Primož Suhodolčan je na osnovi analize statistike izposoj v splošnih knjiž­ nicah (2003–2016) v samem vrhu. Pri tem se zastavljata vsaj dve vprašanji, in sicer ali število izposoj dejansko pomeni tudi število prebranih knjig (ne le njegovih, pač pa tudi knjig drugih priljubljenih avtorjev in avtoric) ter na osnovi katerih kriterijev in elementov vrednotenja se knjige sploh izposojajo. Odgovor, do katerega pridemo s pomočjo primerjalne analize kvantitativnih (izposoje) in kvalitativnih (umetniškost) kriterijev, nas pe­ lje po sledeh samega literarnega sistema, v katerem so avtorji in avtorice pri marno razvili strategije za izposojo in ne za branje. Za sodobni mladinsko­literarni prostor in čas je značilen razmah slika­ ništva, ki predstavlja precej donosno tržno nišo. V skladu s pojmovanjem literarno­sistemske teorije so sodobni avtorji zgolj proizvajalci in knjige produkti, ustanove so založniški posredniki, repertoar so slikanice in bral ci potrošniki. Avtorjev in založnikov večinoma žal ne zanima “branje” knjig (čeprav se raziskava iz leta 2014 imenuje Bralna kultura in nakupovanje knjig). Generiranje potrošniške miselnosti celotnega mladinsko­literarne ga Milena Mileva Blažić Primož Suhodolčan: Tina in medvedja moč. Tina Maze, resnična pravljica. Ilustriral Gorazd Vahen. Ljubljana: DZS, 2016. Sodobnost 2017 485 Mlada Sodobnost podsistema sega na razna področja, od pisateljskega “davka na ciklostil” oziroma na fotokopiranje v šolah (kar pomeni nespoštovanje otrok kot edinih pravih bralcev v Sloveniji; bolj smiselno bi bilo, da bi se pisatelji zavzeli in obdavčili nebralce ali kič) do vrednotenja slikanice kot polovice knjige; dolina šentflorjanska res ponuja preveč zgovornih primerov! Značilnost sodobnega časa so tudi “slikanice slavnih”, o katerih pi­ še tudi Sandra Beckett v znanstveni monografiji Crossover Picturebook: A Gen re for All Ages (2012). Slikanico definira kot večnaslovniški žanr, ki se deli na slikanice brez besed, umetniške slikanice, umetnostne slikanice, večgeneracijske slikanice in slikanice slavnih. Tudi v Sloveniji je to postal trend; Tomaž Domicelj: Pravljica o pridni voluharici (2011), Basen o lenem komarčku, (2010); Jernej Kuntner: Beli krtek Albin (2014); Barbara Lapajne Predin: In smo šli (2012); Darja Lovšin: Mačke malega mesta (2007); Adi Smolar: Jezikovni kotliček (2011), Zgodba o rolici papirja (2012), Radovedna putka (2013), Domišljava žaba (2013), Pujsa in Andrej Migec (2013), Jaz ne grem v šolo (2014); Darja Korez Korenčan: Klemen in Klementina (2012) idr. Kratka sodobna pravljica Primoža Suhodolčana in ilustratorja Gorazda Vahna je izšla v slikaniški knjižni obliki in vsebuje osebni predgovor realne (in irealne) naslovne junakinje Tine Maze. Na koncu najdemo kronološki seznam nagrad, ki jih je smučarka prejela. Slikanica je izšla v slovenščini (5000 izvodov) in skoraj istočasno še v angleščini (Tina and bear power: Tina Maze, a real­life fairy tales, 350 izvodov). Pričujoče delo ni prvi takšen izdelek avtorja, ki je s podobnimi potrošniškimi prijemi že v preteklosti domnevno spodbujal bralno kulturo (Lipko in Košorok/Lipko and Basket­ Billy (2013); Lipko in svetovni prvaki (2015)). V navezavi na takrat aktualno prvenstvo v košarki je bila slikanica s stališča neoliberalizma lep potrošni­ ški uspeh (a poudarek je vendarle na potrošniški). O precej nekritični recepciji literarnih del povprečne ali nižje kakovosti priča tudi zapis na spletni strani SNG Nova Gorica, kjer so letos uprizo­ rili Suhadolčanovo besedilo Živalske novice. Tam naletimo na nenavadno slavilno oceno brez navedbe vira informacij in kriterijev ter elementov vrednotenja: “Primož Suhodolčan, zelo priljubljen sodoben otroški in mladinski pisatelj, ki je za svoja dela prejel vrsto nagrad, med njimi večkrat zapored tudi priznanje Moja najljubša knjiga (za deli Košarkar naj bo! in Pozor, pravljice!), je med bralci znan predvsem po svojem razigranem hu­ morju in akcijski komiki, ki jo uporablja za pripovedovanje svojih zgodb.” Avtor je tudi k projektu “Tina Maze”, pristopil potrošniško in pro­ izvedel izdelek (slikanico), ki se najbolje trži po zunajliterarnih kriterijih. Domnevni uspeh, ki je posledica tržnih prijemov brez kakovostne vsebine, 486 Sodobnost 2017 Mlada Sodobnost Primož Suhodolčan: Tina in medvedja moč je marketinški in slavi formo brez ustrezne literarne dopolnitve. Nedvom­ no so prizadevanja vrhunskih športnikov in športnic, tudi Tine Maze, spoštovanja