107 Peter Kuzmič CERKEV IN BOŽJE KRALJESTVO1 Cerkev je udeležena v kraljestvu: Kristusova vladavina v sedanjem času Cerkev ni kraljestvo V prejšnjem razdelku smo pokazali, da je Cerkev rezultat prihoda kra- lja, Gospoda Jezusa, ki jo je osnoval. Božje kraljestvo, ki ga je Jezus oznanjal in vpeljal, je osrednjega pomena za pravo razumevanje Cerkve in pogla- vitna referenčna točka znotraj Božje odrešilne ekonomije. Tako je Arthur Clutton-Brock (Kaj je Božje kraljestvo?, 1919) zaključil: »Dogma kraljestva mora biti glavna Cerkvena dogma in glavna dogma vsakega posamezne- ga člana Cerkve.« (Clutton-Brock v Berkhof 1951, 10) Ali, kot se je izrazil Wolfhart Pannenberg, »doktrina Cerkve se ne začenja s Cerkvijo, ampak z Božjim kraljestvom« (Pannenberg 1969, 39). Svoj obstoj Cerkev dolgu- je Božjemu kraljestvu in »oba pojma sodita tesno skupaj, zato ni mogo- če razumeti, kaj Cerkev je, ne da bi upoštevali njene povezanosti s temelj- nim novozaveznim pojmom Božjega kraljestva« (Skydsgaard 1951, 385). Andrew Martin Fairbairn je v Kristus v sodobni teologiji (1893) zatrdil: Kraljestvo je imanentna Cerkev, Cerkev pa eksplicirano kraljestvo; nič, kar je tujega enemu, ne more biti v drugemu. […] Cerkev je prihodnje kra- 1 Uredniška opomba: v pričujoči številki objavljamo drugi (sklepni) del razprave; prvi je objavljen v prejšnji številki. 108 RAZPRAVE, ŠTUDIJE ljestvo, ki že vstopa v danes živeče duše in družbo, ki jo konstituirajo. […] Kraljestvo je Cerkev, gledana od zgoraj; Cerkev je kraljestvo, videno od spodaj. (Fairbairn po Blackman 1939, 370) Toda, čeprav je res, da je biblično Cerkev nujno opredeliti v razmer- ju do Kristusove vladavine, pa je po drugi strani nemogoče obe enačiti tako, kot to počne Fairbairn. Kraljestvo je veliko širši in vseobsežnejši pojem, ki ga Cerkev ne more zajeti, in tudi nobene pravice nima, da bi si v sedanjem času kraljestvo lastila kot svojo posest. Naj si je njuno razmerje še tako neločljivo, Cerkev ni Božje kra- ljestvo. S Svetim Duhom oživljena Cerkev, v kateri je Kristus priznan kot Gospod, je kvečjemu najboljši približek in najpristnejši skupnostni izraz Božjega kraljestva v zgodovini. Prav kakor sam Jezus, so bili tudi apostoli poslani, da pridigajo evan- gelij kraljestva. Apostolska dela njihovo oznanjevanje večkrat povzemajo prav s temi besedami. Vsebino oznanila o Božjem kraljestvu praviloma istovetijo z odrešilnim imenom Jezus Kristus, toda nikoli s Cerkvijo. V Samariji »so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal evan- gelij o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa« (Apd 8,12). V efeški shodnici je Pavel »razpravljal in jih prepričeval o Božjem kraljestvu« (19,8). Čisto na koncu knjige avtor Luka poda še dva povzetka Pavlovega delovanja v Rimu. Ko je oznanjal judovskim voditeljem, »jim je razla- gal, jim pričeval o Božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa« (28,23). In v sklepnih vrsticah: »Celi dve leti je Pavel […] sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir.« (28,30–31) Tukaj vidimo, kako je oznanjevalec in prinašalec kraljestva sam postal oznanilo zgodnje Cerkve. Ta ni pridigala same sebe. Pridigala je evangelij kraljestva, se pravi veselo oznanilo o Jezusu Kristusu. Pri no- benem izmed teh odlomkov (in tudi pri drugih) ne moremo vstaviti be- sede Cerkev namesto kraljestva! Poskusi istovetenja Cerkve s kraljestvom niso le nesvetopisemski, temveč so tudi zelo nevarni. Zgodovina Cerkve od Konstantinove dobe do današnjega časa ponuja obilo dokazov, da je temu tako. Kjerkoli in kadarkoli Cerkev sebe istoveti z Božjim kraljestvom, podlega skušnjavi, 109 PETER KUZMIČ da se polasti svetne oblasti, se je oklene in jo zlorabi. S tem v zvezi stori- mo prav, če prisluhnemo »preroškemu« uvidu Wolfharta Pannenberga: Teološko istovetenje Cerkve s Kristusovim kraljestvom je vse prepo- gosto služilo interesom cerkvenih dostojanstvenikov, ki niso uglašeni z Božjim kraljestvom. Številni kristjani, še posebej cerkveni voditelji, radi mislijo, da so v lasti resnice ali vsaj dokončnega kriterija vse resnice. Ker se počutijo tako nenadomestljivo povezani s samim Kristusovim kra- ljestvom, ne prepoznavajo in ne priznavajo provizoričnega značaja sleher- ne cerkvene organizacije. Niso zmožni, da bi ponižno stali pred prihodom Božjega kraljestva, ki s seboj prinaša končno bodočnost sveta. Slepi so za to, kako se celo že zdaj, proleptično, prihodnost manifestira v svetu (in to ne le v Cerkvi, niti ne vedno prek Cerkve). Ravno zato, ker se Cerkev zmo- tno ima za sedanjo obliko Božjega kraljestva, se mora Božja vladavina po- gosto manifestirati v sekularnem svetu zunaj Cerkve in marsikdaj proti Cerkvi. (Pannenberg 1969, 78) Cerkev je nasledek pridiganja Božjega kraljestva, občestvo tistih, ki so izkusili moč in okusili blagoslove kraljestva. Božje kraljestvo je njen začetek, njen temelj, toda kraljestvo ostaja tudi njen cilj. Cerkev je na- mreč »občestvo aspirantov za Božje kraljestvo«, kot pravi Hans Küng, ki pristavlja, da »pripadnost cerkvi v sedanji dobi skušnjave ni zagoto- vilo pripadnosti zadnjemu Božjemu kraljestvu«. Cerkev nima svojega smisla sama v sebi, v tem, kar je, temveč v tistem, kar ji prihaja napro- ti. (Küng 1967, 95–96) Cena vstopa v kraljestvo Svetopisemska zgodovina je zgodba o Božjih odrešilnih dejanjih, ki so usmerjena na stvarjenje novega človeštva, namreč ljudstva, ki se up- ravičeno imenuje Božje in ki Boga avtentično predstavlja med narodi. To je ljudstvo, ki Boga priznava za svojega kralja, ljudstvo, ki je Božje kraljevo duhovništvo na zemlji. V Stari zavezi se je imenovalo kehal Jahve, »Gospodovo občestvo [skupščina]«. Grška ustreznica novozave- zno Božje ljudstvo označi z ekklesía toû theoû, Božja Cerkev. 