KAJ JE POVEDAL BOTER MATJAŽ
OSKAR HUDALES 1. PaJčki na lovu
Ko sva šla  zadnjič s   Čebulovim   Franckom   iz šole,   mi je  uenadoma podstavil nogo in zletel sem na trdo cesto, kakor bi padel z neba.
»Le čakaj!« sem zakričal. »Nič ti ne posodim tiste knjige o palčkih.«
»Eh, kaj!« me jc zavrnil, »saj pritlikavci sploh nikjer ne žive.«
»Kaj? Da ne živc?« sem bil hud. »Kar botra Matjaža pojdiva vprašat. Pet jaboik stavim, da imam jaz prav.«
Zdirjala sva naravnost do lične hišice, ki stoji tik za cesto sredi bahatega sadovnjaka. Boter Matjaž je stal na vrtu in vlekel iz krafrke pipice.
»Kaj ne, botcr Matjaž,« sem sc zadrl s ceste, ne da bi pozdravil, »da žive na svetu pritlikavci.   FranČek tcga ne verjarae.«
Franček se mi je seveda takoj pridružil in enako glasno trdil svoje.
»Tak,   vidva  razbojnika tako  vpijeta?«   je  dobrodušno odvrnil   boter. »Notri pojdita,   da se pomenimo.«
Za take in cnake spore jc bil boter Matjaž vcdno pravičen sodnik.   On je vse vedel.   Sedli smo v travo in botcr je priČel:
»Seveda šc žive pritlikavci in celo tako so korajžni, da celo slonc love.«
»Oho!« sem vzkliknil. To je celo zame bilo preveč.
»Le počakaj!« Matjaž se ni dal motiti. »Palec dolgi siccr niso, a vendar
so najmanjši vsega človeskega rodu.   Dorasli moški so komaj  tako veliki
ko desetletni dečki. Torej vsekakor dovolj  majhni, da zaslužijo ime pritli-
kavci. Najvcč jih živi v osrednji Afriki, v porečju reke Sange, ki jc pritok
veletoka Kongo. Majhne, okroglc kočice si postavijo v najgostcjši podrasti
pragozda. Plahi so zelo in jih je zato težko  dobi-ti pred oči. Ker se žive
samo od lova, tudi ne ostanejo dolgo na enem mestu. Po drevju zelo dobro
plezajo.   Ker prežive velik del življenja v pragozdovi podrasti,   niso Črni,
i         kakor večina Afrikancev, temvcč svetlejši, skoraj olivne barve. Njih glavna
m      hrana je slonovo meso. Slone pa love tako-le:
¦'             Lepega dne se vrne v naselbino poizvedovalec, ki ga že več dni ni bilo,
in ves upehan sporoČi   veselo   novico,   da se nekaj  ur hoda od naselbine
zadržuje čreda slonov. V hipu je ves rod na nogah. Mlajši" možje zagrabijo
ta-       dva metra dolge sulice s Širokimi rezili in se odpravijo na pot. Poizvedovalec
l                                                                            5
jih vodi. K.omaj slišno se plazijo skozi goščavo. Spremlja jih tudi večji dcček in nosi 2a njimi tleče drvo. nekoliko posušenega mesa, soli in tobaka. Kmaln za njimi odidejo iz taborišča še žcne, noseč v pletenih košarah vsc skromno premoženje: nckoliko lončcne posode, nckaj stolčkov in ostankc jedi. Za njimi stopajo starčki in otroci. Samo kaka nalomljena vejica jim pove, kod so koračili lovci. Ti so medtem že dalcč spredaj. Le malo govoreč hitc pri-huljeno skozi goŠčo. Kar mimogrede prebode vodnik preplašeno antilopo, 'ki jim je hotela prekrižati pot. Puste jo kar ležati, da jo bodo pobrali svojci, ki jim slede. Kmalu nalete na svež slonov gnoj. Sloni' torej ne morejo biti več daleč. Lovci si hitro namažejo telesa s tem gnojem, da bi jih Človcški vonj ne izdal slonom. Odslcj prodirajo bolj počasi. Vsak čas bi lahko naletcli na rilčarje. Včasih se ustavijo in prisluhnejo. In res! Prav v bližini se sliŠi
kimljenje vej \n lomastenje. Le ptevid-
'     "                         no bližc! Lovci se razdelc in obhodijo
črcdo. Prvi se postavi prav v bližino slona-vodnika, pravcga vclikana. Z obe-ma rokama dvigne sulico nad glavo in negibno čaka na ugodno priliko. Na njejjovi dcsni scoglasi slonček, Vclikan sc radovedno okrcne. V tem trcnutku skoči mali lovcc in zasadi slonu sulico v mchko stran. Razjarjena od bolcČine se žival obrne proti napadalcu, a žc mu na clrugi strani prcdere drobovjc su-lica drugcga lovca. Vclikan zarjove, se nekajkrat zavrti v krogu in telebne na tla. Ves gozd otlmeva od prestrašc-ncga trobentanja. Divjc cepctanje in Iomastenje po grmovju priča, da se je črcda razpršila. Medtem tudi ostali lovci1 ne drže rok 'križem. Urno kakor blisk sc zadirajo njih široke sulice v ogromna tclesa. Vcč slonov leži, med njimi tudi ubogi mladič. Kmalu za tem prispcjo šu žcnskc, starci in otroci. Ob poglcdu na ohilni plen sc deca nc more veČ vzdržati. Veselo zarajajo slonov ples, oponašajoč krctnjL' veliikih živali. Toda sedaj ni časa za rajanje. Na povelje starih morajo takoj nabirat les za kurjavo in protje za koče. Ne dolgo in že plapola ogenj sredi grmovja. V njem se cvrejo okusni zrczki iz rilca mladega slona. Staroi in ženske pri-pravljajo lese za suŠenje mesa, Iovci pa, krvavi od pet do glave, raztelesijo tigromne živali. Dva zlezeta ikar v trebušno votlino starega samca in urno sekata rtbra od hrbtunice. Kcr žc morajo pri vsakih kolinah biti tudi klobasice, jih narede tudi pritlikavci. To se zgodi zelo hitro. Oreva sc izvlečejo z vsebino vred. se v dolžinah ene pedi prcvežejo in — klobasice so gotove. Prillikavci ostanejo na oncm mcstu tako dolgo, da sc mcso posuši in da ga pojedo, nakar se odpravijo iskat novih žrtcv...« Boter Matjaž je končal.
Zahvalila sva se in odšla. Jaz scm pozabil, da me je Franček prevrgel, on pa, da je izgubil stavo. Le o pritlikavcih sva se menila. Ugotovila sva, da bi tudi midva Šla lovit slone, samo tla bi se z njihovimi odpadki ne mazala in tudi tistih klobasie najbrže ne bi jcdla!
16