, II. Österreich- Ungarn, Wien 1917. — S. Vrišer, Uniforme v zgodovini (katalog Pokrajinskega muzeja), Maribor 1969. — J. L. Lucas, Austro-Hungarian Infantry 1914/18, London 1973. — O. Bruch — G. Dirrheimer, Das k. u. k. Heer 1895, Wien 1983. — E. Steinbock — L. Baumgartner, Die Uni- formen der k. k. österreichischen und k. u. k. österreichisch-ungarischen Kriegsmarine, Graz 1984. DEKLARACIJSKE RAZGLEDNICE (ob 70-letnici Majniške deklaracije) janez j. Svajncer »Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovan- skem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na teme- lju narodnega načela in hrvatskega državne- ga prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, ze- dinijo po žezlom habsburško-lotarinške dina- stije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgra- jeno na demokratičnem temelju. Za uresni- čenje te zahteve svojega enotnega naroda se bodo zavzemali z vso silo. S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali parlamentarne- ga dela.-K To je besedilo Majniške izjave, kot ga je 30. maja 1917 v nemščini prebral v parlamen- tu na Dunaju predsednik Jugoslovanskega kluba dr. Anton Korošec. Letos mineva 70 let od tega za Slovence izjemno pomembnega dogodka, toda obletnice Majniške deklaracije praviloma minevajo skoraj neopazno. Tak odnos do prelomnega dogajanja v slovenski narodni zgodovini je krivičen in se bo prej ali slej obrnil proti tistim, ki mislijo, da za- molčanje določenih delov zgodovine povzdig- ne druge čase in druge ljudi. Tako se rado dogaja, seveda pa med našimi skoraj pozab- ljenimi poglavji zgodovine ni samo Majniška izjava, njen čas in ljudje. Kot da jih nikoli ni bilo, običajno molče obidemo tudi obletnice velikih slovenskih vojaških uporov v Juden- burgu, Murauu in Radgoni ter njihove žrtve. Zgodovinopisno je bila Majniška deklara- cija že dovolj temeljito predstavljena in zato v okviru teh vrstic nima smisla ponavljati že znanega, kar je na primer zapisano v knjigi Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo' in v delu Oris zgodovine Slovencev v stari Ju- goslaviji.* Ta članek ima namen obuditi spo- min na manj pomemben, vendar zanimiv dro- bec iz časov gibanja za Majniško deklaracijo — deklaracijske razglednice.« Nastale so po- 60 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 leti 1918 in nam ob nekoliko skrbnejšem po- gledu še dandanes veliko povedo o svojih ča- sih. Pravzaprav nam te razglednice niso ne- znane, saj se pojavljajo ob predstavljanju Gasparijevega dela in so zato našle posa- mezne svoj prostor že v raznih publikacijah,* tokrat pa predstavljamo vseh osem znanih motivov. Deklaracijske razglednice so nastale v času, ki slovenskim narodno prebudnim razgled- nicam ni bil naklonjen. Spomladi 1918 je pri- šlo do neke vrste otoplitve pri odnosu oblasti do slovenskih razglednic, saj so lahko izšle nekatere prej prepovedane razglednice iz skupine Vojska v slikah, toda 30. junija 1918 je na primer Slovenec sporočil, da je cesarsko kraljevo policijsko ravnateljstvo v Ljubljani prepovedalo razširjanje razglednice s sliko dr. Antona Korošca in napisom, ki se priče- nja: »Dvignite glavo...« Tudi to razglednico je izdala uprava Ilustrovanega glasnika. Slo- venski narod je istega dne k tej odločitvi obla- sti dodal še svoj komentar: »Kakor nam po- ročajo, so razglednice s sliko načelnika Jugo- slovanskega kluba dr. Korošca v Ljubljani konfiscirane. V tem trenutku še ne vemo, kateri zaščitnik državnih interesov je zagrešil to oslovščino, s katero je pač dosežen višek državniškega modrijanstva.«' S stališča celote slovenskih razglednic v prvi svetovni vojni predstavljajo deklaracij- ske razglednice nadaljevanje razglednic iz skupine Vojska v slikah.* O tem pripoveduje tudi oštevilčenje razglednic na zadnji strani. Zadnja razglednica iz skupine Vojska v slikah je nosila številko 137, številko 138 pa je že do- bila deklaracijska razglednica. Tako razgled- nice Vojska v slikah kot deklaracijske raz- glednice so imele na zadnji strani levo zgoraj natisnjeno pripadnost eni ali drugi skupini in zaporedno številko. Deklaracijske razgled- nice so imele ob črti, ki deli razglednico na zadnji strani na polji za naslov in besedilo, dodano ime tiskarne Katoliška tiskarna Ljub- ljana. V Slovencu z dne 30. julija in v Sloven- skem narodu z dne 31. julija 1918 je bilo ob- javljeno naslednje besedilo: »Deklaracijske razglednice, osem vrst, poleg raznih narodnih motivov s sliko dr. Kreka in dr. Korošca, izi- dejo prihodnji teden. Razglednice so posebno primerne za razne narodne namene, posebno za slovenske šole v ogroženih krajih. Naročila sprejema Katoliška tiskarna.« Enako je ob koncu julija 1918 začel Ilustrirani glasnik, ki je bil tudi založnik razglednic Vojska v sli- kah, napovedovati, da bodo izšle deklaracij- ske razglednice. Napovedal je, da bo v začetku avgusta izšlo »osem ličnih razglednic s po- menljivimi narodnimi reki, nanašajočih se na Majniško deklaracijo«. Dodano je bilo, da je slike izdelal Maksim Gaspari in da naročila sprejema Katoliška tiskarna v Ljubljani. Ka- toliška tiskarna je izdajala tudi Ilustrirani glasnik in že ime tiskarne pove, kateri strani v slovenskem političnem življenju so deklara- cijske razglednice dejansko pripadale. S tega vidika so zanimive, saj kažejo založnika »ju- goslovanskega« celo v jezikovnem smislu. Pri predstavitvi razglednice z besedilom: »Primi cjelov, zemlja mila, primi srce moje v dar ...« je bila zaradi bralcev dodana razlaga, da je beseda celov hrvaška in pomeni po naše po- ljub.' Toda ta jezikovna mešanica slovenskih in hrvaških besed je bila precej značilna za čase ob koncu prve svetovne vojne in še bolj po njej, ko so nekateri na Slovenskem videli v jugoslovanski združitvi tudi konec Sloven- Deklaracijska razglednica št. 138 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 61 Deklaracljska razglednica št. 139 cev in v tej smeri razpravljali ter delovali. Pri tem so v svojem idealizmu ali idealizira- nih predstavah o bodoči združitvi jugoslo- vanskih narodov zašli v skrajnost, ki jo je najbolj zgovorno predstavil Ivan Cankar že leta 1913, ko je o slovenskih ilircih dejal, da do omedlevice navdušeni niso pozabili samo na slovensko kulturo, temveč so navsezadnje pozabili kar sami nase, na svoje ime in svojo domovino. Dobesedno je dodal: »Ime- nuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šo- vinistov,« zraven pa razložil, kaj misli ljud- stvo o jugoslovanstvu, kot si ga predstavljajo ilirci : »O kakšni ilirski navdušenosti pa v slo- venskem narodu še govora ne more biti — to veste prav dobro vi sami in neumno bi se mi zdelo, če bi se lagali drug drugemu v obraz.«^ Ze dr. Metod Mikuž je odgovoril na vpra- šanje,' ali naj obravnavamo Majniško izjavo takšno, kot je bila zapisana, ali tako kot so jo kasneje že v stari Jugoslaviji razlagali tudi tisti, ki so jo sodoživljali, torej da je bil v iz- javi zapisani habsburški okvir samo zato, da je prikril pravo naravo vsebine dokumenta, in to naj bi bila politična združitev tudi z Ju- goslovani izven Avstro-Ogrske. Vendar če bi bilo res tako, ostaja veliko vprašanje, ali bi imela izjava med slovenskim narodom tako množično podporo, če bi res pozivala k raz- bitju monarhije in združitvi Slovencev ter Hrvatov s kraljevinama Srbijo in Črno goro. Tak javni akt seveda ne bi mogel biti sprejet, saj bi pomenil veleizdajstvo, toda tudi politič- no gledano mu večina slovenskega prebivalst- va ne bi bila naklonjena. Dr. Mikuž na primer poudarja da se slovenske žene s podpisova- njem Majniške deklaracije niso izrekale niti za preureditev države, kako je zahtevala Maj- niška deklaracija, temveč predvsem za vrni- tev mož, fantov in sinov z bojišč. V stari Ju- goslaviji je bilo seveda politično koristno raz- glašati, da je bila Majniška deklaracija korak k po prvemu decembru 1918 uresničeni skupni državi, toda takšna razlaga je bila samo v skladu s političnimi cilji razlagalcev, ki so ho- teli dokazovati, da je bila kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev uresničenje resnične želje teh narodov. Uresničenje Majniške izjave je bila repu- blika Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, de- jansko pa še več kot to, saj ta država, ki je združevala Jugoslovane iz razpadle Avstro- Ogrske, ni bila več pod habsburškim žezlom. Svojo državnost je gradila v vseh pogledih kot samostojna država in ne kot vmesna stop- nja k združitvi v neko drugo politično tvorbo, kjer Slovenci spet ne bi imeli svoje vlade, voj- ske in še marsičesa ne, kar je prinesla re- publika Država SHS. Med tem je potrebno posebej poudariti gospodarsko področje, saj bi bilo nesmiselno verjeti, da bi se Slovenci opre- delili za državo, kjer bi jih prevlada buržoa- zije vladajočega naroda (v sodelovanju z de- lom domače buržoazije in politikov) naredila za dolgoročno gledano izkoriščani del države, kot je potem po bivšem avstro-ogrskem delu kraljevine SHS udarila skrajno neugodna za- menjava kron za dinarje, večji davki in sploh večja bremena kot v južnih delih države. Pred prvo svetovno vojno in med njo, kakor- koli je bilo politično življenje okrnjeno, je imela na Slovenskem večino klerikalna stranka. Kljub temu, da sta se njena stari in mladi del razšla, ocena starih o koncu vojne gotovo ni bila osamljena. »Ce bodo zmagali Italijani, bomo ob najlepše, kar imamo. Ce zmagajo Srbi, bodo ti poslali v imenu bratstva 62 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 nad nas srbske upravitelje. Srbi so danes i najbistrejši in najagilnejši del Jugoslovanov, i ponosen in zrel narod, ki bo v teoriji lepo ' pisal tudi o nas, v praksi pa tako delal, kot i dela zmagovalec. Srbi so jugoslovanski Angle- ži in slovenska zemlja bo njihova kolonija. S Naša rešitev je le, če ostanemo v zvezi z mo- i narhijo, ki je danes na najboljši poti do obno- ve.-«'" S kakršnimikoli motivi že je bila ta ocena izdelana, zaradi kasnejše realnosti ji politične nejasnovidnosti ni mogoče očitati, ko se nanaša na bodočo skupno državo s kralje- vino Srbijo, če pa bi se razvoj političnih do- godkov obrnil drugače, bi se po drugi strani pričakovanja ob ohranjeni Avstriji skoraj za- i nesljivo pokazala kot utvara. : Pred samo predstavitvijo posameznih de- klaracijskih razglednic navedeni drobci niso odveč, saj povedo — in tega bi lahko našteli ^ še več — da leta 1918 na Slovenskem pri : vprašanjih bodočih vezi med jugoslovanskimi < narodi niso vladale zgolj romantične pred- ; stave o idealnih bratih, ki se bodo združili, j junakih iz pripovedk in podobnem z razgled- j nie, kar z resničnostjo in z zamotanostjo poli- i tične igre, ki je nazadnje pripeljala do veliko-i srbske kraljevine, ni imelo prav nič skupne- ga. Deklaracijska razglednica št. 140 Deklaracijska razglednica št. 141 Po napovedih sodeč, je skupina osmih de- klaracij skih razglednic izšla prve dni avgusta 1918, kar pa še ne pomeni, da je mogoče vsako izmed teh razglednic, če nanjo naletimo, po- stavljali v ta čas. Na razglednicah, ki jih po- znam, so večinoma znamke in poštni žigi iz obdobja po prevratu, predvsem iz leta 1919. Razglednice z znamkami in žigi iz obdobja Avstro-Ogrske so redkejše. Najdejo se tudi neodposlane razglednice brez znamk in žigov; te so si posamezniki spravljali za spomin. Ob prvih osmih razglednicah iz poletja 1918 je prišlo kasneje do ponatisa zanesljivo ene, mogoče pa tudi drugih deklaracij skih raz- glednic. Prvih osem razglednic je imelo šte- vilke od 138 do 145, razglednica s številko 146 pa je dejansko ponatis razglednice št. 144, le da je risba deloma modro in rdeče obar- vana, razen tega je natisnjena v rjavem in ne sivem tonu. Črte na zadnji strani in napis »Deklaracijska razglednica št. 146« so modre barve. Razglednica, ki jo poznam, je bila od- poslana februarja 1920. Tako je verjetno upra- vičeno sklepanje, da je bila že kakšno leto po vojni ponatisnjena vsaj ta ena ali celo več deklaracijskih razglednic, vendar v nekoliko drugačnih barvah. Kljub temu pa lahko go- vorimo o osmih motivih na deklaracijskih razglednicah. Ti so: i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 63 Deklaracijska razglednica št. 142 — deklaracijska razglednica št. 138: Stcirec in otrok gledata vrsto mož, žena in otrok, ki upognjeni prenašajo težka bremena, videti je, kot da bi stopali sužnji. V ozadju je značilna slovenska cerkvica s pokopališčem in v da- ljavi gore. Desno spodaj je avtorjev podpis Maksim Gaspari. Pod risbo je natisnjeno besedilo : »Streti nas moreš, potreti nikdar j — usode sovražne besneči vihar!« i Deklaracij sta razglednica št. 143 — deklaracijska razglednica št. 139: Slo- venska družina v sobi, kjer so na stenah zna- čilne stare podobe svetnikov na steklu, na predalniku pa že meščanska ura, sprejema sv. Cirila in Metoda. Pod njima je risar izpisal: »Sv. Ciril in Metod: blagoslovita naš rod.« Levo spodaj je podpis Maksim Gaspari z let- nico 1918. — deklaracijska razglednica št. 140: Ob mi- zi s slovenskimi kmečkimi stoli in z maj oliko — na njej so črke SHS, stoje in si nazdrav- ljajo Slovenec, Hrvat in Srb, kot je mogoče logično sklepati glede na majoUko SHS. Nad nazdravljaj očimi je v oblakih bog, ki jih bla- goslavlja, levico pa ima na zemeljski krogli. Pod risbo je napis: »Trčimo še enkrat vsi, ži- vili Slovani, bratje naše so krvi, bog nam jih ohrani.« — deklaracijska razglednica št. 141 : V slav- nostno okrašeni dvorani pod zastavami in Krekovo sliko predstavnice slovenskih žena izročajo dr. Korošcu zbrane podpise za Maj- niško deklaracijo. Korošec in nekaj drugih likov okoli njega je portretno predstavljenih in jih je mogoče prepoznati. Pod risbo je be- sedilo: »24. marca 1918. Slovensko ženstvo iz- roča dr. Korošcu 200.000 podpisov za dekla- racijo.« V soboto 23. marca 1918 je dr. Korošec do- potoval z Dunaja v Ljubljano. Ljubljana ga je sprejela z velikim navdušenjem, pozdravlja- joči so šli celo tako daleč, da so med potjo skozi mesto izpregli konje Koroščeve kočije in jo sami vlekli po ulicah. V nedeljo popold- ne je v svečano okrašeni in nabito polni veli- ki dvorani hotela Union Fran j a Tavčarjeva dr. Korošcu v imenu slovenskih žena slav- nostno izročila v sedem knjig vezane pole s 64 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 Deklaracljska razglednica št. 144 (in 146) podpisi za Majniško izjavo. Med drugim je dejala: »Slovenska žena zahteva svobodno dr- žavo jugoslovansko, v okviru vaše deklara- cije.« Govorila sta še sestra pokojnega dr. Kreka Cilka Krek in dr. Korošec. Navzoči so bili ljubljanski župan dr. Tavčar, podžupan ! Triller, državni poslanci dr. Pogačnik, dr. j Ravnihar, Demšar, Gostinčar, ravnatelj Ivan Hribar in drugi. — deklaracljska razglednica št. 142: Ob Blejskem jezeru — lepo sta vidna grad nad jezerom in otok s cerkvico — sedita mati in sin, oba v preprosti slovenski noši. Nad njima je krošnja lipe, pod risbo napis: »Primi cje- lov, zemlja mila, primi srce moje v dar: da bi vedno majka bila nepozabljena nikdar.« Desno spodaj je podpis Maksim Gaspari. — deklaracljska razglednica št. 143: Pod drevesom sedi žena ali dekle, brenka na tam- burico ali pa tudi lutnjo in poje o junakih iz davnih časov. Na krošnji nad njo so podo- be kralja Matjaža, kralja Sama in kraljeviča Marka, v daljavi gore in doline. Zgoraj in spodaj je na risbi besedilo - »Kjer izvira bistra Sava, teče Soča, Krka, Drava, tam je dedov zemlja krasna, dom junakov dom je moj.« Desno spodaj sta avtorjevi začetnici GM. — deklaracljska razglednica št. 144: V ven- cu iz lipovega listja je podoba dr. Janeza Evangelista Kreka, venec mu drže Srbkinja, Slovenka in Hrvatica. Spodaj je natisnjeno: »Človek ni rojen sebi — ampak domovini! Cicero.« Maksim Gaspari se je podpisal v de- snem spodnjem kotu risbe. — deklaracljska razglednica št. 145: Na dveh velikih lipovih listih sta portreta dr. Janeza Evangelista Kreka in dr. Antona Ko- rošca, na manjšem listu je datum 30. maj 1917, ko je bila prebrana deklaracija, spodaj je izpisano: »Prvoboritelja naše deklaracije.« Kot je že bilo zapisano, je bil avtor vseh osmih deklaracij skih razglednic Maksim Ga- spari. S temi razglednicami je nadaljeval delo, ki ga je za istega založnika opravil že pri skupinah razglednic Vojska v slikah. Pri de- klaracij skih razglednicah ni hotel narediti Deklaracljska razglednica št. 143 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 65 kakšnih velikih umetnin, njihov namen je bi- lo preprosto, lahko razumljivo, vendar pri- kupno navdušujoče sporočilo. To se mu je posrečilo, čeprav je opazna razlika pri skrbi za posamezne razglednice. Večina jih je izde- lanih zelo skrbno, lahko je razbrati, da so terjale svoj čas in zavzeto delo, razglednici s podobami Kreka in Korošca ter izročanje podpisov za Majniško deklaracijo pa sta v primerjavi z drugimi risarsko veliko bolj skromni. Kljub temu je mogoče reči, da je Gaspari tudi pri deklaracijskih razglednicah ohranil svojo visoko risarsko raven, ni pa do- segel tiste občutenosti, otožnosti in vsega le- pega, kar je znal pričarati na svojih božičnih in velikonočnih razglednicah v letih prve sve- tovne vojne. Seveda je bilo pri deklaracijskih razglednicah poslanstvo njegovega dela dru- gačno in zato mu tega ni potrebno šteti v sla- bo. Tudi za naše deklaracijske razglednice ve- lja, da so pravi majhni spomeniki iz obdobja slovenske zgodovine, ko se je naš narod po- stavil, da vrže s sebe breme pritiska tujca in začne odločati o sebi. OPOMBE 1. Janko Pleterski: Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Slovenska matica 1971. — 2. Me- tod Mikuž: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—1941, Ljubljana 1965. — 3. V deklaracijskem gibanju je nastal poseben znak. Oblikovan je bil kot bršljanov list, s tem je bilo deklaracijsko gibanje simbolično pove- zano s kmečkimi punti, saj je bil zimzelen tudi znamenje upornih kmetov. Spomladi 1918 so bili deklaracijski znaki izdelani na Češkem. Za žen- ske so bili oblikovani kot broške (srebrna in zeleno emajlirana različica), za moške kot manjši znak z iglo za zatikanje (z emajlom ali samo srebrn). Več o tem sem napisal v članku Znak Majniške deklaracije. Numizmatični vestnik, Ljubljana 1986. — 4. Gasparijeve razglednice, katalog k razstavi razglednic Maksima Gaspa- rija iz zbirke Marjana Marinška, Titovo Ve- lenje 1986, Maksim Gaspari ilustrator. Narodna galerija, Ljubljana 1986. — 5. Slovenski narod, 30. junija 1918, str. 2. — 6. Več o teh razgledni- cah sem napisal v Kroniki, leta 1985, št. 1, str. 41—49. — 7. Ilustrirani Glasnik, 22. avgust 1918, str. 405. — 8. Ivan Cankar: Slovenci in Jugoslo- vani, predavanje 12. aprila 1913 v Ljubljani. — 9. Metod Mikuž: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—1941. — 10. Metod Mikuž: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—41, Ljubljana 1965, str. 28. Predstavljene razglednice so iz moje zbirke, razen deklaracijske razglednice 138, ki je iz zbir- ke Miloša Mikoliča, Ljubljana, in se mu za po- moč zahvaljujem. KRATEK ORIS ZGODOVINE NOB NA GORJANCIH IN V ZUMBERKU ZDENKO PICELJ V osvobodilnem boju naših narodov so bili Gorjanci in Zumberak od prvih dni vstaje žarišče hudih bojev proti nemško-italijanskim okupatorjem in izdajalcem slovenskega in hr- vatskega naroda, belogardistom in ustašem. V tem skupnem boju slovenskih in hrvaških partizanov sta se ustvarjala in utrjevala brat- stvo in enotnost Slovencev, Hrvatov in Sr- bov, utirala se je pot bratske enotnosti ena- kopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije. Predvojne razmere so bile na prostoru med Gorjanci in Krko dokaj težavne. Gospodar- stvo in proizvodnja sta bila do okupacije na zelo nizki ravni. Najbolj enostavna kmečka proizvodnja je bila v nižjih predelih Gorjan- cev, višje pa so sekali in izkoriščali obširne bukove gozdove, večinoma za drva in široko porabo, nekaj tudi za prodajo in industrijske namene. Ti kraji so bili že takrat znani po pri- i delovanju znanega dolenjskega cvička. Bil je zelo pomemben pridelek v prehrani, ker so ga lahko dali tudi na trg. Zaradi goste naseljeno- i sti in zaostalosti gospodarstva pod Gorjanci I je bilo veUko poceni delovne sile. Delavstva v j teh krajih skoraj ni bilo. Po večini je bilo I delo le sezonske narave, posamezniki pa so že j v mladih letih iskali delo in zaslužek v drugih \ krajih doma in v tujini. Pretežna večina mla- dine je po končani osnovni šoli ostala doma na kmetijah svojih staršev in se ukvarjala z vsakdanjimi kmečkimi opravili. Zaradi dolgo- letnega vztrajnega dela Komunistične partije so se napredne ideje širile tudi v teh krajih Počasi se je začela spreminjati miselnost de- la prebivalstva. Krepili sta se narodna zavest ' in revolucionarnost. Kljub tako zaostalim go- spodarskim razmeram so v vseh večjih krajih pa tudi po vaseh obstajale dejavne organiza- 66 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 cije Sokola, Društva kmetskih fantov in deklet in razni krožki, ki so privabili mladino v or- ganizirano telesno vzgojo, prirejale kulturne nastope, izlete in podobno, ki so imeli pozitiv- no vlogo pri bujenju narodne, socialne in poli- tične zavesti mladih. Seme narodnega odpora in nastanek organiziranega gibanja za na- rodno osvoboditev je našlo v teh krajih plo- dna tla. Člani KP Slovenije, ki so živeli tu ali pa so bili poslani v pomoč iz Ljubljane, so našli tu mnoge zavedne ljudi. Tudi na Žumberku so bile predvojne živ- ljenjske razmere zelo težavne. Prebivalstvo se je v tem izrazito planinskem območju ukvar- jalo izključno s poljedelstvom in živinorejo. Toda glede na podnebje, pomanjkanje obde- lovalnih površin ter ekstenzivno proizvodnjo ni zadostovalo niti za lastne potrebe. Glavno žito je bila koruza, od drugih kultur pa krom- pir. Sadjarstvo je bilo slabo razvito in še to le na obronkih Zumberka. Največja bogastva Zumberka, gozdove, ki zavzemajo tretjino koristnih površin, niso izrabljali za nastajanje industrijskih obratov, temveč samo za oskrbo- vanje okoliških krajev z drvmi. To je omogo- čalo sezonsko delo majhnemu številu lju- di. Zivinorejstvo je pomenilo najpomemb- nejši vir dohodka. Naravni prirastek prebi- valstva je bil velik. To je ob slabi razvitosti območja in siromaštvu povzročilo, da se je od leta 1881 do 1941 polovica prebivalstva izseli- la v druge kraje po Jugoslaviji ter prekomor- ske in zahodnoevropske države. V tem času sta imela največji vpliv v Žum- berku Hrvaška seljačka stranka (HSS) ter vladajoči režim, medtem ko se je vpliv usta- šev čutil le v nekaterih vaseh občine Sošice in Kalje. Čeprav do vojne na tem območju ni obstajala organizacija KPH, se je njen vpliv od leta 1937 vse bolj čutil v nekaterih vaseh, kjer so delovali simpatizerji in posamezni člani partije. Ti so bili povezani s partijskimi aktivisti in organizacijami v sosednjih mestih in delavskih sredščih, v prvi vrsti z Zagre- bom. Iz njih sta bili oblikovani močna sku- pina KPH in mladinska skupina, ki sta že v maju 1941. leta prerasli v partijsko organi- zacijo in organizacijo SKOJ. kraji pod Gorjanci so bili priča vojnemu razdejanju že prvega dne nenapovedane vojne, saj so nemške zračne sile 6. aprila 1941 bom- bardirale vojaško letališče pri Cerkljah. V Brežicah so bili Nemci že 11. aprila popoldan, prav tako pa so nemške izvidnice istega dne prišle skozi Metliko in čez Gorjance v Novo mesto, ki so ga predhodno bombardirali in ga zavzeli. Nemci so zasedH ves predel pod Gorjanci, čeprav so po sporazumu med Nemčijo in Italijo ti kraji pripadli slednji. Predel pod Gorjanci v Beli krajini so Nemci izpraznili že konec aprila, srednjo dolino Krke pa po 10. juniju 1941, vendar so se tu ustavili že na Bučki in v Zameškem, v Kostanjevici pa so postavili straže takoj onstran mostu. Okupacija fašističnih sil je ustvarila v teh krajih posebne razmere. Območje je bilo razdeljeno na tri okupacijske oblasti. Vzhod- ni del Gorjancev in Krško polje na relaciji Stoj draga. Gadova peč, Bušeča vas. Malo Mraševo in naprej v smeri Bučka — Ljub- ljana so zasedli Nemci, drugi del Gorjancev do Novega mesta je zasedla italijanska voj- ska, Žumberak pa je pripadel tako imeno- vani Nezavisni državi Hrvatski (NDH) in je bil v sestavi kotarske oblasti Jastrebarsko. Le ob- čino Radatoviči so okupirali Italijani, ker je bilo to območje v stari Jugoslaviji nekaj časa priključeno Sloveniji. Državne meje med njimi so bile strogo določene, tako da je bila vsaka normalna komunikacija onemogoče- na. Ze na samem začetku so okupacijske ob- lasti zahtevale popolno poslušnost. Kljub temu pa je KPJ z razglaso mpoz- vala narode v boj za nacionalno osvobodi- tev in začela s pripravami na oborožen boj. Žumberak je bil zelo ugoden teren za for- miranje in delovanje partizanskih enot. Toda tudi za ustaško oblast je bilo to območje zelo pomembno. To kaže tudi njihova raz- mestitev sil v okoli tridesetih vaseh, medtem ko so Italijani v Radatovičih in Ostrižu ime- li le dve močnejši vojaški posadki. Ustaši so takoj začeli množično mobilizirati mlade ljudi med domobrane, naprednejše pa zapi- rati in jih pošiljati v taborišča, medtem ko so Italijani večino ljudi internirali. Po napadu nemške vojske na Sovjetsko zvezo je na gorjanskem podgorju začela do- bivati vse večji vpliv Osvobodilna fronta (OF). Aktivisti so začeli ustanavljati poleti 1941 terenske odbore OF v vseh večjih va- seh, v manjših pa so delovali zaupniki. V drugi polovici avgusta 1941 je bil v Gornjem Vrhpolju ustanovljen rajonski odbor OF Šentjernej. Njegovo območje delovanja so bile občine Podbočje (takratni Sv. Križ), Kostanjevica, Šentjernej, Orehovica ter Bela cerkev, Smarjeta in Skocjan na levem bre- gu Krke. Povsod tod so se predle nevidne niti zaupnikov in terenskih odborov OF. Ti odbori so delovali tudi v belokranjskem delu Gorjancev, kjer so bili najbolje organizirani v hribovitih krajih, v Brezovi rebri, na Su- horju, in v Rado vici, delovali pa so tudi drugje. Dne 26. novembra 1941 je bil usta- novljen rajonski odbor OF Suhor. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 67 Prvi partizani so se pojavili na Gorjancih že julija 1941, po izdaji v Krškem, ko so Nemci postremi deset članov KPJ. Ti par- tizani, med katerimi je bila tudi narodna herojina Milka Kerin, so se utaborili nad Vodenicami nad Kostanjevico. Zaradi lažjega oskrbovanja so premaknili taborišče čez ne- kaj časa na Spilarjevo špico nad Javorovico. V začetku septembra 1941 pa so jih poslali v novomeško partizansko taborišče na Frati. Na Žumberku so se takoj po okupaciji člani partije kljub okupatorjevemu nasilju povezali z organizacijo v Jastrebarskem, Za- grebu in Karlovcu, zbirali orožje, imeli zve- ze, agitirali proti organizaciji domobranov in proti odhodu na delo v Nemčijo. Prav tako se je formirala prva celica KPH v Žumberku v gozdu Kremen j ak nedaleč od Pečna, občina Kalje, a nekaj kasneje, 11. maja 1941, so se formirale tudi kandidatske skupine in skojevske organizacije. V začetku avgusta 1941 so se po odloku CK KPH iz Zagreba napotile tri skupine v Zumberak. Iz njih so v taborišču blizu vasi Djuriči (nedaleč od Pečna) 15. avgusta 1941 ustanovili prvi partizanski odred v Žumber- ku — Matija Gubec, imenovan tudi Odred proletarcev. Odred je štel okoli 40 borcev, med katerimi jih je bilo nekaj tudi iz Zum- berka. V boju z ustaši 5. septembra 1941 je padel Leo Rukavina, zagrebški skojevec in ilegalec, ki se je iz Okičev z orožjem in hra- no prebil v klet Staničiča, kjer je čakal bor- ce Odreda. To je bil prvi padli partizan v Žumberku. Zaradi aktivnosti odreda so ustaši v začet- ku septembra proti njim usmerili večje sile. Ujeli so komandanta odreda Cvetka Floresa ter do začetka oktobra razbili odred. Večje število borcev so ujeli, medtem ko so jih 14 ustrelili. Le malo se jih je uspelo rešiti. V gozdove nad Kostanjevico so sredi septem- bra prišli trije hrvaški partizani iz tega od- reda, katerim zaradi italijanskih zased po Gorjancih ni uspelo vzpostaviti zveze s slo- venskim osvobodilnim gibanjem. Dne 17. septembra so italijanski vojaki pripeljali skozi Oštrc v Kostanjevico ubitega hrvaške- ga partizana. To je bil Lovro Horvat, prvi padli partizan na Gorjancih. Ta prvi par- tizanski odred je bil razbit, toda njegove akcije so bile pomembna zgodovinska pre- lomnica, iz katere se je v naslednjih mesecih razvilo močno narodnoosvobodilno gibanje na Žumberku. Prvo pravo partizansko enoto so na slo- venski strani Gorjancev videli konec oktobra in v začetku novembra leta 1941, ko je bila Belokranjska četa na poti proti izselitvenem ozemlju v Posavju. Ustanovljena je bila 30. oktobra 1941 na Smuku nad Semičem in je takoj nato odšla na pot. V globokem snegu je prišla četa skozi podgorjanske vasi do gradu Otočec. Kljub drugačnim zagotovilom prehod čez Krko ni bil mogoč. Zato se je četa odločila za vrnitev proti Beli krajini. Toda italijanska vojska, ki je zvedela za njeno gibanje, jo je začela zasledovati. Za- radi izdaje so jo obkolili v Gornjih Lazah, kjer je četa počivala po naporni poti. V ne- enakem boju je v noči na 3. november 1941 padla večina borcev Belokranjske čete. Vse prvo leto NOB pod Gorjanci je bilo prežeto s političnim delovanjem ter z in- tenzivnim ustanavljanjem in delovanjem mreže OF organizacij, obenem pa je bilo to leto tudi priprava na oborožen boj. V tem času so predvsem zbirali orožje in drug vo- jaški material, s katerim so oskrbeli prosto- voljce ob odhodu v gozdove. Kljub zaviralnim posledicam tragedije Belokranjske čete so se nadaljevale priprave za odhod v partizane. Na sestanku rajonskega odbora OF Šentjer- nej 25. decembra 1941 je bilo sklenjeno, da bodo vsi, ki želijo iti v partizane, razdeljeni na tri skupine, ki bodo druga za drugo v ča- sovnih razmikih organizirano odhajale v partizane, brž ko bodo dokončno sestavljene, oborožene in opremljene. Sklenili so tudi, da bo odšla prva skupina v gozdove 5. ja- nuarja 1942. leta. Tega dne je dalo Podgorje prve borce za svobodo, ki so krenili v kraje domovanja Novomeške čete. V začetku fe- bruarja je krenila druga skupina prostovolj- cev iz Šentjerneja, v noči z 9. na 10. marec pa še tretja. Odšle so na Gornjo Toplo reber, kjer so 3. marca ustanovili Peti slovenski oziroma Prvi dolenjski partizanski bataljon, ki je imel tri čete. Tretja četa tega bataljo- na se je imenovala Gorjanska in je pod vod- stvom Franca Pirkoviča-Crta proti koncu marca, po napadu na Zužemberg, prispela na Gorjance. V začetku maja 1942 se je četa razdelila v tri vode, ki so zavzeli različne položaje po Gorjancih. Kmalu je prišlo povelje, da se morajo vsi trije vodi ponovno zbrati na Pragu v Ko- bilah, kjer so 13. maja 1942 ustanovili Gor- janski bataljon, ki so ga sestavljale tri čete, in sicer Kostanjeviška, Sentjernejska in Bru- sniška četa. Prvi komandant bataljona je bil Franc Pirkovič, politični komisar pa Tone Suštfršič. Takoj so odbrali devetnajst bor- cev in jih poslali v Belo krajino, da bi po novembrski tragediji v Gornjih Lazah zno- va poživili vstajo na tem območju. Cez ne- kaj dni so se sestali z borci druge Belokranj- ske čete, ki je taborila na Mišinem brdu in 68 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 ustanovili prvi Belokranjski bataljon, ki je V noči na 1. junij 1942 napadel Sošice in ra- zorožil mejno finančno stražo tako imenova- ne NDH. Ta druga Belokranjska četa pa je pričela nastajati v aprilu 1942 in je taborila na ob- močju Mišinega brda v občini Radatoviči. Vanjo so stopali tudi prebivalci te občine. Ta enota je med drugim 20. maja 1942 na- padla sovražnika pri Rožnem dolu, 28. jimija pa Italijane pri Zajcu pod Gorjanci. Po for- miranju Zumberačko-pokupskega odreda je večji del prebivalcev občine Radatoviči stopil v to ali v druge hrvatske enote. Vanjo so se vključili tudi posamezniki iz severnih vasi Bele krajine. Do pomladi leta 1942 je bilo delo pri raz- širjanju in utrjevanju zvez in organizacij KPH v ostalem delu Zumberka in okolici. V začetku marca 1942 je po odloku CK KPH in glavnega štaba Hrvatske prvi Kordunaški odred usmeril svojo aktivnost preko Kolpe v Pokolpje in Žumberak. Ze v noči na 16. april 1942 se je čez Kolpo premaknila dese- tina partizanov prvega Kordunaškega odre- da pod vodstvom Teše Bulata. Ta desetina je v noči na 20. april 1942 nadaljevala pot iz Pokolpja v Žumberak. Tu so jo sprejeli člani partije iz Pečna in Kalja. Vzpostavljena je bila tudi zveza s slovenskimi partizani, in sicer s Kostanj eviško četo Gorjanskega bata- ljona, s katerimi so imeli tudi skupno tabo- rišče med Pogano jamo in Polonom, v bU- žini studenca Globočica. Sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi enotami je bilo od tega časa naprej neprekinjeno do konca voj- ne. Ob istem času je bila napotena iz Korduna v Žumberak ena desetina partizanov pod vodstvom Grge Milašinčiča preko Bosiljeva in Ozlja, kamor je prišla šele 20. junija 1942. leta. V začetku maja 1942 je na območje Okica in Horvata prišla s Korduna Milka Kufrin, ki je organizirala aktiviste na tem območju. Dne 26. maja 1942 se je njena skupina zdru- žUa z desetino Teše Bulata, tako da je bila tega dne formirana prva Zumberačka parti- zanska četa s približno 50 borci. Za koman- dirja čete je bil imenovan Teso Bulat, za političnega komisarja pa Ivan Sokolčič. V četi je bila takoj ustanovljena partijska ce- lica, ki jo je vodila Milka Kufrin. Ta četa je 28. maja napadla skupno s Kostanjeviško četo Italijane pri Oštrcu. Pognali so jih v pa- ničen beg nazaj proti Kostanjevici. Začela pa je z vsakodnevnimi akcijami v Žumberku, okolici Samobora, Jastrebarskega in v smeri proti Zagrebu. Hkrati z Žumberkom se je razvijal in raz- širjal NOB tudi v Pokolpju, kjer se je usta- novila v začetku junija 1942 četa »Kljuka«, ki je štela okoli 60 borcev in je izvedla več uspešnih akcij na tem območju. Kot rezultat prihoda, uspešne krepitve in delovanja partizanov v Žumberku in Pokol- pju ter vse močnejšega patriotskega razpo- loženja hrvaških ljudi je bil 2. julija 1942 ustanovljen Zumberško-pokupski odred. Ko- mandant odreda je bil Slavko Klobučar - Cort, politični komisar pa Boris Balaš. Štab odreda je s 120 borci iz Gornjega Sjeničaka 17. julija odšel v Žumberak. V vas Petrovina so prišli 19. julija, kjer so jih napadli ustaši. V boju je padel komandant odreda Klobu- čar, štab odreda pa se je prebil v Žumberak, kjer so postavili zvezo z Žumberško partizan- sko četo. V nekaj akcijah so preprečili usta- šem, da bi pregnali partizane z Zumberka. V rajonu »Žicara« je bil odred preformiran. Iz partizanskih enot v Žumberku je bil 24. julija 1942 ustanovljen prvi bataljon Zum- beračko-pokupskega odreda »Josip Kraš« s tremi četami in s komandantom Miškom Breberinom ter političnim komisarjem Mila- nom Foštom. Odred je v tem času skupaj štel 450 borcev. Italijani so ob vse večji rasti partizanske vojske v začetku leta 1942 začeli spomladi te- ga leta izvajati defenzivni načrt »Primavera«, ki je predvideval spomladansko vstajo slo- venskega naroda in umik manjših italijanskih posadk v večje kraje. Tako so sredi leta 1942 imeli svoji postojanki le še v Kostanjevici in Šentjerneju. Partizani Gorjanskega bata- ljona so jih oblegali vse od maja do jeseni 1942, a jim postojank ni uspelo zavzeti. Gorjanski bataljon je junija 1942 napadel tudi utrjene italijanske postojanke na Ra- težu in v Brusnicah, od koder se je okupator s tanki in blindiranimi avtomobili umaknil v Novo mesto. Po vseh teh uspešnih bor- bah je nastalo in se vse bolj širilo osvo- bojeno ozemlje od Gorjancev do reke Krke. Na tem prostoru se je v varstvu Gorjanskega bataljona začela porajati nova družba. Nastanek osvobojenega ozemlja in hkratna krepitev partizanske vojske sta omogočila nadaljnje utrjevanje OF in NOB. Na osvo- bojenem ozemlju so se zlasti razširili in utr- diU terenski odbori OF v vaseh, kjer jih prej še ni bilo. Skoraj po vseh vaseh so ustanovili enote Narodne zaščite, ki so bile organizirane po četah in vodih. V drugi po- lovici maja 1942 je zaradi obsežnejših nalog okrožni odbor OF Novo mesto razdelil okrož- je na podokrožja. Tako je nastalo tudi pod- okrožje Gorjanci, ki je obsegalo rajone Sv. Križ, Kostanjevico, Šentjernej, Orehovico in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 69 Brusnice. Podokrožni odbor OF Gorjanci so sestavljali predstavniki vseh treh političnih skupin: Jože Zamljen kot predstavnik Soko- la, Jože Penca krščanskih socialistov in Mar- tin Baje KP Slovenije. Sekretar odbora je bil Vencelj Perko. Avgusta 1942 je bil usta- novljen še podokrožni komite KPS Gorjanci, in to za isto območje, kot ga je obsegalo pod- okrožje. Prvi sekretar komiteja je bil Baje, kmalu pa je prevzel njegovo delo Franc Pir- kovič-Crt. Ob politično organizacijskem delu je bila ena od osnovnih nalog podokrožnega odbora OF na osvobojenem ozemlju graditev ljudske oblasti. To se je začelo z volitvami v narodnoosvobodilne odbore kot osnovne ce- lice, za katere je izvršni odbor 17. maja 1942 izdal odlok, da bodo prevzeli del pooblastil dotedanjih odborov OF. Volitve so bile na javnih zborovanjih, po navadi zvečer in ve- činoma na prostem. Volilno pravico so prvič dobile vse ženske in mladina, stara nad 18 let. Z izvolitvijo NOO so bile določene naloge predsednika in odbornikov, ki so bili zadol- ženi za delo na določenem področju, kakor so Narodna zaščita, gospodarstvo, preskrba in podobno. NOO so delovali do velike ita- lijanske ofenzive na Gorjance, jeseni 1942. Po tej ofenzivi so Italijani odpeljali del od- bornikov v internacijo ali v zapore, medtem ko so drugi zaradi nasilja začasno prenehali z delom. Pri teh volitvah kot tudi pri izvajanju vseh političnih in gospodarskih nalog je bila zelo aktivna mladina, ki je bila organizirana v SKOJ in Zvezo delovne mladine (ZDM). V podokrožju je Vilma Bebler ustanovila po- leti 1942 podokrožni komite SKOJ Gorjanci, katerega sekretarka je bila Vida Stanič. Na osvobojenem ozemlju se je preizkušala v najrazličnejših smereh vsa iniciativnost, iznajdljivost in sposobnost delovnih ljudi pod Gorjanci. Partizanska vojska je že leta 1942 razlastUa nemškega graščaka Pavla Lan- gerja in zasedla grad Prežek. To je bil eden prvih gradov v Sloveniji, ki so ga zasedli partizani. Postal je središče in osrednje zbi- rališče partizanov gorjanskega podokrožja. Ob gradu so zgradili partizansko mesnico in prekajevalnico, pod gradom pri potoku Mlečnica pa je bila klavnica. V Hrastju pri Orehovici so poleti 1942 sezidali sadno su- šilnico, ki je začela takoj delovati, saj je bila tega leta zelo dobra sadna letina. Blizu gra- du Prežek je delovala na pobudo domače gospodarske komisije partizanska usnjarna, ki je izdelala precej dobrega vrhnjega usnja in podplatov. Organizirane pa so bile tudi čevljarske delavnice na Orehovcu in na Drči ter kuhanje žganja na Kiri pri Prežeku. Celotno osvobojeno ozemlje so imeli do italijanske ofenzive popolnoma v rokah par- tizani Gorjanskega bataljona in aktivisti OF tega območja. Ta svobodnost in mirnost pri delu je pritegnila na svojo stran večino pre- bivalstva podgorjanskih vasi, ki so se aktivno vključili v različne oblike urejanja družbene ureditve. Gorjanski bataljon se je bojeval za zakonitost, red in disciplino v svojih če- tah in za pravno varnost prebivalcev na os- vobojenem ozemlju. Partizani so bili odločni pri zatiranju vsakega nepoštenja v svojih vrstah in na ozemlju svoje pristojnosti. Sa- mostanski kronist v Pleterjah je zapisal, da ni bila morala med ljudmi v preteklosti ni- koli tako visoka. Partizanska vojska je bila poleg NOO edina oblast, ki jo je ljudstvo priznavalo. V tem času pa so začeli s svojo ativnostjo tudi domači izdajalci. Prva skupina je prišla na Dolenjsko pod vodstvom Milana Kranjca proti koncu maja 1942 in se utaborila v gozdu nad Šentjoštom. Izdajala se je za partizansko vojsko in bila tako zavarovana pred napadi partizanov. S pogodbo med kaplanom Babni- kom in Italijani pa je bila zavarovana pred njimi. Skrivanje pod partizansko kapo, na- silno odvzemanje hrane okoliškim prebival- cem, zahrbtno ubijanje partizanskih patrulj in novih prostovoljcev, ki so prihajali v to skupino v partizane, je trajalo vse do prvih dni v juliju. Takrat je politični komisar Gor- janskega bataljona na partijskem posvetova- nju zvedel, da v Šentjoštu in okolici ni ni- kakršne partizanske enote. Tako je bilo iz- dano povelje za napad na belogardiste, ven- dar so ti za to že izvedeli in so se pravočasno imiaknili. Pri preganjanju pa so vse bolj iskali pomoč pri Italijanih in s tem pokazali svoj pravi obraz. Na območju Zumberka pa je Zumberačko- pokupski odred v začetku avgusta prešel v ofenzivo. Najprej je bilo osvobojeno Kalje, kjer se je formiral mladinski vod. Sovražnik je takoj zapustil še Sošice in Oštrc, tako da se je polosvobojeno ozemlje še razširilo do Kostanjevca — Sv. Jane in Stojdrage. To je omogočilo poleg formiranja novih partijskih in skojevskih organizacij ter NOO tudi usta- novitev Zumberške mladinske čete v Pečnu in kasneje še inženirske čete, ki je imela za nalogo rušiti komunikacije v Žumberku. V Pokolpju je četa »Kljuka« konec avgusta toli- ko narasla, da je bil iz nje ustanovljen bata- ljon Slavka Klobučarja kot drugi bataljon Zumberačko-pokupskega odreda. Akcije od- reda so omogočile prihod 4. kordunaške bri- gade konec avgusta na Zumberak. Ta je 26. avgusta 1942 zavzela Jastrebarsko, onespo- sobila železniško postajo in iz ustaškega ta- 70 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 borišča v Jastrebarskem osvobodila 727 srb- skih otrok, ki so jih ustaši pripeljali 1942. leta iz Kozare, Korduna in Banije. Proti tem partizanskim enotam na Žum- berku so ustaši v septembru 1942 začeli več- jo ofenzivo, v kateri so v Pečnu, Kalju in Cerovici ujeli okoli 200 aktivistov in pripad- nikov NOB ter tudi nekaj žena in otrok. Od teh so jih večji del postrelih, vas Cero- vica, Osunje, Duriče in Prisjeko pa zažgali. Četrta Kordunaška brigada in bataljon »Jo- sip Kraš« sta se umaknila v Belo krajino, od koder se je brigada vrnila na Kordun, med- tem ko je bataljon »Josip Kraš« odšel pod Gorjance in od tam dalje skupno z Gor- janskim bataljonom na žago v Gorjancih. Sredi septembra (14. 