Veider Ivan:        '•-
Vaš novi prijateljcek — Ceglarjev Joško
Slovcsno so zadoneli mogočni sta-rološki zvonovri 22. avgusta t, 1. SIo-vesno pravim, eeprav so peli mrtvaško pesem. Zazvoniili so namrec nedolžue-inu deČku Jošku Tavčarju, katerega zaduje besetie so bile: Mania, nikar iie jukajl Saj jaz laliko umrjem, ker ni-niam nobenega greha, Zato tudi z\o-novi niso žalorali, kot bi vedeli, da spremljajo angela t nebesa. ŽiTljenje tega otroka vajn hofiem letos opisati. Naj vam bo, draga Angelčkarji, Ceg-larjev Joško vaŠ prijateljček, kot vam Trileten Jo/ek.    ]e bil  lani francoski  Gvido.
1. Srečno detinstvo. Angelov varovanec. Jc^kov atek in mamica sta pcistna Prifarca. V Veštru pri Stari Loki imata pri Ceglarju svojo Iepo domačijo. Vendar Joško ni bil rojen v Stari Loki, temveč v Trebnjem na Dolenjskem. Njegov očo je železniški uradnik in je bil takrat nastavljen na trebanjskem kolo-dvoru. Josko je bdl bo-žicno dete» saj je bil ro-jen na Štefanov dan 26. decembra 1922. Zato so mu poleg sv. Jožefa dali za patrona tudi sv. Šte-fana. Joško je oba svet-nika zelo Ijubil in častil. Imel je že eno starejšo sestrico Milenko. Poz-neje mu je B<^ poslai še dva bratca Ivka in Mirančka. Nad vse srečno je bilo ]oškovo detinstvo. Momica in atek sta Ijubkego dečka ljubila bolj  kot vse na svetu. Komaj  sta Ča-
28
i-.ilii, kdaj ju bo znal prvič pokiicati. Toda celo leto ui mogel stopiti na noge. Resno so se bali, da sploh ne bb mogel hoditi. Toda kakšno je bilo veselje, ko je shodil natančuo po enem letu. Bilo je na sv. večer leta 1923. Atek je prisionil enoletnega junaka k durim v soi>i. Nato so oddalji od njega za par korakov ju ga pokliče. In glej! Deček se spusti in gre prvikrat sam k ateku. Atek ga znova postavi na prejšnje mesto in se Še bolj oddali od njega. Spet pride do njega. Tako je Joško tekal se eel večer. Starša sta bihi iega nepričakovanega dogodka tako vesela, da je mamica celo pozabila na JoŠkove plenice, ki so se sušile pri štedilniku. Mčd tem, ko sta ga navdušeno opazovala, so dečku vse plenice pogorele. Pa kaj -zato, Joško se je pa le iiaučil hoditi in kar v eni saiui uri.
Živalmd Joško je dal tudi augelu varuhu dosti ojuaviti. Ko je iuiel 18 mesecev, se je nekega djie pestunji izmuznil. junaško jo odkoraca na železaiiški tiv. Saj tam ,ie tako zabavno: lokomotiva piska ne-izrečeno lepo, kolesje se rrti tako hitro. Vse je ži-vahno in Teselo. Najlepša pa je tista čudovita jama, v kateri tolikokrat vse Žari in se iz nje mogočno kadi. lokomotiva navadno tja privozi. Kurjač vsuje tedaj i/. nje vse izrabljeno, a še žareče kurivo. To slavno JLimo je Joško obiskal. Kot pravi jamar se splazi seveda vaiijo. Foleg jame zapazi lopato. Brž jo po-tegne notiri, saj se da ž njo prav lepo igrati. \ tem hipu pridrvi lokomotiva. Že hoČe delavec vsuti v jamo žerjavico, kar zapazi, da moli iz jaine ročaj lopate. Hitro skoči po njo, da se ne užge. Pa kaj najde? Poleg lopate tudi Joška, ki se bre2skrbno igra v pre-lepi jami. V tem že pnitece skrbna mamica, ki je po-gresila otroka. Neki uradnik ga ji prinese in ji pove, v kaki nevarnosti se je nahajal. Mamiica čudežno rešenega dečka hvaležna pritisne na svoje srce. — >e parkrat je angel varuli ocividuo varoval Joška. ŠLiriletnemu padejo na glavo težka vrata od kleti. Res čudež je bil, da je dobil le lažje poškodbe. Spet drugič mu je bila zatvornica ob železiiiški progi iz-redno všeč.  Hotel  jo je ne samo pregledati,  temveč
29
iudi pretipati. Toda joj! Frav fco je ujegov drobni prstek otipava] kolefice, je čuvaj iz daljave spustil zatvoro. Tedaj je veniga Joškov prstek pritisnila oa kolesce tako neusmiljeno, da lnu je vsega zinečkala. A dobri angelcek mu ga je kmalu spet zacelil.
(Dalje.)