JOŽE SNOJ, KONJENICA SLOVENSKIH HOPLITOV. Sodobni pesniški eksperiment je kaj raznosmeren. Zvečine poudarja formalno plat. kajti prek nje se najlaže prebija v nova vsebinska območja, najhitreje doseže nova izhodišča. Ta težijo k racionalizmu, deromantizaeiji ustvarjalnega dejanja, h konkretnosti, k popredmetenosti. Eormalni element se lahko omejuje na vizualnost, ki tudi v sodobni poeziji še vedno išče novih zvez z vsebinsko predlogo, lahko pa sega globlje, v strukturo besedišča, v zgradbo besednih sosledij ali celotnih pesemskih konstrukcij. Strukturalizem je s svojimi izsledki dal pobudo za določeno oblikovalno maniro, ki skoznjo vidimo prizadevanje posebne pesniške smeri, da izpolni na novo odkriti svet oziroma da iz manj zaznavnih naključij ustvari nov organizem. Snojeva poezija v zbirki Konjenica slooenskili hopUtov* se nedvomno poteguje za tako opredelitev, zakaj v njej je moment forme v ospredju. Pesnik jo je predstavil grafično ploskovito. Dosledno zavrača pravopisno konvencijo, tiskarski običaj ter uporablja le male črke. Tudi naslovi in oznake posameznih pesmi so natisnjeni v isti meri. izjema so naslovi ciklov, zavrača ločila, čeprav manj dosledno, tako da bravec dvomi o obči odrešilnosti ali celo upravičenosti načina, ki ga je avtor izbral. Reči je namreč treba, da je del Snoje\e poezije tak, da bi ga lahko zapisali s klasičnim pravopisom. Toda ker gre za avtorjevo odločno gesto, jo moramo sprejeti kot dejstvo, posebno še ker je z njim še marsikaj povezano. Ugotovitev o hoteni ploskovitosti je zgolj uvod v zapis o Snojevi izrazilo intelektualni poeziji, ki ji je najbližja konstrukcija. Na to nas med drugim opozarja tudi Snojevo pojmovanje verza. Očitno namreč je. da pesnik v skrajnostih razbija verz kot vsebinsko enoto, da bi tako dosegel tak sestav, karkšnega terja njegov temeljni koncept: v rdečem zatonu se prikaže pinija in še ena in še Jože Snoj. Konjenica slovenskih hoplitov. Državna založba Slovenije 1968 661 ena senca jih podkuri in že kadilo mastnega vonja ovije rivo (mediteranske reportaže XIII). lak tip verza domala prevladuje in se ujema z nekaterimi drugimi pojavi. Snuj prav tako zavrača konvencionalno sklen jenosi snovnih enot. zato nuni zunanjost predstavlja v razvezani, včasih zgolj nakazani zvezi, ki jo sani imenuje skica, glosa, aforizem, ogrodje. Ce temu dodamo še estetieizem, izrazito težnjo po izjemnem izrazu, prestopanje v območje besedne strukture, potem nam Snojeva poezija kaže dovolj samosvoj obraz med sodobno slovensko pesmijo, pa čeprav včasih za ceno arabesknosti. Površinska uglajenost Snojevegti esteti-cizma pokriva marsikatero notranjo neizrav nanosi. Na eni strani iskanje rnstike in neposredne konkretnosti, ki jo poznamo že iz prve zbirke, na drugi strani težnja po neologizmill ter moderni metaforični govorici z močnimi refleksi surrealizma in bivanjske poezije pa preskakovanje iz semantike v goli besedni aiiizein. Celotna oblikovna stran izpričuje torej viden nagib k moderni pesniški strukturi: cija satja Ignacija zapresunjenega zvestega svoj v osek mezi in se ničemur več ne moči mali migelav i močil n i k (in Silil) ležišče (in skrito) za čebelico sveta staro nekaj dni (čebelica sveta I h. Seveda, govoriti o Formalni strani Snojeve poezije pomeni govorili hkrati o njeni notranji podobi. Iz intelektualne obravnave snovi rezultira močno prečiščena, strukturno jasna pesniška materija, ki se podreja avtorjenm esteti-cizinii. Snoja resnično ne zanima tradicionalna subjektivna zamotanost, obremenjenost s problemi. Gleda in predstavlja predvsem pojave in stanja, predmete med predmeti, človeka iz ljudi iu stvari . posameznosti, dele. ki jih praviloma združuje z metaforičnimi vezmi, kajti resničnost je lahko tudi nadresničnost. Sicer pa \ zbirki kljub prisotni racionalnosti ni tolikšne enotnosti, kot bi jo pričakovali. Avtor se giblje med raznimi kategorijami in si dovoljuje odsto- 662 panja. Pesnik kdaj pa kdaj preide v čustven odnos do stvari ali pojava, kar je v nasprotju z njegovim konceptom. To raznorodnost. pri lom je treba upoštevati pesnikov razvoj zadnjih petili let. je Snoj vsaj navidezno reševal s formo, toda sleherna strožja analiza more ugotoviti, kako se v zbirki križajo konkretnosti z asotiativnostjo. kako se s\et kljub identitetam neprestano projicira skozi metaforično prizmo. Nakazana struktura učinkuje fragmentarno posebno V območju problemskih kategorij. Snojeva srcdobežuost. ki je značilna za prvi del knjige. \ zadnjih ciklih popusti in obstane v ožjem ter homogenejšem prostoru, kar se zgodi v trenutku, ko se loti obsežnejše problemske gmote. Dosedanjim skicam, afo-rizmom in ogrodju se pridruži globinski rez v eksistenčne plasti generičnosti. kot nam ga razkriva v ciklu čebelica sneta. Še določnejši je \ konjenici slovenskih hopliioo, ko izpoveduje osebno misel o genusu. lastnem rodu. ki visi med močjo in nemočjo. med zgodovinsko etiko in sodobno akcijo, med smislom in nesmislom svojega početja: pa če si razbijemo lica če za vso Fantovsko kri i z točen o in preprodano tvojo dekliško v tisoč trupelc bodočih izmučim ta klavnica gričev ta poteptana sončeva staja ne bo nikoli konjenica postala (konjenica slovenskih hoplitov 1). Tako je Snoj v ciklu konjenica slovenskih hopliioo najuspešneje presegel enostranost svojega pesniškega snovanja: oblika ni več nadrejeno postavljen element, ampak enakovreden vsebinsko problemskemu delu. F r a n c e P i b e r n i k 663