110 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Ta skupnost, ki se jo naslavlja kot »Božje ljudstvo«, »Kristusovo telo« ipd., je zmeraj vidna, v tem svetu prepoznavna, množica verujo- čih. Nadležno in zavajajoče je, da se besedi kraljestvo in Cerkev danes pogosto uporabljata, kot da bi bili avtonomni entiteti. Ne gre za samo- stojna pojma in za razumevanje resničnega bistva ter poslanstva skup- nosti verujočih, ki ji pravimo Cerkev, se moramo pozorno držati njune rabe v Pismih. Ko govorimo o Božjem kraljestvu, je poudarek na Bogu, na njegovi kraljevski sili in vladavini, na njegovih odrešilnih dejanjih in absolutni oblasti. V besedni zvezi »Božje kraljestvo« je operativna bese- da theoû (prim. Schmidt 1964–76, 1:574–593; Newbigin 1953, 28). Besedna zveza »Božje kraljestvo« nam pove nekaj o Bogu (namreč to, da kraljuje). Ni opis nečesa, čemur pravimo »kraljestvo«. […] Redukcija na zgolj »kraljestvo«, značilna za sodobno rabo, je torej sporna. Pa ne le zato, ker gre za odmik od svetopisemske rabe, ampak predvsem, ker je ta so- dobna raba v osnovi zgrešena, saj »Božjega kraljestva« ne razume kot po- nazoritev Boga v njegovi absolutni oblasti, temveč kot nekakšno določlji- vo »reč«. (France 1984, 32–33) S podobno nevarnostjo izpraznitve oz. krčenja svetopisemskega po- mena se soočamo, tudi če govorimo o Cerkvi, ne da bi ustrezno pouda- rili, da gre za Božjo (ali Kristusovo) Cerkev. Tukaj je operativna bese- da theoû ali Christoû. Cerkev se lahko upravičeno tako imenuje, samo če oziroma ko priznava Kristusovo vladavino in se ji podreja. Cerkev je Kristusovo »telo«, ki se zaveda svoje »glave«. Ta nova skupnost ljudi, ki jih je Bog odkupil in jim odpustil, so njegovi »izvoljenci« (eklekton), pok- licani in izvoljeni, da bi bili »svetniki« (hagioi). Tako po svojem porek- lu kot po tem, kar po sami svoji naravi in značaju so, izhajajo iz Njega, ki mu pripadajo: iz samega Boga. Njihov značaj je izraz Božjega znača- ja, njihovo življenje priteka iz življenja, ki ga daje Bog, in njihovo pos- lanstvo je podaljšek poslanstva Božjega Sina. Evangelij o prihodu Božjega kraljestva v Jezusu iz Nazareta terja od- ziv spreobrnjenja in vere (Mr 1,15). Takšen odziv pa rezultira v novem življenju, ki ga podarja Bog. To je »odrešenje« oziroma »novo rojstvo«, če se izrazimo v danes najpogostejšem evangeljskem žargonu. Evangelij 111 PETER KUZMIČ terja korenito odločitev, spremembo mišljenja (metanoia), prestavitev iz kraljestva teme v kraljestvo luči Božjega Sina (Kol 1,13). Takšen odziv na evangelij o Kralju, ki posledično sproža spremembo življenja, je to- rej vstop v Božje kraljestvo. Ta vstop v domeno blagoslovov Božjega kra- ljestva je dar. Zgodi se na Božjo iniciativo in po njegovi milosti, ki je zastonj dostopna grešnim in nevrednim. In vendar ni tako poceni, kot bi si lahko mislili na osnovi evangelizacijske propagande nekaterih za- hodnih evangelijcev. Jezus ne bagatelizira cene in težavnosti vstopa v Božje kraljestvo. Res je odziv na njegovo oznanilo individualen, saj gre za osebno sprejetje, toda rezultat individualnega odziva nikakor ni zgolj rešitev posamezni- kove duše za nebesa ali sedanja sladka, skorajda zasebna, povezanost z Jezusom. Postati kristjan, vstopiti v Božje kraljestvo je možnost, odpr- ta le tistim, ki so pripravljeni zanikati sami sebe in svoje lastne interese v prid Božji absolutni oblasti nad vsem svojim življenjem in vsemi svo- jimi medosebnimi odnosi. To lahko vključuje odrekanje družini (prim. Mt 10,34–37) in blaginji, kot je razvidno iz zgodbe o mlademu bogatemu oblastniku (Mr 10,17–31). V družbah, v katerih je krščanstvo kulturno sprejeto in spoštovano, so tovrstne zahteve kralja Jezusa vernikom tež- ko razumljive. V takšnih družbenih kontekstih se sporočilo o Božjem kraljestvu z vsemi njegovimi imperativi redko sliši, če pa se že, se po- gosto v razvodeneli obliki, in marsikdaj ga tisti, ki pravijo, da »pozna- jo Jezusa«, naravnost zanikajo. Pri oznanjevanju navadno zahteve na- domestijo z obljubami, kot da ne bi oboje neločljivo sodile skupaj in se vzajemno pogojevale. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravič- nost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33). Jezusovi sledilci, ki živijo pod totalitarnimi političnimi režimi ali med militantnimi muslimani ali kjerkoli pač že tvorijo zvesto manjši- no, se zavedajo, da ima pripadnost kralju Jezusu oziroma življenje pod njegovo oblastjo svojo ceno. Zavedajo se, kakor se je zavedala tudi zgo- dnja Cerkev, da služenje Jezusu pomeni ravnodušnost do zakladov in vrednot tega sveta. Odvračajo se od sleherne zaskrbljenosti s trdnim za- upanjem v nebeškega Očeta, v kralja, ki vlada celo sredi sovražnih oko- liščin. Danes bi se Cerkev Jezusa Kristusa morala spomniti, da je prega- 112 RAZPRAVE, ŠTUDIJE njanje svetopisemsko znamenje pripadnosti Božjemu kraljestvu. »Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.