-----    250    -----
Prijazna beseda o spominkih.
Bela Ljubljana, in ž njo slovenska domovina, spolnuje lepe dolžnosti spoštovanja in hvaležnosti do slavnih mož, verlih rojakov, ker se pripravlja s častnimi spominki očitno poslaviti Radeckega, Vodnika in Knobleherja, in s tem pokazati vesvoljnemu svetu, kako da spoznava in spoštuje zasluženja verlih junakov za deržavo, narodnost in vero. Prav tako! ker kdor stavi drugim slavne spominke, slavi ravno s tem tudi sebe; deržava, narodnost in vera so pa tudi trije tečaji, okoli kterih se suče vse naše življenje od zibeli do merzlega groba; za nje živimo, za nje moramo darovati vse dušne in telesne moči, ako hočemo biti zvesti deržavljani, pošteni domorodci in dobri kristjani.    O tem ni nobene dvombe.
Kje  pa   naj   bi   se   postavili   omenjeni   spominki?
Nisem poklican, vtikati se v te zadeve, vendar prosim, ne zamerite mi, ako razodenem svoje misli. Radeckemu ga mislite postaviti v sredo zvezdnega drevoredja, Vodniku na kak očiten kraj in za Knobleherja se še ni ustanovilo, kje: ali v kako cerkev, ali pa na pokopališč
Velika lepota ljubljanskega mesta je brez dvombe zvezdno drevoredje (Sternallee). Ondi se shaja in sprehaja v hladivni senci košatega drevja ljubljanska gospoda, in ptujec, pridši v Ljubljano, ako se ogleduje le nekoliko po mestu, zaide gotovo tudi v to prelepo drevoredje. Zato pa skerbi hvalevredno mestna gosposka, da je ta kraj lep in vabiven za domače in ptuje. In glejte, tu sem bi jaz postavil vse tri spominke, (in kolikor bi se jih postavilo morebiti še v prihodnje) vsacega posebej na eno zeleno tratico med potmi po dre-voredji. Ogradil bi jih z ličnimi železnimi ograjami, in sedanje lesene ograje do njih bi toliko odperl, da bi prišel lahko vsak do njih, ter ogledoval njih saj dopersne podobe  in  prebiral   v kamen  ali  v železo  zapisane spo-
minske besede. Zvezdno drevoredje, že zdaj lepo, bilo bi potem še toliko krasneje, ker bi ga zališali spominki imenitnih mož, ki jih po vsej pravici v zvezde kujemo zavolj njih mnozega zasluženja, in ki so in bodo tudi zmeraj nam in našim naslednikom svitle zvezde občudovanja in posnemanja — uzori ljubezni za cesarja, narod in vero. Šetajočega po sprehajališču bi hladilo prijazno drevje na telesu, ozir na spominke pa bi unemal dušo za vse blago, edino pravo in sveto. Lepota ljubljanskega mesta bila bi potem še le prava krasota — radovališe za dušo in telo.
Le Bas t ran Kn ob lene rja bi mi utegnil kdo ugovarjati, da se bolj spodobi njegov spominek v kako cerkev. Vprašam: zakaj? v ktero in kam? Ne postavite ga lahko kam, da bi ne kazili in žalili ž njim sedanje enoličnosti v cerkvi. Ljubljana in vsa domovina se je vdeieževala njegovega dela in truda; postavite tudi njegov spominek na prav očiten kraj, „da vidijo njegove dobre dela in hvalijo Očeta, ki je v nebesih." Truplo njegovo pa naj počiva ondi, kjer je zdaj, — in kar bi se potrosilo na njegovo prepeljavo, naj se oberne bolj v prid nesrečnih zamurcov.
To so moje misli o spominkih. Všeč so bile še vsakemu, komur sem jih razodel, ali bodo tudi Vam? — P robate omnia, et quod bonum, tenete!
V Cerknici.                                            Andrej Likar.