9.) so ustaši prodrli tudi na slovensko stran Gorjancev, in sicer v vas Planino, kjer so pobili skoraj vse mo- ške, vas pa v celoti požgali. Samo dan kasneje so napadli še slovensko partizansko bolnišni- co, ki je bila na hrvaški strani Gorjancev v vasi Prisjeka. Tu so ubili dr. Stanka Cernel- ča, dva bolničarja in deset ranjencev, ki se niso mogli rešiti, ter šest vaščanov Prisje- ke. V Prisjeko se je bolnišnica presehla iz bolniške postojanke Pendirjevke na Gorjan- cih konec avgusta 1942. Novembra 1943 je bolnišnica v Pendirjevki ponovno oživela. Dne 24. januarja 1944 se je preimenovala iz G 15A v SVPB-K (Slovenska vojaška parti- zanska bolnišnica, zaselek Kira). Dne 7. feb- ruarja 1944 pa je bU izdan odlok, da se bol- nišnica vključi v oddelek SHVPB (slovenska hrvaška vojaška partizanska bolnišnica) v Pilatovcih, ki je bila urejena po žumberaških vaseh Gaj, Sekuliči, Kuljaji, Doljani in Pi- latovci. Ta bolnišnica je nastajala že proti koncu leta 1942, vendar se je konec marca 1943 preselila na Kočevski Rog, ker se je za- čela ustaška ofenziva. Konec septembra 1942 sta se v Žumberak vrnila bataljon Josip Kraš in 1. bataljon Kr- škega odreda ter so 29. septembra 1942 osvo- bodili Sošice. V istem času sta se na Žumbe- rak premaknila iz Gor. Budačkog prek Bo- siljevega tudi štab Druge operativne cone odredov Hrvatske in Prvi proleterski bata- ljon Hrvatske. Ta bataljon je deloval na območju občin Radatoviči in Sošice, bataljon Josip Kraš pa na območju občine Kalje. Ta dva bataljona in Krški so od 7. do 10. ok- tobra 1942 v hudih bojih v rajonu Sošice, Piave, Kordiča, Magovca in Oštrca odbili na- pade štirih ustaških bataljonov na osvoboje- ni Žumberak in jim prizadejali velike izgube in sestrelili en sovražni bombnik. V teh bojih pa je pri Visočju padel 9. oktobra 1942 Fra- njo Ogulinac-Seljo, komandant Druge ope- rativne cone NOB odreda Hrvatske, narodni heroj. Italijani so pripravljali ofenzivo na osvo- bojeno ozemlje na Gorjancih, ki se je začela 28. oktobra 1942 in je trajala do 4. novembra istega leta. Hkrati je bil to tako imenovani 11. ali zadnji operativni cikel velike italijan- ske ofenzive na slovensko ozemlje, ki je tra- jala od julija do novembra 1942. leta. Sredi avgusta je usmerila ta ofenziva svoje opera- cije proti Rogu, kjer je bilo takrat vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja. Zato je vodstvo zapustilo Rog in se ponovno vrnilo v aprilu 1943, ko je začela nastajati Baza 20. V ofenzivi na Gorjance so ob veUkih itali- janskih enotah sodelovale tudi nemške, usta- ške in belogardistične enote. Italijani so ime- li namen uničiti osvobojeno ozemlje in zatre- ti narodnoosvobodilni odpor. Uspelo pa jim je le prekiniti poizkus delovanja nove ljud- ske oblasti na osvobojenem ozemlju, ker so se takoj po končani ofenzivi vsi partizani, ki so ofenzivo preživeli, ponovno zbrali na Gor- jancih in nadaljevali osvobodilni boj. So- vražnikova ofenziva pa je omogočila vzhod- nemu robu Gorjancev približati belogardi- stične oddelke, pretrgala blokado Kostanje- vice in Šentjerneja ter omogočila tudi na- stanitev belogardistov na tem območju. Iz Zumberka, ki ga je tudi zajela italijan- ska ofenziva, so se partizanske enote pre- bile ponoči 30. oktobra na območju Budi- njaka prek Pokolpja in Donje Kupčine na Kordun. Tu so v Gornjem Sjeničaku enote Zumberačko-pokupskega odreda in prvega Proleterskega bataljona Hrvatske formirale 13. NOU brigado Josip Kraš. Brigada se je šest dni kasneje premaknila čez Kolpo in prišla v Žumberak, z njo pa je prišel tja še štab Druge operativne cone Hrvatske. Prihod brigad in štaba je razvnel vstajo v Žumberku in Pokolpju in omogočil dosego največjih vojnih in političnih zmag NOV in NOB v celoti. Po veliki ofenzivi na Gorjance je italijan- ski okupator sklenil zgraditi pod njimi pas utrdb in žične ovire, da bi hrvaškim parti- zanskim enotam onemogočil prihod v Slove- nijo. Jeseni 1942 je bilo sodelovanje med slo- venskimi in hrvaškimi partizani zelo razvito. Do septembra 1943 so Italijani postavili žične ovire že do bližine Stopič pri Novem mestu. Tudi nemški okupator je na meji z Italijo in NDH zgradil žične ovire, da bi onemogočil prehajanje partizanov iz Hrvatske in Ljub- ljanske pokrajine. Tako je bilo območje pod Gorjanci kar s treh strani obdano z utrje- nim pasom in žičnimi ovirami, kot da gre za nekakšno koncentracijsko taborišče. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 71 Razvoju partizanskih enot v Žumberku pa sta sledila tudi organiziranje in politični raz- voj organizacij KPH, SKOJ, NOO in SMG (Savez mlade generacije). Dne 15. oktobra 1942 je bila prva seja okrožnega komiteja KPH Pokolpje, ki je zejemal tudi Zumberak, kateri je istega dne formiran v vasi Jezernice v hiši Nikole Sajatoviča-Buje. Ze na drugi seji 1. novembra 1942 je bilo potrjeno, da je iz sestava »kotar Jastrebar- sko« izločen hribovit del in se je formiral po- seben »kotar Zumberak«, v katerega sestav je vključeno tudi območje Radatovičev, s tem pa tudi kotarski komite KPH Zumberak, katerega sekretar je bil Dane Meaški. V za- četu leta 1943 je bil formiran še okrožni ko- mite SKOJ Pokolpje s sekretarjem Miko Spiljakom. Dne 6. januarja 1943 pa je bil formiran tudi kotarski komite SKOJ Zumbe- rak, katerega sekretar je bil Nikica Sajato- vic. Razvoj NOO se je začel s prihodom par- tizanskih enot na Zumberak v aprilu 1942. leta. Prve naloge so bile oskrbovanje parti- zanov s hrano, zato so se imenovali tudi oskr- bovalni odbori, kasneje pa so se njihove na- loge vse bolj širile. Ze avgusta je bil formiran občinski NOO Radatovici, v oktobru pa še občinski NOO Kalje in Sošice ter v letu 1943 še NOO Vivodina in Krnoič. V začetku leta 1943 je bil formiran kotarski NOO Zumbe- rak. Istega leta, ko je bil Zumberak osvobo- jen od Ozi j a do Stojdrage, Samobora in Ja- strebarskega, je na območju Zumberka delo- valo poleg kotarskega še pet občinskih in 32 mestnih NOO. Prav tako leta 1943 je bil formiran tudi okrožni NOO Pokolpje, ki je imel sedež v Sošicah. NOO postanejo pravi predstavniki narodne oblasti, ki na demokra- tičen način rešujejo vsa vprašanja ljudstva na osvobojenem ozemlju. Hkrati se formirajo tudi kotarski odbori AFZ in USAOH (Uje- dinjeni savez antifašističke omladine Hrvat- ske) Zumberak. Takoj po prihodu na Zumberak so enote 13. NOU brigade Josip Kraš sodelovale skup- no s slovenskim enotami v bojih na Žumber- ku in Gorjancih. Tako so 15. novembra 1942 zavzele Sv. Jano, 19. in 20. novembra pa so imele hude boje pri Novih Selah, Gor. Vasi, Kostajnici in Stojdragi. Dne 2. decembra 1942 je bila formirana komanda žumberškega po- dročja v Sošicah z dvema četama. Dvajset dni kasneje je bila na območju komande po- dročja ustanovljena tudi glavna partizanska bolnišnica z upravnikom dr. Adolfom Sum- skim. Kmalu po zadnji fazi italijanske ofenzive na Gorjancih je partizanska vojska prešla v protiofenzivo. Ponoči 23. novembra 1942 je Cankarjeva brigada skupaj z Gorjanskim bataljonom napadla belogardistično postojan- ko v Sv. Križu. Kljub temu, da je niso uspeli zavzeti, so jo belogardisti čez nekaj dni za- pustili, ker so uvideli, da je ne bodo mogli braniti. Tik pred napadom na Suhor je bil formiran skupni operativni štab 13. NOU brigade Jo- sip Kraš in Cankarjeve brigade. V noči s 26. na 27. november 1942 sta brigadi zavzeli važno belogardistično postojanko na Suhor- ju, kjer je doživela belogardistična strategi- ja svojo nepopravljivo katastrofo. Zaradi te- ga poraza so belogardisti izpraznili brez boja večino postojank okoli Gorjancev in se umak- nili v večje postojanke ali k Italijanom. Dne 11. decembra 1942 je Vrhovni štab NOV in POJ razglasil 13. brigado za prole- tersko z imenom Rade Končar. Dne 15. de- cembra pa je s Cankarjevo brigado uspešno napadla Krašič, ki pa so ga ustaši čez nekaj dni spet dobili v svoje roke. Zato je 13. pro- leterska brigada skupno s 4. Kordunaško brigado 31. decembra 1942 ponovno napadla Krašič, kjer je bil dokončno likvidrian močan ustaški garnizon. Ubitih, ranjenih in zajetih je bilo okrog 700 ustašev in nekaj domobrancev. Popol- noma uničena sta bila dva ustaška bataljona. To je bila največja zmaga partizanov v Žum- berku med vsem NOB. Se pred to akcijo so Italijani zaradi akcij partizanskih brigad 4. decembra 1942 zapu- stili Radatoviče, 9. decembra pa še Ostriž, ta- ko da se je osvobojeno ozemlje Zumberka razširilo na celo radatoviško in del vivo- dinske občine. To je omogočilo poplnitev 13. brigade z novimi borci. S krašicko zmago je bila odprta tudi smer proti Draganiču oziroma progi Zagreb—Karlovac ravno v ča- su, ko je sovražnik pripravljal in že izvajal četrto ofenzivo na osrednje partizansko ozem-: Ije. Po boju v Krašiču so se boji v Ztmiberku nadaljevali. Deli 13. in 4. kordunaške briga- de so 12. januarja 1943 napadli Samobor in osvobodili Sipak, Guce, Donjo Kupčino in Draganič. Sovražnik se ni mogel pomiriti z osvobojenim ozemljem in z vse večjim ugledom NOV na tako občutljivem območju v bližini Zagreba. Zato je načrtoval ofenzive na Zumberak in Gorjance. Teh ofenziv je bilo v vsakem vojnem letu nekaj. Z razširit- vijo in vedno večjo močjo NOB pa je sovraž- nik pošiljal vse večje in večje sile, da bi obdržal svoje pozicije, menjal je taktiko in uvajal vse večje nasilje. Pred italijansko-ustaško ofenzivo na Zum- berak in Gorjance od 30. januarja do 2. februarja 1943, v kateri so sodelovali deli 72 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 treh italijanskih divizij in dva domobranska bataljona, so 13. proleterska in 4. korduna- ška brigada skupaj s slovenskimi brigadami Gubčevo, Tomšičevo in Cankarjevo formirale skupni operativni štab, katerega komandant je bil Saranovic, politični komisar Belinič in načelnik Tarabič, in se dogovorile za skupne akcije. V hudih bojih so zadale sovražniku velike izgube in ga pregnale v začetne garni- zone. Same so nadaljevale z akcijami na že- lezniški progi Zagreb—Karlovac in na Gor- jancih, kjer so tako utrjevali tudi v nadalj- njih bojih proti ustašem, Italijanom, beli gardi in Nemcem, bratstvo in enotnost hrvat- skih in slovenskih brigad. Tako je na Gorjancih v februarju 1943 Cankarjeva brigada napadla belogardistično postojanko v Pleterjah, od koder so se belo- gardisti rešili 21. februarja s pomočjo Itali- janov. S tem je bil Pleterski samostan, ki je ves čas NOB na Gorjancih dajal partizanom in aktivistom OF različne oblike pomoči, po nekaj mesečni zasedenosti po belogardistih ponovno osvobojen. Istočasno pa je hrvaška 13. proleterska brigada zaradi zavarovanja Cankarjeve brigade pri napadu na Pleterje napadla belogardistično postojanko v Brezo- vici. Zaradi izvajanja skupnega načrta o nadalj- njih bojih, dokler so bile slovenske brigade še na območju Zumberka, se je začasno for- miral v začetku februarja 1943 skupni ope- rativni štab, v katerega sestav so šle 13. pro- leterska NOU brigada Rade Končar, 4. kor- dunaška brigada in slovenska NOUB Matija Gubec. Dne 20. februarja 1943 je bila formirana tudi vojna partizanska bolnišnica Druge ope- rativne cone Hrvatske in Prve operativne cone Dolenjske z upravnikom dr. Francem Novakom, namestnikom dr. Josipom Milu- ničem ter komisarjem Ante Novakom in na- mestnikom Viktorjem Koričanom. Bolnišni- ca je bila v Cemerniku pri vasi Cvjetiše, kamor so že konec februarja namestili okoli 200 ranjencev. Varovale so jo teritorialne enote komande žumberškega območja in eno- te Zapadnodolenjskega odreda. Hkrati so začeli graditi zemljanke za negibljive ranjen- ce, a sredi marca so se lotili gradnje nove bolnišnice v Sušici. Belogardistom pa so se po padcu Suhor j a razpršili veliki načrti, da bi se polastili Gor- jancev, zgradili na njih oskrbovalno leta- lišče in od tam korak za korakom osvajali osvobojeno partizansko ozemlje. Nekaj dni po zmagi na Suhorju je bil Gor- janski bataljon razformiran in vključen v Cankarjevo brigado. Ostalo je le 20 do 30 borcev, ki jih je odbral Dušan Kambič za terensko četo in 15 fantov za nove relejne in kurirske postaje TV. Gorjanska terenska četa se je skupaj z Belokranjsko in Roško povezala v Vzhodnodolenjski odred, katerega komandant je bil Dušan Kambič. Zadnji dan v letu 1942 je Gorjanska terenska četa odšla v Bulice v Žumberak, kjer je skrbela za var- nost velike slovensko-hrvaške bolnišnice, jo oskrbovala s hrano in patruljirala po sloven- ski strani Gorjancev. Spomladi 1943 se je z novimi prostovoljci razrasla v nov Gorjanski bataljon, katerega komandant je bil Maks Vale-Fiči, za njim pa Ivan Jakič-Jerin. Ta bataljon je 28. septembra 1943 prišel v se- stav Petnajste brigade. Na območju Zumberka je bil v februarja 1943 formiran samostojni Zumberački bata- ljon. Sovražnik pa ni miroval. Dne 22. marca 1943 so Italijani, ustaši in domobranci, sku- paj približno 5000 vojakov, napadli položa- je 13. proleterske brigade, ki se je z bolni- šnico in velikim številom ljudi umaknila na Rog. Tam so bili ranjenci nameščeni v slo- venske bolnišnice. Stab cone in brigade pa so odšli preko Kolpe in se zadržali v rajonu Bosiljevega, medtem ko je na osvobojeno ozemlje Korduna odšlo večje število težjih ranjencev. Po štirih dneh se je na Žumberak vrnil Zumberački bataljon, narod in Koman- da področja, a 8. aprila 1943 še štab cone in 13. proleterska brigada Rade Končar. Med ofenzivo so ustaši zažgali bolnišnico na Ce- merniku in vas Cvjetiše. Iz Žumberškega ba- taljona in enot komande žumberškega po- dročja, ki je bila razformirana, je bil po ukazu štaba Druge operativne cone na Žum- berku 2. aprila 1943 formiran Zumberački odred. S prihodom bataljona Kljuke v nje- gov sestav 8. maja 1943 se je odred preime- noval v Zumberačko-pokupski odred. Na slovenski strani Gorjancev pa so v letu 1943 vplivali na moralo prebivalstva tudi pohodi večjih enot NOV. Med pomembnej- šimi pohodi v severozahodnem delu Gorjan- cev je bil vdor Cankarjeve in Sercerjeve brigade na nemško naselitveno območje in na letališče pri Cerkljah v začetku julija 1943, ko so uničili štiri letala. Ta akcija je imela močan propagadni učinek, saj so domačini po dolgem času spet videli številno in dobro oboroženo partizansko vojsko in začutili, da niso ostali sami. Delo OF pa je bilo po ofenzivi zaradi po- večane sovražnikove dejavnosti pod Gorjanci zelo oteženo. Pri svojem delu se je opirala le na posamezne zaupne terenske aktiviste in mladinske aktive po vaseh, predvsem pa na člane KP in SKOJ. Kljub povečanemu KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 73 belogardističnemu nasilju v začetku leta 1943 je bila. večina prebivalcev še vedno na strani OF. Na krepitev splošne morale so vplivali porazi Nemcev na vzhodni fronti in neuspe- hi Italijanov v Afriki, na drugi strani pa nenehna krepitev partizanske vojske v vseh predelih Jugoslavije. Le slabo razgledani ljud- je so še videli prihodnost v belogardistični hlapčevski vojski. Požigi, izdajstva in umori pa so to napačno orientiranost nekaterih ljudi postopoma zmanjševali. V drugi polovici aprila 1943 so Italijani izvedli ofenzivno operacijo na območje Zum- berka in Gorjancev. Gubčeva in 13. prole- terska brigada sta imeli hude boje na ob- močju Radatovičev. Z bolnišnico sta se umak- nili proti Skocjanu. Od konca aprila pa do 12. maja 1943 imajo 13. proleterska in dve slovenski brigadi stalne boje proti Nemcem in belogardistom med rekama Savo in Krko. Dne 28. maja 1943 je 13. proleterska brigada opravila eno najbolj znanih akcij, ko je na- padla in zavzela ustaško jadralno šolo v Sv. Nedjelji blizu Samobora. Zaplenili so v han- garju dve letali, veliko količino vojaškega materiala ter ujeli 120 ustaških gojencev, avtomehanikov in straža j ev, ne da bi pri tem sami imeli izgube. Ta akcija je imela velik politični odmev v Zagrebu, Samoboru, Ja- strebarskem in Žumberku. Na to pa so ustaši, Nemci in Italijani od- govorili z novimi manjšimi in večjimi ofen- zivami na osvobojeno ozemlje Zumberka. Tako je pet ustaško-italijanskih bataljonov 18. junija 1943 na območju Vivodine napad- lo enote 13. proleterske brigade in Zumber- ško-pokupski odred. Po štiridnevnem boju so se s precejšnjimi izgubami vrnili na iz- hodiščne položaje. Konec julija 1943 so močne sile italijanske divizije Lombardia in dva ustaška bataljona napadli iz Metlike, Ozlja in Jastrebarskega partizanske enote na ob- močju Zumberka. Hoteli so onemogočiti vo- litve v NOO na tem območju. Pri tem so delno uspeli, ker so se partizanske enote sku- paj z bolnišnico in delom prebivalcev umak- nile v smeri Semiča, tako da so bile volitve šele po ofenzivi. Dne 25. julija 1943 so ljudje zvedeli no- vico, da je v Italiji propadel fašistični režim. Tako je bilo jasno, da bo italijanske okupa- cije kmalu konec. Dne 8. septembra 1943 je Italija kapitulirala in dežela pod Gorjanci je bila za nekaj časa spet svobodna. Čeprav so Nemci takoj zasedli Kostanjevico in so se jim pridružili še belogardisti, ki so se v Zameškem poklonili novemu gospodarju, so bili ljudje vedro razpoloženi. Podokrožni od- bor OF Gorjanci je z letakom razglasil, da vso oblast v podokrožju prevzema OF in da se vsi za orožje sposobni moški postavljajo pod vojaško obveznost NOV in POS. Pod- okrožni odbor se je nastanil v svobodnem Šentjerneju in se preimenoval v podokrožni odbor Šentjernej. Poglavitna naloga OF ta- koj po kapitulaciji Italije so bile volitve v zbor odposlancev slovenskega naroda, ki je bil v Kočevju. Volitve so bile uspešno izve- dene v celotnem podokrožju, v katerem je bilo izvoljenih 19 delegatov. Dne 11. oktobra 1943 pa se je začela ofen- ziva novo ustanovljenega 7. korpusa z napa- dom Gubčeve brigade in topniškega divi- ziona 15. divizije na Kostanjevico. Toda po treh dneh obleganja jim je ni uspelo zavzeti. Prišlo pa je tudi povelje za ustavitev nadalj- njih napadov zaradi bližajoče se nemške ofenzive na Dolenjsko in Notranjsko. Ta je trajala od 21. oktobra do 12. novembra 1943 in je zajela tudi severovzhodni del Gorjancev in Zumberka. Namen nemške operacije je bil uničiti osvobojeno ozemlje, ki je nastalo ob kapitulaciji Italije in odriniti enote NOV od pomembnejših prometnih zvez. V ofen- zivi je sodelovalo tudi slovensko domobran- stvo, ki je Nemcem dodelilo nekaj vodnikov. Ko je sovražnik odrinil Gubčevo brigado od Kostanjevice na Gorjance in ji prizadejal pre- cejšnje izgube, je neovirano prodiral proti Novemu mestu. Na tej poti je sejal ogenj in smrt, saj je za seboj puščal pogorišča in številne mrtve. Pri tem so bili najbolj ak- tivni domobranci, ki so bili preoblečeni v nemške uniforme. Vsi odbori OF so se re- šili tako, da so se umaknili v gozdna zave- tišča vrh Gorjancev, podokrožni odbor OF Šentjernej pa se je premestil v Bušinjo vas v Beli krajini. Po kapitulaciji Italije in velikih uspehih partizanskih enot pride tudi v Žumberku do hitre krepitve NOB. Zato želi sovražnik z ofenzivo z velikimi silami uničiti partizan- ske enote in NOB v celoti. Nemška ofenziva je zajela območje Zumberka z vseh strani. Sodelovali pa sta dve kompletni diviziji in deli drugih enot. Med njimi je bil tudi Ro- melov korpus, zato je ta ofenziva imenovana tudi Romelova ofenziva. Po tridnevnih bo- jih so se 13. proleterska brigada in Zumber- ško-pokupski odred skupaj z bolnišnico pre- bili iz obroča s precejšnjimi izgubami. Pre- ko Pokolpja so se umaknili na Kordun. Z njimi so se umaknili tudi okrožni komite KP Pokolpje, okrožni komite SKOJ Pokolpje in okrožni NOO Pokolpje, ki pa so ostali v Pokolpju. Od tam so nato vodili delo teh organizacij na območju Zumberka in Pokol- pja. Po tem je 13. proleterska brigada zapu- 74 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1937 stila to območje in je odšla v sestav prve proleterske divizije. Nemci so med ofenzivo na območju Zumberka pobili veliko nedolž- nih ljudi, žena in otrok, požgali veUko vasi in jih oropali. Toda glavnega cilja uničiti partizanske sile in NOB na tem območju, ni- so uspeli ostvariti. Celotno vodstvo slovenskega osvobodilne- ga gibanja se je po kapitulaciji Italije nasta- nilo v Soteski. Med nemško ofenzivo jeseni 1943 je vodstvo NOG večkrat zamenjalo kraj bivanja. Nazadnje se je umaknilo na Seč nad Crmošnjicami, nato pa spet v Kočevski Rog, in sicer na Bazo 20. Tu sta CK KPS in 10 OF ostala do 19. decembra 1944, ko sta se preselila na Dobličko goro v Beli krajini. Glavni štab slovenske partizanske vojske se je po vdoru Nemcev umaknil iz Soteske in prav tako menjaval svoje položaje od Pribišja preko Semiča, Crmošnjic do Dra- gatuša in vasi med Semičem in Otovcem, dokler se ni jeseni 1944 nastanil na Lokvah pri Črnomlju na Bazi 100. Ker so Italijani v poletni ofenzivi uničili partizanske delavnice na Podstenicah, so mo- rali partizani poskrbeti za nove, ki pa so v letu 1943 večkrat menjavale kraj delovanja zaradi sovražne nevarnosti. Po nemški ofen- zivi jeseni 1943 so v Starih žagah. Novi gori in Divjem potoku nastale različne delavnice: mehanična, usnjarska, čevljarska, krojaška in druge, ki so se tu obdržale vse do njiho- vega razpusta 27. aprila 1945. leta. Na Rogu je bilo tudi veliko partizanskih bolnišnic, za katere so v začetku leta 1943 ustanovili enotno vodstvo zdravstvenih po- stojank. Za roške bolnišnice se je začela upo- rabljati kratica SCVPB (Slovenska centralna vojaška partizanska bolnišnica). Sedež upra- ve je bil do decembra 1943 v Jelendolu, od decembra 1943 do aprila 1945 pa v Komami vasi blizu Črnomlja. Po vdoru Nemcev na to ozemlje je povsod vladal preplah. V nižinskih vaseh Gorjancev je prebivalstvo prišlo pod pritisk domobran- ske propagande, ki so te vasi stalno nad- zorovali, tako da je bilo tukaj politično delo OF zelo oteženo, vendar pa nikoli ni bilo pretrgano. Decembra leta 1943 je bilo razpuščeno pod- okrožje Šentjernej kakor tudi vsa druga podokrožja v okrožju Novo mesto, območje pa razdeljen na kostanjeviški, šentjernejski in podgrajski rajon. Februarja 1944 so se rajoni preimenovali v okraje in postali ok- rajni odbori OF. V tem času so propagirali sklepe drugega zasedanja AVNOJ in prvega zasedanja SNOS v Črnomlju, ki je bilo 19. in 20. februarja 1944. Sklepe je ljudstvo z navdušenjem sprejelo in začeli so s pripra- vami na volitve v krajevne NOO in okrajne Narodnoosvobodilne skupščine (NOS). Na ob- močju Gorjancev so te volitve opravili le v belokranjskem delu Gorjancev, medtem ko drugod zaradi sovražnikovega stalnega nad- zora in vpliva njegove propagande to ni bilo mogoče. V ta namen je OF organizirala več sestankov, ki pa so bili le v višje ležečih vaseh. Po odloku GS NOV Hrvatske je bil 2. no- vembra 1943 formiran štab Zumberško-po- savskega sektorja za vodenje akcij enot na območju Zumberka, Pokolpja in Posavine. Na Žumberak je bila namesto 13. proleterske brigade napotena 16. mladinska brigada Jože Vlahovič iz 12. slavonske divizije in Žumber- ško - pokupski odred. Tu so ostali do maja 1944. V Pokolpskem Cerju je bila 8. janu- arja 1944 formirana brigada Franjo Ogu- linac-Seljo. Vse te enote v Žumberku in Po- kolpju so odšle v sestav novo ustanovljene 34. divizije NOVH. Mladinska brigada in del Žumberško-pokupskega odreda sta takoj v novembru in decembru 1943 ter v januarju 1944 izvedla več uspelnih akcij proti ustašem na območju Zumberka in proti Samoboru, Jastrebarskem in progi Zagreb—Karlovac. V odgovor na te akcije pa so 392. legionarska divizija, 1. domobranski in 10. ustaški bata- ljon iz Karlovca in Jastrebarskega napadli enote mladinske brigade in Žumberškega odreda 15. januarja 1944 v Žumberku, ven- dar so se bili prisiljeni umakniti. Ravno tako je bil odbit napad domobranskih sil iz Ja- strebarskega proti Sv. Jani 27. januarja 1944. Napad je sovražnik ponovil 27. februarja na položaje mladinske brigade pri Pribiču in Slavetiču, vendar je bil ponovno odbit. Do 1. maja 1944 sta mladinska brigada in Zumberško-pokupski odred uspešno branila osvobojeno ozemlje Zumberka pred Kozaško in 392. legionarsko divizijo in drugimi usta- škimi silami na tem območju. Takrat se je mladinska brigada preko Pokolpja vrnila v Slavonijo. O silovitosti bojev govori tudi podatek, da je mladinska brigada imela v sedmih mesecih, kolikor je bila na Žumber- ku, okoli 240 mrtvih in 140 ranjenih borcev. Toda nalogo je uspešno opravila. V Gorjanskem podgorju pa je bilo prebi- valstvo preplašeno po nesreči na Javorovici 16. marca 1944, ko je padel skoraj ves 4. ba- taljon Cankarjeve brigade, ki je prišel na to območje v začetku februarja 1944. Zato so aktivisti prenehali z večjimi sestanki po va- seh. Možni so bili le še razgovori s posamez- nimi osebami, s katerimi so aktivisti pri- hajali v stik. Domobranci in Nemci pa so v tem času intenzivno nadzorovali ves teren in ustrahovali ljudi. Ker tu ni bilo stalnih KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 75 enot NOV in POS, so sovražnikovi oddelki nemoteno križarili po terenu in mobilizirali ljudi v domobransko vojsko ter lovili akti- viste OF. Celotno delovanje OF je slonelo na najbolj konspirativnem delu posameznikov, vendar je bilo tako močno, da se je še ved- no čutil njen vpliv. Ker domobranci orga- nizacijam OF niso mogli do živega, so za- čeli s tako imenovano_>>črno roko«. Pobijali so pripadnike osvobodilnega gibanja ponoči in to kar na njihovih domovih. V drugi polovici junija 1944 je sovražnik začel obsežno ofenzivo proti osvobojenemu ozemlju Zumberka, silam 34. divizije in delom 3. brigade 8. divizije NOVH. Napad se je začel 20. junija pri Sv. Jani. Po hudih bojih so partizanske enote odbile sovražnika in ga prisilile na umik proti Samoboru, Jastrebar- skem in Petrovini. Iste sile, okrepljene še z dvema ustaškima bataljonoma, so 27. junija napad ponovile, vendar so se bili po šestdnev- nih bojih prisiljeni umakniti v začetne garnizone s precejšnjimi izgubami. Kljub temu pa je sovražnik še vedno napadal in 10. julija 1944 je začel sedemdnevni napad na osvobojeno ozemlje Zumberka od Oštrca do Radovice z dvema polkoma Kozaške di- vizije, lovskim polkom ter s po eno ustaško in domobransko brigado. V pomoč 34. in 8. diviziji je prišla 15. divizija 7. slovenskega korpusa. Kozakom je 16. julija uspelo vdreti v Metliko in jo delno tudi zažgati, toda že po slabih dveh urah so se začeli naglo umi- kati iz Bele krajine, ker so jih Gubčeva in dve hrvatski brigadi 8. divizije začeli obko- Ijevati. Hkrati so skušali vdreti v Belo kra- jino tudi Nemci in domobranci iz Novega mesta. Kljub stalnem artilerijskemu ob- streljevanju in podpori tankov jih je okoli Gornje Težke vode in Dolža zadržala Ljub- ljanska brigada, ki je imela 17 padlih borcev in bork. Dne 16. julija je sovražnik oropal in zažgal veliko žumberških vasi, vendar se je kljub vsemu moral umakniti iz Bele krajine in Zumberka proti Krašiču in Ozlju. Po umiku sovražnika je bila opravljena od 15. avgusta do 25. oktobra uspešna mobi- lizacija za popolnitev operativnih in vojaško zalednih enot. V vasi Zamarje je bila 27. av- gusta 1944 iz borcev 2. bataljona Žumberške- ga odreda in mobiliziranih ljudi formirana Zumberška brigada, ki je odšla v sestav 34. divizije. Iz Žumberškega odreda je bil izlo- čen še del borcev in starešin ter so iz njih formirali še Okičko in Vivodinsko četo ter Samoborsko-jaskanski odred, ki je obstajal do 10. februarja 1945. leta, ko je bila z njim popolnjena Zumberška brigada. Zumberška brigada je v septembru 1944 branila svobodni ozemlji Zumberka pred vpa- di Nemcev in ustašev, v začetku oktobra pa je imela akcije tudi v okolici Zagreba. V novembru in v začetku decembra 1944 je brigada usmerila svojo aktivnost proti Ozlju in Karlovcu. Tako je zavzela sovražno opori- šče Zorkovac, tovarno eksploziva Titanik v Mahičnem, s Kar lovsko in Seljino brigado pa je 10. decembra sodelovala tudi v napadu na utrjeno domobransko postojanko v Hor- vatih in jo uničila. V tej akciji sta bila po- rušena tudi most ter proga Zagreb—Karlo- vac, ki je bila minirana na 286 krajih in po- polnoma onesposobljena v dolžini desetih kilometrov. Po teh akcijah je brigada 31. decembra 1944 napadla še nemško oporišče v Bregani. Zadnji poskus sovražnika, da bi uničil svo- bodno belokranjsko ozemlje, je bil novembra 1944. Načrt se je imenoval Snežni metež. Uničil naj bi osrednje partizanske ustanove in oskrbovalne baze v Beli krajini. Pohod je sovražnik izvedel iz Kočevja, Novega me- sta in iz Ozlja. Dne 14. novembra je novome- ški skupini sovražne vojske uspelo z manj- šimi silami vdreti v Semič, a se je hitro umaknila v Pribišje, kjer sta jo napadla 12. in Gubčeva brigada. Sovražnik se je komaj rešil v Novo mesto. Kočevski skupini je iste- ga dne prav tako z manjšFmi silami uspelo vdreti v Črnomelj, od koder so osebje zaled- nih partizanskih ustanov in del prebivalstva že prej umaknili na območje Suhorja. Na- slednji dan, ko se je sovražnik vračal v Ko- čevje so ga napadle in razbile enote 18. divi- zije. Proti Metliki so prav tako 14. novembra krenili tudi ustaši in Nemci iz Ozlja, a jih je pri Jurovskem brodu zavrnil Belokranjski odred. Tako je tudi ta zadnji sovražni poskus, da bi uničili svobodno belokranjsko ozemlje, klavrno propadel. V okviru preureditve politično-teritorial- nih enot NOG v Sloveniji so v oktobru 1944 združili okraja Kostanjevica in Šentjernej v večji okraj Kostanjevica. Sekretar odbora je bil Franc Dragan, sedež pa je imel v Bušinji vasi v Beli krajini vse do osvoboditve. Politične razmere pod Gorjanci so se začele izboljševati proti koncu leta 1944, ko se je zaradi porazov nemške vojske na vseh fron- tah morala med prebivalstvom precej dvig- nila in so začeli dobivati vse bolj zaupanje v končno zmago NOV. Morala pa je začela vse bolj padati pri domobrancih in njihovih privržencih, kjer se je že začel kazati njihov razkroj. Začeli so begati iz postojank in se skrivati v bližini svojih domov. Nekateri pa so se že tudi začeli prijavljati pri odborih OF. Domobranci so v začetku leta 1945 začeli 76 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 priznavati zmago NOV in OF, vendar so kljub temu širili propagando, da bo čez ne- kaj let spet nova vojna, v kateri bodo par- tizani popolnoma uničeni. NOG se je spomladi leta 1945 pripravljalo na zadnje operacije pri dokončnem osvoba- janju dežele. Žumberška brigada je v sklopu 34. divizije za osvoboditev države sodelovala najprej v bojih po Pokolpju, potem v Baniji in nato v osvoboditvi Karlovca. Dne 7. maja 1945 se je bojevala s sovražnikom, ki se je umikal v smeri Jastrebarskega, in ki ga je 8. maja osvobodila Seljina brigada. Istega dne je imela Žumberška brigada še hude bo- je v Plješevičkem masivu ter je 12. maja vkorakala v Samobor. S tem je bilo osvo- bojeno celotno območje Zumberka. Na drugi strani Zumberka pa je 3. črno- gorska udarna divizija 2. jugoslovanske ar- made na pohodu od Karlovca čez Metliko že S. maja 1945 vkorakala v osvobojeno Novo mesto. Dne 9. maja zjutraj pa sta 9. in 17. brigada 10. divizije osvobodili še ves pre- ostali del Gorjancev. Tako je bilo osvobojeno celotno območje Gorjancev in Zumberka. Po štirih letih trp- ljenja je svobodno zaživelo v novi socialistič- ni Jugoslaviji. Območje Zumberka in Gorjancev je imelo med vojno velik vojaško strateški in poli- tični pomen tako za NOB kot tudi za sovraž- nika. Prav zaradi tega in zaradi narodno- stnega sestava prebivalstva (Slovenci, Hrva- ti in Srbi) so okupatorji ustvarili umetno tromejo, z dvema okupacijskima oblastema (italijansko in nemško) in tako imenovano NDH. ki so ji dodelili večji del Zumberka. Takoj so začeli utrjevati oblast z nasiljem. Ljudi so preganjali in jih izseljevali v tabori- šča. V ta namen so poleg oporišč na območju Zumberga in Gorjancev obkolili to območje še z močnimi vojaškimi enotami v približno 20 obrobnih oporiščih. Iz teh so imeli preko 30 manjših in večjih ofenzivnih operacij, da bi uničili partizanske enote in NOG v celoti. Toda vsi njihovi poskusi so imeli za posledi- co, zaradi enotnosti naroda in vpliva KP, množično opredelitev prebivalstva Zumberka in Gorjancev za NOB. Prav zaradi tako pomembnega položaja te- ga območja mu je že od samega začetka vsta- je CK KPJ in vrhovni štab NOV prek CK KPH in CK KPS ter glavnih štabov Hrvatske in Slovenije in prek svojih predstavnikov Kardelja in Ribarja posvečal posebno pozor- nost in pomagal pri razvoju NOB. Tradicionalna skupnost iz preteklosti kot tudi vpliv KPS in KPH sta pripo- mogla, da so že od vsega začetka vstaje na- stajale prve bojne enote NOV mešanega sestava prebivalcev Zumberka, Bele krajine in gorjanskega Podgorja. Prav tako od polo- vice maja 1942, ko so bila prva srečanja med slovenskimi in hrvaškimi enotami na Gor- jancih blizu Pogane jame pa do osvoboditve domovine, so gibanje vodih skupno ali v tesnem sodelovanju, od organiziranja skup- nih taborišč, štabov in poveljstev do vodenja skupnih bojev. Prav tako so se v partizan- skih bolnišnicah na tem območju zdravili slovenski in hrvaški partizani in prebivalci skupaj. Od začetka leta 1943 je bilo to ob- močje skoraj v celoti osvobojeno. Sovražniku je uspelo za krajši čas potisniti partizanske enote samo v velikih ofenzivah. S tem pa so bile ustvarjene tudi možnosti za delovanje KP in SKOJ ter NOO, AFŽ, USAOJ, ZDM, ZSM, Narodne zaščite in ustanavljanje novih enot NOV. Že od prvih dni vstaje pa do osvoboditve v Žumberku, Beli krajini in Gorjancih sta se v skupnih taboriščih, bolnišnicah, štabih in poveljstvih ter bojih proti tujim in doma- čim sovražnikom s krvjo kovala bratstvo in enotnost slovenskih in hrvaških partizanov oziroma Slovencev, Hrvatov in Srbov. To je imelo prvenstveni pomen tako med NOB kot tudi danes. Žumberški, belokranjski in gor- janski partizani so bili v številnih enotah NOV po vsej Jugoslaviji, kot so se tudi mno- gi iz drugih krajev Jugoslavije bojevali na tem območju. O pomenu in prispevku ljudi s tega ob- močja v NOB ilustrativno govorijo tudi po- datki, da je od skupnega števila prebivalcev, kolikor ga je živelo na tem območju leta 1941, v NOB sodelovalo skupaj 8932 ljudi. Samo v enotah NOV je padlo skupaj 1291 borcev. Ce k temu dodamo še veliko število izseljenih in odpeljanih v koncentracijska taborišča, kjer so mnogi izgubili življenje, lahko razumemo celotni prispevek prebival- cev Gorjancev in Zumberka za svobodo in osvoboditev, za ustvarjanje nove Jugoslavije, socialistične, samoupravne in , neuvrščene skupnosti bratskih narodov in narodnosti, z Josipom Brozem Titom na čelu. Tega pris- pevka in teh žrtev ne moremo in ne smemo pozabiti. OPOMBE 1. I. Antonovski, Zumberačko-pokupsko pod- ručje u NOR, Vojna enciklopedija, 10. II izda- nje, Beograd 1975, str. 766—767. — 2. I.Batašič, Kada i kako smo počeli 1941 u Žumberku, Zum- beračke novine, br. 39, za srpanj 1975. — 3. I. Batašič i Dako Predovič, Dvadesetgodišnjica našeg oslobodenja, Zumberački kalendar 1965, Zagreb 1965, str. 33—45. — 4. R. Bulat, Žumbe- rak i Pokuplje u NOB, Zagreb 1951. — 5. M. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 77 Brunovič, Obroncima Zurrberka, Zagreb 1969. — 6. Cetvrta godina NOR-a na području Kar- lovca, Korduna, Gline, Like, Gorskog Kotara, Pokuplja i Zumberka, HAK, Karlovac 1981 (Zbornik II). — 7. F. Dragan, Podbočje in oko- lica v NOB 1941—1945, Podbočje 1964. — S. Druga godina NOR-a na području Karlovca, Korduna, Gline, Like, Gorskog Kotara, Pokup- lja i Zumberka, HAK, Karlovac 1973 (Zbornik 6). — 9. T. Ferenc, NOB na območju sedanje občine Krško, Krško skozi čas. Krško 1977. — 10. Grada za povjest NOP-a i socijalističke revo- lucije u sjeverozapadnoj Hrvatskoj 1941—1945, knjiga 1, 1941, Zagreb 1982, knjiga 2 i 3, 1942, Zagreb 1984 i knjiga 4, 1943 (I—V mj.), Zagreb 1985. — 11. Kronologija oslobodilačke borbe na- roda Jugoslavije 1941—1945, izdanje Vojnoisto- rijskog instituta, Beograd 1964. — 12. J. Jarc, Kostanjevica in njena okolica v času NOV, Ko- stanjevica 1953. — 13. I. Jelič, Hrvatska u ratu i revoluciji 1941—1945, Zagreb 1978. — 14. Dr. A. Medvešček i ing. J. Levstik, Gospodarstvo in zdravstvo med NOB na območju Gorjancev, Novo mesto 1975. — 15. M. Mikulič, Samobor i njegova okolina u NOB-i, Samobor u prošlosti i sadašnjosti, monografski zbornik, Zagreb 1970, str. 133—228. — 16. T. Mikulič Gajdaš, Sječanja i zapisi iz NOB-e, Zagreb 1967. — 17. G. Mila- šinčic, Sječanja na najteže dane (Pregled kro- noloških podataka o dogadajima NOB-e u Žum- berku 1941—1945), Zumberačke novine, br. 54 do 57, 1981—1982. — 18. J. Penca, Zapiski o NOG na področju KS Kostanjevice in Podbočja, Ljub- ljana 1974. — 19. D. Pekič, Zumberak u NOB-i, »4. jul«, od 21. V. do 4. VI 1968. godine. — 20. Prva godina NOR-a na području Karlovca, Kor- duna, Gline, Like, Gorskog Kotara, Pokuplja i Zumberka, HAK, Karlovac 1971 (Zbornik 3). — 21. I. Pirkovič, Vstaja pod Gorjanci, Ljubljana 1967. — 22. T. Radoševič, Trinaesta proletarska brigada »Rade Končar«, Beograd 1984. — 23. D. Suhi, Italijanska ofenziva na Gorjance, Borec 1972, št. 12, str. 671—684. — 24. S. Sunajko, Sode- lovanje slovenskih in hrvaških narodnoosvobo- dilnih enot 1941—1945, Ljubljana 1971. — 25. J. Sajatovič Miki, Neka sječanja iz NOB-a u Žumberku od 1941 do oslobodenja, Zumberačke novine, travanj 1972. — 26. A. Stampohar, Iz re- volucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918—1941, Novo mesto 1983. — 27. N. Tončič, Za slobodu. Kaj 9-11/1976, str. 27—39. — 28. M. Vajdič, Po dragemu kraju — Ozaljsko područje, Kaj 9-11, Zagreb 1976, str. 47—99. — 29. M. Vi- dovič, Ustanak u opčini Kalje, 1941—1942. u svedočenju učesnika NOB-e, Zbornik sečanja, knjiga 7, Beograd 1975, str. 281/288. — 30. R. Vogrič, Boj Belokranjcev, Ljubljana 1973. — 31. Završne operacije za oslobodenje Jugoslavije 1944—1945, izdanje Vojnoistorijskog instituta, Beograd 1957. — 32. Zbornik dokumenata i po- dataka o NOR-u jugoslovenskih naroda, Tom V. kaj. 1—34, Borbe u Hrvatskoj 1941—1945, Izda- vač Vojnoistorijski institut, Beograd 1952—1966. — 33. Zbornik dokumenata i podataka o NOR-u jugoslovenskih naroda, Tom VI, kaj. 1— , Bor- be u Sloveniji 1941—1945, Izdavač Vojnoistorij- ski institut, Beograd 1952—1966. — 34. Zbornik dokumenata sanitetske službe u NOR-u jugoslo- venskih naroda. Izdaje Sanitetska uprava JNA, kaj. 2, Beograd 1952. SLOVENSKA LOKALNA INDUSTRIJA V PRVEM PETLETNEM GOSPODARSKEM NACRTU (1947—1951) J02E PRINClC V letu 1946 so se v Jugoslaviji začele in- tenzivne priprave za korenito spremembo gospodarskega življenja. Zvezni organi so izdali vrsto uredb in zakonov, ki so označe- vali začetek sistematičnega uvajanja plana v vse panoge gospodarstva in uprave ter predstavljali osnovo za oblikovanje petletne- ga gospodarskega načrta. Eden izmed teme- ljnih zakonov je bil Splošni zakon o državnih gospodarskih podjetjih, saj je opredelil zna- čaj, vlogo in način poslovanja operativnih upravnih voditeljev, njim podrejenih pod- jetij in ustanov ter razdelil državna gospo- darska podjetja na podjetja splošno držav- nega (zveznega), republiškega in lokalnega pomena.* Državna gospodarska podjetja lokalnega pomena so bila razvrščena v naslednje ka- tegorije: proizvajalna, obrtna in storitvena, kreditna, kmetijska, trgovska, gradbena, ko- munalna, podjetja za upravo stanovanjskih zgradb.* Ker je bil cilj in poglavitna zahteva načrtnega gospodarstva »ustvarjanje novih gospodarskih dobrin«, so se proizvajalna pod- jetja imela za temeljno kategorijo lokalnega gospodarstva.« Praviloma so v to kategorijo sodila industrijska in rudarska ter tista obrt- na podjetja, ki so imela serijsko proizvod- njo določenih predmetov.'' Običajno pa so v to kategorijo, ki so jo največkrat imenovali lokalna industrija, uvrščali tudi tiste obrate in delavnice kmetijskih zadrug, ki so imeli 78 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 tudi nalogo pospeševati lokalno gospodar- stvo. V petletnem gospodarskem načrtu je do- bila lokalna industrija drugačno vlogo in naloge kot republiška in zvezna industrija. Najpomembnejše razlike so bile v nasled- njem: 1. Ža zvezna in republiška industrijska pod- jetja so bili pristojni zvezni oziroma repu- bliški organi, za lokalna pa okrajni (mestni) ali krajevni ljudski odbori. Pod okrajne od- bore so spadala tista večja podjetja, za kate- ra se je zahtevalo »višje tehnično vodstvo« ali so bile zanje predvidene večje investicije. Krajevni odbori so obdržali podjetja krajev- nega ali »okoliškega« pomena.^ 2. V zvezni in republiški industriji je pre- vladoval državni gospodarski sektor, lokalna je poleg tega vključevala tudi zadružnega in privatnega. 3. V nasprotju z zvezno in republiško in- dustrijo so v lokalni prevladovala podjetja z nizkim organskim sestavom skladov (kapi- tala) in majhnim številom zaposlenih. 4. Naloga prvih dveh je bila, da zagotovita nemoteno uresničevanje petletnega gospo- darskega načrta in zadovoljita osnovne po- trebe široke porabe (zagotovljene preskrbe). Lokalni industriji je bila namenjena vloga »kvalitativnega in kvantitativnega dopolnje- vanja obeh«.« Del njene industrije naj bi se preusmeril na proizvodnjo tistega, kar je pri- manjkovalo zvezni in republiški industriji za uresničevanje petletnega plana, kot tudi tistega, kar bi primanjkovalo »prebivalstvu ostalih delov države« za zagotovljeno pre- skrbo.' Preostali del lokalne industrije naj bi zadovoljeval dopolnilne potrebe lokalnega prebivalstva, ustanov in organizacij, kot tudi potrebe lokalne kapitalne graditve. Tisto lo- kalno industrijo, katere proizvodnja je bila namenjena »splošnim« ali repubUškim po- trebam, so imenovali lokalno I, ostalo pa lo- kalno n. 5. Tvorci planskega gospodarstva so po- udarjali, da »ni interes naše ekonomije, da bi lokalno gospodarstvo obremenjevaU s poseb- no velikimi obvezami do splošne akumulaci- je«,^ temveč mora biti njegova akumulacija namenjena« utrditvi gospodarske osnove ljudskih odborov in njihovih proračunov Zato so republiški organi »priporočali« ljud- skim odborom, da lokalna podjetja vzpodbu- jajo na takšno podjetniško dejavnost, ki te- melji na načelu finančne učinkovitosti.*" Predvideno je bilo, da bo vsakoletni plan določal višino dobička, ki ga mora doseči lo- kalna industrija, posebni predpisi pa naj bi določali, kolikšen odstotek tega bodo pod- jetja odvajala v proračun pristojnega ljud- skega odbora. 6. Različen značaj in vloga lokalne indu- strije je pogojevala tudi drugačno metodolo- gijo planiranja. Za proizvodnjo lokalne I — njeni proizvodi so bili uvrščeni v splošni dr- žavni in republiški plan razdelitve (distri- bucije) — je veljal isti način planiranja kot za zvezno in republiško industrijo: višji ob- lastni organi so predpisovali osnovne in ope- rativne plane proizvodnje in porabe za vsa- ko posamezno skupino proizvodov po dolo- čenih normativih. Za to proizvdnjo je bila zagotovljena delovna sila in reprodukcijski material po nižjih enotnih cenah. Za lokalno H bi republiška planska komi- sija izdelala osnovni plan proizvodnje, ki bi le »okvirno in globalno določal, kolikšna bo poraba surovin, število delovne sile in vrednost proizvodnje v določenem časovnem obdobju. Ljudskim odborom kot administra- tivno upravnim voditeljem lokalnih podjetij naj bi bilo prepuščeno, da tem predpisujejo individualne normative. Podjetja bi sestav- ljala operativne plane, ki bi jih lahko spre- minjala glede na vsakokratne potrebe in raz- mere na prostem trgu. Lokalni II je bil zago- tovljen le manjši del surovin in materiala iz republiških ali zveznih skladov. Primanj- kljaj bi pokrila z »maksimalnim« izkorišča- njem lokalnih virov ali odpadkov ostale in- dustrije. 7. Togo in centralizirano plansko gospo- darstvo je že v načelu izključevalo vpliv trga in njegovih zakonitosti. Določeno odstopanje od tega načela se je dopuščalo samo lokalni II. Proizvodi široke porabe, ki jih je le-ta proizvajala, so se smatrali na eni strani kot dopolnilni, na drugi strani pa kot višek pro- izvodov nad »minimalno količino«, ki jo je prebivalstvo dobilo z zagotovljeno preskrbo. Zato bi, po Kidričevih načrtih, morali na pro- stem trgu »fungirati kot blago, ne pa kot hermafrodit med planom in čistim blagom«.*' Bilo je poudarjeno, da morata biti prosto de- lovanje tržnih zakonitosti in kupna moč pre- bivalstva »neposredna regulatorja široke po- rabe«.