Poštnina platana ¥ gotovini.
IZHAJA VSAK PETEK.
NAROČNINA:
Letna . Akademiki . . 30 Din Drugi . . . 40 Din
Mesečna: Akademiki .	4	Din
Drugi ...	5	Din
Čekovni račun številka 17.139
Uredništvo in uprava: UNIVERZA, Ljubljana.
18. DECEMBRA 1936.
AKADEMSKO
GLASILO ZA (JNIVERZNA IN JAVNA
LETO I.	ŠTEV.	11.
POSAMEZNA ŠT. 2 DIN.
Naš rektor prof. dr. Samec:
 da le mosote doseči uspehe le s složnim in smotrenim delom na temelju dobro premišljenih načrtov'*.
VPRAŠANJA
Rektorjeva poslanica
Prosili smo g. rektorja, naj nam pove par besed ob Novem letu. Z veseljem se je odzval naši prošnji. Poslanica je istočasno objavljena na rektoratovi deski v univerzni avli.
Ob Vašem bližajočem se odhodu na božične počitnice in ob zaključku prve in po vseh izkušnjah zelo važne etape akademskega leta, je moja želja, da Vas spremljajo na odmor moji iskreni božični in novoletni pozdravi!
Delo v tem študijskem letu smo pričeli v zavesti, da je mogoče doseči uspehe ie s složnim in smotrenim delom na temelju dobro premišljenih načrtov.
Te smernice naj Vas vodijo v novo 1937. leto, v katerem nas pričakuje veseli dan, ko bo iz zemlje zrasla ponosna stavba naše knjižnice kot prvi dokaz nujne potrebe po spopolnitvl naše univerze.
Doseženi uspeh vam bodi v bodrilo pri ostvar-janju programa za razširjenje univerznih zgradb, za notranji razvoj univerze in za zboljšanje položaja akademske mladine.
Garancija za dosego naših ciljev pa je v enotnem nastopu vsega dijaštva in v odkritosrčnem soglasju med slušatelji in akademskimi oblastvi.
V Ljubljani, dne 15. decembra 1936.
Rektor: Samec m. p.
Govor na ustanov, občnem zboru Slovenskega kluba
Tovariši! Tovarišice!
Ce bi stopil zdajle kdo popolnoma tuj na tale naš zbor in nas iskreno vprašal, kaj hočemo, bi mu odgovorili sledeče: kiub, ki bo slovenski; ki bo akademski; ki bo stvar mlade realistične generacije. V teh treh postavkah leži po mojih mislih naš smisel, one so več kot geslo — so program.
Slovenstvo! Tista drobna dobra svetloba, ki nam daje življenje. Stoletja se pehamo za njo, ki utriplje in plapola na tem najbolj vetrovnem koščku Evrope in se ne more in ne more razgoreti v plamen, večno dušena od prevelikih senc. Danes ta dan ko je Slovenija razkosana, nam stoji ta zadnja luč še vse bolj žarko kot kdajkoli poprej pred očmi. Ideja slovenske svojebltnostl, svojepravnosti, pravice do samostojnosti in avtonomnosti, pa za nas ni abstrakten, eteričen ideal, marveč je to ideja konkretnega slovenskega naroda, to se pravi slovenskega delovnega ljudstva, kolikor ga je: kmečkega, industrijskega in intelektualnega. Narod ni meglena shema, niti mistična folklorna laž, niti rasistični šovinizem, narod je marveč v kulturnem, socialnem in sploh historičnem razvoju determinirana, živa in neposredna konkretnost. Obzorja teh dni so mračna kot labirint, toda preko srede sveta gre nov red, se ustvarja nova pravičnost: pravičnost delovnega človeka. Tudi slovenskega.
Potem smo rekli, da hoče biti ta klub akademski. S tem hočemo poudariti, da bo skušal doseči in se obdržati nivoja, ki je s to besedo, vsaj v nje-
nem dobrem smislu vzeto, zvezan. Kultura Zapada, najsi je kakršnakoli in najsi bo njena bodoča pot takšna ali drugačna, nam je ustvarila dvoje pojmov, ki bosta kot dragocena dediščina morala preiti tudi v vsako prihodnjo obliko kulture: pojem kvalitete in pojem kritičnosti. Kvaliteta in kritičnost bosta nujno tudi osnovni gibali in regulativ pri slehernem našem početju, tudi najmanjšem. Tovariši, v poziciji, v kakršni smo, ni dano v naše roke nobeno sredstvo sile, propagande in oblasti. Mi smo ponosni na to, kajti klub ima možnost, da ostane čist in neomadeževan od jalovega, le za pedenj pred seboj videčega politikantstva, a obenem živ in v tesni zvezi z bitjem vsega naroda, ki tudi stoji mimo vse današnje sile in oblasti. Naše edino orožje je razum. Trajen, neomajen, neodnehajoč, pa vendar suvereno miren apel na razum, pri vsaki stvari in na slehernem terenu, v tem bo ležalo naše delo, — ožje tu na univerzi, širše v javnosti. Ali je res mogoče, pa čeprav smo na Slovenskem doma, kjer nas čez in čez zakrivata talar in frak (da se izrazim po Cankarjevo), da bi uspeh tega apela docela izostal?
Tretjič je padla beseda o novi, realistični generaciji slovenske mladine. Ko smo zadnjič nekoč pregledovali zgodovino slovenskih akademskih generacij po vojni, torej nekako pretipali našo tradicijo, sta se nam v glavnem izluščila iz razvoja dva velika generacijska tokova. Jaz bi mu imenoval, z ozirom na njuno osrednjo karakteristiko, tako-le: prvega vizionamega, drugega konkretističnega. Prvo desetletje po vojni je slovenska akademska mladina, docela v stilu časa in splošnih tedanjih razmer po vsej Evropi, sanjala. Gnala se je za vi-sokomernimi prividi, postavljala teze, ki jih ni niti sama razumela in zato seveda tudi ni mogla izvajati njih konsekvenc.
Vzemite skupino okoli Mladine ali pa ono okoli Križa na gori, pri obeh boste kmalu opazili mnoge zelo sorodne in mnoge v bistvu iste važne poteze. Rod, ki je v teoriji proklamiral skrajni idealizem po drugi strani misticizem, se je naravno izkazal za nesposobnega, prokleto konkretno življenje zgrabiti za vrat in je bil prisiljen, sklepati klavrne kompromise prav na vseh bojiščih, oziroma nazadnje končnoveljavno dezertirati. — Kot v kontrastu in popolni opoziciji na ta prvi val slovenske mladine je potem v tem desetletju nekako s pričetkom Akcije za univerzo stopil na plan drugačen rod, ki je bil zlasti s početka zelo maloštevilen, pa v sebi zelo kompakten: rod previdnejših, premišljenih, na najkonkretnejše usmerjenih podrobnih delavcev. Sprožil je silno mnogo, izvedel ne malo, nam vsem je še to delo neposredno pred očmi. Mislim pa, da nisem krivičen, saj ni v tem nikake sodbe, marveč zgolj ugotovitev, če trdim, da je pri tem delu ta rod poslednjih let nekako izgubil smisel za tisto širšo, obsežnejšo, kompaktnejšo, če hočete filozofsko koncepcijo vseh kulturnih, političnih, gospodarskih problemov, brez kakršne narodnega razvoja ni. Klub, ki ga ustanavljamo, bo sedaj izvršil čudovito nalogo, če se mu posreči, združiti in spojiti v eno tukaj analizirana elementa, vizionarnega in konkretističnega. O, da nam je priti do take sinteze zanosne geste in udarnega elana pa drobnega, tihega vsakodnevnega dela. »Da nam je priti do realizma.« »Naš narod mora radikalno prekiniti z mistiko, z ekspresionizmom in z vsemi naplavinami inflacijske dobe« (besede dr. Zwitra). Vsa naša naloga je v tem, da stojimo trdno sredi stvarnosti in pozitivnih dejstev in da zgradimo iz njih novo pojmovanje okolja, sredi katerega živimo, ob neprestani pažnji na konkretne naloge, ki nas v tem okolju čakajo.
Kultura, gospodarstvo, politika — vse mora biti podrejeno temu osnovnemu vidiku našega gledanja na slovenski svet.
Politika je danes nedvomno zelo važno pozo-rišče slovenskega aktivnega in to žal v Se višji meri
Ob Cankarjevi obletnici
Kdor je dandanes nesrečen, je zaničevanja vreden. Treba je samo pripogniti koleno, samo sladko smehljati se je treba... nič drugega. In ničesar ne sme človek videti in ničesar si ne sme želeti... Ali jaz vidim, kako gremo vsi skupaj navzdol, v neskončno blato, jaz vidim, da so nam laži in fraze vzele še tisto malo, kar smo imeli dobrega in krepkega v sebi. Kdor bi gledal to življenje od daleč, bi se mu smejal; kdor ga mora živeti in je pošten, je najboljše, da se obesi... Ničesar si ne sme človek želeti, ničesar želeti!... Ali jaz bi rad gledal ljudi, ki bi govorili brez strahu in brez ozirov in brez sebičnosti; rad bi gledal ljudi, ki bi pljunili pod mizo, predno bi Izgovorili eno tistih fraz, od katerih zdaj živimo in ki so cilj in konec vsega našega neumnega in brezpomembnega delovanja... In to bi vendar ne bilo težko, ne bilo bi tako težko! — Samo oči bi bilo treba odpreti... Nič drugega bi ne bilo treba: — samo oči odpreti, dokler jih prah popolnoma ne zapraši... Zrak bi se izčistil, in ml vsi bi dihali... dihali.T. .
(Za narodov blagor.)
— pasivnega udejstvovanja; ta važnost se obeta v bližnji dobi še povečati. Drugje sem že napisal, kako se v času na prelomu dob, v časih kritičnih zgodovinskih pretresov, pomen politične zrelosti ali nezrelosti silno stopnjuje. Do še močnejšega poudarka pa pride to dejstvo pri malem narodu, kjer so s politiko nujno zvezani tudi skoro vsi drugi, bitni življenjski njegovi problemi. Naše razmerje do politike ne sme biti diktirano od malomeščanskega strahu pred javnim življenjem in njega borbami. Poudarjam znova, da ne smemo pozabiti svoje velike dolžnosti, ki obstoji v tem, da se končno prebijemo tudi v politiki do svoje zamisli, svojega koncepta, svoje ideje, svoje slovenske politike. Daleč proč od vsega strankarstva mora iti naš spor za tem, da dvignemo sebe in okolico iz tragične trajne letargije k zavestnemu, smotrenemu in tvornemu hotenju. Mi bomo prej ali slej prisiljeni, da sunemo s svojimi slovenskimi problemi ven, v Evropo, v svet; tradicionalni slovenski konservatizem, ki je postal že usodni zakon vseh naših poti in nepoti, velja premagati! — Na tem mestu pa moram poudariti še nekaj. Stvari pri nas so v resnici težke preveč, da bi jih bilo mogoče pretresti skozi rešeto suhe dogme. Opraviti nam je še vse premalo trdega in kritičnega dela na samem sebi, izluščiti z intenzivnim in kritičnem študijem pravo in pravično, strogo in pravilno podobo naše preteklosti, dognati zvesto in kritično prav vse politične, socialne, ekonomske in kulturne temelje naših današnjih razmer — in iz vsega tega klesati šele vdano in kritično možnosti za boljšo slovensko bodočnost, za regeneracijo in novo organizacijo slovenskega življenja. Tovariši in tovarišice — druge poti v resnici ni nobene, t o je edina pot.
Slovenski klub, akademski klub, realistični klub! Polni smo upanja in volje, da delamo za prižgano luč.
B.	Fatur.
Cmii«!	in vse »‘»»'■ebiiine,	J»	_	d-1 o. z.
jfflUCI	smučarsko opremo,	MJk	IfArAf	LJUBLJANA
—™—-■■■	drsalke in sanke	1»%	poleg nebotičnika
Ob 70letnici plebiscita v Beneški Sloveniji
Moramo- torej pribiti, da se slovenska inteligenca ni brigala za Beneške Slovence, kakor se je malo ali nič zanimala za Koroško; temu je pripisati, da se Beneški Slovenci prav nič, Korošci pa premalo čutijo Slovence... Slovenci nimamo dartes niti pravice reklamirati Beneško Slovenijo zase. Bila nam je	vedno tuja, nepoznana; sama je
čutila, da je	Italija njena domovina.
Kenrik Tuma.
Molče smo prešli letošnji 22. oktober kakor vsa prejšnja leta in nihče ni izpregovoril besede, da bi nas opomnil dogodka pred sedemdesetimi leti, ko se je vršil v Beneški Sloveniji dne 22. oktobra 1866 plebiscit, ki je moral odločiti, ali pripade ta pokrajina Avstriji ali Italiji. In vendar bi nam morala biti ta letnica vedno živo v spominu in šteti bi jo morali med najpomembnejše datume naše novejše zgodovine.
Beneški Slovenci so kakor prekmurski in rab-ski Slovenci vsa stoletja živeli svoje posebno življenje brez zvez z ostalimi Slovenci in pod drugimi gospodarji. Malo	vemo o njihovi preteklosti,
ker naši	zgodovinarji	še niso raziskali spomeni-
kov, ki jih hranijo Beneška Slovenija in nekatere knjižnice in arhivi. Kajti razen Simona Rutarja, Henrika Tume in Josipa Puntarja ni bilo in ni nikogar, ki bi nam bil začel odkrivati ta kos naše zemlje, ki se je odtrgala od nas in se nam izgubila za mejo.
Franki, oglejski patrijarhi in Benetke so bili gospodarji Beneške Slovenije. Toda ohranjeni spomeniki pričajo, da so Beneški Slovenci skozi vsa ta stoletja vzdržali svojo ureditev dežele. Tuma pravi, da so slovenske soseske v Beneški Sloveniji imele svojo upravo, svoja sodišča, svoje finance in svojo vojsko, torej polno avtonomijo, vse do leta 1805, ko so Francozi po padcu Beneške republike zasedli tudi Furlanijo in Beneško Slovenijo ter odpravili domačo avtonomijo. Po dunajskem miru je leta 1816 Beneška Slovenija pripadla Avstriji, ki je uvedla v deželi trdo vlado političnega in gospodarskega pritiska. V teh letih je postajalo v severnih italijanskih pokrajinah vse močnejše gibanje za osvoboditev Italijanov izpod avstrijske vlade. Enak odpor proti Avstriji je rastel v Beneških Slovencih. Ko je Italija leta 1866 premagala Avstrijo, so se Beneški Slovenci s plebiscitom izrekli za Italijo. Dne 22. oktobra 1866 je bilo vključenih v italijansko državo 40.000 Slovencev.