« (2 Tim 3,12; glej tudi: 1 Pt 2,20–21; 4,12–17; Mt 5,10–12; 10,16–23; 24,9; Mr 13,9–13; Lk 21,12–17) Danes se sicer sleherno zvesto pričevanje za Jezusa ne konča nujno v trpljenju, vendar nas Hendrikus Berkhof upravičeno spomni, da bi trpljenje bržkone lahko bilo pomemben kriterij za presojo pristnosti naših besed in dejanj. Besede, ki nič ne stanejo, in dejanja, s katerimi se skušamo pri- ljubiti, nimajo nič opraviti z odposlanskim [apostolary] značajem Božjega ljudstva kot prvine [firstfruit]. (Berkhof H. 1979, 419) Cerkev Jezusa Kristusa izpolnjuje svoje poslanstvo v padlem in sov- ražnem svetu. Živi v napetosti, ki je učinek prekrivanja dveh dob, med »že« in »ne še (v polnosti)« Božjega kraljestva. To nas skupaj z današnjo izkušnjo globalne Cerkve pripelje do realistične ocene situacije. V svetu, v katerem živimo, v katerem lahko za sleherno uspešno deja- nje sodelovanja ali sprave najdemo »ekvivalent« v krutosti in preganjanju izredno velikega obsega, postaja čedalje vprašljivejše, ali v bližnji priho- dnosti krščanstvo brez trpljenja sploh lahko zabeleži kakršenkoli, napre- dek vreden truda. (Duthie 1968, 87) Ta trditev Charles Duthieja iz leta 1968 se je medtem že potrdila, mi pa smo in vedno bolj bomo priče njene relevantnosti za današnji in pri- hajajoči čas. Vstopiti v božje kraljestvo pomeni pridružiti se občestvu verujočih, kajti »duh kraljestva je ljubezen, ki sili k skupnosti« (Bruce [1889] 1890, 60). Pripadati Jezusu Kristusu pomeni biti del te organske in pristne skupnosti, ki je najboljši obstoječi približek Božjega kraljestva na zemlji; pomeni biti ud njegove Cerkve, ki ga Bog naredi in mu vlada. V tej novi skupnosti Jezusovih učencev se izkuša Božja prisotnost, priznava njego- va vrhovna oblast, podreja se njegovi vladavini in izvršuje njegova volja. Cerkev je občestvo, ki ga Bog po Svetem Duhu zbira kot svoje lastno ljudstvo in pošilja v svet, da v njem oznanja in živi sporočilo kralja, ki je Gospod Jezus; je občestvo moških in žensk, ki so s samo naravo svo- 113 PETER KUZMIČ je posebne poklicanosti od-ločeni kot posebno Božje ljudstvo; občestvo, utemeljeno v odrešitvenih smotrih Boga, ki ga hranita in ohranjata nje- gova prisotnost in moč. To, kar Cerkev (po svoji naravi) je, in poslanstvo Cerkve sta določena s tem posebnim odnosom med Bogom in njegovim ljudstvom, med Kristusom in Cerkvijo. Cerkev kot kraljeva služabnica V učlovečenju je kralj Jezus, resnični Bog, sam sebe »ponižal (izpraznil) tako, da je prevzel resnično naravo (podobo) služabnika (doûlos)« (Flp 2,7). Ko je učencem govoril o novi vrsti odnosa med tisti- mi, ki pripadajo njegovemu kraljestvu, je to svojo ponižnost služabnika poudaril kot vzor, po katerem naj se zgledujejo. On namreč »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel« (diakonêsai) (Mt 20,28; Mr 10,45). Pri zadnji večerji je Jezus učencem umil noge v izziv in spodbudo, da bi tudi sami postali služabniki (Jn 13,1–17). Pri tem jih svari, naj njihovi voditelji ne bodo kakor »kralji narodov (poganov)«, marveč služabni- ki, kakor on sam: »Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže.« (Lk 22,25.27) Jezus to pravi pri druženju za mizo, ki je tudi sama eno izmed znamenj prihoda kraljestva, ki kaže na (do)končno izpolnitev v eshato- nu »pri moji mizi v mojem kraljestvu« (Lk 22,30). Ključna vrstica tega pogovora je »Prepuščam vam kraljestvo, kakor ga je meni prepustil moj Oče« (Lk 22,29).2 Za Jezusovo poslanstvo [ministry] je bila značilna trojna služba [ser- vice] pridiganja, učenja in demonstriranja evangelija Božjega kraljestva. Delal je znamenja, ki so kazala na prihod kraljestva v samem Jezusu in ki so kulminirala v skrajnjem dejanju služenja, ko je »dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Njegova vzorna služba [ministry] in žrtvovanje lastnega življenja sta postala poklicanost v službo za vse, ki mu sledijo. Na podlagi Jezusove žrtve Janez potegne zaključek, da »smo tudi mi dolžni dati življenje za brate« (1 Jn 3,16). 2 Pozornost velja celotnemu pogovoru, še posebej vrsticam 24–30, kot tudi dejstvu, da odlomku sledi svarilo Petru. 114 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Cerkev ni kraljestvo in si tudi ne more prilaščati monopola nad kra- ljestvom. Lahko je približek kraljestva in prejema blagoslove kraljestva, vendar le v sorazmerju s svojo podrejenostjo kralju, kot njegova služab- nica. Sodobno evangelijsko gibanje s svojim poudarkom na individua- lizmu in izmerljivi uspešnosti, s svojim duhom posvetne tekmovalnosti tako pri širitvi svojih programov doma kot pri misijonarskih prizade- vanjih v tujini, je v resni nevarnosti, da postane prežeta z duhom in vrednotami tega sveta. Zame kot tujca – in tudi za mnoge moje brate – so določeni zahodni misijonarski in evangelizacijski podvigi videti kot s krščanskim imenom krščene organizacije, ki služijo same sebi v las- ten prid, namesto da bi bile izraz duha služabnika Božjega kraljestva. Naj Gospod Cerkve dovoli, da se motim, in mi odpusti, če delam krivi- co s tem, kar govorim. Dejstvo pa ostane, da sta za to, kar Cerkev (po svoji naravi) v resnici je, kot tudi za njeno poklicanost, značilna ponižno služenje in spozna- nje/priznanje, da si ne moremo lastiti stvari in ljudi, ki pripadajo samo Bogu. On je kralj. Mi moramo biti njegovi ponižni služabniki, veno- mer pripravljeni, da ubogamo njegovo poveljevanje in izvršujemo nje- govo voljo. Karkoli že obstaja zunaj takšne naravnanosti, nima pravice, da bi se imenovalo Cerkev Jezusa Kristusa, saj odstopa od Božjega kra- ljestva. Kraljestvo terja predanost in poslušnost pri službi, sledenje vzo- ru kralja-služabnika. To, kar Cerkev po svoji naravi in poslanstvu je, lahko prav razumemo, živimo in prakticiramo zgolj v pravem odnosu z njenim ustanoviteljem, njeno glavo – Jezusom Kristusom – ter v skladu z Jezusovim osrednjim