VEVČE
Na Slovenskem je več krajev, ki jih istovetimo z njihovo dejavnostjo, in eden takih so prav gotovo tudi Vevee; ob omembi seveda Vevče takoj pomislimo na papir. Le kako ne bi, saj ga tu izdclujejo že 150 let in tradicija gre iz roda v rod.' Veliko generacij in Ijudi je živelo in še živi od te dejavnosti. Tovarna je bila svoj čas največja tovarna papirja v nekdanji Jugoslaviji in devetnajsta v stari Avstriji, ki je začela strojno izdelovati papir. Vevče so pojem za papir in tukajšnji Ijudje so usodno povezani z njim.
Prvi med mlini za izdelovanje pa-pirja, ki so ga rabili uradi gosposke in mest ter samostani, se na Slovenskem omenja papirni mlin v Čedadu leta 1293. Naslednji so omenjeni šele v 16. stoletju. Med prvimi je bil mlin za papir na Fužinah na desnem bregu Ljubljanice, nasproti fužinske graš-čine. Leta 1579 ga je postavil tedanji lastnik fužinskega posestva Jariez Khisl. ki je tedaj sodil med največje avstrijske gospodarstvenike in se je poleg papirja ukvarjal tudi s prodajo železa, žita in drugega ter medna-rodno trgovino; svoje izdelke je pro-dajal celo v Aleksandrijo. Papir je tu izdeloval mojster Pankrac, ki je bil Khislov podložnik in mu je v zameno za tlako izdeloval papir. Mlin je delal le petnajst let, potem pa je stal vse do leta 1843. Takrat se je znova našel človek, ki je v papirju videl vir za-služka. To je bil Fidelius Terpinc (1799-1875), za tisti čas pojem gospo-darstvenika na Kranjskem, človek iz-jemnih sposobnosti in takrat ovešen z vso slavo, ki takemu možu gre. Leta 1825 je kupil grad in gospostvo Fu-žine, leta 1841 pa še mlin za žito na
Vevčah. Tega je preuredil v oljarno (izdelovali so tudi firnež za barve), ki pa je obratovala le do leta 1854. Oljarni je leta 1842 na desnem bregu Ljubljanice, na kraju, kjer se je reklo Josefsthal. naredil prizidek in ga pre-uredil v mlin za papir. Iz tega obrata je 24. junija 1843 prišel prvi strojno izdelan papir na Slovenskem. Osnova zanj so bile krpe in ne les, kot je danes. Strojem je streglo 70 ljudi, kar je bilo za tisti čas sila veliko.
Papirnica se je hitro razvijala, dvi-gala kakovost in začela posegati v mednarodno trgovino. Tako je za svoje izdelke leta 1854 dobila Častno svetinjo na mednarodni razstavi v Munchnu. leta 1855 pa odlikovanje na industrijski razstavi v Parizu. Leta 1844 je že razstavljala tudi na veliki razstavi obrtno-industrijskega združe-nja notranje-avstrijskih dežel (Kranj-ska, Koroška, Štajerska) v Ljubljani, ki je bila vse do razpada Avstroogrske največja tovrstna razstava na Kranj-skem. O njenem pomenu veliko pove podatek. da je razstavo obiskal tudi avstrijski cesar Franc Jožef s cesarico Elizabeto.
Papirnica je imela več lastnikov, pa tudi padce in vzpone. kar vse je bilo odvisno od trga in gospodarskih raz-mer doma in tam, kamor so papir prodajali. Leta 1912 je dala papirnica od Zaloga do Vevč zgraditi železniški industrijski tir, s tem pa je odpadel zaslužek številnih furmanov, ki so prej služili s prevozom papirja in pre-moga iz Zaloga v papirnico.
Kar zadeva socialno politiko. se je vodstvo zavedalo tudi tega, da je po-trebno za delavce zgraditi stanovanja. Tako so pred prelomom stoletja tu zgradili več stanovanjskih blokov, ki še danes služijo svojemu namenu. Treba bi jih bilo zaščititi kot del de-lavske-stanovanjske kulture ob pre-lomu stoletja, saj so del zgodovine Vevč in delavskega življa v tem kraju.
Druga svetovna vojna ni prizanesla niti Vevčanom niti tovarni. Partizani so 29. avgusta leta 1942 zažgali skla-dišče papirja in hlodovine.