Le petdeset let so živeli Beneški Slovenci s Slovenci drugih avstrijskih pokrajin v mejah iste države. S plebiscitom leta 1866 pa je zarezala mednje državna meja in končno ločila Beneške Slovence od slovenske skupnosti. Lahko je razumeti, da so se Beneški Slovenci odločili za naprednejšo Italijo, ki je takrat nastajala, in proti nazadnjaški Avstriji, v kateri so Beneški Slovenci preživeli dva absolutizma pod Metternichom in Bachom. V tem času udušenega življenja je slovenska politika šele nastajala, narod pa še ni bil dozorel do zavestnega hotenja in dejanja, najmanj Beneški Slovenci. Na drugi strani se je italijansko meščanstvo z določnimi smotri in jasnimi pogledi ob geslih svobode in enakopravnosti borilo za osvoboditev in zedinjenje. Že leta 1831. je postavil njegov ideolog Mazzini italijanske meje do Trsta, leta 1860. do Soče. L. 1866. je že uradna Italija zahtevala mejo ob Soči. Teh italijanskih načrtov Beneški Slovenci niso razumeli in se niso zavedali, kaj bo zanje pomenilo, priti kot narodna manjšina v nacionalno Italijansko državo, v kateri je bil njihov položaj čisto drugačen kot takrat, ko so branili vzhodno mejo Beneške republike. Kajti to dobo označuje nastanek nacionalizmov, ki so se v naslednjih desetletjih razvili v mogočne imperializme. Ti nacionalizmi in imperia-Hzmi so odločilno posegli v razvoj slovenskega naroda in ga postavili pred velike naloge, obraniti svojo narodnost pred njimi. Slovenci tem nalogam niso bili kos. Dogodki so jih prehitevali. Prvič se je to zgodilo leta 1866, ko se je nekaj desettisoč Slovencev ločilo od drugih in s tem oslabilo narod, ki je v naslednjih letih na taborih komaj začenjal svoje politično življenje. Če bi bila takrat živela med Slovenci misel Zedinjene Slovenije, bi se bili
Beneški Slovenci v plebiscitu leta 1866 morda odločili drugače.
Kakor da je usoda Slovencev zvezana s plebisciti. Štiriinpetdeset let po plebiscitu v Beneški Sloveniji, se je vršil plebiscit na Koroškem, v pokrajini, ki je bila neposredno izpostavljena nemškemu pritisku. Spet so slovenski glasovi odločili, da so potegnili državno mejo sredi slovenskega ozemlja. Na drugi strani se je naša meja tudi umaknila od Nadiže daleč sem čez Sočo prav do Alp. Ko se je vršil Koroški plebiscit, je bil beneški že pozabljen. Če bi se ga bili spominjali in se učili iz njega, bi bila tudi tu odločitev morda drugačna. Danes pozabljamo že tudi Koroški plebiscit.
In vendar bi morala biti tudi nam kakor vsa-
Anton Melik: Slovenija
Spričo razmeroma ogromne leposlovne književnosti, ki jo nudi naš knjižni trg, je vsekakor upravičena pozornost, ki jo vzbude nekatera redka znanstvena dela, id so namenjena predvsem široki javnosti, zlasti še, če gre za delo domačega znanstvenika. Zdi se, da ima prav Slovenska Matica, kar se tiče znanstvenih publikacij, zelo srečno roko. V njeni založbi izhaja monumentalna Cankarjeva zgodovina umetnosti, lani pa je pričela izdajati kot izredno publikacijo obsežno zasnovan geografski opis Slovenije, katerega avtor je vodja geografskega instituta prof. dr. Melik. Ta knjiga bo razdeljena v dva dela, od katerih je dosedaj izšel prvi del v dveh zvezkih. Pravo regionalno geografijo Slovenije bo obravnaval avtor šele v drugem delu, dočim v prvem analizira splošno-geografska dejstva s področja Slovenije ter se obenem mnogo bavi z geografsko teorijo, zlasti ko obravnava poglavja iz geomorfološkega in me-tereološkega opisa.
Področje svojega raziskavanja je prof. Melik razširil na vse slovensko ozemlje, ki tvori v etničnem oziru sklenjeno enoto. Na začetku določa avtor one geografske in geografsko-politične čini-telje, ki so kakorkoli posegali v zgodovino slovenskega naroda, ali imajo še danes odločnejši vpliv na politično in gospodarsko življenje Slovencev. Zlasti jugoslovanski del slovenskega ozemlja ima z vidika teh činiteljev važno vlogo, ki lahko odloča o bodoči politični situaciji v srednji Evropi. Najprej podaja avtor geomorfološki opis, ki zahteva že po svoji naravi obširno obdelavo, ne le kot analiza premnogih reliefnih in strukturnih variacij naših tal, temveč še, ker mora pisatelj nuditi prav pri tem opisu bravcu več teoretičnega uvajanja, da se more le-ta s pridom orijentirati v nagro-madeni snovi. Slično koncepcijo ima naslednje poglavje, ki je v najširšem prav tako fizikalno-geografskega značaja in ki obsega obravnavo podnebnih ter vodnih razmer na našem ozemlju.
Od teh osnovnih poglavij o fiziških svojstvih slovenske zemlje preide avtor po zmiselni raz-poredbi k geografskemu opisu bioloških pojavov, najprej rastlinja in živalstva in potem človeka. Tukaj določa predvsem one geografske činitelje, ki vplivajo na življenjski obstoj in površinsko razporeditev rastlinstva ter živalstva. Obsežnejši je historijat poselitve našega ozemlja, pri čemer zasleduje pisatelj predvsem ta namen, da rekonstruira sliko o poteku naselitve in genetično določi obseg narodnostnih meja z ozirom na prirodne faktorje, ki so tukaj soodločali.
Dočim se vsebina prvega zvezka nanaša le na splošne prirodne znamenitosti slovenske zemlje, se v drugem zvezku bavi avtor s proučevanjem tistega geografskega področja, katerega bistvo tvori razmerje človeka do zemlje, na kateri se je naselil. To je področja iz splošne gospodarske geografije, antropogeografije in demografije. Razumljivo je, da je težišče pomembnosti spisa tako z
kemu narodu zgodovina kos sedanjosti, njena tradicija opora v današnjih prizadevanjih. Spoznavanje sil, ob katerih smo rastli ali padali, njihovih razmerij in vzročnih zvez bi nam odprli pogled v zakonitosti razvoja in omogočili suvereno obvladovanje našega življenja, da so se slednjič toliko dvignili, da bi postali samostojno misleč in snujoč narod. Tudi ta težka sedemdesetletnica nas opozarja na delo, ki nas čaka, če nočemo, da bi se uživela v nas tradicija plebiscitov. Med pogoje tega dela spada tudi ustanovitev stolice za slovensko zgodovino na naši univerzi. Obletnica, ki se je danes spominjamo, naj nas združi v prizadevanju, da bomo imeli k letu stolico za slovensko zgodovino že ustanovljeno.
gospodarskega in socialnega kot kulturnega vidika, predvsem v tem delu. Saj je gotovo, da nas Slovence v sedanji dobi vznemirjajo prav tako kot ostali svet, ravno gospodarski in socialni problemi, ki so v svojem bistvu kompleksni pojav, in katerih rešitev zavisi v mnogočem od geografskih dejstev. Zato more biti dobra sintetična geografska slika nekega ozemlja prav s pridom uporabljiva pri študiju narodnega gospodarstva, odnosno more biti celo njegova podlaga. Podrobnejši pogled v obdelavo iz gospodarske geografije in demografije, ki jo je izvedel prof. Melik, bi pokazal, da je delo v tem pogledu zelo srečno izpeljano. Avtor je moral biti pri obravnavanju snovi pozoren na to, da ne bo zašel s področja geografije, da pa bo obenem mogel jasno naznačiti one faktorje, ki nudijo snov že drugim posebnim panogam raziskavanja, ki prihajajo v gospodarskem ali v kakšnem drugem oziru za nas v poštev. V poglavju o razdelitvi našega zemljišča po kulturnih kategorijah, pride avtor do ugotovitve velikega nesorazmerja med relativnim gozdnim arealom in arealom zorane zemlje, zlasti na nekaterih področjih Slovenije. S tem v zvezi nakaže interesantno poglavje iz narodnega gospodarstva, ki zadeva možnosti notranje kolonizacije tako, da se umaknejo relativna gozdna tla obdelanemu zemljišču. Podobno pokaže pisatelj malo naprej s pomočjo primerjalne statistike na nerentabilnost našega kmetskega obrata ter s tem v zvezi na nujnost temeljite racionalizacije kmetijstva. Enako so postavljene z območja demografskega opisa Slovenije zanimive ugotovitve, ki zadevajo zlasti socialno-politične, pa tudi gospodarske razmere pri nas in ki nujno vodijo do nadaljnjih proučavanj, ker se tikajo življenjskih interesov slovenskega ljudstva.
Ko tako gledamo na geografski opis Slovenije, moremo šele spoznati njegov pravi in globlji pomen. Ne le, da je poznanje geografije lastne zemlje nujno za vsakogar, ki mu le-ta količkaj pomeni, marveč je važno zlasti za tistega, ki je interesiran na njeni gospodarski in kulturni prosperiteti in ki se hoče znanstveno baviti z vprašanji, ki jih stav-lja domače socialno življenje na dnevni red. Saj je nedvomno, da določajo vprav materialni pri-rodni pogoji vsake dežele njeno gospodarsko in kulturno veljavo, ter v mnogočem tudi politično zavisnost.
S svojim raziskavanjem na področju Slovenije je prof. Melik storil odločilni korak naprej na poti, po kateri se mora ravnati znanstveno delo na naši univerzi. Pri tem je vredna vse pozornosti zamisel njegovega seminarja, ki jo je tudi že ustvaril. V njem vodi g. prof. poglavitno delo v zmislu podrobnega raziskavanja manjših geografskih enot ali posameznih naselij na Slovenskem. Zbiranje gradiva, zlasti s področja domače gospodarske in regionalne geografije ter statistike o gibanju prebivalstva po posameznih krajih, je tukaj poglavitne važnosti. S tem, vedno natančnejšim in popolnejšim materialom, bo mogoče prodreti do marsikaterih zanimivih ugotovitev, ki bodo še iz-
Najlepse
J. Mačeh
zimske suknie In liubliana
obleke dobite pri Aleksandrova c. 12
popolnjevale podobo slovenske zemlje. Poleg tega dela na univerzi sami pa je važno še ono, ki naj bi se v istem zmislu vršilo zunaj nje. Sistematično raziskavanje tako velikega geografskega področja kot je Slovenija, nudi največ težav v tem, ker ni mogoče povsod ugotoviti do podrobnosti dejansko stanje, ker bi to zahtevalo proučavanje na podlagi autopsije in to morda še skozi daljšo dobo. Zaradi tega je nujno, da se pri zbiranju podatkov uveljavi kolektivna metoda dela na čim širši podlagi. Konkretizirati se bo mogla pa metoda tako, da bodo zainteresirani izobraženci po posameznih predelih Slovenije (pri tem prideta v poštev še posebno Julijska krajina in Koroška) vodili sistematično proučavanje nekega geografsko važnega pojava v domačem kraju. (S področja gospodarske geografije, je v tem oziru pri nas. pomembna Žgečeva študija o Halozah, v kateri avtor raziskuje socialno strukturo tamošnjih krajev na podlagi gospodarske statistike.) Le žal, da moramo s tem v zvezi zopet čutiti nepopolnost slovenske univerze, ki nima instituta za narodno gospodarstvo. Saj bi bilo proučavanje in sintetični prikaz prirodnih gospodarskih moči, s katerimi razpolaga Slovenija, ter novih možnosti za gospodarski razvoj in pro-speh, v prvi vrsti zadeva našega najvišjega znanstvenega zavoda.	Malovrh	Cene.
Kemični institut
Študentje smo na zadnjem občnem zboru Akademske akcije enotno in brezpogojno stavili zahtevo, naj najde kraljeva vlada možnosti, da vstavi postavko za kem. institut že v letošnji državni proračun. Še preden pa je odbor A. A. začel z rednim delom, je g. rektor dr. Samec, zavedajoč se nujnosti vprašanja, odpotoval v Beograd, da izposluje kredite za prvi dve etapi dograditve tehnike, t. j. kemični in hidrotehnični institut. Po povratku se je zglasil pri g. rektorju naš poročevalec in ga prosil, naj razloži študentom sedanji položaj naše akcije.
Gospod rektor je z ozirom na kemični institut poudaril, da se je že dalj časa bav.il z zamislijo novega instituta. Dosedanje prostore v kleteh lahko smatramo le kot provizorij, ne morejo pa predstavljati končne rešitve. Svoj čas je g. prof. Vurnik izdelal idejne osnutke za zgradbo poslopij celotne tehnike, ki naj bi stala na prostoru med sedanjim poslopjem tehnike in rimskim zidom na Mirju. Medtem so vodili študentje skupno s predstavniki univerze in slovenskimi kulturnimi krogi akcijo za knjižnico. Nesmiselno bi bilo zahtevati nov institut že tedaj, ko še nismo dosegli kreditov za biblioteko. Ko pa je bil za knjižnico potreben znesek odobren, je sklical g. dekan tehniške fakultete anketo, pri kateri so sodelovali predstojniki vseh institutov na tehn. fak., zastopniki banovine in društva inženirjev ter zastopniki študentov. Na tej anketi smo določili program, po katerem naj se tehniška fakulteta izpopolnjuje. Po vrstnem redu, ki je bil tu določen, je prišel kot prvi na vrsto nov kemični institut.