vredna. Zato se postavi vprašanje, mar si ne bi nadpovprečna oseba in osebnost zaslužila monumentalizacijo in semantizacijo na najvišji ravni, na ravni vrhunskega literarnega dela, ne pa zgolj povprečne literarne skice. Tina in medvedja moč je populističen tržni prijem, primarno usmerjen v število prodanih izvodov in ne v samo branje. Odrasli in mladi bralci, s katerimi smo pravljico obravnavali, so ravno zaradi naslovne junakinje in njenega uvodnega nagovora (“Dragi moji”) utemeljeno imeli višja priča­ kovanja do literarnega besedila. Žanrsko gledano je Tina in medvedja moč nekakšen slikaniški Bil dungs­ roman, v katerem poskuša avtor kombinirati domnevno pravljični slog (“Za devetimi gorami, sedmimi vodami …)” s subverzivnimi elementi (“... in pri drugem ovinku levo je kraj, ki mu rečejo Črna.”) ter tako izzvati obraten horizont pričakovanja bralca. Besedilo poskuša biti duhovito in iz kratke sodobne pravljice ustvarja večžanrsko pravljico, a to počne ne­ uspešno, saj domislice niso slogovno utemeljene v kontekstu, ampak so larpurlartistične. Literarno besedilo vsebuje nepotrebne zastranitve, ki oddaljujejo od osrednjega dogajanja – razvoja od otroka/deklice do zmagovalke. Po nepo­ trebnem je dodana tudi nova literarna oseba, arhetip (čarobnega) pomoč­ nika v obliki poosebljenega medveda (ilustriranega kot realnega medveda). Lik medveda postane Tinin zaveznik, pri čemer je dekličina motivacija za takšno (pasivno) sodelovanje linearna: “(V)si me hodijo gledat, nihče pa se noče pogovarjati z mano.” Tina ima kot junakinja atribute sociocen­ trizma, poguma, poštenosti, zaradi empatije pa si zasluži še “medvedjo moč”. Je deskriptivna izbranka, ki jo je avtor utemeljil le na ravni opisov, ne pa v dejanjih. Tina naslednji dan poskuša smučati, pogoj za zmago pa je, da posluša patriarhalne nasvete medveda. Domnevni treningi s po­ močjo poosebljenih živalih so prikazani postmoderno – hedonistično in linearno. Avtor kljub vsem možnostim, ki jih ponuja književna vrsta kratke sodobne pravljice, piše enodimenzionalno. Zdi se, da bi se bilo za literarno skladnejši rezultat v sodobnem času namesto po enodimenzionalnem mo­ delu ljudske pravljice ustrezneje zgledovati po modelu Vladimirja Proppa (Morfologija pravljice) in Josepha Campbella (Junak s tisočerimi obrazi). Medvedja intervencija junakinji odvzame atribute junaštva in pogum­ nega soočanja s težko preizkušnjo (Propp); poleg tega Tina ni subjekti­ vizirana, ampak reificirana. Avtor jo definira na osnovi “Velikega Dru­ gega” (Slavoj Žižek: Veliki Drugi ali vzdrževanje videza v javnem prostoru), Sodobnost 2017 487 Primož Suhodolčan: Tina in medvedja moč Mlada Sodobnost upodobljenega v liku medvedjega alter ega, ki je dejansko osrednji literarni lik. Tina bi morala biti junakinja iskalka (skladno s Proppovo teorijo), žal pa je v besedilu predstavljena kot junakinja žrtev, ki za uspeh potrebuje zunanjo intervencijo. Je subjekt, ki ne ve, za razliko od poosebljenega lika medveda kot tistega, ki ve. Junakinja je tako reificirana v objekt ali mario­ neto, s katero upravljata pravljična pomočnika medved in lisica (v stereo­ tipni vlogi antagonistke). Če še enkrat pogledamo skozi prizmo Žižkove teorije, vidimo, da je v pravljici prišlo do “samogibanja pojma” – medvedja (po)moč je primer, kako se osnovni pomen, medvedja moč, sprevrže v svo­ je nasprotje, v Tinino nemoč, da dostojanstveno, pošteno in samostoj no zmaga. Paradoks je tudi v tem, da simbolna funkcija zastopa Drugega (medveda) kot varuha videza. Domnevno šaljive domislice v besedilu naj bi imele pozitivno stabilizacijsko funkcijo, vendar nato vstopi še Tretji – lisica. V obeh omenjenih likih gre za psihoanalitično zastranitev, ki je s stališča vsebine nepotrebna. Naslovna junakinja je tako oropana sublimne geste, zato se avtor zateka v estetizacijo: poosebljeni medved da Tini čarobno moč, poosebljena lisica hitrost, oboje pa je linearno, enodimenzionalno in neutemeljeno. Učenec tretjega razreda osnovne šole, v kateri so za domače branje morali kupiti in prebrati slikanico Tina in medvedja moč, je na vprašanje, kakšna se mu zdi slikanica, ki so jo morali prebrati iz užitka, odgovoril: “Polresna.” Ne da bi se sklicevala na otrokove besede kot v Andersenovi pravljici Cesarjeva nova oblačila, pa vendar, kdo pravi, da otrok ne more intuitivno začutiti literarnega manka in tržnega presežka nekega besedila? 488 Sodobnost 2017 Mlada Sodobnost Primož Suhodolčan: Tina in medvedja moč