** V letih 1947—1951 so bile tako skupne ka- kor tudi naloge posameznih lokalnih indu- strij odvisne od cele vrste okoliščin. Odlo- čilno pa je bilo, kolikšen del te industrije je bil v posameznem letu vključen v plan I in v plan II. Zvezni organi so zahtevali, da se čim večji del lokalne industrije vključi v plan I. Nasprotno so si republiške vlade in ljudski odbori prizadevali za plan II, saj so z njeno proizvodnjo pokrivali primanjkljaj v zago- tovljeni in dopolnilni preskrbi. V teh priza- devanjih je bila Slovenija v drugačnem po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 7!) ložaju kot ostale republike. Decembra 1947 je bilo na posebni konferenci v Beogradu sklenjeno, da bo večji del njene lokalne in- dustrije — zaradi »ravnotežja planskega fon- da posameznih republik.« — vključen v zve- zni in republiški distribucijski plan." V letu 1948 je bila zato dejavnost slovenske lokalne industrije skoraj v celoti usmerjena na pro- izvodnjo reprodukcijskega materiala, katere- ga največji del je bil namenjen zveznim po- trebam. Slovenija je dobila »neznatno koli- čino«.** Razumljivo je, da si je republiško vodstvo prizadevalo, da bi svojo lokalno pro- izvodnjo razbremenilo velikih obveznosti do zveznega plana, bodisi z »vračanjem« podje- tij republiškemu sektorju,*" bodisi z njihovim vključevanjem v plan II. Tako je republiška planska komisija v letu 1949 sklenila 72 "/o lokalne industrije vključiti v proizvodnjo za »socialistično prosto prodajo«,*« kar ni bilo uresničeno, temveč je več kot polovica lo- kalnih zmogljivosti ostala vezana na dis- tribucijske plane in pogodbe. Tudi načrt re- publiškega gospodarskega sveta, da bi v letu 1950 vsa lokalna industrija »izpadla« iz di- stribucijskega plana, ni uspel,*' je pa bilo v tem letu razmerje med planom I in II že v korist drugega (46*/o : 54«/o). Na to, da se je v letu 1950 in 1951 poveča- la vloga lokalne II, je v največji meri vpliva- lo bistveno povečanje kupne moči kmečkega prebivalstva in razmere na prostem trgu: medtem so so cene industrijskim proizvodom široke porabe ostale nespremenjene od leta 1947, so se cene kmetijskim pridelkom v letu 1950 zelo povečale. Da bi se vzpostavilo na- črtovano razmerje med kupnimi in blagovni- mi skladi, je lokalna industrija dobila za na- logo, da preusmeri svojo proizvodnjo za po- trebe »kmečkega trga«.*^ Druga pomembna okoliščina, ki je vplivala na večji pomen lo- kalne II, je bil večji interes republiškega pro- računa za njen tržni dobiček, ki je do tega časa v glavnem ostajal v proračimih ljud- skih odborov.'^ Slovenska lokalna industrija je imela v letu 1946 zastarelo tehnologijo, saj je bila večina od 1138 podjetij^" zgrajena ali usta- novljena pred letom 1940.-* Prevladovala so podjetja ali obrati lesne (317), kovinsko-pre- delovalne (185), živilske (165), tekstilne (151), usnjarsko-obutvene industrije (149) in indu- strije gradbenega materiala (119), ki so bili osredotočeni v mestih in industrijskih sredi- ščih. Do konca leta je bilo 620/0 podjetij v privatni lasti. Zakon o nacionalizaciji privat- nih gospodarskih podjetij iz decembra 1946 ni bistveno spremenil strukture lastništva, ker je 44 «/0 podjetij lokalne industrije še ostalo^ v privatni lasti. V republiškem petletnem planu je bilo za- pisano, da je ena izmed temeljnih gospodar- skih nalog dvigniti gospodarsko moč okrajev, zgraditi in razviti lokalno proizvodnjo.«* V okrajnih in mestnih petletnih planih sta bila krepitev in vsestranski razvoj lokalnega go- spodarstva opredeljena kot osrednji nalogi. Toda velike obveznosti ter skromne investici- je, ki so bile v teh planih določene lokalni industriji, niso obetale, da se bo njen polo- žaj do leta 1951 bistveno izboljšal. Z zakonom o dopolnitvi zakona o naciona- lizaciji privatnih gospodarskih podjetij (28. april 1948) je v privatni lasti ostalo le 6*/o vseh podjetij lokalne industrije. Ker je vr- sta teh prešla v republiško pristojnost in ker so jih okrajni odbori začeli združevati, se je njihovo število v primerjavi z letom 1946 bistveno zmanjšalo. Leta 1947 jih je bilo 568. V začetku leta 1948 jih je bilo po nekaterih podatkih 958, po drugih pa 900, konec tega leta pa 216, 228' ali 230. V letu 1949: 234 ali 241, leta 1950 230 in leta 1951 255. V republiških in okrajnih planskih komi- sijah so načrtovali gradnjo ali ustanovitev vrste novih delavnic in podjetij, vendar je bil uspeh neznaten. Popis lokalne industrije iz leta 1951 je pokazal, da je le 20 "/o lokalnih industrijskih podjetij sodilo v kategorijo no- vo ustanovljenih ali »drugih«.*« Večjega uspe- ha niso imela tudi prizadevanja, da bi okraj- ni odbori manjše obrate in delavnice prepu- stili upravi krajevnim odborom ali da bi se začela lokalna industrija razvijati tudi na izrazito agrarnih področjih. Za slovensko lokalno industrijo so v letu 1951, z izjemo spremembe v strukturi lastni- štva in števila podjetij, še vedno veljale ti- ste poglavitne značilnosti, ki jih je imela že v letu 1946. V največjem številu so bila zastopana podjetja lesne (57) in tekstilne (49) industrije, industrije gradbenega materiala (42), kovinske (28) in živilske industrije (26). Tipične panoge lokalne industrije (gradbena, lesna, živilska) so ustvarjale le 30,9 "/o od celotne vrednosti te industrije. Večji del so ustvarjala podjetja tistih industrijskih panog, ki so bUa odvisna od zunanjih virov surovin; na prvem mestu so bila tekstilna podjetja (46*/o). Več kot polovica vse lokalne industri- je (62,7'/0) je bila osredotočena v večjih me- stih: v Ljubljani 33 "/o, Mariboru 11 */», Celju in okolici 12,3 «/0, Kamniku 6,40/0. V okrajih Radgona, Ilirska Bistrica, Ljutomer, Idrija, Grosuplje ter mestu Jesenice je bilo skupaj od 0,2 «/0—0,6 «/0 vse lokalne industrije. V republiškem petletnem planu je bilo predvideno povečanje skupne vrednosti lo- kalne proizvodnje od 1,2 milijarde (ocena za leto 1946) na 2,6 milijarde din v letu 1951, 80 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 kot tudi za koliko odstotkov se mora v po- sameznih okrajih ali mestih povečati proiz- vodnja posameznih izdelkov »širšega pomena« (izdelki kovinske, tekstilne, obutvene, živil- ske industrije ter industrije gradbenega ma- teriala). Prvo obvezo je lokalna proizvodnja dosegla in presegla že v letu 1949: po ocenah republiške vlade je septembra tega leta vred- nost njene proizvodnje dosegla 4 milijarde din.®* Kako je Bila izpolnjena druga naloga je (in bo) zaradi pomanjkljive evidence, spre- membe (rebalansa) petletnih planov v letu 1949 in 1950 pa tudi neohranjenega ali neure- jenega arhivskega gradiva težko ugotoviti. Nesporno pa je, da lokalna industrija v ob- ravnavanem obdobju ni nikoli izpolnila let- nega plana proizvodnje, in to kljub temu, da je določen del njenih obveznosti vsako leto prevzela državna in privatna obrt. Nekatere vzroke, zaradi katerih slovenska lokalna industrija v obravnavanem obdobju ni dosegla pričakovanega razvoja in rezulta- tov, smo že omenili. Opozoriti je potrebno še na naslednje: 1. Republiški petletni plan je za lokalno proizvodnjo predvidel le 522 milijonov din investicij. Okrajni odbori so za razvoj svoje industrije namenili le 14,7 "/o od skupnih in- vesticij, pa tudi te naj bi bile, zaradi poudar- jene prioritete kapitalne graditve, v glavnem namenjene obnovitvi obstoječih zmogljivo- sti.** Računalo se je, da bodo okrajni odbori in podjetja primanjkljaj v investicijah nado- mestili z lastnimi sredstvi in udarniškim de- lom. V naslednjih dveh letih se je obseg in- vesticij, ki jih je republiški proračun name- njal lokalni industriji postopoma zmanjševal. V letu 1948 so okrajni odbori dobili le petino predvidenih sredstev. Sredi leta 1949 so se »zaprli« krediti za lokalno industrijo, ki do konca leta 1951 ni dobila nobenih investicij.*« Edina vira investicij so bila lastna sredstva okrajev in podjetij ter sklad za prosto raz- polaganje pri komiteju za lokalno industrijo, v katerega so podjetja odvajala 1 «/o tržnega dobička. Lokalno industrijo je mnogo bolj kot ukinitev investicij za gradnjo novih ob- jektov prizadela ukinitev investicij za vzdr- ževalna dela in popravila. 2. Največji del lokalnih podjetij ni imel svojih surovinskih virov, zato so bUa odvis- na od republiških ali zveznih dobav oziroma kontingentov. Da bi bile težave še večje, so okraji planirali letne potrebe surovin in materiala le na podlagi »približne« ocene. Vodstvo obeh podjetij, ki sta kot organa mi- nistrstva za komunalne zadeve skrbela za redno oskrbo lokalne industrije, pa »nista poznali proizvodnje podjetij, zato so bue mnoge dobave in pogodbe neizvršljive«.*' Vrsta podjetij, ki jim je stalno primanjkovalo surovin in materiala, je ta problem rešila tako, da so »enostavno dala na razpolago svo- je kapacitete republiškim podjetjem« ter izdelovala druge, za lokalno industrijo ne- planirane proizvode. 3. Lokalni industriji je v vsem tem ob- dobju primanjkovalo kvalificirane in nekva- lificirane delovne sile. Ta problem je bil še posebno pereč v letih 1949—1951, ko so po- sebni mobilizacijski štabi po potrebi lahko premeščali delovno silo na tiste objekte ka- pitalne graditve, kjer jo je primanjkovalo. V letu 1949 je bila ena četrtina zaposlenih v lokalni industriji premeščena na te objekte. 4. V sistemu centraUstičnega planskega gospodarstva je bila poglavitna naloga lokal- nih podjetij, da izdelajo predpisano količino in vrsto izdelkov ter dosežejo določen tržni dobiček. Ker so imela predpisano strukturo stroškov, amortizacijske stopnje, plačni sklad, razdelitev dobička ter zgornjo in spodnjo mejo, v okviru katere so smela določati ceno proizvodom, ni bilo stimulacije za večjo in boljšo proizvodnjo. 5. Omenili smo že, da je bilo lokalni II dopuščeno prilagajanje cen svojih proizvo- dov pogojem na prostem trgu. V praksi se to ni obneslo. Prvič zato, ker so bile že »stal- ne« cene precej višje od kupne moči prebi- valstva,*« drugič pa zaradi »stalnega strahu podjetij, da planirani tržni dobiček ne bo dosežen«.30 OPOMBE 1. UL FLRJ, št. 62/437, 2. 8. 1946, Splošni za- kon o državnih gospodarskih podjetjih. — 2. UL FLRJ, št. 53/401, 24. 6. 1947, Uredba o splošnih načelih za kategorizacijo, o stroških, dobičku, razdelitvi dobička in o skladih vodstva državnih gospodarskih podjetij lokalnega pomena. — 3. Arhiv SR Slovenije (AS), fond Planske komisije vlade LRS (dalje: PK), Lokalna državna gospo- darska podjetja, 31. 1. 1947, fase. 4. — 4. Cit. v op. 2. — 5. Cit. v op. 3. — 6. Boris Kidrič, Sa- brana dela, V. knjiga, Beograd 1985, str. 121. — 7. AS, fond PK, Metodologija planiranja lo- kalne industrije, fase. 28. — 8. Cit. v op. 6, str. 127. — 9. Slovenski poročevalec (dalje: SP), št. 70, 23. 3. 1947, Več načrtnosti pri ustanavljanju lokalnih gospodarskih podjetij. — 10. SP, št. 7, 7. 1. 1948, Sestavljanje proračunov ljudskih odborov. — 11. Cit. v op. 6, str. 508. — 12. Cit. v op. 9. — 13. AS, PK, Problematika lokalne proizvodnje za leto 1949, fase. 19. SP, št. 34, 10. 2. 1948, Nekatere aktualne naloge lokalnega gospodarstva. — 14. AS, PK, Problematika lokal- ne proizvodnje za leto 1949, fase. 19. — 15. SP, št. 93, 18. 4. 1948, Naloge novo izvoljenih ljud- skih odborov na področju lokalnega gospodar- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 81 stva. ¦— 16. Cit. v op. 14. — 17. AS, fond Gospo- darskega sveta vlade LRS, Zapisnik seje go- spodarskih ministrov, 6. 6. 1949. — 18. AS, fond Vlade LRS (dalje VLRS), Sklepi konference predsednikov svetov lokalne industrije OLO (MLO) 24. in 25. 11. 1950, 1. 12. 1950. — 19. AS, VLRS, Zapisnik 33. seje, 20. 12. 1949. — 20. AS, PK, Število podjetij po sektorjih lastništva vi. 1946, fase. 69. — 21. Zavod za statistiko in evidenco LR Slovenije, Rezultati popisa lokalne industrije in obrti 1. 1951, Ljubljana 1953, str. 8. — 22. Petletni plan za razvoj narodnega go- spodarstva Ljudske republike Slovenije v letih 1947 do 1951, Ljubljana 1947, str. 53. — 23. Cit. v op. 21. — 24. AS, fond Izvršnega sveta LS LRS, Predlog rebalansa petletnega plana raz- voja narodnega gospodarstva Ljudske republike Slovenije v letih 1947 do 1951, 12. 9. 1949. — 25. AS, PK, Zapisnik konference gospodarskih po- verjenikov pri LO Slovenije, 6. 6. 1947, fase. 70. — 26. AS, fond Ministrstva za komunalne zadeve LRS, Poročilo komiteja vlade LRS za lokalno industrijo o delu za leto 1950. Cit. v op. 18. — 27. Cit. v op. 14. — 28. Prav tam. — 29. Ste- nograf ski zapiski Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije, IV. izredno zasedanje, 12. do 13. januar 1951, Ljubljana 1951, str. 101. — 30. AS, VLRS, Zapisnik 35. seje, 1. 2. 1950. KMETIJSTVO NA OBMOCJU SENCURJA IN SOSEDNJIH VASI V LETIH 1945—1980 NADA HOLYNSKI ZEMLJA Tekst obravnava območje 6 katastrskih občin: Hrastje, Liiže, Olševek, Šenčur, Viso- ko in Voglje, ki so bile po vojni upravno združene v letih 1952 in 1955 v občino Šen- čur, pred tem so od leta 1946 pripadale 3 krajevnim ljudskim odborom: Šenčur, Viso- ko in Voglje, po letu 1955 pa so del kranjske občine. Ozemlje je del Kranjskega polja, kjer prevladujejo prodnata tla s tanko plastjo rodovitne zemlje.* Pregled zemljišč po kul- turah in razredih kaže, da največ zemlje spa- da v 3. do 5. razred, nekaj najboljše zemlje (1. razred) je le v k. o. Olševek, kjer leže tudi edine neravninske površine.* Skupna povr- šina obravnavanega območja znaša 3754 ha, od katerih je bilo po katastrskih podatkih za leto 1980 1351 ha njiv, 154 ha sadovnjakov 368 ha travnikov, 45 ha pašnikov, 1630 ha gozda in 205 ha nerodovitnega sveta.« V pri- merjavi s podatki za leto 1952 se je zmanjšal obseg njiv za 83 ha in gozda za 48 ha (le-tega predvsem zaradi letališča), povečale pa so se površine travnikov za 69 ha, sadovnjakov za 56 ha in nerodovitne površine za 50 ha.* Pri spreminjanju kulture zemljišč poteka v letih po drugi svetovni vojni proces nadaljnjega zmanjševanja površin na račun travnikov in sadovnjakov, kar je na eni strani posledica usmerjanja v živinorejo, na drugi strani pa delitve zemlje in urbanega razvoja naselij ter povečanja nerodovitnih površin na račun urbanizacije. Popis iz leta 1947 navaja na obravnavanem območju še 1424 ha njiv, kar primerja s sočasnimi podatki katastra, kjer je zabeleženih še 1713 ha njiv (pribl. 20 Vo več, kot jih navaja popis). Razlagalec popisa (tajnik okrajnega ljudskega odbora Kranj) zagotavlja, da je popis v glavnem 95 "/o res- ničen in da je zmanjševanje njivskih površin na eni strani posledica večje usmeritve v ži- vinorejo že v preteklih obdobjih (večajo se površine travnikov in pašnikov) ter večanja števila ozar in potov med njivami." Poveča- nje nerodovitnih površin je bilo bistveno večje, kot pa ga kažejo katastrski podatki za leto 1980, ki ne upoštevajo še večjega šir- jenja letališča konec 70. let ter gradnje avto- ceste s priključki v 80. letih. BHžina mesta Kranja in bližina prometnih poti, ki je v preteklosti pomenila prednost za kmetovanje v teh vaseh, je konec 70. let že ogrozila ob- stoj kmetovanja in zavrla razvojni optimi- zem kmetov. Kot za večino slovenskega podeželja je tudi za to območje značilna velika razdrobljenost posesti in agrarna prenaseljenost. V teh 6 katastrskih občinah ima leta 1980 3627 pri- vatnih in družbenih lastnikov zemlje kar 12.737 parcel.8 NASTAJANJE DRUŽBENE POSESTI V družbeni lasti je bilo leta 1952 320 ha zemlje, leta 1980 pa 639 ha (17«/o), ob tem zadnje večje spremembe namembnosti in lastništva zemlje, zlasti v zvezi s širjenjem letališča in gradnjo avtoceste, kataster še ne registrira.* Do leta 1952 je bila večina zemlje, ki je bila družbena last, pridobljena z agrarno reformo oziroma z zaplembami. Agrarna re- forma je v večji meri prizadela le cerkveno zemljo, razlaščeno je bilo 86 ha zemlje žup- 82 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 nije Šenčur, kar kaže, da je bila to daleč največja posest na tem območju.' Večina dru- gih podržavljenj je bila posledica sodelovanja lastnikov z okupatorjem, nekaj pa tudi go- spodarskih malverzacij po vojni. V slabo ohra- njenem arhivu se pojavlja 25 imen lastnikov zemlje (2 iz Šenčurja, 2 iz Srednje vasi, 4 iz Visokega, 1 iz Milj, 8 iz Prebačevega, 6 iz Vo- klega in 2 iz Hrastja), ki jim je bila zaradi so- delovanja z okupatorjem odvzeta posest. Veči- na so bili to domobranci, ki so ob koncu vojne zbežali na Koroško. Velika večina se jih je vrnila in jim je bila vrnjena tudi zemlja ali pa je bila vrnjena svojcem, ki niso imeli drugega vira za preživljanje.* Med temi je prevladovala zelo majhna posest, večja poses- tva so bila trajno odvzeta Janezu Brodarju iz Hrastja (47 ha) in enemu kmetu iz Vokle- ga (21 ha). Zaradi gospodarskih prestopkov po vojni je bilo odvzeto 14 ha zemlje posest- niku iz Šenčurja.* Ta posestva so postala os- nova novih državnih ekonomij in posestev, medtem ko je bila cerkvena zemlja razdelje- na agrarnim interesentom," ali pa so jo ljud- ski odobri delili kmetijskem zadrugam ali dajali v zakup kmetom. 39 agrarnih intere- sentov je dobilo 32,5 ha zemlje, ob reviziji leta 1952 je ostalo le še 12 agrarnih intere- sentov, ki so oBdržali 9,3 ha zemlje." Ob iz- vajanju agrarne reforme so bili po vaseh ma- sovni sestanki, kjer so delavci poudarjeno zahtevali, da tudi oni dobe zemljo, vendar pas o jo po zakonu dobili le kmetje, ki jo imajo sami premalo za preživljanje.'* Čeprav zemlja lastniku ni dajala udobnejšega živ- ljenja, je pa vseeno pomenila tako v očeh lastnikov kot nelastnikov živUnjsko varnost, kakršno druge gospodarse panoge do tedaj niso dajale. Od tod izvira tudi psihološko precenjevanje kmeta, odpor do zaposlovanja v industriji (nečastno delo) po vojni in še vrsta podobnih pojavov. Da bi omilili velike ekonomske in socialne razlike med kmeti na vasi in da bi prepre- čili »kulaštvo« (kar smatrajo za glavnega krivca neuspeha kmetijskih obdelovalnih za-' drug) so s tako imenovano 2. agrarno refor- mo leta 1953 razlastili vso privatno posest z nad 10 ha obdelovalne zemlje. V občini Šen- čur je bilo tedaj razlaščenih 20 kmetov s skupno 33 ha zemlje. Posameznim kmetom je bilo odvzeto od največ 6 ha pa do nekaj arov zemlje. Zemljo so dobila državna posestva, ekonomije KZ, del zemlje pa je prevzel ObLO Šenčur in jo za najemnino izročal v obdelavo kmetom. Če- prav ni bilo večjega odpora, pravi okrajno poročilo, da so vsi kmetje izražali mnenje, da se to ne bo obneslo, ker vse ekonomije slabo obdelujejo zemljo. Kmet v Hrastju je_ protestiral glede odvzema zemlje, »češ da svo- jo zemljo ljubi in zato ne more dovoliti, da bi bila tako slabo obdelana, kot jo obdeluje ekonomija v Hrastju«. Tudi občinski ljudski odbori so bili proti razlastitvam. Vsi kmetje so odklonili podpis zapisnika o zaslišanju." Leta 1952 in v naslednjih letih je prišlo do prvih razlastitev zemlje za gradnjo le- tališča na Brniku.'* Do leta 1978 je bilo v k. o. Šenčur za letališče razlaščeno 21 ha 72 a zem- lje, po letu 1978 pa še 46 ha 24 a." Naslednja etapa podružbljanja kmetijskih zemljišč je sledila ob arondacijah, ki so se pričele leta 1958 in dosegle višek in v glav- nem tudi konec v letih 1962—1964. Z aron- dacijami so kmetijske zadruge in posestva z zamenjavami, odkupi in zakupi zaokrožila in povečala svojo posest tudi s privatno kme- tijsko zemljo v bližini družbenih posestev (ob do tedaj največjem nezadovoljstvu last- nikov). Tedaj je površina družbene kmetijske posesti v glavnem že dosegla današnje sta- nje (leta 1956 znaša obseg edinega kmetijske- ga posestva na tem območju 179 ha, leta 1980 pa 247 ha, čeprav vsega povečanja le ne gre pripisati arondacijam). Načrti so predvidevali večje pridobitve na račun privatnih kmetov v tem okolišu. V zadnjih 10 letih pa se kaže- jo tudi obratne tendence: zaradi raznih gra- denj nacionalizirano ali odkupljeno zemljo privatnih kmetov zamenjujejo z družbeno kmetijsko zemljo. Tako so ob gradnji šport- nega parka v Šenčurju izročili kmetom v na- domestilo zemljo KZK — posestvo Šenčur.'* kmetije in kmetje Primerjave popisov privatnih zemljišč, ki so nam dane za leti 1947 in 1980 kažejo, ra- zen zaznav, ki smo jih že omenili: podružb- Ijanje dela zemlje ter drobitve zemlje zaradi urbanizacije naselij (število hiš po vojni se je v teh vaseh podvojilo), da obstaja dokaj trdno število posesti v velikosti nad 2 ha. Od 2 do 5 ha je bilo leta 1947 248 zemljišč, leta 1980 pa 249, od 5 do 10 ha leta 1947 112, leta 1980 pa 104, nad 10 ha je bilo leta 1947 121, leta 1980 pa 111 posestev. Po statistiki se je izgubilo 18 posestev veli- kosti nad 5 ha. Glede na posest obdelovalne zemlje je bilo leta 1947 167 kmetij z 2 do 5 ha, 87 kmetij s 5 do 10 ha in 7 kmetij z nad 10 ha obdelovalne zemlje. Leta 1980 pa je 146 po- sesti z 2 do 5 ha obdelovalne zemlje, 97 s 5 do 10 ha in 6 z nad 10 ha obdelovalne zemlje. Kmetij kot ekonomskih enot je leta 1980 350, leta 1947 pa jih je bilo 364." Samo od kmetijstva je leta 1948 živelo še 1666 prebivalcev, podobno stanje je bilo še kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 83 vedno ob popisu leta 1953, ko je bilo v kme- tijstvu zaposlenih 840 prebivalcev, od njih vzdrževanih pa 835. 47 "/o prebivalstva je bilo kmetijskega. Poleg lastnikov in žena — gospodinj je delalo na kmetijah ali pa na njih živelo še 213 kmečkih delavcev (odraslih otrok, stricev in tet), 80 preužitkarjev, 4 hlap- ci, 8 dekel, 5 dninaric, kmetijam pa lahko dodamo tudi večino od 36 služkinj in 28 gos- podinjskih pomočnic (»poklici«, ki jih na- vajajo vohlni imeniki KLO za leto 1945)^* V prvih letih po osvoboditvi odhajajo s kmetij v tovarne kmečki delavci (otroci, se- stre, bratje), v naslednjih desetletjih pa tudi kmetje — lastniki zemlje, najprej manjši, nato tudi večji. V začetku 60. let, ko je pri- šlo do ustavitve zaposlovanja v industriji, se je v vaseh že pojavila rezervna delovna sila, v glavnem NKV delavci kmečkega po- rekla. Leta 1964 je bilo v KS Visoko 102 in v KS Šenčur 77 takšnih brezposelnih, mnogi od njih so našli zaposlitev v tujini." Leta 1962 je bilo na obravnavanem območju še 278 čistih kmetov in 186 kmetov — delavcev, leta 1971 so našteli le še 98 čistih kmetov.*« Po popisu Kmetijske zemljiške skupnosti Kranj leta 1980 je zaposlenih na kmetijah 66 čistih kmetov, na 147 kmetijah je del od- raslih zaposlenih drugje, na 74 kmetijah pa so vsi zaposleni še drugje. Čistim kmetijam lahko dodamo še 62 kmetij, kjer so lastniki ostareli (ostarele kmetije obravnava popis posebej!), od teh jih 37 ne more več obdelo- vati zemlje in jo dajejo v glavnem v zakup. Po popisu prebivalstva leta 1981 predstavlja delež kmefijskega prebivalstva le še 10 «/0 prebivalstva. Vendar pa nam že omenjeni popis Zemljiško kmetijske skupnosti pove tudi, da v čistih kmečkih in mešanih gospo- dinjstvih še vedno živi 1419 prebivalcev, ki so bolj ali manj še povezani z zemljo in da vsem gospodinjstvom (čistim in mešanim) pomeni dohodek od kmetijstva približno po- lovico vsega dohodka. Podatek kaže v pri- merjavi z zaposlenimi samo v kmetijstvu na veliko količino t. i. neplačane družinske de- lovne sile, ki dela brez omejenega delovnega časa in daje privatnemu kmetijstvu bistveno prednost pred sicer večinoma proizvodno uspešnejšemu družbenemu kmetijstvu. Popis je segel tudi v dedovanje kmetij in ugotovil, da le 30 dedičev dela doma, 51 jih ne živi na kmetiji, 24 pa jih sploh nima de- dičev, ostali so po službah in delajo še na kmetiji." opremljenost kmetij Socialnemu sestavu prebivalstva vasi v veliki meri ustreza tudi zunanji videz vasi. Po podatkih, ki jih imamo za KLO Voglje in KLO Šenčur (manjkajo le za KLO Visoko, kjer pa je situacija podobna) je imela v teh krajih vsaka druga hiša hlev, svinjak in po- dobno. Popisi strojev in orodja iz leta 1948 navajajo vsa klasična orodja. Zanimiv je obstoj še velikega števila lesenih plugov, pre- cejšnje pa je tudi število vprežnih kosilnic, sejalnic in kultivatorjev, posamezniki imajo še okrog 100 elektromotorjev. Skoraj vse vasi so imele strojne zadruge (Strojna zadru- ga: Šenčur, Visoko, Voklo, Voglje, Olševek, Hrastje-Prebačevo-Cirče) v njih pa je bilo včlanjenih 442 članov. Te zadruge so imele mlatilnice, slamoreznice, elektromotorje, krožne žage, sejalnice.*- Prvi traktor sreča- mo šele leta 1955 na državnem posestvu. Kmetje so se v letih po vojni traktorjem upirali iz konservativnih, pa tudi političnih vzrokov in to tudi v obdelovalnih zadrugah. Traktorizacija je sledila šele po gospodarski reformi s sprostitvijo nakupa privatnih trak- torjev in druge višje mehanizacije in dru- gimi ugodnostmi za privatno kmetijstvo. Leta 1968 je bilo na celotnem območju 66 trak- torjev.*« Leta 1969 je bil ustanovljen Sklad za pospeševanje zasebne kmetijske proizvod- nje v občini Kranj, tedaj so pri KZ organizi- rali hranilno kreditne službe, ki so skupaj z bankami začele kmetom odobravati kredit za nakup strojev in izgradnjo gospodarskih objektov (v občini Kranj je znašal delež kme- tov pri nakupu strojev 55 «/0 in pri gradnji objektov 70—75 »/o.*" Od začetka 70. let so zato začele spremi- njati zunanjo podobo in utrip kmetije in kmečki deli vasi. Leta 1980 je v teh krajih 410 hlevov (v letih po vojni jih je bilo še okrog 480), od teh 159 starih, 107 obnovljenih in 44 novih od teh 26 povsem sodobnih. Ob kmeti- jah srečamo 164 silosov, predvsem za siliranje koruze. Kmetje imajo že 344 traktorjev. Ker ga vsaka kmetija le nima, jih imajo zato ne- kateri več. Usmeritvi v živinorejo in mlekar- stvo ustreza 145 molznih strojev in 84 silo kombajnov. Kmetje imajo tudi 31 kombajnov za krompir in 17 žitnih kombajnov. Iz popisa Kmetijsko zemljiške skupnosti Kranj je raz- vidna tudi zainteresiranost kmetov za nadalj- njo modernizacijo kmetij. 76 kmetov namera- va kmetije modernizirati in povečati, 103 jih želijo samo modernizirati, medtem ko si kar 131 kmetov ne želi sprememb. Večina jih odklanja tako strojne, kot še bolj vse druge skupnosti.** poljedelska TS živinorejska proizvodnja na privatnih kmetijah Enostaven prikaz kmetijske proizvodnje na tako omejenem in upravno neenotnem območju ni možen. Lahko pa si pomagamo z raznimi podatki, ki nam prikažejo približ- no sliko po vojni in stanja danes. Možna je 84 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987- primerjava zasejanih površin. Leta 1954 je bilo 604 ha njiv posejanih z žiti (42 "/o), 537 ha s krmilnimi rastlinanai (39,3 «/o), 289 ha z vrtninami (20,5 «/o), med katerimi prevladu- je krompir (okrog 200 ha) in 4 ha z industrij- skimi rastlinami.28 Stanje leta 1982 pa je na- slednje (podatek zajema le površine, ki jih prijavijo kmetje ob sklepanju kooperantskih pogodb s KZ): 119,2 ha je zasejanih s pšeni- co, in 36,2 ha z drugimi žiti (skupaj 14,3 "/o), 440 ha s silažno koruzo in 194,7 ha z deteljo in drugimi krmilnimi rastlinami (skupaj 59 "/o s krmilnimi rastlinami), 277,9 ha je posejanih s krompirjem in 11,1 ha z drugimi vrtninami (skupaj vrtnine 27 "/o)." V času obveznega odkupa so usmerjali kmete k večji proizvodnji krompirja in industrijskih rast- lin na račun žit, čemur pa so se kmetje upi- raU, tudi iz določenega konservatizma.** Do večjega sajenja krompirja, tudi semen- skega, je nato prišlo v drugi pol. 50. let. Po kooperantskih pogodbah so se kmetje leta 1982 obvezah prodati KZ: 31971 krompirja (okrog 500 1 semenskega), 69,61 pšenice, ki so jo v tem letu prvič posejali tudi za odkup, 531 zelja in repe ter 16,5 t vrtnin.*" Z upo- rabo umetnih gnojil (sredi 70. let znaša v občini Kranj 400 kg na ha) in zamenjavo se- men se je bistveno izboljšal hektarski donos žit. Npr.: pšenice od 1000 kg na ha leta 1950 na 2500 sredi 70. let.«" Že zasejane površine pa nam pokažejo, da je potekal bistveni razvoj v smeri razvoja govedoreje in zlasti proizvodnje mleka, ki ima sicer svoje tradicije že na začetku tega stoletja z organiziranjem odkupa mleka. Vsakoletni popisi živine po krajevnih ljud- skih odborih nam kažejo stanje živine za prva povojna leta. Število živine je nekoliko poraslo do leta 1947 in ublažilo posledice voj- ne, nato pa je do konca obvezne oddaje stag- niralo. Stanje živine po različnih popisih:«' Do večjega usmerjanja v živinorejo po- sameznih kmetov je prišlo v glavnem po go- spodarski reformi, ko so kmetje-kooperantje dobili kredite in davčne olajšave za preus- meritev in mehanizacijo. Od leta 1972 se pri kmetijskih zadrugah financirajo kmetij- sko pospeševalne službe. Gospodarska reforma je bistveno zbolj- šala položaj kmetijstva tudi z dvigom ceri- kmetijskim proizvodom (vendar le za nekaj let!) in z novim vrednotenjem privatnika. Vendar v tej smeri niso šle vse kmetije, nekatere ne zaradi starosti lastnikov, druge zaradi večstranske zaposlenosti, zaradi ogro- ženosti od urbanističnih posegov, konservatiz- ma in drugih vzrokov, zato številčni in koli- činski podatki še ne izkazujejo vseh možnosti v tej smeri. Le za nekaj 10 kmetij glede na' pogodbe o prodaji zadrugam lahko ugotovi- mo, da dosegajo proizvodne dosežke velikih družbenih obratov, dobra polovica kmetij za njimi teži, ostale so v razvoju zaostale. Kooperantske pogodbe za leto 1982 kažejo, da so kmetje v tem letu samo KZ prodali 2,669.000 litrov mleka, 362 pitanih goved, 114 drugih govedi, 135 telet. Glede na porast mlečnosti krav (od pri- bližno 1000 1 na kravo v letu 1950 na približ- no 20001 leta 1980) in na njihovo številčno podvojitev laliko sklepamo, da se je proizvod- nja mleka v letih po vojni samo na privatnih kmetijah vsaj 4-krat povečala, ob tem pa so skoraj izginili konji, prašičereja je upadla na 1/3 povojne, zmanjšale so se obdelovalne; površine namenjene poljedelskim kulturam za toliko, da kljub povečani donostnosti ne. moremo govoriti o napredku.«* SPLOŠNE KMETIJSKE ZADRUGE Sredi 50. let so bile na obravnavanem ob- močju tri kmetijske zadruge (Voklo, Šenčur, Visoko), v katerih je bilo včlanjenih 367 kme- tov in 104 nekmetje.«« Kmetijske zadruge so organizirali krajevni ljudski odbori v prvih povojnih letih na osnovi združevanj starih kmetijskih, živinorejskih in strojnih zadrug, čeprav nimajo več značaja pravih zadrug. Približno polovico poslovanja zadrug je sredi 50. let obsegal odkup lesa, drugo polovico pa prodaja na drobno, delež ostalega odkupa je bil zanemarljiv.«* Za primerjavo navajam plan odkupa krompirja v vseh treh zadrugah leta 1959: plan je predvideval odkup 551 semenskega in 170 t jedilnega krompirja, ven- dar je bilo do srede februarja sklenjena le dobra polovica pogodb za odkup planirane višine semenskega in le četrtina pogodb za odkup jedilnega krompirja.«' Leta 1961 se je KZ Voklo priključila KZ Šenčur, leta 1963 pa se je KZ Šenčur priključila KZ Cerklje, KZ Visoko pa KZ Sloga, Kranj. Tudi razvoj resnejših kooperantskih odnosov sega v leto KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 85 po gospodarski reformi. V začetku 80. let je v kooperantskih odnosih z omenjenima dve- ma zadrugama KZ Cerklje in KZ Sloga, Kranj, 215 kmetov, članov obeh zadrug iz tega območja pa je 144. V kooperantskih pogodbah je zajeto 1080 ha privatnih polj (podatek je glede na pri- bližne ustne napovedi neprecizen!), kar kaže, da je delež starega naturalnega gospodarstva že minimalen in da je določena stopnja po- družbljanja privatne kmetijske proizvodnje kot eden od ciljev kmetijstva v socializmu dosežena.«« KMEČKI DAVKI IN DAJATVE Za preskrbo prebivalstva z živili po vojni so kmetje poleg davkov prispevali še v obliki obveznega odkupa v naturali j ah. Obvezna oddaja je bila v teh krajih zelo velika. V opombah navajam plan oddaje za leto 1951. Ce lahko primerjamo podatke o oddaji za leto 1951 in posevek leta 1954, za kar imamo podatke, ter približni hektarski donos oziroma mlečnost krav, tedaj je zna- šala oddaja glavnih pridelkov leta 1951 več. kot tretjino žita in skoraj polovica mleka.«' Podatke o izvajanju odkupa imamo ves čas le za KLO Voklo oz. Voglje, kjer je v ar- hivskih zapisih možno zaslediti sorazmerno najmanjše težave. Kasnejše preverjanje na terenu pa je pokazalo, da so bili podobni pri- meri znotraj vasi kot drugje. Kljub natanč- nim navodilom so komisije za odkup delile bremena po osebnih, sorodstvenih in politič- nih kriterijih; sinove velikih kmetov so kot organizirane mladince pošiljali kontrolirat in tehtat pridelek (npr. ob mlačvi), ki so po- datke zapisali po gostoljubnosti ipd. Večjo napetost je povzročila leta 1948 spre- memba oddaje prašičev (povečanje oddaje je bila posledica zaostrenih ekonomskih raz- mer v državi v času spora z Inforbirojem!), ko je bila med letom oddaja povečana in za- pisnik pravi, »da je zaradi nepravilnega od- kupa prišlo do velike gospodarske škode, mali kmetje in bajtarji so klali vse vprek iz strahu, da jim bodo prašiči odvzeti«.«« V tem letu se je iz istega vzroka bistveno zvečala tudi oddaja lesa (v KLO Voglje od 200 m« na 1625 m«). Največ težav pri odkupu so delali posamezni veliki kmetje. Tako ima npr. kmet iz Prebačevega 10 ha obdelovalne zemlje in samo 3 prašiče, toliko, kot mu znaša obvezna oddaja in ker mu ne bi nič ostalo, menijo zastopniki KLO Voglje, da jih ne odda. Za- stopnik OLO Kranj pa ga ima za »narodnega škodljivca«, ki daje slab zgled tudi drugim, ker s slabim gospodarjenjem znižuje dajat- ve.«' Podobno naj bi velikemu kmetu v Šen- čurju odvzeli večjo količino žita in ker mu ne bi ničesar ostalo, tega niso izvedli.*? V. vrečah z žitom kmetov KLO Visoko se je po- javljal pesek, v mleku za obvezno oddajo pa pogosto voda. Tu tudi srečamo kmeta, ki je. čez noč posadil na njivo smreke, člani KLO Visoko so tudi pregledovali zemljo, ki so jo kmetje proglašali za pašnike. Na območju KLO Visoko tudi sicer naletimo na najbolj množičen odpor. Kmetje so se pritoževali, da, imajo večje dajatve kot kmetje pod KLO Šenčur, že leta 1947 se je pojavila napetost, med KLO in kmeti zaradi »nejasne in previ- soke oddaje«.** Junija 1950 poročajo odborni- ki KLO Visoko, da odločb o oddaji mesa, ma- sti in prašičev posamezniki niso hoteli spre- jeti in podpisati,** avgusta 1950 so se kmetje iz Olševka na masovnem sestanku pritoževali nad določenim hektarskim donosom (določil ga je KLO!) in grozili, da ne bodo prišli več volit, ker odborniki ničesar ne store zanje.*« Odkup za leto 1950 v KLO Visoko ni bil do- sežen in KLO pravi, »da se tudi ne da«.**. KLO Šenčur poroča o nasilnih odkupih, za kar krivi okrajno odkupno podjetje, ki ne upošteva pripomb Krajevnega ljudskega od- bora. KLO Voglje je razen oddaje mesa plan izpolnil.*^ Leta 1951 poročajo o nasilnem od- vzemu pri velikem številu velikih kmetov na območju KLO Visoko, KLO je izpolnil plan oddaje žit 80 «/o.*« Leta 1952 zasledimo veUko pritožb kmetov za znižanje plana odkupa žita. Večini ni bilo ugodeno.*' Ukinjanje obvezne oddaje v letih 1951 in 1952 so kmetje sprejeli z velikimi olajša- njem.*« Čeprav oddaja ni bila tako velika, da bi ogrozila preživljanje kmetov, pa je vseeno zaviralno delovala na prizadevanje po veča- nju pridelka in povzročila stagnacijo kme- tijstva. Slabo pa je tudi vplivala na medse- bojne odnose v vaseh. Kmečki davki so bili glavni vir dohodka KLO in kasneje občine Šenčur, čeprav je ostal za njihovo delo le majhen odstotek kra- jevnih davkov. Sprva so akontacije za davek za posamezne kraje določali na okraju, dav- čne komisije pri KLO pa so jih razdelile na posamezna gospodarstva. Davki so bili glede na potrebe nerazvite države veliki. Da bi ublažili velike socialne razlike med velikimi in malimi kmeti, so uvedli progresivno obdavčenje. Leta 1951 je znašal davek 475 kmečkih davkoplačeval- cev vseh treh krajev 11,632.939 din.*' Davke so realizirali s težavo, tako so na primer na zasedanju OLO Kranj 3. 5. 1950 ugotovili, da plačujejo kmetje davke tedaj, ko jih rubijo, ko pride izterjevalec z okraja.'" Konec leta 1951 je okrepljena davčna uprava OLO Kranj reoganizirala odmero dohodnine po krajih. Teren so razdelili na višinski, srednji in ni- 86 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 žinski, ravnino so bolj obdavčili. Vsa občina Šenčur je prišla v prvo najboljšo skupino, za katero je bila določena za leto 1952 stopnja obremenitve : 26 »/o dohodka katastra.*' Hkra- ti je otežen mednarodni položaj države zahte- val maksimalno izrabo vseh domačih možnih virov, zato so na okraj Kranj prihajale ved- no večje davčne zahteve republike, ki so jih pokrivali tudi s pomočjo davkov kmetov. Tako se je v letu 1952 v okraju Kranj zvi- šala davčna obremenitev kmetov za 54 "/o.** Vsako četrtletje so izvajali rubeže: v občini Šenčur je bilo junija 1952 38, oktobra 26, decembra pa že 80 primerov rubežni.*« Davčna osnova kmečkih davkoplačevalcev v letu 1953 v občini Šenčur je znašala že 37 milijonov din, 107 kmetov je plačevalo čez 100.000 din davka letno.** Po pet let in več od- raslih govedi je prodal večji kmet samo za plačilo davkov, velik je bil tudi posek gozda (leta 1953 pomeni odkup lesa vseh 3 zadrug skoraj polovico prometa: 10 milijonov din).** Davki sicer niso pripeljali »na boben« nobene kmetije, so pa prispevali k zaostajanju pano- ge za daljše obdobje. Ob ukinitvi občine Šenčur leta 1955 so vzporedno z volitvami krajevnih odborov uvajali tudi občinske doklade, ki so spet pri- zadele zlasti kmete, katerim se je davek po- večal za 22*/o. Na pritožbe kmetov na zborih volilcev pravijo delavci in uslužbenci, da imajo oni celo večje obremenitve kot pa so davki kmetov,*« kar je bilo procentualno si- cer res, vendar so bile v primerjavi med pla- čami delavcev in davki kmetov plače zelo nizke. V začetku 60. let je obstajala zaradi teh- noloških dosežkov na nekaterih družbenih posestvih v 2. pol. 50. let močna tendenca nadaljnega utrjevanja in širjenja velikih kmetijskih družbenih posesti, ki naj bi se širila tudi na račun sosednjih privatnih kme- tov in ker je tedaj tudi sicer prišlo do večje krize, je občinski odbor Kranj na predlog Borisa Kraigherja, ki je tedaj obiskal občino, sklenil povečati davke kmetov v ravnini — blizu družbenih posestev.*' Kljub temu pa ob minimalnem razvoju kmetijstva v primer- javi z drugimi dejavnostmi vrednost in po- men kmečkih davkov stalno upada. Po re- formi in zlasti od konca 60. let pa popuščajo tudi kmečki davki, poleg socialnih in borčev- skih olajšav se pojavijo tudi davčne olajšave za usmerjanje kmetij v proizvodnjo za trg. Leta 1980 je znašal kmečki davek občini Kranj iz tega območja (KU Šenčur) le še 860.754 din (591 davkoplačevalcev), kar pred- stavlja 11 »/o katastrskega dohodka privatne zemlje. Kmetje plačujejo še slaba 2 milijona za zdravstveno zavarovanje in 1 milijon 200^ tisoč din za pokojninsko zavarovanje.** Po- men prispevka iz kmetijstva za širšo druž- beno skupnost je ob koncu obravnavanega obdobja izničen, saj dejansko ne pomeni dosti niti v proračunu krajevnih skupnosti. KMETIJSKE OBDELOVALNE ZADRUGE Na masovnih sestankih in zborih volilcev so vse od leta 1948 propagirali združevanje kmetov in ustanavljanje kmečkih delovnih zadrug. Na ustanovnem občnem zboru 26. junija 1949 je bila ustanovljena KDZ Sava Voglje, v katero se je vključilo 42 kmečkih gospodarstev s 759 ha zemlje, zadruga je bila ena največjih v kranjskem okraju. Prvo po- ročilo o njenem delovanju pravi, da kmetje obdelujejo zemljo po brigadno-desetinskem načinu z ročnimi in vprežnimi stroji, delo- ma uporabljajo elektromotorje za rezanje krme, traktorjev nimajo. Že zelo kmalu pa je postala zadruga najbolj problematična. V začetku leta 1950 so dolgovali njeni člani že 400.000 davka in ga niso hoteli plačati, ker so se izgovarjali, »da so jim pred vstopom v zadrugo obljubljali, da ne bodo plačevali dav- ka«.*« V upravni odbor obdelovalne zadruge so prišli v glavnem veliki kmetje, ki so bili vse preje kot zainteresirani za uspeh zadruge. Leta 1950 so prišli njeni člani celo pred so- dišče. Sodni proces je bil v Kranju in je imel politično zastraševalni značaj. Spominja vsaj po obliki na sorodne procese tega časa. Sodni postopek pomeni tudi konec »delovanja« nek- daj zelo aktivne samostojne kmečke stran- ke v vasi Voglje, ki je brez dvoma imela veli- ke zasluge pri orientaciji vaščanov za OF. Njeno delovanje pa je bilo čutiti tudi še po vojni: tako so ob volitvah KLO 1947. leta po- stavili kandidatno listo (pred KP), ki je bila tudi izvoljena). Do odločilnega političnega raz- hajanja pa je tudi tu prišlo ob uvajanju ob- delovalnih zadrug. Dejstvo, da so po aretaciji članov vodstva obdelovalne zadruge, postavili na njihovo mesto med NOB slabše orienti- rane ljudi, je povzročilo daljše politično de- moraliziranje prebivalcev. Kljub novemu vodstvu se zadruga ni popravila.«« V letu 1951 poročajo, da KDZ Sava dela slabo, ne vodi se gospodarsko-finančna politika, go- spodari se individualno in pravijo »s taki- mi zadrugami ne bomo nikoli zgradili soci- alizma«. V začetku leta 1952 je že 17 izstop- nih izjav, 28. 5. 1952 je zadruga prenehala poslovati.*' Ustanovitev delovne zadruge ni uspela tudi v KLO Šenčur, kjer je v KDZ Gorenjska Šenčur pristopilo 12 članov s 151 ha zemlje; tudi ta zadruga je 2. 2. 1952 pre- nehala poslovati.«« Pri KLO Visoko pa je bil formiran le pripravljalni odbor, vendar pa ustanovitev zadruge tu ni uspela.** KMETIJE IN NJIHOVE ZMOGLJIVOSTI PO VASEH IN KRAJEVNIH SKUPNOSTIH Podatki do alinee »kooperanti KZ« so izedelanina podlagi popisa Kmetijsko zemljiške skupnosti Kranj iz leta 1980, v nadaljevanju pa na podlagi kooperantskih pogodb KZ Cerklje in KZ Sloge v letu 1982. Op.: Okrog 500 t krompirja iz KS Voglje in KS Voklo je semenskega. 88 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 družbena posestva Po izvedbi agrarne reforme in zaplembah zemlje so bile na obravnavanem teritoriju ustanovljene 3 industrijske ekonomije in 2 ekonomiji pri kmetijskih zadrugah (tretja pri KZ Voklo je bila ustanovljena leta 1952). Na delu Rabičevega posestva v Šenčurju in Vehovčevega v Voklem je pričela 10. 1. 1948 poslovati Ekonomija Iskre, ki je merila 13 ha zemlje, pretežno njiv. Na posestvu je bilo za- poslenih 11 delavcev.«« 12. 11. 1947 je bilo prevzeto za vojaške potrebe Brodarjevo po- sestvov Hrastju, ustanovljena je bila Ekono- mija Vojno trgovačkog preduzeča Hrastje. Posetvo meri 23 ha samih njiv in je imelo za- poslenih 20 tujih delavcev.«* Leta 1948 se omenja še Ekonomija Save na delu Rabičeve- ga posestva v Šenčurju in namen ustanovitve ekonomije Tiskanine v Voklem, vendar se je podjetje branilo prevzeti posest. Ustanovljena pa je bila leta 1948 še Ekonomija Projekta, ki je imela center na posestvu Prebačevo 33. Imela je 10 ha zemlje, od tega 8 ha njiv in za- poslenih 5 delavcev.«" Podjetja so slabo skrbe- la za razvoj ekonomij, saj so jim služila le kot podaljšane menze. Ze jeseni leta 1950 je zato KLO Šenčur in nato tudi OLO Kranj pred- lagal, da se prevzame posestvo Iskri, ker ni bilo rentabilno.«« Jeseni 1952 je ObLO Šen- čur predlagal, da se ustanovi komisija, ki bo pregledala posestvo v Hrastju in ustavila nadaljnje propadanje.«' Po uvedbi proste tr- govine za podjetja ekonomije niso bile več zanimive. Leta 1952 je ObLO Šenčur prevzel Ekonomijo V. T. P. Hrastje in Ekonomijo Iskre, KZ Voklo pa Ekonomijo Projekta.«* 15. 1. 1954 sta se ekonomiji V. T. P. Hrastje in Iskra Šenčur združili v Kmetijsko posestvo Sava Šenčur.'