652                      Vojeslav Mole: V gotski cerkvi. — Melanholija.
Počasi se je na sedežu zibala temna postava hlapca Bomeja, enakomerno je plavala konjeva griva v lahnem vetru. Tinica je ovila roke okoli mojega vratu in nje speče ustnice  so iskale poljubov...
Prijatelj Mavricij, ki je pripovedoval to povest, je nenadoma utihnil, ozrl se je po nas in je — zaplakal. Pripovedoval je vse kakor v sanjah, njegove oči so žarele, ustnice so poljubljale, roke objemale. Sedaj je bilo, kakor da se je mahoma prebudil in nas zagledal pred seboj. Daleč je bila dolenjska hiša, Tinica, cesta, pesem, ples. Zato je zaplakal.
„Kje  si,  mladost,  izgubljena,   nedožita, tako krasna in vesela
kakor vožnja po beli cesti? Kje si pesem, neugnana, nedopeta, kakor
svet v onih  čudovitih  časih?   Kje  si, Tinica, dekle  ljubljeno, ki si
edina  znala voziti   se  po  dolenjskih   cestah,  kakor da si ti edina
razumela njih pesem?"
------------» «•»•» ¦------------
Vojeslav Mole:
D
V gotski cerkvi.
rgece mrak med vrstami stebrov sneženih, žarijo okna kakor mističnih svetov vonjave rože; kakor iz daljav meglenih zveni nadzemska pesem blaženih duhov.
Poslednji žarek nad oltarjem mre ko sanje. Sred rož in sveč Madonin plameni obraz, visoko pod oboki orgelj mre bučanje in iz vonjav kadila klije nočni čas.
8
Melanholija.
to zlatih zvezd je vplela noč si v temne lasi, zagrnil ji obraz srebrn je pajčolan. Trepeče mesečina. Davni, davni časi so prebudili se, gredo čez nočno plan.
Med lilijami angel tožnobel obstal je, zamišljena mu z usten pesem v noč drhti in slušajo vrtovi ga in zvezdne dalje in angel sam svoj spev posluša in ihti,