Perva odgoja otrokova. (Spisal Jos. Ciperle.) 4. Prestopimo k telesni odgoji otrokovi. Ali je telesna- ali duševna odgoja v pervi mladosti važnejša, to se ne da določiti. Telo je sicer podlaga duševnega razvoja; in zato menijo nekteri pedagogi, da je treba od začetka, gojiti le telo, in zato likajo duha le bolj poveršno. A pomniti je, da za duha tudi ni vse eno, kakovi so vtisi, ktere prejema v pervi mladosti. In ta začetna poveršnost, ali ni dostikrat vzrok oni poveršnosti v vednostih, s ktero se odlikuje toliko in toliko ljudi ? Gotovo ne segam predaleč, ako terdim, da je telesna in duševna odgoja v pervih Ietih otrokovih enake važnosti. Vendar kaj je namen telesne odgoje? Za odgovor naj navedem besede Dupanloupa. On piše: wNamen telesne odgoje je, ohraniti telesno zdravje, je vterditi ali je popraviti; in zato ne sme biti niti premehkužna, niti preterda. Mehkužna odgoja oslabi telo, namestu da bi ga pokrepila; a preterda bi imela zelo resne in žalostne nasledke". Kaj je tedaj pervi pogoj telesnemu zdravju? Tečna jed in dobra pijača, se mi bode odgovorilo. Dostikrat se sliši ta-le izrek, da brez jedi in pijače ni mogoče živeti. To je vse resnično. A pomniti je treba, da brez vsega tega prebije človek lebko vsaj nekaj dni; a nekaj je. brez česar ni mogoče živeti niti ene minute. Bralci so vganili gotovo, da je to zrak. Da, zrak je ona neogibljiva potreba, da, zrak je oni pervi pogoj telesnemu zdravju. In vendar cenimo zrak tako malo. Pač skerbimo, kaj bodemo zajuterkovali, pač mnogo se jih beli glavo, kaj bodo kosili in kaj večerjali. Ali kaj bomo dihali, za to še nisem slišal nobenega tožiti. A čemu tudi ? Saj je natora poskerbela za to. Za jed moramo delati; a zrak je zastonj. In najlenejšemu človeku še treba ni odpreti ust, zrak pride že po druzih votljinah v truplo. Skozi nos, skozi kožo sili on v telo. Priden in de- laven človek lehko še odpre svoja usta, in dobi ga v se kar v obilni meri. Ko bi pač bilo mogoče živeti ob samem zraku, kdo bi si upal terditi, da je svet solzna dolina. To bi bila pač obljubljena dežela, to bi bil raj. Res je, zrak se dobi zastonj. A vsak ni dober, ni zdrav, ker ni čist. Ko bi človek živel tudi ob samem zraku, moral bi se tudi truditi vsaj za čist zrak. Tedaj na vsak način bi morali truditi se tudi lenuhi. Tudi ti bi izpoznali, in še celo najprej, da ima pesnik prav, ki poje: nDes Lebens ungemischte Freude Ward keinem Sterblichen zu Theil". Mladini posebno škoduje marsikaj, za kar se ne zmenijo celo odrasli. Tudi tem je nečist zrak škodljiv, a mladini je celo strup. čemu dibamo? Zrak, ki prihaja v naša pljuča, sčisti kerv, ali le, ako je sam čist, nečist jo še bolj pokvari. Zdrava kri stori zdravo telo. Ona se pretaka po vseh telesnih udih, jim donaša redilnih snovi, ter popravi zopet na njih, kar se je pokvarilo in obrabilo. Telo se da primerjati z dodelanim poslopjem. In kakor se na tem zmiraj kaj odkruši, odterga in obrabi, ravno tako tudi v človeškem truplu. In odkrušeni in obrabljeni deli poslopja se morajo namestiti z druzimi, s telesom je ravno taka, in tu ima ravno kri to nalogo, kajti v nji so vse one