^* Del nacionalizirane zemlje so krajevni ljud- ski odbori izročili tudi splošnim KZ oziroma njihovim ekonomijam. Leta 1949 je merila Ekonomija Šenčur 12 ha zemlje. Ekonomija KZ Visoko pa že 50 ha zemlje (od tega je bilo 17 ha obdelovalne, večina pa je gozda, ki ga je kmalu prevzelo Gozdno gospodar- stvo). Leta 1952 je s priključitvijo Ekonomi- je Projekta dobila svojo ekonomijo tudi KZ Voklo.'« Po t. i. 2. agrarni reformi leta 1953 so bile te ekonomije razširjene. Leta 1955 pa je prevzelo Kmetijsko posestvo Sava Šen- čur vso zemljo in inventar od ekonomij KZ Voklo in Visoko. Ob združitvi je merilo po- sestvo 107 ha, junija 1956, ko je ObLO Kranj dal Kmetijskemu posestvu Sava v trajno last zemljišča SLP pa je imelo posestvo že 179 ha." Leta 1956 se je posestvo preimenovalo v Kmetijsko posestvo Hrastje. Konec leta 1958 se posestvu priključijo kmetijska posest- va Jezersko in Cerklje, leta 1960 pa še Kme- tijsko posestvo Preddvor, posestvo se je tedaj preimenovalo v Kmetijsko gospodarstvo Šen- čur. Leta 1962 se je združilo s kmetijskim posestvom Vrtnarstvo — ekonomija Kranj in preimenovalo v Kmetijsko gospodarstvo Kranj, naslednje leto se mu je priključilo še kmetijsko posestvo Sorsko polje Zabnica, na- to pa konec istega leta zabeležimo združitev posestva z Mlekarno Kranj in Oljarico Britof v Kmetijsko živilski kombinat Kranj. '* V okviru KZK Kranj (TOZD Kmetijstvo) deluje kot posebna enota Obrat Šenčur — Hrastje, ki meri 359 ha njiv in vrtov, 38 ha travnikov in 14 ha pašnikov. V obrav- navanih katastrskih občinah ima obrat 247 ha zemlje, preostala zemlja je v k. o. Vele- sovo, Trboje, Primskovo in Cirče.'« Industrijske ekonomije so bile usmerjene zlasti v proizvodnjo hrane za potrebe lastnih menz: prašičerejo, perutninarstvo, krompir in povrtnine, sejali pa so tudi žita. Leta 1954 so na tedanjem Kmetijskem posestvu Sava imeli naslednji pridelek: 5,31 pšenice, 5,11 ječmena, 4,9 t ovsa, 204 kg rži, 423 kg koru- ze, 233 kg prosa, 148,91 krompirja, 638 kg fižola in 2281 krmilnih rastlin (leto je bilo delovno in finančno neuspešno).'* Na posvetu OLO Kranj leta 1958 o določitvi smeri raz- voja proizvodnje na družbenih posestvih v okraju je bilo sklenjeno, da se posestvo Hrastje usmeri v proizvodnj omlade govedi- ne in da se več ha pose j e z lucerne za prede- lavo v močna krmila.'" Razvojni načrti so se nato večkrat spreminjali. V tem in nasled- njih letih so pričeli tudi z večjimi investici- jami, usmerjenimi v izgradnjo novih hlevov, nakup plemenske živine in strojne opreme. Leta 1963 je na dan republike pričela obra- tovati nova velika farma bekonov v Hrastju, ki je bila v tem času ambiciozna kmetijska investicija: veljala je čez 500 milijonov din; polovico sredstev sta prispevala republiški in splošni investicijski sklad. Farma je pri- čela obratovati s 167 plemenskimi svinjami, še leta 1965 je delovala z majhnimi zmoglji- vostmi: 218 plemenskimi svinjami, 11 mer- jasci in 1607 pitanci. Odvisna je bila od naku- pa umetnih krmil, ki so se medtem zelo po- dražila in je ves čas poslovala z izgubo. Leta 1969 je imela 2700 pitancev in 481 svinj in merjascev, leta 1971 pa so zaradi stalnih izgub prašičerejo opustili. V prostore farme se je vselila Agromehanika — proizvodnja in prodaja kmetijskih strojev v okviru KZK.'« Poleg prašičereje je v Hrastju ves čas ob- stajal še hlev za krave molznice z 200 stoji- šči, leta 1965 je bil novi hlev za krave mol- znice dograjen tudi v Šenčurju _s_170 sto- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 89 jišči. Povprečno je bilo v obeh hlevih 300 krav molznic. Novi hlev v Hrastju so zgradi- li leta 1976, tedaj so opustili hlev v Šenčur- ju, ker je gradnja nove avtoceste onemogoči- la potrebno pašo. Odslej je stalno v Hrastju 200 krav. Bolj razveseljiva je rast mlečnosti krav: od 12461 na kravo leta 1954 do 3200 1 v letu 1963, na 5500 1 v letu 1981 (3. mesto v Sloveniji). Zato se je kljub zmanjšanju staleža živine od več kot 300 glav količina mleka dvignila od 1 mi- lijona leta 1963 na 1,1 milijon litrov v letu 1981. Proizvodnja je rasla do prve polovice 70. let: leta 1970 je 321 krav dajalo 1,3 milijo- na litrov mleka. Povečano mlečnost so sprva dosegali predvsem z močnimi krmili, danes pa z vse bolj kvalitetno domačo hrano: pašo in koruzno silažo. Količina močnih krmil je znašala v začetku 70. let 0,60 kg na liter mle- ka, leta 1982 pa le še 0,12 kg na liter. Kljub doseženi mlečnosti in rasti cen mleka (leta 1966 stane 1 liter mleka 1 dinar, leta 1982 pa 11 din) je lastna cena mleka ves čas višja od prodajne cene in mleko ves čas prinaša izgu- be kmetijstvu v okviru KŽK.'' Domači gove- doreji služi priblijno polovica pripadajočih obdelovalnih površin, ki ji dajejo skoraj vso potrebno hrano. Leta 1982 je na posestvu obrata Šenčur — Hrast j e posejanih 70 ha zemlje s silažno koruzo, 112 ha pa predstav- ljajo travniki za pašo in lucerno. Izgube v mlekarstvu so posledica nizkega števila krav oziroma govedi na tako velikih obdelovalnih površinah.'* Manj pomembna je bila na obeh farmah proizvodnja mlade govedine in teletine. V 70. letih je šlo v prodajo iz obrata okrog 60 telet letno. Leta 1979 pa srečamo mlado ple- mensko živino v kooperaci]'i pri kmetih in sicer 96 glav, katerih število je v naslednjem letu naraslo že na 137 glav plemenske živine in 100 pitancev." Poslovno uspešnejša je bila ves čas polje- deljska proizvodnja. V gojenje semenskega krompirja je bila Gorenjska usmerjena že v obdobju pred vojno, ponovno pa ga je pri- čela gojiti v drugi pol. 50. let in je tedaj do- segla največje količine. V zadnjih letih posa- dijo na njivah obravnavanega obrata 30—50 ha njiv s pretežno semenskim krompirjem. Pridelek znaša okrog 200 q na ha. Z razvija- njem kvalitetnih sort krompirja je njihov vpliv segel tudi do privatnih pridelovalcev semenskega krompirja na tem območju. Ve- čina krompirja gre na širše jugoslovansko tržišče. Leta 1970 so zgradili prvo halo za skladiščenje semenskega krompirja v Šenčur- ju ter mehanizirali izkop in spravilo krom- pirja, druga skladiščna hala je zrasla ob prvi leta 1974, leta 1979 je bila zgrajena še sor- tirnica.*" Ves čas na obratu sejejo tudi žita. Tako so imeli leta 1968 posejanih 58 ha njiv s pšeni- co, pridelek je znašal 189 t; 37 ha z ječmenom, pridelek 116 t, 64 ha z ovsom, pridelek je bil 1031. Leta 1976 so pričeli v kooperaciji z Lekom iz Ljubljane sejati tudi rž. V tem letu so zasejali 26 ha in pridelali 80 t »zdravilne« rži. Količina posejane rži je do leta 1982 stal- no rasla in prinašala ugodne proizvodne in poslovne rezultate. Leta 1981 so v obratu po- sejali in pridelali naslednjo koUčino žit: 22 ha njiv so posejali s pšenico, pridelek je znašal 611, 26 ha so posejali z ječmenom, ki so ga pridelali 89 1, 99 ha pa so posejah z ržjo, katere so pospravili 517 t.*' Razveseljive dosežke v proizvodnji in do- nosnosti na vseh področjih, ki v glavnem dosegajo evropsko raven, pa spremljajo ves čas slabi poslovni rezultati. Poslovna poro- čila ves čas krivijo za slabe rezultate zasta- rele načine proizvodnje in predvsem nizke neekonomične cene kmetijskih proizvodov. Ob tem so delavci na teh posestvih slabše plačani, imajo slabše stanovanjske razmere in obstoji problem velike fluktacije. Kme- tijsko posestvo Sava Šenčur je imelo že ob svojem nastanku leta 1954 1,215.000 din iz- gube, ki jo je kril sklad za pospeševanje kmetijstva pri OLO Kranj. Vzrok za izgube vidijo v slabi mehanizaciji, slabem gospodar- jenju in slabem delu. Ze v naslednjem letu je podjetje poslovalo rentabilno in si ustva- rilo pogoje za pridobitev investicijskih kre- ditov za nakup mehanizacije (med drugim tudi prvega traktorja).** Ob združitvi v KZK leta 1963 so imela vsa posestva in farme, ki poslujejo odslej kot ena delovna enota Kmetijstvo (od leta 1974 kot TOZD) v okviru KZK 69 milijonov izgube, občinski sklad skupnih rezerv gospodarskih organizacij so prosili za polovično kritje izgub. V nasled- njih letih (do leta 1982) poslujejo z izgubo v glavnem le še živinorejski obrati: ves čas farma bekonov v Hrastju in obe farmi krav molznic v Hrastju in Šenčurju požirajo po- zitivne rezultate, ki jih na drugih področjih dosega Kmetijstvo KZK in cela KZK.*« OPOMBE 1. Skupščina občine (SO) Kranj, Geodetska uprava, Pregled zemljišč po kulturah in razre- dih za k. o. Šenčur, Luže, Visoko, Olševek, Hra- stje in Voglje za leto 1981. — 2. Ivan Gams, Po- krajinsko ekološka sestava Gorenjske, Zbornik 12. zborovanja slovenskih geografov, Gorenjska, str. 20. — 3. SO Kranj, Geodetska uprava. — 4. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Kranj (KRA), OLO Kranj, f. 63. Ekonomska analiza 90 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 ObLO Šenčur, 1954. — 5. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 356, Rezultati popisa zemljiških gospodarstev po KLO, 1947. — 6. SO Kranj, Geodetska upra- va. — 7. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 170. — 8. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 47. — 9. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 170, f. 47. — 10. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 178. — 11. ZAL. KRA, OLO Kranj, f. 49. — 12. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 169, Ma- sovni sestanek KLO Voklo, 20. 1. 1946. — 13. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 170, Seznam po- sestnikov, katerim je bila po odločbah OLO Kranj z dne 3. 10. 1953 odvzeta zemlja; f. 38, Poročilo o delu komisije za zemljiški sklad. — 14. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 170, Akt o raz- lastitvi posesti. — 15. Letališče Ljubljana—Pula. — 16. Arhiv KS Šenčur, leto 1978. — 17. SO Kranj, Geodetska uprava, Sumarni pregledi zem- ljiških posestev, 1981; ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 356, Rezultati popisa zemljiških gospodarstev, 2. 9. 1947. Podatki se nanašajo le na posestnike, ki žive na obravnavanem območju. Primerjava velikosti privatne posesti (skupne in obdelovalne) za leti 1947 in 1980: skupaj 672 lastnikov 1947 in 1598 lastnikov 1989. — 18. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 165, 167, 169, 170, Volilni imeniki KLO. — 19. KU Šenčur, Pregled rezervne delovne sile v KS Visoko in Šenčur, leto 1964. — 20. KU Šenčur, leto 1962, Popis gospodarstev kmetov in kmetov — delav- cev; Rezultati popisa prebivalstva leta 1971. — 21. Zemljiško kmetijska skupnost Kranj, Zbirna tabela popisa kmečkih gospodarstev kranjske občine, maj 1980. — 22. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 170, Popis strojev in orodja, 1. 8. 1948; f. 356, Seznami kmetijskih in strojnih zadrug, ki so obstajale pred letom 1941. — 23. KU Šenčur, Leto 1968, Seznam ugotovljenih traktorjev, 4. 6. 1968. — 24. Zlata Urh in Janez Eržen, Kme- tijstvo, Kranjski zbornik 1975, str. 53—62. — 25. Zemljiško kmetijska skupnost Kranj, Zbirna ta- bela popisa... — 26. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 63, Ekonomska analiza ObLO Šenčur, 1954. — 27. Kooperantske pogodbe KZ Sloga Kranj in KZ Cerklje za leto 1982. — 28. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 1, Zapisnik seje IO OLO Kranj, 1. 4. 1948. — 29. KZ Cerklje in KZ Sloga Kranj, Kooperantske pogodbe za 1. 1962. — 30. Zlata Urh in Janez Eržen, Kmetijstvo, Kranjski zbor- nik 1975, str. 53—62. — 31. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 356, Popis živine 1. 11. 1945; f. 63, Ekonomska analiza ObLO Šenčur, 1954; Popis prebivalstva 1971, ZKS Kranj, Zbirna tabela popisa... — 32. KZ Cerklje in KZ Sloga Kranj, Kooperantske pogodbe za leto 1982. — 33. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 63, Ekonomska analiza ObLO Šenčur, 1954. — 34. Isto tam. — 35. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 44, Plan kooperacij v krom- pirjevi in travniški proizvodnji za leto 1959 in sklenjenih pogodb do 16. 2. 1959. — 36. KZ Cerklje in KZ Sloga Kranj, Kooperantske po- godbe za leto 1982. — 37. Plan oddaje za leto 1951: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 91 ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 41, Plani odkupa in oddaje. — 38. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 167, Za- pisnik seje KLO Voglje z dne 19. 12. 1948. — 39. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 167, Zapisnik izredne seje KLO Voglje z dne 2. 9. 1948. — 40. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 172, Zapisnik seje KLO Šenčur dne 2. 12. 1948. — 41. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 168, Zapisniki sej v letu 1947. — 42. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 165, Seja KLO Vi- soko dne 26. 6. 1950. — 43. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 165, Seja KLO Visoko dne 25. 8. 1950, — 44. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 165, Zaključno poročilo o odkupili za leto 1950. — 45. Isto tam. — 46. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 165, Seja kme- tijskega sveta KLO Visoko. — 47. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 170. — 48. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 165, Zapisnik zbora volilcev na Olševku dne 20. 5. 1950. — 49. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 181, Končna odmera davkov za leto 1951 v KLO Šenčur, Visoko in Voglje. — 50. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 1, Zapisnik seje OLO Kranj, dne 16. 10. 1952. — 51. Isto tam. — 52. Isto tam. — 53. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 181, Seznam davč- nih zavezancev, ki so se jim zaračunali rubežni stroški. — 54. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 181, Odmera davkov kmetov v občini Šenčur za leto 1953. — 55. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 63, Eko- nomska analiza ObLO Šenčur, 1954. — 56. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 185, Zapisniki zborov vo- lilcev v septembru 1955. — 57. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 35, Zapisnik seje predsednikov ObLO okraja Kranj dne 18. 5. 1962. — 58. SO Kranj, Davčna uprava. Odmera davka od kmetijstva za območje KU Šenčur za leto 1980. — 59. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 168, Poročilo o KDZ Sava Voglje; f. 167, 3. plenarna seja KLO Voglje, 19. 3. 1950; f. 1, Zasedanje Kranj, 12. 3. 1952. — 60. Gorenjski glas, leto 1950, št. 37, Pravična kazen je doletela saboterje KDZ; Arhiv CK ZKS, OLO Kranj, leto 1949. — 61. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 183. — 62. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 184; ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 165, Sesta- nek pripravljalnega odbora KDZ Visoko, 30. 12. 1948. — 63. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 184. — 64. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 183. — 65. Isto tam. — 66. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 1, Seja IO OLO Kranj dne 24. 10. 1950. — 67. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 174, Zapisnik seje ObLO Šenčur, 7. 10. 1952. — 68. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 174, Zapisnik seje ObLO Šenčur, 24. 10. 1952, f. 178, Zapisnik o predaji eko- nomije SGP Projekt ljudskemu odboru Šenčur. — 69. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 174, Zapisnik seje ObLO Šenčur, 15. 1. 1954. — 70. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 79, Seznam zadružnih eko- nomij 1. 1949. — 71. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 43, Posestveno stanje Kmetijskega posestva Sava Šenčur, 6. 12. 1956; Analiza stanja na kme- tijskih posestvih okraja Kranj, 1957. — 72. KZK Kranj, Poslovno poročilo za leto 1963. — 73. KZK Kranj, TOZD Kmetijstvo; SO Kranj, Ge- odetska uprava, Posestni listi, stanje konec leta 1980. — 74. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 80, Obraz- ložitev predloga za sanacijo Kmetijskega posestva Sava, Šenčur. — 75. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 35, Zaključki, sprejeti na posvetu o določitvi smeri proizvodnje za posestvo Cerklje—Hrastje— Žabnica in Suha. — 76. KZK, Kmetijstvo, Letna poslovna poročila in Letna kmetijska proizvod- nja za leta 1967—1981. — 77. Isto tam; KZK Kmetijstvo, Evidenca proizvodnje mleka. — 78. KZK, Kmetijstvo, Kmetijska proizvodnja za le- ta 1967—1981. — 79. Isto tam. — 80. Isto tam. — 81. KZK, Kmetijstvo, Kmetijska proizvodnja za leta 1967—1981. — 82. ZAL, KRA, OLO Kranj, f. 80, Sanacija kmetijskega posestva Sava, Šen- čur, 12. 12. 1955. — 83. Poslovna poročila KZK, Kmetijstva od leta 1963 dalje. 92 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 ZAPISKI IN GRADIVO PETER PAVEL GLAVAR IN ŽUPNIJA SV. JAKOB OB SAVI VIKTORUAN DEMSAB Mengeš, ena največjih slovenskih pražup- nij, je obsegala tudi naselja ob Kamniški Bi- strici (desni breg) do Save. Za duhovnike in vernike je bilo ogromno breme imeti stik s centralno cerkvijo sv. Mihaela v Meng- šu, kjer so bivali redno vsaj trije duhovniki, ki so občasno opravljali bogoslu.^je in ljudi poučevali v veri tudi na številnih oddalje- nih podružnicah. Vernikom pa je bilo treba redno hoditi predvsem v Mengeš. Dogajalo se je tudi, da je bil ta ali oni bolj poučen v krščanskem nauku, da je potem v svojem okolju otroke poučeval, da je bilo olajšano delo mengeškim duhovnikom. Po ukinitvi oglejskega patriarhata 1. 1750 je bila ustanovljena za tedanje avstrijsko ozemlje nadškofija v Gorici, kamor so pri- padle mnoge slovenske župnije do Drave, ki so prej spadale pod Oglej. Ko je prvi goriški nadškof Mihael grof Attems 1. 1752 obiskal nekatere gorenjske župnije, je bil tudi v Mengšu. V svoji skrbi za čim globlje versko življenje je spoznal potrebo, da bi čimveč duhovnikov bivalo bliže vernikom. To željo imeti duhovnika bliže so izražali tudi verniki, ki so se v tej zadevi začeli obračati na nadškofa, ki je 20. 1. 1753 odločil (verjetno poskusno) naj eden od mengeških kaplanov biva pri Sv. Jakobu ob Savi (»usque ad tempus pascale ad ecclesiam s. Jacobi se conferre.O, kjer naj bi bil na uslugo za verski pouk in prejem velikonočnih zakramentov. Ta nadškofov odlok se je le površno izpol- njeval, kar je razvidno iz raznih poznejših nadškofovih pisem P. P. Glavarju v Komen- di. Ta pisma so ohranjena v beneficiatskem arhivu Glavarjeve knjižnice v Komendi. Ob svoji vizitaciji v Komendi v septembru 1752 je nadškof Attems spoznal gorečo pasto- ralno dejavnost in sposobnost P. P. Glavarja, kar je tudi pismeno pohvalil komendatorju baronu Testaferratu, ki je bil tedaj guver- ner papeškega mesta Ascoli v Italiji, vendar še vedno komendator župnije in posestva malteških vitezov (Ivanovcev) v Komendi. S tem sporočilom se je nadškof Attems še posebej zahvalil komendatorju »za velik dar za malo opravka«, kar spričuje lep nadško- fov značaj. Iz obsavskih vasi je prišla k nadškofu v Gorico posebna deputacija mož s prošnjo, naj jim dodeli stalnega dušnega pastirja. Zato je nadškof v svoji pastoralni skrbi ho- tel tej prošnji ugoditi. V pismu z dne 28. 3. 1755 je naprosil in pooblastil Glavarja, naj »caute« (previdno-obzirno) poizve pri men- geškem župniku njegovo stališče za more- bitno ustanovitev nove duhovnije (kuracije) pri Sv. Jakobu ob Savi za tri vasi kjer naj bi stalno bival en duhovnik. Ta nad- škof o va skrb ljudem ustreči v teh treh na- seljih pa je naletela na mnoge ovire. Tedanji mengeški vikar-župnik Karel Vol- benk Schiffrer, ki je vodil mengeško župni- jo namesto pravega župnika prosta Jožefa Ant. Schiff rer j a v Adonu pri Dunaju, ni bil pripravljen ustreči nadškofovi želji. Prav tako v začetku tudi ne adonski prost, ki se je tozadevno celo pritožil na cesarski dvor 4. 5. 1755. Omenjeni prost je že 1. 1733 odkupil men- geško župnijo (po tedanji fevdalni praksi) od cistercijanskega samostana v Stični, da je z novimi dohodki mogel ustanoviti novi ka- nonikat pri ljubljanski stolnici. Ko je pa prost Schiffrer spoznal, da ne bo nič pri- krajšan od svojih dohodkov, je sporočil nad- škofu Attemsu, da ne nasprotuje novemu vikariatu, če ne bo njegov kanonikat na škodi, zakaj zanj je bil mengeški župnik- dolžan letno oddajati po 600 forintov. (Pi- smo 20. 6. 1755.) Tako je torej želel ustreči goriškemu nadškofu. Eden mengeških duhovnikov naj bi bil zaenkrat pri Sv. Jakobu le v zimskem času. Toda tudi to ni uspelo, ker mengeški duhov- niki niso hoteli ustreči kljub temu, da je tudi okrajni glavar Taufferer bil naklonjen želji ljudstva ob Savi. Vsa prizadevanja P. P. Glavarja, da bi ustregli, niso bila uspešna, zakaj mengeški kler ni hotel razumeti svojih oddaljenih faranov, kot bi bilo prav. Nadšlcof Aiterns piše Glavarju 6. 2. 1756: »Solznih oči so od- poslanci od Sv. Jakoba prosili za stalnega duhovnika«. V pismu z dne 12. 3. 1756 pa sporoča, da je v stiku z adonskim proštom Schiff rer jem, ki že razumeva to zadevo in tudi cesarska oblast ne nasprotuje. (Ome- njam, da se je prav to nadškof ovo pismo srečalo z Glavarjevim dolgim pismenim po- ročilom, o katerem bo še govor.) Kljub temu je mengeška duhovščina ne- godovala. Nadškof Attems ponovno piše Glavarju 30. 4. 1756: »V Mengšu niso po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 93 trebni trije duhovniki, eden naj se stalno naseli pri v. Jakobu.« Pa niso ubogali. Nad- škof se tolaži, da bo iz novega duhovskcga semenišča v Gorici prišlo več discipliniranih duhovnikov. Ko vsa nadškofova in Glavarjeva prizade- vanja niso imela uspeha, je Glavar v ob- sežnem pismu goriškemu nadškofu nekako vrnil mandat za ustanovitev šentjakobske župnije. Prav to Glavarjevo pismo pa ima tudi svojo zgodovinsko pot. V začetku novembra 1979 sem prejel od škofijskega arhivarja v Mariboru prof. An- tona Ožingerja sporočilo o izredno važnem pismu P. P. Glavarja goriškemu nadškofu Attemsu z dne 10. 3. 1756. To Glavarjevo pismo — fotokopirano in istega prevoda sta bila priložena. Pismo je prevedel prof. dr. Richter, nekdanji mariborski škofijski arhi- var, v čigar zapuščini so to pismo našli. V tem pismu Glavar temeljito objasnjuje svojemu or dinari ju ves potek zaupane mu naloge, obenem pa se po toliko doživetih nasprotovanjih odpoveduje tozadevnemu na- daljnjemu prizadevanju za novo župnijo pri Sv. Jakobu. Istočasno pa prikaže še svoj načrt za eventualno ureditev težke zadeve. Kako neki je moglo to latinsko pisano izvirno pismo Glavarjevo priti v Maribor? Sedanji arhivar prof. Ožinger meni, da se je le kateri od cerkvenih zgodovinarjev še iz avstroogrske monarhije kot npr. Pajek, Orožen ali Stegenšek ukvarjal s tem vpraša- njem, kar ni mogoče dokazati in ja malo verjetno. Gotovo pa je to, da je bil goriški nadškofijski arhiv iz Gorice preseljen v cistercijanski samostan v Stični pred napo- vednjo vojne Italije Avstriji v maju leta 1915. V stiski samostan se je tedaj umaknil tudi tedanji goriški nadškof dr. Sedaj s svojim nadškofijskim kadrom in bogoslovjem vred. Prof. Ožinger pravi, da je prof. dr. Richter morebiti to Glavarjevo pismo dobil direkt- no iz goriškega nadškofijskega arhiva v Gorici po vojni, ko se je vse preselilo nazaj v Go- rico po 1. 1918. To ni verjetno Zanimal sem se, če se v ssdanjem gori- škem nadškofijskem arhivu morebiti hrani kakšno Glavarjevo pismo oziroma splošna ko- respondenca med Attemsom in Glavarjem. Pa sem dobil dne 14. okt. 1986 od prof. dr. Fr. Močnika iz Gorice naslednji odgovor: »Takoj, ko sem imel nekaj časa, sem šel v škofijski arhiv in tam vse pregledal, kar imajo od nadškofa Attemsa, a nisem mogel stakniti nič, kar želiš. Tudi drugi so mi pomagali iskati, a ničesar nisem našel med raznimi dokumenti. Iz leta 1756 od dne 10. 3. je le en sam spis, ki pa nima nič opravka s tem, kar želiš. Bogve, kam je vse zašlo.« Tako se mi zdi sedaj še najbolj verjetna (ne izključujem — gotova) trditev, da si je to Glavarjevo pismo, najdeno v Rieht er j evi zapuščini, pokojni dr. Richter izposodil v Komendi. Med Glavarjevimi pismi, ki se hranijo v beneficiatskem arhivu Glavarjeve knjižnice v Komendi, je več pisem, ki jih je Glavar napisal v dvojniku, kadar je šlo za važnejše zadeve. Enega je poslal na naslov, drugo pa je pustil doma v pisemski zbirki. Ker pa je moj prednik Janez Zabukovec v svojem tipkopisu o P. P. Glavarju pred le- tom 1941 opisal tudi to Glavarjevo, od Attemsa naloženo nalogo o ustanavljanju šentjakobske župnije ob Savi in je omenje- no pismo tudi celotno prevedeno, kakor je Richterjevo, sem mnenja, da je bilo Glavar- jevo pismo — duplikat v komendskem be- neficiatskem arhivu, kjer ga je nekdo iz Maribora mogel dobiti pri tedanjem župniku Janezu Zabukovcu, ki mu ga je zaupal. Dru- ga svetovna vojna pa je tudi svoje naredila. Spričo vsega tega bodimo veseli, da se to Glavarjevo pismo in njegovo prizadevanje za blagor duš tedanjega ča.^a ni izgubilo. Pismo se po Richter j evem prevodu glasi: »Prevzvišeni in Prečastiti Gospod, Gospod Nadškof! Bojim se, da mi ne bi moje sedanje pre- dolgo pismo nakopalo nevolje Vaše Prevzvi- šenosti. Toda, ker mi dušnopastirska skrb dobroti j ivo obljublja oproščenje, prehajam k posameznostim, in sicer predvsem k tistim, ki se nanašajo na ustanovitev vikariata pri Sv. Jakobu. O tem vam sporočam, da se je 13. febr. tekočega leta vršil komisijski ogled na kraju samem, pri Sv. Jakobu, po meni in po presvetlem in spoštovanem gospodu okrožnem kapetanu Tauffererju kot soko- misarju od cesarske oblasti. Pri tem smo so- glasno ugotovili popolno primernost in veli- ko duhovno korist, ki jo je mogoče pričako- vati iz razdeUtve župnije. Čeprav je bilo doslej v teh naseljih dovolj poskrbljeno za podeljevanje zakramentov po kuratih (duhovnikih) iz Mengša, moram ven- dar priznati, da je vikariat potreben, ker ni- so samo varuhi domov tisti, ki se ne morejo zbirati pri sv. opravilu zaradi dolge poti do župnijske cerkve, do katere imajo v lepem, suhem vremenu dve uri in četrt hoda. Za- radi te velike razdalje ne morejo prihajati tudi tisti, ki prav posebno hrepenijo po božji besedi in po krščanskem nauku, to so starčki in otroci, ki tako dolge poti ne zmorejo. Po- leg tega vem iz lastnega spoznanja, brez vsa- kega človeškega ozira, ne glede na to, kar se govori v sosedstvu, da so duhovniki v Men- 94 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1937 gšu zaradi obilnih dohodkov navajeni lastne lagodnosti in ne delajo ničesar drugega, ka- kor kar je z velikimi črkami izrecno določeno v opravilniku (in matricula). Zaslužijo, da jih imenujemo najemnike in ne pastirje, ker ne gledajo na ovce, temveč le na njih volno. Po- tem ko to sprejmejo, prepustijo ovce, da se med seboj hudo prepirajo, kar je vzrok in vir mnogih nesoglasij. Obnašajo se kot go- spodje in ne kot blagi pastirji. O tej razde- litvi (župnije) sodim po svoji vesti: izmed petih naselij nasprotujeta razdelitvi resnič- no dve. Prve so Črnuče s cerkvijo Sv. Simo- na, drugo pa Dragomelj in Studa s cerkvijo Sv. Pavla. Prvo naselje bi bilo zadovoljno, če bi pri njihovi cerkvi nastal vikariat. Pri- spevali bi 100 forintov. Ce bi bil vikariat pri Sv. Janezu v Nadgorici, ne bi prispevali nič drugega kakor vožnje za vikar j evo hišo, če pa kje drugje, pa sploh ničesar. Toda pri Sv. Simonu ne kaže ustanavljati vikariata, ker ima od tam bliže v Mengeš, kakor druge va- si, prav tako ne pri Sv. Janezu, pač pa pri Sv. Jakobu, ker je v sredini (in meditulio?). Drugo naselje sta Dragomelj in Studa s cer- kvijo Sv. Pavla. Tukaj bi nekateri bili zado- voljni z novim vikariatom, če bi nastal brez vsake nove obremenitve zanje. Nekateri, predvsem podložniki župnika v Mengšu in pa tisti, ki so se dali od njih pregovoriti, bi pa raje ostali pri svoji matični župniji v Mengšu. Ti navajajo, da je zelo težaven do- hod do Sv. Jakoba, kadar so povodnji (po- plave). Predvidevajo tudi, da bi jim bilo z enim samim kuratom malo ustreženo, ker bi varuhi domov bili dolžni po drugod iskati drugo sv. opravilo. Temu bi se pozneje v teku časa lahko odpomoglo z ustanovitvijo novega kaplanskega mesta. Ce pa upoštevamo prvi njihov motiv (sc. poplave), ki se zelo redko dogaja, bi jim vi- kariat pri Sv. Pavlu ne prinesel nobenega iz- boljšanja in to tem manj, ker imajo mnogi bliže do Sv. Jakoba kakor do matične žup- nije v Mengšu. Zato sem mnenja, da njihove sodbe ni treba sprejeti, temveč se je treba ozirati na manjšo ali večjo razdaljo te ali one vasi in to tem bolj, ker ne nameravajo ničesar prispevati za povečanje dohodkov. Kar pa povzroča večjo težavo, je to, da zbirca in štolnina iz navedenih raztresenih naselij ne zadostujeta za primerno vikar j evo vzdrževanje. Napravil sem namreč predra- čun, ki kaže, da bi vsi (dosedanji) kaplanovi prejemki znašali okoli 147 forintov. Ce tem dodamo še dohodke župnijskega cerkovnika (sc. ki jih prejema od prebivalcev pri Sv. Jakobu), bi skupno znašali 179 forintov, kar se zdi premalo za vzdrževanje vikarja, nje- govih gostov, kuharice in strežnika. Potreb- nih bi bilo vsaj 300 forintov. Da bi se temu odpomoglo, je po mojem nagovarjanju na- vedeni sokomisar rad obiskal sosednje gospo- ščine z namenom, da bi jih pripravil do te- ga, da povečajo zbirco iz podložniških pose- stev. Toda te so se izjavile v svojih pojasnit- vah oziroma odgovorih proti vsakemu pove- čanju. Kakor sem Vam v prejšnjih pismih oblju- bil, sem nato odmaknil vsak kamen do ko- garkoli in iskal soustanovitelja, da bi podprl prečisto vnemo Vaše Prevzvišenosti in Spošt- Ijivosti, ki želite navedenim krajem oskrbeti stalnega dušnega pastirja in da bi izpolnil pobožno hrepenenje teh skupnosti. Toda pre- varal sem se popolnoma v svojem upanju, da bom lahko izvedel to odrešilno delo v večjo čast božjo in v duhovni napredek, ki je tudi v korist zveličanju duš. Tega si smemo obe- tati po naših pobožnih cerkvenih ustanovah. Čeprav sem svoje neznatno premoženje, ki mi ga je dodelila božja Dobrota brez mojih predhodnih zaslug, že odločil za druge po- božne namene, sem zaradi tega, ker posve- čam tej zadevi več pozornosti, kakor drugim, svojo namero spremenil v upanju, da mi bo Bog glede na to delo še borj naklonjen. Upam, da bom s svojo marljivostjo nadome- stil imetje, ki ga bom oddal in da bom lahko zadostil tudi prejšnjemu namenu. Odločil sem se, da bom za ustanovitev župnije pri Sv. Ja- kobu s štirimi vasmi prispeval toliko tisoč forintov, da bo iz njihovih obresti, zbirce in štolnine imel župnik letno toliko dohodkov za svoje vzdrževanje, da bodo ti znašali 300 nemških forintov. To storim pod naslednjimi pogoji in drugimi dodatki, ki si jih bom, ko bo zadeva dozorela, v ustanovnem pismu dobro pregledal. 1. Cerkev Sv. Jakoba se iz podružnice po- viša v župnijsko cerkev. Tej cerkvi naj os- tanejo vedno podrejene cerkve Sv. Simona, Sv. Janeza, Sv. Petra, Sv. Pavla z naselji, ki jim sedaj pripadajo. 2. Zupnišče naj bo v bližini cerkve Sv. Ja- koba. Zgradila ga bo po obljubah tamkaj- šnjih prebivalcev skupnost sama. Denar bo- do nakazovali meni, jaz pa upravitelju, ki mi bo vračal obračun vpričo skupnosti. Gra- ditev naj bo poštena. Prav tako bom po ar- hitektovem mnenju jaz odrejal, katere vož- nje in katera dela bodo morali opravljati va- ščani pri Sv. Jakobu, katera oni pri Sv. Ja- nezu in Sv. Petru. Ta zgradba naj bo kon- čana v treh letih. Tačas bo upravitelj prebi- val ali v tisti mali hišici, ki sem jo nedavno videl na pokopališču ali pa v kakem drugem lastnem stanovanju, ki mu ga bodo vaščani dodelili. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 95 3. Oznanila (renunationes), ki so pripada- la župniku v Mengšu in vsi ostali dohodki preidejo na novega župnika, razen seveda de- setine, ki jo bo v celoti še dalje prejemal mengeški župnik. Ker po razdelitvi ozemlja župnika v Mengšu v teh krajih ne bo bre- menila nobena dolžnost, mu tudi dohodek ne pripada. Ta gre novemu župniku za opravila, oskrbovanje in čuječnost. 4. Vsi dohodki, ki so jih dosedaj pri Sv. Jakobu prejemali kaplani in cerkovnik žup- nijske cerkve, pripadajo za naprej novemu župniku, ki si bo po svoji presoji izbral strežnika in ki bo nadomeščal cerkovnika. Tega bo vzdrževal na svoje stroške. 5. Za vzdrževanje cerkvenega gospodar- stva, za povzdigo spodbudnega bogoslužja in za širjenje češčenja svetnikov naj sprejema bodoči župnik, kakor je to navada pri dru- gih cerkvah, tretji del miščine. 6. Da bo novi župnik v zadostni meri kril svoje potrebe, dodajam (sc. zgornjim dohod- kom) dvakrat po tisoč goldinarjev. Kolikor ti ne bi zadostovali, primaknem še več, in si- cer tako, da bo imel letno tristo goldinarjev dohodkov. Za uživanje te glavnice bo župnik ob nedeljah daroval sv. mašo po mojem na- menu, za mojo dušo, za duše mojih staršev in sorodnikov in po maši molil na glas oče- naš in zdravamarijo izmenjaj e z ljudstvom. 7. Bodoči župniki ne bodo dolžni oprav- ljati sv. maše za župljane, kolikor to ne na- sprotuje odločbi tridentinskega koncila zas. 23, pogl. 1 in pa buli, izdani 19. avg. 1744, ki se začenja »Cum semper oblatas« ter drugim podobnim pojasnilom sv. Sedeža. Dolžnost maševati za župljane ostane župniku v Meng- šu, kateremu bo stalno pripadala desetina od župljanov. Ta obveznost (aedificium) je namreč namenjena v njegovo korist. 8. Ker bo pa s samim župnikom župljanom Sv. Jakoba malo ustreženo, kakor sem zgo- raj omenil in ker en župnik ne zadostuje za oskrbo številne in raztresene črede, zato predlagam naslednje: Prvih dvajset let naj nova župnija ostane brez pravega župnika in naj jo v tem času upravlja začasni duhov- ni pomočnik, ki bo, dokler bom jaz živ, v vseh zadevah odvisen od mene, po moji smr- ti pa mu bo dajal navodüa župnik kernende Sv. Petra, ki ga bo oskrboval tako z življenj- skimi potrebščinami kakor s plačo iz do- hodkov nove župnije in omenjene glavnice. Kar bo pa v teh letih od dohodkov preosta- lo, to naj služi za ustanovitev kaplanije. Da bo pa do te ustanovitve čimprej prišlo, se začasno odložijo ustanovne maše, ki sem jih navedel pod točko 6. 9. Po preteku navedenih let pa naj se na- stavita stalni župnik in kaplan. Župnik spre- jema vse dohodke tako župnijske kakor od kaplanije pod pogojem, da bo imel kaplan pri župniku zadostno prehrano z dnevnim obro- kom vina, da mu bo oskrbel zakurjeno spal- nico in luč. Poleg tega mu bo dolžan izplače- vati letni obrok 50 goldinarjev. Za ta pri- boljšek bo kaplan mesečno opravljal eno sv. mašo po mojem namenu, vse druge maše pa bo imel proste. 10. Navedeni župnik in kaplan z zaupano ji- ma čredo naj ostaneta popolnoma neodvisna od patrona, od župnika v Mengšu in od kate- regakoli arhidiakona aU komisarja ali cerkve- nega predstojnika. Podrejena naj bosta žup- niku Sv. Petra in malteškemu viteškemu redu (Caccra Religione Hierosolymitana) kateremu bosta predlagala v obravnavo svoje zadeve. Dolžnost viteškega reda pa je, da vsaka tri leta opravi v župniji kanonično vizitacijo in da kurate, ki jih nameravajo nastaviti, pre- izkusijo pri strogem izpitu in jih predložijo nadškofijskemu uradu v odobritev za dušno pastirstvo. 11. Patronatsko pravico nad kaplani j o in župnijo pridržim sebi, dokler bom živ, po moji smrti pa pripade tistemu, ki ga bom določil. Župnike naj nastavlja župnik Sv. Petra in to brezplačno. 12. Prebivalstvo župnije Sv. Jakoba ne bo opravilo brezplačno samo del pri graditvi župnišča, temveč tudi pri sekanju lesa in op- ravilo potrebne vožnje, da poveča s tem žup- nijske dohodke. To so pogoji, o katerih želim, da bodo ne- koč v ustanovitveni listini. Več nameravam dodati za boljše vodstvo črede, ko bo zade- va dozorela. Če bo vse to Vaša Prevzvišena Ekselenca odobrila in boste mogli po veli- konočnem času priti v naše kraje, lahko ta načrt uresničimo. Kljub temu pa namera- vam še poprej pisati spoštovanemu proštu Schiffrerju, župniku v Adonu, in mu sporo- čiti, da upam dobiti nekega soustanovitelja, ki bo prispeval okoli 3000 goldinarjev, na kar bo prenehala župnijska štolnina, vsa ju- risdikcija in patronat nad navedeno novo župnijo (sc. za malteški red). Kdo pa ve, ali ne bo ta starček pripravljen prispevati to vsoto, da ohrani župnijo pri prejšnji moči? Toda prosim, da mojega imena prav niko- mur ne omenjate da se izognem vsakemu nasprotovanju sosednjega župnika. To storite tem bolj, če bo Vaša Ekselenca moj načrt odobrila, da se ne bo zdelo, da ste to storili po mojem prigovarjanju in ne po Vašem lastnem preudarku. Tudi ne pričaku- 96 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 jem v tej zadevi nobenega drugega pisma, katerega lahko vsakdo vidi, razen če gre za trenutne potrebe, da bo Bog obilneje blago- slovil moje delo in bom lahko uresničil to ko- ristno ustanovo. Verjemite, da ne bo sicer iz tega komisijskega ogleda, ki mi je vzel že toliko časa, nastalo nič drugega kakor za- mera. To izvedbo bom odložil do druge nedelje po Veliki noči, ker sem nad srečnim izidom obupal in ker tedaj pričakujem prihod ne- katerih (a non nullis). Ce bo Vaša Ekselenca osebno navzoča in bo videla, da je ustano- vitev nemogoča, vsaj ne bom gledal propast svojega deleža. Nemogočega namreč nihče ni dolžan storiti. Prinesitelj teh spisov je v načelih Logike samo deloma poučen, ker je bil zadržan od šolskega obiska. Zaradi dobrih lastnosti pa so mi ga nekateri prijatelji priporočili, da naj bi dosegel zaželen cerkveni položaj. Ce mi je dopuščal čas, sem sam, sicer pa moj kaplan, ponavljal z njim moralne nauke o človeških dejanjih. Po dveh semestrih je prišel do zadostnega znanja in sodim, da lahko sprejme nižje redove, če se bo Vaši Ekselenci to zdelo prav. Vsekakor pa je po moderni reformi študija tako padlo število gojencev, da se je treba bati po desetletjih velikega pomanjkanja duhovnikov, če ne bo tega preprečil Ordinarij po lastni prilago- ditvi pri posvečevanju. Treba se bo ozirati ne toliko na znanje, kolikor na neomadeže- vanost življenja. Bil sem neprošen tako od njegove Ekse- lence spoštovanega grofa Auersperga, kape- tana naše pokrajine, ki se je v tej važni za- devi že sam pismeno obrnil do Vaše Ekse- lence, kakor tudi od nekdanjega prefekta gospoščine Križ Janeza Breznika (Wresnig)* da Vam pišem o njem. Ta nekdanji prefekt, star sedemdeset let, je na Dunaju končal svoje študije. Povrnil se je domov v mojo župnijo z namenom, da bi sprejel duhovniške redove. Toda pregovoril ga je oče omenjenega grofa, da je prevzel prefekturo in se oženil. Ko mu je žena umrla, se je zaradi majhnih otrok drugič poročil. Nedavno pa se mu je tudi druga žena poslo- vila od življenja in ta moj župljan je zapro- sil za stan, po katerem je že davno hrepenel, posebno pa ga želi doseči v onemogli staro- sti. Zato prosi, da bi mu Vaša Ekselenca po- delila spregled od dvojne iregularnosti (od dveh zadržkov posvečenja), in sicer od biga- mije in od zadržka, izhajajočega iz blagoduš- nosti (ex defectu lenitatis). Več let po vrsti, ko je opravljal prefektu- ro, je kot član deželskega sodišča v krivič- nih zadevah pustil obdolžence ne samo lo- viti, temveč je bil tudi prisednik pri sod- bah. Kolikor pa Vaša Ekselenca nima pra- vice dajati tovrstne spreglede, naj po svo- jem zastopniku v Rimu preskrbi ta spregled, da bo pred svojo smrtjo imel tolažbo v du- hovniškem stanu, po katerem tako hrepeni. Mož je nadvse pošten, ljubitelj duhovnikov, dober latinec, moralke je verjetno mnogo po- zabil, gmotnih sredstev nima, ker jih je raz- delil med sedem otrok iz obeh zakonov, hra- ni se pri omenjenem grofu, moči ga pa se- daj že zapuščajo. Zaradi tega prosim, da bi njega posvetili, ko pridete k nam ali ga pa potolažili z vsemi redovi, ko bo prišel v Go- rico. Zaradi tega sporočite čas, kdaj naj se po sprejemu spregleda pri Vas predstavi. Po vsem tem se priporočam Vaši prevzvi- šeni Ekselenci in ostanem vdan najponižnej- ši sluga, Peter Pavel Glavar, mp. krajevni župnik v Komendi Sv. Petra 7. marca 1756. Upam, da bom kmalu lahko izročil denar odposlancem naselja Sv. Jakoba.« Tako se konča to prezanimivo pismo, ki ponovno dokazuje požrtvovalnost P. P. Gla- varja, čigar srce se zrcali v prizadevnosti za večji dušni blagor vernikov. Večkrat pa je v cerkveni zgodovini zani- mivo in čudno obenem, da idealni in realno izpeljivi načrt v blagor vernikov ne uspe zaradi raznih ovir, ki jih sam cerkveni fak- tor povzroča. Ko pa pride na cerkveno ob- močje katerakoli že zunanja sila, se vse uredi. Za ustanovitev župnije Sv. Jakoba ob Savi in še za toliko drugih župnij in za praktično razmejitev škofij je bil potreben cesar Jo- žef II, ki je tedaj sicer boleče zarezal v cer- kveno območje, toda pozneje se je izkazalo, da je bila ta težka operacija nujno potrebna in koristna. To pa je poglavje zase. OPOMBE * Oče beneficiata Antona Breznika v Žalcu, spisatelja gospodarske Pratike. — Exprefekt Janez Breznik je umrl 1756, star 71 let. Ni dosegel mašništva. Viri: Beneficijski arhiv v Komendi: a) Pis- ma goriškega nadškofa Attemsa Glavarju, b) Glavarjevo pismo Affemsu, c) J. Zabukovec, P.P. Glavar, tlpkopis — j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 97 ZAČETKI UVAJANJA TELEFONIJE V LJUBLJANI ŽARKO LAZAREVIČ Da bi lažje opredelili hitrost oziroma po- časnost pri uvajanju telefonije v Ljubljani, smo se odločili za primerjavo z Zagrebom. Izbira Zagreba je povsem slučajna in je po- sledica dejstva, da je zagrebški začetek te- lefonije obdelan in njegovi rezultati izdani v knjižni obliki. Vse podatke o Zagrebu smo črpali iz knjige dr. Velimira Sokola, zasluž- nega in vztrajnega raziskovalca poštne pre- teklosti, »Stogodišnjica telefonije u Hrvatsko j 1881—1981«.! Knjiga je bila izdana leta 1981, ko so na Hrvaškem proslavljali 100-letnico uvajanja telefonije na njihovih tleh. Pretežni del knji- ge je namenjen Zagrebu, saj je krenil na pot uvajanja telefonije bistveno prej kot druga hrvaška mesta. Opisovanje začetkov telefo- nije je avtor prekinil leta 1895, ko je v Zagre- bu pričelo delovati prvo državno telefonsko omrežje. Do tedaj je bila telefonija prepu- ščena privatni pobudi. Večina hrvaških mest pa je dobila državna omrežja, tako je razum- ljivo, da Zagreb zavzema dominantno me- sto v knjigi. Knjiga je po avtorjevih besedah le prvi poskus zapolnjevanja praznine na področju zgodovine telefonije na Hrvaškem in od tod tudi omejitev na tako kratko obdobje. Na- pisana je na podlagi časopisja, katerega je avtor občasno dopolnjeval z arhivskimi viri in literaturo. Knjiga se bere zelo tekoče, moti pa delna nepreglednost in citiranje posameznih do- kumentov v celoti, namesto da bi pisec podal le izvleček. Na koncu je avtor priložil še 16 fotografij, ki upodabljajo telefonske aparate, centrale, načrte telefonskih linij, dokumente, zgradbe in pa osebe, ki so sodelovale pri iz- gradnji zagrebškega telefonskega omrežja. Kljub omejenosti na hrvaški prostor je knjiga nedvomno zanimiva tudi za sloven- skega bralca, saj prinaša vrsto podatkov za slovenski prostor, ker so v začetku obrav- navali telefonski promet enako tako v av- strijski kot ogrski polovici države. Kot smo že omenili, so bili časopisi zvesti kronisti razvoja telefonije. Zagrebški časo- pisi so skoraj istočasno z ameriškimi poro- čali o Bellovem izumu električnega telefona leta 1876. Le leto zatem se poskusi s telefo- nom izvajajo tudi na naših tleh. Tako so zagrebške »Narodne novine« (št. 291/20.12. 