sporočilom o Božjem kraljestvu. Le cerkev, ki je globoko zakoreninjena v Božjih namenih, razodetih v Kristusu, in ki je tem popolnoma zvesta, bo hranjena/podpirana z močjo njegovega Duha in sposobna, da učinkovito streže in služi svetu, ki (še) ne pozna Boga. Za služabnika ni značilno le ponižno služenje drugim, ampak tudi brezpogojno zaupanje in receptivnost. Jezus takšno držo razloži v go- voru na gori, ko pravi, da nihče »ne sprejme Božjega kraljestva« oz. »ne pride vanj«, če ni »kakor otrok« (Mr 10,13–16). Kako šokantno je spozna- ti, da številni evangelijci, ki sicer zagovarjajo navdihnjenost sleherne be- sede Svetega pisma in vsaj z besedami priznavajo, da je Jezus Gospod, 115 PETER KUZMIČ ob pomoči neverjetne eksegetske telovadbe in s podrejanjem svetopi- semskih spisov tuji interpretativni shemi, enostavno preženejo velik del Jezusovega etičnega nauka v eshatološko prihodnost Božjega kraljestva. Naj nam Gospod Jezus odpusti, da tako nezvesto gospodujemo nad nje- govo besedo, sprevračamo svete namere, ki jih ima za svoje sledilce, in se neposlušno izmikamo najpomembnejšemu, najzahtevnejšemu in na- jizzivalnejšemu delu njegovega nauka. Klic k spokorjenju Ko Jezusove namere vzamemo zares in vidne izraze krščanske vere preverimo v luči svetopisemskega razodetja, se lahko znajdemo celo v skušnjavi, da bi obupali nad izkustveno cerkvijo. Spoznamo namreč, da »celo v Cerkvi znova rojenih [regenerate] Božje kraljevanje ni popolno- ma vidno« (Henry 1980, 27). Na tej točki ponižno pripoznamo, da čeprav Cerkev moramo opredeliti v smislu njenega razmerja do Božjega kra- ljestva, kot je »že« v Jezusovem življenju in nauku, pa kraljestvo vendar- le »še ni« njena sedanja domačija. Cerkev še ni in patria, marveč je še vedno na via; je »že«, toda še vedno je na poti, »ni še« prispela do svoje končne usode in dovršitve. Pri tem ko opozori na to razlikovanje, nas Skydsgaard posvari: Je ecclesia viatorum, vselej izpostavljena Antikristovim skušnjavam k odpadu in osamosvojitvi. V trenutku, ko to pozabi in se vzpostavi kot naj- višja oblast na svetu, preneha biti Cerkev Jezusa Kristusa in postane od- padnica. (Skydsgaard 1951, 92–93) Evangelijci navadno samodejno predpostavljamo, da takšne trdi- tve zadevajo Rimskokatoliško Cerkev in nekatere bolj ali manj teolo- ško liberalne protestantske cerkvene skupnosti. Res je bila ena naju- sodnejših napak srednjeveške katoliške Cerkve ta, da se je (ob pomoči Avguština) enačila z Božjim kraljestvom. Kristusovo kraljevanje je bilo tako sprevrženo v kraljevanje cerkve, kristokracija je postala ekleziokra- cija. Če se najblažje izrazimo, je bila distinkcija med obema vsaj zabri- sana. Nekatera sodobna ekumenska prizadevanja ponavljajo to napako, ko svoje programe enačijo z Božjim kraljestvom. 116 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Toda ali smo evangelijci na tem področju nedolžni? Ali smo ob vsej naši bogati reformacijski dediščini in svetopisemski pravovernosti, ob vseh današnjih uspehih pri misijonu, oznanjevanju in rasti cerkva, do- volj ponižni, da vemo, kaj moramo reči našemu Gospodarju, namreč: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10)? Smo? Ali se zavedamo, da naše razlikovanje med vidno in ne- vidno Cerkvijo ni ravno biblično ter da se k njemu marsikdaj zatekamo le kot h kritju za naše grehe in našo nepokornost Gospodu Cerkve? Ali dejstva potrjujejo, da res verjamemo v ecclesia semper reformanda, ali pa smo, nasprotno, tako zelo okosteneli na ravni strukturiranosti, tako togi v načinih, kako »služimo Gospodu«, tako dogmatični pri določenih doktrinarnih formulacijah, da celo sam Gospod Jezus ne more vzbudi- ti našega odziva in reforme, ki si jo želi? Je naše razumevanje Cerkve in njenega poslanstva tako zelo statično, da preprečuje celo dinamični ob- lasti Božjega kraljestva, da bi vnovič vdrla v Cerkev z Duhom prenove in oživitve? Mar niso naše evangelijske cerkve skupaj z vsemi drugimi – in kakor že Cerkev v Laodikeji – v skušnjavi, da se ponašajo, kako pre- možne so? Da se hvalimo, kako smo obogateli in ne potrebujemo niče- sar, medtem ko v resnici takšna izjava ravno potrjuje žalostno dejstvo, da smo »siromak in bednež, ubog, slep in nag« (Raz 3,17), počutimo pa se samozadovoljno in samozadostno zgolj zato, ker smo izgubili stik z Gospodom in občutek za njegovo kraljevsko prisotnost? Cerkev (ali mi- sijon ali kaka druga krščanska organizacija), ki se hvali s svojimi dosež- ki, namesto da bi se spreobračala od svojih napak in jokala zaradi gre- hov sveta, ki ne pozna Boga, kaže znake odvrnitve (od Jezusa), zaradi katere jo bo kralj Jezus – kolikor se ne spreobrne – zavrgel. V razmislek nam je lahko Pascalov prikaz Cerkve: »Bell état de l‘Église quand elle n‘est plus soutenu que le Dieu.« (Cerkev je v dobrem stanju, ko jo vzdr- žuje le še Bog.) (Pascal v Visser‘t Hooft 1948, 70) Če ne bo prva javna zapoved kralja Jezusa – »Spreobrnite se« – spet zadonela jasno, nedvoumno, neapologetsko kot del evangelija o Božjem kraljestvu in če ne bomo ponižno sprejeli vloge služabnikov v pokorščini kralju Jezusu, potem so mnoge naše evangelijske cerkve v nevarnosti, da končajo na poti, ki vodi proč od kraljestva. 117 PETER KUZMIČ Prva izmed Luthrovih petindevedesetih wittemberških tez in s tem prva javna beseda reformacije se je glasila: »Naš Gospod in Mojster Jezus Kristus […] je želel, da bi celotno življenje vernikov bila pokora.