Leta 1945 je bila papirnica podržav-ljena. Začela se je pospešena industri-alizacija države in potrebe po papirju so rasle iz dneva v dan. Papirnica se je začela neverjetno širiti, vsrkala je ne-šteto okoliških ljudi, pa tudi kmetov, ki so se raje zaposlili tu, kot pa delali na kmetiji. Po letu 1960 pa so se v njej začeli zaposlovati številni delavci iz južnih republik, ki so se tu tudi nase-lili, v kraj prinesli svoje navade in način življenja. Žal prihaja zato tudi do nestrpnosti, ki ni v korist kraja.
Vevče ali po nemško Weutsche, kot se je še pred nedavnim pisalo, so morale Še v 16. in 17. stoletju biti omejene le na zelo ozek pas ob Ljub-ljanici in na otok, ki je stal sredi nje in na katerem so stali mlini za žito. V nobenem zapisku in zemljiški knjigi
niso Vevče omenjene kot kraj, kjer bi zemljiški gospodje ali samostani imeli svoja posestva. Videti je, da sta Vevče upravno pokrivala Kašelj in Slape. Šele okoli leta 1500 se Vevče prvič omenjajo v zvezi s hubo (kme-tijo), ki naj bi jo tu imela župnija Polje. Vevče so se prav gotovo začele razvijati in dobivati svoj pomen šele po postavitvi tovarne. ko je delavstvo dobilo politični in družbeni pomen. Z nastankom delavstva se je pojavilo več vzporednih dejavnosti in obrti, predvsem so bile znane gostilne, ka-mor so zahajali tukajšnji delavci.
Tu so se 23. maja 1869 ustavili raz-jarjeni turnferajnovci. ki so jih z Janč nagnali tamkajšnji kmetje. Na Vev-čah so izzvali pretepe, v katerih so ubili domačina Rodeta iz Studenca. Ta dogodek je imel tedaj velik poli-tični odmev na celotnem Kranjskem.
Leta 1869 so.imele Vevče 287 oseb, sto let pozneje pa že več kot 1800. Poleg Polja so se razvijale najhitreje v nekdanji občini Polje. Že pred prvo svetovno vojno so avstrijske oblasti tu postavile žandarmerijo, ki je ostala vse do leta 1941. Tukaj je bila tudi začasna osnovna šola, ker v Polju ni bilo prostora za vse učence. Leta 1896 je prišla v Vevče (sprva le v papir-nico) električna napeljava, ena prvih na Slovenskem.
Med prvo svetovno vojno je v Vev-čah (tam, kjer je danes bazen) avstrij-ska vojska zgradila velike pomožne delavnice za potrebe vojske. V njih so mobilizirana domača dekleta morala šivati, prati in izdelovati sanitetni ma-terial za soško fronto. Med njimi in vojaki, ki so delavnice upravljali, so se marsikdaj spletla ljubezenska raz-merja, ki so pripeljala do porok ali pa le do novih državljanov. Podobno je
bilo tudi po koncu II. svetovne vojne. ko so se mnoga tukašnja dekleta po-ročala z oficirji in piloti nekdanje Ju-goslovanske armade. ki so na Vevče z letališča Polje hodili v kino ali na zabave, ki jih tu ni manjkalo.
Tudi sicer so bile Vevče sila zaba-ven kraj, kako tudi ne, saj je bil tukaj zaslužek, gostilne pa kaj primeren kraj za pogovore o herojstvih obisko-valcev teh gostiln. Najbolj je bila znana gostilna Kuhar. kjer je bilo ve-liko zabav in marsikateri mesečni za-služek je tu šel po grlu, namesto za družino in otroke. Ni šlo za čas, kajti čas ni bil njihov gospodar in če je bilo treba, so kaj hitro »napravili ta pla-vega«, čeprav je bilo zaslužka ob koncu meseca manj. Šlo je za družab-nost. pripovedovanje vicev in heroj-stev v prvi svetovni vojni, ki so jih doživljali v Karpatih, Galiciji. Tiro-lah, na soški fronti, ali pa pozneje v bojih za severno mejo. Pred njimi (in tudi pred menoj, ki sem jih kot otrok poslušal) so vstajali sam pre-svetli cesar Franc Jožef, cesar Karel, nadvojvoda Franc Ferdinand in vsi feldbebelni, cugsfirerji, frajtarji, ha-uptmani in obrsti, ki so jih srečali v življenju. Vsi so bili heroji in če se je le dalo. so o svojih herojstvih pretira-vali na veselje in smeh poslušalcev. Bili so pravi »foksnarji«, kot so jim pravili domačini. Posebno živo je bilo v zimskih mesecih, ko ni bilo dela na polju, večeri pa dolgi in sila dolgo-časni doma ob petrolejki in tropu otrok (imeli so jih tudi 10 ali 15).
(se nadaljuje) EDVARD SVETEK