Na osnovi sklepov te ankete je g. rektor takoj zaprosil za podroben načrt g. prof. Vurnika, ki je izdelal načrte prvega dela novega instituta, to je predavalnice z najpotrebnejšimi laboratoriji in to v treh etažah. Gospod rektor je predlagal k proračunu anuiteto, na osnovi katere bi mogla Hipotekarna banka odobriti posojilo ca 2,200.000 Din. Ta znesek bi zadostoval za izvršitev že od g. prof. Vurnika projektiranega trakta in dograditev novih dijaških laboratorijev.
Koncem prejšnjega meseca si je komisija ogledala zemljišče, kjer naj bi stal nov institut. Ugotovila je, da so v tem celotni regulacijski načrt tega dela mesta izpremenili in da se načrti za kem. institut ne skladajo s sedanjo regulacijsko zamislijo. Gospod prof. Plečnik, ki je izdelal regulacijski načrt, je podal osnovno idejo glede raz-poredbe traktov in posebej poudarjal, naj se novi trakti grade kakor to zahteva dejanska potreba in estetika okolice, naj se pa ne ozira na stil sedaj stoječega dela tehnike. Iz teh razlogov je treba izdelati ponovne načrte. To delo izvršuje, upoštevajoč Plečnikov regulacijski načrt in Vurnikov projekt instituta, tehnični oddelek banske uprave.
V tem položaju je odšel g. rektor v Beograd. Dobil je zagotovilo načelnika splošnega oddelka v prosvetnem ministrstvu, da je to potrebo novega instituta uvidel in da bo dal g. ministru prosvete tozadevne predloge. Naloga slovenskih ministrov in poslancev kakor tudi študentov in akademske akcije pa je, doseči, da bo kraljeva vlada in parlament postavko za nov kem. institut že v letošnjem proračunu sprejela in tako pripomogla naši univerzi do drugega koraka v njenem razvoju.
Hidrotehnični laboratorij
Spričo vesti, ki so se v začetku tega semestra pojavile na univerzi, da so kemičnemu institutu odpovedani prostori v realki in da si mora monta-nistični oddelek do konca tega šolskega leta zasi-gurati kredite za novo stavbo, če hoče še nadalje ostati v Ljubljani, je stopilo vprašanje hidrotehnič-nega laboratorija nekoliko v ozadje. Kljub temu pa hidrotehnični laboratorij sam ni zgubil na aktualnosti in ne smemo dopustiti, da bi vprašanje hitrotehničnega laboratorija bilo stavljeno z dnevnega reda.
Pred tremi leti se je na inicijativo predstojnika za vodne zgradbe prof. ing. Žnidaršiča osnovalo Društvo za zgradbo hidrotclmičnega laboratorija, ki si je postavilo za nalogo, preskrbeti potrebne načrte-, od merodajnih faktorjev banovine in države kot tudi od zainteresiranih privatnikov pa potrebna denarna sredstva. V svoji propagandni brošuri, ki je leta 1934. izšla, je društvo že priobčilo definitivne načrte in strokovni javnosti utemeljilo potrebo novega hidrotelmičnega laboratorija: za uspešno znanstveno delo v področju vodnih zgradb na ljubljanski univerzi je potreben hidrotehnični laboratorij v Ljubljani. Na drugi strani pa ima hidrotehnični laboratorij tudi velik narodno gospodarski pomen za slovenski teritorij. Če se hočemo racionalno lotiti reševanja hidrotehničnih problemov (melioracije, regulacije rek, izraba vodnih sil itd.), potrebujemo nujno hidrotehnični laboratorij, v katerem je možno potom modelnih poizkusov priti do najekonomičnejše rešitve.
Društvo za zgradbo h. 1. je načrte predložilo gradbenemu ministrstvu v odobritev, ki jih je pa zavrnilo, češ, da ni kompetentno odobriti načrte za zgradbo, ki jo bo postavilo privatno društvo.
S tem je Beograd v principu odklonil gradnjo hidrotehničnega laboratorija iz državnega proračuna. Društvo se je obrnilo tudi na univerzo, naj stavi v svoj proračunski predlog postavke za hidrotehnični laboratorij. Rektorat univerze pa to ni smatral za oportuno, ker še vprašanje univerzitetne biblioteke ni bilo rešeno. Ko je A. akcija uspela z univerzitetno biblioteko, je v svoj program sprejela postavitev hidrotehničnega laboratorija. Na intervencijo A. akcije je tudi rektorat poslal na gradbeno ministrstvo načrte za novi hidrotehnični laboratorij v iijubljani. V predlog k letošnjemu proračunu pa je univerza predlagala postavke 300.000 kot anuiteto za h. 1. Načrti so bili v principu odobreni. V avgustu pa jih je gradbeno ministrstvo vrnilo z zahtevo nekaterih popravkov. Tudi ti popravki so bili pravočasno izvršeni. Formalna stran je bila torej urejena.
Vprašanje je bilo le, če bo prosvetni minister predlog rektorata ljubljanske univerze osvojil in končno če bo vlada na to pristala. Predsednik Akademske akcije tov. Verbič, ki je sam prevzel vso akcijo v roke, se je verjetno resnično potrudil. Bil je stalno v stiku z obema slovenskima ministroma dr. Korošcem in dr. Krekom. Iz optimističnih poročil o teh razgovorih, ki jih je dajal tov. Verbič, se je dalo sklepati, da bodo kat. tov., ki so nekam nasilno vzeli odbor popolnoma v svoje roke, pridobili univerzi hidrotehnični laboratorij. Saj je dr. Korošec sam baje izjavil, da se bo zavzel za
h.	1. V proračunu pa vendar postavke ni bilo. Prosvetni minister predloga ljubljanske univerze ni upošteval.
Medtem pa je institut za vodne zgradbe iz posojila pri Univerzitetnem skladu, ki ga je dobil na postavke v mestnem in banovinskem proračunu, nakupil že stroje in aparate ter uredil v neki opuščeni garaži začasni provizorij. In z začetkom tega semestra je začel h. 1. že s praktičnim delom.
Z začasno ureditvijo provizorija pa vprašanje hidrotehničnega laboratorija ni in tudi ne sme biti definitivno rešeno. Provizorij sam, za katerega je predstojnik instituta za vodne zgradbe prof. Žnidaršič tudi sam dal potrebna denarna sredstva, nam dokazuje vse aktualnosti tega vprašanja.
Če hočemo k novemu programu A. akcije 1940, ki so ga katoliški tovariši pravilno postavili, dati konkretni predlog, potem naj bo zahteva slovenske akademske mladine: v državni proračun 1937/38 postavko za hidrotehnični in kemični laboratorij ter za nove zgradbo montanističnega oddelka!
Berete božično številko našega lista. Prosimo Vas, da se ob tem spomnite, na kakšna gmotna sredstva smo navezani.
Samo in izključno na naročnino!
Prepričani smo, da razumete, kaj se to pravi. Zato z gotovostjo pričakujemo, da boste vsi, ki dobivate naš list, takoj poravnali naročnino.
Novi odbor Akademske akciji
Volilna komisija (pod predsedstvom g. doc. dr. Kušeja) je določila po volitvah sledeči odbor: preds. Jože Derkač cand iur., podpr. Muha Gašper cand. ing., tajnik Štular Fr. stud. tehn., blag. Kavčič Rajko cand. chem.; odborniki Žakelj Ciril, Orožen Milan, Koželj Tone, Uršič Jože; namestniki Leskovar, Rock, Dolenc; revizorji Pavle Verbič, Briški Tine, Fajs R. Predajna seja je bila 30. nov. Na tej seji so se po predlogu tov. Muhe razdelila še posebej posamezna področja dela v Akciji. Referat za hidrotehnični laboratorij je prevzel tov. Muha, za kemični institut tov. Kavčič, za rudarskega tov. Štular; za seznam akademskega starešinstva ter za arhiv tov. Žakelj. Za vse drugo, kakor centralno poslopje, kliniko, ustanove i. dr. je prevzel referat tov. predsednik sam. Delegat pri Akciji za razširitev ljubljanske bolnice je tov. Uršič.
Gotovo lahko zaradi te razdelitve posameznih »resorjev« v Akciji pričakujemo več in hitrejših uspehov, ker bodo pač posamezni referenti čutili odgovornost za posamezne smeri dela in bodo vzporedno rodili akcijo na več področjih. Na rednih vzporedno vodili akcijo na več področjih. Na rednih ra prirejala Akcija vsak mesec, bodo posamezni referenti lahko prinašali dovolj podrobna in jasna poročila o položaju dela na njihovih področjih.
Na tej in na naslednji seji, 9. dec., se je nadalje obravnaval program najbližjega dela. Odbor je osvojil program liste »1940«, kar pomeni neprekinjeno Akcijo za dograditev popolne univerze s kliniko do 1. 1940, kot svoj širši program. V skladu z njim pa si je določil za svoje najbližje delo nekaj razširjeni program 2 liste: kot amandman v proračun 1937-28 hoče doseči 3 milijone dinarjev za kemični institut in 3 milijone za hidrotehnični laboratorij. V tem smislu se takoj začne z vsem delom, ki je potrebno, da se popolnoma zavzamejo za to vsi gg. poslanci, senatorji in ministri (Akcija potuje v teh dneh v Beograd), da se pri ban. upravi pospeši, izdelava načrtov in dr.
^ Dne 7. dec. je priredila Akcija ogled provizoričnega hidrotehn. laboratorija na cesti dveh cesarjev. Provizorij se nahaja v garaži Stavbne družbe, ki jo je dala v najem za 10 let, in je last društva, ki ga je ustanovilo. Društvo prejema denar od svojih članov, od ustanovnih članov, letno 20.000 Din od banovine, 1000 od celjske občine, 20.000 od ljubljanske mestne občine. Društvo ima še do zdaj okr. 100.000 Din dolga, banovina bi morala zvišati .dotacijo, saj bo imela prav ona največ dobička od laboratorija. Za Akcijo, ki hoče doseči od države zidavo novega poslopja, pa je važno dejstvo, da bo ta laboratorij prvi na Balkanu. Provizorij je z vsemi stroji last privatnikov, ki so pa pripravljeni, ko bo dovršen, podariti ga tehnični fakulteti. Da zainteresira za to prepotrebno napravo vso javnost, bo Akcija priredila v januarju javno zborovanje, na katerem bodo gg. inženirji povedali svoja mnenja o potrebi in pomenu laboratorija.
Glede širšega programa, ki ga je kljub temu, da bo z vodstvom nujne akcije za najbližje letošnje potrebe nedvomno silno zaposlen, obdržal predsednik sam za svoj referat, je bilo obravnavanih nekaj prvih smernic. Treba je do kraja preštudirati konkretne probleme obeh danes znanih načrtov, ki smo jih mi nakazali v zadnji številki, predvsem vprašanje stroškov za oba načrtni
Pripominjamo, da bo Akcija, če hoče vprašanje celotne univerze prijeti stvarno, morala uveljaviti vso svojo iniciativo tudi za to, da se že enkrat izdela in spravi v življenje enoten in moderen regulacijski načrt za vso Ljubljano. Morda se bo tu srečala s slabo in diletantsko organizacijo teh reči pri nas, anarhičnostjo in križanjem osebnih interesov posameznih vplivnih privatnikov; toda, ko bi naše javno življenje ne bilo Avgijev hlev nezrelosti in izkoriščanja pozicij, tedaj bi Akcija morda sploh ne bila potrebna.
Avtonomija univerz
Rektor univerze v Ženevi, prof. Rappard, je o univerzni avtonomiji takole govoril (»Prager Pres-se« 6. dec. 1936):
»Očitati univerzi intelektualizem in racionalizem pomeni toliko kot očitati soncu, da sije, noči, da je temna, ali pa slikarstvu, da ni glasba. Skratka, prav žalostna zmešnjava pojmov. Naložiti univerzi, naj služi za propagando neki doktrini, ki temelji na avtoriteti, ne pa na znanstvu, se pravi narediti iz nje žogo, s katero se bo igrala politika, se pravi, univerzo najprej globoko ponižati in potem do kraja uničiti.«
lanska anketa Akademske akcije
Podatke ankete sta z veliko požrtvovalnostjo urejala umrli tovariš Marcel Miško Mikšič in tovariš Preinfalk. Zato velja ob začetku članka prvetnu naš topel spomin, drugemu naša zahvala.
V začetku zimskega semestra 1. 1935/36 je Akademska akcija izvedla anketo o življenjskih pogojih akademske mladine na naši univerzi. Vprašanja, ki jih je zastavila anketa, so bila izbrana tako, da bi čim bolj zajela razmere, ki v njih živi akademik in da bi čimbolj zajela za osebnost našega akademika značilne poteze. Vprašanja so se nanašala na osebne podatke, študije, gmotne razmere, dom in družino, zdravstveno stanje, odnos do društev in politike, vere, kulturnega izživljanja, zabave in športa, končno še na poglede v bodočnost.
Podatki, ki jih je anketa zbrala, nam kažejo nekaj zanimivih dejstev. Seveda bi bili podatki toč-nejši in reprezentativnejši, če bi jih izpolnili vsi tovariši. Izpolnilo je podatke tri četrtine tovarišev (od 71—76% po fakultetah). Neizpolnitev je deloma pripisati dejstvu, de se del tovarišev ne vpisuje osebno, v manjši meri tudi neresnosti. Seveda tudi niso izpolnili vsi tovariši vseh vprašanj v anketi.
Prvo vprašanje ankete se nanaša na rojstno leto. Velika večina slušateljev je bila iz letnikov 1910—1917, torej letnikov, ki jih moremo smatrati kot redna študijska leta. Izven teh letnikov študirajo le redki, namreč:
na jusu 25 od 451, na med. 3 od 122, na fil. 19 od 328, na teol. 16 od 109, na tehn. 12 od 287,
ki so izpolnili anketo.
Na medicini nismo upoštevali 1. 1911 in 1910, na tehniki smo upoštevali tudi 1. 1909. »Starih bajt« je torej 5.8%, a tudi te so povečini v službah. Lahko rečemo, da mladina hitro študira; časi so trdi. To nam kaže tudi letos študij:
Slovensko delovno ljudstvo in šolnine
(Nadaljevanje.)
Lesna trgovina in. industrija sta za Slovenijo prav tako živi jenskega pomena, saj je od nje odvisno poleg 130 tisoč gozdnih posestnikov tudi 10 tisoč delavcev in veliko kmečkih prevoznikov.