« Willem Visser't Hofft v zvezi s tem komentira: Toda tragedija cerkva reformacije je v tem, da so to eksplozivno res- nico, določeno za rojevanje nenehno reformirajoče se Cerkve v vsak dan osveženi komunikaciji s Kristusom, razumele kot dosežek in razlog za po- našanje. Te cerkve, za katere je bilo sprva značilno dinamično spreobrača- nje, so postale cerkve ustavljenega spreobračanja. Vkopale so se, namesto da bi ostale v gibanju. Bíle so boje za jalove zmage. (Visser‘t Hooft 1948, 70) Evangelijske cerkve so zaradi svoje hitre rasti in stremljenja po šte- vilčni moči ter ugledu v širšem krščanskem in sekularnem svetu zlahka dovzetne za enako duhovno bolezen in razkroj. Tudi mi smo v nevar- nosti, da postanemo posvetni in samozadostni, hkrati pa pomanjklji- vi v ljubezni, veri in pogumu, ki so značilni za ljudstvo Kralja kraljev. Tudi mi zlahka najdemo »globoke razloge za dobičkonosne kompromi- se s poganstvom«. Tudi našo cerkev je potrebno »spomniti, kako malo se lahko zanaša nase in kako hitro lahko pade iz reformacije v deforma- cijo.« (Visser‘t Hooft 1948, 71) Varujmo se te subtilne skušnjave, da bi Kristusa zamenjali za Cerkev. Cerkev Jezusa Kristusa je Cerkev zgolj v tisti meri, kolikor je ljudstvo, ki nosi njegovo ime, Jezusu zvesto in pokorno. Ubi Christus, ibi ecclesia! Odprtost Cerkve za moč Svetega Duha »Božje kraljestvo namreč ni v besedi, temveč v moči.« (1 Kor 4,20) Božje kraljestvo je dinamičen koncept. Jezus ni le pridigal evangelija o Božjem kraljestvu, temveč je s čudeži, ki jih je delal, demonstriral tudi njegovo moč in svoje kraljevsko usmiljenje. Njegovi čudeži so bili zna- menja njegove vrhovne oblasti, proti kateri niso mogli obstati ne bo- lezen, ne demoni, niti smrt. Ko je apostole poslal, da oznanjajo Božje kraljestvo, jim je dal moč, da zdravijo bolne in izganjajo demone (Mt 10,1.7–8). Očitno je, da je v Cerkvi Nove zaveze poslanstvo oznanjanja (pridiganja) evangelija o Božjem kraljestvu, ki ji ga je podelil Kristus, po- 118 RAZPRAVE, ŠTUDIJE vezano z usposabljajočo močjo Svetega Duha za premagovanje hudobnih sil. Pridiganja in zdravljenja apostoli niso dojemali kot dveh različnih nalog. Dar Duha za njih ni bil le znamenje prihajajoče nove dobe, temveč tudi očitnost moči kraljestva v njihovi sedanjosti. Sveti Duh je bil sámo življenje Cerkve: ne nadomestek za Kristusa, marveč tisti, ki Cerkev v Kristusu osredinja in Kristusa vselej poveličuje, kar je tudi osnovno pos- lanstvo Svetega Duha. Kristus vlada, kjer veje Duh, saj je prihod kra- ljestva v moči Svetega Duha za prepričevanje/obsojanje, očiščevanje in usposabljanje začetek konca vsega, kar se zoperstavlja Božji vladavini. V preteklosti so ekleziologijo praviloma utemeljevali v kristologiji. Povezavo med obema so navadno pojmovali ontološko, kar je neredko pripeljalo do izredno statičnih razumevanj Cerkve. Svoje je prispevala tudi institucionalizacija cerkve, s katero se je ta osredotočila na lastno doktrino, bogoslužni red in organizacijske strukture, ki služijo pred- vsem njej sami. Nemoč in jalovost takšnih cerkva sta postali očitni, brž ko so cerkve izgubile podporo svetnih sil in so se bile prisiljene postavi- ti na lastne noge. Takšne dolgotrajne negativne tendence razvoja, sku- paj z manj davnimi – pozitivnejšimi – binkoštno-karizmatične prenove, so pripeljale do čedalje jasnejšega spoznanja, da bi morala ekleziologija temeljiti tudi na pnevmatologiji. Pnevmatološki aspekt Cerkve vnovič poudarja dinamičnost in moč Božjega kraljestva, še posebej, ko pripoz- nava vlogo Duha pri usposobitvi skupnosti verujočih za izvrševanje nje- nega poslanstva v svetu. Zato se upravičeno čedalje bolj uveljavlja stali- šče, da bi karizmatično (darovi Duha) moralo imeti prednost pred čisto institucionalnim (glej npr. Snyder 1977). Tako okosteneli institucionali- zem kot neživljenski zakramentalizem in ozkosrčni legalizem so lahko znamenja odsotnosti Kristusovega Duha. Takšne cerkve so brez moči in brez radosti. »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravič- nost, mir in veselje v Svetem Duhu.« (Rim 14,17) Ko verujoči Božjemu Duhu dajo prostor, da veje, se Cerkev lahko iz- vije iz nesvetopisemske dihotomije med kleriki in laiki in začne se pro- ces »demokratizacije«, pri čemer udje kongregacij lahko odkrivajo da- rove Duha, kar omogoči službovanje celotnega Kristusovega telesa. Za cerkve, v katerih ni prostora za delo Božjega Duha, pogosto velja de- 119 PETER KUZMIČ skripcija: »Duhovni darovi laikov so atrofirali, medtem ko so odgovor- nosti klerikov in administratorjev hipertrofirali.« (Lovelace 1979, 171) Takšne kongregacije so osiromašene na ravni dveh izmed temeljnih komponent svetopisemske Cerkve, namreč duhovništva vseh verujočih in krščanske skupnosti v pravem pomenu besede. S tem so onesposoblje- ne tako pri svojem poslanstvu kot tudi glede na to, kar Cerkev po svoji naravi je. Njihova srečanja so pravzaprav pastorjeva privatna predstava za zaprto publiko. Namesto da bi z vzajemno skrbjo za dobrobit sleher- nega posameznika in vseh skupaj rasli v skupnost Duha, pogosto »de- generirajo v skupino nepovezanih posameznikov, ki se cerkvenih sre- čanj udeležujejo iz osebnih razlogov« (Viser‘t Hooft 1948, 76). Krščansko cerkev, ki Jezusovo kraljstvo jemlje zares, pa bo, nasprotno, Duh veno- mer izpolnjeval, prenavljal in vodil. Brez njega namreč zlahka postane »plen svetnih družbenih silnic […], ki jih usmerjajo nezadržne sociolo- ške zakonitosti namesto kreativne moči Svetega Duha« (Viser‘t Hooft 1948, 76). Lesslie Newbigin je zagovarjal trikotno razumevanje Cerkve, ki mora poleg poudarka na pravem nauku, tj. pričevanju apostolov (protestant- ski poudarek) in pravem redu, tj. apostolskem nasledstvu (katoliški po- udarek), zajeti tudi binkoštni poudarek na vlogi oživljajočega Božjega Duha. Svojo kritiko deformiranosti in nezadostnosti prvih dveh stali- šč je ilustriral s primerjavo svetopisemskih kriterijev in praks s tradici- onalnimi cerkvenimi. Apostol je Apolovim spreobrnjencem zastavil enostavno vprašanje: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« In prejel je nedvoumen odgovor. Njegovi sodobni nasledniki so bolj nagnjeni, da vprašajo bodisi »Ali ste verovali točno to, kar mi učimo?