snovi, iz kterih je sestavljeno naše truplo. A zrak ji podeli še le ono oživljajočo moč, brez ktere bi ji ne bilo mogoče krepiti telesa. Ima li to moč tudi kri, v kteri se nahaja okužen zrak? Gotovo ne. Zato so ljudje, živeči v krajih, kjer zrak ni zdrav, bledi, slabotni, bolehni in čmerni. Tacih ljudi ne vidimo radi, in smilijo se nam. Za življenje je treba zdravib, močnih in veselih ljudi. Posebno bledih otrok ne vidimo radi. Rudečelični otroci so ponos starišev, njihova sreča, njihova radost. A vendar se tako malo skerbi za rudečeličnost otrokovo. Posebno dan danes vidirao se plaziti med nami toliko bledoličnih mladih ljudi. To so prave spake. A ni čuda. Otrokom že je zginil ves mladostni duh, inne pridejo še iz otroških let, posedajo že po kavarnah in gostilnab, pušijo že tobak, vklepajo se že v one sladke spone, ki se imenujejo ljubezen. Nekteri terdijo, da so bleda lica nekako interesantna. BDe gustibus non est disputandum", pravi Latinec, a Slovenec se izrazi malo terdejše: ,,Vsak berač svojo malho hvali". Naj bodo interesantna bleda lica, kolikor bočejo, zdrav človek gotovo ni bled. Da dihamo slab zrak, temu je kriva dostikrat revščina. Kolikrat stanujo družine, v kterih je po pet, šest ali še več otrok v eni, dostikrat tesni, temni in mokrotni sobi. Gotovo, da ne bode nikdo iskal v njih čistega zraka, in najraanj po zimi, kedar so največ zaperta okna in duri. Zraven tega devljo ubožni ljudje še sušit mokra oblačila na gorko peč, kar je še nespametnejše. A ne sarno revščina, tudi lenoba dostikrat zakrivi slab zrak. V zrak piide k«j lehko prah, in ta škoduje pljučem. Ne samo po cestab, tudi ]ii> sobab se dostikrat praši zelo. Gotovo bi bilo to vse drugače, ako bi se bolj pometalo, bolj škropilo z vodo, ako bi se večkrat umivala tla, in ko bi se večkrat očistile stene. Nic ni gerjega v hiši, kot zamazan pod in oprašene in s pajčevinami preprežene stene. V zraku se nahaja mnogokrat strupenih plinov, in ti se dostikrat ne dado odpraviti drugače, nego da se sežgo. Za vnieenje teh plinov nam rabi ocet (jesih), s kterim poškn>pimo tla, dalje smodnik, ki se zapali, brinov les, sladkor i. t. d. Tudi oglje, gobe, merzla voda, led poserkajo mnogo strupenih plinov. Vendar zdrav zrak še ni vse. Paziti je treba tudi, kako dihamo. Dihanje ovira že pretesno povijanje malih otrok, ravno tako tesna obleka. Slabo dihatiio, ako sedimo poševno, ako se preveč nagibljemo naprej. Pri dihanji se morajo raztegovati persi, zato je globoko dihanje nad vse dobro. Zrak, kteri naj sope novorojeno dete, naj bode čist in nikdar ne premerzel. Njemu škoduje posebno prehitro meojevanje merzlega in gorkega zraka. Kedar piha burja, naj se ne nosi dojenec na prosto, posebno če je nahoden, ali če kašlja. In kedar izbodi otrok, ne zapirajmo ga v sobo. Spuščajmo ga ven, a zaterdimo mu, naj se ne oddalji preveč domu. Pustimo mu veselje, da leta, kajti pri letanji se pretaka urnejše kri po žilah, in tem prej priteče spet v pljuča, kjer se sčisti z nova. A kedar se je preletal, naj se nikdar precej ne vseda. Tudi naj se rau zaterdi, naj spehan in vroč nikdar ne pije. (Dalje prih.)