Toda zaradi svetovne krize in zaradi sankcij na eni strani ter zaradi protežiranja gozdov na jugu države in zaradi slabe in negotove trgovinske politike za Slovenijo na drugi strani, sta slovenska lesna trgovina in industrija v popolnem zastoju. L. 1932. je lesni izvoz vnovčil 170 milij. manj kot I. 1929. L. 1935. smo izvozili več lesa, a dobili 271 milij. manj kot 1. 1932. Pa tudi tukaj moramo poudariti, da ima mali in srednji kmet les kvečjemu za lastno uporabo, a ne za prodajo in izvoz.
Kmet mora kmetijske produkte poceni prida-jati, a industrijske (obleka, obutev, kava sladkor, petrofcj, vžigalice, itd.) drago kupovati. To jasno kaže indeks cen industrijskih potrebščin.
1. 1928.	98 točk	padec
1. 1932.	66 točk	le	za
1. 1935. dec. 69,5 točk	točk	33
Monopoli in karteli diktirajo za industrijske predmete kar najvišje cene, ki jih vzdržuje tudi carina, med tem ko je cena poljedelskih in živinorejskih surovin sramotno nizka. Tisti, ki hočejo slovenskemu kmetu pomagati iz tega bednega položaja in mu svetujejo dvig racionalizacije, ne pomislijo, da so stala umetna gnojila 1. 1925. 77 Din, a 1. 1934. 94 Din.
Visokim cenam za nakup življenjskih potrebščin pa se pridružujejo tudi visoki davki. Davki pa se v času krize niso znižali, kot bi pričakoval', ampak so se še zvišali. Vse to še bolj zaostruje bedo kmeta! Po podatkih finančnega ravnateljstva v Ljubljani je plačala Slovenija v 1. 1919. neposrednih davkov 205,2 milij., a I. 1934. pa že 276 milij., t. j. za 12,1 % več kot pred 5 leti. Naraščali pa so le davki, ki jih plačuje mali človek, davki premožnih tovarnarjev pa so — padali. Zemljarine, ki jo plačuje v glavnem kmet, je plačala Slovenija 1. 1931. 30,6 milijonov, 1. 1934.
na fil. fak. jih študira dalje kot 5 let 12, na pravni fak. 8, na teol. fak. 7,
na tehn. fak. dalje kot 6 let 13, na med. fak. dalje kot 3 leta L
Za filozofijo, teologijo in medicino so številke značilne. In še nas potrjuje v gornji trditvi navedba vzroka zakesnitve v študijah:
preveč denarja 1, politika 4, delo v društvih 6, lenoba in lahkomiselnost 12, materijalne neprilike 77.
Te navedbe dopolnjujejo podatki o			viru	vzdrže-
vanja.				
Vzdržujejo se	na teol. fil.	jur.	med.	tehn.
sami	11 63	60	11	22
s podporami,				
deloma sami	824 157	79	18	70
po starših	52 119	173.	62	153
Na tem mestu še podatke o hrani in stanovanju:
hrana	zadostna	znosna	nezadostna
tehn. fak.	183	20	24
pravna fak.	218	30	34 "
fil. fak.	182	1	38
med. fak.	72	9	7
teol. fak.	62	5	1
stanovanje	udobno	znosno	neznosno
tehn. fak	97	111	11
pravna fak.	144	123	26
filozof, fak.	130	118	21
medic. fak.	39	44	5
teol. fak.	32	35	3
Anketa je vprašala samo po zadostni ali nezadostni hrani. Če bi bilo vprašanje bolj diferencirano, bi hrane, ki so zdaj označene kot zadostne, bile pač označene bolj nepovoljno; podatki o hrani so zato manj značilni. Zelo, zelo značilni pa postanejo gornji podatki, zlasti podatki o vzdrževanju, v zvezi s podatki o socialni provenienci akademikov.
(Se nadaljuje.)
31.5 milij., a družbeni davek, ki ga plačujejo D. D. je padel od 22 milij., 1. 1931. na 9 milij., 1. 1934.! Če pomislimo dalje, da tvori prebivalstvo Slovenije le 8,2% — po ljudskem štetju 1. 1921. oz. po štetju 1. 1931. pa manj kot 8% vsega prebivalstva Jugoslavije in da je plačala Slovenija 1. 1932.-33. 13,4%, a 1. 1934.-35. 12,1% vsega davka in da se davek v Sloveniji najtočneje plačuje in najstrožje izterjuje, spoznamo poleg socialne (mesto da bi plačevali davke bogati, jih plačujejo revni), tudi nacionalno krivičnost odmere davka, ki zelo močno zadeva slovenskega kmeta. Znižanje zemljarine za 1. 1935. za eno petino in za 1. 1936. za eno tretjino velja le za vinograde na kamenitem svetu in za njive. Za slovenske vinograde ta olajšava izrečno ne velja; olajšava za njive pa nima za Slovenijo velikega pomena, ker je njiv le 38% od celotne rodovitne površine.
Pa tudi dvig posrednih davkov od 1. 1931 da lje, zadeva v prvi vrsti malega človeka in med njimi glavno kmeta, saj on radi svoje večine v prebivalstvu Slovenije (največ konsumira produktov, ki so podvrženi posrednim davkom (trošarine, carine, monopoli na sol, petrolej, vžigalice, sladkor, itd.). Da tudi ti davki v prvi vrsti zadevajo Slovenijo, vidimo iz podatkov, da je bilo 1. 1934.-35. plačanih za Slovenijo 18,5% vseh trošarin in 13,5% vseh taks v Jugoslaviji.
Ker pa se dohodki od drž. davščin nepravično razdelijo po banovinah (Slovenija je plačala 1. 1934/35. 12,1 % vseh davkov v Jugoslaviji, a je dobila v obliki podpor, kreditov in plač le 4,69% od vsega davka), skušajo slovenske samouprave to izenačiti s tem, da odrejajo čim več in čim višjih samoupravnih davščin (banovinskih, občinskih, davščine cestnih odborov). Tudi za vaške občine so te davščine v Sloveniji najvišje! Povprečno na prebivalca v kmečki občini so znašale samoupravne davščine 1. 1932. 111,0 Din, a 1. 1934/35. 138,1 Din — t. j. približno za 25% več kot v donavski banovini, ki je glede višine samoupravnih davkov na drugem mestu. V drugih banovinah pa so davščine še veliko nižje. 24,72% vseh banovinskih doklad je plačala 1. 1934/35 Slovenija in tu v glavnem kmet. Ni torej čudno, da je znašalo število rubežni v Sloveniji 1. 1934. 195.252 od 380 tisoč računov.
Padcu cen kmetijskih proizvodov, dragemu kupovanju industrijskih proizvodov ter zvišanju
Za stolico slovenske zgodovine
Historični klub DSFF smatra za svojo dolžnost, da opozori akademsko mladino in po njej vso slovensko jnvnost na to, kako se na slovenski univerzi slovenska zgodovina predava ozir. kako se z njo postopa! Sicer moramo resnici na ljubo priznati, da tudi v Ljubljani, kot v Belgradu, Zagrebu in Skoplju obstaja stolica za narodno zgodovino. Na tej stolici predavajo v Belgradu in Skoplju srbsko, v Zagrebu hrvaško, toda motil bi se, kdor bi analogno temu sklepal, da moramo potem to stolico v Ljubljani smatrati za stolico slovenske zgodovine, — to je namreč stolica za hrvaško in srbsko zgodovino z bizantologijo. Slovenska zgodovina pa, kolikor jo g. prof. Kos prostovoljno predava, t. j. reci in piši eno uro na teden, medtem ko je za srbsko in hrvaško rezerviranih s seminarjem šest ur, je priključena obči zgodovini. Toda tudi to uro g. profesor lahko opusti, kadar mu drago, ker v predpisih ni določena.
Če smo Slovenci narod, in to pravimo, da smo, potem je treba pod pojmom narodne zgodovine razumeti samo — slovensko zgodovino in nič drugega!
Ker pa vemo, kakšno važnost ima za nas poznanje zgodovine bratskih narodov, s katerimi živimo v isti državi, ne stavimo zahteve, naj se logično po Belgradu, Skoplju in Zagrebu predava v Ljubljani samo slovenska zgodovina, ampak zahtevamo, da se na tej univerzi ustanovi stolica za slovensko zgodovino!
Morda je kdo med nami, ki smatra to vprašanje za stvar historikov ali filozofov, ki se pa ostalih akademikov ne tiče; toda po našem mnenju je to vprašanje celokupne slovenske akademske mladine, še več, to je del celokupnega slovenskega vprašanja, ki čaka nedotaknjeno in pozabljeno svoje rešitve, dasi živimo že 18 let v svobodni, narodni državi.
Na vas je, tovarišice, tovariši, da se to vprašanje reši, da, se odstrani ta kulturna in narodna sramota z našega telesa. Narod, ki se ne zanima za svojo preteklost in nanjo pozabi, ne sme pričakovati lepše bodočnosti, ker je vreden ni!
davkov pa se je 'pridružilo še plačevanje anuitet ter obresti za dolgove. L. 1924. so bili naši kmetje radi inflacije brez dolga. Toda vojna je kmetu vzela živino ter mu zanemarila posest. Še predno je to uredil, so že izginile papirnate krone in kmet se je pričel znova zadolževati. Posestvom, ki so po I. 1924. prešla v druge roke, bodisi z nakupom ali po* nasledstvu in niso bila takoj plačana, so se že zaradi same deflacije mnogokrat povečali dolgovi. A zgoraj navedena dejstva so poleg škodljive finančne politike pripomogla, da so znašali kmečki dolgovi v Jugoslayiji 1. 1928. že 3 milijarde, aprila 1932 ob moratoriju pa 7 milijard! Na Slovenijo odpade od tega 1,2 milijarde na preko 60 tisoč gospodarstev s 350 tisoči osebami, torej povprečno 19.386 Din na gospodarstvo — številka, ki je med vsemi banovinami najvišja. Če pomislimo, da so se zadolžili v glavnem mali in srednji kmetje, ne za povzdigo produkcije, ampak za nakup življenjskih potrebščin in plačilo obveznosti (davkov, itd.) nam postane popolnoma jasno, da predstavljajo ti dolgovi prezadolženost in da so vsi poizkusi, da bi kmet vendarle plačal dolgove, iluzorni, žakaj, posojilo je izgubilo svoj namen: posojilo zahteva obresti, a obresti more dajati le rentabilno naložen, kapital. (To je bilo pisano pred ureditvijo kmečkih dolgov. — Pa kakor slišimo tudi nova ureditev ne bo prinesla prevelikih sprememb. Op. ured.).
Nerentabilnost slovenske kmetije naj prikaže naslednji proračun. Posestnik, absolvent kmetijske šole, ki je v 1. 1934. vestno vodil svoje 36 ha obsegajoče posestvo, pride do naslednjega zaključka:
Čisti donos:	13,801	Din
Izdatki:............................. 16,737	Din
(kulturni izdatki so vračunani le s 164Din za vse leto), torej je 2936 Din primanjkljaja, ki ga krije ta posestnik iz donosa sadovnjaka, ki ga ima v vasi le on. Osebne izdatke je vračunal le 175 Din, eventualnega dobička ali zaslužka za sebe in družino ter odpisa ni vračunal, ker ni imel od česa. (Po »Slovencu«, št. 196, 1935.) Torej, če posestvo s 36 ha, ki ga vodi kmetijsko izobražen človek izkazuje tako izgubo, kaj šele posestvo 5 ha in manj, ki tvori večino slovenske kmetske posesti!
(Dalje prihodnjič.)
Za slovensko šolstvo
Za javne prosvetne zadeve smo se doslej le malo brigali, prepuščajoč skrb samo nekaterim, ki so jo začutili po svoje in reševali prosvetne probleme po slučajnih in trenutnih domislekih ter po svoji politični in svetovnonazorski pripadnosti in miselnosti. In vendar je slovenska prosveta stvar, ki zadeva ves naš narod in za katero bi moral tudi skrbeti naš narod.
Dr. Stanko Gogala.
Vprašanja našega šolstva postajajo od dne do dne važnejša in nujnejša. Vrsta pedagogov in pedagoških društev čuti, da se je tu treba precej lotiti dela, ker današnje stanje naše šole ne dopušča odlašanja. Ko se spoznavamo s šolskimi problemi, vidimo, da so posamezni pedagogi ali posamezne njihove organizacije tudi že začeli z delom. Pišejo, razpravljajo, sklepajo. Samo škoda, da je to iskanje dosti raztrgano in neorganizirano in da po drugi strani slovenska javnost tako malo ve o tem, dasi je v šolskih stvareh prav vsakdo neposredno prizadet.
V tej zvezi se nam zdi potrebno, pomuditi se pri članku »Nekaj misli o slovenski prosvetni politiki«, ki ga je objavil v »Času« profesor in docent dr. Stanko Gogala. Pisatelj najprej postavlja načela, ki bi morala veljati kot osnova naše prosvetne politike: prvič, da je slovenska prosveta stvar, ki zadeva ves naš narod in ne sme postati zadeva političnega ali strankarskega boja; država mora biti v službi naroda in njegove prosvete in ne narobe; drugič, prosvetna politika se mora depolitizirati; edini odločilni vidik za izbiranje kulturnih delavcev na splošno in učnega osebja še posebej mora biti strokovna in kulturna kvalifikacija; tretjič, vse naše prosvetno delo se mora voditi z vidika kulturne kvalitete in kulturne globine, zlasti v šolah je treba množico učnih predmetov nadomestiti s poukom, ki bo po učni snovi manj obsežen, toda vsebinsko poglobljen. Vir prosvetnega dela naj bosta narodna in občna kultura.