« ali »So bile roke, ki so jih na vas polagali, naše roke?« in da – kolikor prejmejo zadovoljiv odgovor – spreo- brnjencem zagotavljajo, da so prejeli Svetega Duha, čeprav se ti tega ne za- vedajo. Njihova in Pavlova drža se razlikujeta kot noč in dan. (Newbigin 1953, 104) Vznik binkoštnega gibanja na Zahodu ter njegova bliskovita širitev in neverjetna rast v deželah tretjega sveta tudi nedvoumno potrjujejo 120 RAZPRAVE, ŠTUDIJE dejstvo, da Sveti Duh ni izmenljiv z meščanskim duhom, za katerega ga je, kot kaže, velik del zahodnega krščanskega establišmenta pri svoji monopolistični pretenziji po Božjem kraljestvu zamenjal. Duh (kakor veter) veje, koder hoče (Jn 3,8). Poraženci vseh družb, revni in zatira- ni, proletarci ter prezirani in neizobraženi kmetje so danes prejemniki odrešilne milosti v Kristusu in soudeleženci v mogočnih manifestaci- jah delovanja Svetega Duha. To pa resnično je znamenje kraljestva, saj je Duh tudi našega Gospoda mazilil, »da prinesem blagovest ubogim [...], da pustim zatirane na prostost […]« (Lk 4,18). Če naj se naše poslanstvo zgleduje po Jezusovem, kot smo evangelijci (še zlasti po Lausanni)3 up- ravičeno poudarjali, moramo biti dosledni in se soočiti z izzivom nad- naravnih vidikov Jezusovega poslanstva in poslanstva apostolov ter vlo- ge »znamenj in čudežev« v poslanstvu Cerkve. Spiritualizirati odlomke, kakršna je Jezusova inavguracijska izjava (Lk 4,18–19), ki smo se je zgo- raj dotaknili, kot da bi Jezus npr. z »da oznanim […] slepim vid« govo- ril »o ozdravljanju slepote v smislu slepote srca, vklenjenega v greh«, ni nič drugega kot ignorirati neposreden pomen besedila. Lahko bi na- vedli nešteto primerov hermenevtičnih zlorab in neverjetno napačnih eksegetskih konstruktov, ki vsi očitno izkrivljajo svetopisemsko besedi- lo, z namenom, da zaobide jasen izziv celovitega evangelija in upraviči nemoč večjega dela sodobne cerkve. Žalostno dejstvo je, da so številni evangelijci, ki sicer prisegajo na svojo zvestobo načelom avtoritativno- sti in nezmotljivosti Svetega pisma, pogosto bili (in še vedno so) odgo- vorni za najgrobejše tozadevne zlorabe. Varovati pa se moramo tudi slehernega senzacionalizma, površnega karizmatičnega triumfalizma in sebičnega hlepenja po čudežih. Kritični moramo biti v vseh primerih, ko se čudeže išče brez poslušnega pripoz- nanja Kristusovega vrhovnega kraljstva. Tudi ne smemo zaupati tistim, ki o darovih govorijo več kot o darovalcu. Vendar pa se obenem moramo soočiti s celoto svetopisemskega nauka o poslanstvu Cerkve, vključno z vlogo nadnaravnega pri oznanjevanju evangelija (še posebej v obmejnih 3 Mišljeno je lausannsko gibanje (za oznanjevanje svetu), tako imenovano po kraju svojega prvega kongresa, ki je zasedal julija 1974 v švicarski Lausanni. (Op. prev.) 121 PETER KUZMIČ in pionirskih situacijah), in pripoznati pomembnost celotne palete da- rov Duha za pravo razumevanje in zdravo delovanje Cerkve. Evangelijci moramo šele zares dojeti, da »pridiganje besede« samo po sebi še ne zadošča. Mnoge evangelijske cerkve so znane po odličnih bib- ličnih pridigah, in vendar so impotentne pri oznanjevanju. Lastna izkuš- nja z binkoštnim gibanjem, kjer je pridiganje žal pogosto tako po vsebini kot tudi po formi zelo šibko, pa me je prepričala, da je prisotnost Duha »veliko bolj prepričevalna in navdihujoča kakor ducate pridig, ki jih po- dajo zavrti pridigarji«, kot se je izrazil Wolfhart Pannenberg (1969, 90). Eden bolj znanih začetnikov binkoštnega gibanja Donald Gee, znan po svoji zmožnosti ohranjati ravnovesje in to tudi verbalno izražati, je afo- ristično nakazal pot: »Beseda sama izsušuje, Duh sam napihuje, Beseda z Duhom daje rast/zrelost.« (Gee v Nicholls in Ro 1993, 143) »Brez pnevme ni some.« (Padilla 1976, 7) Po drugi strani pa ponižno pripoznajmo tudi to, da Sveti Duh ni naša last in da ga Cerkev ne more ne kontrolirati ne omejevati. Nikoli se ni imenoval »Cerkveni Duh« in nobeno cerkveno telo se nima pravice širokoustiti, češ da »ima Duha«, tudi binkoštno in karizmatično ne. On ni nikogaršnja last! Priznajmo, da celotna Cerkev potrebuje novo izlitje Svetega Duha, da bo prenovlje- na v tistem, kar po svoji naravi je, in opolnomočena [empowered] v svo- jem poslanstvu za žetev poslednjih časov, tako doma kot v inozemstvu. Ponižno pripoznajmo, da je Cerkev Jezusa Kristusa že glede samega svo- jega življenja odvisna od Svetega Duha in da je on glavni in mogočni iz- vrševalec krščanskega poslanstva. Povzemimo pričujočo razpravo z relevantnim svarilom Davida Watsona: Ni nikakršnega zagotovila za podelitev Duha – ne pri krstu, ne pri konfirmaciji, ne pri ordinaciji. […] Duh se ne pusti vezati na cerkev ali kakršnokoli službo v cerkvi. […] Cerkev, ki skuša Duha vkleniti v svoje in- stitucionalne kalupe, tradicionalne vzorce ali na svoje doktrinarne izjave, se bo hitro znašla v stanju nemoči in hiranja. Resnično