1877) poročale o poskusu uporabe telefona. Graško telegrafsko ravnateljstvo je namesti- lo dva telefona, enega v Gradcu, drugega v Mariboru. Povezana sta bila s telegrafsko žico. Karkoli so izgovorili ali zaigrali na eni strani, se je jasno preneslo na drugo stran. Kasneje so v Celovcu namestili še en aparat in ga priključili na zvezo Gradec—Maribor. Vse, kar so govorili med Gradcem in Celov- cem, se je jasno slišalo tudi v Mariboru.* Le nekaj dni pred tem so imeli poskus s telefonom tudi v Ljubljani. Ravnateljstvo višje realke je kupilo telefon, s katerim so 6. 12. 1877 izvedli poskus v pisarni deželnega predsednika Widmanna. Telefon je vse nav- dušil s svojimi zmogljivostmi, tako da so ga označili za »najnovejšo in epohalno iznajd- bo«.« Priprave za uvajanje telefonije v Zagrebu so tekle že v letu 1880, vendar je uvedbo preprečil potres. Uvedbo telefona so nato vključili v program popotresne obnove me- sta. Tako so v letu 1881 napeljali prvo tele- fonsko linijo na Hrvaškem, dolgo 3,5 km. Po- vezovala je mestno občinsko zgradbo in stroj- nico vodovodne postaje.* Istega leta dobi tudi Ljubljana prvo tele- fonsko linijo. Tega leta si je Albert Samassa napeljal 140 m dolgo telefonsko linijo med svojim uradom v vili nad Karlovško cesto in tovarno. Naprava je delovala brez- hibno.* V letu 1881 je dobil telefonsko hnijo tudi Varaždin, in sicer med gasilsko postajo in požarno opazovalnico v cerkvenem zvoni- ku. Tako »požarno-gasilsko« telefonsko lini- jo so si v Ljubljani omislili naslednje leto. 14. 1. 1882 je ljubljanski urar in elektrome- hanik Josip Geba napeljal telefonsko linijo med požarno opazovalnico na stolpu ljubljan- skega gradu in prostori ljubljanskega pro- stovoljnega gasilskega društva. Pri tem je uporabil telegrafsko žico. Ta linija naj bi služila za hitrejše in učinkovitejše ukrepanje ob požarih.« Razvoj zagrebškega telefonskega omrežja se začenja v letu 1884. Osnova je bila občin- ska linija iz leta 1881. Telefonsko omrežje se je v Zagrebu močno razširilo v letu 1886, ko je Viljem Schwarz dal v promet svoje privatno koncesionarsko omrežje. Kapacite- ta njegove centrale, ki je bila izdelana na Dunaju, je znašala 100 naročnikov. V de- cembru 1886 je imel Zagreb 63 naročnikov, decembra 1887 že 78, leta 1889 80 in 1890 92 naročnikov. Vidimo, da število naročnikov telefonskega priključka počasi raste. Tako je 98 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 v letu 1891 108 telefonskih priključkov, leta 1892 120 in leta 1894 144J Sedaj pa si ponovno oglejmo položaj v Ljubljani. Leta 1885 so hoteli zgraditi lokal- no telefonsko omrežje tudi v Ljubljani. Več ljubljanskih trgovcev in tovarnarjev je v ta namen ustanovilo poseben odbor, ki je tudi vzpostavil stik z neko dunajsko tovarno. Z gradnjo omrežja bi pričeli takoj, ko bi se prijavilo 25 interesentov. Računali so, da bi cena priključka znašala od 100 do 120 goldi- narjev, letna naročnina pa kakih 20 goldinar- jev.ä Očitno v Ljubljani ni bilo dovolj intere- sentov, kajti pobuda ni zaživela. Kljub vse- mu pa telefonija v Ljubljani vendarle na- preduje. Poleg x-pozarno-gasilske« linije so 1890 napeljali še telefonsko linijo od vodo- vodne postaje v Klečah do vodovodnega urada v Beethovnovi ulici in do pisarne pro- stovoljnega gasilskega društva. Projekt in delo je opravila dunajska firma »Siemens & Halske«." Za primerjavo povejmo, da je Trst dobil lokalno koncesionarsko telefonsko omrežje že leta 1882. Kmalu pa se je Trst povezal tudi navzven. Prelomno leto v tem oziru je bilo leto 1892, ko je bila zgrajena telefon- ska linija Dunaj—Gradec—Maribor—Celje— Ljubljana—Trst, ki je pričela z delom 1. 10. 1892. Linija je bila direktna, kar je pome- nilo, da niso bili vsi kraji ob trasi priključe- ni na linijo. Med Gradcem in Trstom ni no- beno mesto dobilo telefonske zveze. Ta linija je bila v ponos avstrijski državi, saj je bila s 505 km najdaljša telefonska linija v Evro- pi." Ker pobuda o privatnem telefonskem om- režju v Ljubljani ni padla na plodna tla, je mestni svet iskal možnosti za zgraditev dr- žavnega telefonskega omrežja. Zaradi tega je v letu 1890 poizvedoval pri poštni direkci- ji v Trstu" o možnostih za zgraditev držav- nega omrežja v Ljubljani. Višji poštni di- rektor Pokorny iz Trsta je mestnemu svetu odgovoril, da je tovarna »Siemens & Halske« naredila načrte za Ljubljano že leta 1886. O sami možnosti za gradnjo omrežja pa ni nič pisal. Ideja o državnem telefonskem omrežju je ponovno oživela v letu 1892 (odsev dejstva, da so tega leta zgradili telefonsko linijo Du- naj—Trst). Takrat je trgovinsko ministrstvo odločilo, da se bo z gradnjo državnega tele- fonskega omrežja v Ljubljani pričelo po zgraditvi novega poštnega poslopja.** O gradnji poštnega poslopja v Ljubljani so odločali v letu 1891. Tedaj je avstrijska vlada predložila državni zbornici zakon, ki je vlado pooblaščal, da najame večja posojila za gradnjo novih poštnih poslopij v šestih mestih, med njimi tudi v Ljubljani in Mari- boru. Zakon je bil sprejet. Novi ljubljanski pošti so določili 228.000 goldinarjev. Glede lokacije so obstajale različne variante, ven- dar so se končno odločili za prostor med Se- lenburgovo in Slonovo ulico. Načrte za no- vogradnjo so izdelali v uradu za poštne gradnje na Dunaju, delo pa je prevzel kot najcenejši ponudnik ljubljanski gradbeni podjetnik Filip Supančič. Temeljni kamen so položili mesec dni po potresu, dne 21. maja 1895. Stavba je bila dograjena že 1. novembra 1896. leta. Novo poštno poslopje je bilo vredno z zemljiščem vred okoli 270.000 goldinarjev. Ze sredi novembra se je pošta preselila v nove prostore.*« Z zgraditvijo novega poštnega poslopja v Ljubljani je bil izpolnjen pogoj trgovin- skega ministrstva, ki je gradnjo državnega telefonskega omrežja pogojevalo z novo poštno stavbo (podobno situacijo je na Hr- vaškem doživel Karlovac) Po mnogih prizadevanjih je Ljubljana v letu 1897, dočakala napeljavo telefonskega omrežja. Dela so pričeli opravljati v juliju. Pričakovali so, da bodo dokončana že v av- gusta istega let,'* vendar so se dela za- vlekla, tako da so bila končana oktobra. 16. oktobra 1897 je ljubljansko telefonsko om- režje pričelo delovati. Takrat je imela Ljub- ljana 66 naročnikov. Prepričani so bili, da se bo število naročnikov hitro večalo, »čim spo- zna občinstvo veliko dobroto te naprave«.** Ze 9 dni kasneje, 25. 10. 1897, je bilo ljub- ljansko državno telefonsko omrežje vključe- no v medkrajevni telefonski promet, ki se je odvijal na liniji Dunaj—Trst. Tega dne je Ljubljana dobila telefonsko zvezo z Du- najem, Gradcem in Trstom.*« Kot smo že omenili, je bilo ob začetku delovanja telefonskega omrežja v Ljubljani 66 naročnikov. Istočasno z otvoritvijo om- režja (16. 10. 1897) je Ljubljana dobila tudi prvo javno telefonsko govorilnico (Zagreb jo je dobil že 20. junija 1889). V letu 1898 je število telefonskih naročnikov v Ljub- Ijcini naraslo na 89. V letu 1900 pa naj bi po Bogdanu Kurbusu število telefonskih na- ročnikov drastično naraslo, bilo naj bi jih kar 192.*' Ta številka je v resnici previsoka Takega števila naročnikov v Ljubljani ni bilo niti leta 1918. Za to leto navaja Fran Juriševič*8 155 telefonskih naročnikov. Svo- jo trditev utemeljuje s telefonskim imeni- kom za leto 1918,*» kar dejansko drži. Prav malo je verjetno, da bi se število telefonskih naročnikov v dveh letih naglo zvišalo in KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 99 nato do leta 1918 nazadovalo. Z gotovostjo lahko zatrdimo, da je ljubljansko telefonsko omrežje počasi raslo in da gre pri tem za pomoto (verjetnejša bi bila številka 92). Po tem kratkem orisu uvajanja telefonije v Ljubljani bi se morali vprašati, kakšno stališče je do telefonije zavzela država. Ka- kor vse novosti je tudi telefon v začetku vzbujal pri državnih organih precej neza- upanja. Vso začetno aktivnost pri uvajanju »najnovejše in epohalne iznajdbe« je država prepustila privatni in občinski pobudi. Tako so bile vse prve telefonske linije in omrežja v občinskih in privatnih rokah. Poleg ob- čin so prve telefonske linije in omrežja ob- likovali veleposestniki na svojih posestvih. Kljub vsemu nezaupanju pa si je država iz previdnosti zagotovila monopol nad tele- fonskim prometom in je nato čakala rezul- tate. Telefonski promet je podredila trgo- vinskemu ministrstvu. Kdor je hotel zgra- diti lokalno telefonsko omrežje, je moral pridobiti državno koncesijo. Ob podeljeva- nju koncesij si je država pridržala veliko pravic in dobesedno nobene odgovornosti. Tveganje je v celoti prevzel na svoja pleča koncesionar. Država je imela tako pravico nadzirati telefonska omrežja preko trgovinskega mi- nistrstva in ustaviti delo koncesionarjeve centrale, če se ji je to zdelo potrebno. Do- ločevala je pogoje za nastanitev uslužben- cev in višino letne naročnine za telefonski priključek. Država pa si je vzela tudi pravi- co do policijskega nadzorovanja (?!) last- nikov telefonskih priključkov. Ze po petih letih je lahko prisilno odkupila vse naprave. Po dvajsetih letih pa so vse naprave prešle v državno last. Medtem je moral koncesio- nar skrbeti za nadzor nad delovanjem tele- fonskih naprav.*" Število lokalnih telefonskih omrežij je hitro naraščalo. Tako je bilo v Avstriji leta 1888 28 telefonskih omrežij, 62 javnih tele- fonskih govorilnic in 653 telefonskih naroč- nikov. Leta 1894 že 104 telefonska omrežja, 229 javnih telefonskih govorilnic, 8732 tele- fonskih naročnikov in 47 medkrajevnih te- lefonskih linij, v dolžini 4230 km." Zaradi tako hitre rasti krajevnih telefon- skih omrežij se je postavljalo vpj-ašanje medkrajevne povezave. Ker ob ostrih pogo- jih in zelo velikih stroških privatni podjet- niki niso bili zainteresirani za izgradnjo medkrajevnih linij, je država prevzela to dolžnost. To in pa spoznanje, da lahko te- lefonski promet prinaša velike dohodke, je napeljalo državo, da je pričela v 90. letih 19. stoletja graditi državna telefonska omrež- ja in misliti na podržavljenje obstoječih privatnih telefonskih omrežij. Tako so npr. tržaško privatno omrežje podržavili 1. 1. 1893 le dva meseca po pričetku dela telefonske linije Dunaj—Trst. S tem datumom so pri- čeli v Avstro-Ogrski podržavljati privatna telefonska omrežja in odvzemati koncesije. Odkupi omrežij so bili opravljeni do konca leta 1893. Državna blagajna pa je prevzela vsa omrežja v eksploatacijo s 1. 1. 1894.** Kdo so bili telefonski naročniki v Ljub- ljani? Odgovor bomo poiskali v telefonskem imeniku za leto 1918.*« Telefonske priključke so imeli deželni in mestni uradi, razne usta- nove (gledališče, sirotišnica, itd...), tovarne, delavnice, trgovine, odvetniške pisarne, uredništva časopisov, banke in razna društ- va. Zasebnih telefonskih priključkov je bilo malo, največ 10, med njimi predsednik de- želnega sodišča ter nekaj doktorjev in pod- jetnikov. Tudi drugje na Slovenskem je telefonija vendarle počasi napredovala. Tako so v letu 1918 delovala naslednja omrežja: Ljubljana (155 naročnikov), Koper (8 naročnikov), R- ran (6 naročnikov). Gorica (18 naročnikov), Tržič (11 priključkov)** in Maribor (68 te- lefonskih priključkov).*« Se cela vrsta krajev pa je dobila telefon bodisi v poštnem uradu ali pa v žandame- rijski postaji. V letu 1918 so bili to kraji: Bohinjska Bistrica, Dolenji Logatec, Gorenja vas, Jesenice, Kamnik, Kranj, Kranjska Go- ra, Radovljica, Skofja Loka, Železniki, Ziri, Celje, Grobelno, Idrija, Sežana, Konjice, Kri- ževci, Laško, Ljutomer, Meža, Mežica, Mo- škanjci, Pragersko, Prevalje, Ptuj, Račje, Radenci, Radgona, Rimske Toplice, Rogatec, Rogaška Slatina, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Stmišče, Šentjur pri Celju, Lenart, Sv. Lovrenc na Pohorju, Šmarje pri Jelšah, Spilje, Store, Velenje in Žalec.*« Svoje izvajanje lahko zaključimo z mislijo, da razvoj telefonije v Ljubljani (in tudi v slovenskem prostoru sploh) precej zaostaja za razvojem v Zagrebu, še bolj pa za doga- janjem v drugih krajih. Vsekakor je bilo telefonsko omrežje pred prvo svetovno voj- no šele na začetku razvoja. Sele po končani vojni je novo nastala jugoslovanska država pričela intenzivneje graditi telefonske na- prave.*' Tu smo želeli podati le kratek oris začetkov telefonije v Ljubljani, za podrob- nejši prikaz pa bo potrebno še nekaj dela in podrobnega raziskovanja.** 100: kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1937 OPOMBE 1. Dr. Velimir Sokol: Stogodišnjlca telefonije u Hrvatskoj, Zagreb 1981, str. 174, si. 16, (od- slej Sokol, str____). — 2. Sokol, str. 16. — 3. Laibacher Zeitung, št. 281, 7. 12. 1887. — 4. Sokol, str. 20—22. — 5. Laibacher Zeitung, 22. 9. 1881. — 6. Slovenski Narod, št. 16, 20. 1. 1882. — 7. Sokol, str. 64, 78, 84, 98 in dalje. — 8. Slovenski Narod, št. 197, 31. 8. 1885. — 9. Slo- venski Narod, št. 292, 20. 12. 1890. — 10. So- kol, str. 75, 81, 114. — 11. Slovensko ozemlje je bilo razdeljeno med dve poštni direkciji. Šta- jerska in Koroška sta bili podrejeni poštni direkciji v Gradcu. Kranjska, Goriška, Pri- morje in Istra pa so bile podrejene tržaški poštni direkciji. — 12. Slovenski narod, št. 86, 15. 4. 1892. — 13. F. Semrov: Ljubljanska po- šta, Ljubljana 1927, str. 86—88, ki je povzemal podatke, ne da bi to posebej navedel, iz knjige P. von Radicsa: Die k. k. Post in Krain und ihre geschichtliche Entwicklung, Laibach 1896, Str. 121—131. Le-ta je bila napisana v čast otvoritve nove poštne zgradbe v Ljubljani. — 14. Slovenski narod, št. 166, 24. 7. 1897. — 15. Slovenski narod, št. 237, 16. 10. 1897. — 16. Slo- venski narod, št. 244, 25. 10. 1897. — 17. Dr. Bogdan Kurbus: Zgodovinski razvoj naših pošt — Telefon, v Poštni zbornik 5-7/1952, str. 54, 55, (odslej PZ, str....). — 18. Fran Juriševič: S pošto skozi preteklost Slovenskega primorja in Istre, Koper 1981, str. 106, (odslej Juriševič, str____). — 19. VERZEICHNIS der Fernspre- cher — Teilnehmerstellen für Triest, Küstenland und Krain — ELENCO degli abbonati telefonici in Trieste, nel Litorale e nella Camiola, Trst 1918, str. 45—49, (odslej Verzeichnis, str____). — 20. Sokol, str. 49. — 21. PZ, str. 55. — 22. Sokol, str. 114. — 23. Verzeichnis, str. 45—49. — 24. Juriševič, str. 106 in Verzeichnis, str. 45—50. — 25. PZ, str. 55. — 26. Lavoslav Brus: Razvoj telegrafsko-telefonske tehnične službe na slovenskem ozemlju v času med obema sve- tovnima vojnama, od 1919 do 1940, (rokopis v Tehniškem muzeju Slovenije). — 27. PZ, str. 55. — 28. Začetkov uvajanja telefonije ni nihče podrobno obdeloval. Malo so o tem pisali Kur- bus, Juriševič in Brus (glej opombe). Bolj kot začetki uvajanja telefonije je obdelano med- vojno obdobje, ko pride do širšega razmaha te- lefonske službe v Sloveniji. Kljub temu pa tudi tu manjka še precej, da bi lahko podali sinte- tično sliko razvoja. Tako je France Kresal v »Orisu gospodarskega razvoja v Sloveniji in ekonomski položaj delavstva 1918—1941« (Acta hisitorico-economica lugoslaviae 7/1980) v okviru splošnega gospodarskega pregleda podal tudi sumarni pregled razvoja telefonskega pro- meta. Pri tem se je opiral na članek Črtomira Nagodeta »Naš promet« (v: Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 404—416). Nekaj podatkov prinaša tudi I. Rozman v članku »Pošta, brzojav in telefon« (v: Slovenci v de- setletju 1918—1928, Ljubljana 1928, str. 625 do 633). Leta 1979 je izšla posebna številka PTT- arhiva (št. 21), ki je bila posvečena zgodovini pošte na Gorenjskem. Tu najdemo nekaj član- Icov, zanimivih tudi za našo temo. Tako je Majda 2ontar v »Razvoju poštnega prometa na Gorenjskem do prve svetovne vojne« (PTT- arhiv 21) podala začetke uvajanja telefonije na Gorenjskem. Zontarjeva je začeto temo nada- ljevala v članku »Poštni, brzojavni in tele- fonski promet, uradi in uslužbenci v času med obema vojnama« (PTT-arhiv 21). Širjenje tele- fonskega omrežja med obema vojnama je ob- delal Lavoslav Brus v že omenjenem rokopisu (glej opombo 26). Obdobje med leti 1941—1945 je za Gorenjsko obdelal Jože Praprotnik v »Raz- voju PTT službe na Gorenjskem v času med 1941.-1945. letom (PTT-arhiv 21). Obdobje 1941 podatkov prinaša tudi I. Rozman v članki »Pošta v Ljubljanski pokrajini 1941—1945« (ro- kopis v Tehniškem muzeju Slovenije), ki tele- fonske službe sicer ni obravnaval, je pa na- nizal vrsto podatkov o razmerah v poštni službi, kar je gotovo odsevalo tudi pri delova- nju telefonske službe v tem obdobju. Obdobje po letu 1945 je prikazala Vida Koman v članku »Razvoj PTT takoj po osvoboditvi« (rokopis v Tehniškem muzeju Slovenije). V okviru sploš- nega pregleda PTT dejavnosti je obravnavala tudi obnovo telefonskega prometa po vojni. Svoj pregled je dokončala z letom 1950. Povojni razvoj telefonije na Gorenjskem je opisal Jože Praprotnik v članku »Razvoj PTT službe na Gorenjskem v času od 1945 do danes« (PTT- arhiv 21). Povojno obdobje telefonskega pro- meta v Zasavju je, poleg začetkov uvajanja in razvoja v medvojnem obdobju, obravnaval tudi Boris Goleč v knjigi »Zgodovina in razvoj PTT dejavnosti v Zasavju« (Trbovlje, 1986). KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 101 JAKOB PETERNEL — URAR IN ORGANIZATOR BLEJSKEGA TURIZMA BOŽO BENEDIK Več kot 100 let je že minilo, odkar je pri- šel na Bled Jakob Peternel, poznejši dolgo- letni župan, hotelir in vsestranski turistični delavec, zagnani iniciator turističnega življe- nja ter ne nazadnje zaveden narodnjak-Slo- venec. Za uvod nekaj podatkov o človeku, ki bi se ga na Bledu morali le s spoštovanjem spominjati. Jakob Peternel (1875—1932) je bil doma na Dovjem v kmečki družini Petra in Mari- je Peternel. Zanimalo ga je urarstvo. Tega poklica se je izučil po dveh letih šolanja v Beljaku. Seveda mu ni bilo prihranjeno služenje v vojski. To je opravil v 17. pešpol- ku, kjer so služili kranjski fantje. Kot če- tovodja 1. stotnije se je udeležil okupacije Bosne in Hercegovine v letu 1878. Bilo mu je 23 let ko se je naselil kot mlad urar na Bledu ter začel s svojo obrtjo. Svojo delav- nico si je uredil v hiši nasproti hotela Union, hiši, ki so jo pred leti na križišču podrli. Kot urar je najbrž že slovel, saj so se pri njem, izučili Ambrožiči — znani blejski urarji. Na Bledu je našel svojo življensko dru- žico Marijo Ferjanovo, hčer kajžarja Anto- na iz Bodešč. V sorodstvu je bila z Jekler- jevo družino, gruntarji iz Bodešč, ki so se na Bledu kmalu začeli ukvarjati z gostilni- čarstvom. Dva priznana Blejca sta mu bila za priči: Anton Wester, dolgoletni blejski župan, in Anton Hudovernik. Javnim funkcijam se je posvečal vse do konca prve svetovne vojne. Tedaj se je umaknil, k čemur je pripomogla verjetno prezgodnja smrt njegove žene Marije — že leta 1912. Se enkrat je iskal srečo v zako- nu, te pa ni našel ter sta z drugo ženo razšla. Umrla je v medvojnem času na Koro- škem. Zadnja leta je preživljal na Rečici v ho- telu Evropa pri svoji hčerki Francki Flor- jančič. Privlačilo ga je le še urarstvo, česar pa mu zelo slab vid ni ravno dopuščal., Umrl je v 75. letu na Bledu. Na Bledu se je kmalu začel ukvarjati z drugim poklicem, turizmom in gostinstvom. Najbrž mu je k temu pripomogla tudi žena, ki je, kot smo že omenili, bila iz družine, ki se je že ukvarjala z gostilničarstvom. Ven- dar njegovo poznejše življenje kaže v večji meri na to, da je njegova volja po ustvar- janju, po udejstvovanju v javnosti prevla- dala in ga usmerila v ta novi poklic. V njem je uspel, kot ne bi nikoli v svoji prvotni obrti. Pa tudi kot narodnjaku mu ni bilo vseeno, da na Bledu vladajo Nemci, da imajo v svo- jih rokah vse večje hotele. Izjema je bila le pri Petranu, kjer so bili tudi zavedni na- rodnjaki. Zakaj ne bi pokazaU tudi Sloven- ci, da kaj znamo ali da se vsaj znamo hitro priučiti. Tako je opustil svojo obrt, prodal svojo delavnico in kupil tedanji hotel Stei- del, današnji hotel Union. S tem se je do- končno posvetil gostinstvu. Dobro sta ga vo- dila z ženo, zakaj tudi gostov mu ni manjka- lo. Kot nam te priča takratna knjiga gostov, so bih najštevilnejši gosti Čehi. Zato niso za- man pravih, da je tam češka kolonija. Ko so začeli razpravljati o turški železni- ci, ki naj bi povezovala evropski sever s Tr- stom, je pravočasno uvidel pomen te želez- nice za Bled. Prodal je hotel Union ter za- čel postavljati nov, večji in sodobnejši hotel v bližini postaje Bled-jezero. To je današnji hotel Triglav. S tem je zanesel turistični utrip tudi na Rečico. Tam so zrasli še hotel Evropa — danes le še na starih slikah — pa hotel Zaka, ki ga tudi ni več, in več gostiln. Rečičani se danes spominjajo turizma v nji- hovi vasi. Vedeti moramo, da so takrat, ko je bila zgrajena turška železnica, prihajali gostje iz zahodne in severne Evrope le z vla- kom in to prav na ta kolodvor. Z aktivnim hotelirstvom se je ukvarjal vse dotlej, ko je svoje premoženje podaril svoji hčerki Mariji, por. Kenda. Ta je nato s svojim možem Ivanom Kendo gospodarila z zajetnim blejskim premoženjem. Kot eden redkih slovenskih hotelirjev ti- stega časa se je zavedal dvojega. Potrebno se je izobraževati, zato je obiskoval razne strokovne tečaje na Dunaju pa drugod po tedanji Avstro-Ogrski in prirejal takšne izo- braževalne tečaje tudi doma. Poleg tega se je zavedal, da se je mogoče lotiti samo orga- niziranega dela, organiziranosti gostilničar- jev, kajti le tako naj bi se rešili težavnega položaja, v katerem so biU. Bil je načelnik »Gostilničarske zadruge« na Bledu in na njegovo pobudo je bilo obvezno naročilo »•Gostilničarskega vestnika«, ki je izhajal v Ljubljani za vse člane blejske zadruge. To je bil strokovni list za povzdigo in napredek gostilničarstva, kot je pisalo na naslovni strani časopisa. Obvezno pa je bilo naročilo tudi za vse člane v Idriji in Zagorju. 102 I kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 V tem stanovskem glasilu se je tudi sam večkrat oglašal s članki, ki so bili v tedanjem času dobro brani seveda med gostilničarji. V enem izmed njih je Jakob Peternel ute- meljeval, zakaj vlada tako težko stanje med gostilničarji, saj jih tarejo razne davščine, tako dvoje vrst doklad in drugih. »Prav gostilničarji plačujemo več davka kot vsi kmetje skupaj, čeprav nas je le pe- ščica,« je dejal, »saj plačujejo hišni najelni- ški davek, užitnino pa še občinske doklade. Tako plačujemo kar 4.500 K občinskih doklad. teh pa ne smemo zaračunati gostom, kot to delajo trgovci. Kako bi se ta denar poznal, nam gostilničarjem.« Zato poziva na organi- ziranost, povezanost gostilničarjev, ker le ta- ko bodo dosegli kaj več v svojih zahtevah. Se eno trpko zanimivost opisuje leta 1912 v tem stanovskem glasilu. »Kar trije hote- lirji in ena večja gostilna so šli v zadnjih treh letih na boben. Ne zato, ker takratni gospodarji ne bi znali gospodariti, da bi bili zapravljalci, temveč niso vzdržali visokih izdatkov in stroškov. Posebej zanimiv je primer hotelirja Mallnerja, lastnika takrat zelo znanega hotela Mallner — današnjega Park-Hotela. S precejšnjim denarjem je pri- šel na Bled. Imel je 150.000 gld, njegovi otro- ci so zmogli le še 20.000 gld, njih potomci pa so bili že na cesti, brez vsega, živeli so sko- rajda do miloščine.« Pri tem, da so vsi bili delavni in prizadevni, jim ni ničesar ostalo, izgubili so še tisto, kar so podedovali in še sami zaslužili. Opozarja, da >^gostilniška kon- cesija« ni najboljša, da ni mnogo vredna, saj jo tarejo razne dajatve mnogo bolj, kot je to primer z drugimi obrtmi. Gostinstvo tako že takrat ni bilo donosno, podobno sta- nje lahko zasledimo ves medvojni čas pa tudi danes je podobno stanje v našem turizmu. Zelja po napredku je Peternela pripeljala na županski stolček, za tiste čase še mladega — bilo mu je 37 let, ko so ga izvolili zavedni Blejci za župana, potem ko je prenehalo žu- panovanje hotelirju Johannu Mallnerju. Bilo je to 1895. leta. 12 let je bil nato na čelu blejske občine. To obdobje je bilo obdobje delavnosti, aktivnosti na Bledu. Zavedal se je, da Bledu še marsikaj manjka, da bi v turizmu zacvetel po vzgledu drugih letovišč v bivši monarhiji. Omenimo le nekaj za tisti čas pomembnih novosti. Postavili so ubožnico na Gmajni, klavnico v Betinu, zgradili novo šolo, pri- pravili so projekte za električno napajanje, skupaj z gorjansko občino mislili na načrte za oskrbo z vodo. Oboje bi za turistično občino bilo še kakšnega pomena. Mislil je še na druge izboljšave. Tako je postavil razgledni stolp na Osojnici, kjer so ponujali tudi hladna jedila izletnikom, pove- zal kolodvor na Rečici z jezerom ter z dre- voredom z vasice, poskrbel za javna kopališča za domačine Mlinem, Rečici in Zelečah, pove- zal Mlino z Ribnim, drevored od Blejskega do- ma do Grada, prepovedal krošnjarjenje po kraju, kurjenje peči s slabim premogom za- radi smradu, skrbel za snago in čistočo po- stajališč izvoščkov pa še marsikaj bi lahko našteli. Seveda ni bilo vse tako gladko, saj je imel spore z A. Riklijem. Očital mu je sramotenje in zapostavljanje naših ljudi, z Muhrom, lastnikom gradu, da je zapiral poti in razgledno ploščad na gradu blejskim go- stom. Ce si le površno ogledano vse to nje- govo aktivnost, lahko trdimo, da so ti pro- blemi, ki so bili še vsa ta leta zatem pa tudi tja do današnjih dni. V tem je imel podpore domačih odbornikov, res po večini kmetov, ki so sedeli v občinskem odboru, pa kazali toliko smisla za razvoj kraja in za turizem v kraju. Izrednega pomena je njegova pomoč pri dokončanju Zdraviliškega doma, ko je občina prevzela garancijo za vsa posojila, ki so jih najeli za postavitev tega pomembnega turi- stičnega objekta. To še ni konec njegovih zaslug. V času njegovega županovanja so bile zgrajene šte- vilne počitniške vile na obali in okolici Blej- skega jezera, ter hoteli in gostišča. Povsod je dajal svojo podporo, posebej, če je le bilo to v korist razvoju domačega kraja. Županski stolček je zapustil 3. septembra 1906, razlog za to pa je bil neprimeren očitek iz lastnih vrst. Šolski nadzornik in bivši ob- činski svetovalec Josip Verderber je javno očital Peternelu nekatere nepravilnosti pri pregledovanju finančnega poslovanja. Izre- kel mu je nezaupanje, tega pa Peternel ni prenesel. Zupanovanje pa ni bilo edino jav- no Peternelovo udejstvovanje. Dolga leta je vodil Zdraviliško komisijo na Bledu, organ, ki mu je bila zaupana vsa skrb za blejski turizem. Ta je bila osnovana s posebnim za- konom. Bila pa je edina tovrstna turistična organizacija na takratnem Kranjskem. V njeno pristojnost je spadala evidenca gostov, pobiranje turistične in godbene takse, pri- reditve, zabavno življenje pa tudi skrb za upravljanje z njenim premoženjem. To velja za Zdraviliški dom pa upravljanje s parki na Straži, Osojnici, skrb za snago na cestah javno razsvetljavo po središču kraja. Poseben pravilnik pa je določal, kdo vse vodi ta organ, kako pridobivajo sredstva in kako jih tudi delijo. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 103 S Ves čas županovanja je bil Peternel načel- nik te Zdraviliške komisije. Bil je tudi pred- sednik Društva za tujski promet na Bledu ki pa zaradi Zdraviliške komisije ni imelo tak- šne teže, pa načelnik gasilskega društva. V 1. 1891, prav v zadnjih letih svojega dela pa je ustanovil na Rečici Turistično društvo »Zarja«. To je bilo leta 1914, ter ga vodil vse do konca vojnih let. Prav delu v tem dru- štvu je ostal zvest do konca. Tudi tu je pokazal vso skrb za svojo vas, kjer je pre- življal svoja zadnja leta. Ob koncu vojne pa se je povsem umaknil ter preživljal svoje ne tako kratko obdobje v oskrbi svoje hčerke Francke Florjančič v hotelu Evropa. Zanimi- vo je, da se je po vsej tako razvejeni dejavno- sti tudi tako lahko umaknil, da je opustil skrb in zanimanje za javno udejstvovanje. Z ve- seljem pa se je spomnil svoje prvotne obrti - urarstva. Jakob Peternel se je močno izpostavil ob gradnji nove farne cerkve Sv. Martina na Bledu. Začelo se je 30. januarja 1902, ko je takratni župnik Janez Oblak naslovil prošnjo za gradnjo nove farne cerkve na okrajno gla- varstvo, glavarju Rubelliju v Radovljici. Po- vod za gradnjo nove cerkve so utemeljevali s tem, da je stara premajhna glede na število prebivalstva — saj ima le 254 m® s kapelica- mi in odprto nišo pred cerkvijo. To pa zado- stuje le za 410 oseb, medtem ko jih mora ostati 175 zunaj v predverju. Faranov pa je vsega skupaj 1646, pa tudi na blejske goste je potrebno računati. Tako naj bi imela cer- kev prostora za 1007 oseb, zato jo je treba povečati na 403 m®. Pa tudi na dotrajano sta- nje stare cerkve je treba misliti. Kdo naj bi nosil stroške za gradnjo nove cerkve? Pomoč so obljubili cerkvi na Rečici in Otoku, če bodo osvojili načrt mojstra za gradnjo cerkva Friderika barona Schmitta in arh. Jožefa pl. Vancaša, dalje verski zaklad, tudi letoviščarji bodo kaj prispevali, občina s farani pa naj bi na svoja pleča prevzela okoli 26.000 K. Jakob Peternel s sodelavci se ni strinjal z nameravano gradnjo, saj so menili, da so blejski farani že tako preobremenjeni z da- jatvami in dolgovi, ki jih ima občina. Uprav- ni spori so se vlekli dolga leta, saj je deželna vlada potrdila prvostopno dovoljenje, raz- pravljali so o tem celo na ministrstvu za uk in bogočastje in končno upravno sodišče na Dunaju. Cerkev je bila dograjena že leta 1904, kolavdirana je bila 3. novembra 1904, pri tem pa so nastale podražitve. Teh je bilo pri skupnih stroških 151.568.31 K kar 47.588.31 K. Seveda je bil spor nato tudi o utemeljeno- sti teh podražitev, vendar je pristojna oblast priznala potrebo teh podražitev, ki so nastale glede na spremenjene razmere, pa tudi prvot- ni proračuni niso predvideli več dela. Seveda gradbeni odbor pri tem ni zadela nobena krivda. Tega je vodil knez Ernest Windisch- grätz, ki je zagotavljal faranom, da bo sred- stva zmogel pridobiti tudi drugod, kolikor bi Jakob Peternel, Franc Rus in Ivan Rus, ki so bili pooblaščeni za vodenje spora, uspeli. Spor so dokončali šele 16. 10. 1909. Vendar cerkev je bila zgrajena. Zanjo ima največ zaslug župnik Janez Oblak. Prekora- čitve je bilo treba plačati — pri vsem tem pa so bili mnogi še pozneje mnenja, da je bila prvotna cerkev s svojim romanskim stolpom in preddverjem prijetnejša z večjo kulturno umetniško vrednostjo kot nova neo- gotska, ki jo gledamo pod grajsko skalo danes. Se nekaj besed o Peternelovi družini. Žena Marija mu je rodila 10 otrok, od katerih so trije umrli že kot otroci ali dojenčki — Cecilija, Matevž in Jakob, sedem sinov in hčera pa si je ustvarilo svoje družine in domove po večini na Bledu. Med sinovi je Francelj služil kot vojak v srbski dobrovolj- ski diviziji v Dobrudži, nato služboval v Za- grebu in končno užival pokoj na Bledu. Za zasluge v vojski si je prislužil visoka odliko- vanja Belega orla z meči in Karadjordjevo zvezdo z meči. Anton je bil poštar in je kon- čal nesrečno na Bledu, najmlajši Ciril pa je bil pravi vseved. Šolal se je v Parizu, nato pa se je preživljal na Bledu. Gostinstvu in turizmu pa so se posvetile njegove hčerke. Tega si je sam želel in jim oskrbel tudi izobrazbo. Francka Florjančič je skrbela za njegove hotele na Rečici, pozne- je za Kendove, in Marija, poročena z Ivanom Kendo, sta bili med vojnama nosilki blejske- ga turizma. Obe pa sta nesrečno končali. Lahko bi zatrdili, da sta pri vsem svojem premoženju — nad polovico blejskega go- spodstva ostala brez strehe, brez svoje po- stelje. Lojzka, poročena z Bratino, je začela v Sofiji pri Kendovih, nato živela v Beogra- du, po vojni pa gospodinjila na številnih po- slaništvih po Evropi, sodelovala v raznih upravnih organih, ki so se ukvarjaU s turiz- mom, znašla se je tudi na Golem otoku, nato pa živela v Ljubljani. Kot vidimo, je Peternel posnemal takratne kmetske družine, ki so bile v glavnem boga- te potomcev. Poskrbel je tudi za njih vzgojo in šolanje, žal pa niso vsi uspeli, tako kot si je želel. Niso pa tudi kazali tiste zagnanosti, volje in tudi najbrž ne talenta za javno udejstvovanje, kot je bilo to lastno njemu. Seveda pa so bile tudi razmere kaj drugačne. 104 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 Zakaj vse te vrstice o Jakobu Peternelu? Na Bled je prišel kot mlad urar povsem neznan, pa tudi blejske razmere in ljudje mu niso mogli biti kaj prida znani. Navkljub temu se je tako hitro uveljavil. Zgodaj je spoznal prednost naravnih danosti Bleda pa njegove okolice in to je znal tudi izkoristiti. Bled naj bi postal enakovreden tedaj že raz- vitim letoviščem monarhije. To je bil njegov cilj in temu se je tudi približal kar v pre- cejšnji meri. Ta njegova iniciativnost in iznadljivost, pa tudi hrabrost so ga pripeljale do županskega mesta. Tu je vzdržal kar 12 let, postal orga- nizator blejskega turizma in načeloval vsem turističnim organizacijam, ki so jih že takrat poznali in niso bile nepomembne, kot to lahko vidimo še danes. Zavedal se je, da Bled ne potrebuje le hotele, ampak tudi komunal- no opremo, šolo, starostni dom. Kot narodnjak je osnoval blejskega »Soko- la« v letu 1908, bil njegov prvi načelnik, prav tako pa je načeloval tudi blejskim gasilcem. Ob izgradnji turške železnice je prejel visoko odlikovanje zlati križec za zasluge. Zal pa moramo omeniti dvoje, kar je bilo le v škodo kraja. Prezgodaj se je umaknil z javnih tri- bun, saj mu načrtov še ni zmanjkalo. Vse kaže, da je bil glavni razlog prezgodnja smrt njegove žene. Njegovi potomci, v prvi vrsti sinovi, niso šli po njegovi poti, niso mu sledili. Drugače pa njegove hčerke. Bile so v vrtincu blejskega turizma, le da so objektivne in subjektivne sile preprečile uspeh, kot si ga je on zami- šljal. Sicer pa je tudi sam naznanjal, da go- stincem ni najbolje postlano. Sicer pa tak- šnih primerov ni manjkalo na Bledu tudi v poznejšem času. Kot še mnogi drugi blejski gostinci je tudi Peternel priživljal svoja zadnja leta v pre- cejšnji osamljenosti in oddaljenosti, pozabljen od vsega javnega dogajanja na Bledu. Zal je to blejska posebnost. OPOMBE 1. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Go- renjsko, Kranj: — Zapisniki občinskih sej Žu- panstva Bled, 1894 do 1906. — Zapisniki sej zdraviliške komisije na Bledu, 1903 do 1914. — Gostilničarski vestnik, Ljubljana, 1912, št. 10. — Poročilo o gradnji cerkve na Bledu. — 2. Dr. A. Ferjančič, Bled v prozi, Ljubljana (brez letnice izdaje). — 3. Izpiski iz rojstne knjige in poročne knjige. Matični urad Bled. — 4. Spela Janežič, roj. Florjančič, osebni spomini. Bled. ZASEBNA ZBIRKA O SOŠKI FRONTI JAKA CIGLAR KAKO IN ZAKAJ SEM PRiCEL ZBIRATI Zbirateljstvo je čudna stvar. Verjetno je v človeku ta strast že, ko se rodi. Od nekdaj sem nekaj zbiral. Naj je bilo karkoli, le da sem imel svoj zaklad, ki sem ga lahko obču- doval. Po svoje je bilo to otroško obdobje le- po, spoznaval sem tako lahko stvari, ki so drugim ostale skrite, neznane. Z doraščanjem pa se je pojavila želja po novih kvalitetah. Izbirčno sem usmerjal svo- je zbirke v kakovost, v oženje zbiratelj skih področij, vendar bi težko rekel, da me je ra- zen predmetov samih kaj drugega privlačilo. Zal mnogo zbirateljev na tej ravni tudi osta- ne. Ko pa sem odkril, da se za vsakim pred- metom skriva njegova življenjska doba, čas v katerem je nastal in bil uporabljen, se mi je odprl nov svet, bogatejši od predmetov samih. Seveda tak pristop spremeni način zbiranja celo do take mere, da postane zSir- ka za zunanjega opazovalca neugledna in nehomogena. In prav taka je moja »Soška fronta«. Natančno se še spominjam trenutka, ko se je porodila želja zanjo. Pred dobrimi pet- najstimi leti sem počival vrh Batognice, na ploski gori, ki dela družbo Krnu. Prevrtani skalni skladi, na gosto poškropljeni z rjavi- mi lisami rjastih železnih drobcev, so pričali o nečem groznem, kar sem tedaj lahko le slutil. Šola me je pred mnogimi leti sicer skušala seznaniti z množico zgodovinskih dejstev, a žal tistih, o slovenski zgodovini, je bilo bore malo. Tako sem z nejasnimi mi- slimi odtaval z Batognice v dolino. Doma sem takoj odšel v knjižnico. Meses- nelova (Hmelakova) Soška fronta mi je prva razkrila nesluteno tragedijo tega, tako lepega predela slovenske zemlje. Knjigo sem bral KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 105 tako vneto, kot v mladih letih Karla Maya. Zbirka je potem pričela nastajati sama od sebe. Razglednice, fotografije, zemljevidi, od- likovanja, znaki, orožje, vse to je začelo kot mozaični kamenčki spopolnjevati sliko o so- ški fronti. Poleti sem začel obiskovati frontne odseke od Rombona pa vse do morja, a o tem kaj več kasneje. Istočasno sem odkril doma in daleč po svetu vrsto ljudi, ki jih to področje tudi privlači. Neverjetno, koliko nas je. To- liko, da nam je uspelo ustanoviti celo društ- vo »Mali vojni muzej« s sedežem v Bohinjski Bistrici. To društvo združuje vse, ki jim je pri srcu vojna zgodovina slovenskega naroda. Izdajamo svoje glasilo, ki zaradi finančnih težav izhaja sicer neredno in poredko, vendar je mogoče v njem najti marsikaj, kar je celo profesionalnim zgodovinarjem novo in nezna- no. Tako, to je v kratkem vse o tem, kar me je napotilo zbirati mojo »soško fronto«. Za vse klasične zbirke je značilno, da po- stajajo s časom popolnejše, vedno bolj kom- pletne. Tega o svojem področju ne morem trditi. Iz leta v leto, ko želim globlje prodre- ti v to obdobje, ugotavljam nove praznine, ki jih skušam nato zapolniti. Vedno bolj pa spoznavam, da popolnost zbirke ne bom nikoli dosegel in da je prav v tem čar to- vrstnega zbiranja. Želim si pa, da bi nekoč iz takih privatnih zbirk, ki jih je v Slove- niji več, nastala ena zbirka (mogoče v Gorici), ki bi lahko pokazala zanamcem, da je tudi obdobje 1915—1918 bilo pomembno in za slovenski narod spomina vredno. KAKO SPOZNAVAM SOSKO FRONTO Preden pričnem naštevati, kaj vse mi je uspelo zbrati, moram zaradi pristnejšega razumevanja opisati, kako skušam spoznavati soško fronto in kateri viri mi o njej največ povedo. Zanesljivo je najlepši način seznanjanja s soško fronto raziskovanje na terenu, po za- puščenih kavernah in bojiščih. Ze od nekdaj rad hodim v gore. Ta moj konjiček pa me je pognal z markiranih poti na brezpotja, iz udobnih planinskih koč v kaverne, kjer sem v spalni vreči preživel marsikatero noč. Omo- gočil mi je, da sem spoznal gore s plati, ki mi je bila neznana, pokazal mi je naravo ta- ko, kot je bila nekoč — neomadeževano, po- magal mi je, da sem se seznanil z domačini teh gora, da so me sprejeli za svojega, kot enega od »železarjev«, ki so med vojnama tavali tod in tovorih v dolino kovino, da jo zamenjajo za polento in sol. Ne nameravam naštevati vseh vrhov in grap, koder je potekala frontna linija od Rombona, preko Krna, Tolmina, vse do Go- rice in še dalje, po naši ter italijanski strani do morja. Vedno znova se vračam tja in pol- nim nahrbtnik z železjem, fotografiram vse, kar se je še ohranilo, saj iz leta v leto ne- usmiljeno propadajo spomeniki, napisi, na- grobniki, ki so jih vojaki postavili sebi v spomin, mogoče pa tudi nam v opomin. Cez mesece vzamem doma v roke košček železa, ki je sedem desetletij samevalo kje na strmem prodišču in lahko podoživljam ne le občutke nekoga, ki je to prodišče bra- nil v snegu, vetru in grmenju topov z ene in druge strani, temveč tudi vse lepe trenutke mojih planinskih potepov. Resnega zbiranja si ne morem predstavljati brez dobre in obširne literature. Te je res veliko, predvsem iz Avstrije in Itahje. Pri nas so šele zadnjih petnajst let posvetili ne- kaj več pozornosti temu času. Slabost vseh Tako je videti v moji zbirki ostanke nekdanjega soškega bojišča 1061 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1937 teh knjig pa je, da le zgodovinsko obdelu- jejo bitke in večje enote, zanemarjajo pa človeka. Obenem je vsaka s svoje strani pro- pagandno obarvana ter o istih stvareh raz- lično govori. Te knjige so tudi polne drobnih napak, ki so posledica piščevega nepoznava- nja, terena, posameznih orožij in takratnega načina vojskovanja. Živih borcev s soške fronte je zelo malo, vendar je tudi tem redkim čas zbrisal večino spominov na minula leta bojevanja ali pa so pričevanja z leti izgubila na dokumentarni vrednosti in jim zato ni mogoče več zaupati. Zato so pisma, razglednice in fotografije ter že redki dnevniki še edini verodostojni dokumenti, ki nam govore o mislih, skrbeh, težavah, strahu in vse preredkih veselih trenutkih največjega junaka na avstrijski in italijanski strani — navadnega vojaka. KAJ vse ZBIRAM Sprva sem zbiral vse, kar je dalo slutiti letnice 1914—1918. Kaj kmalu pa sem spo- znal, da propagandni material iz zaledja ne sodi v moje področje. Odstranil sem skodelice z likom cesarja, pravzaprav vse, kar je ide- aliziralo vojno in način vojskovanja in ni bilo direktno povezano s fronto. Tako predstavljajo sedaj večji del zbirke predmeti, ki so bili z vojakom na bojišču. Nekatere je celo sam izdeloval, zato so mi najbolj pri srcu, saj tudi največ povedo. Spominki s fronte. Koščki kovine, ki jih je nebo tako radodarno pošiljalo ob razstrelkih granat ali pa so ležali gosto posejani po boj- nem polju, so se v rokah spretnih vojakov kaj kmalu spremenili v uporabne predmete. Po- šiljali so jih domov kot majhen znak pozor- nosti, znak, da je misel na ljubljeno osebo, ki je tako daleč, še vedno živa. Mnogim je postal to vir skromnega zaslužka za liter vi- na, za nekaj cigaret. Prav zato jih cenim, saj izpovedujejo na svoj način, kako je vojak prebil del svojega prostega časa. Med najbolj značilnimi tovrstnirni izdelki so vaze iz medeninastih tulcev topovskih granat. Zanimivo je, da se enake oblike kot na soški fronti pojavljajo tudi na drugih bo- jiščih (Srbija, francosko-nemška fronta) ter se ponovijo zopet v drugi svetovni vojni. Drugo skupino sestavljajo črnilniki, pepel- niki, noži za odpiranje pisem, obtežilniki, ok- viri za slike in podobno. Domiselnosti pri izdelavi teh predmetov ni manjkalo. Posebna celota so frontni prstani. Večino- ma so izdelani iz aluminija (iz tempimih glav šrapnelnih granat) ali pa iz bakrenih obročev, ki so jih imele vse topovske grana- te. V košček aluminija je bilo najprej treba Italijanski bajonet vkiešften med korenine izvrtati luknjo, nato pa piliti in gladiti nasta- li obroček do dokončne oblike. Površino so večinoma krasili z vtolčenimi ali vrezanimi letnicami, vgraviranimi okraski in monogra- mi. Zahtevnejše pa je že bilo vstavljanje ba- krenih koščkov v aluminij. Pomanjšani liki topovskih granat ali srčki so bili najbolj pri- ljubljeni motivi na teh kovinskih intarzijah. Med spominke lahko štejemo tudi ročno slikane razglednice. S tem poslom se niso ubadali le talentirani amaterji, temveč tudi priznani slikarji. Za gotovo je med njimi prednjačil naš Hinko Smrekar, ki je v svoji avtobiografiji »Hinko Smrekar — črnovojnik« to tudi opisal. Enega teh njegovih originalov imam v zbirki in ga uvrščam med svoje najljubše predmete. Razglednice sem že prej omenil med viri. Zbiram jih tudi kot slikovno gradivo. Res je, da so nemško - avstrijske izredno propa- gandno obarvane, vendar so marsikdaj do- kumentarno zanimive. Posebej so mi pri srcu domače, ki so jih slikali naši najboljši umet- niki tistega časa (Gaspari, Smrekar, Koželj). Kaj več je mogoče o njih prebrati v članku mojega prijatelja Janeza J. Svajncerja.