Ko prehaja pisatelj na slovensko šolstvo in njegovo organizacijo, najprej z vsem poudarkom zahteva;
Glede vsega tega je načelno in dosledno stališče slovenske prosvetne politike zelo jasno in preprosto: ne dopušča naj nikakršne redukcije našega šolstva, ker ga za nas ni prav nič preveč, ne pustimo si demontirati niti ene osnovnih stanic naše ljudske prosvete, saj ni za nas nikakršnih političnih ali gospodarskih razlogov, radi katerih bi pristali na tako zmanjšanje števila naših šol ali ga samo tiho trpeli. Ne gre za število naših šol in učiteljev(-ic) v primeri s stanjem šol in števila učiteljev drugod po državi, ne gre za procent šolstva, ki odpade na Slovence, niti ne za nesorazmernost denarnih izdatkov v primeri s prosvetnimi izdatki po drugih banovinah. Mi hočemo obdržati popolni dosedanji aparat naših šol, ga celo razširiti in izpolniti in ne moremo dopustiti nikakršnega okrnjevanja. V tem pogledu ne gre za uvidevnost, na katero tako radi apelirajo, ter moramo biti v interesu naše prosvete načelno neuvidevni za kakršnokoli redukcijo. Ostati nam mora vsaj toliko šol kot jih imamo. To ni zahteva te ali one politične slovenske stranke, temveč zahteva celotnega našega naroda, ki je vajen svoje visoke kulture in bi bil zanj kulturni padec nekaj neznosno hudega in težkega, ker je pač vsak človek tak, da bi hotel vsai obdržati, kar je kdaj imel in kar si je s težavo priboril. Zato je danes zmanjšanje naših šol za Slovence načelno nesprejemljiva stvar in glede nje je nemogoče kakršnokoli politično mešetarjenje.
Glede dela za prenovitev našega šolstva ugotavlja tudi dr. Gogala, da je neorganizirano, da ne vodi do realizacije in da je zato nujno, da se ustvari slovenski avtonomni kulturni svet kot priznani posvetovalni organ prosvetnega ob-lastva, po svojem značaju nepolitičen, in v svojem delu izhajajoč le iz prosvetnih vidikov. V njegovo področje bi spadale prav vse slovenske kulturne zadeve od ustanovitve slovenske akademije in delovanja univerze do osnovnih šol.
Ne bi bilo želeti, da bi ta predlog ostal v reviji, v kateri je izšel, kakor tudi ne, da bi ostala razmišljanja in razpravljanja omejena na ozek krog pedagogov. Kajti potrebno je, da se o vseh problemih pouči vsa slovenska javnost in se vsa požene v boj za preureditev in izpopolnitev našega šolstva. Mi, slovenska mladina, ki smo izšli iz današnjih šol, čutimo vso to problematiko in hočemo biti del te javnosti. Nekako v istem času, kot je dr. Gogala objavil svoj članek, smo mi v svojem listu načeli razpravo o šolskih problemih. Prihodnjič jo bomo nadaljevali s članki, ki nam bodo prikazali nekatere
probleme osnovne šole in posebnih šol za defektne otroke. V nadaljnih številkah si bomo skušali približati vprašanja drugih šol. Pri tem nas bo vodila želja, pomagati pri organizaciji našega šolstva v skladen organizem, čigar vodilni organ naj bo slovenski kulturni svet.
Ne vemo, ali si je dr. Gogala že konkretno zamislil izvedbo svojega predloga in zlasti, kdo ga bo izvedel. Morda je že napravljen prvi korak z iniciativo osnovnošolskih in meščanskošolskih učiteljev ter srednješolskih profesorjev, katerih strokovne organizacije so se sporazumele, da ustanove Prosvetno zbornico, ki bi po enotnih smernicah in zlasti iz čisto prosvetnih vidikov, ločeno od političnih organizacij, pripravljala in izvajala načrte za naše šole. Želimo, da bi bila Prosvetna zbornica kmalu ustanovljena in da bi pritegnila še organizacije in ustanove tja do univerze ter se tako razvila v slovenski kulturni svet. Naj bo ustanovitev slovenskega kulturnega sveta eden naših smotrov prihodnjega leta!
O anonimnosti v našem časopisju
Priobčujemo predlog tov. Tancigove za podpisovanje člankov. Prosimo še drugih prispevkov, da ta predlog, ki se nam zdi načelno pravilno utemeljen, zadostno pretehtamo.
»Starejši ko časopisje samo, je boj proti anonimnosti«, piše Dorifat, profesor za novinarsko znanost na berlinski univerzi v svoji knjigi »Die Zeitungswissenschaft«. Vprašanje o upravičenosti ali neupravičenosti anonimnosti je pri nas še posebej aktualno. Lahko rečem, da se pri nas načelo anonimnosti v dnevnikih izkorišča in se skrivajo za njim vsi tisti, ki bi se nikoli ne upali z besedo na dan, vsaj v taki obliki ne kot sedaj, če bi morali pod svoj članek napisati tudi svoje i m e.
Brez dvoma je, da je časopis kot enota sam na sebi neoseben in anonimen. Vkljub vsej pomembnosti in važnosti vodilnih peres, ki sodelujejo pri listu, tiči za vsakim modernim časopisom tisto neosebno »nekaj«, ki nevidno vlada. Časopis živi kot anonimna moč svoje lastno življenje.
Glavni razlog za obdržanje anonimnosti v nekaterih slučajih leži že v samem poslanstvu časopisa, ki naj služi javnim interesom. Močneje kot kdaj, vladajo danes v javnem življenju gospodarske, socialne in autoritativne sile. Nadzorovati delovanje teh faktorjev, nasprotovati jim v njihovi neupravičenosti, razvijati jih v interesu javnosti je naloga, dana časopisju. Pogosto dobiva časopisje dokaze za zlorabe, korupcije, nepravilnosti, prevare, za krivična osebna premeščanja in druge nerednosti od prizadetih uradov, oblasti, trgovskih in industrijskih zavodov. V takem slučaju mora list čuvati anonimnost poroka, kajti njegovo imenovanje bi ga lahko gospodarsko uničilo in družabno onemogočilo. Ce bi bilo imenovanje oseb dolžnost, bi časopisje mnogokrat ostajalo brez dragocenega gradiva. V vseh slučajih torej, kjer se ne sme iz gospodarskih in družabnih razlogov imenovati imena poroka, nudi časopis svoje ime in svoj glas za moralno kritje in zagovor osebe, ki je koristila časopisu in s tem javnosti z dobrim obvestilom. V takih slučajih je anonimnost potrebna in na mestu.
Odločno pa jo je treba odpraviti drugod. V feljtonu je skoroda odpravljena, enako v literarnih in umetnostnih kritikah, ki so podpisane z imeni ali pa splošno znanimi signaturami. Tako daleč smo tudi že pri nas.
Kakor pa je anonimnost potrebna v nekaterih zgoraj omenjenih slučajih, je nelojalna in sramotna povsod tam, kjer služi za kritje najostrejšim osebnim napadom, ali pa sramotenju tako poedincev kakor skupin. Kar se tega tiče, je gotov del slovenskega časopisja na pomilovanja vredni nizki stopnji. Če si le malo predočimo način pisanja nekaterih naših listov!
Naše časopisje je izrazito strankarsko (Grup-penpresse, Meinungspresse ali Gesinnungspresse). Poročila se v njem ne podajajo samo kot obvestila javnosti, temveč se jim daje posebni prizvok, ki pač odgovarja programu in nazorom stranke, katere glasnik je list. To še ni nič slabega, prav tako kakor je razumljivo nasprotje in močna konkurenca različno usmerjenih taborov, ki skušajo pridobiti vsak čim večji del javnosti za sebe in s tem naročnike za svoj list. Gospodarski moment igra tu važno vlogo. Vsak listov naročnik je njegov denarni podpornik in list je vezan na gotovo število odjemalcev. Do tu je vse v redu.
Gotovo pa ne odgovarja najosnovnejšim moralnim zahtevam tisti način pisanja, s katerim se hoče v naši javnosti uveljaviti del časopisja, če je obmetavanje nasprotnika z žaljivimi priimki, neolikanimi pridevki, mnogokrat izmišljenimi, neosnovanostmi, in celo pozivanje na boj s pestmi dovoljeno in si prizadeti ne more pridobiti zadoščenja, je zadeva javnosti in njenega čuta, da obračuna z žaljivcem. Toda s kom? S katerim? Ko je pa vse skrito za listom! Le malo jih je, ki bi izvajali konsekvence in se odvrnili od takega lista. Večini še prija tak način obračunavanja. Ni torej krivde samo na uredništvih takih listov, ki se skušajo s cenenimi sredstvi prikupiti občinstvu, temveč je odgovornost tudi na občinstvu samem. Da sploh sprejema tako časopisje in ga bere. Saj sta občinstvo in časopisje kakor dvoje zrcal. Eno je odraz drugega. V časopisju se zrcali mnenje večine, na drugi strani vpliva časopis na nazore mnogih. Izgleda, da ni v vseh naših uredništvih dovoli odgovornih ljudi, ki bi spoznali vso nevarnost, katero nosijo demagoške krilatice, prazna gesla, nekritična hujskanja za občinstvo, kateremu so namenjena. Da niti ne govorim o višini ali bolje nižini, na katero pada list, ki se poslužuje takih načinov pisanja.
Na javnosti bi bilo, da bojkotira v svojem interesu take vrste časopisov. Toda ta zahteva je prevelika. Da pa se le dvigne odgovornost naših novinarjev in higijena časopisja, se nujno javlja zahteva po odpravi anonimnosti. Kdo se bo še upal klatiti neotesanosti, če bo pod njimi blestelo njegovo ime? Kdo bo še pisal v slogu cmokavzar-jev in ušpern, in se bo obenem predstavljal javnosti kot njen duhovni voditelj in vzgojitelj, če bo moral s svojim imenom jamčiti za resničnost svojih besed? 2e Schopenhauer je zmerjal, da »je lopov, kdor se ne podpiše« in Treitschke je tožil: »Strahotna nemorala anonimnosti ima za posledico moralno korupcijo.«
Zloraba anonimnosti je težka rana na deblu našega novinarstva. Če hočemo, da bodo dnevniki in sploh vse časopisje popolnejši, bolj življenjski in individualnejši; da ne bodo le brezupno morje lokalnih poročil in polemik, temveč resničen tolmač dognanih nazorov, izobraženosti in plemenitosti, tedaj odpravimo v naših časopisih anonimnost, ki je tem zahtevam najbolj v napoto. Potem se bo pokazalo, kdo se bo upal še v nadalje pisati na način, ki ni običajen med olikanimi ljudmi, kdo bo vztrajal pri svojem slogu tudi tedaj, ko se bo podpisal s svojim imenom! Pod plaščem anonimnosti pišejo ljudje o tem, o čemer se sramujejo govoriti. Zato ni čuda, če se naše časopisje bori z mnogimi napakami, ki jih povzroča anonimno delo: s površnostjo, nekritičnostjo, lahkomiselno kritiko, s praznimi gesli in žaljivo polemiko.
Individualizirajte novinarsko delo, dvignite ne le sam stan, temveč tudi moralno in intelektualno višino časopisov in nudite namesto vsakdanjih plehkosti čitateljem stvari, ki nosijo pečat izdelanih osebnosti in sledove volje, ustvariti najboljše, kar človek zmore, in to šele posredovati drugim!
Vlasta Tancigova.
A. D. Triglav v Zagrebu javlja svoj odbor: preds. V. Šinigoc, tajnica Lea Prahova, blagajnik Fatur J. V odboru in nadzornem odboru so 4 filozofi, 3 agronomi, 3 šumarji, 1 veterinar, 1 med. in 1 tehnik.
Veliko zalogo »ICI 1(11
mnHomih in inArtnih era ir camnuoT.
«
modernih in športnih srajc, samovez-nic nogavic, žepnih robcev, pulover-
jev Itd. nudi po najusodnejših cenah Frančiškanska ulica
Počitniška zveza
Skoraj vsi letošnji, kakor tudi lanski občni zbori Počitniške zveze so potekali v ostrem nesoglasju med člani in odbori. Popolna neinidativnost odbornikov in prav taka neinformiranost članstva sta vzrok temu, da ta organizacija, ki ima tako širok delokrog, v ničemer ne izpolnjuje svoje naloge.
Ne mislimo se spuščati v podrobnejšo kritiko dela odborov, za redno poslovanje kateregakoli društva pa je 17 članov na občnem zboru pri 200 vpisanih članih dokaz popolne nedelavnosti odbornikov. Verjetno je, da so pravi vzroki teh nezdravih pojavov drugod. 2e več let si lasti počitniško zvezo na naši univerzi grupa ljudi, ki ne mara nikakih zvez s članstvom. Saj če bi ti spoznali, kako so široke možnosti dela v tej organizacjii in če bi videli, kako se prav nič ne dela, bi se jih sigurno javilo mnogo, ki bi pomagali in izvozili.
Delo P. Z. diktirajo že od ustanovitve srednješolski profesorji, ki jih imenuje prosvetni minister. Isti odbor vodi tudi tako zvane samostojne akademske oblasti na univerzah in onemogoča vsako širše delo univerznih počitniških zvez, kar so srbski in hrvaški študentje že spoznali, se nato od P. Z. popolnoma odtrgali in osnovali svoje društvo, ki nudi razen par domov članom iste ugodnosti, če bo letošnji odbor P. Z. na naši univerzi nadaljeval z dosedanjo nedelavnostjo in izigravanjem študentovske volje, bomo smatrali pa potrebno priporočati našim kolegom, da se priključijo akciji beograjskih in zagrebških kolegov.
članarina za počitniško zvezo znaša letno 35 dinarjev. Velika večina tega denarja gre v Beograd, kjer tudi odločajo o njegovi uporabi. Za pravico polovične vožnje uprava počitniške zveze ne plačuje državi nikake odškodnine. Ves denar gre
tedaj za upravne stroške in zgradbo domov. Zanimalo bi nas, komu polaga centralni (in centralistični) odbor P. Z. obračune, koliko smo Slovenci v centralni fond do danes plačali, koliko počitniških domov je odbor do danes zgradil in še, kje jih je zgradil.
Ne strinjamo se z dosedanjo delavnostjo odbora P. Z., ki smatra, da z izdajo potrdil za polovično vožnjo svojo dolžnost do članstva zadostno izvršuje. Hoteli bi ob tej priliki omeniti še, da je v
C.	I. E. organizacija prav tako slaba in da preskrbi članom za precej visok znesek le brezplačen vizum, čeprav je sicer delo te mednarodne organizacije drugod vse obširnejše. Hoteli bi, da bi P. Z. in C. I. E. delovala skupno, kar bi bilo seveda mogoče le brez ovir in kontrole srednješolskih profesorjev. Po vzorcu sličnih društev v drugih državah naj P. Z. sprejme v svoj program tudi organizacijo mednarodnih kongresov in kolonij v naši državi in organizacijo naših kolonij v drugih državah.