duhovno življenje in svoboda sta dana le, če se cerkev Duhu podreja, če Duha posluša in mu je poslušna. Pri vsakem koraku se moramo naučiti slišati, kaj govori Duh 122 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Cerkvam, četudi gre včasih za besedo graje ali svarila pred obsodbo. Bog daje Duha tistim, ki so mu poslušni. (Watson 1978, 166–67) Cerkev bo dedovala kraljestvo: Bodoči Kristusov prihod Cerkev se ozira k svojim začetkom ob prvem Kristusovem prihodu in zre proti svoji dovršitvi ob njegovem drugem prihodu. Medtem ko uživa blagoslove Božjega kraljestva, ki »je že«, se obenem tudi zaveda, da Jezusova kraljevska oblast »še ni« v polnosti udejanjena. To spozna- nje Cerkev navdaja s ponižnostjo in z upanjem hkrati. Medtem ko ve- ruje, da je kraljestvo v Kristusu že zgodovinsko nastopilo, zvesto dela v prid njegovemu večjemu, prav tako zgodovinskemu uresničenju; čaka na njegovo dovršitev ob koncu zgodovine in v pričakovanju moli – »Pridi tvoje kraljestvo«. Božje kraljestvo je od zgoraj; je nadnaravno in človeško prizadeva- nje ga ne more ustvariti. Brez Boga je neuresničljivo. Ali kot pravi David Bosch v svoji primerjavi Melbourna in Pattaye: Če naše odrešenje ne bi bilo utemeljeno v včerajšnjem dnevu Božjega normativnega razodetja v križanem in vstalem Kristusu in če ne bi sega- lo proti jutrišnjem dnevu našega dokončnega odrešenja, bi bili ujeti v jalo- vo početje poskusa izgradnje Božjega kraljestva z lastnimi rokami. (Wat- son 1978, 166–67) Evangelijci smo znani po zagovarjanju doktrine Kristusove vrnit- ve in poudarku na eshatologiji. Žal pa sta moje poznavanje in izkuš- nja evangeljskega »eshatologiziranja« izrazito negativna. Zdi se mi na- mreč, da smo evangelijci skoraj brez izjem zamenjali Božje kraljestvo za razkolniške mileniaristične debate ter brezplodne spekulacije o krono- logiji poslednjih časov in dogodkih, ki naj bi se v poslednjih časih od- vijali po svetu. V nekaterih zahodnih državah, zlasti v ZDA, je nauk o »poslednjih časih« rastoča gospodarska panoga in cvetoč posel. Videti je, da senzacionalistična eshatologija s svojimi spekulativnimi ugibanji, ki jo pogosto popularizirajo v obliki znanstvene fantastike, njeno rele- vantnost pa konstruirajo s spornimi, toda dogmatskimi sklicevanji na 123 PETER KUZMIČ politične in gospodarske dogodke današnjega časa, milijonom naivnih kristjanov, ki verujejo v Božjo besedo, služi kot religiozni nadomestek za astrologijo. Še hujše: velik del te apokaliptike povzroča eshatološko »paralizo«, namreč pasivno odvračanje od sveta in fatalistični brezup namesto krščanskega upanja, s čimer ogroža etično delovanje in odgo- vorni angažma, ki bi bil sad zares svetopisemske eshatologije.4 Takšno sprevračanje svetopisemskega nauka je teološka herezija z daljnosežni- mi posledicami. Preokupacija z apokaliptiko pelje v poskuse deeshato- logizacije zgodovine in dehistorizacije eshatologije ter vnaša nesvetopi- semski dualizem v domnevno svetopisemski nauk in pri tem razveže eshatologijo od etike. Carl Henry upravičeno kritizira dispenzacionali- stično teologijo, ki v svojih skrajnjih oblikah … […] pomete z zajetnim delom Jezusove etike, kot da ni relevantna za da- našnjo dobo. Eshatologijo prikliče, da lahko odloži relevantnost govora na gori in drugih segmentov novozaveznega etičnega nauka za poznejšo »dobo kraljestva«. Dispenzacionalizem vnaša razcep v svetopisemsko eti- ko v prid sporne eshatološke teorije. Zatrjuje, da je Kristusovo kraljestvo odloženo do konca dobe Cerkve in da bo etika kraljestva spet zares re- levantna šele v prihodnosti. Novozavezna teologija ne bo podpirala tega radikalnega zanikanja sleherne sedanjostne oblike nebeškega kraljestva. (Henry 1957, 551) Moramo se spomniti/opomniti, da je eshatološka prihodnost z Jezusom Kristusom že vdrla v našo sedanjost. Res je: evangelijci pou- darjamo tretje in smo nagnjeni k temu, da zanemarjamo prvo in drugo. Skušani smo, da konec postavljamo na začetek. Uprimo se tej skušnjavi tako, da se posvetimo goreči molitvi za prihod kralj(estv)a in aktivne- mu angažmaju v prid njegovega prihoda; poslušnemu življenju in slu- ženju pod Jezusovim kraljevanjem v moči Svetega Duha. Izpovedujmo njegovo vrhovno oblast, bodimo poslušni njegovi vladavini in izvršuj- 4 Za obširnejšo obravnavo prihodnostnega vidika Božjega kraljestva in njegove- ga pomena za odgovornost kristjanov v sedanjosti glej mojo CRESR-razpravo »Eschatology and Social Responsibility: An Evaluation of Evangelical Views and Attitudes« (v Nicholls 1985, 135–64). 124 RAZPRAVE, ŠTUDIJE mo njegovo voljo. Naj bo moto Wheaton Collegea moto vseh, ki hodijo za Jezusom: »Za Kristusa in njegovo kraljestvo« – Christo et regno eius! viri in literatura Allis, Oswald Thompson. 1945. Prophecy and the Church: An Examination of the Cla- im of Dispensationalists that the Christian Faith is a Mystery Parenthesis Whi- ch Interrupts the Fulfillment of the Old testament. Philadelphia: Presbyterian and Reformed. Berkhof, Hendrikus. 1979. Christian Faith An Introduction to the Study of the Faith. Grand Rapids: Eerdmans. Berkhof, Louis. 1951. The Kingdom of God: The Development of the Idea of the Kingdom. Grand Rapids: Eerdmans. Blackman, Edwin Cyril. 1939. »The Church and the Kingdom of God: Need for Discri- mination.« Expository Times 47 (8): 369–73. Bosch, David J. »Melbourne and Pattaya: The Left Footh and the Right Footh of the Church?