534_______Si, Deus, Te homines nossent! — Grad — življenje.
deputacije, ki je šla k cesarju. A potem se je odtegnil javnemu delovanju in živel v miru do svoje smrti. Umrl je dne 20. aprila 1. 1872. v 63. letu starosti
Malo je mož, kateri bi bili tako krepko pospešili razvoj jugoslovanstva,  kakor
Gaj. Zato je ime njegovo častito v njegovi ožji domovini, pa tudi Slovenci izrekamo s hvaležnostjo ime dr. Lju-devita Gaja. Mladini naši pa bodi vzgled pravega navdušenja za vzore, vzgled nepremagljive pridnosti!
<^i
m
Si, Deus, Te homines nossent!
°^fe svetnega hrupa se mnogokrat sam
T V goščavo napotim, kjer dviga se hram. Na steni v svetišču očara me slika, Izdolben napis nad podobo svetnika: Si, Deus, Te homines nossent!1)
Viharja sem zemskega, srčnega prost, Strmim na podobo jedini tu gost. Vzbudi se spomin mi nekdanje krivice, Izvabijo slova mi solze na lice: Si, Deus, Te homines nossent!
Po sreči človeško srce hrepeni, A v svetu nesrečne jaz gledam ljudi, Bogova zlata in mesa sta jim v čisli; Moj duh se jih v hramu spominja in misli: Si, Deus, Te homines nossent!
<*$
Grad — življenje.
A. M.
j^edar te v dolu, sivi grad,
T Za cvetnimi motrim kostanji, V srce mi sili tajen jad, Spomini se bude nekdanji . . ,
Od daleč gledaš na ravan, Mogočno gledaš v dol na cvetje, In vrt obkroža te prostran, Na vrtu krili mladoletje.
A zdi se mi, da sam stoječ
O prejšnjih snivaš časih davnih,
Nazaj si onih dnij želeč,
Ko bil svedok si bojev slavnih.
Zatrt je prejšnje slave kras, Oglodal čas ti je zidine, Ponosne plemkinje obraz Ne gleda več z visoke line.
Utihnil je veselja smeh, Iz strun glasov ne vabi roka; Po grajskem vrtu mnogo leh Zakrila gošča je visoka.
Kostanje boža vetra hlad, Nikjer, nikjer ni čuti glasa. — Življenje prešlo zdiš se, grad, Spominov polno — a brez krasa.
Kedar zamišljena te jaz Za cvetnimi motrim kostanji, Tema mi lega na obraz, Spomini se bude nekdanji . . .
Oorislava.
!) Ko bi te, o Bog, Jjudje poznali!
*L&