338               Rad. Peterlin-Petruška: Spomini. — Fran Albrccht: Človek.
Rad. Peterlin-Petrtiška:
Spomini.
^0 se spusti na zemljo trudno mrak, na modrem nebu zvezde zablešče, v trepetu nočnem ptice obmolče, napravim v step samotno svoj korak.
In ko tako sem sam na svetu, sam, iz dalje, ki je ne doseže sluh, priplava k moji duši drage duh in jo popelje v tih spominov hram.
In zopet gledam srečni rojstni kraj: V nebo se dviga stari, sivi grad, odela vse v zelenje je pomlad, živi še vse, kot bilo je nekdaj.
In zopet čujem kot v nekdanjih dneh plamteči zvok nje dražestnih besed, omamlja njen me čarobni pogled, iskri se mi njen lahkokrili smeh.
A ko iz sanj zbudi me sove jok, na ustnih mojih še poljub gori, in iz daljave nekaj zablesti, kot tih pozdrav sneženih njenih rok.
Fran Albrecht:
Človek.
jKot da z ljubeznijo svojo ozaril je Bog
k zatonu večernemu beli svoj dan:
vsedobrega srca njegovega sirom okrog
purpurna kri je zalila neba ocean . . .
Mi pa, ki majhno ljubezni in majhno sovraštva je v nas
s srci otročjimi slutimo zarjo daljav:
kri, ki preliva se večno in večno v nas piše ukaz,
da tipljemo, iščemo poti, Bog — v tvojo ljubav.