P. Z. naj organizira cenena počitniška letovanja naših študentov ob morju in v planinah in naj člane že med letom o svojih načrtih večkrat informira. Prav tako bi morala organizirati počitniške izme-
njalne prakse in prirejati večkrat tudi ekskurzije v inozemstvo. Zato naj bi P. Z. osnovala ekskurzijski fond, ki bi z brezobrestnimi posojili omogočal spoznavanje tujih krajev tudi revnejšim tovarišem. Oskrbela bi P. Z. lahko tudi popuste pri vožnji, prehrani in prenočiščih posameznim študentom, ki potujejo po inozemstvu. Po naši zamisli bi morala biti P. Z. organizacija z istim delovnim programom kot je n. pr. na Poljskem »P. A. Z. M. Liga« ali v Nemčiji »D. A. Austauschdienst«. Le tako bo opravičila svoj obstoj in visoki znesek, ki ga organizaciji plačujemo študentje.
Predlagamo letošnjemu odboru P. Z., da skliče širši sestanek študentov, ki bo to delo podrobnejše organiziral. Če pa je v okvirju današnje organizacije to nemogoče, naj se tudi naša univerza odcepi od centralnega odbora in vrši sama svoje naloge. —
Kaj ni težko, da organizacija, ki ji dajejo oblasti vse ugodnosti, ne sodeluje s študenti, da deluje v njej grupa ljudi, ki noče za svoje delo odgovarjati nikomur. Ne samo za to, kar delajo ti ljudje napačnega, tudi za vse ono delo, ki ga niso vršili, nosijo odgovornost sami.
LESJAK
Izberite iti osrečite!
Vabimo Vas, še je čas, kajti pri nas boste gotovo našli kar želite
Moda
Rokavice
Nogavice
ljubljana-Ielenburgova
Hoja generacija
(Konec.)
Podobno kot z beletristiko je tudi s teatrom.
So ljudje, ki jih skozi vsa leta, kar so tvoji sošolci, ne vidiš niti enkrat v gledališču. Kvečjemu kaka našarjena, plehka opereta jih kdaj pa kdaj zvabi, da prestopijo gledališki prag. Takih je bilo v mojem razredu osemindvajset.
'Na drugi strani pa -sem imel sošolce, ki jim je bil teater četrt življenja. O vsaki premieri v gledališču so razpravljali že teden poprej, vsaka nova predstava, ki so jo gledali, jim je bila doživetje, često tudi predmet dolgih razgovorov in debat. Sleherni igralec jim je bil star znanec, čeprav ga niso poznali drugače ko z odra. Ostali, ki so tudi često zahajali v hram boginje Talije, pa niso prišli zaradi kakega posebnega nagnjenja do teatra ali zanimanja za probleme, ki se bodo razpletali na odrskih deskah, ampak zgolj »zaradi družbe« ali »iz dolgega časa«.
Neka srednješolka je nekoč na maturantskem plesu (kjer plešejo srednješolci i n akademiki!) jela spraševati svoje soplesavce, če radi zahajajo v teater. Od velike večine je dobila odgovor: »Ne, v teatru zaspim!« Kratek odgovor, a značilen za veliko večino današnje srednješolske mladine in za njen mizerni nivo.
Še veliko slabše kot s teatrom je z revijami. Revije, ki bi morale pomeniti danes inteligentu toliko kot kruh, za slovenskega srednješolca skorajda sploh ni. On sicer ve iz literarne zgodovine, da je nekoč izhajal »Ljubljanski zvon«, če izhaja danes še, o tem nima pojma in ga tudi ne zanima, če bi ga vprašali še za ostali dve vodilni slovenski reviji, bi vas gledal s široko odprtimi, nevednimi očmi, nazadnje pa zmignil z rameni, češ, kaj me briga, to je stvar literatov. Takih je bilo več kot tričetrt ljudi v mojem razredu. Komaj eden, dva človeka sta bila, ki sta imela vsaj približen pregled preko vseh slovenskih revij in le trije v razredu so bili, ki so se zanimali za »Sodobnost«. Torej le pet ljudi od devetintridesetih. Troje od teh petih je bilo tudi naročenih na »Sodobnost«. To je vsekakor razmeroma zelo mnogo, ker na primer v šestem ali sedmem razredu ni bil nihče naročnik kake revije. Na Ljubljanski zvon in Dom in svet ni bil naročen — kar je, mislim, tudi na svoj način značilno — nihče.
Razumljivo — pa vendar poudarka vredno je to, da so bili bralci revij spet oni, ki so si sami gradili svoj duhovni obraz.
Posebno poglavje, ki pa nam nudi še bolj žalostno sliko, je zanimanje srednješolca za znanstveno literaturo katerekoli vrste: filozofsko, sociološko, umetnostno zgodovino, politično itd., itd. Za tako literaturo se jih je v razredu zanimalo komaj-
da kakih pet, in še ti so jo prebirali čisto nesistematično, če so ravno slučajno dobili kaj, kar bi jih utegnilo zanimati, v roke.
Dnevno časopisje so prebirali bolj ali manj vsi v razredu. Med branjem in branjem je razlika, pravijo. To je veljalo tudi za moj razred. Če si prišel v ponedeljek zjutraj v razred, te je presenetila množica ponedeljskega časopisja, ki so ga prebirali po klopeh. Športne vesti, kajpada! Tudi politične vesti so prebirali, zlasti če je bilo kaj zanimivega. A redek je bil oni, ki bi vsaj na kratko preletel kulturni pregled.
Še eno dejstvo. Če si govoril s kom n. pr. o hrvaškem vprašanju in o Mačku, ti je odgovoril, da Maček sploh ne ve, kaj hoče. Kako se je povzpel do te trditve? Čisto enostavno: prav isto je trdilo dan za dnem »Jutro« in mladi intelektualec ni imel toliko kritičnosti v sebi, da bi gledal na pisanje v »Jutru« kot na pisanje glasila jugosloven-skili nacionalistov. Podobnih primerov bi lahko navedel ne vem koliko. Rezultat tega bi bil, da bi spoznali še eno značilno črto današnjega srednješolca: pomanjkanje najosnovnejših načel kritičnosti.
Tako smo približno naznačili stopnjo, na kateri se nahaja duhovno življenje današnjega slovenskega srednješolca. Pri tem bi omenil, da številke, ki sem jih navajal, ni vzeti tako doslovno, saj se ne dajo potegniti čisto določne meje, ta in ta bere beletristiko, drugi ne, ampak se da pri vsaki številki prišteti ali odšteti še dvoje, troje ljudi. Vendar pa mislim, da je bilo navajanje številk potrebno, če smo si sploh hoteli ustvariti kako sliko o nivoju razreda.
Na začetku našega razmišljanja smo se vprašali, kakšna je ta mladina in kaj hoče, ali je to zdrava, idealna mladina, pripravljena na žrtvovanje, ali le mladina, ki skrbi zgolj na lastno dobrobit, ne da bi se zavedala svoje dolžnosti, ki jo ima do obubožanega slovenskega ljudstva. V raznih slavnostnih govorih slišimo mnogo lepih stvari o mladini, češ da je steber naroda, njegov up in njegova bodočnost. Mladini se pripisujejo vse lepe lastnosti, vse čednosti, ki jih stara generacija že ne pozna več
i.	t. d. K temu bi pripomnil tole:
V neki družbi je bil pogovor o današnji mladini. »Nekaj je, kar odlikuje mladino danes,« je dejal nekdo, »to je njena zrelost!« — »Zrelost in pokvarjenost!« je rekel drugi. In prav je rekel, če iščemo danes med srednješolci tistega odkritega in neprisiljenega tovarištva, ki gre preko socialnih razlik, ki ne pozna medsebojne neodkritosti in egoizma, iščemo največkrat zaman. Poglejmo samo v razna srednješolska društva, pa bomo naleteli na take kričeče primere netovarištva, da ne rečem ravno korupcije, da nas bo precej minilo govoriti v superlativih o njej. Podrobneje se v to kočljivo stran študentovskega življenja iz »pietetnih« razlogov ne
morem spuščati. Pokazal bi le na neki lepi primer iz poslovanja odbora maturantskih plesnih vaj. Ta odbor je namreč imel svoje seje na zelo prijetnem kraju — v slaščičarni. In če se je seja kaj preveč zavlekla — saj veste, kako je s takimi sejami — pa so jo nadaljevali drugi dan, kajpada spet v slaščičarni. Blagajnik pa — čast njegovi blagohotni darežljivosti — je segal v neizčrpno blagajno in plačeval, plačeval... Na drugi strani pa so nekateri izmed njihovih tovarišev srednješolcev često pristradali tistih osem dinarjev, ki so jih plačali za vstopnino na plesne vaje. —
Zakaj je večina te mladine prav take in nič drugačne, tako neodgovorne, tako pokvarjeno zrele, brez večjih ciljev in zanimanja za sleherne količ-kanj duhovne stvari? Zadnji odgovor bo tu težko dati, vendar, mislim, da ne bo odveč, če se ozremo na srednjo šolo in se vprašamo, kaj dela ta, kako oblikuje mladega človeka, ki zahaja vanjo skozi osem let.
Prvo, kar bi morala srednja šola nenehoma poudarjati, je dejstvo, da mlad človek, zlasti mlad in-teligent, ni odgovoren za svoja dejanja le sebi, ampak več — vsej družbi, iz katere je izšel, ki ga je oblikovala in mu dala svoj obraz, in še: da je odgovoren za to, kakšna je ta družba, v kakšnih razmerah se nahaja, da je dolžan tej družbi koristiti, delati v njen prid, ji pomagati iz vseh težav in iz vseh krivic, v katerih se vtaplja ta družba. Če gre za slovenskega študenta, je ta družba slovenski narod. Vzgajati slovensko mladino v miselnosti, da je kot produkt tega naroda soodgovorna za vse, kar se godi na Slovenskem in da je dolžna popraviti vse, kar je popraviti treba, to je tista velika naloga današnje slovenske srednje šole, ki bi jo ta nikoli ne smela izgubiti izpred oči.
In kaj dela slovenska srednja šola?
Ona vbija mlademu slovenskemu človeku skozi vsa leta v glavo miselnost nekega integralnega, čisto zgrešenega jugoslovanstva, utopije, viseče nekje v zraku, ki se je mlad, realen človek nikakor ne more oprijeti, in pri tem pljuje na vse, kar je slovenskega: na slovenski jezik, kulturo, zgodovino, na slovensko narodno pesem, na črkopis, na vse, kar sploh še količkaj spominja na slovensko narodno individualnost. Kot bi se zarotila proti svojemu lastnemu ljudstvu, kot bi jo bilo sram dejstva, da je slovenska, da je last tega ubogega, izmozganega in naplahtanega slovenskega ljudstva.
To je današnja slovenska srednja šola. In dokler je ona taka, ne moremo pričakovati, da bi postal slovenski srednješolec tisti, ki ga slovensko ljudstvo zaman pričakuje: inteligent, ki se zaveda svoje dolžnosti do svojega ljudstva, ki bi ne bil ne uradnik, ne hlapec, ampak slovenski inteligent — na mestu.	D.	Janč.
Dokumenti naše preteklosti
9. Slovenci in Velika Nemčija l, 1848.
Čeprav ne živimo več v Avstriji, ni danes za j nas brez važnosti vprašanje Velike Nemčije, če bo j kdaj znova izbruhnilo in nam bo- iskati argumentov, | s katerimi se bomo borili za svojo slovensko in slo- j vansko bit proti grozečemu pangermanizmu, nam slovenska zgodovina ne bo nudila praznik rok. Prva polovica devetnajstega stoletja je rodila velika nacionalistična gibanja. Ustvarila je ideal velike Italije in tudi ideal velike Nemčije. Revolucijsko leto je postavilo pred to vprašanje tudi Slovence, razkosane na nekaj pokrajin, med katerimi je bilo več plotov kot zvez in v katerih vsaki je cvetel pokrajinski separatizem. Toda prav 1. 1848. so prvič na svečan način izpovedali program slovenske skupnosti, Zedinjeno Slovenijo, a ostali tudi prvič kot političen narod pred vprašanjem Velike Nemčije. Bilo je mnogo polemičnega pisanja, iz katerega prinašamo članek, ki dovolj nazorno kaže naše tedanje javno mnenje.
Moje misli*
Mi nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Cesar so nam konstitucijo dovoljili. Jezik, narodnost in vse naše pravice so nam po nji tako slovesno zagotovljene, da bi se enaciga po stoletnim trudu komej nadjali bili. Po cesarski milosti, po oblasti našiga veliko serčniga Vladarja in Očeta je tedaj naše blagostanje uterjeno. Te sreče nam nemški zbor v Frankfortu ne more pomnožiti, in nam je ne sme krajšati. Tedaj nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Polaki, Slavjani kakor mi, ilirski in slovaški naši bratje na Vogerskim niso nikdar k nemški zavezi šteti bili. Čehi, Moravci in Šlezani se ji odrečejo in so Cesarja za izločenje prosili. Slavni češki pisatelj P a 1 a c k i je po dogodivšini razkazal, de so sicer češki, moravški in šlezki vla-davcl, nikdar pa ljudstva njih dežel z nemško der-žavo zavezo imeli, in de iz take zaveze slavjan-skimu življenju nikaka korist, timveč nevarnost in zatiranje izvirate. Kar za njih velja, velja tudi za nas, tedaj nimamo v Majnskim Franfortu ničesar opraviti.
