216
Podgoričan:
zlasti sprijaznil po očetovi smrti, ko je    gova, ampak  bratova.   Dajala je  zato
mislil, da je sedaj Trznarjeva domačija    Jeromu denarja,  da bi lože pil in bi
njegova.                                                    tako pozabil oporoke.   Toda zaman je
«Žene ti bode  treba«,   dejal  mu je    bila ta zvijača.  Jerom  ni hotel iti ni-
pred dvema dnevoma Campelj zasmeh-    kamor in pameten je bil  tako,  kakor
ljivo, hoteč se šaliti ž njim.                     že dolgo ne.
Jerom je  nekaj
časa na tihem pomisli e val in si je dejal na to: «Saj res, oženiti se bode treba.»
In potem je zapustil krčmo in je šel v reber, da je nemoten mislil o tem.
Dolgo ni premišljal in ugibal, ali bi se oženil, ali ne, in katero bi snubil. Saj je videl, da se ljudje ženijo vedno, in izvolil si je ono, katere ni sovražil čisto nič, namreč Kotarjevo Nano. Zato je bil prišel k njej, toda ni ji mogel takoj vsega razodeti, ampak je
samo namignil; tega ni pomislil, da snubi lahko zaman. — Od tega dne ni pohajal dosti iz doma in po krčmah, ampak je  bil   pri
domu in je nadlegoval mater, naj mu pove, kakšna je oporoka. Izpraševal jo je brez uspeha: trdila je, da ne ve tega. Trznarica je bila v hudih skrbeh. Bala se je osmine po rajnem možu, bala se je trenutka, ko prebero oporoko in zve njen  sin Jerom,   da  domačija  ni  nje-
Notranjska deklica v narodni noši.
(Po fotografiji Rovškovi.)
Za Trznarjem je bila osmina. K maši pridejo domači, so-rodbina in sosedje. Molijo v cerkvi in na grobu, kjer se zatem prelij 6 za pokojnim zadnje očitne solze. Zvonovi zadnjič zapojo mrtvecu in potem nikdar več. Jerom je čakal nestrpljivo konca obredu in se na tihem rotil, ker so ljudje tako nespametni, da kleče okoli groba, in nočejo hiteti domov, kjer jih čaka jed in pijača.
Naposled vstanejo vsi, da se vrnejo na dom: spredaj sosedje in cerkovnik, za njimi sorodbina in zadnjič objokana vdova z otroki. Med sosedi sta bila Kožar in Obločan, ki sta bila priči pri oporoki in hranita pismo in pa Kočevski Ljube, ki je pisal oporoko in jo bode sedaj tudi razglasil. Ko pridejo na dom, posedejo okoli dveh staknjenih miz, domači pa prineso pripravljeni kruh in vino na mizo.
«Bog mu daj večni   mir in  pokoj!» napije Kožar in izpije.