POEZIJA
Ivo Svetina
Govorica odsotnosti
1.
Razberi vse prispodobe, da so govorica odsotnih. Ker njihov čas počiva v semenih besed, ki trajajo in trajajo. A ne pozabi: ti si končno bitje, četudi ne poznaš svojih meja.
2.
Tvoj um ni tisto, kar ti služi na tvoji poti, ki se začenja s ciljem. Hodi in spi. Spi in sanjaj. Sanjaj in prvič se scela prepusti podobi, ki živi namesto tebe.
3.
Zlij se s pojavnim svetom in ne boj se bolečin, ki bodo oplemenitile tvoje oči. Ker šele na pragu slepote se ti bosta razodeli vsa varljivost lepote in njena brezbrižnost. Tako kruta.
36	literatura
4.
Prepusti se zmedi, ki napolni tvoje srce: ne meni se za sovraštvo, ne maraj za ljubezen. Si samo, da služiš njim, ki si jim igrača: pes, ki sovraži, vrabec, ki ljubi.
5.
Ko se bosta zemlja in nebo znova ločila, ko se bo na bregu, ne od vode ne od zraka, oglasil pisan ptič, tedaj boš blagoslovljen s prvim spoznanjem: nevednost je moje ime.
6.
Življenje, v katero nemara vstopiš, ni hiša. Tudi nasmejan travnik, žareč v poldnevu, ni. Krvava zibka je, ki jo oblivajo goreči valovi oceana. In visoko nad njim glasba, ki je človeško uho še ni culo.
7.
Kadar opaziš, da tvoji koraki ne puščajo za seboj več sledi, vedi, da se je začelo stoletje lakote. Ki jo boš moral tešiti s svojimi željami, upi in hrepenenji.
literatura
37
8.
Na vsakih sedem dni se boš vrnil v svojo smrt kakor v vrt, ki ga nisi nikdar obdeloval. Med divjimi cvetovi in podivjano travo boš našel one, ki si jim obljubljal, da boš ob njih, ko bodo umirali.
9.
Ne zaupaj svojemu razvajenemu telesu: njegova darila so jeza, sovraštvo in zavist. Šele v snu pristopi k njemu in zahtevaj plačila. Naj te ne prevara s krvjo. Tvojo krvjo.
10.
Prisluhni glasovom, ki se bude v prvinah: bodi uho ognjenim zubljem, dvigajočim se iz maternice vode. Tvoj oče se vrača.
11.
Zaupaj svoji želji, ki te vodi k izvirom sreče in miru. A nikdar ne pij, ker potešitev pomeni toliko kot z vodo zidati stoletni dom.
12.
Boj se ribe, ki si jo zaužil v samotnem večeru. Obiskala te bo v spanju in pojedla bo vse tvoje sanje. Da bo prazna noč krog tebe, ko boš zvezda, nič večja od ribjega očesa.
38	literatura
13.
Spomni se svojega življenja, ki ga je reka odnesla v Vzhodno območje pozabe. In nič več si ne boš želel živeti, ker vsa tvoja spoznanja so kakor prodniki: beli, sivi, črni. Negibni.
14.
Šele po smrti boš občutil vso radost, ki si je bil deležen sredi otroškega popoldneva: čebela in cvet, luna bleda in sončev ogenj.
15.
Ne izbiraj med živeti in sanjati. Ker sanje se ne da živeti, a življenja ne moreš sanjati. Buden si samo zato, da okusiš grozo smrti. Če sanjaš njo, se ne boš nikdar več predramil.
16.
Krhkost misli je dar, katerega neprecenljivo vrednost boš spoznal, šele ko se boš v snu srečal s pozabljeno mislijo, ki si jo tik pred spanjem zapisal na vzglavje.
17.
Ne vstopaj v rdečo hišo, ne vstopaj v črno hišo! V njiju živijo tvoje želje, otrok, ki se ne more roditi. Ostani brezdomec, ker prebivati v želji, pomeni biti sinov sin.
Literatura	39
18.
Ne glej navzgor: tam so samo ptiči, oblaki in praznina neba, ki te opaja s svojo brezdanjostjo. Zapoj samotno pesem in nebo bo prišlo k tebi in ptič in oblak.
19.
Lahko sploh kaj storiš, da ne izstopiš iz deroče reke, a da nisi skala brez upanja, ob kateri se zaustavljajo svetle ribe? Sonce pokliči, da te oblije s svojo zlato krvjo in kralj boš, ki bo pokoril ljudstva temna in dežele neznane. Strahove prazne in upe še bolj prazne.
20.
Kaj je smisel želje? In čemu služi strah? Neusmiljen bodi do teh svetlečih se lupin, iz katerih se ni izvalilo nobeno še tako topoumno bitje. Okras sveta so, ki ga že lahna sapa odpihne čez rob. Da zajadra utvarna podoba blagostanja in miru nad brezdanjim breznom.