Mirko Kunčič: Gluhonema deklica.
Vse vidim: solnce v mladem jutru, modrino božjega neba, belino brez, drhtenje cvetja, ki v vetru rahlo šepeta.
Vse vidim, vse. Še ptičko zlaio,
ki vsak dan verno prileti
pod moje okno, kljunček drobni
odpira in žgoli, žgoli...                         ,
Vse vidim, vse. A v  molk   brez dna kot v grob je pokopana zame vsa ta lepoia sred polja. —
154