Nemški poslanci v Frankfortu vpijejo kakor pičeni po zedinjenji ene velike- nemške deržave, p"b nemških barvah, po nemškim brodovji, nemški armadi, nemški narodnosti, in po nekim nemškim
* Pričujoči sostavek smo prejeli za Novice že po dokončanih volitvah (8, dan tega meseca). Akoravno je bilo v Novicah in njenih dokladah še več sostavkov, zoper nemško zvezo govorečih, ni vunder po naših mislih nobeden tako krepko in kratko pisan, kakor je pričijoči od našiga pesniškiga pervaka, gosp. Kosesklga pisan, ki v tem sostavku pervikrat svoje pravo imč razodene. Slovenci izvedo Iz tega sostavka, čeravno zastran volitev prepozno pride, vender mnenje cniga svojih nar slavniših rojakov.	Vredništvo.
vladarji, ki si ga izvoliti mislijo. Komu ta čast namenjena je, še niso povedali. Mi pa smo udje av-strijanske deržave, imamo z njo brodovje, armade, zagotovljeno narodnost in prirojeniga Cesarja, ki ga z nobenim drugim, če bi še tako Nemcam po ; volji bil, ne premenimo. Nam ničesar ne manjka, tedaj nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Nemški poslanci v Frankfortu so sicer oblju-i bili, de se slavjanske narodnosti v naših zemljah | ne bodo dotikali. Čehe so clo vnovič s tem pri-stavkam k sebi vabili, de vsim Slavjanam avstri-janske deržave slobodo jezika zagotovijo. Kako prederzno govorjenje! Ali nam ni vse to po Cesarju, po ustavi zagotovljeno? Nam je o tem še poroka, in clo poroka v Frankfortu treba? Razun božjiga blagoslova je nam Slovencam Cesarjeva beseda poroštva dovolj; tedaj nimamo v Majn-skim Frankfortu ničesar opraviti.
Naši in naših slavjanskih bratov sinovi ravno zdaj na laških boriših za miliga Cesarja kri prelivajo in se hrabro bijejo za njegove pravice. Ni dvornbe, de bodo slavjani laško vojsko v Cesarjevo slavo in lastno čast speljali. To je dostojno in pošteno, to je slavjanska šega, za Cesarja blago in kri in vse kar imamo! Ko bi pa neki dan novo-osnovana vlada v Frankfortu nas na severne in zapadne meje proti Dancu in Francozu v korist , nemške slave in nemške narodnosti v smert po-j šiljala, znabiti tudi našim bratam, ki ne bodo v i nemški zavezi, proti volji našiga Cesarja boj na-I povedala, ali jo ubogali bomo? Gotovo ne! tedaj I nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Čolne ograje so nas do sedaj od naših slavjanskih bratov na Vogerskim ločile. Naša nova ustava bo te ograje brez dvombe v kratkim poderla in pobratene dežele serčno sklenila. Če pa v nemško zavezo stopimo, bomo postavam nemško-colne sklembe sledili. Hujši čolne ograje se bodo dvig-nule in naše lepo samovladarstvo v dva, tri in še več delov razcepile. Nemci nam bodo v čolnih rečeh rojaki, in naši ilirski, češki, polski, moravski bratje nam bodo tujci — z eno besedo, narobe svet! Mi pa nočemo sveta narobe. Kar je sklenil Bog, nej sklenjeno bode; tedaj nimamo v Majnskim Frankfortu ničesar opraviti.
Prašajte svetovavce k nemški zavezi, čemu vam tako marljivo v Frankfort kažejo. Mnogo bodo govorili od prihodnjega veličanstva, bleska, in cveta nemškiga imena, od slavjanske iz tega izvirajoče koristi ničesar, kar bi jim ovreči ne mogli. Nej si tedaj Nemci sami svojo blešečo prihodnost omislijo. Mi nimamo v Frankfortu ničesar, doma pa veliko opraviti, de ta prihodnji nemški blesk avstrijanske svitlobe ne otamni, in slovenske narodnosti popolnoma ne zatare.
Jovan Vesel-Koseski.
Zborovanje beograjskih študentov
13. decembra je čez dva tisoč beograjskih študentov in študentk složno, prav enodušno in mirno manifestiralo za študentovske zahteve. Univerznim zadevam, zlasti pa zboljšanju materialnega položaja j študentov je bilo namenjeno dopoldansko, splošnim vprašanjem popoldansko zborovanje.
Referati dopoldanskega zborovanja, ki so se nanašali na razmere po posameznih fakultetah, so izzveneli v zahteve po učnih knjigah, po izboljšanju fakultetnih uredb, le na medicinski fakulteti so ugotovili pomanjkanje asistentov. Beograjski študentje torej ne poznajo tega, kar našo univerzo najbolj tare — pomanjkanje zgradb in učnih priprav.
Pač pa se je v skoro vseh govorih ponavljala tožba o težkih materijalnih razmerah, ki v njih žive študentje. Posebna referata sta obravnavala poslovanje zdravstvenega fonda in njegovo reorganizacijo ter zgraditev doma študentk. Prvi del sprejete resolucije zato zahteva plačevanje šolnin po progresivni lestvici, ustanovitev podpornega fonda v obliki zadruge; reorganizacijo zdravstvenega fonda, znižanje vpisne takse od sto na pet dinarjev in znižanje laboratorijskih taks.
Društveno življenje, točneje svoboda društvenega življenja je bila tretja tema na dopoldanskem zborovanju; na tem mestu se je tudi poudarjalo sodelovanje med profesorji in študenti. Zahteve z aklamacijo sprejete v resoluciji, so bile: svoboda društvenih predavanj, sestankov in univerznih zborovanj, obnovitev reprezentance.
Tudi popoldansko zborovanje, ki so mu bila predmet splošna vprašanja, je poteklo v miru in redu, Poteklo je v zahtevi po demokraciji in po sodelovanju z demokrafičnimi državami. — Zahteve enotnega beograjskega dijaštva tudi v Ljubljani pozdravljamo; tudi v Ljubljani jih bomo ponovili. Za pomembnost in uspešnost teh zahtev je važno še to, da jim to pot ne bo mogoče vtisniti običajnega pečata, saj pravijo beograjski listi, da so študentje pokazali premišljenost in realno gledanje, disciplino in akademsko dostojanstvo.
Iz Doma visokošolk
V torek, 8. t. in., so priredile stanovalke Doma visokošolk prisrčno literarno popoldne. Redkokdaj in malokje vidimo zbranih toliko zastopnikov naše pisane besede, kot se jih je zbralo to pot, na povabilo visokošolk.
Gospa Novyjeva, ki nam je vsem poznana, ne le kot prevajalka, temveč kot prevajalka-pesni-ca, je v kratkem uvodu orisala, kako nastajajo originalne pesmi, v nasprotju s prevodi. Osredje teh misli tvori primerjava onega elementarnega čustva, ki nastaja v doživljanju originala, z drugim — sorodnim čustvom, ki si ga hote vzbudimo ob pesmi, ki jo nameravamo prevesti.
Po uvodu je čitala recitatorka tri nemške prevode Prešernovih, nato tri Župančičevih pesmi, h koncu pa še dve svoji: eno v slovenskem, drugo v nemškem jeziku. Prevodi so znani že iz zbirk, ki jih je avtorica izdala in so živi in popolni, kot jih pač more ustvarjati le ona. Vsi pa smo bili mnenja, da je bila gospa s čitanjem pesmi preskopa in bi želeli drugič več.
Na prehodu iz literarne recitacije v široko in splošno klepetanje o književnosti je konzervato-rist Valens Vodušek zaigral na pianino eno izmed Chopinovih »Nocturnes« in s tem uvedel oni del večera, ki je bil za študentke izrednega pomena. Samo v ozkih stikih z ljudmi, ki žive z umetnostjo in umetnost ustvarjajo, jim bo možno iz doma samega napraviti kulturno središče izobraženih deklet.
Gospa dr. Silva Irdinova je drugega dne na tretjem rednem članskem sestanku predavala o pregledu slovenske ženske literature. Podala je zelo izčrpen pregled o udejstvovanju naših pisateljic, tako v leposlovju kot v publicistiki in jih nekoliko tudi ocenila. Od začetkov pisateljevanja naših žena, ki so stopile v literaturo šele 300 let po izdaji prve slovenske knjige, nam je preko Zofke Kvedrove utrla pot v moderno in dalje, našo sodobno literaturo, v kateri je nazna-čila najpomembnejše delavke. Škoda le, da ni podala nekoliko več lastne kritike. Ker je bilo predavanje zelo izčrpno, je odpadla debata, kar je mogoče posledica tudi tega, da to literaturo v splošnem premalo poznamo. In v toliko je bilo to predavanje gotovo potrebno in zelo poučno. K.
O ekskurziji akademikov na Poljsko
Koncem junija t. 1. smo si študenti kemije naše univerze ogledali Poljsko industrijo pod vodstvom g. prof. dr. Rebeka. Ko polagamo danes obračun te svoje ekskurzije si nujno postavljamo vprašanje: Kaj in koliko zahtevamo od ekskurzij in še, koliko bi to ob popolni organizaciji s sredstvi, ki smo jih imeli, lahko dosegli. Ekskurzija po Poljski nam je namreč pokazala, kje so napake, ki se jih moramo v bodoče izogibati.
Nepotrebne bi bile naše ekskurzije, če bi se hoteli omejiti le na pregled obratov, na brezmiselno letanje skozi tovarne in še na vso navlako, ki nam jo vsiljujejo razne turistične trgovske organizacije, ker nam vse to ne more dati resničnejšega vpogleda v kulturo in še manj v resnični obraz naroda, čigar gosti smo.
Napaka vseh naših dosedanjih in verjetno še mnogih naslednjih ekskurzij je v tem, da tvorijo le majhno, skoraj nepričakovano epizodo v našem študentovskem življenju. Vse to šablonsko organiziranje ekskurzij, nam da le bežen in prav zato večkrat izkrivljen pogled na tuje ljudi, njih kulturo in njih civilizacijo. Mogoče odgovarja ta način »potovanja« starim Angležinjam, ki s Badeckerjem in kupom prospektov raznih Orbisov, Tourist-Officov in takih trgovskih družb sentimentalno občudujejo neokusno natrpan kič le zato, ker je v teh in teh prostorih slučajno prenočevala kakšna zgodovinska oseba ali pa morda še zato, ker ji ta ali oni kip od starosti že ni v ničemer več podoben.
In še nekaj nam je pokazala ekskurzija po Poljskem. Ni dobro, da si hočemo ogledati samo vse tovarne ob poti. Ekskurzije nam morajo dati širše kulturno in politično obzorje, ne pa zgolj potrditve naše tehnološke izobrazbe.
Res je, tudi te bežne slike, vse to neprestano hitenje nam je pokazalo del Poljske, le majhen kos velike zemlje, le majhen sloj velikega naroda, toda dovolj, da ga skušamo prikazati v objektivni sliki, kolikor so nam pač razmere dopuščale.
Mislili smo, da smo gostje poljskih akademikov in s tem poljske mladine. Videli smo pa, da to ni res. Bili smo gostje eksponentov poljske zunanje politike. To je bilo naše prvo razočaranje. Poljski študent je izgubil zvezo s svojim narodom, poljski akademik predstavlja danes po večini le nadaljevanje tradicije šlahčičev, in prav v tem smo si bili oddaljeni. Izživljanje poljskega študenta v sentimentalnem kavalirstvu so nam slikali kot poljsko svetovnjaštvo, kot njegovo veliko spoštovanje forme. Mogoče, toda forma teh ljudi je brez vsebine.
Par dogodkov, samo par epizod naše ekskurzije naj očrtamo. Izmučeni od celodnevne vožnje smo prišli pozno zvečer v Katowice. Takoj so nas vlekli na razstavo šlezkih bojevnikov. Tu smo srečali del poljske zgodovine, požrtvovalno in ostro borbo poljskih legionarjev proti germanizaciji, ki je ogrožala svobodo Poljske. Bližja nam je bila ta generacija kot današnja akademska, ki smo jo na poti še tolikokrat srečavali.
Na razstavi smo se predvsem čudili vzorni organizaciji, ki jo sicer do tedaj in še pozneje pri Poljakih nismo opazili.
Ogled rudnika, tovarne benzola in železarne v Mislovicah, nam je pokazal visoko razvito industrijo Šlezije in še bolje smo razumeli vzrok ogorčene borbe med Poljaki in Nemci prav za te pokrajine.
Poznanj, mogoče najbolj čisto mesto Poljske, nam je dal vtis nemškega trgovskega mesta. Tudi organizacija ekskurzije je edino tu dosegla zadovoljivo višino. V mestu je največja podružnica Poljsko-Jugosl. lige. Na recepciji smo opazili, da poljsko jugoslovansko prijateljstvo nima konkretnih gospodarskih ali političnih osnov, da je verjetno le sentimentalno panslovanstvo.
Po ogledu tovarn žveplene kisline, superfosfata in kleja v Lubonu smo odšli v G d i n j o. Občudovali smo zagrizenost poljske politike, njeno hotenje postati velesila, ki je prav v Gdinji našlo svoj najvišji in do danes edini pozitivni uspeh. Mesto, ki je nastalo po ukazu, so vzljubili Poljaki mogoče prav radi njegove mladosti, v njegovi rasti, ki jo občuduje vsak Poljak in to ne po ukazu.
Naša mnenja o Gdinji so bila ločena. Mnogi niso priznavali lepote linij modernega mesta. Drugi smo pa čutili rast novega žarišča poljske trgovine, mogoče še več, zagrizenost mladega življenja. Ogledali smo si pristanišče, oljarno, luščilnico riža in carinarnico.
Zanimalo nas je, kakšen je Gdansk danes. Žal, radi pretirano ostrih borb med nemškim in poljskim fašizmom tega nismo mogli. Bili smo tujci. Nismo imeli tedaj vzroka navduševati se posebno, bodisi za Poljake, bodisi za Nemce. V vsakem delu, v vsaki besedi pa smo čutili ostro nasprotje obeh šovinizmov. V Gdansku je prišlo do pretepov, do pobojev Poljakov. Nasprotje je s tem toliko naraslo, da smo sami čutili, da kot gosti Poljakov ne moremo v Danzig. Le majhen dogodek, toda nam vsem jasen in grozeč.
Varšava, milijonsko mesto. Človek je razočaran. Mesto brez linije, brez vsake discipline. Promet ves neurejen, ne motoriziran, še vedno prevladujejo izvoščki. Ulice umazane, nočni lokali razkošni in dragi. Križišče zapadne prosvetljenosti in vzhodnega carskega absolutizma. Vse dela vtis malenkosti, dolge, počasne, nekoliko zmodernizi-rane vasi. Nima sistema. Izvršili smo svoje konvencionalne dolžnosti: sprejem pri našem poslaništvu, sprejem pri Ligi, polaganje venca na grob padlega junaka in drugo. Ogledali smo si slikarske galerije, institut za telesno vzgojo CIF, pivovarno, radio institut in plinarno.