* Do- kumentarno vrednost imajo predvsem raz- glednice — fotografije posameznih delov fronte in prizorov z bojnega polja. Za njihovo izdajo so večkrat poskrbele enote same, saj so bile iskan spominček, obenem pa tudi pro- pagandni material. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 107 i Osebne jotograjije so tesno povezane z raz- glednicami. Vojaki so jih v veliki meri tudi za to uporabljali. Zanimivo je opazovati, ka- ko se je iz leta v leto spreminjal stil foto- grafiranja. Sprva toge podobe posameznikov in skupin so kaj kmalu zamenjale slike spro- ščenih in razgibanih prizorov »starih« bor- cev. Prav te iz let 1917 in 1918 najpristneje pokažejo duh časa. Med prvo vojno se je močno razvila ama- terska fotografija. Predvsem so se s tem uk- varjali premožnejši oficirji in nam tako za- pustili mnogo izjemnih dokumentov. Zelo rad vzamem take fotografije s seboj na teren in poizkušam poiskati točko, s katere je bila posneta, nato pa, sedaj po sedemde- setih letih, ponovim posnetek. Profesionalna fotografija je med prvo sve- tovno vojno postala nepogrešljiva. Uvajanje aviacije v oborožitev je omogočilo tudi zrač- ne posnetke. Le tako je bilo mogoče izdelati natančne bojne zemljevide. V zbirki imam dva albuma fotografij le- talske enote s Krasa (K. u. k. Fluggeschwader I). Prvi prikazuje letala, letalske dele, oboro- žitev, vse mogoče izboljšave na letalih, drugi Karikatura — avtoportret Hinka Smrekarja pa je poln posnetkov fronte iz zraka, pred- vsem soške. Izredna kvaliteta fotografij ter dokumentiranost posameznih posnetkov (dan, ura in višina snemanja) omogočajo verodo- stojno rekonstrukcijo frontne linije na dana- šnjem terenu. Sama zgodba, kako sta oba albuma priro- mala v mojo zbirko, je zanimiva. Anonimni prodajalec je imel že kupca iz inozemstva, a je raje albuma prodal doma, verjetno celo po nižji ceni. Vesel sem, da sedaj, predvsem po njegovi zaslugi, krasita mojo zbirko. Odlikovanja so priljubljeno področje zbi- ranja, vendar jih ne bom opisoval, ker so v literaturi že strokovno do potankosti ob- delana. Rad pa jih imam v svoji zbirki, po- sebno tista za hrabrost, ker nosi vsako v se- bi skrito zgodbo o junaštvu, trpljenju in sa- mopremagovanju. Zato tudi nobenega, kljub zunanji enakosti ne gledam kot dvojnika in vsa uvrščam v svojo zbirko. Prav tako sem vesel vsake italijanske polkovne, brigadne ali divizij ske medalj ice, saj večina njih nosi vpisana imena slovenskih krajev — tedaj krvavečih bojišč. Najbolj pa sem vesel odli- kovanj, za katera vem, kdo jih je nosil, zakaj jih je dobil, sploh pa, če dobim zraven še fo- tografijo lastnika s temi odhkovanji na pr- sih. Zal pride v mojo zbirko večina odliko- vanj z menjavami in je njihova zgodba za vse večne čase izgubljena. Znaki so bili med avstro-ogrskimi vojaki prav tako priljubljeni kot pred nekaj leti pri nas značke. Ce pustim ob strani tiste lepe, emajlirane, propagandne znake, ki jih je bilo mogoče kupiti v zaledju, moram vsekakor omeniti veliko skromnejše, po večini ploče- vinaste frontne znake, ki so krasUi vojaške čepice. Predstavljali so slike vladarjev in vojskovodij, rodove vojske, posamezne vo- jaške enote, bojišča, na katerih so se te eno- te borile in podobno. Bilo jih je mnogo, ko- liko, tega ne vem, ker ni še nobenega kata- loga, ki bi jih v celoti naštel in opisal. O ti- stih, ki so za nas, Slovence, pomembni, je že nekaj malega napisano.® Priznati pa moram, da me je stalo mnogo truda, da mi je uspelo v petnajstih letih zbrati okoli štiristo različ- nih znakov. Vojaška oprema je najbolj pestro in ši- roko področje mojega zbiranja. Uniforme so za sedaj le sanje, ki mi jih ni uspelo uresničiti. Malo jih je ostalo, zahte- vajo pa tudi veliko prostora in skrbno nego. Imam le klobuk italijanskega alpinca, naj- den je bil pod Batognico. Lažje je dobiti kovinaste predmete, ki so krasili uniforme. Gumbi, oznake s kap, oz- nake činov in rodov z ovratnikov, oznake 1081 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 specialistov posameznih vojaških veščin, vse to je mogoče privlačno urediti, da skupaj z odlikovanji in znaki oblikuje pestro ce- loto. Vojaške opreme si ni mogoče zamisliti brez čelade. Avstrijska, nemška in italijanska mi že visijo na zidu, italijanska jeklena če- lada arditov (Farina) pa je še vedno moja neizpolnjena želja. Do strelnega orožja čutim od nekdaj od- por. Zato imam le nekaj zarjavelih puškinih cevi, najdb z bojnega polja. Te uničene mi pomenijo več, kot če bi imel lepe nove pu- ške. Značilnost bojev ob Soči so bili spopadi na nož. Ta način bojevanja predstavlja zbir- ka bajonetov in jurišnih nožev, a tudi tu imam raje tiste rjaste, zlomljene, najdene na bojišču. Zanimivo je vedeti, kako so se lepo in bogato oblikovani bajoneti v dveh vojnih letih spremenili v navaden, zavit in ostro nabrušen kos železa, njegovo morilsko poslanstvo pa je ostalo isto. Temu hladnemu orožju moram dodati še buzdovan, najden pod Krnom, saj ta najbolj jasno priča o gro- zovitosti bojev. Tudi čutarice so pomemben, čeprav mi- roljuben del vojakove opreme. Italijanske, starejše lesene in novejše ploščate, pločevi- naste ter avstrijske emajlirane in alumini- jaste spodbujajo domišljijo. Kolikokrat so bile v vročini prazne, kolikokrat pred napa- dom napolnjene z rumom? Njim je posvečen verz Bošnjakov: »Nema ruma, nema šturma!«. Med čutaricami imam tudi najdbo, majhno kepo zvite aluminijaste pločevine. Našel sem jo na Batognici. Le skrbno oko lahko ugotovi, da je bila to nekoč avstrijska čutarica, potem dokaz silovitosti obstreljevanja te gore. Pipa je bila nekoč nepogrešljiv del voja- kove opreme. Najlepše so parcelanaste, z barvito sličico, z napisom polka, v katerem je vojak služil, z njegovim imenom in po navadi s hudomušnim verzom. Težko jih je najti, zbrati pet ali šest pa je že prava umet- nost. Najdbe s terena so sicer neugledne, ven- dar meni zelo drage, odkar sem dojel njiho- vo govorico. Skrivenčeno železje, izgubljeni ali odvrženi majhni predmeti, skriti globoko v kavernah, povedo veliko o življenju na bojni črti. S potrpežljivim restavriranjem jim je mogoče vrniti nekdanjo privlačnost. Ob njih se mi sprosti domišljija, z njimi zno- va doživljam trenutke, ki so minili pred se- demdesetimi leti. Zal je marsikatera najdba že tako slabo ohranjena, da se je ne bi več dalo prenesti v zbirko, ker bi dokončno raz- padla, niti je ni več mogoče restavrirati. Tako raje fotografiram tak predmet, ga pre- merim in opišem ter ga pustim, kjer sem ga našel. Seveda pa je potrebno pri zbiranju teh predmetov biti previden. Neaktivirane to- povske granate so res privlačne, a jih je bolje pustiti pri miru. Z leti so lahko zaščit- ni mehanizmi prerjaveli ali pa so pod vpli- vom vlage in staranja nezaželene kemične reakcije tako granato naredile nevarno. Po- trebno je vedeti, da leže med granatami tudi plinske in da je v njih bojni strup kljub minulim desetletjem še vedno nevaren. Na vsak način pa se je treba izogniti tudi razstavljanju topovskih in ročnih granat. V opozorilo kroži ob Soči še mnogo zgodb o »železarjih«, ki jih je kljub natančnemu po- znavanju vseh vrst granat razneslo ali po- habilo. Sicer pa se mi kljub temu, da sem se vedno odrekel nevarnim najdbam, ni nikoli pripetilo, da ne bi bil na koncu poti po hri- bih nahrbtnik poln in neusmiljeno težak. Za zdaj mi je najljubša najdba s terena italijanski bajonet, ki je obležal na bojišču. Preko njega je zrastlo drevo, kasneje odmr- lo in padlo. Tako je bajonet zopet prišel na površje, vraščen med korenine. Skupaj z njimi ga imam v svoji zbirki. S tem bi bilo o zbirki v glavnem vse po- vedano. Je sicer še vrsta drobnarij, ki jo dopolnjujejo: filatelija na zasedenih ozem- ljih, propagandne nalepke, izdelki vojnih ujetnikov, vse vrste vojaških dokumentov, podobice, natisnjene v spomin na padle, do- kumenti ter fotografije o vplivu fronte na zaledje (o izgnancih, o zaplembi cerkvenih zvonov) in še in še. Preveč je vsega, da bi to lahko opisal v enem mahu. Zato sem predstavil le jedro svoje zbirke, področja, ki so mi najbližja. Čudna in nenavadna je ta moja zbirka. Ni lepa, ni dragocena, a vendar me osrečuje. Navezal sem se nanjo kot na dobrega pri- jatelja. Uči me, veliko mi pove, toliko, da bom nekoč mogoče spoznal življenje in misli navadnega vojaka, ki je pustil ob Soči dve leti in pol življenja ali pa se odtod sploh ni več vrnil. OPOMBE 1. Janez J. Svajncer: Slovenske vojne raz- glednice v prvi svetovni vojni. Kronika 1985/1, str. 41—49. — 2. Janez J. Svajncer: Slovenski polki in njihovi znaki v prvi svetovni vojni, CZN 1981/1, str. 117—134; Jaka Ciglar: Najsta- rejše značke z motivi slovenskih gora. Planin- ski vestnik 1986/1, str. 17—19. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 109 : POSVETI IN ZBOROVANJA ZGODOVINA V KRAJEVNIH ZBORNIKIH III. POSVET, 4. JUNIJA 1987 NA GRADU SNEZNIK Občina in Kulturna skupnost Cerknica, uredništvo Notranjskih Ustov, Kronika, ča- sopis za slovensko krajevno zgodovino, in sekcija za krajevno zgodovino pri Zvezi zgo- dovinskih društev Slovenije so 4. junija 1987 na gradu Snežnik organizirali III. posvetova- nje z naslovom Zgodovina v krajevnih zbor- nikih (I. posvet je bil leta 1979 v Novi Go- rici, II. pa leta 1981 v Grosupljem). Posveta se je udeležilo 25 predstavnikov uredniških odborov krajevnih zbornikov in nekateri av- torji člankov za zbornike. Uvodna razmiš- ljanja sta pripravila dr. Vasilij Melik in Mar- jan Drnovšek. Dr. Vasilij Melik je podal zgodovinski pre- rez slovenskega krajevnega zgodovinopisja. Ugotovil je, da ima slovensko krajevno zgo- dovinopisje že skoraj 300-letno tradicijo, saj je glavna odlika Valvasorjevega dela obilica podatkov o slovenskih krajih. Bolj načrtno se je slovensko krajevno zgodovinopisje zače- lo razvijati od osemdesetih let 19. stoletja dalje. Na eni strani so nastajale zgodovine posameznih župnij, ki so jih pisali duhovni- ki, na drugi strani pa so se zlasti učitelji uk- varjali z zgodovino krajev, v katerih so služ- bovali. Med precejšnjim številom krajevno- zgodovinskih del je po mnenju dr. Melika najkvalitetnejša Zgodovina mesta Kranja, ki jo je napisal dr. Josip Zontar in je izšla v Kranju leta 1939. Kasneje so se zgodovin- skim opisom krajev pridružili še opisi kra- jevnih društev in podjetij. Za obdobje nekaj zadnjih desetletij so značilni številni kra- jevni zborniki, v zadnjem času pa tudi iz- dajanje razglednic slovenskih krajev. Pregled slovenskih krajevnih zbornikov pokaže zelo široko vsebinsko zasnovo, saj članki v njih posegajo vse od geologije, na- ravoslovja, etnologije, umetnostne zgodovine in zgodovine do opisov najnovejših dogajanj na območju, kjer zborniki izhajajo. Prav pe- strost vsebin po mnenju dr. Melika zagotav- lja širok odmev zbornikov med prebival- stvom. Po kratki analizi zgodovinskih prispevkov v zbornikih je dr. Melik nakazal nekaj te- matskih sklopov, ki bi jih bilo vredno ob- delati v krajevnih zbornikih kot npr.: — zgodovinski orisi posameznih rodbin (plemiških, meščanskih in kmečkih), — objava spominov, dnevnikov, šolskih in župnijskih kronik s kritičnim dopolnilom. — krajevni nacionalni odnosi npr. v 19. in 20. stoletju. Marjan Drnovšek je pripravil teze o po- menu arhivskega gradiva za pripravljanje krajevnozgodovinskih prispevkov za krajev- ne zbornike. Opozoril je na dejstvo, da kljub včasih neupravičenemu posploševanju velja, da arhivsko gradivo uporabljajo predvsem avtorji, ki so po strokovni izobrazbi zgodo- vinarji. Mnogo manjša pa je uporaba arhiv- skega gradiva pri avtorjih, ki se le ljubitelj- sko ukvarjajo s krajevnozgodovinskimi raz- iskavami. Velja tudi ugotovitev, da se za starejše obdobje arhivsko gradivo proučuje mnogo temeljiteje kot pri temah za novejše obdobje. To je pretežno pogojeno z dejstvom, da je za starejše obdobje ohranjenih nepri- merno manj podatkov kot za novejše in naj- novejše čase, ko imamo ob obilici arhivske- ga gradiva še mnogo časopisnih, memoarskih in ustnih virov. Vse to in tudi spoznanje, da za sodobnejše obdobje arhivsko gradivo v precejšnji meri še ni urejeno, kar nekatere avtorje pri njihovem raziskovalnem delu od- vrača od uporabe arhivskega gradiva. Dr- novšek je opozoril tudi na citiranje in me- nil, da opustitev raziskovalnega aparata in slabo citiranje največkrat dokazujeta slabo poznavanje literature in zgodovinskih virov. Hkrati pa njuna opustitev močno zmanjšuje resničnost in verodostojnost zgodovinskih raziskav. Dotaknil se je tudi odnosa med krajevnimi zborniki in zgodovinskimi arhivi kot strokovnimi institucijami. Ugotovil je, da zborniki, ki v sorazmerno velikem številu pridejo med ljudi, krepijo pozitiven odnos do ostalin preteklosti, s tem pa tudi do ar- hivskega gradiva. Številni ljudje, zlasti iz kmečkega pa tudi iz drugega družbenega okolja, hranijo doma dokumente, ki pričajo o zgodovini njihovih domačij in krajev. Pri pripravljanju prispevkov za krajevne zbor- nike avtorji pogosto zbirajo gradivo na te- renu. To je po eni strani dobro, po drugi pa tudi slabo. Dobro je, če potem zbirke do- kumentov pridejo v zgodovinski arhiv in jih lahko celo še kompletirajo, slabo pa je, če se pri zbiranju gradiva razbijejo celote tega gradiva in niso redki primeri, da se take zbirke založijo pa tudi izgubijo. Podobno kot dr. Melik se je tudi Marjan Drnovšek zavzemal, da bi krajevni zborniki objavili posamezne vsebinsko in oblikovno no; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 pomembne dokumente, ob tem pa na noben način ne bi smel manjkati kritični aparat, saj le dokument, ki je postavljen v prostor in čas, lahko tudi zaživi v svoji dokumentarno- sti. Avtor je tudi menil, naj bi v članstvo uredniških odborov krajevnih zbornikov vključiU arhiviste z njihovega območja, saj glede na ohranjenost gradiva lahko svetujejo pri izbiri zgodovinskih tem. Na koncu razmišljanja se je Marjan Dr- novšek dotaknil še razmerja med krajevnimi zborniki in Kroniko, časopisom za slovensko krajevno zgodovino. Menil je, da bi bilo zelo koristno, če bi uredniški odbori zbornikov zbornike pošiljali na uredništvo časopisa Kronika, da bi sodelavci revije lahko pripra- vili poročila in recenzije zbornikov in jih objavili v reviji. Isto načelo bi moralo ve- ljati tudi za edicije, ki izhajajo ob obletnicah krajev in dogodkov. Na koncu je povdaril nujno potrebo po izmenjavi izkušenj med uredniškimi odbori krajevnih zbornikov in uredniškim odborom Kronike ter člani sek- cije za krajevno zgodovino pri Zvezi zgodo- vinskih društev Slovenije. Tudi razprava je pokazala na nekatere probleme, s katerimi se srečujejo uredniški odbori krajevnih zbornikov. — France Adamič (Zbornik občine Grosup- lje in Zbornik za naravoslovje in tehniko pri Slovenski matici) je podal historiat Zbornika občine Grosuplje. Opozoril je na pomen, ki ga imata v zbornikih objavljena kronika do- godkov in bibliografija del o Grosupljem, ki so nastala med izidom dveh zaporednih zbor- nikov. Glavna težava Zbornika občine Gro- suplje pa so pisci člankov, saj se je večina intelektualnega potenciala občine preselila v Ljubljano, tako da morajo k pisanju priteg- niti ljudi iz drugih krajev, ki pa se sicer ob- časno ukvarjajo z grosupeljskim območjem. — Gustav Grobelnik (Celjski zbornik) je predlagal, da bi prihajalo do stalnih izme- njav med krajevnimi zborniki, s čimer bi se uredništva seznanjala z vsebinskimi za- snovami posameznih krajevnih zbornikov. — Branko Marušič (Goriški letnik) je pov- darU velik pomen, ki bi ga imelo centralno zbiranje vseh slovenskih zbornikov pa tudi siceršnjih krajevnozgodovinskih tekstov. Zbi- rali naj bi tudi publikacije v italijanskem in nemškem jeziku za kraje, v katerih živijo Slovenci. — Mirko Stiplovšek (Domžalski zbornik) je poudaril, da imajo pri Domžalskem zbor- niku zelo koristno prakso poprejšnjih posve- tov z avtorji, na katerih predstavljajo os- novne poteze svojih bodočih prispevkov za zbornik. Menil je, da morajo zborniki, če ho- čejo doseči odmev med ljudmi, obsegati raz- lična tematska in časovna področja. Pouda- ril je, da za krajevno zgodovino vlada že ne- kaj časa veliko zanimanje, saj so že marsikje pripravljene kronike za širše območje ali le za posamezne kraje, zainteresirane pa so tudi delovne organizacije, saj se s krajevnozgodo- vinskimi deli pokaže njihova tradicija. Opo- zoril je tudi na načine financiranja krajevnih zbornikov in poudaril, da je potrebno mno- go bolj pritegniti tudi občinske raziskovalne skupnosti, ki pretežno financirajo le raz- iskave s področja naravoslovnih znanosti. — Viktor Vrbnjak (Ruški zbornik. Svet med Dravo in Muro) je menil, da bi bila ob- java nekaterih farnih in šolskih kronik v krajevnih zbornikih zelo pomembna kot vir za preučevanje posameznih območij. Opozar- jal pa je na morebitne težave, če bi objavlje- ne kronike vsebovale tudi nekoliko delikat- nejša vsebinska področja- Poudaril je, da zla- sti za preučevanje starejših obdobij velja, da tudi vsi poklicni zgodovinarji niso vešči bra- nja in razumevanja starejših tekstov. Ljubi- teljske raziskovalce pa bi po njegovem mne- nju morali poklicni zgodovinarji opozoriti na metodologijo zgodovinarjevega dela. Prav zaradi tega je v začetku 20. stoletja Maribor- sko zgodovinsko društvo izdalo navodilo za pisanje krajevnih kronik. Ugotovil je, da bi sekcija za krajevno zgodovino morala opra- viti podobno pedagoško delo med ljubitelj- skimi pisci krajevne zgodovine tudi danes. Menil je, da so zborniki, ki imajo že daljšo tradicijo, včasih lahko tudi pretežno temat- sko zasnovani. — Kristina Šamperl-Purg (Ptujski zbor- nik) je poudarila pomembnost sodelovanja med uredništvi posameznih zbornikov. Za koncepcijo in izid zbornika pa je po njenem mnenju izredno pomemben izdajateljski svet zbornika in financer, ki včasih postavlja tu- di pogoje pri izboru tem in avtorjev. — Vinko Demšar (Loški razgledi) je opo- zoril na številne šematizme kot zelo po- membne vire za krajevnozgodovinske raz- iskave, a so ti še vedno veliko premalo upo- rabljeni. Opozoril je tudi na nejasne geograf- ske opredelitve območij, ki jih pokrivajo posamezni krajevni zborniki in je kot pri- mer navedel Notranjske liste. Kot pomem- ben prispevek za študij krajevne zgodovine je tudi on omenil župnijske kronike, ki ni- kakor ne pišejo samo o cerkvenih dogodkih v svoji župniji. — Dr. Vasilij Melik je poudaril, da so se deželne in pokrajinske meje skozi obdobja spreminjale in so predmet preučevanja po- sebne znanstvene panoge. — Janez Šumrada (Notranjski listi) je raz- ložil geografski pojem Notranjska, ki sta ga kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 111 do leta 1918 sestavljala okraja Logatec in Postojna. Pripadnost k Notranjski se je za- čela delno spreminjati zaradi razmejitve med Italijo in Jugoslavijo po koncu prve svetov- ne vojne, trenutno pa h geografskemu poj- mu Notranjska spada območje občine Cerk- nica, včasih pa še Logatec in Vrhnika. V na- daljevanju je tudi on govoril o odhodu in- telektualnega potenciala z Notranjskega v Ljubljano in druga večja mesta in je tudi za Notranjske liste značilno, da najdejo veliko sodelavcev prav v Ljubljani. — Lojze Bolta (Celjski zbornik) je opozo- ril na nevarnost tatvin zgodovinskih in kul- turnih spomenikov, ki so obdelani v krajev- nih zbornikih. Po končanem posvetovanju so si udeležen- ci posveta pod strokovnim vodstvom ogleda- li grad Snežnik. janez kopač POSVET O ZGODOVINI DOMŽALSKE OBCINE IN PERECIH PROBLEMIH KRAJEVNEGA ZGODOVINOPISJA DOMŽALE, 10. JUNIJA 1987 Skupščina občine. Kulturna skupnost in Občinska raziskovalna skupnost Domžale ter sekcija za krajevno zgodovino pri Zvezi zgo- dovinskih društev Slovenije so 10. junija 1987 organizirale posvet o zgodovini dom- žalske občine in o perečih problemih kra- jevnega zgodovinopisja. Organizacijsko delo obeh delov posveta je opravil dr. Mirko Stip- lovšek. V dopoldanskem zelo intenzivnem delu je po uvodnih nagovorih predsednika občinske skupščine Domžale Petra Primožiča in or- ganizatorja dr. Mirka Stiplovška trinajst av- torjev predstavilo glavne vsebinske črte svo- jih prispevkov za bodoči Domžalski zbornik. — Dr. Božo Otorepec je govoril o Domžalah v srednjeveških virih. Domžale se v različnih oblikah nekajkrat omenjajo v nekaterih li- stinah in urbarjih. Interesantna pa je bila Otorepčeva razlaga imena Domžale, kar po njegovem mnenju pomeni »Nesrečno vas«. — Dr. Ferdo Gestrin je statistično obde- lal srednjeveška vaška naselja v današnji domžalski občini. Ugotovil je, da je v sred- njem veku nastala približno ena tretjina se- danjih občinskih vaških naselij. — Mirina Zupančič je govorila o gradovih na domžalskem in moravškem območju. Pou- darila je, da je bila pred nekaj leti naprav- ljena temeljita študija vseh gradov na tem območju, ki pa zaradi zelo slabe družbene skrbi zanje propadajo. — Dr. Ignacij Voje je predstavil dva do- kumenta o domžalski soseski iz konca 16. sto- letja in domžalski del kartografskega po- snetka iz 18. stoletja. Ti posnetki so bili na- rejeni za vojaške potrebe, zato imajo na- tančne oznake cest, potov, razdalj in relief- nih značilnosti ozemlja. Označeni so tudi strateško pomembni objekti (npr. mostovi itd.). — Ema Umek je pripravila razpravo z na- slovom Domžalsko območje v luči katastr- skih zapisov, ki predstavljajo osnovo za to- pografske študije posameznih zemljiških go- spostev. — Dr. Jože Zontar je podrobneje obdelal zemljiško gospostvo Krumperk. Predstavil je razvoj krumperške posesti in njeno struk- turo. — Majda Zontar je pripravila razpravo z naslovom Kulturna in telovadna društva v Domžalah in okolici do prve svetovne vojne. Društveno življenje je bilo tudi na domžal- skem območju zelo živahno in je pomembno vplivalo na nacionalno zavest prebivalstva. — Dr. Vasilij Melik je predstavil voUtve in volilne rezultate v Domžalah v preteklosti in nazorno prikazal nekdanjo volilno geome- trijo in različne načine volitev. — Dr. Miroslav Stiplovšek je preučeval razvoj novih industrijskih panog na domžal- skem in mengeškem območju v obdobju od leta 1918 do 1941. V tem času je zamirala slamnikarska industrija, nastajala pa so nova industrijska podjetja, npr. papirna, tekstil- na, sanitetna, usnjarska, živilska, lesna itd. — France Filipič je govoril o strogo kon- spirativnih zvezah, ki jih je leta 1930 na Domžalskem imela KPJ. Gre za povezave domačih domžalskih komunistov med seboj, kakor tudi za povezave s komunisti v drugih krajih. 112 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 — Dr. Tone Ferenc je predstavil značil- nosti razvoja ljudske oblasti med NOB na domžalskem območju, ki se je najbolj poka- zala z volitvami v narodnoosvobodilne odbo- re. — Zora Torkar je podrobno prikazala par- tizanske bolnišnice na domžalskem in mo- ravškem območju skozi vse obdobje druge svetovne vojne. — Peter Primožič, predsednik občinske skupščine Domžale, pa je za zaključek podal strnjen pregled razvoja domžalske občine v obdobju od leta 1975 do 1985. Popoldanski del posveta v Domžalah v ok- viru sekcije za krajevno zgodovino pri Zve- zi zgodovinskih društev Slovenije je bil na- menjen osvetlitvi perečih problemov kra- jevnega zgodovinopisja. Težišče pogovora je bilo na problematiki krajevnega zgodovino- pisja pri preučevanju obdobja po osvobodit- vi. Dr. Dušan Nečak je v svojem referatu po- drobneje analiziral krajevno in tematsko po- kritost krajevnozgodovinskih raziskav za to obdobje. Ob tem je zgoščeno podal tudi os- novne bibhografske podatke in nakazal nuj- nost po temeljitejšem bibliografskem pristo- pu. Glede na dejstvo, da je veliko prispevkov s področja krajevnega zgodovinopisja objav- ljenih v številnih slovenskih krajevnih zbor- nikih, je France Benedik pripravil natančen pregled zbornikov in je pokazal na pestrost člankov in razprav v njih. Letošnje leto je tudi 35-letnica povojnega izhajanja Kronike, časopisa za slovensko kra- jevno zgodovino, zato je glavni urednik re- vije Marjan Drnovšek osvetlil nekaj njenih temeljnih problemov in težav. Mednje vse- kakor sodi tudi skromno finančno stanje re- vije. Vsi trije prispevki s posveta o krajevnem zgodovinopisju bodo objavljeni v prihodnji številki Kronike. V razpravi je Janez Stergar opozoril na pomembna dela s področja krajevnega zgo- dovinopisja za obdobje po drugi svetovni vojni, ki so izšla pri zamejskih Slovencih. Opozoril je tudi na moderne tehnološke pri- pomočke, ki jih zgodovinarji pri svojem ra- ziskovalnem delu še zelo malo uporabljajo. Dr. Dušan Nečak je menil, da bi moral oddelek za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani študentom posredovati nekaj os- novnih znanj s področja računalniške in vi- deo tehnologije, saj se že dogaja, da zaradi modernih zapisov nekaterih vrst sodobnih virov raziskovalci ne znajo uporabljati. Marija Oblak-Carni je opozorila, da je tre- ba stremeti za tem, da raziskovalci začnejo raziskovati nekatera geografsko krajevno- zgodovinsko manj raziskana območja, kar bi moralo potekati s sodelovanjem regionalnih zgodovinskih društev in sekcije za krajevno zgodovino. Dr. Ignacij Voje je opozoril, da je precejš- nje število seminarskih in diplomskih nalog s področja krajevnrga zgodovinopisja, ki pa v precejšnjem številu niso objavljene. V zve- zi s permanentnim izobraževanjem učiteljev zgodovine pa je menil, da je najhitrejše in najcenejše izobraževanje študij člankov in razprav v strokovnih revijah in časopisih, ki pa jih precejšnje število šol nima naročenih. Po končani razpravi so si udeleženci po- sveta v prostorih domžalske knjižnice ogle- dali razstavo zgodovinskih publikacij, ki ob- ravnavajo dogajanja na območju domžalske občine. JANEZ KOPAČ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 113 POSVETOVANJE: NOVO MESTO V NARODNOOSVOBODILNI BORBI LETA 1941 Na pobudo novomeškega okrožnega odbo- ra aktivistov OF je Dolenjski muzej Novo mesto — oddelek NOB 1. junija 1987 organi- ziral posvetovanje na temo: »Novo meito v narodnoosvobodilni borbi leta 1941«. Udele- žilo se ga je preko trideset aktivistov okrož- nega odbora OF Novo mesto, od katerih je velika večina sodelovala tudi v sami razpra- vi in s tem dala svoj prispevek k uspešno iz- vedenem posvetovanju. Samo posvetovanje je bilo zamišljeno kot prispevek k obravnavi politične zgodovine novomeškega okrožja, ki jo želi pripraviti in v posebni publikaciji predstaviti Dolenjski muzej. Zajelo je obdobje priprav na NOB, leto 1941 in dogajanje do konca maja 1942, ko je nastalo veliko osvobojeno ozemlje in so bili ustanovljeni podokrožni odbori OF. Podlago za obravnavo te teme je predstav- ljal tekst, ki ga je napisal dr. France Hoče- var ob upoštevanju dostopnega zgodovinske- ga in spominskega gradiva. Cilj posvetova- nja je bü dopolniti to gradivo s prispevki nekdanjih borcev in aktivistov, tako da bi prišli do čimbolj dopolnjene in preverjene obdelave tega razdobja. Na Dolenjskem je bila iniciator in organi- zator narodnoosvobodilnega boja Komuni- stična stranka Slovenije, ki je leta 1941 sku- paj z drugimi naprednimi političnimi in nazorskimi skupinami ter posamezniki us- tanovila Osvobodilno fronto slovenskega na- roda in organizirala prve partizanske skupi- ne, ki so vodile oborožen boj proti okupa- torjem. V poletnih mesecih 1941 se je pre- bivalstvo Dolenjske množično vključilo v OF, ki je tako postala edina vsenarodna or- ganizacija. Na ruševinah bivše kraljevine Jugoslavije je zrastla nova revolucionarna politična organizacija, nova ljudska oblast in nova narodnoosvobodilna vojska, ki je sku- paj z ljudstvom vodila neizprosen boj proti okupatorjem in njihovim domačim zavezni- kom do popolne zmage in osvoboditve. Postavljalo pa se je vprašanje, kako ob- razložiti to zgodovinsko in revolucionarno prelomnico v življenju Dolenjske. Zakaj so se v letu 1941 s tako silo prebudili veliki revolucionarni potenciali v dolenjskih lju- deh? »To si ne moremo pojasniti z nenadnim spontanim izbruhom, katerega naj bi porodi- la stiska ljudi po prihodu okupatorja v de- želo. V resnici je to rezultat celotnega med- vojnega razvoja družbe in tudi še dlje sega- jočega zgodovinskega spomina ljudi, rezul- tat socialno ekonomskih razmer in subjektiv- nih sil, ki so delovale na Dolenjskem«, je v svojem referatu zapisal dr. France Hoče- var. Prav o tem pa se je tudi največ govorilo na omenjenem posvetovanju. Mnogi razprav- Ijalci so ugotavljali, da so bili dolenjski ljudje vedno dojemljivi za nove ideje in so sprejemali vse, kar je bilo naprednega. Ve- liko Dolenjcev je odhajalo v Ameriko, od koder so se vračali z naprednimi republikan- skimi idejami. Iz ruskega ujetništva so se vračali vojaki iz 1. svetovne vojne, ki so tam doživeli socialistično revolucijo ter se navzeli socialističnih idej, ki so jih razširjali po Do- lenjskem. Veliko vlogo je odigralo tudi uči- teljstvo, ki je pri mladini spodbujalo do- movinsko zavest in učilo ljubiti svojo domo- vino. Mnogi napredni levičarji so bili posla- ni na Dolenjsko po kazni, ker da je Dolenj- ska revna dežela in tam niso tako nevarni. Ustanavljala so se tudi razna napredna društva, organizacije in skupine, kot so So- kol, Društvo kmetskih fantov in deklet, Pro- sveta, krščanski socialisti (o katerih je bilo tudi veUko povedanega) in druga. Take razmere, to zavest, naprednost in enotnost dolenjskih ljudi pa je znala izkori- stiti Komunistična partija tako, da je vse napredne organizacije, skupine in posamez- nike združila, se jim postavila na čelo in jih s svojo dejavnostjo pritegnila v OF in pre- ko nje v narodnoosvobodilni boj in sociali- stično revolucijo. V vsem tem in pa v izredno slabih življe- njskih razmerah, v katerih je živel dolenjski kmet, ter tradicionalnem sovraštvu do Itali- janov pa je treba iskati vzroke, zakaj je OF na Dolenjskem našla tako plodna tla, da sko- raj ni bilo vasi, v kateri ne bi deloval odbor OF ali pa vsaj njeni zaupniki, in zakaj je bil v zimi 1941/42, ko je bil povsod po Slo- veniji upad partizanstva, tu na Dolenjskem njegov hitri vzpon, kar je bil, kot so pouda- rili mnogi govorniki, pravi fenomen. Na koncu posvetovanja so si bili vsi ude- leženci enotni, da je tako plodna in delovno uspešna posvetovanja potrebno organizirati tudi v bodoče za še naslednja obdobja NOB novomeškega okrožja do osvoboditve. Samo tako se bodo dogodki, ki so že precej od- maknjeni, lahko pojasnili in osvetlili tudi še tisti, ki so sedaj še zamegleni in ne popolno- ma jasni. S tem pa se bo tudi pripomoglo k hitrejši obdelavi zgodovine novomeškega okrožja. ZDENKO PICELJ 114 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 POSVETOVANJE: ŽUMBERAK IN GORJANCI MED NOB BRATSTVO IN ENOTNOST ROJENA V NEUSMILJENEM BOJU SKOZI STOLETJA ZGODOVINE Prebivalce Dolenjske, žumberškega gričev- ja in Bele krajine, Slovence in Hrvate, že od nekdaj niso motile ne meja, ne Kolpa, še manj preštevilni griči, na gosto posejani vse tja do hrvatskih ravnic. Združevali sta jih revščina in skupna misel o nenehnem boju za preživetje. Skupaj so stopili, ko jih je poklical Matija Gubec, strnili so se, ko jih je tlačila predvojna Jugoslavija, revolucio- narni duh teh ljudi pa je še posebej vzplam- tel med narodnoosvobodilnim bojem in so- cialistično revolucijo. Nikakršne meje niso po- znaU, nikakršnih razlik. Meja, bistra Kolpa, je le združevala. Bratstvo in enotnost na tem območju sta bila rojena in prekaljena v ne- usmiljenem boju skozi stoletja zgodovine. Nenehen boj za obstanek, socialne in na- rodne pravice na obeh straneh je pustil glo- boke brazde neljube zapuščine. Ljudstvo, od nekdaj navajeno na skromnost, je po vojni obstalo sredi opustošenja. Začeli so se izse- ljevati, ker ni bilo dela, saj tudi tovarn ni bilo. Ljudje so se preživljali predvsem s kmetijstvom, razvijali so se zlasti večji cen- tri. Cele vasi so ostale prazne, zapuščene. Decembra meseca 1978 so na srečanju bor- cev in mladine ustanovili skupnost spomin- skega območja Žumberak—Gorjanci. Usta- novljena je bila z namenom, da po vzoru sodelovanja obmejnega prebivalstva v pre- teklosti, posebno v obdobju NOB, nadaljuje z negovanjem in razvijanjem pridobitev NOB, istočasno pa s skupnimi napori zdru- ženih občin in širše družbene skupnosti oživi in pospeši družbenoekonomski razvoj tega manj razvitega območja. Po večletnih pripravah je uspelo skupšči- ni spominskega območja Žumberak—Gorjan- ci pripraviti v sodelovanju z Dolenjskim muzejem iz Novega mesta in pod pokrovitelj- stvom Slovenske in Jugoslovanske akademi- je znanosti in umetnosti v Novem mestu posvetovanje na temo Žumberak—Gorjanci med NOB, ki so se ga udeležili znani jugo- slovanski revolucionarji, borci, aktivisti, ge- nerali, narodni heroji in zgodovinarji. Po- svetovanje sta z dvema uvodnima referato- ma odprla Rade Bulat, ki je predstavil sode- lovanje in razvijanje bratstva in enotnosti med narodi in enotami NOV in POJ v času NOB na območju Zumberka in Gorjancev, in Zdravko Klanjšček, ki je govoril o pome- nu vojaškega sodelovanja slovenskih in hr- vaških partizanskih enot v NOB na tem ob- močju. Zatem pa je delo potekalo v dveh sekcijah. V prvi, kjer je bilo prijavljenih 24 referatov, so govorili o narodnoosvobodilni borbi in sodelovanju partizanskih enot na območju Zumberka in Gorjancev, v drugi, kjer je organizator prejel prav tako 24 pisnih prispevkov, pa o organiziranju vstaje, or- ganizaciji KPJ, oblasti in drugih družbeno- političnih struktur. Rade Bulat je v svojem 24 strani obsega- jočem referatu zapisal najprej nekaj o pr- vih začetkih boja v teh krajih leta 1941, na- to pa govoril o boju v Žumberku in Gor- jancih od pomladi 1942. leta naprej s pou- darkov na skupnem boju hrvaških in slo- venskih partizanov, na delovanju žumber- ško-pokolpskega partizanskega odreda in njegovega sodelovanja z Belokranjskim in Krškim partizanskim odredom, s posebnim odstavkom o bojih za Žumberak in Gorjance ter krepitvi sodelovanja v tem boju in ne nazadnje o sodelovanju kot nujnosti uspeš- nega boja v teh krajih. Med drugim je de- jal: »Ze od prvega dne razvoja NOB in so- cialistične revolucije naših narodov sta ime- la Žumberak in Gorjanci velik pomen za ustvarjanje, širjenje in utrjevanje vojaškega in političnega sodelovanja ter tudi za delo- vanje narodne oblasti, oskrbo in zdravljenje ranjenih borcev, za prehrano prebivalstva in narodne vojske. Na tem območju je bilo razvijanje in krepitev bratstva in enotnosti med hrvatskim, slovenskim in srbskim na- rodom največji prispevek za uspeh v osvo- bodilnem boju proti nemškemu in italijan- skemu okupatorju ter njihovim sodelavcem, ustašem in beli gardi. Takrat smo utrdili te- melje resničnega bratstva in utrli poti, ki danes v socialistični Jugoslaviji služijo na- daljnjemu negovanju in razvijanju skupne- ga življenja in socialističnega družbenega razvoja.« Kot je bilo za narodnoosvobodilni boj Slo- vencev zelo pomembno spoznanje, da niso osamljeni v tem boju, da so se dvignili pro- ti okupatorju vsi narodi Jugoslavije, pri če- mer je imelo zlasti močan vpliv dejstvo, da se tak boj bije v sosednji Hrvaški, tako je bilo za hrvaške napredne sile, ki so vodile boj proti okupatorju in proti lastni ustaški šovinistični kliki, izrednega pomena, da se narodnoosvobodilni boj uspešno razvija v Sloveniji. Zdravko Klanjšček je v svojem referatu poudaril: »To območje je postaja- lo čedalje bolj pomembno prav zaradi bliži- ne Zagreba. Tega se je zavedalo tudi vod- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 115 stvo KPJ oziroma njegov organizacijski se- kretariat, v katerem sta bila tudi Edvard Kardelj in Ivo Lola Ribar. Smatrala sta, da to območje omogoča dobro povezavo med hrvaškim in slovenskim prostorom ter spri- čo bližine Zagreba daje možnost zaščite ka- drov, ki se morajo umakniti iz mesta.« Na- dalje je poudaril, »da sta glede na strateški položaj območja Zumberak—Gorjanci obe nacionalni vodstvi spodbujali in krepili šir- jenje NOG na tem območju in sodelovanje slovenskih in hrvaških partizanskih enot; da je operativno sodelovanje slovenskih in hr- vaških partizanskih enot že v najzgodnejši dobi in ves čas vojne imelo izreden vojaški in tudi političen vpliv in zelo ugodne posle- dice, ki so krepile razvoj na obeh straneh; da so v organizaciji sodelovanja pogosto ob- likovali skupne operativne štabe hrvaških in slovenskih enot. To je z vojaške plati omo- gočalo učinkovitejše vodenje akcij, s politič- ne plati pa je poudarjalo enakopravnost v odločanju in poveljevanju. Tak način vode- nja je bil v skladu z usmeritvijo, naj bo bo- doča Jugoslavija skupnost enakopravnih in bratskih narodov, odnosi med njimi pa ne- kaj čisto drugega kot tisto, kar je kazala ustaška in četniška praksa«. Tradicionalna supnost iz preteklosti kot tudi vpliv KPS, sta botrovala, da so že v samem začetku vstaje na območju Bele krajine in zahodne- ga dela Zumberka nastajale prve borbene enote NOV mešanega sestava prebivalstva Zumberka, Bele krajine in Gorjancev. Tako je na primer leta 1942 formiran Belokranj- ski odred, sestavljen iz slovenskih in žum- berških partizanov. Samo v eni četi tega odreda je bilo preko trideset Zumberčanov in prav toliko Slovencev, tako da je bil prvi komandir te čete Zumberčan Janko Saja- tovič-Miki, politični komisar pa Slovenec Ja- nez Rodoš. Udeleženci posveta so ugotovili, da se je vse od polovice maja 1942, ko je preko KPS in KPH prišlo do prvih organiziranih sre- čanj med slovenskimi in hrvaškimi partizani in enotami NOV na Gorjancih, v rajonu Po- gane jame pa vse do osvoboditve naše de- žele odporu vodilo skupno ali pa v tesnem sodelovanju. Tako so bila na primer organi- zirana skupna taborišča, začasni skupni ope- rativni štabi in komande, vodene skupne bitke. V partizanskih bolnišnicah na tem območju so se zdravili hrvatski in slovenski partizani in prebivalstvo tega območja sku- paj. Zaradi visoke zavesti in hrabrosti pre- bivalstva in borcev je lahko to območje že v začetku leta 1943 postalo enoten svobodni teritorij, kjer so bile vezi med prebivalstvom, njegovimi voditelji in štabi vsakodneven in normalen pojav. Nobene ovire, ograde in razhčnosti jezika niso povzročale težav. Pre- bivalstvo in borci so govorili z istim jezikom v boju proti okupatorju in domačim izdajal- cem. Na plenarni seji posvetovanja so bile iz- rečene mnoge misli. V njih je zaznati iskre- na prizadevanja, da bi se dobro začeto stro- kovno preučevanje območja Zumberak—Gor- janci nadaljevalo, širilo, poglabljalo ter tako zares prispevalo k celotni strokovni predsta- vitvi njegove zgodovine. Razne znanosti bo- do morale razmisliti o svojih prispevkih. Na potezi so torej strokovna društva in strokov- ne ustanove na omenjenem območju. Se na- prej pa bo zelo pomembno tudi nadaljnje sodelovanje in pomoč obeh nacionalnih aka- demij znanosti in umetnosti. Morda bi bilo dobro premisliti o imenovanju posebne ko- misije za strokovno preučevanje območja Zumberak—Gorjanci pri skupščini spomin- skega območja, ki bi spodbujala, usklajevala in denarno podpirala tovrstno delo. Tako bi v prihodnjih letih zares lahko nadaljevali z zgodovinopisnimi, etnološkimi, arheološki- mi, kulturološkimi, umetnostnimi, ekonom- skimi in podobnimi posveti, z izdajo zborni- kov o teh posvetih oziroma ustreznih mo- nografskih del. Tako bi raznovrstne stroke veliko prispevale k poglabljanju samozave- danja ljudi iz obeh strani Kolpe o svoji last- ni in skupni zgodovini oziroma kulturi. Od tega pa je nemalokrat precej odvisno to, ka- ko si bodo znaU, če že ne danes, pa vsaj v bližnji prihodnosti, urediti bogatejše in sreč- nejše življenje. Rezultate strokovnega dela bi torej morali kar se da uspešno prelivati v praktične ekonomske, socializacij ske proce- se, za kar bi moralo predvsem poskrbeti go- spodarstvo in šolstvo. ZDENKO PICELJ 116 ; KRONIKA CASOFIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 NOVE PUBLIKACIJE Jože Ciperle — Andrej Vovko: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, založil Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987, 197 str. Kadar knjigo izda in založi kulturni zavod- se prerado zgodi, da kljub njeni kvaliteti in poljudnosti nima takega odmeva v javnosti, kot če bi jo izdala velika založba, ki razpo- laga z reklamnim strojem, mrežo trgovin, s ponudbo na domu itd. Bojim se, da bo tudi to delo prišlo le v roke poznavalcev in učite- ljev, čeprav je prvenstveno namenjena širši javnosti, saj želi s poljudnim pregledom raz- voja šolstva na Slovenskem približati ta del naše bogate preteklosti najširšemu krogu be- ročega občinstva. Takoj, ko vzamemo knjigo v roke, nas ugo- dno preseneti njena bogata oprema z repro- dukcijami dokumentov, slik in fotografij (kar 101 po številu), ki ponazarjajo in dopolnju- jejo tekstovni del. Namen, ki jo ima knjiga, zahteva čim večjo pašo tudi za oči. Vsebin- sko sta avtorja razdelila razvoj šolstva na 11 poglavij (Srednjeveško šolstvo. Šolstvo v času protestantizma. Pedagoško delo jezuitov. Šol- stvo v času Marije Terezije in Jožefa II., V dobi Ilirskih provinc, Predmračno šolstvo. Od revolucije 1848 do propada Avstro-Ogrske, Obdobje stare Jugoslavije, Okupatorjevo šol- stvo. Partizansko šolstvo na Slovenskem, Šol- stvo po letu 1945), dodala pa sta še poglavje Oznaka virov in osnovna literatura. Kar tretjino knjige obsegajo obširni povzetki v angleškem, italijanskem, madžarskem in nem- škem jeziku, kar omogoča dostopnost pred- vsem sosednjim narodom Slovencev. Na kon- cu sta dodala še seznam slik ter krajevno in osebno kazalo. Ce imamo pred očmi povprečnega bralca, mu delo na strnjen, vendar tekoče bralen način, brez preobremenitve s faktografskimi podatki, da vpogled v razvoj šolstva kot dela kulturne zgodovine slovenskega naroda. To- vrstnih del, s katerimi naredimo korak k bral- cu v spoznavanju in razumevanju zgodovine, je v našem zgodovinopisju premalo in to mi- sel zapolnjujejo razni publicistični podlistki dvomljive vsebinske kvalitete. Pomen dela je v tem, da avtorja ne povzemata samo že zna- nih dejstev, ampak sta na podlagi lastnih raz- iskav postavila nekaj trditev, ki podirajo ustaljeno gledanje na vlogo šolstva v posa- meznih zgodovinskih obdobjih (npr. na strani 17, 26 itd.). Pri objavljenih reprodukcijah arhivskih do- kumentov se mi postavlja načelno vprašanje: ali služijo le vizualnemu učinku ali naj daje- jo zahtevnejšemu bralcu tudi možnost vpogle- da v vsebino? Sam sem zagovornik druge od- ločitve posebno še, če so to redki dokumenti (npr. iz tujine), tujejezični in vsebujejo slo- vanska imena, slovenska imena ljudi in kra- jev in podobno. V takih primerih naj bi bila reprodukcija večja ali pa objavljen le pove- čan fragment, dokumenti v celoti pa v veli- kosti, kot so objavljeni v knjigi (npr. na stra- ni 11, 13, 17 itd.). Avtorja dela sta priznana strokovnjaka za zgodovino šolstva na Slovenskem in hkrati kustosa Slovenskega šolskega muzeja, kate- rega delo je premalo poznano širši javnosti. Knjiga Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja je zamišljena kot ena od serije del, ki bodo spremljala stalno razstavo o razvoju šolstva, ki jo pripravlja muzej v novopridobljenih prostorih na Plečnikovem trgu 1 (nad že bolj poznanim razstavnim prostorom Arkade v Ljubljani). Želim, da bi imela knjiga čim večji odmev, muzeju pa skorajšnje odprtje stalne razstave,' ki bo nedvomno pripomogla k boljšemu po- znavanju in razumevanju tega pomembnega dela naše zgodovine. MARJAN DRNOVŠEK Notranjski listi I, Stari trg pri Ložu 1977, 240 str.. Notranjski listi U, Cerknica 1981, 360 str.. Notranjski listi HI, Cerknica 1986, 500 str. Kot Notranjec sem se zelo razveselil že pr- ve številke Notranjskih listov, ki so izšli ob 500-letnici mesta Loža leta 1977. Druga šte- vilka je izšla leta 1981 in tretja leta 1986. Tako smo končno tudi Notranjci dobili re- vijo, ki je posvečena zgodovini notranjskega človeka in njegove dežele. Z Notranjsko deželo seveda mislim na Notranjsko v zgodovinskem pomenu besede in ne na tisto kar ponavadi ta pojem predstavlja danes, ko se npr. celo mnogi Postojnčani ne štejejo k Notranjcem. Vemo pa, da je bila Postojna celo središče Notranjske. Kot kaže imajo Notranjski listi težnjo čimbolj »pokri- vati« Notranjsko v zgodovinskem pomenu be- sede. To je poudarjeno že z likovno opremo prvih treh številk, saj je na platnicah prve upodobljen Lož, druge Cerknica in tretje Po- stojna, pa tudi s samim naslovom revije. Večina prispevkov prve številke ob petsto- letnici mesta Loža se nanaša na Loško dolino. Avtorji obravnavajo različna obdobja: M. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 117 1 Urleb se je podala v davno preteklost, ki nam jo v glavnem pomaga osvetljevati arheolo- gija. J. Šumrada, J. Kranjc, B. Otorepec in P. Fister so se posvetili srednjemu veku, z 19. stoletjem pa se ukvarjata predvsem M. Kle- menčič in B. Troha. Več prispevkov pa je posvečenih sodobni zgodovini Loške doline. Nekaj avtorjev se ukvarja tudi s širšim ob- močjem cerkniške občine. Na koncu omenimo še zapise o pisatelju Matevžu Hacetu, pes- niku Jožetu Udoviču (N. Barbaric) in slikar- jih Maksimu Gaspariju (T. Gaspari) in Lojze- tu Perku (S. Mikuž). Podrobneje je poročal o tej številki Franci Matičič v Kroniki, letnik 26, 2. zvezek, 1978. Druga številka Notranjskih listov je posve- čena štirideseti obletnici vstaje slovenskega naroda. Večina prispevkov, ki so jih napisali v glavnem notranjski borci in politični akti- visti, se nanaša na zgodovino delavskega gi- banja in NOB v cerkniški občini. Je pa tudi v tej številki nekaj prispevkov o starejših ob- dobjih, naravnih znamenitostih in kulturni zgodovini Notranjske. Omenimo tudi, da so bili po drugi številki Notranjski listi nagra- jeni z nagrado vstaje slovenskega naroda za uspehe pri obravnavanju NOB. Tretja številka Notranjskih listov je hkrati prva, ki ni prvenstveno posvečena nobenemu dogodku ali temi. Prispevka M. Puca in B. Sketa obravnavata Križno jamo pri Ložu. S srednjeveško zgodovino se tokrat ukvarjata predvsem B. Otorepec (Grad Snežnik in Snež- niški v srednjem veku) in J. Šumrada (Ste- berški in njihova posest). J. Kos, S. Granda in E. Holz so svoje prispevke posvetili času pre- teklega stoletja. B. Šuštar je prikazal poglav- je iz naše še ne tako davne preteklosti (Pre- gled zadružništva na Cerkniškem do leta 1945), B. Rozman se ukvarja s sokolskim društvom v Dolenjem Logatcu, M. Kebe s fur- manstvom na Notranjskem med obema vojna- nam, J. Fikfak pa z demografskim, gospodar- skim in socialnim orisom postojnske občine. Po svoje specifična in zanimiva sta prispevka E. Cevca (Kopija Madone iz Trapanija v Be- gunjah pri Cerknici) in M. Slabeta (O starejših upodobitvah Cerknice). D. Cvetko in T. Kebe sta pisala o življenju in delu glasbenika Fra- na Gerbiča. H kulturni zgodovini Notranjske pa je prispevala tudi A. Lipovec, ki pripove- duje o češkem pisatelju Janu Nerudi in nje- govih potopisnih slikah Postojne, Pred jame in Cerkniškega jezera z druge polovice prejš- njega stoletja. Druga polovica Notranjskih listov pa se ponovno ukvarja z NOB, na kon- cu so še krajši zapisi. Kratko poročilo le površno podaja pregled vsebine dosedanjih številk Notranjskih li- stov. Naj za konec kot Notranjec zapišem še nekaj osebnih želja: 1. Predvsem želim, da bi Notranjski listi še naprej izhajali. 2. Da bi vsaka naslednja številka prinesla kakšen prispevek, ki bi se nanašal na celotno Notranjsko in bi revija s tem tudi potrje- vala svoj naslov. 3. Da bi se nekoliko več prostora namenilo starejšim zgodovinskim obdobjem. 4. Da bi se izboljšala kvaliteta papirja, kar bi omogočilo tudi boljši prikaz slikovnega materiala. M. S. Idrijski razgledi, zbornik XXIX—XXXI, Mestni muzej, Idrija 1986, 156 str. Številka revije, ki jo predstavljamo in jo izdaja idrijski Mestni muzej, je skoraj v celo- ti posvečena objavi »Muzejskih večerov-« v obdobju 1984—1986 — predavanj in okroglih miz okrajevni zgodovini, arheologiji, etnologi- ji, varstvu naravne in kulturne dediščine, na- ravoslovju in podobnem. Ti »Muzejski ve- čeri«, ki so se začeli septembra 1984, so miš- ljeni kot »ogrevanje« in »priprava terena« pred načrtovanim proslavljanjem 500-letnice idrijskega rudnika; njihov namen pa naj bi bil, kot preberemo v uvodu, »dvigniti in pre- buditi zgodovinsko zavest, zamisliti se nad narodovo bogato preteklostjo ... ter ... opo- zoriti na probleme spomeniškega varstva in muzejstva« v idrijski občini, kjer gotovo ni malo tovrstnih perečih problemov, da omeni- mo le znane idrijske klavže in težave z nji- hovo neokrnjeno ohranitvijo. V reviji so po kronološkem zaporedju predstavljena predavanja (19) in okrogle mize (3) od septembra 1984 do marca 1986. Del izmed njih je objavljen v obliki razprav, ti- sti prispevki, ki niso bili pripravljeni v pisni obliki, ali pa so bili natisnjeni že kje drugje, v obliki kratkih povzetkov ter z navedbo os- novne ustrezne literature. V obliki razprav so v Idrijskih razgledih objavljeni prispevki arheologa Ivana Turka z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU iz Ljub- ljane o arheoloških izkopavanjih v jami Divje babe pri Serbeljah, idrijskega zdravnika-nev- ropsihiatra dr. Jožeta Pfeif er j a o zdravstve- nem varstvu idrijskih rudarjev v 18. stoletju, geologa dr. Jožeta Cara iz Rudnika živega srebra o razvoju spoznanj o nastanku in zgradbi idrijskega rudišča, kustosa Mestnega muzeja v Idriji, zgodovinarja Sama Bevka o zgodovini partizanske bolnišnice Franje ter mag. Janeza Vrečka z Oddelka za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete o konstruktivizmu in konstruktivnosti pri 118 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 Kosovelu, prav tako pa tudi štirje prispevki o Divjem jezeru — muzeju v naravi. Zal niso objavljena nekatera zanimiva predavanja, med njimi tudi ono ravnatelja Mestnega mu- zeja Jurija Bavdaža o že omenjenih klavžah. Nadškofijski arhivar ter profesor na ljub- ljanski teološki fakulteti dr. France Dolinar je prispeval pregled življenja in dela v Idriji nemškemu uradniku rojenega ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolf a, cerkvenega do- stojanstvenika in tudi za slovenske kulturne in znanstvene potrebe zelo vnetega mecena. Objavljen je še slavnostni govor Marjana Tavčarja ob odkritju Wolfowe spominske plošče v Idriji. Etnologija in kustosinja Mest- nega muzeja Ivana Leskovec objavlja svoje predavanje o Cerknem in Cerkljanih v ob- dobju od 1900 do 1945, zgodovinarka iz Cerk- nega Ana Štucin pa razvoj narodnoosvobo- dilnega gibanja na Idrijskem od 1941 do 1945. Mag. Boris Mlakar iz ljubljanskega Inštituta za zgodovino delavskega gibnja objavlja zelo tehtno in okvire predavanja Domobranstvo na Primorskem presegajočo razčlenitev slo- venske kolaboracije oziroma kontrarevoluci- je, nato pa še značilnosti primorskega domo- branstva ter domobranstva na Idrijskem. Objavljeni so tudi prispevki z okrogle nyze o varstvu okolja v idrijski občini. Tudi v tem delu nam je na žalost nekaj zanimivih pre- davanj predstavljenih samo s kratkim povzet- kom. Zunaj sklopa »Muzejskih večerov« so objav- ljeni prispevki Jožeta Cara o raziskovanju vodnih virov na Idrijskem in Cerkljanskem, Marka Cigaleta o delovanju občinske razisko- valne skupnosti Idrija, Ivane Leskovic o no- vo ustanovljenem Muzejskem društvu v Idri- ji s seznamom članov in pravili ter načrt za delovanje idrijskega Mestnega muzeja v ob- dobju 1986—1990. ANDREJ VOVKO Sergij Vilfan, Božo Otorepec, Vlado Valen- čič; Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polo- vice 16. stoletja, S AZU, Ljubljana 1986, 234 str. + 1 zemljevid. O knjigi, ki ji namenjam te vrstice, je moč govoriti le v superlativih. Je primer znanstve- ne edicije vira, ki ni samo gol prepis z obve- znimi opombami, marveč v korist uporabnosti organsko spremeni sestavo vira, ga v osnovi analizira, obenem pa ponudi vrsto metodološ- kih sugestij in že kar rešitev potencialnemu uporabniku. Objava dveh ljubljanskih trgovskih knjig iz 16. stoletja je sad četrtstoletnega, občasno prekinjenega kolektivnega dela treh bivših sodelavcev nekdanjega Mestnega arhiva Ljub- ljana (danes Zgodovinski arhiv Ljubljana), Sergija Vilfana, Boža Otorepca in Vlada Va- lenčiča. V osnovi gre za objavo računske zapuščin- ske knjige ljubljanskega trgovca Žige Mos- pacherja (+1517) ter fragment memoriala trgovinske družbe Kisl-Weilhamer iz leta 1535. Predvsem Mospacherjeva knjiga je za- radi obilice podatkov pravzaprav prvi ohra- njeni obsežnejši vir, ki je nastal pri teko- čem poslovanju neke privatne ali javne in- stitucije v Ljubljani. Značilno za vire te vrste je, da se jih je tudi v evropskem merilu ohra- nilo zelo malo, saj po zaključku poslov niso bili več zanimivi za avtorja. To je razvidno tudi iz obeh objavljenih knjig, ki sta se ohra- nili le zaradi svoje sekundarne (fizične) upo- rabnosti: Mospacherjeva knjiga je bila kori- stna zaradi praznih listov, Kisl-Weilhamerjev fragment pa je služil za platnice neke druge knjige kot makulatura. Knjiga, zlasti Mos- pacherjeva, zasluži pozornost zaradi pomena, ki presega lokalne okvire slovenske zgodovi- ne. Oba vira sta nastajala v času, ki ga da- nes označujemo za prelomnega v slovenski zgodovini (izvzemši seveda daleč pomembnej- še prelomno leto 1941), na žalost pa dostikrat brez oprijemljivih dejstev: začetki reformacije in zgodnjega kapitalizma, čas okoli kmečke- ga upora 1515, Maksimilijanovih beneških vojn (1508—1516), oziroma nekaj let po mo- haški bitki ter v času najštevilnejših turških vpadov v naše dežele. Objava obeh virov je nekoliko drugačna, kot smo vajeni. Pri Mospacherjevi knjigi gre za problem objave sistema dvojnega knjigovod- stva, ki na eni strani kontov vodi trgovčeva posojila (debet), na drugi pa njegove zadol- žitve pri stranki (kredit). Ker pisarju do- stikrat ni zadoščala ena stran v knjigi za konto ene stranke, ga je nadaljeval tam, kjer je bil prvi prazen prostor v knjigi. To po- meni, da bi bila objava v diplomatični teh- niki skrajno nepregledna in na meji uporab- nosti. Zato so avtorji v ediciji združili posa- mezne konte ne glede na to, kam so bili originalno vpisani. Naredili pa so konkordanč- no tabelo, ki omogoča rekonstrukcijo izvir- nega stanja kontov po folij ih. Poleg tega so poenostavili pisanje denarnih enot, ki bi pri striktni uporabi zasedle preveč prostora in zmanjšale preglednost. Pri vsakem novem kontu so sestavili regest z opisom poslov med Mospacherjem oziroma likvidatorji njegove zapuščine na eni ter stranko na drugi strani. Pod prepisom so dodali pojasnilo o posamez- nih »businessmanih« s katerimi je posloval Mospacher. Ta metoda objave se mi zdi nujna KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 119 i pri specifičnih virih, saj ohranja dokumentar- nost avtentičnega teksta in omogoča večjo preglednost podatkov pri dvojnem knjigovod- stvu, kar se tiče debetnega in kreditnega stolpca. V prvem delu je poleg edicij skih načel pri- kazana tudi življenjska in poslovna pot Žige Mospacherja ter Vida Kisla in Hansa Weil- hamerja. Za boljšo predstavo o knjigi nekaj besede o njih. Trgovec Mospacher je prišel v Ljubljano okoli leta 1500 verjetno z Bavar- skega. Poročen je bil s hčerko znanega ljub- ljanskega trgovca Janeza Stettnerja. Kmalu po prihodu je začel trgovati. Bil je sorazmer- no precej premožen. V Ljubljani je imel tri hiše in dve prodajalni (kramarija in prodajal- na tekstila), kjer se je odvijal večji del nje- govega poslovnega življenja. V glavnem je trgoval s kožuhovino, krznom in usnjem na debelo ter tekstilom, začimbami, kovinsko galanterijo, živili itd. na drobno. Dobavitelje je imel vsaj v Niirnbergu in Salzburgu pa tudi v Kamniku. Odjemalci so bili večinoma iz Ljubljane, Kranjske pa tudi Primorske in Koroške, Gornje in Dolnje Avstrije, Tirolske in Bavarske. Večidel so bili kramarji, krznar- ji, krojači, mošnjarji, celo duhovniki itd. Mos- pacher je deloval samostojno skupaj z nekaj pomočniki, ki so zanj opravljali potovanja (faktorji). Umrl je 1. aprila leta 1517. Varuhi njegove zapuščine so napravili inventuro pre- moženja in poslovanja, tako je pač nastala zapuščinska knjiga. Iz danes izgubljene »glav- ne knjige« so prenesli vse odprte postavke v zapuščinsko knjigo. Sodeč po stanu je bil zad- nji, ki je še uspel kaj izterjati od dolžnikov, sin Franc leta 1548. Kljub temu, da gre za likvidacijsko knjigo, k niti ni zajela celot- nega pokojnikovega premoženja, dobimo do- volj dober vpogled v trgovske zveze, obseg trgovine, način trgovanja in premoženjske razmere. Konti v knjigi so dvojnega znača- ja: najprej so zapisani tisti, ki so v zvezi z likvidacijskimi posli (77 — le nekaj z večjimi postavkami), na skoraj 300 kontih pa je le prenos dolžnega salda iz prejšnjih Mospacher- jevih knjig, ki jih dolžniki večinoma niso po- ravnali. Kako prav imajo tisti, ki iščejo ko- renine naše sedanjosti v preteklosti! Tudi rod- bina Kisi je prišla na Kranjsko v začetku 16. stoletja z Bavarskega. Vid Kisi, ki je bil poročen s Katarino Stettner, se omenja med leti 1519 in 1547, ko je umrl. Bil je zelo ugle- den Ljubljančan, večkratni sodnik in župan. Rodbina Hansa Weilhamerja izvira iz Salz- burga. Tudi Hans je bil nosilec uglednih mest- nih funkcij. Umrl je pred junijem 1545. Druž- ba Kisl-Weilhamer je bila precej bolj de- javna. Poleg stalnih kramar skih poslov so dajali velik pomen tudi sami proizvodnji. Družba je bila namreč lastnica dveh steklarn, železarne in fužine bakra in imela precej širši delokrog kot Mospacher: južna Italija, kraljestvo Neapelj, Sicilija, Apulija, Hrvaška, avstrijske dežele. Posebej aktivna je bila pri prošnjah kralju Ferdinandu I. po vzpostavitvi svobodne plovbe na Jadranu, ki so jo sicer preprečevale Benetke. Temu uvodnemu delu sledita prepisa obeh knjig. Zatem je prikazan razvoj knjigovod- skih tehnik od srednjega veka dalje s poseb- nim ozirom na dvojno knjigovodstvo. To je za razumevanje trgovskega poslovanja še po- sebej potrebno. Značilno je, da je Mospacher uporabljal naprednejšo tehniko, medtem ko ta v severnih deželah še ni bila razširjena. Kisl-Weilhamer jeva knjiga pa je memorial, iz katerega so prenašali kronološko razvršče- ne podatke na konte v glavni knjigi. Najpomembnejše poglavje v knjigi je pos- večeno analizi valutnih razmerij v prvi po- lovici 16. stoletja. Temelji v glavnem na bo- gatih podatkih v Mospacherjevi knjigi. Gre za vprašanje uskladitve različnih računskih sistemov, ki so se uporabljali v slovenskih deželah v prvi polovici 16. stoletja. Uskladi- tev je končno privedla konec 16. stoletja do t. i. kranjske veljave. Iz virov je razvidna velika zmešnjava v denarstvu, ki ji dostikrat niso bili kos niti profesionalci. Temeljni prob- lem je bila torej uskladitev beneškega in no- vega Maksimilijanovega denarnega sistema, ki sta se srečevala ravno na našem ozemlju. Ker je Mospacher za časa svojega življenja vodil posle v starem sistemu funtov denari- čev (črnih), likvidatorji pa v novem sistemu goldinarjev in krajcarjev (belih denaričih), so editorji izračunali slovenske posebnosti oziroma veljavo v razmerju obeh sistemov. Posebej opozarjajo pred prepogostokrat upo- rabljeno rabo terminov ß za šiling in § za pfenig (beli denarič) v naši historiografiji, kar je včasih privedlo preračunavanja v pra- ve absurde. Dejstvo je, da imajo ti znaki na slovenskih tleh (zlasti na Kranjskem) po- vsem drug pomen, ker temeljijo na bene- škem sistemu soldov in črnih denaričev. S številnimi primeri pri preračunavanju siste- mov s pomočjo razmerja med belimi in črnimi denariči kot osnovama, je utemeljeno razli- kovanje med avstrijsko (nemško) in kranjsko veljavo. Razlike so mestoma tako velike, da se je treba pri kvantifikacijah starejšega zgodovinopisja v nekaterih delih temeljito zamisliti, vsekakor pa te razultate nujno upoštevati pri bodočem delu. Treba jih bo upoštevati tudi pri iskanju vzrokov za nekaj temeljnih družbenih in gospodarskih premi- 120 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 kov v 16. stoletju (kmečki upori itd.). Zelo zanimivo je načeto vprašanje računanja cen, ki jih zasledimo v virih. Avtorji so postavili nekaj metodoloških principov in rešitev, ki se mi zde nujni za nadaljnje večje analize cen (npr. potrebnost pretvorbe denarnih enot v srebro), zlasti pri problemu gibanja cen, manj morda pri strukturah cen v medseboj- nih relacijah. Sestavljene so tudi tabele cen vseh proizvodov, ki se pojavljajo v knjigah. Za konec lahko rečem le to, da je priču- joča edicija potrebna ne le zaradi vira sa- mega, temveč tudi zaradi številnih sugestij, ki se porajajo pri gospodarski zgodovini sta- rejše dobe. Kot je pri edicijah virov v navadi, se kvaliteta po navadi dokaže s čimpogostej- šo uporabo objavljenih virov. Zato sem pre- pričan, da bomo knjigo še dostikrat srečali v opombah bodočih razprav o slovenski zgo- dovini, kar je ne nazadnje cilj vsakega znan- stvenega dela. duSan kos 1885—1985 Bombažna predilnica in tkalnica Tržič, 100 let, Tržič 1985, 536 str. Ob 100-letnici tekstilne tovarne je ta iz- dala obsežno knjigo z gornjim naslovom. Po uvodnih slovesnih besedah direktorja in pred- sednice delavskega sveta delovne organiza- cije je kratek geografsko-zgodovinski opis Tržiča. Knjiga je razdeljena na dva večja dela. Prvi del ima naslov »BPT od 1885—1960«, napisal pa ga je prof. Mihael Petek. V za- četnem poglavju tega dela z naslovom Tržiška predilnica v avstro-ogrski monarhiji sledimo zapisu o tekstilni tradiciji v mestu in okolici vse do leta 1884, ko je Švicar Edmund Glanz- mann, ki je bival v Trstu, od Kranjske indu- strijske družbe kupil njene posesti in vodne pravice v Tržiču in njegovi okolici. Marca 1885 pa so že ustanovili industrijsko delni- ško družbo z imenom Bombažna predilnica in tkalnica Glanzmann & Wechter Tržič. Sre- di leta 1891 se je preimenovala v Bombažno predilnico in tkalnico Edmund Glanzmann & Andry Gassner Tržič. Podjetje je bilo pove- zano s tekstilno industrijo v Trstu in Liver- poolu. Nova tovarna je poleg domačih za- poslovala še številne delavce iz drugih delov današnje Slovenije. Poskrbela je tudi za nji- hova stanovanja in prehrano. Tovarniški uradniki in mojstri pa so prišli iz nemških krajev, Sudetov, Dunaja in Trsta. Njihov poslovni jezik je bila nemščina. V devetdesetih letih se je tovarna že za- čela ubadati s številnimi težavami. Majal891 sta pogorela predilnica in polno skladišče bombaža, precej škode je leta 1886 naredila poplava, leta 1892 pa je bila v tržiški tovar- ni prva stavka v tekstilni industriji na ozem- lju današnje Slovenije. Na prelomu 19. v 20. stoletje je tovarna potrebovala vse več energije. Pričela je gra- diti lastne hidrocentrale. Na Cegeljšah nad Tržičem so zgradili eno prvih vodnih elek- trarn na svetu, ki je imela več kot 100 m vodnega padca. Nova tovarna je že zelo zgo- daj občutila izredno slabe transportne pove- zave Tržiča. Surovine in tovarniške končne izdelke so z vprego vozili na železniško po- stajo v Kranj in Podnart. Vodstvo tovarne je že zelo zgodaj začelo z akcijo za izgradnjo železniške proge v Tržič. Predvidevali so, da bi železnica skozi ljubeljski predor Celovec preko Tržiča, Kranja in Ljubljane povezala s Trstom. Prizadevanja so se uresničila le to- liko, da je leta 1908 železnica povezala Tržič s Kranjem, kar pa je vseeno močno zmanj- šalo transportne stroške tržiške tovarne. V težkih časih pred prvo svetovno vojno in med njo so tržiški podjetniki zmanjševali proizvodnjo in število zaposlenih. Po konča- ni vojni so proizvodnjo obnovili, zaradi nove meje z Italijo pa se je močno zmanjšal izvoz tovarne, povečala pa se je prodaja v Kralje- vini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zaradi nemškega državljanstva delničarjev tržiške tovarne je le-ta leta 1919 prešla pod sekvester, ki pa so ga že jeseni istega leta ukinili, saj je delničarjem uspelo dokazati, da so švicar- ski in angleški državljani, kasneje pa so ne- kateri družabniki sprejeli tudi jugoslovansko državljanstvo. Po ureditvi lastniških odno- sov se je tovarna investicijsko okrepila. Zgra- dili so še eno hidroelektrarno, v tridesetih le- tih pa še naslednjo, temeljito so modernizi- rali strojni park ter se lastninsko okrepili s parcelami v tržiški okolici. Z gradnjo to- varniških stanovanj so veliko pripomogli k ublažitvi stanovanjske stiske, preskrbo de- lavstva pa so izboljšali s tovarniškimi konzu- mi. V tovarni sta delovala obratno-bolniška blagajna in prostovoljno podporno društvo. Obsežnejše poglavje je v prvem delu knjige namenjeno položaju delavstva v tovarni v času med obema svetovnima vojnama. V tem poglavju se srečamo z volitvami delavskih zaupnikov ter s prizadevanji lastnikov tovar- ne, da med veliko gospodarsko krizo ne bi odpuščali delavcev (uvedli so skrajšani de- lovni čas), sredi tridesetih let pa sledimo prizadevanju tržiških tekstilnih delavcev, da bi vodstvo tovarne podpisalo kolektivno po- godbo za ureditev delavskih zahtev. Vodstvo se je poskušalo podpisu kolektivne pogodbe izogniti s podpisom sporazuma z delavskimi kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 121 zaupniki, vendar pa je avgusta in septembra 1936, ko je v Sloveniji prišlo do velike tekstil- ne stavke, stavka izbruhnila tudi v tržiški tovarni. Tržiški delavci so stavkali v glavnem zaradi solidarnosti z drugimi slovenskimi tek- stilnimi delavci, saj do stavke delovni pogoji in zaslužek v tovarni niso bili slabi in so se s stavko in sklenitvijo kolektivne pogodbe plače poslabšale. Med okupacijo so Nemci tovarno vključili v nemški proizvodni sistem. Proizvodnja se je zaradi pomanjkanja surovin začela zmanj- ševati, hkrati pa so določene letnike delav- cev mobilizirali v nemško vojsko, nekaj pa so jih tudi odpustili. Med zaposlenimi se je začelo razvijati odporniško gibanje, zaživel je tudi tovarniški odbor Osvobodilne fronte. Partizani so potek proizvodnje motili z uni- čevanjem tovarniških vodnih električnih cen- tral. Četrto poglavje prvega dela ima naslov Obdobje administrativnega upravljanja 1945 do 1950. Kljub pomanjkanju surovin se je povojno obratovanje tovarne obnovilo, zlasti ob izdatni pomoči UNRA, ki je redno poši- ljala bombaž. Fefruarja 1946 je Okrajna zaplembna komisija Kranj izdala odločbo o zaplembi firme in njenega premoženja v Tržiču in okoUci. Maja 1947 je bila tovarna na novo registrirana pod imenom Bombažna predilnica in tkalnica Tržič, sprva je imela značaj državnega podjetja, sredi leta 1949 pa so jo uvrstili v skupino podjetij repub- liškega pomena. Kot druga podjetja so tudi tržiški predilci s planskim gospodarstvom in takrat značilnim tekmovalnim pristopom do dela kljub zelo slabi kvaliteti surovin posku- šali zvišati proizvodnjo in investicijsko vla- gali v nova skladišča, upravno zgradbo, stro- je, itd. Za zagotovitev osnovnega družbenega standarda zaposlenih pa so organizirali to- varniško trgovino, delavsko uslužbensko re- stavracijo, dve ekonomiji, upravo stanovanj- skih hiš in vrtec. Zadnje poglavje prvega dela knjige ima naslov Prvo desetletje samoupravljanja (1950 do 1960). Kolektiv BPT Tržič je 14. maja 1950 izvolil svoj prvi 65-članski delavski svet in 11-članski upravni odbor, 3. septembra 1950 pa je delavski svet v imenu delovnega kolektiva prevzel podjetje v upravljanje. V nadaljevanju sledimo volitvam organov upravljanja in samoupravljanja ter imeno- vanjem direktorjev tovarne, ustanavljanju različnih komisij in odborov ter sprejemanju prvih samoupravnih aktov. Srečamo se tudi z internim tovarniškim izobraževanjem, to- varniškimi gasilci, zdravstvenim varstvom delavcev in prizadevanji za aktivno organizi- ranje dopustov v tovarniškem počitniškem domu v Poreču. Na koncu prvega dela knjige je še zapis o ukinitvi železniške proge med Tržičem in Kranjem. Tržiški vlak je zapeljal zadnjič 16. januarja 1966. V poglavju Viri je še kratek življenjepis Ivana Mohoriča, katerega druga knjiga Zgo- dovina obrti in industrije v Tržiču s pod- naslovom Bombažna predilnica in tkalnica Tržič (nastanek, razvoj in delo 1885—1960), ki je izšla ob 75-letnici tovarne, je predstav- ljala osnovno informacijo za zapis Mihaela Petka. Primerjava Mohoričevega dela in Pet- kovega zapisa pokaže, da se je Petek skoraj v celoti držal Mohoričevega koncepta in je pri precejšnjem številu poglavij le skrajšal Mohoričev tekst. Nekatera poglavja pa je dopolnil s spoznanji novejše literature in ne- katerimi ustnimi informacijami, npr. poglav- je o prizadevanju za povečanje delavskih pravic, poglavje o obdobju NOB, o dogaja- njih v prvih desetih letih samoupravljanja itd. Drugi del knjige z naslovom »Cas, ki še ni zgodovina 1960—1985«, obsega skoraj 300 strani in ga je napisal prof. Edvard Andrej Roblek. V poglavju Obdobje gospodarskih re- form in tekstilne krize 1960—1969 obrav- nava odmev jugoslovanskih gospodarskih te- žav v tržiški tekstilni organizaciji. Veliko problemov je povzročalo državno poseganje v gospodarska dogajanja, kljub temu pa so v začetku šestdesetih let uspeli obsežno moder- nizirati strojni park tovarne, ob tem pa so se pogosto srečevali z nekvalitetnimi domači- mi sestavnimi deli strojev in naprav. Nekaj težav je povzročalo tudi dejstvo, da so se de- lavci le s težavo privajali na nov način dela pri novih strojih. Vse hujše je bilo pomanjka- nje električne energije, velika je bila fluk- tuacija delovne sile, skoraj kronično je bilo premajhno število delavcev, kar so reševali z »uvozom« in vsakodnevnim lastnim prevo- zom delavk z Jesenic v Tržič. Prihajali so tudi delavci iz drugih delov Jugoslavije. Šestdeseta leta so bila tudi leta uvajanja 42-urnega delavnika, kar ni potekalo brez problemov. Izredno pereče vprašanje, ki je poleg težkih delovnih pogojev zelo negativno vplivalo na gibanje delovne sile, so bili zelo nizki osebni dohodki, ki so bili med najniž- jim v tržiški občini, kar je razgibalo tudi tržiško sindikalno organizacijo. Srečujemo se tudi s prizadevanji za odpravo nočnega dela žensk in mladine. Kljub naštetim težavam pa je tovarna v sedemdesetih letih, zlasti kon- fekcijski oddelek, dosegla visoko mednarodno kakovost, zato je svoje sodelovanje ponudil tudi svetovno znani pariški modni oblikova- 122 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 lec Piere Cardin. Veliko povpraševanje, zla- sti po posteljni konfekciji, je povzročilo, da so v sedemdesetih letih odprli konfekcijski obrat na Hribu v Loškem potoku, kjer je bilo dovolj ženske delovne sile. Kljub težkim časom pa je tovarna veliko storila na pod- ročju družbenega standarda svojih delav- cev (npr. zdravstvena zaščita, nakupi stano- vanj, letovanje na morju, itd.). V knjigi sledimo prizadevanjem vodstva tovarne, ki se je ves čas moralo odzivati sve- tovnemu nihanju surovin in zahtevam doma- čega in tujega trga ter številnim jugoslovan- skim poslovnim spremembam. Prihajalo je tudi do domače nelojalne konkurence. Skozi vse obdobje so modernizirali tovarno, pri tem pa imeli velike težave s predpsi, denarjem in dobavo novih strojev. Obsežnejše poglavje je namenjeno zgodo- vini samoupravljanja v tovarni in delovanju tovarniških družbenopolitičnih organizacij. V petih organizacijskih enotah tovarne je delo- valo kar pet delavskih svetov s številnimi od- bori in komisijami, vse skupaj pa je pove- zoval centralni delavski svet BPT. Interesant- ni so rezultati ankete o učinkovitosti samo- upravljanja v tovarni, ki so jo izvedli v šest- desetih letih. Na osnovi ustavnih amandmajev, nove ustave in zakona o združenem delu se v se- demdesetih letih srečujemo s samoupravno reorganizacijo tovarne v temeljne organiza- cije združenega dela, kar pa ni potekalo brez zapletov in posredovanj od zgoraj. Ustano- vili so štiri temeljne organizacije združenega dela in delovno skupnost skupnih služb, vse skupaj pa je bilo povezano v delovno orga- nizacijo. Nova organiziranost je veljala od 13. januarja 1977 dalje, ko je bila delovna organizacija vpisana v register okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani. Tudi v naslednjih letih se težave, s kate- rimi se je srečevala tovarna, niso veliko razlikovale od dotedanjih, le da so se jim pridružiH še organizacijski problemi in hitro povečevanje stopnje inflacije. O podrobnostih se lahko poučimo v poglavjih z naslovom Prva leta temeljnih organizacij 1977—1980 in Srednjeročje 1981—1985, ki se zaključuje z razmišljanji o perspektivi tovarne. Peto poglavje drugega dela knjige pred- stavlja vodilne in vodstvene delavce v tovar- ni od osvoboditve dalje, nekoliko podrobneje pa so opisani štirje direktorji, ki so vodili tovarno od leta 1953 pa do danes. Zadnje poglavje na kratko navaja vire in literaturo ter njihovo problematiko, hkrati pa avtor razlaga naslov »Cas, ki še ni zgo- dovina« z dejstvom, da »... čim bliže seda- njemu trenutku sem prihajal, manj sem se smel opredeljevati do dogajanj ...« (str. 480). Za drugi del knjige lahko zapišemo, da ga je z veliko skrbnostjo pripravil slavist, kar se kaže na jeziku, saj se ta del knjige kljub številnim in zelo različnim podatkom in ta- belam bere zelo tekoče. Knjigi so dodani precej obsežni povzetki njene vsebine v slovenskem, angleškem, fran- coskem, italijanskem in nemškem jeziku. Dokumentarno vrednost knjige pa še po- večujejo številne fotografije o tovarni in njenih delavcih. janez kopaC Janez Mrak: 80 let škofjeloškega čebelar- stva. Skofja Loka 1985, 137 str. V uvodu h knjigi je rečeno, da je nastala zato, da bi ohranili spomin na delo in živ- ljenje loške čebelarske organizacije. Kot se spodobi, je v knjigi najprej nekaj zgodovine: od prve omembe čebel in čebelar- stva iz leta 973 pa preko J. V. Valvasorja, Antona Janše, Petra Pavla Glavarja do do- mačih čebelarjev. V 18. stol. je čebelarstvo na Kranjskem doživelo izreden razmah. Če- belarji so dobili svoj kotiček tudi v Bleiwei- sovih Novicah, v 19. stol. pa je v Ljubljani nastalo tudi dvojezično Kranjsko društvo za umno čebelarstvo, izdajati so začeli tudi gla^ silo Umno čebelarstvo. To društvo in njegov časopis sta doživela usodo podobnih časopisov pri nas. Ob koncu 19. stoletja je Kranjska kmetijska družba ustanovila čebelarsko dru- štvo, ki je začelo izdajati svoje glasilo Slo- venski čebelar. Po uvodu sledi razprava o tem, kakšno vlo- go je imelo čebelarstvo nekoč in kakšno ima danes. Čebelarji so prepričani, da se današnji svet vse premalo zaveda pomena čebelarstva za napredek kmetijstva. Spreminjajo se ag- rarne kulture, vse manj je rastlin, ki jih obletavajo čebele, tudi čebel je zaradi tega vse manj, kar se bo končno kruto maščevalo sadjarstvu. Razen tega, da so čebele poma- gale kmetu pri kmetovanju, so pomenile tudi zaslužek. Pa ne med, ki je bil takrat tudi sla^ dilo, pač pa prodaja matic na tuje, tudi v Ameriko. Tak razmah čebelarstva je sprožil tudi spremembo pri oblikovanju panjev. Kra- njiči, ki so bili s poslikanimi stranicami si- cer zelo lepi pa tudi precej nepripravni, so se morali polagoma umakniti novim panjem, ki jih je izdelal Anton Znideršič: uveljavili so se t. i. AZ panji, ki so v rabi še danes. Nato sledi poglavje o ustanovitvi podruž- nice Slovenskega čebelarskega društva v KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 123 J Skofji Loki. Našteti so vsi člani izvršilnih in nadzornih odborov organizacije od leta 1905 do 1982. Opisane so dejavnosti, uspehi pa tudi težki časi, ki so se zvrstili v teh 80. letih. Tudi škofjeloška podružnica je doživljala pre- trese, ki so spremljali razvoj kmetijstva na Slovenskem. To je bil čas med prvo vojno pa obdobje med obema vojnama ter spre- membe po drugi vojni. Vendar je bila pod- ružnica dovolj močna, da je preživela vse to in se razvijala naprej. Za domačine pa tudi za druge, ki bodo iskali podatke o posameznih znamenitih če- belarjih loškega področja, bo na vsak način zanimivo poglavje Naši najzaslužnejši čebe- larji, v katerem je avtor po časovnem zapo- redju predstavil najpomembnejše čebelarje tega področja, opisal njihovo dejavnost in pomen, ki so ga imeli v času svojega delo- vanja. Članek se začenja z Martinom Kural- tom, ki je živel in delal na prelomu 18. in 19. stoletja, zaključi pa se z Virmašanom Ja- nezom Zontar jem. Za čebelarje je prav goto- vo zanimivo poglavje, ki govori o pašnih razmerah na poljanskem in selškem področ- ju, naštete so rastline, ki dajejo med letom čebelam dovolj hrane, našteta so dobra pa- sišča, vendar pa je za dober pridelek treba čebele tudi prevažati na pašo v druge kraje. To preseljevanje so poznali že čebelarji 19. stoletja. Takrat so panje večinoma prenašali, nato so si pripravili posebne vozove, ki so jih vlekli voli, ker so bili ti mirnejši od konj. Z motorizacijo se je začelo prilagajanje tovornjakov in tudi avtobusov za prevoz če- bel na oddaljena pasišča. V zadnji tretjini knjige so zbrani članki, ki so jih pisali loški čebelarji v svoje glasilo Slovenski čebelar. To so spisi, pesmi, šale pa tudi strokovni članki, ki kljub starosti še vedno niso zastareli. Kljub skromnemu številu strani smo te knjige lahko veseli. Zanimive podatke daje vsakomur, ki jo bo bral, ne le čebelarju; bogato je tudi opremljena s slikovnim gra- divom. Poleg tega pa lahko rečemo tudi, da se nekateri le vedno bolj zavedajo tega, da je pomembno poznati živo okolico, v kateri živimo, da se vsega ne da reševati z nado- mestki za kemijo. Zato so take knjige še kako pomembne v naši stehnizirani družbi. EVA HOLZ Milan Pahor: Delavska enotnost, Unita operaia, prispevek k zgodovini delavskega gibanja v Trstu. Izdala in založila Zveza sindikatov Slovenije — Svet za negovanje tradicij delavskega gibanja, Ljubljana 1986, 132 str. Dvojezična slovensko-italijanska publikaci- ja o organizaciji in delovanju Delavske enot- nosti v Trstu, ki jo je napisal Milan Pahor, osvetljuje eno izmed poglavij tržaške zgodo- vine iz časa narodnoosvobodilnega boja. Poudarek je na predstavitvi te množične or- ganizacije, ki je vključevala slovenske in ita- hjanske delavce v Trstu. V krajšem uvodu se je avtor lotil prikazo- vanja stanja že pred svetovnim spopadom, opozoril na fašistični teror, na prvi in drugi tržaški proces, dotaknil se je vloge komuni- stov in obdelal tudi začetek in razvoj narod- noosvobodilnega boja v Slovenskem primorju in Trstu z namenom, da bralec spozna raz- mere, ki so privedle do organizacije Delavske enotnosti v Trstu in okolici. Iniciativa o ustanavljanju odborov Delav- skega bratstva, ki so se pozneje preimenovali v odbore Delavske enotnosti, je stekla že v letu 1942. Poudarek je bil predvsem na so- delovanju in organiziranju delavcev obeh na- rodnosti. Prve organizacije Delavske enotno- sti so zrastle že pred kapitulacijo Italije, pravi polet pa ugotovimo v letu 1944, ki je tesno povezan z delom Franceta Stoke. Ko avtor analizira delovanje Delavske enot- nosti v Trstu, loči predvsem dve razdobji. Od prvih začetkov do konca leta 1944 je bilo delo organizacije usmerjeno predvsem v zbi- ranje najrazličnejšega materiala, opreme za partizansko vojsko, pošiljanje delavcev v par- tizane, opravljanje obveščevalno-političnega dela po tovarnah med delavci in skrbi za ne- opazno sabotažno delo po obratih. V začetku leta 1945 pa se je njeno delo usmerilo pred- vsem v priprave na osvoboditev mesta sa- mega. Pričeli so se formirati bataljoni De- lavske enotnosti. Z navajanjem nekaterih to- varn in s seznami aktivistov Delavske enot- nosti hoče avtor nazorneje predstaviti moč in razvejenost te organizacije. Krajši je sestavek o dvojezičnem glasilu Delavska enotnost, ki je bilo tiskano v ile- galni tiskarni v Trstu, izšlo pa je deset šte- vilk. Pregled se zaključi s popisom bojev in akcij za osvoboditev Trsta. Knjižica je oprem- ljena tudi z različnimi fotografijami, z re- produkcijami glasila Delavska enotnost, re- produkcijami raznih dokumentov, letakov, obvestil in zapisnikov, ki govore o delu in organizaciji Delavske enotnosti. Pojav in delo Delavske enotnosti v Trstu gotovo zavzema posebno mesto v boju slo- venskega in italijanskega naroda v obravna- vanem času. Ta krajši oris množične organi- 1241 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 zacije Delavske enotnosti v Trstu je pomem- ben prispevek za osvetljevanje širše zgodo- vinske problematike Trsta in okolice. Spod- buda naj bo, kot pravi avtor za pripravo ce- lovitega prikaza te organizacije, »kar zasluži zaradi velikega pomena, ki ga je imela ter zaradi mnogih idej, ki jih je prenesla na se- danje rodove.« Avtor je zbral razdrobljene zapise in štu- dije, izjave, dokumente, ki se hranijo pri odseku za zgodovino Narodne in študijske knjižnice v Trstu in oblikoval zgodovinski pregled organizacije Delavske enotnosti pred- vsem za mesto Trst, omenja pa tudi Tržič in Milje. Do osvoboditve je organizacija delo- vala ilegalno, po vojni pa je iz temeljev De- lavske enotnosti zrasla nova organizacija de- lavskega razreda Enotni sindikati, ki so tudi odigrali pomembno vlogo v razgibanih povoj- nih letih v Slovenskem primorju in Trstu. metka gombac Ob petdesetletnici šolske stavbe za Beži- gradom, Zbornik Srednje naravoslovne šole, Ljubljana 1986, 104 str. Verjetno je bolj malo šol, ki bi bile tako upravičene proslavljati »zlato« obletnico svo- jih šolskih poslopij, kot je to bivša III. ljub- ljanska gimnazija, sedanja Srednja naravo- slovna šola. Nova šola, ki so jo po takratni navadi slovesno blagoslovili in izročili svoje- mu namenu v nedeljo 18. oktobra 1936 »v beli Ljubljani sredi polja«, kot je v njeni himni napisal njen profesor, sicer pa sloven- ski pesnik in pisatelj dr. Joža Lovrenčič, je bila nedvomno arhitektonska mojstrovina in prvenec svetovnega formata — prva brez- koridorna šolska stavba na svetu, delo ing. arch. Emila Navinška. Jubilej stavbe so na Srednji naravoslovni šoli počastili tudi z izdajo zbornika, v kate- rem so prikazali zgodovino svoje gimnazijske prednice ter lastni razvoj po preoblikovanju, ki ga je povzročila uvedba usmerjenega izob- raževanja. Pregled šolske zgodovine je pripra- vila ob sodelovanju sedanjih in nekdanjih profesorja, dijakov šole, arhitekta Navinška in še nekaterih prof. Viljenka Skorjanec. Precej nehvaležno nalogo natančne predsta- vitve zelo burne zgodovine omenjene gim- nazije je opravila temeljito in nad ravnijo običajne šolske kronike. Prikazala je vsa po- gosto »odisejevska« tavanja gimnazije, ki je bila prvotno v letu 1907 ustanovljena kot nemška gimnazija, gostovala v bivšem gimna- zijskem poslopju v Beethovnovi ulici, v Ka- zini, na Vrtači ter v Vegovi ulici v poslopju realke, dokler ni prišla do res zasluženega že omenjenega šolskega poslopja. Njene trnove poti pa tudi potem še ni bilo konec, saj ji je starojugoslovanska šolska oblast potem, ko se je v začetku tega obdobja postopoma spre- menila v slovensko realno gimnazijo, pogosto grozila z ukinjanjem posameznih razredov. Podrobno je predstavljeno tudi življenje na gimnaziji v času NOB, med drugim tudi ustrezni prispevek profesorjev in dijakov. Od šolskega leta 1940/41 je v bežigrajskem šolskem poslopju poleg III. delovala še IV. državna realna gimnazija, ki je bila leta 1948 sicer ukinjena, vendar pa je namesto nje vse do šolske reforme leta 1958 pri njej gostovala VIII. gimnazija. III. gimnazija Ljubljana - Bežigrad se je v šolskem letu 1959/60 združila s I. državno gimnazijo na Vegovi ulici v I. gimnazijo Ljubljana - Beži- grad in kot taka delovala do ukinitve gimna- zij v šolskem letu 1981/1982. V delu, namenjenem prikazu delovanja be- žigrajske gimnazije v povojnem obdobju predstavlja avtorica tudi dva izmed najzname- nitejših profesorjev te šole, matematika Ivana Stalca in anglista Srečka Levstika, medtem ko pogovorov z bivšo ravnateljico prof. Štefko Sever in slavistom, pisateljem, pesnikom, esejistom in prevajalcem prof. Francetom Vodnikom zaradi bolezni oziroma smrti ni mogla opraviti. Kot že rečeno, pričujoči zgodovinski opis gimnazije oziroma Srednje naravoslovne šo- le ni samo suho kronološko nizanje dogodkov, pač pa je avtorica prikaz obogatila s pred- stavljanjem širšega družbenega okvira de- lovanja šole ter življenje njenih dijakov. Značilna in za sedanje stanje kaj malo po- hvalna je avtoričina ugotovitev, da je mo- rala zgodovino šole od leta 1958 dalje napi- sati v glavnem samo po ustnih virih. Tistim, ki se z zgodovino našega šolstva nekoliko podrobneje ukvarjamo, se pogosto »kolca« po nekdanjih letnih poročilih, ki so jih vest- no izdajale vse srednje in tudi nekatere os- novne šole in ki so še kako dragoceni viri za preučevanje šolske preteklosti. Vsa čast tistim našim šolam, ki so to hvalevredno na- vado ohranile tudi danes! Zelo koristen pripomoček za preučevanje zgodovine omenjene šole pomenita tudi se- znam delavcev na šoli od leta 1936 do 1986 (abecedni) ter seznam maturantov po letih in razredih prav tako od 1936 do 1986. Pri seznamu delavcev šole pogrešamo tudi let- nice njihovega nastopa in odhoda z zavoda, pri seznamu maturantov pa sta tiskarski škrat oziroma napačno prebiranje dokumentacije med drugim poskrbela, da je avtor teh vrstic kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 125 j v svojem maturitetnem letu 1965 ter v svo- jem 4.d razredu razbral nekaj novih priim- kov sošolcev, za katere lahko zgodovinsko utemeljeno zatrdi, da se jih iz svojih gimna- zijskih dni ne spominja. Upa tudi, da je strani zbornika prav preštel, saj na žalost ni- so oštevilčene. andrej vovko Miroslav Stiplovšek: Partizanske tiskarne in ciklostilne tehnike v kamniškem okrožju, Domžale 1987, 47 str. Kulturna skupnost Domžale in občinski od- bor Zveze združenj borcev NOV Domžale sta izdala brošuro dr. Mirka Stiplovška Par- tizanske tiskarne in ciklostilne tehnike v kam- niškem okrožju. Brošura obsega 47 strani, je bogato ilustrirana in ima lep barvni ovitek. Ob tem bi kazalo povedati, da so reproduk- cije s tehničnega vidika zelo slabe, čemur bi kazalo posvetiti nekaj več pozornosti. Uvodoma je predstavljena muzejska zbir- ka na gradu Krumperk, ki prikazuje razvoj partizanskih tehnik in tiskarn na kamniško- domžalskem območju. V muzejski zbirki je kot zanimivost razstavljen tudi tiskarski stroj Heidelberg, enak, kot ga je uporabljala tudi partizanska tiskarna 30 A. Muzejska zbirka v gradu naj bi pospešila tudi hitrejše obnav- ljanje Krumperka. Dr. Mirko Stiplovšek je v prikazu delova- nja partizanskih tehnik in tiskarn v uvodu najprej podal periodizacijo razvoja partizan- ske grafične dejavnosti v kamniškem okrož- ju, v nadaljevanju pa tudi sežeto periodizaci- jo NOG, kar je seveda povezano eno z dru- gim. V poglavju Partizanske tehnike od vsta- je 1941 do srede 1943 je podan pregled na- stanka in delovanja prvih ilegalnih partizan- skih tehnik, okohščine, v katerih so delovale, in vse težave, ki so se pojavljale ob nastaja- nju tehnik, od izbire krajev, kjer so bili bunkerji, do nabave tehničnega materiala pa do raznašanja izgotovljenih tiskov oziroma ciklostilnih izdelkov tehnik. Ob pregledu de- lovanja prvih ciklostilnih tehnik pa je po- dano tudi osnovno poročilo o razvoju poli- tičnih organizacij v kamniškem okrožju, saj je delovanje ilegalnih ciklostilnih tehnik slo- nelo prav na organizacijski zasnovi odborov Osvobodilne fronte. V naslednjem poglavju je prikazano delo- vanje oziroma razmah narodnoosvobodilnega gibanja od srede leta 1943 do poletja 1944 in vzporedno s tem tudi uspešen razvoj in delovanje okrožne tehnike in rajonskih teh- nik v drugi polovici leta 1943. Podan je kratek pregled zelo hitrega razvoja vseh političnih organizacij na terenu, prav tako pa tudi raz- voja ilegalnih partizanskih tehnik v kam- niškem okrožju. V tem obdobju je dejavnost partizanskih ciklostilnih tehnik v kamniškem okrožju doživela vrhunec tako glede števila tehnik kot tudi glede količine in kvalitete razmnoženega materiala. V naslednjem poglavju sta prikazana raz- voj in delovanje prve partizanske tiskarne na Gorenjskem — Tiskarne OK KPS Kamnik, kasneje imenovane Tiskarna 7 A, ki je pri- čela z delom decembra 1943 in je bila do marca 1944 edina partizanska tiskarna na Gorenjskem. Zaradi lažjega in uspešnejšega dela tiskarne je vodstvo ločilo ciklostilne tehnike od tiskarne. Delo tiskarne in tehnik, je bilo zaradi okrepljene sovražnikove dejav- nosti zelo oteženo. Kljub temu so partizanski tiskarji uspešno opravljali svoje naloge. Po- drobno so naštete količine razmnoženega gradiva. V naslednjem poglavju je podan prikaz ustanovitve Grafičnega odseka centralne teh- nike za Gorenjsko, Štajersko in Koroško na domžalskem območju ter priprave na priče- tek delovanja dveh novih tiskarn. Novi tis- karni 20 A in 4M sta pričeli z delom sredi junija 1944 v Viševku in na Vinjah. V tiskar- nah so tiskali vso tedanjo literaturo in razne obrazce. Delo so ovirale pogoste sovražniko- ve hajke. Zaradi hajk so konec septembra 1944 tiskarni 30 A in 4 M preselili v osvobo- jeno Savinjsko dolino, tiskarno 7 A pa naj- prej v Kamniško Bistrico, ob poskusu selitve v Savinjsko dolino pa se je polomil stroj. Tako jeseni 1944 na Kamniškem ni delovala nobena tiskarna. Delale pa so ciklostilne teh- nike, a še te v silno težkih razmerah, pred- vsem zaradi poostrenega nadzora in neneh- nega patruljiranja domobrancev, kar je one- mogočalo delo na le tehnikam, pač pa tudi političnim delavcem na terenu. Ob koncu sta podana ocena in pomen de- lovanja partizanskih tehnik in tiskarn. Na- vedena je še literatura in v zaključku še kratek historiat gradu Krumperk. FRANC BENEDIR Ob 40-letnici ustanovitve gimnazije v Čr- nomlju 1944—1984, Srednja šola družboslov- ne in kovinarske usmeritve v Črnomlju, 1984, 38 str. Publikacija, ki jo je pripravil zgodovinski krožek zgoraj omenjene srednje šole, bivše gimnazije v Črnomlju, pod vodstvom men- torice prof. Majde Kavčič, ima pravzaprav dva naslova: na platnicah Partizanska gim- 126! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 nazija v Črnomlju in na prvi notranji strani tistega, ki ga omenjam v naslovu. Delo so pripravili ob štiridesetletnici ustanovitve par- tizanske gimnazije v Črnomlju in to — kot lahko razberemo iz opomb — predvsem po virih iz arhiva ljubljanskega Inštituta za zgo- dovino delavskega gibanja in tudi nekaj po ustnih virih ter virih v arhivu črnomaljske gimnazije. Pregled zgodovine črnomaljske gimnazije je dovolj temeljit in pregleden glede na uspo- sobljenost avtorjev, po drugi strani pa gre za vsebino, ki je bila že prej dovolj znana in preučena. Posebno kvaliteto dajejo publika- ciji nekatere fotografije in spričevala, ki so jih dali na razpolago za objavo nekdanji učenci partizanske gimnazije in ki so ne- dvomno pomembna obogatitev fonda doslej znanih fotografij. Razumljivo je, da se je v publikacijo pri- kradlo tudi nekaj pomanjkljivosti in nanje velja opozoriti že zaradi mladih zgodovinar- jev samih, saj se nihče ni rodil že z vso učenostjo in se vsi vedno učimo. Pri citiranju virov iz omenjenega arhiva je treba navesti tudi številko fascikla oziroma škatle, ki ta vir hrani. »Tovariš Smolej« na prvi strani teksta je prof. Viktor Smolej, vodja Oddelka za srednje šolstvo pri Odseku za prosveto Predsedstva SNOS, po vojni znan preučeva- lec in pisec zgodovinskih del o partizanskem srednjem šolstvu. K tovrstni publikaciji bi nedvomno sodil tudi seznam ustrezne lite- rature, med drugim nujno obširni prikaz Partizanske srednje šole Viktorja Smoleja v leta 1981 izdani knjigi Smoleja in Slavice Pavlic Partizansko šolstvo na Slovenskem in to tudi v primeru, če bi člani krožka svoje delo v tipkopisu napisali še pred izidom omenjene knjige. Od leta 1981 do izdaje pub- likacije v letu 1984 bi imeli še dovolj časa za pripis tega pomembnega podatka. Te kritične, vendar dobronamerne pripom- be pa nikakor ne zanikajo nedvomnega truda in prizadevnosti, ki sta bila vložena v pubh- kacijo ob 40-letnici črnomaljske partizanske gimnazije. Podobnega dela bi si želeli tudi od mladih zgodovinarjev na drugih srednjih šo- lah. ANDREJ VOVKO Franc Puhar: Gospodarski vzpon Kranja odvisen od neomejenega priseljevanja delav- cev, obdobje 1918—1986, Kranj 1987, 48 str. Občina Kranj je v nakladi 300 izvodov založila študijo Franca Puhar j a, ki se zgodo- vinsko in sociološko loteva perečega kranj- skega, pa tudi slovenskega problema, pove- zanega s priseljevanjem delavcev iz drugih delov Jugoslavije v Kranj. Razprava je do neke mere nadaljevanje njegovih razmišljanj o teh vprašanjih, ki jih je deloma nakazal že leta 1962 v knjižici z naslovom Besnica pod vplivom industrijskega razvoja. Ugotav- ljamo lahko, da so raziskave, ki se ukvarjajo z gibanjem delovne sile v Jugoslaviji, zelo redke. Ze v uvodni besedi je avtor poudaril, da se je potrebno zavedati, da prinaša politika neomejenega priseljevanja delavcev za indu- strijo in občino sicer kratkotrajne gospodar- ske koristi, ki pa jih spremljajo neizogibne in pogosto nepopravljive družbene posledice. Puhar najprej ugotavlja, da sta visoko raz- viti kapitalizem in s tem povezana industria- lizacija Kranj zajela šele po končani prvi sve- tovni vojni. Sele po letu 1920 so se v Kranju s prihodom tujega kapitala začele razvijati zlasti tekstilna, čevljarska in gumarska in- dustrija ter gradbeništvo. Potreba po delav- cih je bila velika. Obdelal je dnevni pretok delavcev iz kranjskih okoliških vasi v tovar- ne in nazaj ter prihod precejšnjega števila slovenskih primorskih beguncev, ki so z raz- mejitvijo med ItaUjo in Jugoslavijo prišli pod italijansko oblast. Ze tedaj so se v Kra- nju srečali z nezadovoljstvom precejšnjega dela Kranjčanov do Primorcev in so v katoli- škem časopisu Gorenjec zapisali, »... da bi morala (banska uprava, op. J. K.) primorske emigrante usmeriti v notranjost države in jim v Bosni in Srbiji ,odkazati' nekaj zemlje, kjer bi si uredili lastno eksistenco ..češ da odžirajo delo domačim kranjskim delav- cem (str. 7). Tudi obnova Kranja in njegove industrije ter obveznosti kranjskega gospodarstva po drugi svetovni vojni so zahtevali zelo veliko industrijskih delavcev. V kranjskem pretežno kmečkem zaledju jih je bilo premalo, zato so prihajali zlasti iz nerazvitih predelov Slo- venije, predvsem iz Prekmurja. Z odhaja- njem Slovencev na delo v zahodnoevropske države je usahnil tudi ta vir dotoka delovne sile, zato so v šestdesetih letih v Kranj vse bolj množično prihajali delavci iz drugih ju- goslovanskih republik in avtonomnih pokra- jin. Kranjska industrija si je pomagala tudi z obliko novačenja delavcev s teh območij, porajali so se tihi kanali, »... migracija je tekla divje, brez sodelovanja pristojnih služb v občini, brez razmišljanja o posledicah.. (str. 11) Šestdeseta leta so tudi obdobje, ko so domačini vse bolj zapuščali težka in uma- zana delovna mesta in se zaposlovali v »či- stejših« industrijskih vejah. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 1271 V razpravi je statistično za celo občino (v nekaterih primerih pa za Gorenjsko) in po nekaterih najpomembnejših kranjskih tovar- nah obdelan pritok delavcev iz posameznih republik in avtonomnih pokrajin. Avtor na zgoščen način predstavlja številčne migracij- ske kazalce. Hkrati pa opozarja na dejstvo, da bi se brez dotoka novih delavcev iz skoraj vse Jugoslavije delo v marsikateri kranjski industrijski panogi ustavilo. Posledice tako ekstenzivnega načina priseljevanja in zapos- lovanja so se pokazale zelo hitro. V Kranju so začeli z intenzivno stanovanjsko gradnjo, vse bolj je primanjkovalo zazidljivih parcel, krčile so se obdelovalne površine. Mesto se je ves čas hitro širilo, zadnje čase pa že raz- mišljajo o novem stanovanjskem naselju za 18.000 prebivalcev v Bitnjah na Sorskem po- lju (toliko prebivalcev je imel Kranj leta 1953). Puhar je ironično zapisal, da je v pro- jektu novega naselja zajeto vse, razen palače nove občine Stražišče. Avtor se v nadaljevanju analize dotika vzrokov za tako veliko priseljevanje delavcev v Kranj. Obravnava posledice za medsebojne odnose med krajani in prišleki ter odnose med delavci v tovarnah, izpostavlja vprašanje ob- čevalnega jezika v proizvodnem procesu, saj sa kranjski razvojni načrtovalci priseljene de- lavce pogosto smatrali, in jih še, kot ceneno delovno silo. Lotil se je tudi problema kranj- ske zaposlenosti in podzaposlenosti v indu- striji in družbenih dejavnostih. Na koncu knjižice Franc Puhar nakazuje tudi rešitve iz težke situacije. Prepričan je, da se mora nenačrtno in prekomerno prise- ljevanje delavcev iz drugih delov Jugoslavije v Kranj zaustaviti. To je po njegovem mne- nju mogoče doseči le z uvajanjem moderne industrijske tehnologije in temeljitim pre- strukturiranjem kranjske industrije. Opozarja na zelo hude posledice, ki bodo nastale, če bo kranjska industrija zamudila evropski vlak sodobnega razvoja. Kako resen in težak je ta problem, naj ob koncu nakažem s cita- tom iz avtorjeve uvodne misli: »... Mladim, ki bodo nosili vso težo odgovornosti za raz- voj Kranja v 21. stoletje, naj bo ta zgodovin- ski zapis v pomoč in opozorilo, da ne bi po- navljali napak iz stoletja, ki gre h koncu ...« Vsekakor je Puharjeva študija ena prvih celovitejših analiz problema, ki je v slovenski zgodovini še skoraj poglavje, o katerem naj bi še ne pisali. JANEZ KOPAČ Stane Bernik: Črnomelj. Urbanistični, arhi- tekturni in spomeniškovarstveni oris, Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete, Ljublja- na 1987, 128 str. »Delo, ki je pred vami, je nastalo iz po- vsem praktičnih razlogov. Črnomelj, mesto na obrobju slovenskega narodnega ozemlja, v kratkem obdobju med narodnoosvobodilnim bojem njegova 'prestolnica', je bilo vselej na obrobju našega strokovnega zanimanja ...« piše avtor Stane Bernik v predgovoru ob iz- daji pričujoče študije. Avtor je naletel na nemalo težav pri razis- kovanju o arhitekturni in kulturni dediščini mesta Črnomelj. Zelo malo je ohranjenega, kar je posledica skoraj malomarnega odnosa do pričujočih dokumentov v preteklosti; to, kar se dogaja danes, pa je tema za novo štu- dijo. Z raziskovanjem urbanističnega razvoja Črnomlja se do sedaj ni še nihče ukvarjal. Edini zapisani dokument je Kronika mesta Črnomelj in njega župe iz leta 1905 avtorja Leopolda Podlogarja, kjer gre nemalokrat tu- di za nepreverjene podatke. Tako so mu ostali le podatki iz neposredne preteklosti. Ostalo je nastalo ob primerjavi obstoječih po- datkov in logičnega sklepanja. V veliki meri se je moral nasloniti tudi na ustne vire do- mačinov. Črnomelj ima skoraj romantično lego na okljuku, ki ga oblivata rečici Lahinja in Dob- ličica, s tipično racionalno izpeljano srednje- veško urbanistično tlorisno matrico. Doživ- ljamo ga kot slikovito in v krajini vizualno poudarjeno pomolno mesto. Podobnih urbani- stičnih srednjeveških zasnov je v Sloveniji veliko (Novo mesto, Kostanjevica, Kranj ...), vendar je črnomaljska mutrica s strateško smotrno postavljenim gradom ob vstopu na pomol kompozicijsko in funkcionalno najpo- polnejša. To matrico dokazujejo tudi ključni arhitekturni spomeniki, ki s svojo prisotnostjo ali s kontinuiteto lege izpričujejo srednje- veški urbanistični značaj: na najožjem delu pomola »stražar« mesta — grad, Stoničev dvorec in komenda, župna cerkev in zupni- šče na pomolu ter cerkvica sv. Duha na jugu. Bogata arheološka najdišča v ožjem in šir- šem območju pričajo o naselbinski kontinuite- ti od bronaste dobe naprej. Zal je zelo malo raziskovanja, le tu in tam kakšna naključna najdba nas opozori na bogato zgodovinsko arheološko dediščino. Cilj pričujočega elaborata je, da ob spo- meniško varstveni valorizaciji in topograf- skem orisu zgodovinskega jedra mesta Črno- melj postavi ustrezen spomeniškovarstveni režim, ki bo dajal smernice, v okviru kate- rih bodo dovoljeni posegi v nadaljnjem ur- 128 ¦KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 35 1987 banističnem razvoju. Študija je rezultat že uveljavljene metodologije v umetnostnozgo- dovinski stroki in predvsem zagotavlja stro- kovno utemeljena izhodišča varovanja. (Če- prav, kot pravi avtor, se je v času, ko je študija nastajala od leta 1981 do 1987, ko je izšla, na žalost tudi metodologija dela spre- menila.) Študija zato ne more vsebovati kon- kretnih predlogov prenove oziroma predlo- gov pri posegih v tkivo zgodovinskega jedra, ki so predmet za načrt prenove. Črnomelj je uvrščen v skupino urbanistič- nih spomenikov II. kategorije, varovan z var- stvenim režimom I. stopnje. Tu je potrebno poudariti, da je arhitekturna dediščina v Črnomlju skromna. Prebivalci so bili pretež- no kmetje, ki so se poleg ukvarjali z obrtno in trgovsko dejavnostjo. Zato se tudi stavbar- stvo ni moglo razvijati kot v drugih mestih. Na glavnem trgu, ki ima edini pravi mestni značaj, tako srečamo samo nekoliko pomešča- njen tip kmečke hiše. Zato je največja kvali- teta mesta Črnomelj njegova urbanistična ce- lota in zasnova starega mestnega jedra in historičnih primestij. »Na srečo« je šel razvoj i v Beli krajini in Črnomlju nekoliko počas- neje kot drugod, zato ni bilo v starem mest- nem jedru narejenih kakšnih drastičnih po- segov, ki smo jim bili priča v nekaterih dru- gih mestih. Vsekakor je študija s svojim spomeniškovarstvenimi režimi in stališči ter i spodbudami zelo temeljita podlaga za vse- stranski pristop k načrtovanju prenove mest- nega jedra, ki je rezultat predvsem inter- disciplinarnega dela. V predgovoru Bernik dodaja, da je študija tak namen tudi imela, vendar do danes ni bilo narejenega v tej smeri od naročnika ničesar, kvečjemu nekaj nepopravljivih napak (porušitev enega naj- bolj pomembnih arhitekturnih spomenikov — Kobetičevega gradu ...). Bernik je s študijo ponovno ohranil in ovrednotil gradivo, ki priča o mestni zgodovi- ni. S tem je le opozoril na kvalitete in dal smernice za nadaljnje raziskovanje, tako na arheološkem, umetnostnozgodovinarskem in arhitekturnem področju. Vsekakor je bila štu- dija zelo potrebna, da se ne porazgubi še ti- sto nekaj malega, kar je ostalo ohranjenega. LIDIJA MALERIC Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Marjan Drnovšek, odgovorni urednik Stane Granda. Tehnični urednik Branko Šuštar. Oblikovalec Julij an Miklavčič. Za strokovnost prispevkov odgovarjajo avtorji. Izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani. — Uredništvo: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27; uprava: Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva 12, Ljubljana. — Tekoči račun: 50101-678-49040 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — za »Kroniko«). Letna naročnina je 2500 din za posamezne na- ročnike, 3250 din za ustanove; posamezna številka 1500 din, dvojna številka 2000 din. Naklada 1000 izvodov. UDK 929 Zois 2. Šumrada Janez, raziskovalni sodelavec, Zgodovinski inštitut ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 5, YU Doslej neznano pismo Zlge Zoisa iz leta 1813 in njegov odnos do francoske vladavine v Ilirskih provlncali Kronilca, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str> 9—12, cit. lit. 39 Baron Žiga Zois je postal leta 1813 vitez napoleonskega reda Legije časti, čeprav v resnici ni bil nikakršen frankofil. Njegov odnos do Francozov je treba prejkone ocenjevati kot taktično prilagajanje, ki kaže Zoisov smisel za »realno politiko«. Podelitev Legije časti Zoisu je služila potrebam francoske politike po velikem porazu v Rusiji, ko je pričelo naraščati protifrancosko nezadovoljstvo ilirskega prebivalstva. UDK 351.74(497.12-89)»1884« Hribar Mitja, dipl. pravnik. Postaja milice Domžale, 61230 Domžale, Ljubljanska 102, YU Nadzorstvo nad deviacijami na Slovenskem pred 100 leti Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 22—30, cit. lit. 22 Pred 100 leti je na Slovenskem opravljala policijsko funkcijo zandarmerija, mesto Ljubljana pa je imelo mestno policijsko stražo. Zandarmerija je bila podrejena Ministrstvu za deželno obrambo, mestna policija v Ljub- ljani pa županu, v deželi Kranjski je bilo leta 1884 72 žandarmerijskih postaj, na katerih je bilo 275 žandarjev. v tem letu so obravnavali 378 storilcev kaznivih dejanj, 1062 storilcev prekrškov In prestopkov ter 1776 kršiteljev drugih predpisov. Za preprečevanje in odkrivanje požarov so imeli požarno policijo. UDK 72:314(497.12 Štajerska) »1754« Curk Jože, dipl. umetn. zgodovinar, 61000 Ljubljana, cimpermanova 5, YU Slovenska Štajerska v popisu iz leta 1754 Kronilia, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 4—8, cit. lit. 4 Avtor predstavlja gradivo uradnega popisa naseljenih hiš in hišnih go- spodarjev, izveden leta 1754 v zvezi s predvideno davčno reformo. Gradivo ponuja statistično zanimiv vpogled v takratno gradbeno stanje na Slo- venskem Štajerskem ter s tem posredno tudi v socialno strukturo njenega takratnega prebivalstva. UDK 711:625(497.12)»1850/1900« Pirkovič Jelka, mag., samostojna svetovalka, Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine, 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, YU Južna železnica in razvoj mest na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 13—22, cit. lit. 26 Osrednja ugotovitev razprave je, da je vpliv Južne železnice na prostorsko zasnovo slovenske pokrajine in mest v drugi polovici 19. stoletja mogoče opaziti v naslednjem: — na regionalni ravni je železnica pospešila spremembe v lokacijskem vzorcu industrije in posredno v hierarhiji naših mest, — na lokalni ravni pa je do največjih sprememb prišlo v mestnih četrtih ob železniških postajah, pri čemer se Je pokazala tudi potreba po regula- cijskih posegih novega tipa, kar Je hkrati pomenilo zametke modernega slovenskega urbanizma. UDC 351.74(497.12-89)»1884« Hribar Mitja, Graduateci Lawyer, Police-station Domžale, 61230 Domžale, Ljubljanska 102, YU Control over the Deviations in Slovenia 100 Years Ago Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 13—22, notes 26 A hundred years ago the gendarmerie was carrying out the police functions In Slovenia, and the town of Ljubljana had its town police-guard. The gendarmerie was subordinated to the Ministry of Territorial Defence, and the town police in Ljubljana to the mayor. In Carniola (Kranjska) there were 72 gendarmerie-stations with 275 gendarmes in 1884. In the same year 378 criminal offenders, 1062 subjects having committed infractions and violations, and 1776 offenders of other regulations were tried. There was a fire police to prevent and detect fires. UDC 929 Zois 2. Sumrada Janez, Research Collaborator, Milko Kos Historical Institute, Center of Scientific Research of the Slovene Academy of Science and Arts, 61000 Ljubljana, Novi trg 5, VU Ziga Zeis' unknown Letter from 1813 and His Attitude Towards the French Government In the Illyrlan Provinces Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 9—12, notes 39 Baron Ziga Zois became a member of the Napoleonic order of the "Legion d'honneur" in 1813 though he had never really been a Francophile. His attitude towards the French rulers was more or less that of a tactical adaptability showing his sense for "Realpolitik''. The bestowal of the Legion it.sclf to Zois served llie purposes of the French politics after the great defeat in Russia, when the Illyrlan population's dissatisfaction with the French began to grow. UDC 711:625(497.12)»1850/1900« Plrkovie Jelka, M. A., Independent Adviser, Institute of the SR of Slovenia for the Protection of National and Cultural Heritage, 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, YU The South Railway and the Development of Towns In Slovenia In the Second Half of the 19th Century Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 22—30, notes 22 The central statement of the treatise is that the influence of the South Railway on the lay-out of the Slovene landscape and towns in the second half of the 19th century can be observed in the following: — on the regional level, the railway accelerated the changes in the location patterns of industry, and, indirectly, in the hierarchy of our towns — on the local level, the greatest changes occurred in the town quarters by the railway stations, where the need for a new type of regulating interventions appeared, which at the same time signified the origins of the modern Slovene town-planning. UDC 72:314(497.12 Štajerska) »1754« Curk Jože, Art Historian 61000 Ljubljana, Cimpermanova 5, YU The Slovene Styria In a Census from 1754 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 4—8, notes 4 The author presents the material of the official registration of the inha- bited houses and their owners carried out in 1754 in connection with an expected fiscal reform. The material offers a statistically interesting insight into then condition of construction in the Slovene Styria (Štajerska), and thereby indirectly into the social structure of the then inhabitants. UDK 36(497.12 LJubljana) »189« Lazarevič Zarico, asistent, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU Ubožna oskrba v Ljubljani na prelomu iz 19. v 20. stoletje Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 38—48, cit. lit. 37 Mestna občina v Ljubljani je svoje reveže podpirala na različne načine. Tako s podporami v denarju, hrani, obleki in s sprejemanjem v mestne socialne zavode (sirotišnice, hiralnice, ubožnice...). Avtor podrobneje predstavi zakonsko regulativo tega vprašanja, različne oblike podpiranja revnega prebivalstva ter ljubljanske ubožnice. UDK 355.14(436-89)-.1914/1918« Vriier Sergej, dr., ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru in profesor Filozofske fakultete v LJubljani, 62000 Maribor, Grajska 2, YU Avstro-ogrske vojaške uniforme v svetovni vojni 1914-1918 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 56—59, cit. lit. 6 Sestavek obravnava poglavitne menjave v uniformiranju avstroogrske armade v letih 1914/18. Oblačilne reforme v tej armadi so nastopile že pred začetkom vojne, vojskovanje pa Je vodilo k nadaljnjim modernizacijam oblačil in opreme; pri tem so soodločale tudi čedalje slabše politične in gmotne razmere v bivši monarhiji. UDK 343.3/.7(497.12).>188« Stepec Marko, kustos — zgodovinar. Muzej ljudske revolucije Slovenije, 61000 LJubljana, Celovška 23, YU Zločin v slovenskem časopisju v 80. letih 19. stoletja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 30—38, cit. lit. 53 Avtor v prispevku, ki Je nastal na podlagi njegove diplomske naloge, obnavnava odnos slovenskega časopisja do zločina in zločincev v 80. letih 19. stoletja. Kot temeljni vir sta mu služila časnika »Slovenec« in »Slo- venski Narod«, ki sta kot predstavnika obeh vodilnih struj tedanjega slovenskega javnega življenja, zaobsegala več ali manj celotno duhovno obzorje Slovencev. Z analizo njunih člankov je avtor poskusil orisati te- meljne značilnosti in predsodke, ki se pojavljajo pri pisanju o zločinu v obravnavanem obdobju. UDK 328.2(73-863) (061.2)«1907/1916« Vovko Andrej, mag., višji kustos. Slovenski šolski muzej, 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 1, YU Severnoameriške podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda do prve svetovne vojne Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 48—55, cit. lit. 48 V obdobju od 1909 do 1911 je v Severni Ameriki nastala od slovenske Družbe sv. Cirila in Metoda neodvisna mreža 33 podružnic te Družbe med slovenskimi Izseljenci. Glavni namen teh podružnic je bilo zbiranje fi- nančnih prispevkov za slovensko Družbo sv. Cirila in Metoda, razen tega so še krepile povezanost med našimi izseljenci ter njihovo narodno zavest, gojile pa so tudi njihove stike z matično domovino. Posebno delavni med njimi sta bill podružnici v New Yorku in Clevelandu. Pomembno vlogo pri delovanju teh podružnic sta imela časopisa newyorSki »Glas Naroda« in ljubljanski »Slovenski Branik«. Slednji je poleg drugih vesti o delo- vanju Družbe sv. Cirila in Metoda redno objavljal tudi podatke o dejavnosti severnoameriških podružnic, pa tudi za pomoč Družbi vnetih posamez- nikov med slovenskimi izseljenci. Po podatkih vodstva Družbe so ame- riški Slovenci v obdobju 1907—1916 zbrali 13.785,60 kron finančnih pri- spevkov in jih poslali Družbi sv. Cirila In Metoda. UDC 355.14(436-89) »1914/1918« VrlSer Sergej, Dr., Director of the Regional Museum in Maribor and Professor at tiie Faculty of Arts in Ljubljana, 62000 Maribor, Grajska 2, YU Austro-Hungarian Military Uniforms In World War 1914—1918 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 56—59, notes 6 Ttie article deals with the main alterations in the uniforms of the Austro-Hungarian army in the years 1914—1918. Dressing reforms in this army occurred already before the beginning of the war, but fighting led to further modernizations in clothing and equipment: this was affected by the political and financial situation in the former monarchy, which was getting worse and worse. UDC 36(497.12 Ljubljana) »189« Lazarevič Zarko, Assistant, Institute of the History of Workers' Movement, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU Poor-Relief In Ljubljana at the Turn of the 19th Century Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 38—48, notes 37 The town community in Ljubljana supported the poor in different ways; that is with the aid in money, food, clothes and the reception to the municipal social institutions (orphanages, old-age houses, almshouses . . .). The author presents more exhaustively the legal regulations of this matter, different forms of supporting the poor inhabitants, and the almshouse of Ljubljana. UDC 325.2(73 = 863) (061.2)»1907/1916« Vovko Andrej, M. A., Senior Custos, Slovene School Museum, 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 1, YU The North American Branches of the St. Cyril and Methodius Society till World War I Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 48—55, notes 48 In the period from 1909 to 1911 in North America a network of 33 branches, independent of the Slovene St. Cyril and Methodius Society, was formed among the Slovene immigrants. The main purpose of these branches was to collect financial contributions for the Slovene Society ; besides, they strengthened the union among our Immigrants and their nationality, and they maintained their connections with the mother country. Espe- cially active among them were the branches in New York and in Cleve- land. An important role in the activities of these branches was played by the newspapers: the New York Glas Naroda and the Ljubljana Slovenski Branik. The latter regularly published — in addition to the other news concerning the activities of the St. Cyril and Methodius Society — the data about the activity of the North American branches and of the individuals among the Slovene immigrants keen to help the Society. According to the data of the Society's leadership the American Slovenes collected in the period 1907—1916 13.785,60 k of financial contri- butions, and sent them to the St. Cyril and Methodius Society. UDC 343.3/.7(497.12)»188« Stepec Marko, Custos-Historlan, Museum of the People's Revolution of Slovenia, 61000 Ljubljana, Celovška 23, YU Crime In the Slovene Newspapers In the 80s of the 19th Century Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 30—38, notes 53 In the contribution which was written on the basis of his diploma work, the author deals with the attitude of the Slovene newspapers towards the crime and criminals in the 80s of the 19th century. As a fundamental source he used the papers »Slovenec« and »Slovenski Narod«, which — being the representatives of both the leading currents in the then Slovene public life — comprised more or less the whole spiritual horizon of the Slovenes. Analysing their articles, the author tries to describe the basic characteristics and prejudices that appear in writing about crime in this period. UDK 949.712>»1941/1945« Picelj Zdenico, kustos, Dolenjski muzej Novo mesto, 68000 Novo mesto, Muzejska 7, YU Kratek oris zgodovine NOB na Gorjancih in Žumberku Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 65—77, cit. lit. 34 Prispevek govori o NOB na območju Zumberka In Gorjancev, ki Je imelo med vojno velik geostrateškl pomen tako za NOV kot za sovražnika. Ze od prvih dni vstaje sta se na tem območju v skupnih bojih proti okupatorju in domačim izdajalcem kovala bratstvo in enotnost med slovenskimi in hrvaškimi partizani ter prebivalstvom, ki je živelo na tem območju. UDK 63(497.12 Šenčur) »1945/1980« Holynski Nada, višja kustosinja, Gorenjski muzej Kranj, 64000 Kranj, Tavčarjeva 43, YU Kmetijstvo na območju Šenčurja in sosednjih vasi v letih 1945—1980 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 81—91, cit. lit. 83 Članek na podlagi arhiva krajevnih ljudskih odborov (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko v Kranju) ter arhivov danes obstoječih kmetijskih delovnih organizacij in ustanov primerjalno obravnava spre- membe v kmetijskem gospodarstvu na področju šestih katastrskih občin v soseščini mesta Kranja po drugi svetovni vojni. ¦ UDK 32.019.51(497.12) »1918« ;7a Svajncer Janez J., novinar in publicist, 62000 Maribor, Gregorčičeva 13, YU Deklaracijske razglednice (Ob 70-letnicl majniške deklaracije) Kronilia, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 59—65, cit. lit. 10 Leta 1917 je 30. maja v parlamentu na Dunaju slovenski poslanec dr. Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo, s katero so Jugoslovani pod habsburškim žezlom terjali posebno državno celoto. Zlasti leta 1918 se je na Slovenskem razvilo množično izražanje podpore tej deklaraciji. Poleti 1918 Je v okviru deklaracij skega gibanja izšlo osem navdušujočlh razglednic. Narisal jih je Maksim Gaspari. Na razglednicah je opazen neživljenjski, idealiziran odnos do združitve jugoslovanskih narodov. UDK 66/68(497.12) »1947/1951« Prinčič Jože, mag., asistent. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU Slovenska lokalna industrija v prvem petletnem gospodarskem načrtu 1947—1951 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 77—81, cit. lit. 30 V svojem prispevku avtor najprej obravnava značaj, vlogo in naloge lokalne industrije v sistemu centralističnega planskega gospodarstva v prvih povojnih letih, nato pa Izpostavlja vzroke zaradi katerih slovenska lokalna industrija v obravnavanem obdobju ni dosegla pričakovanega raz- voja in rezultata. UDC 83(497.12 SenCur) "1945/1980« Holynski Nada, Senior Custos, Museum of the Gorenjska Region — Kranj, 64000 Kranj, Tavčarjeva 43, YU Farming In the Šenčur Region and the Surrounding Villages In the Years 1945—1980 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 81—91, notes 83 On the basis of the archives of the local people's committees (Historical Record Office Ljubljana, Unit for Gorenjska in Kranj), and the archives of the existent agricultural working organizations, the article compara- tively deals with the changes in the agricultural economy of the six cadastral communes territory in the vicinity of Kranj after World War II. UDC 942.712»1941/149S« Picelj Zdenko, Custos, Museum of the Dolenjska Region — Novo mesto, 68000 Novo mesto. Muzejska 7, YU A Brief Outline of the National Liberation War In Gorjanci and Žumberak Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 65—77, notes 34 The contribution treats the NLW in the region of Žumberak and Gorjanci, which was during the war of great geo-strateglc importance for both the National Liberation Army and the enemy. Already from the first days of the uprising in this area brotherhood and unity were being strengthened — in the Joint fights against the occupiers and quislings — between the Slovene and the Croatian partisans, and the inhabitants living in this region. UDC 88/68(497.12)»1947/1951« Prinčič Jože, M. A., Institute of the History of Workers' Movement, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU The Slovene Local Industry In the First Five-Year Economic Plan 1947—1951 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 77—81, notes 30 In his contribution, the author first treats the character, role and tasks of local industry in the system of the centrallstic planned economy in the first post-war years, and then he exposes the grounds on which the Slovene local industry did not reach the expected development and results in this period. UDC 32.019.91 (4(7.12) »1(18« :78 Svajncer Janez J., Journalist and Publicist, 62000 Maribor, Gregorčičeva 13, YU The Declaration Picture Postcards (70 Year* of the May Declaration) Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 59—85, notes 10 In 1917 on the 30th of May, the Slovene Member of Parliament, Dr Anton Korošec, read the May Declaration in the Parliament in Vienna, whereby the Yugoslavs under the Hapsburg sceptre demanded a separate national entity. It was particulary in 1918 that the declaration acquired popular support in Slovenia. In the summer of 1918 eight delightful picture post- cards were issued within the declaration movement. They were drawn by Maksim Gaspari. In the pictures one can notice a non-realistic, Idealized attitude towards the unification of the Yugoslav nations. UDK 621.393(487.12 Ljubljana) »189« Lazarevič 2arko, asistent, InStltut za zgodovino delavskega gibanja, 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU Začetki uvajanja telefonije v LJubljani Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35. .št. 1-2, 1987, str. 97—100, cit. lit. 28 Avtor na kratko oriše začetke telefonije v Ljubljani. Da bi lažje opredelil hitrost oziroma počasnost pri uvajanju telefonije, se je odločil za primer- javo z Zagrebom. Pri tem je ugotovil, da razvoj telefonije v LJubljani (In tudi v slovenskem prostoru) precej zaostaja za razvojem v Zagrebu, Se bolj pa za razvojem drugje v Evropi. UDK 069.5:940.3/.4 aglar Jaka, dipl. Ing., 62000 Maribor, Pajkova 22, YU Zasebna zbirka o soški fronti Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 104—10«, cit. lit. 2 Avtor nam predstavlja zasebno zbirko predmetov, ki so povezani s soško fronto med 1. svetovno vojno. Največji poudarek daje predmetom s fronte (npr. vazam iz medeninastih tulcev, črnilnikom, pepelnikom Itd.), raz- glednicam, osebnim fotografijam, profesionalnim fotografijam, odlikova- njem in vojaški opremi. Zbirka je plod avtorjeve želje, da se ohranijo ostaline enega težjih obdobij tUdI za slovenskega človeka. UDK 929 Glavar P. P. :262.2 (497.12 Šentjakob ob Savi) DemSar Viktorljan, župnik in dekan v p., 61218 Komenda, Glavarjeva 112, YU Peter Pavel Glavar in župnija Sv. Jakob ob Savi Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 92-98, cit. lit. 4 Avtor predstavlja prizadevanja P. P. Glavarja (1721—1784), župnika v Komendi pri Kamniku, za ustanovitev župnije pri Sv. Jakobu ob Savi (danes Šentjakob ob Savi), tedaj podružnici mengeške župnije. Objavlja prevod pisma, ki ga je o tem pisal Glavar 7. marca 1756 goriškemu nadškofu Mihaelu grofu Attemsu, čigar nadSkoflja je tedaj obsegala tudi to pod- ročje. UDK 929 Peternel J. :338.48 (497.12) Bled) »1895/1906« Benedik Božo, pravnik v p., 64260 Bled, Cankarjeva 7, YU Jakob Peternel — urar in organizator blejskega turizma Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 35, št. 1-2, 1987, str. 101—104, cit. lit. 4 Prispevek govori o vlogi Jakoba Peternela (1875—1932), urarja in blejskega hotelirja pri razvoju blejskega turizma, posebej v letih 1895 do 1906, ko Je bil tudi župan na Bledu. UDC 069.5:940.3/.4 Clglar Jaka, Graduated Engineer, 62000 Marlbor, pajkova 22, YU A Private Collection about the Soča Front Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, ppi 104—108, notes 2 The author presents a private collection of the objects related to the Soöa front during World War I. The greatest emphasis is given to the objects from the front (e. g. brass cartridges used as vases, inkholders, ashtrays etc.), the picture postcards, private photographs, professional photographs, decorations and military equipment. The collection is a result of the author's wish to preserve the remains of one of the difficult periods for Slovene people as well. UDC 621.395(497.12 Ljubljana)-189- Lazarevič Zarko, Institute of the History of Workers' Movement, 61000 Ljubljana, trg osvoboditve 1, YU The Beginnings of Introducing Telephony In Ljubljana Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 97—100 notes 28 The author briefly describes the beginnings of telephony in Ljubljana. In order to assess the speed, respectively the slowness of introducing telephony better, he decides Upon a comparison with Zagreb. Thereby he finds out that the development of telephony in Ljubljana was much slower than the one in Zagreb; the situation was even worse when coin- pared with the other parts of Europe. UDC 929 Peternel J. :338.48(497.12 Bled)»1895/1906« Benedik Božo, Retired Lawyer, 64260 Bled, Cankarjeva 7, YU Jakob Peternel — Clockmaker and Organizer of Tourism at Bled Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 101—104, notes 4 The contribution deals with the role of Jakob Peternel (1875—1932), the clockmaker and hotelier at Bled, in the development of Bled tourism, particularly in the years 1895—1906, when he was also the mayor of Bled. .1 UDC 929 Glavar P.P.:262.2(497.12 Šentjakob Ob Savi) Demäar Vlktorljan, Retired Parish Priest and Dean, 61218 Komenda, Glavarjeva 112, YU Peter Pavel Glavar and the Parish of St. Jacob by the Sava (Sv. Jakob ob Savi) Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 35, No. 1-2, 1987, pp. 92—96, notes 4 The author presents the endeavours of P. P, Glavar (1721—1784), the parish priest in Komenda near Kamnik, to establish the parish of St. Jacob by the Sava (today Šentjakob ob Savi), the then filial church of the MengeS parish. He publishes the translation of the letter written about It by Glavar on the 7th of March, 1756, and addressed to the Archbishop of Go- rizia, Mihael Count Attems, whose archbishopric at that time comprised also this area. Iz dopisa Mestnega arhiva v Ljubljani 18. 8. 1952 poslanega MLO Ljubljana, Svetu za prosveto in kulturo. Zgodovinskemu društvu Slovenije, uredniškemu odboru Kronike (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni arhiv, šk. 18, 23711952) ». . . 2.) Vsebina. Pri določanju vsebine revije bi bilo treba skrbeti za to, da je revija dovolj pestra, da pritegne čim širši krog naročnikov, pri tem pa tudi krajevno različna, upoštevaje predvsem one okraje, ki so dali na razpolago finančna sredstva: Da se število kupcev vsaj za določene številke poveča, bi razen dveh krajevno mešanih številk, morala biti ena številka s povečano naklado posvečena kakemu važnejšemu kraju, kjer bi jo kupovali kot samostojen zbornik tudi nenaročniki. (N.pr. posebna številka za tujsko-prometne kraje. Bled, Rogaška Slatina, Postojna ali za večje industrijske centre Ljubljana, Maribor, Celje, Jesenice, Trbovlje, Kranj). Prav tako je iz finančnih razlogov potrebno, da izide v vsaki številki nekaj naročenih člankov, pri katerih bi seveda moralo uredništvo izbrati primernega sodelavca, ki jamči za kvaliteto. Tako bi določena tovarna lahko naročila članek o svoji zgodovini, o zgodovini delavskega gibanja v tej tovarni ali pa trgovsko podjetje o razvoju svoje trgovske panoge itd. Naročitelj članka bi v tem primeru plačal avtorski honorar, potrebne slike in prispeval k tiskovnim stroškom. Zadnji dve strani platnic in eventuelno kak vložen list na koncu številke bi lahko brez škode za kvaliteto revije prinašal reklame, ki pa bi morale biti estetsko izdelane in sestavljene tako, da dajejo zgodovinske podatke. . . . ... 6.) Pričetek izhajanja. Ker so subvencije obljubljene za letošnje proračunsko leto, bi bilo prav, da revija prične takoj z izhajanjem. V tem primeru se je treba odločiti med naslednjimi možnostmi: a) Revija izhaja po šolskih letih, t.j. od septembra enega leta do septembra drugega leta (prva številka september, druga številka januar, tretja številka maj). b) Revija izhaja po koledarskih letih (januar, maj, september). V tem primeru bi morale letos iziti vse tri številke v krajših razdobjih, ali pa le ena številka že z letnico 1953. Izbira teh možnosti je odvisna od gradiva, s katerim razpolaga redakcija, ki pa verjetno za izid treh številk v letošnjem letu ne bi bilo primerno in tudi finančno ta izid ne bi bil ugoden. . . . ... 8.) Ime revije. Da se mora uprava pravilno registrirati in pričeti s finančnim poslovanjem, mora biti takoj določeno ime revije. To bi bilo lahko ali bolj stvarno, kakor »Kronika slovenske krajevne zgodovine«, »Časopis za slovensko krajevno zgodovino« ali krajše »KRONIKA naših krajev«, »KRONIKA slovenskih krajev« ali pa bolj prosto, kakor »Naša preteklost« in podobno. Najbolj ustrezen bi bil naslov »Kronika slovenskih krajev«, ki bi na eni strani imel neko kontinuiteto za bivšo Kroniko, na drugi strani pa vendar kazal na to, da ne gre za navadno nadaljevanje prejšnje Kromke. Pripominjamo, da je bil koncept tega predloga predložen uredniškemu odboru, ki z njim soglaša ter je mnenja, naj bi se ustanovila uprava revije v smislu točke 4 c), naj bi začela izhajati v letošnjem letu (izid novembra ali decembra) z letnico 1953 in naj bi bil naslov revije »Kronika naših krajev«, pri čemer bi bil glavni naslov Kronika. Smrt fašizmu - svoboda ljudstvu Upravnik Mestnega arhiva: (Dr. Sergej Vilfan)« Prispevke v tej števi ki so pripravili: Jože Curk, Janez Šumrada, Mitja Hribar, Jelka Pirkovič, Marko Štepec, Žarko Lazarevič, Andrej Vovko, Sergej Vrišer, Janez J. Svajncer, Zdenko Picelj, Jože Prinčič, Nada Holynski, Viktorijan Demšar, Božo Benedik, Jaka Ciglar Izdaja Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije Na naslovni strani - Ivan Vavpotič Ver,igar (znamka Poštne direkcije v L|ubl|ani. 1919 - povečava)