« Prispevek je bil avtorju na voljo le v neobjavljeni obliki. Braaten, Carl. 1969. The Future of God. New York: Harper and Row. Brown, Raymond Edward, Karl Paul Donfried in John Henry Paul Reumann. 1973. Peter in the New Testament: A Collaborative Assessment by Protestant and Roman Catholic Scholars. London: Geoffrey Chapman. Bruce, Alexander Balmain. (1889) 1890. The Kingdom of God: Or, Christ‘s Teaching According to the Synoptical Gospels. Edinburgh: T. Clark. Cullmann, Oscar. 1950. Christ in Time: The Primitive Christian Conception of Time and History. Philadephia: Westminster Press. –––. (1952) 1967. Petrus, Jünger, Apostel, Märtyrer: das historische und das theologische Petrusproblem. München/Hamburg: Siebenstern. –––. 1956. The Early Church: Studies in Early Christian History and Theology. Ur. An- gus John Brockhurst Higgins. Philadelphia: Westminster Press. –––. 1967. Salvation in History. New York: Harper and Row; London: S. C. M. Press. Dayton, Donald W. 1976. Discovering an Evangelical Heritage. New York: Harper and Row. Dodd, Charles Harold. 1935. The Parables of the Kingdom. London: Nisbeth. Dunn, James D. G. 1976. »Pentecost.« V The New International Dictionary of the New Testament Theology 1–4, ur. Colin Brown, 2:783–88. Exeter: Paternoster. Duthie, Charles S. 1968. Outline of Christian Belief. Nashville: Abington. 125 PETER KUZMIČ Fairbairn, Andrew Martin. 1936. »Christ in Modern Theology.« Expository Times 47 (8): 370. France, Richard Thomas. 1984. »The Church and the Kingdom of God: Some Herme- neutical Issues.« V Biblical Interpretation and the Church: The Problem of Contex- tualization, ur. Donald Arthur Carson, 30–44. Eugene, Oregon: Wipf and Stock. Harrington, Daniel. 1980. God‘s People in Christ: New Testament Perspectives on the Church and Judaism. Philadelphia: Fortress Press. Henry, Carl F. 1957. Christian Personal Ethics. Grand Rapids: Eerdmans. –––. 1980. »Evangelism and Social Action.« Crux 16 (3): 27. Hofmann, Paul. 1974. »Der Petrus-Primat im Matthäusevangelium.« V Neues Testa- ment und Kirche: für Rudolf Schnackenburg, ur. Joachim Gnilka, 94–114. Freiburg: Herder. Hort, Fenton John Anthony. 1898. The Christian Ecclesia: A Course of Lectures on the Early History and Early Conceptions of the Ecclesia, and Four Sermons. London: Macmillan. Komenský, Jan Amos = Johann Amos Comenius. (1650) 1940. The Bequest of the Uni- ty of Brethren. English ed. Chicago: The National Union of Czechkoslovak Prote- stants in America. Küng, Hans. 1967. The Church. New York: Sheed and Ward. Ladd, George Eldon. 1952. Crucial Questions About the Kingdom of God. Grand Ra- pids: Eerdmans. –––. 1959. The Gospel of the Kingdom: Scriptural Studies in the Kingdom of God. Lon- don: Paternoster Press. –––. 1964. Jesus and the Kingdom: The Eschatology of Biblical Realism. Waco: Word Books. –––. 1974. A Theology of the New Testament. Grand Rapids: Eerdmans. Loisy, Alfred. 1902. L‘Évangile et l‘Église. Paris: Alphonse Picard et fils. Lovelace, Richard F. 1979. Dynamics of Spiritual Life: An Evangelical Theology of Re- newal. Downers Grove: InterVarsity. Marsden, George M. 1980. Fundamentalism and American Culture: The Shaping of Twentieth Century Evangelicalism, 1870–1925. New York: Oxford University Press. Moberg, David O. 1972. The Great Reversal: Evangelism Versus Social Concern. Phila- delphia in New York: Lippincott. Nicholls, Bruce, ur. 1985. In Word and Deed: Evangelism and Social Responsibility. Exe- ter: Paternoster Press. Nicholls, Bruce, in Bong Rin Ro, ur. 1993. Beyond Canberra. London: Regnum Books. Newbigin, Lesslie. 1953. The Houshold of God. London: SMC 126 razprave, študije Otto, rudolph. 1943. The Kingdom of God and the Son of Man. London: Lutterworth. padilla, rene. 1976. »The Kingdom of God and the Church.« Theological Fraternity Bulletin 2 (1–2): 1–23. pannenberg, Wolfhart. 1969. Theology and the Kingdom of God. ur. richard john Ne- uhaus. philadelphia: Westminster press. Quistorp, Heinrich. 1955. Calvin‘s Doctrine of the Last Things. London: Lutterworth press. ridderbos, Herman Nicolaas. 1962. The Coming of the Kingdom. ur. raymond O. zorn, prev. H. de jongste. philadelphia: presbyterian and reformed. Sandeen, ernest robert. 1970. The Roots of Fundamentalism. Chicago: university of Chicago press. Schmidt, Karl Ludwig. 1964–76. s. v. »Basileía.« v Theological Dictionary of the New Testament 1–10, ur. Gerhard Kittel in Gerhard Friedrich, 1:574–593. Grand rapids: eerdmans. Schweitzer, albert. 1906. Von Reimarus zu Wrede. Eine Geschichte der Leben-Jesu-For- schung. tübingen: j. C. B. Mohr (paul Siebeck) Skydsgaard, Kristen ejner Buhl. 1951. »The Kingdom of God and the Church.« Scotti- sh Journal of Theology 4 (4): 383–97. Snyder, Howard a. 1977. The Community of the King. downers Grove: intervarsity. torrance, Thomas Forsyth. 1956. Kingdom and Church: A Study in the Theology of the Reformation. edinburgh/London: Oliver and Boyd. –––. 1957. »The eschatology of reformation.« Scottish Journal of Theology, Occasional Papers 2: 36–62. visser‘t Hooft, Willem adolph. 1948. The Kingship of Christ: An Interpretation of Re- cent European Theology. London: SCM. Watson, david. 1978. I Believe in the Church. Grand rapids: eerdmans. Weber, timothy preston. 1979. Living in the Shadow of the Second Coming. New York in Oxford: Oxford university press. Weiss, johannes. (1892) 1900. Die Predigt Jesu vom Reiche Gottes. Göttingen: van- denhoeck und ruprecht. Iz angleščine prevedel Nenad H. Vitorović https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(28)107-126