Naša zadnja postaja na Poljskem je bil Krakov. Mestu se pozna, da je bilo dolgo pod upravo Avstrije, kar se vidi zlasti po čistosti. Stara pre-stolica Poljakov in za Gdinjo ljubljenček Poljakov. Mesto ima mnogo kulturno zgodovinskih spomenikov.
Ogledali smo si še rudnik soli v V i 1 i č k i in tovarno dušikovih spojin vMoščicah, na povratku še Bratislavo in Dunaj.
Priznavamo, niso nas toliko zanimali obrati. Hoteli smo spoznavati poljsko mladino, ki bo nekoč, kot naša, vodila svojo državo. Danes nimamo več vere v njo. Med poljskimi akademiki in ljudstvom je prepad. Poljski študent se izgublja v svojem priviligiranem položaju, izživlja se v fašističnih geslih in je opora militarizmu. Prav v tem je tako ostro ločen od poljskega naroda, študent ga ne pozna in se ne zaveda nikakih dolžnosti do ljudstva. In v tem smo si popolnoma nasprotni.
Mogoče je ta slika poljskega akademika pre-temna. Srečavali smo jo štirinajst dni, verjetno je tedaj, da bo naša sodba mnogim presubjektivna.
Sami bi želeli, naj se izkaže, da so ti naši vtisi zmotni ? ..	IF.	B.
Pozivamo vse naše naročnike in somišljenike, da kupujejo pri tvrdkah, ki inserirajo v našem časopisu!
Tovariši! Razšli se boste za Božič vsak na svoj dom.
Vsi veste, da smo navezani samo na naročnike. Čim več bomo imeli naročnikov, tem boljši bo naš list in tem bolj redno bo Izhajal.
To misel dajemo na pot vsem, ki jim je naš list pri srcu.
Vsak naj v svojem kraju pridobi čim več novih naročnikov.
Malenkosti dneva ...
Z univerze
Povedati Vam moramo,
da je »Straža v viharju« pisala o listi »Tehnikov« tako:
»Lista tehnikov« (volili so jo komunisti, vseh vrst marksisti, vsi Bolgari, ki študirajo pri nas, Srbi in mnogo takih, ki so šli na lim) — 328 glasov (Muha G.).
Kako to veste, vi Stražarji, ko so bile volitve vendar tajne! Glejte, po Vaši metodi bi mi lahko z isto ali še večjo upravičenostjo napisali tole:
»Lista 1940« (volili so jo vsi teologi, vsi frančiškani, vse redovnice in mnogo takih, ki so šli na lim, namreč programa »1940«) — 419 glasov (Derkač).
da so se neodvisni nacionalni akademiki pri volitvah v Akademsko Akcijo od vseh najbolj trudili. Vse so spravili na volišče. Volili so zdravi in bolni. Zdravi so prišli sami, bolne pa so na volišče vozili z avtomobilom.
Rezultat: z d r a v i + b o 1 n i = 134.
da so teologi pri zadnjih volitvah v Akademsko Akcijo izpremenili svojo zunanjo formo nastopanja. Velik del jih je prišel natnreč na volišče v civilni obleki. Ne vemo ali je to »taktično potezo« pogrun-talo teološko društvo samo, ali jih je prisilila v to višja sila.
Kar pa vemo, je to, da so izgledali neznansko smešno. Vsaj nekateri, ki se jim je določno poznalo, da imajo obleko izposojeno. Ta preširok ovratnik, nevešče zavezana kravata, oni prekratke hlače, tretji rokave predolge.
Pes od srca smo se smejali, da še danes visi na uradni deski rektorata na tehniki par pol nekih navodil, kjer piše, da veljajo ta navodila za Univerzo Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani.
Papir je že ves rumen.
da ima gospod vršilec dolžnosti sekretarja univerze še vedno samo trikrat na teden točno ob 9. uri zjutraj čas za študente in to kljub našemu dovolj jasnemu opozorilu, da to odločno ni prav in da je to odločno premalo.
Ali Jih je volja?
»Straža« piše: »Zanimali smo se in povprašali med katoliškimi akademiki, ti pa so nam povedali, da jih ni volja število svojih društev še pomnožiti ...«
Mi se pa nismo zanimali, slišali smo pa vendar, da jih je volja: nov klub bi naj bil »Kladivo«, klub katoliških tehnikov; pravila so bila odobrena na isti senatovi seji kot pravila »Slov. kluba«.
Split dobi moderno bolnico
Kakor poroča »Politika« z dne 4. dec. 1936, dobi Split novo moderno bolnico. Dopisnik iz Splita najprej poroča o obupnih razmerah v splitski bolnici,
0 slamnjačah po hodnikih itd., torej z eno besedo
»Straži" na uho
V zadnji številki »Straže v viharju« je nekaj kratkih vrstic posvečenih novoustanovljenemu »Slovenskemu klubu«. Dopisnik, ki ni podpisan z imenom, zatrjuje, da tega kluba niso ustanovili katoliški akademiki niti letošnji novinci, ampak ugotovi kar ex catedra: iniciatorji (Slov. kluba) so sami eminentni predstavniki svoj čas razpuščenega »Triglava« in njegovega postuma »Mladega
1 riglava«, podpisniki pa tudi manj poznani člani, oziroma samo simpatizerji. Ne vemo, zakaj si je dopisnik — nedvomno je poštenjak — izbral tako čudno, ovinkarsko in ne bogve kaj častno pot preko podpisniške liste, da se je »seznanil« z nami, namesto, da bi prišel k nam v lokal, nas tam spoznal, kdo smo in kaj hočemo, ali se morda udeležil našega ustanovnega občnega zbora in tam zvedel za naše težnje, ne, tega ne vemo; a eno je gotovo, da mora biti ta dopisnik v zelo dobrih odnošajih z univerzno pisarno, ker — kolikor vemo — podpisniške pole niso kar takole komur-sibodi na vpogled. No, in če smo že pri podpisniški poli, ali se ne bi ustavili še pri majhni, toda značilni zanimivosti, ki je dopisnik ni hotel opaziti: velika večina podpisnikov je »studov« in kaj malo med njimi je »candov«. In še ti »studi« so ponaj-več novinci. »Ali ni morda med letošnjimi novinci kaka posebna skupina, ki je z gimnazije prinesla toliko slovenskega zdravja, da je sklenila osnovati
o istih pojavih, ki jih srečujemo tudi v ljubljanski bolnici. Pred nekoliko leti je dobil Split novi infekcijski oddelek, ki je zgrajen na Firulah pri Splitu, kjer je določeno mesto za bodočo moderno bolnico. Sedaj je že odobrena licitacija za graditev novega velikega kirurgičnega oddelka. Za ta paviljon je določenih 10 milijonov dinarjev iz posojila, ki ga je ministrstvo za narodno zdravje najelo pri OUZD. Seveda je tudi že izdelan celoten načrt za novo bolnico. Drugi oddelki pridejo v kratkem na vrsto.
Ko govorimo o tem, ne mislimo omalovaževati potreb mesta Splita ali celo vzbujati videz, da smo proti graditvi bolnice v Splitu. Ne. Hoteli bi le opozoriti merodajne faktorje, ki so na vladi, da se v enako obupnih — če ne še hujših — razmerah nahaja ljubljanska bolnica in da z isto upravičenostjo tudi Ljubljana zahteva svojo novo bolnico.
Glavno
»Ali, gospod doktor, ali bi ne mogli rešiti moji ženi vsaj še par dni življenja? Strašno bi bilo, če bi umrla, pa ne zvedela prej, ali se bo kornvalski
vojvoda oženil z gospo Simpsonovo, ali ne.« _________
(»Prager Presse«)
Ivan Rob:
MALI OGLASI.
Prodajamo značajnost svojo za skorjo kruha črnega, svoj plašč obračamo po vetru, če sila je, prodamo ga.
Kupujemo talente ljudske, krvavo žuljave roke, kupujemo pomembne glave, plačilo — zvezane noge.
Oddamo službo klečeplazu brez hrbtenice, brez glave, le to zahtevamo od njega, da vedno za gospodom gre.
Kupčujemo pa z ideali, z ljubeznijo za dom in rod. Pazite na zaščitno znamko: na zlatem polju siv robot.
Poroka. Kapital je ženin, nevesta je Kosmata Vest, Dobiček sin je skoporiti in hčerka lakomna — obrest.
Umrla je gospa Poštenost, denarja zapustila ni; kdo vence in pogreb po plačal, le to nas danes še skrbi.
Darulte v tiskovni sklad
poseben Slovenski klub?« se vprašuje dopisnik, hkrati pa odgovarja: »Nismo jih našli.« Mi mu pa povemo čisto tiho in na uho, da je ena tretjina vsega članstva »Slovenskega kluba« letošnjih novincev in da so prav ti največ doprinesli k ustanovitvi novega kluba. Težišče kluba pa je ravno na onih članih, ki so bili doslej neorganizirani in odrinjeni od vsega dela na univerzi ravno zato, ker ni bilo doslej na univerzi nobene formacije, ki bi bilo njeno delo usmerjeno res izključno v to, da se izboljša življenje slovenskemu ljudstvu. Na prste pa bi se dalo sešteti one, ki so bili že kje vpisani, pa bodisi, da so bili člani »Triglava«, nacionalističnih ali tudi katoliških organizacij. — Glede iniciatorjev, ki so, po dopisnikovih besedah sodeč, sami »eminentni predstavniki« razpuščenega »Triglava« in »Mladega Triglava«, pa prosimo dopisnika, naj se nikar nič ne ženira in naj pride kar z imeni na dan, naj našteje vse lepo po vrsti, pa si bomo kmalu na jasnem. — Sicer pa prosimo »Stražo«, naj kar naravnost pove, kaj ji ni všeč na našem programu, v čem se ji zde smeri, v katere je usmerjeno naše delo, zgrešene. Naj prerešeta naš proglas, članek o našem klubu, ki je bil priobčen v eni izmed zadnjih številk »1551«, in to, kar je priobčenega v današnji številki. Prepričani smo, da se bo vse veliko bolj razčistilo z jasno kritiko in pošteno polemiko kot pa z neosnovanlm
natolcevanjem. odbor »Slovenskega kluba«.
Slaščice
lastnega izdelka
Študentje, če v slaščičarno, potem k
PELICONU!
D& A. KANSKY
KEMIČNA TVORNICA
KEMIJA
FIZIKA
MEDICINA
HIGI3ENA
UU5UANA, KREKOV TRG 7
TELEFON 20-88
Dobra vina!
Dobra kuhinja!
Vinarna Kajfež
  Nebotičnik ---------
želi srečen Božič in srečno novo leto
F. KOLLMANN
LJUBLJANA
M
STEKLO, PORCELAN IN LABORATORIJSKI PREDMETI
fe\
m
VAB
OBLEKE
Znižane cene
imajo p. n. s. akademiki v frizerskem salonu
Stane Rakar
Ljubljana, Prešernova ul. 7
Poleg glavne pošte (Vežni vhod)
Solidno in izredno poceni v konfekciji
OLUP
Ljubljana, Stari trg
Priporoča se najmoderneje urejena lekarna
Dr. G. PICCOLI
Ljubljana (nasproti nebotičnika)
Oddajajo se zdravila na recepte za vse bolniške blagajne.
Če hočete biti dobro oblečeni, obrnite se z zaupanjem na znano domačo manufakturno In konfekcijsko tvrdko
DRAGO SCHWAB
Ljubljana, Aleksandrova 7
Bogata izbira zimskega blaga in vseh vrst oblačil po konkurenčnih cenah!
RAVEUR
to**
te'
ETIKETE ŠTAMPIUE
LJUBLJANA
Nova študentovska tradicija je:
»Gremo k Štrajzeljnu"
na Poljansko cesto
Dobro vinol Prijeten pomenek I
Blago za
smučarske drese
največja izbira in -'najsolidnejše cene v manufakturni trgovini
A. ŽLENDER
Ljubljana, Mesini trg it. 22
Kupujte usnjene Izdelke le v strokovni trgovini I
Specialna trgovina za vse usnjene predmete kakor tudi rokavice je ljubljanska tvrdka
D. Ostrožnik
Pasaža-Nebotičnik
V svojih novih prostorih Vam postreže najboje. najsolidneje in najceneje.
Pridite In prepričajte se sami.
ISKARNA SLOVENIJA
DRUŽBA Z 0. Z.
LJUBLJANA
W0LF0VA UL. 1 TELEFON 27-55
VIDMAR
Prva jugoslovanska tovarna dežnikov
VIDMAR
NOGAVICE
VIDMAR
DEŽNIKI!
Pred škofijo Ljubljana PreSernova ul.
Za Boiii
Vam nudi po najnii-iih cenah:
Porcelan steklo aktovke damske torbice nahrbtnike
turistovske potrebščine toaletne potrebščine
Pletenine trikotažo damsko perilo moško perilo nogavice rokavice ovratnike sainoveznice
Damske plašče predpasnike kuhinjske potrebščine otroške igračke norimberško blago čevlje vseh vrst po najnižjih cenah
ANT. KRISPER
UUBLJANA
Mestni trg 26	Stritarjeva	ulica	1—3
Dobra, tečna hrana in poceni v kuhinji
»ŽEDOM
«
NOVI TPG
Kosilo že za Din 4'-
Posebne ugodnosti za akademike I
Od sladkarij, pa do pelinkovca, vse dobite pri Košaku.
Študenti, vsi v
Košak
bar slaščičarno!
Prešernova ul.
Kupujte pri tvrdki
Iv. Bonač
LJUBLJANA, Šelenburgova ulica
ki Vam nudi visok popust in nizke cene. Posebno opozarjamo na preurejeni tehnični oddelek!
PRIPOROČAMO
NOVO KUHINJO
ALEKSANDROVA C.
NASPROTI PALAČE „DUNAV'‘
HALO!
Smučarji
člani ]. A. S. O. In A. S. K. imajo pri tvrdki
Kolb. Predalič
Ljubljana, Kongresni trg 4
10% popusta
V zalogi imamo vse smučarske potrebščine kakor: pletenine, jopiče, čevlje itd.
Urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik in predstavnik konzorcija Modic Lev. — Tiskarna »Slovenija« v Ljubljani (predstavnik A. Kolman).